MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100-—. Posamezna številka Din 10-—. Naročniki na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Ulica 29. oktobra (prej Rimska cesta) št. 3. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. VSEBINA 7. ŠTEVILKE JUNIJ Milena Mohoriceva: Troje sonetov Božo Vodušek: Soneti M. K.: Davorin Ivanovič Kolenkov Maurice de Vlaminck: Stori je moje dobe Zapiski: Psihoanaliza in vzgajanje človeka (Stanko Kociper) Merežkovskij o Turgenjevu (P. Donat) Razno TROJE SONETOV (Ob šestdesetletnici Cankarjevega rojstva) MILENA MOHORIČEVA Vse, časopisi, revije, izložbe, predavanja, vse nas spominja dejstva, da je pred šestdesetimi leti, 10. maja 1876., stopil Ivan Cankar na svojo življenjsko pot. Predno jo je nastopil, je nekdo začrtal njegovo usodo: Ko ga je pričakovala, ga je njegova mati »zaobljubila Bogu«. Izvajati iz te zaobljube Cankarjevo »srečo«, je morda zelo tvegano. In vendar je v njej vsaj zametek onega nemira, onega ognja, ki je gnal človeka Cankarja brez nehanja vse dotlej, dokler ga ni leta 1917. pogubil. Vse premalo vemo še o onih vezeh, ki spajajo preteklost z bodočnostjo, ki vodijo iz roda v rod, od mater do sinov, da bi mogli z gotovostjo ovreči vpliv take globoke zamaknjenosti v bodočnost. Nasprotno. Vse, kar vemo o Cankarjevi materi, nam govori o tem, da je bila žena izrednih kvalitet. Zakaj bi se njena genialnost ne izkazala tam, kjer je vobče doma ženina kreativnost? — Tudi njeno razmerje do sina in sinovo do nje je bilo prepolno elementov iz drugotnih sfer. Poročajo, da je vsa srečna prebirala rokopis »Erotike« in videla v njem zagotovilo sinove bodoče slave. In sin je neštetokrat izjavil, da ga je že misel nanjo dvignila in opogumila. Tu ne gre za to, da bi raziskovali Cankarjeve »komplekse«, marveč je treba samo nakazati oni nekaj, ki daja odnosu te matere do sina poseben prizvok. Naj bo kakorkoli, naj ga je karkoli1 gnalo daleč proč od sredine, iz katere je izšel, od Klanca siromakov, ta njegov notranji klic je bil njegova »usoda«, za katero je hrepenel, pred katero je bežal, nad katero je obupaval in v kateri je vendarle, kljub vsemu, našel svoje odrešenje. Zakaj klicalo ga je tja, kjer je mogel najplodneje, najbolje naložiti svoje sposobnosti, kjer so se res sprostile njegove sile: V literarno delo, v katerem je potezo za potezo razbiral, iskal, spoznaval in oblikoval svoj lastni obraz in svojo okolico. Tako ee je v delu neprestano spajal s svojim izhodiščem, se neprestano pogrezal do onih praprvin svojega bistva^ ki so ga poklicale v življenje. Ali je razvil svoje sposobnosti do poslednje možnosti, ali je dospel do poslednjih globin življenja, o tem bo pisala pozna zgodovina, ko bodo dobojevani vsi sedanji boji, ko bo prekril nas in vse okrog nas prah davnine in posnel raz vsega sodobno patino aktualnosti. Morda ni Cankar svoje usode nikjer neposredneje, nikjer topleje izrazil kakor v treh sonetih, ki jih je postavil »Kurentu« za epilog. V teh skoraj neprijemljivih verzih je obrnil svoj pogled naprej in nazaj. Tako je, kakor bi bil zapisal tezo, antitezo in iz njiju izvajal sintezo svojega življenja. j : • i« 201 »Klanec« je osnova vsemu Cankarjevemu delu. Tudi tam zveni njegov osnovni ton, koder ni neposredno govor o njem. Tipične lastnosti tega doma vseh izobčencev »Doline šentflorjanske« se odražajo v njegovih 6pisih. Nikomur se ne bo nikdar posrečilo, da bi izbrisal iz Cankarjevega obraza eno samo potezo Klanca in če bi si še vneteje prizadeval razčistiti paradokse, kar jih je zapisalo njegovo pero in občutilo njegovo srce. Življenje je samo po sebi paradoksno, kdor se mu bliža s 6uho uče-njaško logiko (ki je sicer vsega spoštovanja vredna utvara čistih filozofov), je že izgubil svojo igro. — Melanholija te družbene plasti, ki jo veže predvsem skupno hiranje in umiranje v celoto, ne morda skupno delo in iz njega izhajajoča udarnost, 6e je vplela v sleherni Cankarjev stavek. Na Klancu nosi vsakdo sam svojo usodo, sprijazniti se mora z njo »na svojo pest« med štirimi sajastimi, po večini najetimi lesenimi ali slabo ometanimi stenami. Brezupnost socialnega položaja teh prebivalcev, ki se rekrutirajo iz brodolomcev v viharju sodobnih družbenih preosnov, jih navdaja s topo resignacijo. To so po večini nekdanji gospodarji in na-stavljenci »malih obratov«, obrtniki, mali kmetje, ldapci, ki jim je »veliki obrat« v sodobnem gospodarstvu nepreklicno izpodkopal temelje. Oni niso več sposobni »konkurence«. Večja, bolje organizirana podjetja so jim vzela kruh in možnost za boj. So kakor vojščaki, ki z vso svojo osebno prizadevnostjo in hrabrostjo niso kos tehnični premoči moderne civilizacije. Tega se temno zavedajo in ta zavest jih demoralizira: požene jih v skrajni obup, ki ga vtapljajo v vinu in žganju. S to svojo zavestjo obračunava na Klancu vsakdo sam zase. Zato pogrešamo tod sleherno kolektivno zavest, ki bi dvignila poedinca in ga navdala ob pogledu na strnjeno vrsto sobojevnikov z novo samozavestjo. Zato je način mišljenja, čustvovanja in nehanja teh ljudi skrajno individualističen. Neprestana pričujočnost smrti jih tira same vase: tam se srečujejo z metafizičnimi vprašanji in fenomeni. Zato je ves Klanec globoko religiozen, dasi se ta vera najbrže ne sklada z nobeno ortodoksno konfesijo tega sveta. V to sfero so preložili vse svoje upanje pa tudi vse svoje revolucionarne težnje. Oni verujejo nepreklicno v »božjo sodbo« in so vedno pripravljeni pomagati z rokami in nogami pri izvrševanju pravične kazni. Klanec ni konstruktiven, ne pozna konkretnega cilja, konkretne predstave o tem, kar bi hotel ustvariti s skupnim delom. Njegovi prividi bodočnosti so nekam apokaliptični, destruktivni, anarhični. V »Hlapcu Jerneju« je dobilo to stremljenje svojo klasično podobo. Cankar se vse svoje življenje ni otresel Klanca. Tako je bilo tudi prav. Njegova misija je bila izpregovoriti v njegovem imenu in to je storil po vseh svojih močeh. Z vso sveto jezo, kar je premore Klanec, nad »nepravičnostjo sveta« je vzel Cankar v roko tudi bič satire in ga zavihtel nad »Dolino šentflorjansko«. Razkrinkaval jo je, toda te moči ni imel, da bi ji pokazal svojo novo, bodočo dolino. Pripel si je v gumbnico belo kri-zantemo in pokazal svetu namesto nove konstrukcije družbe plemiško pismo svojega bohemstva. Naša »Dolina šentflorjanska« je reagirala na napad z vso besnostjo, nesramnostjo in neumnostjo, kolikor je premore. Le v eni točki bi vendarle utegnila imeti prav. In to takrat, ko je položila svoj neokretni prst v dedno rano Klanca in ugotovila, da razdira staro in novega ne gradi. Zakaj bohemstvo ne more odtehtati »starega sveta«. Iz te sredine se je dvignil zaobljubljeni sin. Slišal je glas, ki ga je klical in se odpravil sam, kakor bi se vsak človek z njegovega kraja. Njegov izraz preveva misticizem Klanca. Srečal se je s prizadevanji moderne, ki se je ob prelomu stoletja šolala ob bibličnem slogu. »Pot, resnica, življenje,« predvsem pa »luč« so postali simboli, brez katerih bi si ne mogli misliti njegovega stavka niti ne verza. — Res junaško se je odpravil na »pot« in je vzel »butaro« na ramena. Za njim je bila sama tema in beda, odpravil se je po »luč, resnico in življenje« zase in za Klanec. Sanje so bile edino bogastvo, ki ga je vzel s seboj v življenje, ves veren in poln zaupanja. In če ugasne luč na vekomaj in če se vse noči razgrnejo in če se zvezde vse utrnejo ostane v srcu mojem njen sijaj. * Vtisi in izkušnje iz življenja na Klancu, po drugi strani pa »ukaz« nadarjenost, materin optimizen), ki ga je klical v svet — to je bila dediščina, ki jo je prejel Ivan Cankar. Tu luč, vera, življenje — tam tema, nevera, smrt, to so skrajnosti, med katerimi je taval. Konflikt med temi nasprotji je rodil pisatelja in pesnika, čigar vodilni motiv je bilo vse življenje večno hamletovsko vprašanje. Kadar je življenje v njem najjačje prekipevalo, se je oglasil iz nepristopnih globin njegov temni alter ego in terjal svojih pravic. »Luč«, ki je svetila v njegovi notranjosti še predno se je prav zavedal, je bila neizčrpen vrelec sil, ki jih je potreboval v vsakdanjem boju s svojim dvojnikom, z obupom in resignacijo. Bila sta razpeta preko njegovega resničnega Klanca namesto vesele, upapolne nebeške modrine, ki jo je srce slutilo »bog vedi od kedaj in odkod.« S to slutnjo se je odpravil — a komaj je vzel dobro pot pod noge, je privid izginil. Solnce se je omračilo, oslepelo oko je blodilo in strmelo v noč. Kje je pot, kam drži? Tako se odpravljajo vsi mladi ljudje v svet za svojo usodo. Vse jim je lahko dosegljivo, prestavljali bi gore z mezincem ene same roke. Solnce sije nad zemljo samo njim na čast, veter upogiblje veje in listje trepeče njim v pozdrav. Žene jih sila, ki je ne poznajo, k ciljem, ki jih niso premerili. Kadar se osvestijo, je že dobršen kos poti za njimi. Kam zdaj? Oči, ki so vodile doslej nezmotljivo v pravo smer, ne da bi jo poznale, ne vidijo več. Ušesa, ki so dojemala jasne glasove, ne slišijo. Samo noge so ranjene. Nenadoma se mladi človek zave svojega početja. To je korak iz mladosti v moško dobo. — Krenil je iz znane steze utirat nova, ne-izliojena pota. Hrbet se krivi pod težo odgovornosti; razdalje so ogromne — bodo zadostovale sile? Kamor se ozre, ovira, kamor stopi, trnje, ki se mu bo treba izviti, skala, ki jo bo treba preplezati. Vse je lahko in dosegljivo, dokler človek ne zadene ob konkretno življenje in si še zida gradove v oblake. Ko se je pisatelj Cankar pojavil v slovenski javnosti, je naletel na pošasten odpor meščanske družbe. Vsakdanje težave, malenkostne intrige, o katerih se prvotno nikomur niti ne sanja, so drobile energije in razjedale upanje in veselje. Klanca ni bilo mogoče premakniti, hiranje in smrt sta bile slejkoprej njegov delež. Take setve, kakršno je sejal Cankar, zorijo počasi, mnogo prepočasi za eno samo, kratko človeško življenje. Sejavec skoraj nikoli ne dočaka žetve niti ne 14* 203 opazi klasja, ki počasi odganja s preoranih tal. Vse se mu zdi zaman, vse brezuspešno. Kje so horizonti, h katerim bi lahko zahrepenel sredi te propasti', kje življenje, da bi zaupal vanj vzpričo vsesplošne smrti. Karkoli je storil, vedno težje je bilo vsakdanje opravilo, vedno ostrejši boj. Delj ko je hodil, daljša je bila cesta, delj ko je nosil, težja je bila »butara«. Morda je bilo vse, od vsega začetka utvara, zmota? Morda je hodil za lažnimi prividi, za lučmi varljivkami? (S kako nezlomljivo silo je bil razkrajalec na delu, kako se je nepreklicno uveljavljal takrat, ko bi ga nihče več ne pričakoval!) Ali je čudno, da je sredi vseh teh težav in zmed za trenutek nesporno zmagal in je Cankar uporno zdvomil nad življenjem ter zapisal, da »— luči ni.« * Vendar ni bil človek, da bi dolgo obstal na enem mestu. Ali je bila vendarle še mogoča pot naprej, ni bilo konec vsega? Večni skeptik je dosegel svoj namen. Ali njegova zmaga ni bila nepreklicna? Čudna so pota zgodovine. Vse velike stvari so bile pridobljene s trpljenjem. Iz smrti starega se je rodilo novo življenje. — Človek, ki ni ničesar pretrpel, je nepopisan list. Če ga niso razkrajala protislovja, se ne bo prikopal do žive vode. Pravi človek zrase ob vsaki bolečini, pogled se poostri, odpornost poveča. Stara resnica o izkušnjavcu, da je duh, ki hoče »zlo« pa »dobro« ustvarja, se je izkazala tudi tokrat. Ko je dospel Cankar do one točke, — mimo katere ne more nihče, kdor intenzivno živi — do popolne negacije, je premagal tudi to življenjsko krizo. Korak iz mladosti je za vsakogar silno bolesten, ker prinaša težka razračunavanja. Cankar je takrat zopet prisluhnil v prirodo in odkril svojo zmoto. Zakaj ustvarila je dan in noč prav tako kakor sobice in zvezde. Vrelci nature so neizčrpni. Luč in tema, življenje in smrt so samo postojanke na njeni večno snujoči poti. Človek se zabubi v svojo neznatno osebo in v vsakdanje težave pa ne opazi tega, da tarejo vse ljudi. Zagrizen v svoj lastni svet ne opazi kipe-čega, polnega življenja. Pred njim je vse polno ovir pa izgubi pogled za velike linije. Tudi na to pozabi, da se v vesoljstvu nobena energija ne izgubi. Tudi nobeden njegovih lastnih korakov se ne bo izgubil. Kakor »luč« in »življenje« je treba priznati temo in smrt. Vse to so nujne sestavine življenjskega vala. Zdaj pljuska na ta zdaj na oni breg — ustavi se nikoli. Poraz in zmaga sta v njegovem območju samo krajnika enega in istega pojava. Boj tega nemirnega duha se je razvezal v vseobči harmoniji prirode. Dosegel je svoj mir in ga je izpovedal. Svetlejši iz noči zašije dan življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. SONETI BOŽO VODUŠEK XX Strmečemu užiga sladek plamen, zvodniško luč na nebu bel planet, a njega samega pokriva kamen, peščena Sahara in večen led. V osrčju mrtve zvezde ždi nesramen, uporen angel že miljone let, ki ga je Bog, želeč okrutnih znamenj pokore, tja poslal za greh trpet. Tam mora, v sebi mračen in teman, slaviti z izposojeno svetlobo bleščeči raj, odkoder je izgnan; en sam up mu ogreva mrzlo zlobo; nekoga vneti, da po poželenju omamljen, kakor on, skonča v trpljenju. XXI Odprla si mi v spanju levo stran, razgalila srce, zagrizla vanj, gospodstva željna, neizbrisljiv poljub, vmešala v sokrvico smrten strup. Upadla mi je koža, polna gub kot prazen meh, od mrzlice je trup kot lonec od žerjavice izžgan, nabreknile so žile v mrežo ran. A le še poželjivejša je kri, telo vse bolj trepeče z vsakim dnem za tvojimi objemi, zmagovalka; pa naj me cinični glasniki nauka, ki vlada svet, prepričajo o tem, da si privid, lepota, da te ni? Osupnil me je vroči blesk aprila, ki ji je planil z belega obraza, in z ostrim kljunom je srce ranila mi vranja slutnja bližnjega poraza. Kot lovca me bo v goro izmamila, da me zahrbtno stre pod težo plaza, kot drevju mi bo cvetje izvabila, da me ožge s skelečo roso mraza. Saj ona dobro ve, da se vse živo odločno odkriti smrtni grožnji ustavlja, in da zbeži, če se ne more upreti; zato zobe volkulje pod lažnivo prijaznostjo je skrila in ponavlja mi v smehu: živi, in ne boj se umreti! DAVORIN IVANOVIČ KOLENKOV M. K. (Nadaljevanje) Življenje je bilo lahko in veselo. Martin Kuronja se je umiril. Bila je jesen, a spod stropa niso visele pajčevine. Klarina mati jih je omela. V sobi je bilo okusno pohištvo in v kredenci umita posoda. Knjige so bile na polici, ne pa v njegovem študentovskem kovčegu. Vsaka stvar je bila na svojem mestu. Občudoval je ta red v hiši. Moški se prav za prav vse življenje lahko sprehaja med neredom, ženska pa komaj stopi v sobo, že se spodtakne ob stvar, ki ni v redu. Ko si samec, otresaš pepel od cigaret po tleh, po postelji, po mizi, na okno in še največ po suknjiču. Žena ti kupi pepelnik, in zdi se, da je ta pepelnik privezan nate. Toliko, da ga ne neseš s seboj na izprehod. Srajca ima vse gumbe, takisto suknjič, dočim si včasih hodil razpet. Čevlji romajo takoj k čevljarju, če se podplat nekoliko zgloda. Ko se Kuronja vrne opoldne iz razreda, ga čaka okusen obed. Zdaj šele vidi, kaj je dobra gospodinja pri hiši. Potlej kratek počitek ali izpreliod ali pa gresta k materi. Zvečer sedita v sobi in se pomenkujeta. Premle-vata svojo mladost do poroke, to je do tedaj, ko sta se srečala. Naprej je vendar tako vse znano, tako domače, da ni treba o tem govoriti. Omenita samo še, kako ji je naravnost rekel, da mora postati njegova žena. Zdaj se oba smejita. »Prav za prav bi moral drugače začeti,« de Martin. »Da,« pritrdi Klara pametno. »Ali tistega nimam rada. Tako dolgo se vleče. Potlej se vse pokvari.« To je res. Prejšnja leta, ko se še nista poznala, so polna najrazličnejših malenkosti, na videz brez vsake ljubezni. »Ali si kdaj koga ljubil?« »Prav za prav nisem.« Čuti: trebalo bi povedati tisto o učiteljici. Nekoč bo moral priznati, zakaj pravi zakon je šele tisto, ko ni med zakoncem nikakih skrivnosti. »Ko si bil v šoli, tudi nisi imel nobenega dekleta?« »Tako — resnično ne. To je: jaz 6em jo imel rad, le ona menda ni vedela za to. Imela je drugega fanta. Potlej je rodila nezakonskega otroka. Od takrat je nisem več ljubil.« Ne, Klara ni imela namena poizvedovati po njegovih ljubeznih. To je spraševala zato, da sta se malce smejala. Celo rekla mu je: »Zakaj pa ji nisi prej povedal?« »Bal sem se.« Smejala se je. »Ženske nikdar ne zamerijo, če jim razodenemo, da jih ljubimo. Tudi izdale ne bodo tega nikdar, in čeprav imajo kakšnega resničnega ljubimca. Ženske imajo rade, če jih več ljudi ljubi.« To je res, si je kimal. Ali ni njegova učiteljica dobivala istočasno, ko je njega ljubila, cel kup pisem? In mar ni na nje odgovarjala, ne da bi mu jih pokazala? »Ali si ti kdaj ljubila koga?« Zdaj je on hotel vprašati. »Pravijo, da je v Ameriki ljubezen vse drugačna kakor tu pri nas?« »Tam,« je rekla ona, »je to bolj svobodno. Lahko greš s fantom v gledališče, na izprehod, kamorkoli. Nikdar ti nihče ne bo ničesar oponašal. Tudi nihče ne reče takoj: Vzela se bosta. Tam so ljudje prav za prav razočarani, če se dva, ki skupaj hodita, vzameta.« Martin je kimal. Takega sveta bi si on želel. Ali tu je vse tako malenkostno, tesno. Nekoč je z neko kmečko punčko malo več klepetal in že so rekli: Vzel jo bo. Tudi za učiteljico so tako rekli. In zdaj je slutil za Klarino mladostjo nekaj posebnega. Nič ni rekla, da je tam koga ljubila, tudi ni rekla, da ni. To se pravi: Klara je v Ameriki najbrže mnogo ljubila. Zato se ga je polaščal nemir, kadar je mislil na te stvari. Toda Klara je bila živahna ženska, in ga je vedno ozdravila tega nemira: smejala se je ali pa kaj veselega pripovedovala, in vselej je pozabil. In ko se je nekoč že predaleč približal njeni mladosti, ko je hotel na vsak način nekam dovrtati, je rekla mirno, a malce z razočaranjem: »Pesmi pa nič več ne delaš.« To je bilo res. Kar je bil oženjen, je pozabil na pesmi. Zato, ker je imel vsega in ker ni bilo več tistih grenkih misli, ki so mu vzbujale včasih pesniška občutja, a tudi veselih misli ni bilo. Zato, ker se je ljubezen utelesila, bila otipljiva, ždela je v njegovem domu, kuhala, pospravljala, ometala pajčevine, in ker mu je pripravljala potomstvo. Ne da bi bil pozabil kdaj na pesem, temveč — v tem svetu se ni mogel razgledati. Ali ni neumno, opevati ženo? Kaj naj poje o njej? Pesem mora zaudarjati po hrepenenju kakor vijolica po omamljivem vonju. Ali če hodi žena po tvojih sobah, ne moreš več hrepeneti po njej. Nekaj malega je še napravil, toda Klari ni hotel pokazati, ker je bilo tako bedno, celo smešno. »Saj včasih še mislim na to,« je odvrnil nemiren. »Ali nič pametnega mi ne pride na misel. Pesniki prav za prav ne smejo biti poročeni.« Gledala ga je. Tudi je razumela, ker je povesila pogled. »Da,« je rekla. »Pesem izraža koprnenje. V zakonu pa tega ni.« Molčal je. »Pesnik mora biti vedno zaljubljen,« je pridejala. »Ti se moraš zaljubiti.« Zdaj jo je on gledal. Ali misli resno? Da, mislila je resno. Saj še ni minilo leto in njegova ljubezen je ovenela. Tega se sam ni prav nič zavedal. On jo je rad imel kot prej. Kajpa — na drug način, kakor je nekoč ljubil učiteljico. Klara je bila nekaj, kar mora biti v njegovem stanovanju, da ves dopoldan prestavlja, postavlja na mesto, pometa, se ozira po pajčevinah in jih odpravlja, da ropota v kuhinji s posodo, da se včasih vsekne, kar sliši on v svoj razred, da poje, kadar ima okna odprta, da misli na otroka, ki ga bosta dobila, da računa za trgovino, za njegove cigarete, da dela načrte za bodočnost. Ne, si je dejal, ko je bil sam in mislil o tem. Tega ne sme. Ljubezen je nekaj docela drugega kakor na priliko zakon, družina. Pri ljubezni lahko opevaš bele roke, modre oči, okrogle, poljuba željne ustnice. Ženine roke nimajo več tiste lepote kot ljubičine. Skoraj ves dan so umazane: zdaj pomiva posodo, potlej pripravlja hrano kuram, mačku, psu, njemu. Njene oči so zgubile že zdavnaj tisti soj, ki so ga nekoč imele. Morda, ker se v njih odraža plamen iz štedilnika, prah, ki se dviguje v sončnih žarkih, prihajajočih skozi okno, kadar ona pometa. Ljubice imajo čas, da posedajo ves dan za mizo ah ob oknu, prebirajo sentimentalne pesmi in spominski album, ki ga gojijo z veliko nežnostjo, in v katerega so zapisali svojo modrost vsi ljubimci, resnični in neresnični. On pa se ni hotel izneveriti. To je res: s pesmimi je konec, s tistimi nežnimi ljubezni polnimi pesmimi. Ali saj lahko piše balade, romance, lahko piše poučne pesmi, in naposled lahko piše povesti. V povestih lahko oblikuješ neosebni svet. Tu okoli živijo kmetje, ki so marsikaj doživeli. Lahko pa — in to je še najbolje — bere zgodovino in izlušči iz nje kakšen dogodek, ki bo vreden opisa in branja. Zgodovinske povesti so imele vedno svoj čar. Recimo: zgodbe iz turških časov. Tam lahko opišeš, kako je bilo v tistih časih, kaj vse so počeli Turki z našimi ljudmi. Tako se je odločil Martin Kuronja in v tistih nekoliko zdolgočasenih trenutkih začel s povestmi, delal je pravljice in basni. Vse to je nekaj brezosebnega, in tu ne moreš priti v zadrego. Žena pa je delala in oba sta čakala, da dobita otroka. Njen obraz je postajal iz dneva v dan bolj grd, pegast. Klara je to dobro vedela. Martin pa ni vedel. Vedel je samo, da to ni tista Klara, ki se je nekoč prismejala v njegovo sobo in za katero je takoj rekel: Ona mora postati moja žena. Klara pa se je vsak dan gledala v ogledalu. Njene oči so bile podobne sovinim. Nič pomladnega ni bilo v teh očeh. Vendar Martin še ni bil razočaran nad tem. Misli so se mu osredotočile na prihajajočega otroka. Ko je človek zaljubljen, ne misli na otroka. Če otrok tedaj hoče na svet, se ga bojita oče in mati. Ko pa je ustvarjena družinska 6reča, tedaj mora nujno priti nekdo vmes: tretji, da se oče in mati prek njega sporazumevata. Martin je Klaro še vedno ljubil. Ali to že zdavnaj ni bila več tista ljubezen, ki se je bila vnela v njem, ko jo je prvič zagledal. Imel bi zdaj dovolj snovi za pesmi, ako bi 6e to v pesmih dalo izraziti. Toda pesem je bila še vedno samo izraz za ljubezen ali veliko razočaranje. To pa ni bilo niti razočaranje, temveč docela nekaj drugega. In zato je pisal zgodbo iz turških časov, bolj po ustnem izročilu kakor po zgodovini, ker tako je lahko vpletal vanjo mlado ljubezen. In čakal je na otroka. Tudi otrok je prišel. * Prva leta je bil Martin sam za učitelja na vasi. Učil je vse razrede. Dopoldne prve štiri letnike, popoldne zadnje. Prosil je pomoči, pa niso nikogar poslali. Leto dni po njegovi poroki pa je bila nameščena v to vas učiteljica. V časniku je bral to novico. Vznemirila ga je. Dolgoletna samota v tem kraju ga je odvadila misliti na druge ljudi. Kar je bil oženjen, je še bolj pozabil na svet. Zdaj pa nenadoma ta sprememba. In bilo je čudno, da mu je takoj vstala podoba te nepoznane učiteljice, katere ime si je takoj zapomnil. Adela Krivic. Bila je jesen, ali njemu se je zdelo, da to ime dehti po pomladi, po cvetočih akacijah, ki rastejo ob poljski poti. »Učiteljico dobimo,« je dejal ženi. »Saj potrebuješ pomoči,« je rekla žena. Ona je mislila na šolo. Ali nato je še pridejala: »Tudi ne bo tako dolgočasno.« Klari ni bilo dolgčas. Njeno življenje se je osredotočilo v to majhno šolsko kuhinjo, v spalnico, na otroka, na moža, na pajčevine, ki jih je prinašala jesen v spalnico, na štedilnik, na mleko, na krompir, na zelje na vrtu in na kure na dvorišču. Z isto skrbjo, s katero je stregla možu, je vsak dan nekajkrati lezla v kurnik za jajci. Njemu pa je bilo dolgčas, to je vedela. Hodil je k fari k drugim učiteljem, z vsem se je ukvarjal, samo da bi se izognil domu. Saj je imel rad Klaro, ali Klara vendar ni bila ženska, ki bi ga lahko povsem zadovoljila. Klara mu je stregla, poslušala je njegove pesmi, bila ob njih navdušena, toda ni ji verjel, da je to navdušenje pravo. Klara je bila za vse navdušena, za vse, kar je količkaj lepega. Nekoč ga je prišla prosit knjige, zdaj pa je vedel, da tistih knjig ni brala. In kar sta bila poročena, ni vzela v roke nobene knjige. Če ji je kdaj rekel: To je lepo, beri, je dejala: Danes nimam časa. Zvečer bom, preden zaspim. A zvečer je prezgodaj zaspala, da bi mogla misliti na knjige. Mrkega jesenskega dne se je pripeljala tako nestrpno pričakovana učiteljica. Martin si je moral priznati, da ni taka, kakršno si je bil predstavljal. Tista je bila visoka, zasanjanega obraza, plavih las. Ta, ki se je pripeljala, pa je bila prej majhna kot visoka, rdečih las, spominjajočih ga nekega dekleta iz zgodnje mladosti, ki je imelo tudi rdeče lase in ki se je je vedno bal. Tudi oči niso bile sinje, temveč črne. To je bilo čudovito. Ljudi z rdečimi lasmi in črnimi očmi še ni videl. Navadno imajo zelenkaste oči. Prišla je na večer in ju našla pri večerji. Klara je držala otroka v naročju kakor kmečke žene, on pa je sedel kot gospodar v ospredju mize in se zalagal z velikim tekom, ki ga prinaša jesen. Ko je potrkala, sta se Klara in Martin ozrla drug v drugega, in vedela sta: učiteljica je tu. Predstavila se je: Adela Krivic, in jima segla v roke: najprej njej, potlej njemu. Martin je pomignil ženi, učiteljici pa rekel: »Odložite za trenutek. Potlej vam pokažem sobo.« »Hvala,« je odvrnila, »ali najprej bi rada odložila svoje stvari, da se voznik odpelje.« Vzel je ključe in z baterijo v roki šel z njo, da ji pokaže sobico, v kateri bo stanovala. Tudi ji je pomogel znositi njene stvari z voza in jih postaviti v sobo. Žena je med tem prinesla petrolejko, da bi bolje videla, in ji pomagala za silo urediti. »Saj jutri že spravim vse v red,« je rekla, odložila klobuk, da so se ji gosti rdeči, nekoliko nakodrani lasje razsuli po tilniku. Povabila sta jo na večerjo, kar je sprejela z majhnim obotavljanjem. Večerjala je s tekom. Govorila je živahno in veselo. Nič ni bila v zadregi. Kakor bi ju že dolso poznala in se vrnila z dolgega potovanja, odkoder prinaša najlepše spomine. Pripovedovala je te spomine s širokogrudnostjo človeka, ki ga ne spravijo v zadrego niti novi ljudje niti tuj kraj. Letos je končala šolo, je pripovedovala. Mislila je, da bo dobila službo kje bliže domu, ali tudi tako je prav. Prav zadovoljna je. Včasih je lepo tudi nekoliko dalje od doma. Iz njenega pripovedovanja je odseval čar vesele, neboječe mladosti, majhne samozavesti, zadovoljstva in sreče. Da je le nastavljena, potlej že pojde dalje. O vsem so se pomenili: o šoli, o stanovanju, ali si bo sama kuhala, ali misli hoditi v gostilno jest. Tudi o pouku sta se že pomenila. Da bo učila kateri koli oddelek. Če ne bo strog upravitelj? Ne, se je smejal. Da se je tega bala, ker so vedno grozili, kako strogi upravitelji so po teh šolah. Sami stari, so rekli. Da so tudi stari upravitelji in tudi strogi, je dejal. In večer so preživeli v takih majhnih dogodbicah, dokler ni rekla, da je trudna od potovanja in bi rada spala. Odšla je. Sem v kuhinjo, kjer sta bila Martin in Klara, je prihajal majhen ropot, njena hoja po sobi. Tu v kuhinji je bil zdaj čuden pokoj. Klara je umivala posodo. Ali ta ropot, ki ga je povzročala s posodo, je bil podoben globokemu miru, kjer življenje dremlje. Samo po Adeli je ostal poseben vonj, in kakor bi bil prav trenutek prej nekdo zapel veselo pesem. Zdaj pa je obmolknil in mu ne moreš ukazati, naj še poje. Samo čakati je treba, da se znova oglasi. Martin je kadil in pil vino, ki je bilo na mizi. Čutil je potrebo po vinu in po cigaretah. Ozrl 6e je po ženi. Videl jo je od strani, pripognjeno nad škafom, kjer je preobračala posodo. Rokave je imela podvihane in okrogle lakti so se gibale. Njeno telo je bilo okroglo, debelo. Jopa se je upognila pod visečimi prsi. Obraz pa je imela dolgočasen, brez misli, brez sanj. Pač — nekaj je mislila, a tako brezstrastno, da iz njenih potez ni mogel doumeti, kaj misli. Ali je mislila na Adelo? On je mislil na njo. * Da — življenja je manjkalo v šoli. To je bilo zdaj očitno. Tistega širokega življenja, ki se zna zasmejati, ki veruje, ki nečesa velikega pričakuje, ki se vsega raduje, ki poje, ki pripoveduje, pa če še prav tako malenkostne stvari. Saj človeku ni do vsebine — samo slišati človeški glas, živahnost tega glasu — že to mnogo pomeni. Tega ni prav za prav nobeden dognal. Samo Klara se je zavedala čedalje močneje tega dejstva. O, ona je videla vse tiste malenkostne spremembe na možu, ki jih je sicer prav skrbno prikrival. Na videz je bil kakor prej. Ali v njegovi notranjosti se je nekaj spremenilo. Prihajal je zadovoljen iz razreda, poljubil ženo, jo potrepljal, česar že dolgo ni delal, in ji o čem pripovedoval. V vendar — popoldne se ni nikamor ganil kakor včasih. Prej je vsaj dvakrat na teden šel kam, zdaj je ostajal doma z veliko vztrajnostjo. Brskal je po kaki knjigi kakor bi bral, pa je le čakal, kdaj potrka Adela Krivic na vrata. Natančno je ločil njeno trkanje od trkanja kmetov, natančno je ločil, če je šla po hodniku, če je odprla. Skoraj bi vedel, kaj počne v svoji sobi. In čakal je, da zapoje. Adela je rada pela. Ljudje, ki pojejo zase, zaradi samote, pojejo vse drugače, kakor ljudje, ki pojejo drugim. Umirjeneje, včasih prenehajo sredi stavka, bodisi da jim je šivanka padla iz rok, in se sklanjajo za njo, ali pa so zagledali muho na steni, ki jo med pesmijo prav brezskrbno lahko ubiješ. Potlej nadaljujejo pesem, bodisi tam, kjer so prej prenehali, ali pa od tam dalje, do kamor so jo v mislih dopeli. Kadar pa se je učiteljica kam odpravila, ali v vas, ali na sprehod, ali na faro, tedaj se je Martin vznemiril. Odložil je knjigo in nič več se mu ni ljubilo brati. Ženi je včasih prigovarjal: »Pojdiva na izprehod.« Prej nista hodila skupaj na izprehode. Zato, ker žena ni imela časa, in tudi ljubilo se ji ni. Klara prav za prav ni bila ženska, kakršno se je v začetku pokazala. Takrat je hotela biti gospa, nosila je klobuke, se napravljala skoraj meščansko ne glede na to, kaj ljudje poreko k temu. Zdaj je tonila v vsakdanjosti, se ukvarjala z malenkostmi: z otrokom, z možem, s kurami; vsemu je posvečala enako veliko skrbi. Pozabila je tudi na njegove pesmi. In ko ji je bil dal prebrati svojo povest, ki jo je le iztisnil iz sebe, je to povest brala z neko hladnostjo, rekla, da je lepa, a naposled priznala, da je nekoliko dolgočasna. Tudi o pesmih ni vedela česa posebnega povedati. 0 eni je rekla celo, da je tako neumna zgodba v njej. Opisoval je srečanje krokarja in kače, ki se pogovarjata zbadljivo o svojih zmožnostih. In to je bilo res neumno. Toda, ko je zasnoval to basen, je mislil, da je duhovita. Pa je rekla Klara, da se krokar in kača pač ne srečata, a če se srečata, da se drugače pomenita: krokar bi najbrže šavsnil po kači, a tudi kača bi se branila s svojim jezikom. V to pa, da bi kača rada letala kakor krokar, v to Klara ni verjela, a da tudi krokarju najbrž ne blodi po glavi bojazen, da bi se moral kdaj plaziti po tleh. A če bi že bilo tako, bi bil krokar zadovoljen, kakor je zadovoljna kača. In kača je že zadovoljna, ker se ves dan tako lepo greje na soncu. Tako se je izkazalo, da je Klara vendarle kmetica, čeprav je bila v Ameriki. Vsekakor: ni bila tista ženska, ki bi lahko docela zadovoljila Martina. Kako ga je prve čase navduševala, naj dela pesmi. Kako mu je celo rekla, naj jih kam pošlje, da mu jih natisnejo. Navdušila ga je s tem. Zdaj pa je molčala o teh pesmih, molčala je o tisku, in celo to prelepo basen mu je raztrgala. Tudi pri pomenkih se je dolgočasila. Če ji je pripovedoval kaj iz mesteca, tedaj je zehala. Tudi o učiteljih ni rada poslušala. Z večjim zanimanjem je sama pripovedovala o vaških zgodbah; in včasih je kaj povedala iz ameriških let. Tako malo je posvetila tistim letom, da se mu je čudno zdelo. Izpraševal je ni mnogo, ker je bil nekoč rekel, da ve on o Ameriki prav toliko, če ne še več kakor ona, ki je tam živela. Tako se je dolgočasje sprehajalo po šoli. Samo tam v drugi sobi je posedala rdečelasa učiteljica, ki je prepevala ves popoldan, pletla ali brala ali vrag vedi kaj delala. Saj bi stopil k njej. Toda brez vzroka vendar ne more. Če je po pošti prišel kakšen odlok, tedaj ga je takoj nesel k njej, čeprav bi ji ga bil lahko naslednji dan izročil. A to je bil razlog, da je lahko potrkal na njene duri, in tudi pred ženo se je lahko opravičil. Opravičiti pa se je bilo treba, čeprav žena ni zahtevala tega opravičila in ga niti ni vprašala, kaj je počel pri njej. * Kako je prišla Adela Krivic do Martinovih pesmi, tega Martin ni nikdar natančno vedel ali pa ni hotel vedeti. Morda je bil katero kje pustil, da jo je Adela morala najti. Saj jih je vedno zvesto hranil v svoji miznici. In zadnje čase, pred prihodom te nove učiteljice, jih ni nič več delal. Zato, ker mu je manjkalo snovi. Ni bilo nič takega v življenju, kar bi lahko opeval. Pesem ti lahko navdahne samo široko življenje, ki se te vsak dan na svoj način dotakne. Tega pa pri njem in v njegovi družini ni bilo. In čemu tudi naj bi jih bil delal? Da bi jih bral ženi? Saj ni imela časa, da bi jih poslušala. Tudi je niso posebno ganile, kakor je presodil. In nekoč je naravnost povedala, da so pesmi najbolj dolgočasna stvar na svetu. Kakšne vesele povesti bi brala. A tudi pri povestih je zadremala, ako jih je zvečer vzela v roko. Sicer pa je vso skrb posvetila otroku, dekletcu, ki sta ga imela. Držala ga je v naročju, odpela jopo, otrok se je oprijel prsi z rokama in vlekel, dočim je ona med tem bodisi kuhala ali pa kaj drugega delala. Klara je bila pač nekaj drugega, kakor se je pokazala tistikrat, ko je prišla k njemu in še kasneje, vse tja do poroke. In najbolj se je spremenila, ko sta dobila otroka. Ženska se navadi dejstva, da ima otroka, moškemu pa je to vedno neprijetno. Kakor bi moral spremeniti zaradi tega vse svoje življenje in kot bi postal šele s tem priklenjen na nekaj, kar mu ne ugaja in česar ni pričakoval. In Martin je videl, da Klara z večjo skrbjo pere cunje, katere je ponesnažil otrok, kakor pa posluša njegove pesmi. Tako je bilo docela naravno, da je učiteljica Adela dobila v roke njegovo pesem. Nekoga je vendar moral imeti, da mu je dajal vere v to delo, da ga je dvigal, ker sicer bi bilo najbolje vse skupaj vreči v ogenj in se lotiti drugih stvari. Tega pa Martin ni mislil, ker je verjel v svojo moč. Verjel je, toda ta vera je vsak dan bolj pešala. Trebalo ji je prilivati ognja. In tega žena ni zmogla. Ni hotela. Pa tudi če bi to storila, Martin ženi ne bi toliko verjel kakor drugi ženski. Med tem pa je Klara zgubljala smisel za tisto lepoto, na katero je mislil Martin. Ko je torej prišla prilika, da je nesel Adeli nov dekret z glavarstva, mu je ona, ko je odhajal, zadeklamirala prvo kitico njegove pesmi. »Tiho polje — žalostna cesta: kod hodi moje dekle?« Martin je obstal presenečen. Gledal je Adelo, videl je njene rdeče lase. Videl je njene našminkane ustnice, živahne oči in njen nasmeh. »Kje ste vi to brali?« je vprašal presenečen. Adela pa se je smejala in povedala pesem do konca. Ni mogel od nje, preden vsega ne izve: kje je našla pesem, in naposled, kako ji ugaja. Toda Adela se je obdala s smehljajočim se molkom, ki mu Martin ni mogel do živega. Samo, ko je že hotel oditi, je rekla: »Prinesite še druge.« Ne, tega ne bo storil. Da bi učiteljici kazal svoje pesmi? In morda bi se mu nazadnje smejala kakor ona prejšnja učiteljica, čeprav je tu drugačno razmerje in ne poklanja tej rdečelaski svojih pesmi, temveč bi ji jih dal bolj v nekako oceno. »Ko sem bila v šoli, sem tudi sama pisala pesmi. Potem sem pa sprevidela, da ni nič z njimi,« je rekla. »In zdaj nič več ne pišete?« »Pesmi? Ne, teh ne pišem več. Čemu pa. Pesem mora biti lepa, da nam ugaja. Kakšen članek včasih napišem za ženske liste, pa tudi kakšno novelico še napravim.« »Pa mi niste doslej ničesar rekli.« »Saj to ni važno.« »In so vam že kaj tiskali?« »Vse, kar jim pošljem, mi natisnejo,« je odvrnila. Njena lepota je zrastla v njegovih očeh, iz navadne učiteljice je postala imenitna, pomembna ženska. Če je zavrgla svoje pesmi sama od sebe, potlej se bo že razumela na te stvari. Sicer je tudi on zažigal svoje pesmi, vendar na-mestu sežganih je napravil celo kopico novih, kar mu sprva nikakor ni bilo težko. Tako se je Martin Kuronja odločil, da ji pokaže svoje delo, vendar ga je prej nekaj večerov popravljal in se znojil nad popisanimi zvezki. Vmes pa sta še nekajkrat! mimogrede govorila o teh stvareh. »Mnogo,« je rekla Adela, »je odvisno od tega, če kdo verjame v 6vojo moč. To je: človek mora biti prepričan, da je pesnik, potlej mora vztrajno delati in tako lahko pride tja, kamor je želel. Jaz te vere nisem imela. Sploh pri sebi ne verjamem v nobeno stvar. Nekaj časa delam, potem pa obupam. Tri pesmi so mi nekoč natisnili. In ko sem jih brala natisnjene, sem zdvomila v nje. Nič več si nisem upala poslati.« Martin pa je verjel v svojo moč. In tako je bilo docela naravno, da je ponesel svoje pesmi Adeli, da jih prebere in pove o njih svoje mnenje. * Bila so leta, ko so ljudje hodili v Ameriko, kakor bi odhajali na sezonsko delo. Amerika se je približala ljudem. O njej so govorili stari, o njej so govorili mladi, in zdelo se je, da se ob tihih poletnih večerih sprehaja misel nanjo med kočami in trka na okna ter vabi ljudi s seboj. Tisti, ki so odšli že pred vojno tja, so se zdaj vračali. In takih kot sta bili Laki-jevi, je bilo več. Otroci, ki so se tam rodili, se niso mogli vživeti v ta novi skromni in tesni svet. Dekleta so odhajala nazaj, ker si niso mogla ustvariti primernega življenja. Tam pa je bilo tega življenja v izobilju. Samo še ostareli ljudje so se ustalili, ker so hoteli umreti v domu, v katerem so se rodili in ki so ga naposled, čeprav siromašnega in skromnega, še vedno ljubili z vso dušo. Zato ni bilo nič čudno, da se je razkrilo življenje ljudi, ki so od tam prišli in tu hoteli drugače živeti. Oni v Ameriki so vedeli vse o svojcih tu po vaseh, in ti so izvedeli vse o svojcih v Ameriki. Zato tudi Klara Lakijeva ni mogla ubežati vsem govoricam, ki so prišle bodisi z ljudmi, vrnivšimi se iz Amerike, ali pa po pismih, ki so jih pisali oni, ki so tja prišli. Cela štiri leta skoraj je Klara Lakijeva živela mirno, nedotaknjena. Nihče ni vedel ničesar o njej. Imela je dolarje, vzela je učitelja za moža, imela je med tem otroka. Živela je zadovoljno, mirno. Šele zdaj so prišli prvi odmevi življenja iz Amerike. Najprej je za vse te govorice izvedela Klarina mati, stara Lakijica. Stara Lakijica je živela na svoji zemlji, v svojem zidanem domu. Delala je, kakor pred davnimi leti, ko še ni videla Amerike. Imela je sicer dolarje in je lahko najemala težake, vendar — nikdar ji ni prišlo na misel,