387
Politične  stvari.
Dualizem o 9. letu svojega obstanka.
Kar je Beust osnoval dualizem, vzdignile so se v Avstnji vsakovrstne nezgode in naredile iz nje, ki je bila do onihinal se mirna, bojišče za enostransko - parlamentarno strahovanje narpjjov. Prišedši iz daljne tujine, s Saksonskega, kjer mu po vojski leta 1866 ni bilo več obstanka, je dovršil Beust, poprijeiusi se umotvora Deakovega, osnovo dualizma, po katerem so se Magjari popeli čez noč na teme države.
Deveto ieto teče zdaj, kar gospoduje dualizem, a vsak razumen človek pripoznava, da le se životari, da nima moči vtrditi se, a tudi nasprotniki njegovi je nimajo toliko, da bi ga spodriuili. Pri osnovi njegovi imel je Beust namen, s parlamentarnimi fikctjami zadušiti glas večine slovanske v Avstriji. Nekaj časa se je vrtil ta stroj na videz še precej dobro in spravljal je na dan nekatere vspehe, kateri so imeli očarati one, ki ne poznajo starodavnih razmer v državi Avstrijski — to je, pragmatično sankcijo — in moči posamesnih živeljev v njej. Al to o čaranje ni dolgo trajalo. Slovane navdaja zavest, da dualizem je poguben Habsburški monarhiji , tem močneje, čem bolj so bili dosihmal le gledalci tega, kar sta Nemec in Magjar — ed.na duatistična gospoda — v Avstriji počela.
Dualizem utegae se nekoliko časa preživeti, al stvarniki njegovi že sami vidijo, da njegova sistema Avstriji ni porok bodočnosti; oni vidijo, da Slovani so jedro države, najmočnejši element njem, in da se upirali bodo nepravični in pogubni ceutralizaciji po nemško-magjar-skih vzorih takraj  in unkraj  Litave.
V kaki stiski je dandanes država, kateri sta na krmilo postavljena Nemec in Magjar! Kamorkoli se gane, povsod se zadene ob zapreke, nikjer ne more naprej. Vsled tega zgublja vse moralne simpatije, kar se kaže najbolj na vzbodu. Čeravno so jej dežele, ki so se vzdignile za naravno svobodo človeštva, prav pred očmi in dogodbe ondi zadevajo najbolj njo , je vendar politika njena taka, da, če ne vkrene na drugo pot, bode vzhodno vprašanje se najbrže rešilo brez nje. Dokler bosta Nemec in Magjar imela gospodstvo nad drugimi narodi, bosta Avstrijo zadrževala pri vsaki odločni delavnosti na vzunaj , ker vedno le mislita na to, da ne bi postal Slovan tretji merodajni faktor o politiki Avstrijski.
Te in enake misli potrjujejo najnovejše dogodbe v državnem zboru. Vse je razklano, ustavoverske stranke gredo svojo pot, ter puščajo celo ministre, ki so duh od njih duha, meso od njih mesa, na cedilu, da človek ne ve, kdo prav za prav stoji za ministri. To se je pokazalo pri glasovanji o glasoviti Wildauerjevi postavi o državnem šolskem nadzorstvu. Opozicija se je odtegnila debati, ministri so tedaj sami glasovali zoper lastno m** so — nemške U3tavoverce. Kaj tacega ni še bilo v parlamentarnem življenji, in ta nenaravnost je konečno edino le sad nesrečnega dualizma. Povsod dru-
god bi v tem primerljeji bilo mogoče le dvojno: ali da se razpusti parlament, ali pa gre ministerstvo; pri nas se ni zgodilo ne to ne uno.
Kakor pa se iz poškodovane, luknjaste ladije, da se reši, vse zmeče, tako tudi ustavoverna stranka stori vse, da bi se ohranil*. „Centralizacija" — to je, vsa oblast na enem kupu — to jej je načelo in to načelo jo tira dalje do brezna. Kdor je zadolžen čez glavo, dela dolgove naprej in naprej , le da bi potolažil tiste upnike, ki kriče po bobnu, in Še nekaj dni pridržal si premoženje, ki ni več njegovo« Kdor je padel v vodo, plava, dokler more, če tudi naravnost proti mlinskemu kolesu, ki ga mora razdrobiti brž,  ko ga doseže.
Tako zmedeno je tedaj v Avstriji  dandanes vse vsled  dualizma, vsled katerega v njej le nemška stranka gospoduje;   a   naOgerskem  je  — če mogoče   —  še veča   zmešnjava.    Razvidno   je   to   iz   govora   poslanca Kal lava v Ogerskem zboru o obravnavi proračuna. Ta poslanec je naravnost   rekel ,   da   trditev   denarnega ministra,   češ,   da   je   proračun   sestavljen na dejanski podlagi,  je le zmota.    Skušnje so kazale,   da nobena reč ni toliko nesla,   za   kolikor jo  je minister stavil v proračun.   Minister se nadja dobre letine in upa od nje pomoči   o državnih   nadlogah.    Al   tudi   to je   le puhlo upanje, vsaj skušnje uče,   da tudi tam nastaja revščina čedalje silneja, kjer je bila dobra letina. Da se pokrije primanjkljej ,   hoče   minister   povikšati   davke.     K temu bi se nič ne reklo, ko bi se na hip opomoglo državnim financam.    Al tega ne bo,  — davki bodo ostali povikšani, državna blagajnica pa vedno prazna, ker se nič ne stori za povzdigo   poljedelstva   in   obrtnijstva in ker tudi trgovstvo ne   more   na trdne noge   vsled dosedanje nesrečne   trgovinske   in železniške politike.    Zato bi bilo poviksanje davkov le čin obupnosti, od  katerega vlada sama ne pričakuje   nobene   pomoči,   ki   pa   mora spraviti deželo na kant." —  Tako tedaj  takraj  in unkraj  Litave rastejo na prej  krepkem  drevesu vso rast zatirajoče gobe.    In  kdo je tega kriv?    Edino le,   da ni sledu ne tiru skupnega patriotičnega delovanja,   ampak da le kraljuje   oni   ,,sic jubeo" nemške stranke   na eni,   magjarske   na   drugi strani,   katerima  je Beust-Deakov   dualizem   Široka   vrata   odprl za gospodstvo, ki se more že terorizem imenovati.