Pavel Matev
KOT ROSA    Vznemirjen od zaželene spremembe MI JE KRI    spet iščem nezabrisanih sledi.
In sam po potih, s tabo prehojenih,
zdaj hodim,
kot rosa mi je kri.
In vračajo se čez zapore — svetli obeti, zelenkaste luči. Spet vrača s tistimi se dnevi junij in čas, ko slavec poje vse noči.
Srce pa moje v tem trenutku tvega.
Oči so se odprle mi za pot.
Saj veš:
Čeprav so bolni,
letijo orli pod nebesni svod.
Nemirna želja jih podi in žene in kliče jih nekak ljubavni gon v temačna brezdna, nepoznane cone, a ne v prijazen, tih zaklon.
In pojdem, pojdem v tiste slepe cone, naj tam, kjer večno neme so gore, v zgoščeni plasti razbolelih čustev naj tam zgori sopotnik moj — srce!
797