Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
m
Leto XL. - Štev. 33 (2012)
Gorica - četrtek, 1. septembra 1988 - Trst
Posamezna številka Lir 800
Zaključek Marijinega leta Časopisna VOjna ZOper Slovenijo
Ves katoliški svet je 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, ali dan prej, ko je bila nedelja, doživeto zaključil praznovanje Marijinega leta, ki se je lani pričelo na Binkošti 7. junija.
V Rimu je v baziliki sv. Petra daroval slovesno sv. mašo sv. oče. Menihi vzhodnega obreda iz Grottaferrare so v cerkvi postavili Marijino ikono na posebno stojalo, albanska dekleta iz Južne Italije pa so jo okrasila s cvetjem. V evharistično bogoslužje so vključili tudi nekaj prvin iz vzhodnih obredov, evangelij pa je bil pet v latinskem in koptskem jeziku, ki je to pot nadomestil grškega.
V Sloveniji so bile osrednje slovesnosti za posamezne škofije v treh najbolj znanih slovenskih božjih poteh: na Brezjah, na Ptujski gori in Sveti gori. Poleg tega je 15. avgusta bilo slavje tudi v Marijinem svetišču v Petrovčah v Savinjski dolini, ki ga je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko.
Na Brezjah se je ob sklepu Marijinega leta zbralo k popoldanski maši ob 16. uri v nedeljo 14. avgusta kakih 1200 vernikov, pridigal pa je nadškof dr. Šuštar, ki je tudi vodil somaševanje, ki se ga je udeležilo 40 duhovnikov.
Mariborski škof dr. Kramberger je isti dan opravil dve mašni slavji: prvo pri Mariji Devici na Kamnu nad Vuzenico (Dravska dolina), drugo pa na Ptujski gori, kjer je okrog 60 duhovnikov škofa spremljalo k daritvenemu oltarju.
Največjo udeležbo romarjev pa so 14. avgusta zabeležili na Sveti gori. Ta dan se je v cerkvi zvrstilo nad 2500 oseb. Škof Metod Pirih je pred mašo blagoslovil spominski mašni plašč, ki so ga izdelale sestre iz Radovljice in nato v njem maševal. Med pridigo je omenil nekatera dogajanja, ki so v koprski škofiji spremljala Marijino leto, potem pa predstavil Marijo kot vzor molitve.
Nato je na slovesen način razglasil začetek svetogorskega leta ob 450-letnici Marijinih prikazovanj. Sklenilo naj bi se z rožnovensko nedeljo leta 1989. »Takrat se bomo, tako vsaj upam,« je povedal škof, »na Sveti gori zbrali vsi slovenski škofje skupaj z apostolskim pronuncijem v Jugoslaviji nadškofom Montalvom in se skupaj z vami Bogu zahvalili za vse milosti, ki smo jih deležni.« Izrazil je željo, naj bi v tem letu prav vsaka primorska župnija skupno poromala na Sveto goro. Ker je nedelj in praznikov seveda premalo, se bo v enem dnevu zvrstilo več župnij. Tudi mariborska in ljubljanska škofija naj bi si izbrali svojo nedeljo, ko bi skupaj s svojimi škofi obiskali Sveto goro.
Kitajska umetnost: angelovo oznanjenje
Obsodba izraelskega nasilja
Papeška komisija Justitia et Pax je izdala dokument od odnosih med Izraelci in Palestinci. V dokumentu komisija ostro obsoja ravnanje izraelskih vojakov s Palestinci. V potrditev svoje sodbe dokument navaja primere, kako izraelski vojaki s palicami lomijo kosti manifestantov, izvajajo množične aretacije, nečloveško ravnajo z ujetniki v taboriščih; dogaja se, da ponoči obkolijo cele mestne četrti ali vasi, iz hiš privedejo moške in tudi otroke, da jih cele noči zasramujejo, medtem ko morajo stati pokoncu,
Justitia et Pax poziva zato izraelske oblasti, naj začnejo dialog, razgovor z zastopniki Palestincev za mimo rešitev medsebojnega 9pora. Pri tem bo pač vsaka stran morala nekaj žrtvovati v prid skupnega mirnega sožitja.
Izrael ni še doživel slične obsodbe svojega nehumanega ravnanja s Palestinci, ki se borijo le za priznanje svojih neodtujljivih pravic.
Tudi iz tega dokumenta je razvidno, kako so Izraelci marljivi učenci nacističnih metod med zadnjo vojno. Žalostno pa je pri tem dejstvo, da ima Izrael največjo zaščito pri ZDA, ki trdijo o sebi, da se povsod borijo za demokratične svoboščine.
državah manjšina (14%), le da imajo v Burundiju vso oblast v rokah in so Hu-tuji (85%) praktično brez pravic. Prav zaradi tega je prišlo v preteklih letih do preganjanja Cerkve v tej državi in so bili vsi misijonarji izgnani, ker je pač Cerkev stala na strani zatiranih Hutujev.
Po odstranitvi diktatorja Bagaza oktobra lani se je napetost med oblastjo in Cerkvijo polegla, ostala pa je napetost med obema plemenoma. Tako je prišlo pred nekaj tedni do spopadov na severu države, ko naj bi skupine zatiranih Hutujev napadle krajevne oblastnike iz vrst Tutsijev. Odgovor je takoj prišel: vojska je napadla hutujske vasi in pričela z množičnimi poboji. 40.000 Hutujev, v večini žene in otroci, so se umaknili v sosednjo Rwando, pokoli pa naj bi terjali do 30.000 žrtev. Vse to močno spominja na pokol pred 16 let, ko je vojska iz maščevanja proti uporu Hutujev pobila nekaj stotiso-čev večinskega ljudstva.
Sv. oče je pri splošni avdienci 24. avgusta pozval vse navzoče, naj molijo, »da prevladajo čustva sprave in bratstva in se vrne mir čimprej v to drago deželo, ki naj v redu in pravičnosti doseže vedro sožitje in obetaven razvoj.«
Rodomor v Burundiju
Burundi je majhna srednjeafriška država s skupaj 27.834 kv. km; je pa gosto naseljena in ima skoraj pet milijonov prebivalcev. Skupaj s sosednjo državo Rwando (26000 kv. km in 6,3 milijone prebivalcev) ima to značilnost, da sta obe deželi bili do konca prve svetovne vojne nemška kolonija, nato pa do razglasitve neodvisnosti leta 1962 belgijska.
Druga značilnost obeh držav je prisotnost dveh črnskih plemen: visokoraslih Tutsov in nizkih Hutujev. Tutsi so v obeh
Dogodki v zadnjem času vedno bolj razjasnjujejo stanje v Jugoslaviji. To stanje je znano že dalj časa vsakemu, ki malo bolj prebira časopisje. In prav v tem časopisju se trenutno najbolj jasno izostrujejo jugoslovanske politične pozicije.
Zadnji, do sedaj najjasneje artikuliran primer je t. im. afera Bogataj. Ce na kratko povzamem, gre za usodo slovenskega vojaka, ki je na služenju vojaškega roka v Banja Luki v Bosni in Hercegovini. V tej kasarni so že več let vzdrževali verigo provokatorjev in žrtev.
Vojak, ki je prej bil žrtev, je moral postati provokator. Ko so mu dodelili novega vojaka (Slovenca), je moral z njim navezati stike ter se »sproščeno« pogovarjati o različnih stvareh v posebni sobi, kjer so pogovore snemali. Kasneje je vojaška varnostna služba skonstruirala iz posnetega materiala fantastično obtožnico proti Bogataju, ki so jo nekateri časopisi (sarajevsko »Oslobodjenje«) takoj uporabili kot obtožnico proti Sloveniji. Tako so po koričanju ljubljanskega sojenja če-
tverici takoj zagrabili novo afero.
Že pri ljubljanskem sojenju smo bili priča velikemu cinizmu in sprenevedanju, pri aferi Bogataj pa je ta cinizem začel prehajati že kar v grobe napade proti najosnovnejšim človekovim pravicam. Gledano s slovenske strani si je vojska z aretacijami ter sojenjem proti Janši, Tasiču, Borštnerju in Zavrlu, nato pa še izraziteje z afero Bogataj, zapravila vsakršno zaupanje.
V	prvi polovici avgusta so se v nekaterih beograjskih in sarajevskih časopisih (Oslobodjenje, Borba, Vjestnik, Narodna ar-mija) pojavili izredno napadalni teksti, ki se napajajo iz istega vira. Vsi Sloveniji naravnost očitajo, da si je primer Bogataj malodane izmislila, ter da je to le še en »napad« na JLA. Mimogrede bi se obregnil ob ime časopisa »Narodna armi-ja«. Vprašujem se, kateri narod je zakrit pod imenom »narodna«? Verjetno partijin 9paček unitarističnega kova.
Iz tekstov o aferi Bogataj v omenjenih časnikih veje tisti skrajni cinizem, s katerim je vsak razumen in argumentiran
Miting prijateljstva 1988
Mogočno romanje v Levočo na Slovaškem
Nemška katol. tiskovna agencija »Kath-press« poroča, da se je letošnjega romanja v slovaško božjepotno svetišče Levočo udeležilo kar 280 000 ljudi, največ mladih. Romarji so se začeli Zbirati že 2. julija in desettisoči so prebili noč v molitvi, spokornosti, petju K nedeljski maši na prostem so prišli tudi starejši. Kathpress omenja, da se je med romarje pomešalo veliko policistov v civilu. Opazovali so potek slovesnosti, fotografirali, vendar se niso vmešavali. Slabo pa je bilo poskrbljeno za prevoz in sploh za romarje.
že vrsto let prireja gibanje »Comunione e liberazione« (CL) konec avgusta v obmorskem mestu Rimini pod naslovom »Meeting« kulturna srečanja, ki se vsakič vršijo pod nekim geslom. Letos se je to geslo glasilo »V iskanju Neskončnega in v oblikovanju zgodovine«.
To pot je miting potekal od 20. do 27. avgusta. Kot vedno mu je dajala ton mladina, udeleženci pa so bili razni cerkveni dostojanstveniki, kulturniki, umetniki in politiki. Tako so prišli na to srečanje kardinal Silvestrini, minister Andreotti, več vodilnih socialističnih veljakov, predsednik senata republikanec Spadolini, francoska misleca Frossard in Guitton in še mnogi drugi.
Gibanje »Comunione e liberazione« (Občestvo in osvoboditev) je nastalo v Milanu in veljalo za eno najbolj borbenih gibanj znotraj Cerkve. Politično se izraža
v	»Ljudskem gibanju« (Movimento popo-lare), ki ga vodi sedaj dr. Giancarlo Česana. Že od zadnjih parlamentarnih volitev pa je opazno, da se to gibanje vedno bolj približuje socialistom in napada vodilne iz Krščanske demokracije.
To je prišlo do izraza zlasti na zadnjem mitingu. Vrstili so se napadi ne KD, češ da se veže na komuniste, na jezuite, na glavnega tajnika KD De Mita. Nastop so-socialističnih voditeljev Martellija, De Mi-chelisa in Aquavive je bil sprejet z izredno simpatijo, voditelj CL Česana pa je poudaril, da je povezava med CL in socialisti kulturnega značaja.
Zaradi tega je smatral nadškof C ari o Maccari iz Ankone za potrebno, da v katoliškem dnevniku »L’Avvenire« opozori na nevarnost, ki jo poraja ta »objem« med enimi in drugimi. Zlasti polemizira s socialističnim voditeljem Craxijem, ki je za glasilo CL »II sabato« dal naslednjo izjavo: »V sedanji italijanski družbi sta zaznavni dve nasprotujoči se silnici: še večja sekularizacija in povračanje na krščanske vrednote. Laicizem ima življenjsko potrebo po teh vrednotah, saj mu drugače grozi smrt zaradi potrošništva, uživaštva in osebnega egoizma.«
Nadškof Craxiju odgovarja: »Lepo se sliši, da čuti laicizem življenjsko potrebo po moralnih vrednotah, toda ni dovolj, da se to ugotavlja, ampak je to treba izpričati tudi v dejstvih.«
Preteklost socialistične stranke pa dokazuje, da je bila ta stranka vedno v ostrem nasprotju s temi moralnimi vrednotami, kar spričuje njeno stališče do raz-poroke, splava, evtanazije. Ti problemi, ki zaskrbljujejo vernega človeka, so za Craxija "družbene pridobitve«. Po mnenju ankonskega nadškofa Craxi zasleduje ambiciozen cilj: vnesti needinost v katoliške
vrste in celo med škofe. In zaključuje: »Želim prav od srca, da bodo člani CL in Ljudskega gibanja še naprej preudarni, modri in ponižni graditelji zgodovine v težnji po »Neskončnem«, ponosni na svojo krščansko istovetnost in svesti opozorila svojih škofov: »Niso vsi programi in vse izbire indeferentne za krščansko vero.«
-jk
Tragedija italijanske letalske akrobatske skupine
»Frecce tricolori« (Tribarvne puščice) so akrobatska skupina italijanskega vojnega letalstva, ki jo sestavlja deset letal. Svoj sedež imajo v Rivoltu v Furlaniji. S svojim1 zračnimi akrobacijami navdušujejo že več desetletij gledalce po Italiji in drugod po svetu.
Preteklo nedeljo 28. avgusta je skupina nastopila v ameriškem vojaškem oporišču Ramstein pri Kaiserlautenu (ZR Nemčija). Prav med zadnjim likom pa je prišlo do tragedije, najprej v zraku, potem pa še na tleh. V srečanju med nizkim letom je prišlo do trčenja med takoim. solistom in letalom na levi strani, nato pa še z letalom, ki ga je upravljal vodja skupine. Vsi trije piloti so se naravno ubili. Eno od letal je zgrmelo na letalsko stezo, drugo na bližnji gozd, tretje pa je treščilo med gledalce. Začasni obračun govori o 47 mrtvih in 345 ranjenih. Mnogi so v zelo kritičnem stanju. Kljub vsemu pa je komandant vrhovnega štaba vojnega letalstva Pisano izjavil, da bo skupina obstajala in nastopala tudi v prihodnje.
Največji sovražnik miru
Mati Terezija iz Kalkute je na konferenci OZN o miru in razorožitvi v New Yorku splav imenovala »največji sovražnik miru«. Pred govorom na sedežu OZN se je pogovarjala z generalnim tajnikom te organizacije Perezom de Cuellarjem. V New York je prišla tudi odpret hišo svoje redovne kongregacije, ki bo sprejemala otroke, obolele za aidsom.
■
Katoliški glas po tisoč lir
Sredi tega leta so vsi italijanski časopisi povišali prodajno ceno na tisoč lir za izvod. Njih zgledu bomo sledili tudi mi, začenši s prihodnjo številko. Od četrtka 8. septembra dalje bo cena Katoliškega glasa v trafikah in na cerkvenih vratih po tisoč lir. Naročnina ostane nespremenjena.
Upamo, da bodo naši bralci razumeli ta naš korak in ostali zvesti še nadalje.
UPRAVA
dialog nemogoč. Sile, ki stojijo za temi besedili, bodo morebitni grobarji naslednjih nekaj let v Jugoslaviji.
Identifikacija teh sil seveda ni težka. Ključne osebe so predsednik srbske partije Miloševič, predsednik jugoslovanskih komunistov Šuvar, slovenski predstavnik v jugoslovanskem predsedstvu Dolanc, obrambni minister Kadijevič ter funkcionarji in funkcionarki okrog naštetih.
Na prvi strani ljubljanskega dnevnika »Delo« 13. avgusta pa je po vsej tej nastavljeni časopisni vojni nakazano bistvo Jugoslavije. Prikazuje pretep za kruh pred neko skopsko pekarno. Kruh se je spet podražil za 60% do 80%. Še hujša pa je napovedana podražitev sladkorja. To je zadajanje zadnjih udarcev določenemu socialnemu stanju velikega dela jugoslovanskega prebivalstva.
Zmanipulirani srbski nacionalisti so začeli kar tekmovati, kdo bo v obliki javnih shodov čimbolj glasno zahteval »močnejšo Srbijo« (»Veliko Srbijo«), V Novi Pazovi so 12. avgusta zahtevali odstop celotnega vojvodinskega političnega vodstva. Obdolžili so Dolanca, da je kriv kosovskega vprašanja. Ko je neki razgretež stopil pred mikrofon ter obtožil tudi Tita, je bilo to za organizatorje le nekoliko preveč in so ga odstranili izpred mikrofona.
20.	avgusta je bil množični javni shod v Titogradu. Napovedani so že novi javni shodi in celo neke vrste finale pred odločanjem o novi ustavi v Beogradu, kjer bi naj zvezna SZDL vključila tudi ostale republike. Tudi v Ljubljano so že sporočili, da pridejo »informirat« Slovence o položaju Srbov na Kosovu.
Srbski časopisi in revije obširno pišejo o ideološki in nacionalistični prenovi Srbije, gospodarski problemi pa so potisnjeni močno v ozadje. To je tudi cilj vsega tega vrenja v Srbiji. Srbi imajo trenutno polno dežurnih .krivcev; krivi so Albanci, krivo je politično vodstvo Vojvodine, kri-
vi	so Slovenci z »napadi na vojsko«, kriva je ustava iz leta 1974, kriv je Dolanc, kriv je celo Tito... Kdo je dejansko kriv za politično in gospodarsko korupcijo, moralo na psu, mizemo životarjenje množic, represijo nad drugače mislečimi, zavoženim gospodarstvom, vse to pa je z dežurnimi bombastičnimi temami in ekscesi ter ob nevarnih strasteh, ki se sproščajo, zakrito.
Zaradi zahtev javnosti, da se naj slovensko politično vodstvo enkrat že odloči, ali bo stopilo na stran napredka ter s tem na stran interesov slovenskega naroda, ali pa bo vozilo slalom do Beograda in nazaj ter na tej poti dobivalo klofute in brce, se je tako 19. avgusta ljubljanski javni tožilec Boris Stadler le odločil, da bo prešel v nujno protiofenzivo. Vložil je kazensko ovadbo proti odgovornemu uredniku »Narodne armije«, kjer je dovoljeval izpade neostalinističnih strasti proti dogajanjem v Sloveniji.
Ta protiofenziva bo nujna, pa čeprav bo verjetno vojaško tožilstvo v Beogradu ignoriralo zahteve slovenskega javnega tožilca. Nasploh bo vojaško tožilstvo v Beogradu v naslednjih tednih odigravalo vidno vlogo. Spoprijeti se bo moralo s pritožbami ljubljanske četverice, slovenskega vojaka Toma Bogataja v Sarajevu ter še reagirati na ovadbo slovenskega javnega tožilca glede odgovornega urednika »Narodne armije«.
Vendar vojaška nespamet ne bi bila to kar je, če ne bi 20. avgusta ljubljanski vojaški tožilec, sedaj že zloglasni Živko Mazič, vložil v Beogradu pri zveznem vojaškem tožilstvu protesta, da je dobila ljubljanska četverica prenizke kazni. Boj se res razplamteva!
Rezultati se dajo predvidevati, zato je od slovenske javnosti odvisno, kako bo pritiskala na slovensko politično vodstvo. Brez organiziranosti in pritiskov široke demokratične javnosti je Sloveniji usojeno suženjstvo in beda. To je žalostno dejstvo, čemur smo že dolgo priča!
Kocelj, posredoval V. Slemensky
Borec za pravice svojega ljudstva
Po smrti Pija XII. je sedež sv. Petra zasedel Janez XXIII. V svoji dobroti je menil, da je treba imeti dialog z vsemi, tudi s komunisti. V Rusiji je takrat bil generalni tajnik sovjetske partije Nikita Hruščev. Najhujši stalinizem je bil mimo, saj je Hruščev razkrinkal »kult osebnosti« Josipa Stalina. Janez XXIII. je skušal doseči, kar se ni posrečilo Piju XII. Po diplomatskih kanalih se je obrnil na Hrušče-va, naj izpusti metropolita Slipyja. Zgodilo se je v začetku leta 1963. Značilno, kako so ga o izpustitvi obvestili; v lagerju je ležal bolan. K njemu pristopi paznik in ga nagovori: »Kako je s tabo, stari? Vstani!« Dali so mu krožnik juhe, ga polegli na nosila in odpeljali v Moskvo.
V Rim je dospel 9. februarja 1963; šepal je, ker mu je desna noga omrznila. Svojega ljudstva ni rad zapustil. Rad bi se vrnil v Lvov, toda rekel si je: »Iz pokorščine do sv. očeta in v upanju, da bom še koristen za svoje ljudstvo, ker mi ne pustijo vrnitve v Ukrajino, grem...«
V Rimu so ga sprejeli hladno, kot tujca. Le malo so pisali o njem. O čudna diplomacija! Pogoj za njegovo izpustitev je bil, da tega ne bodo zlorabili v propagandne namene. Minister Andreotti se je kasneje oprostili: »Ko ste prišli v Rim, smo vas mi, rimski katoličani, sprejeli s čudno hladnostjo, ker čuden je ta naš svet. Bojimo se častno sprejeti mučence iz strahu, da preganjalec ne bi še hujše divjal...«
V Rimu je kmalu hudo zbolel, toda opomogel si je in se vrgel na delo za svoje Ukrajince. O ukrajinski Cerkvi je govoril na vesoljnem cerkvenem zboru 11. oktobra 1963. Nato je začel misliti na Ukrajinsko katoliško univerzo v Rimu. Že 8. decembra istega leta je položil prvi kamen. Danes je to veličastna zgradba s cerkvijo sv. Sofije, ki jo je obiskal papež Janez Pavel II. pred nedavnim, ko so tudi katoliški Ukrajinci obhajali tisočletnico pokristjanjenja Rusije.
Dne 25. jan. 1965 je papež Pavel VI. ime-.noval nove kardinale, med njimi tudi metropolita Slipyja. Tedaij je prišlo na dan, da gfi je že Janez XXIII. imenoval za kardinala »in pectore« skupaj s še dvema drugima. Ko je Slipyj vprašal msgr. Capo-villo, nekdanjega tajnika Janeza XXIII., zakaj mu tega ni že prej povedal, je dobil odgovor: »Ker nisem smel povedati.«
Slipyj se je čutil pastirja vseh Ukrajincev. Ker ni mogel v domovino, jih je obiskoval po svetu povsod, kjer živijo razkropljeni. V nekaj letih jih je kljub starosti obiskal v obeh Amerikah, v vseh državah zahodne Evrope. V Lurdu je v govoru omenil, kako umirajo v koncentracijskih taboriščih. Rekel je, da je njih zadnja beseda: »Mama, ali me slišiš?«
Toda v Rimu je doživel tudi veliko razočaranje. Na vso moč si je prizadeval, da bi ukrajinska Cerkev dobila patriarha, da bi Vatikan imenoval metropolita v Lvovu za patriarha vseh katoliških Ukrajincev. Toda Vatikan je imel in ima še vedno gluha ušesa za to zahtevo katoliških Ukrajincev.
Tudi sedanji njihov metropolit Lubačiv-ski se bori, da bi to dosegel, vendar tudi on zaman. Razlog, zakaj si ukrajinski katoličani tako prizadevajo, da bi imeli patriarha, je v ustroju pravoslavnih Cerkva. Tam je patriarh vrhovni voditelj določene cerkvene pokrajine oz. naroda. Dokler katoliški Ukrajinci nimajo svojega patriarha, se čutijo manj vredne kot pravoslavni. V Vatikanu pa najbrž računajo, da bo nekega dne prišlo do zedinjenja in bo kijevski patriarh vrhovni voditelj vseh Ukrajincev. Dva patriarha za isti narod bi si bila v napoto. Da bi vsaj nekoliko prišel 'kardinalu Slipyju naproti, ga je Pavel VI. imenoval za »višjega« nadškofa in mu
Prvo srečanje ukrajinskega metropolita Josipa Slipyja s papežem Janezom XXIII., potem ko je bil na posredovanje slednjega spuščen iz kazenskega taborišča v Sibiriji
podelil skoro enake pravice kot jih ima patriarh. Vendar je Slipyj še leta 1982 napisal zadnji apel za dosego patriarhata, vendar zaman.
Tretja njegova skrb so bili preganjani rojaki v Sovjetski zvezi. Ni nehal nanje misliti, o njih govoriti in zanje posredovati. Za svoje ljudstvo je pisal Organizaciji združenih narodov, ameriškemu predsedniku Carterju. V njihov zagovor je nastopil pred Saharovovim sodiščem. Pričeval je: »Tukaj sem, da govorim za svojo Cerkev, ki je predmet verskega preganjanja v Sovjetski zvezi. A tudi zaradi tega, ker sem sam "obsojenec”: priča sem otočja Gulaga, kot je Solženicin imenoval sovjetske zapore in taborišča.«
Veliki borec za pravice svojega ukrajinskega ljudstva in neustrašeni pričevalec za Kristusa je umrl v Rimu 7. septembra 1984; Učakal je 92 let. Počiva v cerkvi sv. Sofije ukrajinske univerze v upanju, da bodo nekega dne prenesli njegove telesne ostanke v Lvov, da tam med svojim ljudstvom dočaka tudi večno vstajenje.
■	Na Južnem Tirolskem se nadaljujejo atentati, ki imajo vsi protiitalijansko ost. Tako so neznanci v Brunecku v Pustriški dolini razrezali gume na avtomobilih, ki so imeli italijanske tablice (razen iz province Bočen), v Lani pri Meranu pa bi lahko prišlo do katastrofe neslutenih razmerij, če bi zaradi dinamitne eksplozije popustil jez, ki oskrbuje z vodnim pritiskom tamkajšnjo elektrarno. Ogorčenje je bilo splošno, saj bi bilo prizadeto predvsem domače prebivalstvo nemškega jezika. Zato je v torek 23. avgusta prišlo v Lani do skupne nemško-italijanske protestne manifestacije, .ki se je je udeležilo več sto oseb. Zaradi atentatov je odpovedal svoj prihod v Meran predsednik republike Cossiga, ki naj bi v mestu pre-
Glasbene šole
Tudi v času najhujšega fašističnega zatiranja našega naroda ni zamrl glasbeni pouk na Goriškem. Imeli smo ga v malem semenišču kot šolski predmet, a tudi zunaj glasbeni pouk ni zamrl. Zasluga gre za to prof. Lojzetu Bratužu in prof. Emilu Komelu. K enemu in drugemu so zahajali fantje po pouk v glasbi. Iz njih zasebne šole so izšli številni dobri in požrtvovalni cerkveni organisti.
Po končani zadnji vojni je na glasbeni pouk začel misliti prof. Mirko Filej, ki je izšel ravno iz obeh šol, semeniške in Ko-melove oz. Bratuževe. Ko je prišel v Gorico in dobil mesto profesorja petja na slovenskem učiteljišču, je tam poučeval bodoče učitelje tudi v klavirju. Toda ni mu bilo dovolj. Zavedal se je, da potrebujemo cerkvenih organistov in da so mladi fantje, ki ne obiskujejo učitelijšča, pa bi se radi učili glasbe. Vabil jih je na svoj dom in privatno učil klavirja.
Poleg prizadevanj prof. M. Fileja je v Gorici tudi Glasbena 'Matica že leta 1946 začela z glasbenim poukom najprej v neki hiši na Komu, potem pa v ul. Ascoli poleg cerkve sv. Ivana. Leta 1954 so s poukom prekinili in z njim znova začeli leta 1962-63. Glasbena Matica ima svojo šolo še vedno.
Prof. Filej si je v tem času zamislil pravo orglarsko šolo in ne samo zaseben pouk. Bilo je to leta 1953 na Placuti. Pouk se je vršil štiri ure tedensko in je obsegal teorijo, pouk o cerkveni glasbi, slovenščino in harmonijo. Klavir sta učila na svojih domovih prof. Iva Hrovatin in prof. Gabrijel Devetak. Ta šola je trajala nekaj let. V tem času so tudi deklice in mlajša dekleta Marijine družbe dobivala nekaj glasbenega in pevskega pouka. Učili sta prof. L. Bratuž in E. Chiabai.
Toda začutila se je potreba po nečem bolj organiziranem in resnem. Tako je prišlo do glasbenih šol v okviru Zveze slov. katol. prosvete. Ker te Se danes delujejo in ker se bo kmalu začelo novo šolsko leto, sem se obrnil na prof. Silvana Kerševana, ki je duša teh šol, ter mu
živel del počitnic, kar pa so mu politični krogi kakor tudi prebivalstvo močno zamerili.
■ Sovjetska tiskovna agencija Tass je ob 20. letnici vdora sovjetskih čet v češkoslovaško objavila izjavo, da je bila »odločitev Sovjetske zveze in štirih njenih zaveznikov poslati 21. avgusta 1968 svoje čete v Prago nadvse umestna, saj je obstajala dejanska nevarnost, da se Češkoslovaška odtrga od bloka socialističnih držav in tako podre trenutno ravnotežje sil v Evropi«. Na to izjavo je ostro reagiral Nobelov nagrajenec fizik Saharov z besedami: »To je bila sramota za našo državo in za vse, ki so jo podprli. Zagovarjati tisto invazijo pomeni, da je "perestrojka” v dejanski nevarnosti.«
■ V Ulstru (Sev. Trska) so irski teroristi izvedli ponoven atentat na britanske vojake. Ko je avtobus s 50 vojaki voz.il zahodno od Belfasta, je eksplodirala avto-bomba, ki je avtobus raznesla. Pri tem je bilo ubitih osem vojakov, 29 pa težko ranjenih.
■ V Bejrutu naj bi libanonski parlament 19. avgusta izvolil novega predsednika države, ki naj bi bil po nepisanem sporazumu iz leta 1943 maronitski kristjan. Ker pa je 15 krščanskih poslancev bojkotiralo volitve, do izvolitve ni prišlo, ker ni bilo potrebne večine. Krščanske sile so namreč odločene, onemogočiti večino vse dotlej, dokler bo v tekmi 78 letni Sulejman Fran-gie, sicer maronit, a tesno povezan s sirskim državnim voditeljem Hafez el Asa-dom. Sirija ima v Bejrutu v muslimanskem delu kar 7.000 vojakov. Nanje se opira tudi Frangie, prepričan, da ga bodo volili tudi muslimanski poslanci. Zato pa je nesprejemljiv za kristjane.
na Goriškem
zastavil nekaj vprašanj.
Meni in drugim razloži, kako je prišlo do ustanovitve glasbenih šol v okviru ZSKP?
V	50. in 60. letih so zrastli rodovi, ki so dobili nekaj glasbenega pouka pri prof. Fileju ali peli v njegovih ziborih. Želeli so, da ibi njih otroci dobili boljšo in bolj temeljito glasbeno vzgojo in pouk, ker so videli, da tudi šola ne nudi dovolj.
Iz teh nagibov je ZSKP leta 1973 prišla do odločitve, da začne z glasbenimi šolami. Tako smo leta 1973 začeli s prvo tako šolo na iPlacuti. Začetki so bili skromni, saj smo imeli le en sam klavir, ki nam ga je dala na voljo Marijina družba.
Toda že jeseni istega leta se je pobuda razširila. S podobno šolo so začeli v Doberdobu, nato v štandrežu, pozneje še v Števerjanu. Potrebno je bilo dobiti primernih profesorjev. Tu moramo poudariti, da nam je v teh prvih časih zelo šla na roko Glasbena šola v Šempetru in posebno njen takratni ravnatelj prof. Nino Konič, ki je razumel naše potrebe in z odprtim srcem priporočil svojim profesorjem, da nam pomagajo. Tudi sam je bil vedno pripravljen pomagati.
Šole so se torej lepo razvijale in vpeljali smo notranje in skupne nastope ob koncu šolskega leta. Notranje nastope prireja vsaka Sola zase, na skupnih pa v Katoliškem domu nastopijo najboljši iz posameznih šol. Dijaki dobijo ob konou šolskega leta tudi diplomo o Obiskovanju, ponekod redno opravljajo tudi izpite.
Kaj pa se uči na teh šolah?
Poleg instrumentov je teorija in sol-feggio, h glasbi po Onffovi metodi. Predvsem pa se gojenci vadijo v raznih instrumentih.
Kakšne instrumente vadite?
Največ se jih odloča za klavir; potem so tu še kitara, harmonika, flavta, orgle, violina.
Dovoli še to vprašanje: Ali ste imeli v glasbenih šolah tudi kake pomembnejše uspehe?
Predvsem bi rad poudaril, da skušamo na naših šolah nuditi gojencem vse tisto, kar lahko nudijo druge slične šole, tudi javne. In lahko povem, da imamo uspehe. Z goriške šole je npr. nekaj naših gojencev napravilo državni izpit na tržaškem konservatoriju iz teoretičnih predmetov; dosegli so lep uspeh. Eden je nastopil na tekmovanju v Velenju in dosegel drugo mesto v svoji kategoriji.
Kako pa je s financami? Kako se šole zdržujejo?
Do sedaj je vsako društvo skrbelo tudi za finančno plat svoje šole. Nekaj prispevajo gojenci, nekaj pomaga dežela s svojimi podporami. Toda vse to je absolutno premalo.
Preteklo pomlad je dežela izdelala poseben zakon o glasbenih šolah. Zato smo tud: mi pripravili statut za naše šole in ga prilagodili predpisom deželnega zakona. Glavna novost je v tem, da bodo glasbene šole avtonomne in ne bodo več v okviru kakega društva. Imele bodo svoje programe, strokovne profesorje, izpite dn podobno. Vse šole, tako tista na iPlacuti kot one po vaseh, bodo odslej naprej ena Glasbena šola s podružnicami. S tako preosnovo upamo, da ibomo dobili večje podpore od dežele in da bo s tem tudi finančno breme olajšano. S statutom in notarskim aktom je slovenski center za glasbeno vzgojo »Emil Komel« dobil pravno podlago in postal juridična ustanova.
Dragi profesor, hvala za tvoja pojasnila in čestitam k vašim uspehom. V novem šolskem letu želim še nadaljnjih in novih uspehov na vseh področjih glasbe.
K. Humar
★
■ Pred 20 leti so sile Varšavskega pakta 21. avgusta vdrle v češkoslovaško ter jo vojaško zasedle. S tem so zadale smrtni udarec takoim. »praški pomladi«, ki je hotela uvesti socializem s »človeškim obrazom«. V Pragi je letos 21. avgusta več tisoč manifestantov protestiralo zoper dogodke pred 20 leti, a policija je demonstracije hitro zatrla, češkoslovaške obla-sli pa so te dni dale izhodno dovoljenje bivšemu voditelju »praške pomladi« Aleksandru Dubčeku, ki naj bi prejel v Bologni na univerzi častni doktorat.
■ Kardinal Tomašek, nadškof v Pragi, je izjavil, da se v odnosih med Cerkvijo in partijskim vodstvom tudi po zadnji zamenjavi generalnega sekretarja (Jakeš namesto Husaka) ni nič spremenilo; še vedno je deset škofij nezasedenih, župnije so pod stalno kontrolo, pouk verouka prepovedan. V partijskih krogih je zaznati velik odpor do vsega, kar se dogaja v Moskvi. Toda mladina ima veliko žejo po Bogu in zato ne gre več s partijo, temveč vidi v Cerkvi upanje za bodočnost.
Iz slovenske Koroške
27. srečanje slovenskih duhovnikov v Celovcu
Že od leta 1961 se slovenski duhovniki iz zamejstva in zdomstva redno srečujejo v dneh po prazniku Marijinega vnebovzetja, da si izmenjajo svoje misli in prisostvujejo tehtnim predavanjem, ki naj jim razširijo poklicno obzorje. Srečanja se izmenoma vršijo enkrat na Koroškem, drugič na Tržaškem, tretjič kje na Goriškem. Letos je spet prišla na vrsto Koroška. Zborovanje je potekalo v dneh 17. in 18. avgusta v Modestovem domu v Celovcu.
Osrednja točka letošnjega srečanja je bilo predavanje prof. dr. Franceta Bučarja iz Slovenije pod naslovom »Slovenska Cerkev med drugo svetovno vojno«. Predavatelj se ni ustavil le ob tem obdobju, ampak je posegel v čase od protestantizma naprej in pokazal na silnice, ki so oblikovale miselnost slovenske Cerkve do leta 1941. Z vso prodorno logiko je razkrinkal vlogo partije v dogodkih od leta 1941 -1945 in jo obtožil, da ji je šlo le za oblast, pri čemer je neizprosno odstranila vsakogar, ki jo je pri tem oviral. Zaključke svojih izvajanj je strnil v stavek: »Edini poraženec iz tega časa je bil slovenski narod.«
Naravno je bilo, da je bila temu sledeča debata zelo razgibana. Popoldne se je nadaljevala na način okrogle mize, ki so se je razen predavatelja udeležili še predstavnik Koroške župnik Lovro Kašelj, Tržaške župnik Ivan Kretič, Goriške dr. Kazimir Humar, prelat Nace Čretnik iz Pariza, dr. Janez Zdešar iz Miinchna in zastopnik argentinskih Slovencev dr. Marko Kremžar.
Udeležba tega dne je bila zelo velika: okrog 60 duhovnikov. Naslednji dan so nekateri odšli, pa prišli drugi, tako da lahko rečemo, da se je srečanja udeležilo nad 70 oseb.
Prvi dan je somaševanje vodil bivši koprski škof dr. Janez Jenko, žal pa ni mogel priti ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki si je prve dni avgusta zlomil nogo v kolku. Želimo mu čimprejšnje okrevanje. Njegove pozdrave je prinesel kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja Miha Golob.
Zvečer prvega dne so preostali udeleženci lahko prisostvovali zelo prisrčnemu pevskemu nastopu skupine otrok, katerim se je pridružil še družinski ansambel (oče, mati in štirje otroci). Vsi so bili deležni velikega aplavza.
Drugi dan, v četrtek 18. avgusta je imel zelo zanimivo predavanje o ohranjevanju narodnosti in vere med zdomci in izseljenci dr. Branko Rozman iz Miinchna. Predavatelj je z izredno pronicljivostjo prikazal ta problem in ga stvarno razčlenil. Sledil je razgovor, po odmoru pa so bila še razna poročila. V ospredju je ponovno bilo vprašanje, kako dati Sv. Višar-jam čim večjo težo v povezovanju Slovencev doma, v zamejstvu in po svetu.
Prihodnje leto bo zborovanje pripravila Tržaška. Vršilo naj bi se od ponedeljka
21.	avgusta zvečer do srede 23. avgusta opoldne.	—jk
RAZNO
Izjava zahodnonemških škofov ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov
Predsednik nemške škofovske konference mainški škof Karl Lehmann je v imenu zahodnonemških katoliških škofov ob 1000-Ietnici pokristjanjenja Rusov zagotovil njihovo globoko povezanost s srednje in vzhodnoevropskimi narodi.
»Pozdravljamo in čestitamo vsem Cerkvam in kristjanom, ki praznujejo 1000-letnico svojega krsta,« poudarjajo škofje v skupni izjavi, objavljeni v Bonnu. Kristjani slovanskega vzhoda spadajo skupaj z romanskimi ljudstvi zahoda in grškobizan-tinskimi jugovzhoda k »veliki družini Evrope«. Njihov prispevek je »nepogrešljivi sestavni del krščanske in človeške kulture tega dela sveta«.
Stoletja trajajoče dobre odnose so žal vedno znova prekinjale sovražnosti ali vojne. »Še vedno se spominjamo strašnih dogodkov in hudega trpljenja, nasilja in vojne ter povračilnih ukrepov, ki so izbruhnili v tem stoletju. Ob tem žalostnem spominu vzklikamo v duhu evangelija: »Odpustite nam, kot smo mi vam odpustili.«
Ob zgodovinski obletnici ruske pravoslavne Cerkve si škofje želijo: »Upamo in molimo, da bi ob spominu na tisoč let zvestobe Kristusu edinost iz skupnega debla zraslih verskih skupnosti dobila še večjo podporo in jasneje pokazala notranjo povezanost vsega krščanskega sveta.«
Slovesna maša v vzhodnem obredu v cerkvi sv. Sofije v Rimu, ki jo je dal postaviti
pok. kardinal Slipy
DRAGA 88
OPČINE - FINŽGARJEV DOM
Petek, 2. septembra:
ob 17. uri: Manjšinstvo z evropske perspektive.
Sobota, 3. septembra:
ob 16. uri: Glas od Donave na slovenski tribuni.
Nedelja, 4. novembra:
ob 10.30: Ločitev duhov: v razhod ali v pluralizem? ob 16. uri: Kam plovemo?
Nedeljska služba božja bo ob 9. uri v parku. Maševal bo tržaški škof Bellomi.
OKNO V DANAŠNJI SVET
Podprimo Odbor za varstvo clovekovihpravic!
Primer Janša, kot so g a poimenovali, kaj nam to pravzaprav pomeni, koliko se je uzavestil v nas »zamejce«, v kolikšni meri smo pripravi j eni tudi v tem primeru živeti Enotni slovenski kulturni prostor?
O procesu proti slovenski četvorici v Ljubljani je bilo že marsikaj napisanega, a tokrat ni ostalo le pri tem. Tokrat Slovenci v osrednji Sloveniji niso obtičali v puhlem besedičenju, temveč so enotno in množično privreli na ulice ter mirno, a dostojanstveno in odločno dokazali, da sta slovenstvo in demokracija vrednoti, ki se jima ne nameravajo odpovedati, kot se sploh ni več mogoče odreči doslednemu in polnemu spoštovanju vseh človekovih pravic.
Kako in v kolikšni meri smo jim Slovenci v Italiji pritrdili? Nekaj društev, organizacij in skupin je res pristopilo in podprlo delo Odbora za varstvo človekovih pravic, a množičnega opredeljevanja pri nas le ni bilo. Ostati smo nekako ob robu dogajanj, kot da bi se nas vse skupaj ne tikalo, kot da bi nas ne zanimalo, kakšna usoda se piše Slovencem onkraj meje. Mladinska sekcija Slovenske skupnosti zato poziva vse Slovence v Italiji,
da v imenu Enotnega slovenskega kulturnega prostora s svojim podpisom podprejo delo Odbora za varstvo človekovih pravic in s tem nova prizadevanja za boljši slovenski jutri.
V	ta namen Mladinska sekcija Slovenske skupnosti predlaga, naj bi akcijo zbiranja podpisov vodil odbor, ki bi ga sestavljali politično in idejno različno usmerjeni posamezniki in organizacije. Mladinska sekcija Slovenske skupnosti pa bo že takoj sama začela zbirati podpise, in sicer ob sredah in četrtkih od 18. do 20. ure na sedežu Slovenske skupnosti v Trstu (ul. Machiavelli 22), vsak dan pa v Tržaški knjigarni v Trstu (ul. sv. Frančiška 20) in v Katoliški knjigarni v Gorici (Travnik 25).
Župnijsko občestvo iz Mavhinj in Cerovelj vljudno vabi
NA POSVETITEV NOVE CERKVICE SV. CIRILA IN METODA
v Cerovljah. Slovesnost bo v nedeljo 4. septembra ob 18. uri v Cerovljah.
Iskreno vabljeni duhovniki in verniki.
i , U:
Kmetijski dnevi v Boljuncu
Od 9. do 12. septembra bodo v Boljuncu (občina Dolina pri Trstu) tradicionalni Kmetijski dnevi, ki jih organizirajo vse oibčine tržaške pokrajine pod pokroviteljstvom avtonomne dežele Furlanije-Julijske krajine, Kraške gorske skupnosti, Pokrajine Trst in Trgovinske, industrijske, obrtniške in kmetijske zbornice v Trstu. Letošnja 7. izvedba te pomembne kmetijske manifestacije, ki je nenehno rasla in se vsestransko razvijala, bo na običajnem, a znatno povečanem razstavnem prostoru Kulturnega centra France Prešeren v Boljuncu. Kot znano so Kmetijski dnevi sejemska in razstavna prireditev z vzporednimi srečanji operaterjev tega področja, okroglimi mizami, predavanji in celovitim prikazom kmetijske dejavnosti na Tržaškem ter ponudbe tržišča.
Privlačne in zanimive bodo zlasti številne in raznotere razstave, ki bodo zajemale domala vse dejavnike našega kmetijstva: živinorejo in vzrejo domačih živali, cvetličarstvo, povrtninarstvo, vinogradništvo, agroživilstvo, kmetijske stroje in pripomočke, strokovne publikacije itd. Levji delež razstavnega prostora bo namenjen pokušnji vin, medu in čebelarskih proizvodov, mleka in mlečnih izdelkov. V okviru praznika bo tudi sejem prašičev.
Predvidene so tudi razstave nagačene divjadi in lovskih trofej, kamnoseštva in bonsajev. Posebno novost in poživitev bodo predstavljali avdiovizualni oddelki z nepretrganim predvajanjem diapozitivov in filmov.
Spored predvideva nadalje predavanja, okrogle mize in razprave, na katerih so svoje sodelovanje potrdili številni ugledni izvedenci.
Obiskovalci Kmetijskih dnevov bodo ob tej priložnosti poleg običajnih jedi lahko izbirali še med specialitetami - domače kuhinje, lovskim golažem in odojki na žaru.
Privlačen in zanimiv bo tudi kulturni in zabavno-razvedrilni spored.
Čestitke
Ob življenjskem jubileju, ko dr. Angel Kosmač,
Župnik v Ricmanjih praznuje svojo 65-letnico,
mu toplo čestitajo vsi itu.plj ani in člani ACM.
Iskreno mu želijo krepkega zdravja in božjega blagoslova pri njegovem razvejanem dušnopastirskem delu.
Žalostna statistika
Na god sv. Ane smo brali statistiko o zakonskih ločitvah v Avstriji; zapisano je, da se na sto zakonov 29 konča z razpo-roko, ali v številkah: zakonskih ločitev je bilo 14.639. Toliko družin je bilo razdrtih. Pri tem je bilo prizadetih 16.000 otrok; skoraj 13.000 je bilo mladoletnih, ki so ostali brez očeta ali brez matere. Saj tisto, da smejo kdaj obiskati očeta oz. mater, je toliko kot nič; to le veča razdvojenost v otrokih. Statistika pove, da se največ zakonov razdere med drugo in četrto obletnico poroke.
Včasih smo dmeli otroke-sirote brez staršev, danes imamo otroke-sirote ob živih starših.
Opčine
Praznovanje sv. Jerneja. Zunanja slovesnost je toila v nedeljo 28. avgusta kot je običaj skoraj povsod. Srce praznovanja je bila dopoldanska slovesna sv. maša, h kateri se je zbralo veliko število ljudi. Domači pevski zbor je ubrano in samozavestno pel priložnostne pesmi in mašo U. Vrabca. Lepo vreme je omogočilo tudi procesijo zunaj cerkve. Posebej pristno vzdušje pa je ustvarilo pritrkovanje domačih pritrkovalcev. Ta izvirno slovenski običaj je postal nekaj nepogrešljivega tudi na Opčinah, kajti razigranost zvonov pod spretnimi rokami pritrkovalcev vtisne slavju svojski pečat slovenske narodno-duhovne kulture.
Glasbeni večer, imeniten dar Gallus Con-sorf-a, pa je vse navzoče popeljal v baročno duhovno deželo: neke vrste »pritrkavanje« med sabo prepletajočih se melodij, rojenih iz mehkozvenečih prečnih in kljunastih flavt, viole da gamba, spineta in nenazadnje glasu Dine Slama. Program je obsegal Bachova, Loelletova, Lottijeva in Handlova dela. Tako nas je glasbeni večer opozoril na često prezrto resnico, da je sedanjost-prihodnost tesno povezana s preteklostjo: iz avtentične preteklosti je lažji prehod v avtentično prihodnost. Hvaležni smo požrtvovalnim iskalcem in zaljubljencem naših in sosedovih človeško-kulturnih korenin.
— If
Kolonija v Dragi
18. avgusta smo zaključili počitniško kolonijo v Dragi. 95 otrok je tam preživelo prijetne počitnice.
Vreme je bilo izredno naklonjeno; tako so mogli otroci vsak drugi dan na kopanje v Sesljan. Ogledali so si ves vzhodni Kras ob meji s Slovenijo: najvišji hrib na Tržaškem Kokoš <671 m), vas Gročano, dolino Glinščico, z Botačem in jamo, kjer je živel pračlovek. Ogledali so si tudi zve-zdarno pod vodstvom dr. Zlobca. Počastili so žrtve fašizma na bazovski gmajni.
V	prvi izmeni so otroci šli na enodnev-
ni izlet v Benečijo in na Matajur, na grob Ivana Trinka v Trčmunu, v Landarsko jamo in na Staro goro, kjer so imeli sv. mašo, v drugi izmeni pa v Kanalsko dolino, na Sv. Višarje in pod Lovce, kjer so se kepali s snegom.
S svojim ubranim petjem so ob nedeljah sodelovali pri sv. maši na Pesku, na praznik sv. Marije Magdalene in na Veliki Šmaren pa v Bazovici.
Naša kolonija je doživeto zaključila Marijino leto. Na Veliki Šmaren zvečer so se zbrali v dolinici Kal pri Dragi. Molili so rožni venec, razmišljali o Mariji in se v procesiji z lučkami prepevaje litanije vrnili v kolonijo, kjer so zaključili z mislijo na Marijo, ki jo je Sin kronal za Kraljico.
Starše so otroci razveselili z dobro pripravljeno zaključno prireditvijo. Otroke in starše je navdušil kres na zadnji večer.
Lepo število otrok v obeh izmenah je dokaz, da se otroci dobro počutijo v tem prijetnem domačem kraju in da jih zato starši radi zaupajo dobrodelnemu društvu SLOKAD.
Solzne oči ob odhodu dz kolonije so najboljši dokaz, da je tritedensko bivanje v koloniji otroke povezalo med seboj in z osebjem, ki zanje skrbi. In pa pozdravne besede ob slovesu: »Na svidenje prihodnje leto!«
Razstava o Albertu Schweitzerju
Ves mesec avgust je bila v palači Co-stanzi odprta fotografska razstava o življenju in delu velikega človekoljuba Alberta Schvveitzerja (1875-1965). Skrbno pripravljena razstava je dala obiskovalcem možnost, da so pobliže spoznali tega Nobelovega nagrajenca za mir, ki je svoje velike talente uporabil v službi najpotrebnejših soljudi. Fotografije prikazujejo zlasti njegovo delovanje v Lambarčnčju v nekdanji Francoski ekvatorialni Afriki, kjer je v protestantski misijonski postaji med drugim zgradil bolnišnico in tam dolga desetletja neutrudno pomagal trpečim.
SEKCIJA SLOVENSKE SKUPNOSTI v občini Dolina
vabi na
NAŠ PRAZNIK
na prireditvenem prostoru Hribenca v Zabrežcu pri Borštu
Sobota, 3. septembra: odprtje praznika in od 20. ure dalje igra ansambel Lojze Furlan.
Nedelja, 4. septembra: ob 18. uri kulturni in politični program — koncert godbe na pihala iz Pridvora pri Kopru - solidarnostna akcija Mladinske sekcije SSk »Za naš skupni boljši jutri«. Sledita pozdrav sekcijskega tajnika Sergija Mahniča in govor deželnega svetovalca Bojana Brezigarja. Zvečer igra ansambel L. Furlan.
Ponedeljek, 5. septembra: od 20. ure dalje
nastop pevsko - glasbenega ansambla AGROPOP iz Ljubljane.
Vse tri dni delujejo kioski z jedmi na žaru in domačim vinom.
Iz Jugoslavije
V nedeljo 11. septembra bo na OPČINAH pri Trstu jubilejni
40. MARIJANSKI SHOD
Začetek bo v cerkvi ob 15.30. Oblikovali ga bodo zbori MPZ in DPS Vesele Pomladi s triom Zvezde. Ob duhovnih pesmih bo pozdrav, zahvala za 40-letnico shodov, molitev, utrjevanje vere in omike.
Sledila bo ob ugodnem vremenu procesija po vasi s kipom Fatimske Marije, s petjem in molitvijo, nakar bo na prostem za cerkvijo sv. maša.
Shod bo vodil msgr. dr. Janez Zdešar, vrhovni dušni pastir za Slovence v zahodni Evropi.
Skavtinje in skavti, pevci, narodne noše dn ostali bomo vsak na svoj način skušali utrditi vero ob zaključku Marijinega leta, v pripravi na ljudski misijon, ob materini pomoči Marije.
Molimo in verujmo ter delajmo za vse naše rojake!
Prisrčno vabljeni!
Nova cerkev Marije Vnebovzete v Beogradu
Na praznik Marijinega vnebovzetja je becgrajeski nadškof dr. Franc Perko posvetil novo cerkev, posvečeno Mariji vne-bovzeti; nova cerkev stoji v okraju Nei-mar. Bo prva Mariji posvečena cerkev v beograjski nadškofiji in bo služila kot katedrala beograjskega nadškofa.
Cerkev so začeli graditi francoski a-sumpcionisti leta 1938. Zgradili so jo do strehe, ko je nastopila vojna in so z deli prenehali. Za prvo silo so cerkev pokrili in čakali boljših časov. Po vojni je nedokončana cerkev služila v razne svetne namene, le začasna kapela je bila na voljo za bogoslužje. Tako je ostalo do leta 1982, ko so asumpcionisti zapustili Beograd. Po njih odhodu je nadškof Alojzij Turk poveril skrb za to cerkev dr. Antonu Hočevarju, ki je postal tam župnik. Ker so cerkev podjetja izpraznila, se je začela njena nadaljnja izgradnja. Najprej so usposobili za bogoslužne prostore kripto pod cerkvijo, ki je bila namenjena padlim francoskim in drugim vojakom na solunski fronti v prvi svetovni vojni. Potem so začeli urejati notranjščino cerkve. Sest let so trajala dela. Stroški so zaradi inflacije rastli, vendar je župniku Hočevarju uspelo, da je dobil dobrotnike v zahodni Evropi, posebno v ZR Nemčiji in v Švici. Pomagali so tamkajšnji župniki in škofje, pa tudi izseljenci in nemški verniki. V zadnji, julijski številki »Blago-vesti«, se dr. Hočevar vsem zahvaljuje in nekatere omenja tudi po imenu.
Poleg cerkve so še drugi prostori, ki bodo služili za dušnopastirske potrebe. Nadškof Perko želi, naj bi nova cerkev Marije vnebovzete na Neimaru postala glavno pastoralno središče za katoličane v Beogradu in ožji Srbiji.
mHiiuuiiiiiuiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiimiiitimiiimiiiiiiiiMiiiiiiiitimiiiiiiiiimiiiiiiiiiiuimiimuiiiiimiiiiiiiiiiiiimHuiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiHHiiiiiii!iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiinimiiiiimiiiniiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiin^
R. B.
V Fatimo
TRI DNI V FATIMI
V soboto 30. julija ob 18. uri smo zagledali Fatimo — potem ko smo naredili nič manj kot 3.200 km. Po namestitvi v prijetnih pritličnih sobah hotela »Verbo divino« smo najprej imeli v hišni kapeli sv. mašo, po večerji pa smo prvič počastili Fatimsko Marijo v globeli.
Vtis o tem svetem kraju bo vsem ostal nepozaben, saj se je mnogim zdelo lažje moliti tu kot v Lurdu. Udeležili smo se lahko tudi procesije z lučkami ali molili pred Najsvetejšem v majhni kapeli, ki so jo Avstrijci postavili leta 1982, ko je bil tu sedanji papež.
O dogodkih v Fatimi najbrž ni treba posebej obširno pisati, saj je znano, da se je tu od maja do oktobra, vsakega 13. v mesecu razen v juliju leta 1917 Marija prikazovala trem pastirčkom Luciji, Jacinti in Frančišku ter jim naročala, naj delajo pokoro in molijo rožni venec. Lucija še danes živi v karmeličanskem samostanu v Coimibri, ki smo si ga lahko colo ogledali, medtem ko sta njena bratranca, bratec in sestrica, umrla že zelo zgodaj.
V Fatimi smo ostali tri dni oz. tri noči, saj smo ponedeljek porabili za ogled Lis-bone. Gospodov dan, nedeljo, smo lahko po svoje uredili, le popoldne smo se z avtobusom peljali v bližnji kraj Aljustrel, kjer so trije vidci živeli, in naredili križev pot (dobesedno, saj je bilo zelo vroče in
pot kamnita), ki bo ostal trajno v spominu marsikomu. Zgraditi so ga dali leta 1982 madžarski begunci in je tudi nas utrdil v prepričanju, da smo na pravi poti.
IZLET V LISBONO
Prvi dan avgusta smo namenili obisku Lisbone, dvamilijonskega mesta, kjer nas je vodička popeljala na razgledno točko, hrib sv. Jurija in v cerkev sv. Antona, sedaj imenovanega Padovanskega, kjer se je svetnik rodil ter v samostan oz. cerkev sv. Hieronima (žal je bilo zaprto in smo si veličastno stavbo ogledali le od zunaj) ter stolp Belen, kjer se je vkrcal za Indijo Vasco da Gama.
Čez reko Tago nas je nad dva km dolg viseči most napotil v pristanišče Almada, kjer smo imeli obilno kosilo v restavraciji z lepim razgledom na reko in mesto onstran veletoka.
SLOVO OD KRAJA PRIKAZANJ
Domov smo se vračali sami, saj je vodička Helena ostala v rojstnem kraju. Še pred večerjo smo imeli sv. mašo v baziliki, kjer sta pokopana tudi Jacinta in Frančišek. Nekateri smo se pozno zvečer poslavljali od Fatimske Marije, drugi so se tja namenili še zgodaj zjutraj, kjer sta maševala gg. Cvetko Jurak in France Zlobec, mašo pa smo imeli pred odhodom tudi v kapeli.
2.	avgusta smo začeli povratno vožnjo proti domu. Opoldne smo imeli postanek v Guardi, 50 km pred špansko mejo, ob treh popoldne pa smo jo prestopili in s
tem »izgubili« eno uro časa, saj smo kazalec spet pomaknili za eno uro naprej, kar pa je našemu Rastiju uspelo nadoknaditi.
V	STARI KASTIUI
Spotoma smo se ustavili v univerzitetnem mestu Salamanki, kjer smo si ogledali katedralo in glavni trg.
Na večer smo se nastanili v udobnem hotelu v Valladolidu in po večerji nekateri šli kljub pozni uri še ven — splačalo se je.
V	sredo 3. avgusta nas je v Burgosu, glavnemu mestu stare Kastilje, ki je tudi zgodovinsko mesto in ima kakih 120.000 prebivalcev ter leži 700 m nad morjem, čakal vodič in skoraj uro in pol razkazoval znamenito katedralo, ki so io gradili 200 let.
POSTANEK PRI MATERI BOŽJI NA STEBRU
Popoldne smo — drugič na našem potovanju — imeli kratko ploho, po kosilu pa smo nadaljevali pot proti Zaragozi, glavnemu mestu Aragonije, ležečem Ob reki Ebru (500.000 prebivalcev), kjer smo že zvečer imeli sv. mašo pri milostnem oltarju mogočne Marijine cerkve »Naše Gospe na stebru«.
Somaševanje je vodil g. Jurak, ki je na začetku v španščini predstavil našo skupino in povedal, kdo smo in od kod smo prišli. Naše petje je pritegnilo pozornost številnih obiskovalcev. V tej cerkvi smo imeli pobožnost tudi naslednje, predzadnje jutro.
NARODNO SVETIŠČE KATALONCEV
Po kratkem vmesnem postanku smo se opoldne približali Montserratu, ki leži v skale vkleščen 720 m nad morjem. Je to narodno svetišče Kataloncev in obiskano od vseh res številnih turistov. Francozi so leta 1812 samostan oplenili in močno poškodovali, kasneje pa je bil spet obnovljen v vsej krasoti. Za ogled je ostalo le malo časa, saj sta nas kosilo in dolga pot neusmiljeno priganjala. Zadovoljni smo bili kljub temu, čeprav nas je ovinkasta cesta najprej prestrašila in smo po končanem »trpljenju« vsi navdušeni zaploskali Rastiju. Sicer se je pa to dogajalo vsak dan, ko smo prišli na cilj ali premostili kako oviro. Malo pred špansko-fran-cosko mejo v kraju Junquera nam je vodič dal možnost znebiti se v veleblagovnici zadnjih peset.
ZADNJA NOČ
V	motel pred mestom Nimes v Franciji smo prišli zvečer z dveumo zamudo (po programu, ki se ga pa nismo veliko držali), a vseeno bili lepo sprejeti in dobro večerjali. Prvič se je začutilo, da prihaja dan slovesa, saj je bilo pri mizah tiho in slovesno vzdušje. Sobe so bile kraljevsko razkošne, saj je vsak dobil široko francosko posteljo. Torej: konec dober, vse dobro. Tudi zajtrk zadnje jutro je bil boljši kot ponavadi, le bazen za kopanje je ostal nedotaknjen, čeprav smo mnogi imeli .s seboj kopalke.
Pred nami je bila dolga pot 1.100 km in vreme je bilo prav poletno. Naj na tem mestu omenim še, da smo z vremenom
imeli vseh 12 dni srečo in da se napovedi o plohah v Galiciji in vročini na španski visoki planoti vodiču niso izpolnile.
Vsi smo bili čudoviti potniki in sopotniki. Bolniško zavarovanje, hvala Bogu, nihče ni rabil, pa tudi sicer smo zaradi slabosti imeli samo an primer, ki se je po nekaj dneh razblinil.
POVRATEK
Okrog sedme in pol zjutraj smo začeli opravljati »zadnjo postajo križevega pota«. A v modernem avtobusu zunanje vročine nismo čutili in včasih nas je celo zazeblo.
Kosilo slovesa (najboljše in najobilnejše od vseh) smo imeli že v Italiji v Venti-miglii, samo žal se ga Rasti ni mogel udeležita, saj je moral z avtobusom parkirati izven mesta. Poskrbeli pa smo mu za popotnjo.
V	Savoni, po 460 km vožnje nas je čakal Aleš in zamenjal za volanom utrujenega šoferja. Še prej pa smo naredili nabirko zanj, za vodiča in tudi za sklad »Katoliškega glasa« (idejo je dal g. Darko Cerkvenik iz Vidma). Sledile so »govorance« vseh vrst. Kot vsak dan smo molili rožni venec in prepevali.
Po zadnjem postanku smo se začeli med seboj pozdravljati in opolnoči smo, po skupno več kot 6.000 km vožnje prišli v domače kraje. Pozabljena je bila dolga pot, pozabljena utrujenost in morda kaka nevšečnost in nezadovoljstvo. Vsem bo ostal le lep in nepozaben spomin, nekateri pa so že začeli misliti na potovanje drugo leto, ki naj bi nas povedlo v Turčijo.
Goriško-tržaško romanje na Barbano
bo letos v ponedeljek na praznik imena Marijinega 12. septembra s skupno sveto mašo ob 11. uri. Somaševanje bo vodil pomožni škof iz Ljubljane msgr. Jožef Kvas. Dušne pastirje prosimo, naj svoje vernike obvestijo in jih pripeljejo na Barbano. V vednost jim sporočamo, da stane prevoz z ladjo za odrasle 4.000 lir, za otroke pa 2.000 lir. Na svidenje pri barbanski Mariji!
Slovenska duhovni j a v Gorici
Sklep Marijinega leta. Kot je sv. oče
zaključil Marijino leto v cerkvi sv. Petra v Rimu v pripravo na tretje tisočletje, tako smo ga hoteli zaključiti tudi mi na Marijino Vnebovzetje v cerkvi, sprav Vne-bovzeti posvečeni pri kapucinih, kjer imamo vsako nedeljo in praznik večerno sv. mašo ob 19.30.
V	pohvalo našim vernim ljudem se je zbralo za ta skle*p izredno število rojakov, ki so zavzeto sodelovali v molitvi in ljudskem petju. Voditelj somaševanja je spri božji besedi zastavil vprašanje, ali je Marijino leto pomnožilo našo ljubezen do božje Matere, kar bi se moralo pokazati v pogostnih mislih na Marijo, v pogovoru z njo v molitvi in o njej s soljudmi, ter v vsakdanjih žrtvah, ki so najlepši izraz prave ljubezni. In če ni naša ljubezen do Marije postala večja, se pa vsaj potrudimo, da bo rastla v svetogorskem Marijinem letu, ki se je začelo na predvečer Vnebovzetja na Sveti gori ob 450-letnici prikazanja in s tem začetka naše božje poti.
Ker škofije lahko iz tehtnih razlogov zaključijo Marijino lato tudi pozneje in bo naša nadškofija to storila v Ogleju v nedeljo 25. septembra popoldne je prav, da smo se mi kot duhovni j a Mariji zahvalili posebej za vse milosti, zlasti še, ker v Oglej roma le malo naših ljudi.
Jamlje
Zaključek Marijinega leta. V nedeljo 14. avgusta so imeli pri Sabličih, ki so zaselek jameljske župnije, svojevrsten zaključek Marijinega leta. Zbrali smo se pri Sabličih, kjer so že leta 1954 postavili kapelico v čast svetogorski Materi božji. S tem dejanjem so takrat zaključili Marijino leto 1954; bilo je 31. oktobra, za župnika je pa bil pok. Jože Vošnjak. Postavila jo je družina Radetič, ki ima pri Sabličih svoj dom. Postavila pa jo je v zahvalo za izredno varstvo med zadnjo vojno. Saj sta Jožef in Viktorija Radetič imela 12 otrok; danes je še 11 živih; če
Misijonar je kristjan, ki je zapustil svoj domači kraj, zato da sledi Kristusovemu ukazu: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode. V prejšnjih časih je šel prepričan, da svojega domačega kraja ne bo več videl. Časi so se spremenili. Svet je postal majhen. V enem dnevu se more priti v katerikoli konec sveta. Potrebna je večja povezanost. Potrebno je boljše medsebojno povezovanje, medsebojno izmenjavanje izkustev. Zato je tudi misijonarjem ukazano, da morajo vsaka štiri leta v svoj domači kraj, da se spočijejo, osvežijo, poročajo o svojem delovanju in se tudi sami posodobijo na tako razgibanem pastoralnem področju.
Letos je na počitnicah v Sloveniji kar 21 slovenskih misijonarjev. Imeli so z verniki kar tri srečanja: v Ljubljani pri sv. Jakobu na njegov praznik 25. julija, sami med seboj dva dni v Stični in zopet z verniki v Mariboru v nedeljo 7. avgusta. Res pisana skupina: štirje z Madagaskarja, štirje iz Slonokoščene obale, štirje iz Zambije, trije iz Indije (med njimi p. Cukale, jezuit, zadnji Slovenec, ki mu je bilo dano, da pride v Indijo, ki je sedaj zaprta misijonarjem), dva z drugimi misijonarji, izgnana iz Burundija, ki gresta sedaj v Ruando, trije iz Zaira, eden iz Toga. P. Rudež je za slovenske jezuite odprl novo področje v Zambiji. Trenutno je teh jezuitov devet, katerim so se pridružili še minoriti iz Ptuja in še ena medicinska sestra.
Srečanje je seveda bilo zelo zanimivo.
V	Stično je prišel vodit somaševanje škof Lenič, v Mariboru pa oba škofa Kramberger in pomožni škof Smej. Kako do-
prištejemo še vnuke, jih je nad 50. Ko je oče umrl 31. novembra 1983, so bili vsi navzoči.
Že med tednom so se pripravili na nedeljsko slavje. Podoba svetogorske Matere božje je namreč vsak večer romala iz hiše v hišo, saj so ob starem domu vstale nove hiše Radetičevih otrok.
V	nedeljo zvečer se je razvila procesija z lučkami od zadnje hiše v naselju do kapelice ob petju litanij Matere božje z odpevi. Poleg Radetičevih je prišlo tudi dosti drugih ljudi. Pri kapelici je domači župnik Anton Prinčič imel nagovor. Pobožnost so zaključili s pesmijo »Marija skoz življenje«. Procesije se je udeležil tudi domači cerkveni zbor.
Dol. Naslednjo nedeljo 21. avgusta je bil praznik v Dolu. Tu vsako leto obhajajo praznik Marije Kraljice z mašo proti večeru. Za to priložnost so povabili misijonarja p. Radka Rudeža. Maševal je in pridigal. Govoril je, kako v Afriki in zlasti v Zambiji, častijo Marijo Devico. Zelo radi molijo rožni venec in ponekod gredo vsak dan po maši v procesiji k bližnji kapelici Matere božje. V glavnem mestu Lusaki pa prav ta čas gradijo veličastno svetišče, ki bo posvečeno Fatimski Mariji. Naj tudi našim ljudem pomaga Marija, da se vrnejo h Kristusu tisti, ki so ga zapustili.
Po maši je g. misijonarja in cerkvene pevke povabila na svoj dom družina Ane Frandolič, kjer so se prav po domače okrepčali in porazgovorili.
Mirko Mazora, Pesmi
Ob 5. obletnici smrti g. Mirka Mazore je bila dotiskana žbirka pesmi z gornjim naslovom. Pesmi je izbral Marjan Brecelj, ki je dodal tudi uvodne besede. Zbirka bo kmalu naprodaj v slovenskih knjigarnah.
Sestava slovenske komunistične partije
»Mladina« od 27. maja letos podaja rezultat ankete Ruplovega inštituta o narodnostni sestavi Zveze komunistov Slovenije: od 114.000 komunistov je Muslimanov 37%, Albancev 14%, Črnogorcev 8%, Hrvatov 8 %, Srbov 7,5 %, Slovencev 4,6 odstotka, ostalih 19,9 %.
Gornje številke bi pokazale, da je oblast partije v Sloveniji v rokah tujerodcev, saj je Slovencev partijcev komaj 5.244. Slovensika identiteta ni torej problematična samo zavoljo priseljencev delavcev, ampak dosti bolj zaradi priseljencev partijcev.
biti novih misijonarjev, ko pa je tako pomanjkanje duhovnika doma! Res je, v misijonih je veliko versko navdušenje, vendar smo še daleč od dneva, ko bodo imeli dovolj svojih duhovnikov. Pomoč iz Evrope je še potrebna. Tega mnenja so vsi afriški škofje, čeprav so prepričani, da so sedaj oni na vrsti. Za vse je več kot dovolj dela. Bog pomagaj in — Kraljica apostolov.
R.R.
■
Duhovniške plače
V	Italiji skrbi za vzdrževanje duhovnikov Centralni inštitut za vzdrževanje kle-ra; sedež ima v Rimu. Temu inštitutu je država lani dala 324 milijard in 500 milijonov lir. Inštitut je vsoto razdelil med 30.158 duhovnikov kot plačo oz. kot prispevek k plači. Vendar ne dobijo vsi duhovniki enake pomoči. Najnižja je 11 milijonov 300 tisoč na leto; najvišja 17 milijonov 840 tisoč za škofe, ki živijo v posebno težkih škofijah. Od omenjenih vsot je treba odšteti davke in razne prispevke, ki jih morajo plačevati duhovniki in škofje kot vsi ostali državljani.
Vojaški škof ni potreben
Lizbonski list Diario de Noticias je 24. maja objavil novico, da na Portugalskem ne bodo ustanovili škofije za duhovne potrebe vojakov. To je sicer želela domača škofovska konferenca, vendar je Apostolski sedež odklonil njihovo prošnjo. Portugalske vojaške siie so namreč številčno prešibke, da bi bila upravičena ustanovitev tovrstne škofije.
DAROVI
Za »Katoliški glas«: N. N., Sv. Ivan - Trst v spomin g. Petra Šorlija 20.000; društvo »Naš dom«, Belgija 50.000 lir.
Za katoliški tisk: sin in snaha v spomin Rože Brec 20.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: ob drugi obletnici smrti mame Polde se je z ljubeznijo in hvaležnostjo spominjajo Rožica, Miro in Aleš in darujejo 50.000 lir.
Za novo telovadnico ob Katol. domu: prijatelji ob peti obletnici smrti duhovnika Mirka Mazore 1.000.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: ob 9. obletnici smrti tete s. Ahacije darujejo Kacinovi: Marija, Janez in Metka 150.000 lir.
Za obnovitev cerkve v Sovodnjah: namesto cvetja na grob Dana Tomšič daruje Marija Tommasi 20.000, bratje z družinami pa 120.000 lir.
Jožefa Devetak, Vrh: za sveče v cerkvi na Vrhu 25.000 in za tiskovni sklad »Katol. glasa« 25.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Taučer Nanda in hčerka v spomin na moža in očeta Ludvika 30.000; Zora Hrovatin namesto cvetja na grob Marije Malalan 20.000; ista v spomin na moža Antona ob
8.	obletnici smrti 100.000; N. N. za nove lestence in drugo 310.000; Luciano Močnik v spomin na ženo Evelino 100.000; druž. Brundula v spomin na moža in očeta Franca ob 11. obletnici smrti 50.000; druž. Pegan v spomin na mamo Avguštino 50.000; Angela Vremec in dr. Vladko v spomin na mamo Milko ob 2. obletnici smrti 70.000; Teodora German-Comel 30.000; družine Malalan^Smotlak-Taučar v spomin na Marijo Malalan 30.000; Erminija Daneu-Kalc v spomin na isto 10.000; Umberto Fonzari v spomin na Čelesteja Daneu 50.000; Jelka Daneu-Cvelbar v spomin na očeta Čelesteja 125.000; nosilci krste Čelesteja Daneu 40.000; druž. Silvota Malalan namesto cvetja na grob istega 15.000; N. N. na Jernejevo za »ofer« 100.000; Danilo Daneu v spomin na Čelesteja Daneu 50.000; Erminija Daneu-Kalc v spomin na stega 10.000; Marija Ban v spomin na vse pokojne iz družine Ban 15.000; Francka Vremec na Jernejevo za »ofer« 50.000; druž. Petra Škerlavaj v spomin na mamo Marijo in strica Danilota za popravilo orgel
50.000	lir.
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Za CPZ sv. Jerneja - Opčine: dr. Vladko Vremec v spomin na mamo Milko ob 2. Obletnici smrti 50.000; Magda-Milan Boštjančič v spomin na mamo Rudolfino ob 1. obletnici smrti 50.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Banah: Marija Ban v spomin na vse pokojne iz družine Ban št. 45 10.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Ferlugih: Bogomila Ferluga v spomin na Josipa 20.000 lir.
Ob prvi obletnici smrti Ane Stritar daruje hčerka Marija z družino Počkaj za »Ognjišče« pri Sv. Vincenciju v Trstu
200.000 lir.
V	spomin na Santino Baretto ob 2. obletnici smrti darujejo mož Pavel, Magda in Gracija za klopi v stari cerkvici pri Sv. Ivanu 100.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: ga. Kompare 60.000; M. K. ob godu 50.000; N. N. 100.000; N. N. 10.000; v spomin na g. Petra Šorlija druž. inž. Čok 50.000; v spomin na g. Šorlija in na dr. Stanka Vugo Anton Koršič 150.000; v spomin na dr. Stanislava Vugo Drago in Diomira Bajc 50.000; v spomin na Rožo Brec sin in snaha 20.000 lir.
Za cerkveni pevski zbor pri Sv. Ivanu v Trstu: M. K. ob godu 50.000; ob pogrebu dr. Stanka Vuge sin dr. Andrej 100.000; v spomin na Rožo Brec sin in snaha 5.000 lir.
Za obnovo Marijinega doma v Rojanu:
AmeLija in Leopold Pangos namesto cvetja na grob Emilije Štolfa 50.000; Dana Rudolf namesto cvetja ob smrti Feliksa Mikulus 50.000; Iva in Vladimir Ščuka ob smrti dolgoletnega župnika na Jezerskem Marjana Poznik 50.000; T. M. 200.000; R. š.
50.000 lir.
Za obnovo Kraljevih fresk na Katinari:
Mira Štoka 100.000; N. N. 65.000; N. N. 50.000; N. N. 200.000; Gelmo 20.000; Polda Rudež 100.000; ga. Taučer 10.000; ga. Simčič 10.000; druž. Žnidarsich 50.000; Zora Pečar 10.000; Francesca Sudini 50.000; druž. Andreasich 100.000 lir.
Za slovenske misijonarje: N. N., Rupa
100.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
SPOROČILO UREDNIŠTVA: Zaradi preobilice prispevkov, ki so se nabrali v času našega premora, smo morali zlasti daljše prispevke odložiti na prihodnjič. Dopisnike prosimo za blagohotno razumevanje.
Dr. Korošec kot politik
Dr Jure Koce, ki živi sedaj v Avstraliji, pa zvesto prihaja leto za letom na »Drago«, nam je dal v objavo članek pod gornjim naslovom. Radi bi ga objavili že v tej številki pred letošnjo »Drago«, saj gre za odgovor na neutemeljene in tendenciozne trditve, ki jih je izrekel dr. Franc Miklavčič na »Dragi ’86« pod naslovom »Slovenska Cerkev med Bogom in cesarjem«, pa ga žal zaradi pomanjkanja prostora to pot ne moremo objaviti, storili pa bomo to prihodnjič. Naši bralci pa tudi tako sedanji kot bivši udeleženci »Drag« bodo iz članka dr. Koceta sami lahko razbrali neutemeljenost dr. Miklavčičevih trditev.
•k
Tečaji za poklicno izobraževanje
Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje prireja v šolskem letu 1988-89 sledeče tečaje:
POKRAJINA TRST
1. za dodeljene uraradniškemu delu s kvalifikacijo - '1. letnik (1200 ur);
2. za dodeljene uradniškemu delu s kvalifikacijo - 2. letnik (1200 ur);
3. za strojepis s kvalifikacijo (400 ur);
4. srbohrvaščine (120 ur);
5. za vodenje zadrug (60 ur);
6. za personal computing (160 ur);
7. za programerje elektronskih računalnikov (175 ur);
8. za gostince (120 ur);
9. za pomoč ostarelim na domu s kvalifikacijo (350 ur);
10. za splošno živinorejo (za Gročano in Bazovico - 30 ur);
11. čebelarstva (60 ur);
12. biodinamike (30 ur);
13. trije tečaji za tehniko v kletarstvu, vstekleničevanje in odgovarjajoče zakonodaje (20 ur).
POKRAJINA GORICA
1. za dodeljene prodaji s kvalifikacijo -2. letnik (1000 ur);
2. za personal computing (80 ur);
3. angleščine (120 ur);
4. za vodilno osebje v podjetjih (30 ur);
5. za analizo finančnega upravljanja (40 ur);
6. iz kletarstva (30 ur).
Vpisovanje in podrobnejše informacije do 23. septembra:
v Trstu - na sedežu Zavoda, ul. Ginna-stica 72 (Dijaški dom), tel. 577941;
na sedežu Kmečke zveze, ul. Cicerone 8/B, tel. 362941 (za tečaje iz kmetijstva);
v Gorici - na sedežu Zavoda, ul. Croce 3, tel. 81826.
★
OBVESTILA
Celodnevna duhovna obnova za družbe-nice in žene bo v nedeljo 11. septembra v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 9. uri, zaključek s sv. mašo ob 18. uri. Obnovo bo vodil g. Jožko Benedetič, sedaj spiri-tual v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Vabljene tudi družinske matere.
Redna seja Zveze slovenske katoliške prosvete bo v ponedeljek 5. septembra ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici.
Apostolstvo sv. Cirila in Metoda iz Trsta sporoča, da bo mesečna sv. maša za edinost -kristjanov v Marijinem domu v ul. Risorta 3 v ponedeljek 5. septembra ob 17.30. Med nami bo romar, ki je obiskal samostane na gori Atos v Grčiji. Posredoval nam bo svoje vtise o duhovnosti teh skupnosti s svojimi diapozitivi. Vabljeni tudi prijatelji.
Kapucinski redovnik p. Alfonz Valič bo praznoval svojo zlato mašo v farni cerkvi v Vipavskem Križu v nedeljo 18. septembra ob 10. uri.
j Radia Trst/I
Spored od 4. do 10. septembra 1988 Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.00 Mladinski oder: »Čarodejni novčič«. 11.00
V svetu valčka. 11.45 Vera in naš čas.
12.00 Veliki svet malih domovin. 15.00 Na počitnice! 16.00 XXIII. študijski dnevi Draga 88 na Opčinah.
Ponedeljek: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10.10 Koncert v cerkvi sv. Martina v Dolini. 'Skupina »I Madrigalisti di Venezia«. 12.00 Naše ljube navade in razvade. 12.40 Sreča je kakor sonce: kadar je najlepše, zatone«. 13.20 Slovenske ljudske pesmi. Poje Slovenski oktet. 16.00 S poti po Afriki. 17.00 Kulturna 'kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Tržaška pisma Vuka Karad-žiča. 9.00 Zdravilne rastline in sadni sokovi. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 12.00 Dogodivščine jugoslovanskega režiserja v povojnem Trstu. 14.10 Primorski pihalni orkestri. 14.30 Otroški kotiček: »Dogodivščine mravljinčka Ferdinanda«.
15.00 Jezik mladih. 16.00 Potujmo! 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Ne morem jih pozabiti.
Sreda: 8.10 Problemi sodobne družbe.
9.00 Kuharska potovnica. 10.10 Koncert v cerkvi Madonna del Mare v Trstu. 12.40
V prostem času. 13.20 Mladinski zbor Glasbene maitice iz Trsta. 16.00 V objemu gora. 17.00 Kuilturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Slovensko slovstvo v filmu.
Četrtek: 8.10 Iz tišine glas. 9.00 Prehrana in zdravje. 10.10 Godalni kvartet Glasbene Matice. 12.00 Magnetizem ženske poezije. 12.40 Ko zvezde zableščijo. 14.30 Primorski pihalni orkestri. 14.30 Otroški kotiček: »Dogodivščine mravljinčka Ferdinanda«.
15.00 Neskončno letnih časov. 16.00 Zapiski s poti. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Četrtkova srečanja: Pogovori.
Petek: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 10.10 Simfonični orkester RTV Ljubljana. 12.00 V 'filmskem svetu. 13.20 Mdšani zbor »Bath Camerata« iz Batha Avona na Angleškem ter mešani zbor '»Moravstf Madrigaliste« iz Moravske.
16.00 Odhajanja. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Prehrana in zdravje. 10.10 Koncert iz studia.
12.00 Na počitnice! 14.30 Navdih književnosti v opernem izrazu. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Ne morem jih pozabiti.
D A R O VI
Za Sv. goro: N. N. v zahvalo 50.000 lir. Za svečnika in križ v baziliki sv. Klementa na grobu sv. Cirila v Rimu: N. N.,
Opčine 36.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa SJ: Tončka Sosič 35.000; N. N. 20.000; N. N. 50.000; Jelka Daneu-Cvelbar v spomin na očeta Čelesteja 125.000; Anica Ferluga 20.000 lir.
Za misijone: Valentin Štolfa v spomin umrle žene Emilije 100.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Vaš Hotel
! |	i
, 34170 GORIZIA - GORICA (ITALY) TELEF. (0481) 82166/ 7/8 - TELE
Misijonska srečanja