Učiteljski
Izhaja	Vel j 4
1. in 15. dne vsakega T j^-f- „n eni A ITI fl HITI za vse leto 2 gl. 50 kr., meseca na celi poli. U10L il<X OU1U J.I1 UULU. za pol leta 1 gl. 30 kr.
List 5.	V Ljubljani 1. marca 1871. Tečaj XI.
Prirodopisni nauk v ljudski šoli.
Prirodopisni nauk podaja učitelju lepo priliko, da svoje učence zbuja k pazljivosti v naravi, ter jim obrača oko in uho in vadi notranja čutila. Prirodopisni nauk pa tudi učencem odpira spomin in pravo zavednost, kajti tii vidijo znamenja božje mogočnosti, modrosti in ljubezni, ter potem vedo po vrednosti ceniti v velikanskem stvarjenji male kakor velike prirodnine. Namen prirodopisnega nauka je tedaj trojni: a) da se učenci soznanijo z navadnimi domačimi in tujimi prirodninami; b) njih zavest do prirodopisnih podob obuditi in oživljati; c} gojiti čut v otroških občutljivih sercih; tedaj v neštevilnih in tako različnih prirodninah spoznavati vsemogočnega, modrega in predobrotljivega začetnika vseh prirodnin. Postranski nameni pa so, da se otroška zavest v gledanju in v verstitvi izobražuje in njih jezik lika in čisti. Ni dosti učnih naukov, kteri bi učitelju podajali toliko gradiva za popisovanje, primerjanje in govorjenje, kakor je ravno prirodopisni nauk. Ker pa je pri vsakem nauku pred vsem drugim treba ozirati se na besedoslovje, zato so tudi pismene naloge prirodopisnega nauka posebno pripravne, pospeševati nauk v pravopisji.
Da pa bode prirodopisni nauk mikaven, potreba je pred vsem, da ga sami kolikor mogoče v mikavni podobi učencem podajamo in obdeljujemo. To pa se navadno zgodi, ako podajamo učencem prave in razumne prirodopisne podobe. Suhoparni, težavni, nerazumljivi in prisiljeni popisi naj se opuščajo. Za učence na tej stopinji primerni, lahko umevni in dobro premišljeni popisi pa vendar naj nikar ne segajo predaleč in pregloboko, pa tudi naj ne postanejo igrača, in naj se nikar ne prezira in opušča, kar je v resnici prirodopisnega.
Le-to namreč spomin posebno odpira in izobražuje, uno pa ima bolj moč in vpliv na serce in na to dela.
Pri popisovanji se sicer ne sme prezirati toliko potreben red pri tem nauku, vendar naj učitelj zraven tudi skerbi za dostojno spremembo. Zato naj nikar ne začenja vsakega popisovanja enako, post. pri rastlinah vedno pri njenih nitkastih, vlaknastih in Bog znápri kakih koreninah, ker vedno enako duha teži in mori. Bolje je začeti popisovati enkrat pri korenini, drugekrati pri cvetji, tretjičj pri sadju, zopet četertikrat s krajem, kjer rastlina raste, ali s časom, kdaj cvete, kaj koristi ali škoduje itd. I)a bode nauk še bolj mikaven, naj učitelj vplete vmes kaki rek, pesem, basen ali povedko, ktera se na popisano prirodnino opira. To in,enako ravnanje veljá od vseh prirodnih kraljestev!
Pomniti je tudi treba, da se nikakor ne more vseh prirodnih izdelkov enako na tanko in določno obdelovati, ker ene so na gradivu bogateje od drugih, pa tudi na zmožnost učencev naj se ozira.
Ves prirodopisni nauk tudi neizmerno pospešuje, ako učitelj pri popisovanji zadevajočih prirodnih izdelkih naslika učencem v vsakem letnem času okoliščine ali krajne podobe od gojzda, travnika, verta, hriba, planjave, vode, brega itd. Tako zadobé učenci naj prej in naj lože naj živeje predočbo o skupnosti, obojo-stranosti ali nasprotnosti prirodnin. To pa se naj lože in naj bolje zgodi z botaničnimi in zoologičnimi izhodi, kar je po mojem mnenji za ta nauk neogibljivo potrebno. Pa tudi pri takih izhodih naj učitelj skerbi za dostojno spremembo, zato naj v vsakem letnem času z učenci enkrat obhodi listni in iglati gojzd, vert, breg, polje itd., kajti vsaki letni čas podaja kaj novega. Za take izhode naj učitelj izbira take dneve, da učenci domá ne mudé in da se jih lahko tudi roditelji vdeležujejo. Izhodi naj se zacénjajo s petjem, vmes naj se vpletó kake telovadske vaje ali petje in po dokončanem izhodu naj se učenci obdarujejo s sadjem, včasih pa naj tudi kaki prijatelj mladine pridnost učencev dostojno obdaruje. Z začetka se takim izhodom marsikteri nevednež posmehuje, toda na zadnje, pre-pričavši se o njih koristi, vesele se jih učenci in roditelji. Kakor ne sme manjkati pri nobenem učnem predmetu kazavnih pomočkov, tako se tudi prirodopisni nauk ne da misliti brez primernih pomočkov. Domače rastlinstvo brez naravnih in živih podob, inostranske brez dobrih slik, pa da bi se jih otroci ne mogli ogledati in o teh ali unih govoriti, to bi se djalo vodo v Savo nositi.
Iz ljudske šole je sicer sostaven ali znanstven nauk prirodopisni izključen, vendar pa naj se prirodnine obdeljujejo, kedar se ravno prikažejo, in ni treba, da bi se podučevalo v redu znanstvene so-
stave. Kajti ni vse eno, ali govorimo od živali, ktere učenci vsaki dan vidijo, njih življenje opazujejo, se nad njihovim prijetnim petjem radujejo, njih korist ali škodo očitno vidijo in spoznavajo itd., ali pa, če od vsega tega nič ne umemo, ter vse lahkomiselno preziramo.
Pri prirodopisnem nauku naj se bolj ozira na žužke, ko se je to dozdaj godilo, kajti učence soznaniti o njih koristi in škodi, ni nič manj važno in potrebno, kakor od drugih večih živali. Zraven tega ima pa njih spremenenje ali pripodobovanje in način življenja toliko mičnega in podučijivega, da se to ne more brez pedagogične pregrehe opuščati in pregledati. Slednji dan skoraj gledamo in občudujemo razdevajočo moč nekterih žužkov, in ne vemo vzroka, kako temu in unemu pomagati. Ali mar ni šola kraj, kjer naj se učenci soznanjajo z naj koristnimi in škodljivimi navadnimi žužki, ter se zadostno poducé o njih koristi in škodi, da pozneje vedo' take ohranjevati, druge pa pokončavati?
Potrebno je sicer, da se vsaka prirodnina na vsaki stopinji primerno otroški moči temeljito in doveršivno obdeljuje, ter da se ogibljemo vsakega polovičarstva; vendar to ni tako umeti, kakor da bi se mogli naenkrat vsi deli ene in ravno tiste prirodnine enako obširno in na tanko obdelovati, ampak vse naj se lepo in primerno razdeli in izveršuje. Zato zadostuje n. pr. na eni rastlini namen korenine, pri drugi opravila listov, pri tretji obtek soka, deli drevesa in njih opravila ali začetek in razvijanje sadu itd. Pri pticah naj se danes pričen ja z letanjem, jutri z drugimi telesnimi deli, zopet drugikrat z razmotanjem jajec itd. Na primernih krajih naj se učenci opominjajo zoper terpinčenje živali, razdjanje in pokončavanje ptičjih gnjezd in jajec, zoper hudobno pokončavanje in uničevanje koristnih in drugih rastlin.
Pri rastlinah naj jim kaže njih zdravilno moč in vrednost v obertniji; pri rudninah naj se posebno ozira na njih pridobitev, izdelovanje in porabo. Pokaže naj jim tudi podobo rudnika, plavža ali topilnice, glažute, denar itd.
Pri dečkih naj se bolj na to gleda, da se bolj na tanko in temeljito soznanijo s sadjerejo in z gospodarstvom, tedaj, kako se rastline žlahnijo, presajajo, oskerbujejo, kako naj se s sadjem in z drugimi rastlinami ravná, da se naj bolje v denar spravijo, ter tako od njih naj veči korist dobi. Soznanijo naj se z modrim obdelovanjem različnih ze-melj in kolobarenjem rastlin, pové naj se jim, kako se modro domačo živino pskerbuje in kermi itd.; vse to naj se pa jim djansko kaže, ako je moč.
Dekleta pa naj se bolj določno podučujejo o oskerbovanji vertnih in olepševalnih rastlin, na kteri način se naj lože pridelajo in kako naj se koristno porabijo, ter ž njimi modro gospodari, itd. Ako bodemo tako in enako ravnali, priredili si bodemo v resnici modrih, pridnih in varčnih gospodarjev in gospodinj; sreča, zadovoljnost in veselje se bode vernila v naše domače koče in med naš mili narod.
Govekar.
Telesne vadbe.
(Konec.)
Človek je iz duše in iz telesa. Obojega mu je treba, da doseže svoj časni in večni namen; za oba dela mora skerbeti; kajti če eno zboli, zboli tudi drugo. Pazili smo do sedaj le na dušo — pa tudi na to premalo — telo smo skoraj popolnoma zanemarjevali. Zavolj tega pa tudi naš rod tako hira. Kakošni junaki so bili naši dedje? Kako visoko starost So učakali? Gotovo niso imeli toliko tisuč bolezni nad seboj, kolikor jih ima sedanje ljudstvo! O tem bodo vedeli zlasti zdravniki veliko žalostnega povedati; in ravno ti pripo-ročujejo čez vse telovajo mladim in starim, kajti vedo, da to je boljši pomoček k zdravju (pa do časa, dokler ni še bolezni), kakor so druga zdravila. Da sedanje ljudstvo na moči, velikosti in zdravji pojemlje, to nam priča nabira vojakov. Dotični uradi pravijo, da število čverstih mladenčev se vedno manjša.
Pa tudi v navadnem življenji se kaže dandanašnji vedno bolj in bolj mehkužnost in stud do dela. Lenoba se tudi pri priprostem ljudstvu zelo razširja; kajti ono večkrat meni, da ga je nemila osoda za delo obsodila in misli, da je le tisti človek srečen, kteri si s svojo učeno glavo, ne pa z delom svojih rok služi vsakdanji kruh. Take predsodke, ki se, žalibog, le prepogostoma nahajajo, treba je pri ljudstvu trebiti in ravno važnost telesnega dela na serce polagati, da se ne bo studilo, kakor se studi tolikim in tolikim postopačem in beračem! Tudi v tej reči je treba poduka!
Se imamo drug imeniten vzrok, ki zagovarja veljavo in vrednost telovaje. Stoječe vojske (armade) so že dalj časa v na-vodi. Dandanes so sicer začele deržave njih število zmanjševati; ali vendar je še po mestih veliko vojakov, ki bi bili lahko domu pri kmetiji in obertniji, namesto da deržavi prizadevajo toliko stroškov. In ravno telovadba je tisti pomoček, ki more število stoječih vojin znižati. To se bode lahko zgodilo takrat, kedar se bode telovadilo v vsakem mestu, vsakej vasi, vsakej soseski, v sleherni šoli; to se bode lahko zgodilo takrat, kedar se bode uril v telovadbi
deček od 8. do 16. leta in mladeneč od 16. do 24. leta. Deček naj se vadi zgodaj prostih in redovnih vaj ter lahkih vaj na orodji; uri naj se torej v hoji, tekanji, skakanj i, plezanji itd. pod umnim vodstvom izobraženega učitelja; mladeneč naj ukrepčuje svoj život na različnem orodji, kakor na kozi, drogu, lestvi itd., in naj se vadi boriti, plavati in sukati meč, sulico in puško. Vse to naj se uči v svoji domači vasi, na teden naj si odloči 3 ali 4 ure v ta namen in ložeje jih bode pogrešal, kakor dolga leta po dolgočasnih mestih. In ako se bo teh vaj pod vodstvom marljivega telovadnega učitelja (slehern ljudski učitelj naj bi bil teoretično in praktično izurjen telovadec) od mladih nog do svojih možatih let pridno vdeleževal; izuril bode svoje telesne moči vsestransko in se tako skoraj popolnoma pripravil za vojaški stan.
Tudi glede narodnosti in družabnega življenja je telovadstvo pomoček, da pospešuje te reči, kakor narodno zavest in domoljubje, prijateljstvo, edinost in slogo. Mladi ljudje imajo že prirojeno navado, da se radi ponašajo s svojo telesno močjo in gibčnostjo. Skupne telesne vaje so jim torej, kakor nalašč priljubljene, ker se morejo pri takih priložnostih skazovati in bahati. To ima sicer svojo slabo stran, a dobre strani se tudi ne more tajiti.
Nadalje so telovadni izgredje, slovesnosti na spomin imenitnih mož in važnih zgodovinskih dni in zbirališča raznih verst, ki redé veselje do družabnega življenja, do skupnosti in ljubezni za vse, kar je svojega naroda.
Kar je bilo do sedaj le o splošnem telovadstvu govorjenje in ker je moj posebni namen, da bi moj spis veselje do tega predmeta pri svojih sobratih učiteljih izbujati in povekšati pomagal, torej hočem še nekaj o koristi telovadbe pri šolski mladini spregovoriti. V ta namen naj še navedem, kar je „Tov/' v svojem devetem tečaju, v 23. listu pisal o otroškem gibanji.
Temu naj še pristavim, da je telovaja po mestnih šolah vsekako koristna in zelo potrebna. Na deželi, na kmetih, ni sicer tako silno treba telovaje, ali korist pa vendar ne izostane. Mislimo tu le na vojaščino, ki dan danes zadeva slehernega zdravega mladenča. Ce se je mladeneč domá vadil gibčnosti pri prostih in redovnih vajah in si pridobil več urnih moči, koliko ložeje bode pri vojaščini shajal. In če se tudi na ta stan ne oziramo, ali ni lepo, če je tudi kmečki človek pripraven in spreten za vsako kre-tanje, če je lepega ziinajnega obnašanja v besedi in djanji. Menimo, da je to več vredno, nego sama surova moč.
Kolikošno telovajo razločujemo? Navadno se našteva: šolska ali pedagogična, zdravilna in vojaška telovaja.
Šolska telovadba ima zgolj odgojiven pomen in namen. Pri tej telovaji so še ne ozira na kak poseben stan, kteremu bi pristila ta ali una vaja; ampak gleda se na enakomerno razvijanje vseh otroških moči in udov. Posebni oddelek šolske telovaje je ženska ali dekliška gimnastika. Ženska organizacija, ženskine navade in običaji v obleki in vedenji zahtevajo, da se z dekleti, ki se vedno za se telovadijo, njihovim telesnim naravam in navadnim šegam primerno ravna. Na pedagogično telovajo se naslanja društveno telovadstvo, ki nadaljuje, kar je pričelo.
Pri zdravilnej gimnastiki se s primernimi vajami ozdravljajo tisti telesni udje, ki so zavoljo pomanjkanja gibanja propadli v bolezen. S tem se šola ali društva ne morejo pečati, kajti to spada v področje zdravnikov, kteri so v tej reči že veliko pisali, pa tudi nekteri imeli djanske vspehe.
Vojaška telovaja ima pred vsem ta namen, da vojaka uri za rabo njegovega orožja in da ga dela sposobnega, v vojskini sili postaviti se sovražniku, ter premagati ga.
Pri telovaji razločujemo sledeče posebne vaje: 1) proste in redovne vaje, 2) vaje z orodji in 3) vaje na orodjih. Pri prostih vajah telovadec na tleh stoji brez orodja. Proste vaje so podlaga vsem drugim vajam in so neogibno potrebne vsakemu začetniku, sto-pivšemu v telovadnico; biti mu morajo perva telovadska hrana. Posebno pa mora mladina s temi vajami začenjati; otrokom od 6 — 10 let naj bodo skoraj izključljivo le te vaje odkazane. Redovne vaje so tudi le proste vaje, toda v družbi več telovadcev. Kakor je pri slehernemu poduku veči množici treba gotovega reda, tako tudi pri telovaji. Brez reda se z mnogimi telovadci ne more nič storiti in red je — kakor že pove ime teh vaj — duša teh skupnih vaj. Lepe redne vaje pri živi mladini izverševati, je kaj težko in le z ostro — rekel bi „vojaško" — resnobo se dado prav izpeljevati. Ako je pa učitelj tega zmožen, so redne vaje za telovadce in gledalce enako prijetne zabave.
Lahke vaje z orodji, p. s palico, s težami, vervjo in na orodjih, n. pr. skakanje čez vervico naj se za spremembo tudi pri manjših dečkih poskušajo; toda primerne in namenjene so te vaje še le odraslim dečkom in mladenčem. Pri vajah na orodjih je treba vedno naj pazljivejšega učiteljevega nadzorovanja. Teh vaj se učenci ne vdeležujejo h krat, ampak zaporedoma.
Ako učitelj pri teh vajah ne more slehernega učenca opazovati, naj si izvoli iz med odraslih telovadcev pametnega pomočnika. V njegovi nepričujočnosti naj ostro pripovč učencem, da naj ne poskušajo sami težavnih vaj na orodjih.
Konečno še nekaj opomb. Nekteri menijo, da je telovadba v tem, da se izveršujejo umetne, težavne in nevarne vaje in da le te koristijo. Nikakor ne. Veče koristi so še lahke vaje, ki naj se pa pogostoma ponavljajo. Pri telovaji naj se človek ne uri dolgo časa brez prenehanja, zlasti pri težkih vajah ne. Kakor človeka nezmerno delo brez počitka ugonobi, tako mu škoduje tudi nezmerna telovaja. Dolgo časa, p. pol ure ali celo uro eno in isto vajo ponavljati, je nepotrebno. Sprememba mika in daje življenja. Ako se telovadec razgreje, ne sme pri miru stati, da se ne prehladi, ampak sprehajaje se naj se počasi razhladi ali pa v zgornjo suknjo zavije. Berž po jedi ni dobro telovaditi; kajti polni želodec potrebuje miru, da se hrana vleže. Neposredna pred jedjo tudi ni dobro; eno uro po tem pa jed kaj dobro diši in tekne.	^
Šolski in učni red občnim ljudskim učilnicam.
(.DaljeJ
§. 30. V tacili šolah, koder je samo po en razred, naj učitelj četert ure, predno se uk začne, pride v učno sobo ter naj tenko o pravem času začenja in končava zapovedane učne ure. V tacih šolah, koder je po več razredov, naj šolski zbor ukrene, kako je učiteljem na učence paziti pred začetkom uka. Noben učitelj ne sme brez postavne opravičbe uka prekiniti (prenehati), odložiti ali okrajšati, niti učnega časa kako drugače prenarediti.
Kadar kak učitelj izboli, naj se o pravem času oznani krajni šolski oblasti, če je samo en razred v šoli, a če jih je več, šolskemu voditelju.
§.31. Do tri dni dopusta sme po učilnicah, koder je samo po en razred, dajati krajna učilnična oblast, a koder je po več razredov, sme šolski voditelj, kar je vendar treba vselej oznaniti krajni učilnični oblasti. Daljše dopuste daje samo okrajna učilnična oblast
§. 32. Kadar učitelj hoče stopiti iz službe, naj odpustno prošnjo, razen če je prestavljen v kako drugo učilnico, najmenj četert leta poprej poda okrajni učilnični oblasti.
Ako Jbi učitelj hotel iz službe stopiti pred koncem šolskega leta, treba da mu dovoli deželna učilnična oblast.
Nikakor ne sme učitelj iti iz službe, dokler ni iz nje redno puščen.
§. 33. Vsake učilnice voditelj je odgovoren, da so ugotovljene potrebne uradne knjige in spisi, namreč: šolska kronika, šolski zapisovalnik, razredniki in imeniki, tednik o tem, kar se je učilo, zapisniki o učiteljskih zborih, spiski zastonj prejetih in razdarovanih knjig i. t. d. Tudi mu je uradni pečatnik hraniti. On ima tenek popis pripravljenih šolskih pripomočkov in šolskega orodja. Vsakoletne prirastke vselej konci leta postavi na razvidnost, in to zaznanilo v prepisu poda krajni učilnični oblasti, dostavljaje, česa bi še bilo treba.
V šolski popis naj se zaznamuje tudi šolska postava ter uredbe in ukazi, razglašeni o ljudskih učilnicah.
Vse knjige in pisma naj se po letnikih razverščene hranijo v šolskem arhivu, in če kdo stopi iz službe, nasledniku izroče se zapisnikom.
§. 34. Šolski voditelj ima nadzor in voditeljstvo notranjih šolskih stvari. Posebno mu je skerbeti, da se šolski red na tanko izpolnjuje.
Dolžnost mu je, kolikor ne brani čas, hoditi poslušat v učne ure svojih součiteljev in součiteljic, ter odpravljati vsak nered in vse napake, če so. Vo-diteljevim, na to stvar namerjenim naredbam naj bodo učitelji pokorni. Če se kacemu učitelju zdi, da se katera teh naredeb zadeva ob postavo ali šolski red, ali da je nevarna šolski koristi, pravica in dolžnost mu je, okrajni učilnični oblasti oznaniti.
§. 35. Od drugod dobljene tožbe in želje šolski voditelj pove dotičnim učiteljem. Ako bi stvar utegnila biti šoli na kvar, naj jo ovadi krajni šolski oblasti.
§. 36. Ako bi kateri učitelj bil kako oviran, naj v šolah, koder je po več razredov, skerbi voditelj, da uk ne zastane, in ako se vidi že poprej, da bi ta ovira utegnila dalje časa terpeti, naj oznani okrajni učilnični oblasti.
V	učilnicah, koder je samo po en razred, naj pervosednik krajne šolske oblasti precej oznani okrajni šolski oblasti.
VI. O učiteljskem zboru.
§. 37. Po učilnicah, koder je po več učiteljev, njih voditelji praviloma vsak mesec po enkrat skliče vse na učiteljsk zbor ob tacih urah, kadar ni uka. Preizreden zbor skliče, kolikorkrat se njemu samemu zdi silno potrebno, ali če ga nasvetujeta dva izmej učiteljstva.
Zborniki so vsi učitelji, potem nižji učitelji in pomočniki. Pomočniki samo tedaj morejo sklepčno glasovati, kadar je govor baš o njih predmetih ali učencih; sicer imajo samo svetovalno besedo.
§. 38. Učiteljskim zborom je v obče ta namera, da se učitelji razgovar-jajo o načelih uka, o odgoji in šolski uredbi, — o tem, kak speli ima uk; kako se nravno vladajo in v znanostih napredujejo otroci, ter da se s takimi zbori dospeje tista vkupnost v delu, katere ne more pogrešati nobena učilnica.
V	učiteljskih zborih je tudi na razgovor vzeti in ustanoviti posameznih razredov smotre (cilje), katere je zaradi krajevnih razmer treba morebiti kako pre-meniti, potem zveršitev splošnega učnega čerteža, dalje, kako je vsak posamezen predmet učiti po vseh razredih, ter tudi ustrahovalna načela in težke kazni. Ako se pokaže, da bi kje bilo odstopiti od občnih, ljudskim učilnicam sploh postavljenih pravil, naj svoje sklepe zbor po okrajni učilnični oblasti
- položi pred deželno učilnično oblast na razsodbo.
§. 39. Pervosednik zboru je šolski voditelj, in kadar on ne more, tist učitelj, katerega on odloči. Ako nikdo ni odločen, zbor vodi tist učitelj, kateri najdalje časa služi.
Vsacemu izmej učiteljstva je dolžnost, hoditi v zbor; vsako ¡sapreko je oznaniti pervosedniku. Vsi učitelji se zaporedoma verste v sestavljanji zapisnika o razpravah, v kateri se zapišejo nasveti in sklepi, in podpišejo ga vsi zborujoči ter hrani se v arhivu.
§. 40. Skleplje se zgolj z večino glasov; kadar je na obeh straneh eno-liko glasov, določi pervosednikov glas.
Vsak izmej učiteljstva ima pravico dati svoj posebni glas, in če se mu treba zdi, zahtevati, naj se zapisnik pošlje okrajni šolski oblasti.
Pervosedniku je pravica, zveršitev vsacega sklepa ustaviti, ako misli, da se zadeva ob postavo, ali da je šolski koristi nevaren. A takrat je vselej dolžan precej zahtevati, naj to stvar razsodi okrajna učilnična oblast.
Vsacemu izmej učiteljstva je dolžnost, na tanko izpolnjevati sklepe, katere učiteljski zdor ukrepa v svojem področji.
VIL O razdelitvi v razrede.
§. 41. Ljudske učilnice se imenujejo potem, po kolikor imajo razredov, kateri se štejejo brez vsporednih razredov: enorazredna ljudska učilnica, dvo-razredna i. t. d.
§. 42. Vsi učenci se po številu učiteljev ali združijo samo v en razred ali razdele na več razredov.
Vsak razred, v katerem so otroci razne starosti in znanosti, razpada v več razdelkov.
§. 43. Po učilnicah, koder je po več razredov, štejejo se razredi od zdo-laj gori: pervi, dragi, tretji razred i. t. d.
Enako imenujejo se tudi razni razdelki razreda.
§. 44. Učence je v razrede ali razdelke razdeliti po znanostih, a tudi na starost se je primerno ozirati.
Od izpolnjenega dvanajstega leta starosti je dečke (fante) in dekleta vsake posebej razločene učiti, ako se kolikaj more. Po četverorazrednih in večrazred-nih šolah je ta ločitev vselej in povsod ukazana.
§. 45. Po enorazrednih šolah se morejo vsi učenci, ako jih je nad petdeseti, razdeliti v dve skupini, a vsaka se uči ob svojem posebnem času dneva. V dražbi z dečki spodnjih stopinj starosti je učiti tudi dekleta obeh zadnjih stopinj starosti.
§. 46. Po večrazrednih šolah naj učiteljstvo (učiteljski zbor) otroke razkroji v razrede in razdelke tako, kakor velevajo razmere, o čemer naj precej ob začetku šolskega leta po krajni učilnični oblasti poroči okrajni učilnični oblasti.
§. 47. Otroci pervih štireh šolskih let naj se uče najmenj po 18 in največ po 24 ur na teden, a otroci naslednjih šolskih let praviloma (§. 13) najmenj po 24 in največ po 28 ur.
Po enorazrednih šolah s poldnevnim ukom ima perva skupina po 12, draga po 18 lir uka na teden.
§. 48. Otroci se iz razreda v razred in po razredih iz razdelka v razdelek predevajo praviloma konci šolskega leta.
Otroke, kateri se izimkoma sprejmo mej šolskim letom, naj šolski voditelj po njih preskušnji dene v tist razred ali razdelek, kateri je njihovim dozda-njim vednostim primero«.
§. 49. Kjer so v enem razredu učenci razne starosti in jih je zategadelj v razdelke razkrojiti, naj učitelj skerbi, da imajo primerna opravila tudi tisti razdelki, katerih takrat ne uči on. Dovoljeno je tudi stvar tako urediti, da se učenci ponavljaje vadijo v tem, kar jim je učitelj že razložil, ako se to pod učiteljevimi očmi takisto godi, da je baš na podporo posrednjemu uku.
CDalje prih.)
Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja.
Spisuje Josip Levičnik.
Moto: „ITulla dies sine linca I"
Stari rimljanski pregovor,
Nadaljevaje sadjerejni uk govorilo se je o njegovi razdelitvi v razna plemena, in sicer v naslednja: a) peščeno ali mehko sadje;
b)	koščeno sadje;
c)	jagode in
d)	lupinasto sadje.
Pri peščenem in koščenem sadju, t. j. pri jabelkab, hruškah, češnjah, slivah, češpljah, marelicah in breskvah tiči seme v sredi sadeža, tedaj je njegovo vnanje, — strok ali Iuščina — za vžitek; pri lupinastem sadju pa se nahaja sad v sredi lupine.*) Vsi le-ti sadeži pa so divji, ali pa žlahtni. Divja sadna drevesa rastejo brez vse človeške pripomoči; žlahtna pa morajo po umetnosti in gleštanju biti oskerbovane, da nam potem rodijo lepi in žlahni sad. Da sadna drevesa dobivamo naj več iz semen, je sploh znano. Navadno semena rodijo drevesa svojega plemena, vender s to razliko, da pri peščenem sadju (pri jabelkah in hruškah) dobivamo iz semena slabejšf zarod, kakor nam ga daje materno deblo; pri koščenem sadju pa se pogosto požlahtni zarod sam, t. j. novega mladega drevesca sad zboljša se brez človeške pripomoči. Ona drevesa tedaj, ki nam v novi rasti dajejo slabejši zarod, moramo po-žlahnovati, kajti po tem opravilu drevo tako rekoč prisilimo, da nam mora dali dobrega sadja. Ker požlahnenje dreves pride še pozneje na versto, hočemo tu naj prej nekoliko o semenih in par besedi tudi še o drevesnicah spregovoriti. Seme imamo za naj bolj naravnega roditelja mladih drevesic, drevesnico ali drevesno šolo pa imenujemo oni kraj, kjer si jih izrejamo. Da svet mora biti za to dober, omenili smo že v zadnjem sostavku. Gnojiti drevesnicam se ne svetuje; pač pa naj se zemlja pripravlja na prihodno rodovitnost s tem, da se kakih o ali 6 tednov poprej globoko izkoplje in prerahlja, kar pa se pred setevjo ali sadenjem semen more zopet ponoviti. Ako bi bilo gnojenje neobhodno potrebno, naj se stori to s kompostom, ki se napravlja iz sožganih rastlin itd. Tudi o dobri legi drevesnic se je v zadnjem sostavku govorilo* danes naj se doda še to, da naj bodo gredice ravne, ker bi sicer o deževjih lahko voda semena in tudi mlada drevesca poplaknila in odnesla. Nasve-tovale so se za sejanje semen zlasti manjšim sadjerejcem tudi vertne gredice (Mistbeetchen), kar je v njih seme pred raznim merčesom in škodljivimi živalimi bolj zavarovano.
Ker je tedaj seme tako rekoč oče novih drevesic, zasluži torej tudi vso pozornost sadjerejčevo. Perva pogoja je, da je popolnoma zrelo in tacega moremo dobiti le od popolnoma zrelega sadja. Ne dovolj zrela, ali pa tudi prestara semena ne veljajo; eno leto staro seme daje naj boljšo gotovost kalitve; kar je čez, je že dvomljivo,
To so sicer navadne reci, kterih bi skoraj navedavati treba ne bilo, ako bi ne spadale v naravoslovje, na kar se mladina mimogrede lahko nekoliko zavrača. Pis.
razun pri kostanjih in orehih, ki kalivost dalj ohranijo. Seme si moremo nabrati iz sadja in naj bolje je, ako se mladina k temu priganja; — jabelčnih in hruševih pesek pa nam mnogo dajo tudi mostovi ostanki. Je li seme dobro ali ne-, se lahko s tem poskusi, da se peške, zlasti češnjeve, jabelčne in hruševe, vsujejo v kako z vodo nalito posodo. Kar je dobrih semen, potonejo, puhle in nerodovitne ostanejo plavajoče na poveršju. Kar smo nabrali semena v jeseni ali čez zimo, je dobro, da^ga shranimo v kako leseno posodo ali kaki pisker in sicer naj se vloži ena versta semena, ena versta pa suhega peska. Pesek namreč stori seme že nekako pripravno za prihodno setev. Preden se seme vseje, naj se pusti tudi še pred kaliti. To se zgodi s tem, da se posoda s semeni postavi 14 dni pred setevjo na kak topel kraj, n. pr. na solnce ali v toplo stanico. Seme začenja vsled tega kaliti, se razvijati, rasti, ter gnati koreninice malim žilicam enake. Kaj mikavno je opazovati to razvijanje prihodnih mladih drevesic. Na dveh mestih se prikaže mlado življenje, ena bilkica gre kot koreninica v zemljo, druga pa kot stebelce na kviško. Kjer pa se to razvijanje ne pokaže, je znamenje semenove neplodnosti. V toplih krajih predkalenje semen ravno ni neogibno potrebno, vendar pa priporočenja vredno; v krajih merzlejega podnebja naj se to nikakor ne opušča.
Ali naj se semena sejejo in sadijo v jeseni ali spomladi, so si sadjerejci navskrižnih misli. Jesensko sejanje in sadenje je v nevarnosti zastran mnogih podzemeljskih živalic in tudi glede mraza; če se pa že v jeseni hoče sejati, naj se vsaj gredice vselej zagernejo s slamo, praprotjo ali s kaj enakim. Bolj varno in zanesljivo je to delo opravljati še le na spomlad, zlasti, ako se je seme predkalilo. Krajne okoliščine, se ve, morajo tudi tu biti sadjerejcu postavo-dajavec.
Mehka semena se sejejo žitu enako. Priporočuje se sicer, da naj se ne seje pregosto, vender pa naj se po mislih g. P. Schirn-hofer-ja s semenom ne skopuje, ker se pri pregostem plodu lahko bolj šibka drevesca iz gredic populijo. Pri sadenju orehov pa je treba že večje pozornosti, ker le-ti zastavijo že koj s pričetka precej močne koreninice. 4, 5, tudi 6 palcev narazen naj se sadijo. Tudi na to je paziti, kako globoko da seme položimo. Pri jabelčnih in hruševih peškah je dovolj % paleca; kajti seme ima že samo po sebi to natorno lastnost, da si išče zemlje. Koščene peške (češnje, češplje, slive, breskve itd.) vender morejo globo-kejše v tla, ker potrebujejo za kalitev več zemeljske vlage.
Da nam semena miši ne pojedo, je dobro, da jih pred setevjo namočimo nekoliko v gnojnico; dobro je tudi, ako moremo okoli
gredic, ali pa okoli celih drevesnic iy2 čevelj globok prekop narediti, kar zabranjuje kertom, mišim, hroščem itd. podzemeljski vhod v škodo,	(Dalje Pril»)
Metelko
v
slovenskem slovstvu.
4. Redoma in vzlasti marljivo je razlagal slovenščino bo-goslovcem. S kolikimi težavami se je boril novinec, samouk, brez pripravne knjige, — si nekoliko lahko mislim; komaj pa bi človek verjel, kako so po tuje vzobraženi učenci nasprotovali časih učitelju „pokmetške krajnšine", kakor se je klical tedaj jezik slovenski. Kopati je jel ledino; lomil je, bi djal, trudonia kamnje, da bi zidal poznej slovenskemu jeziku dostojno poslopje. Nabiral si je dobrih slovenskih besedi, izrekov in pregovorov; poslušal v ta namen rad koj perve učence, ki so mu, doma iz raznih krajev, prosto smeli povedati kako dobro in resnično (gegründete Bemerkungen).
Učil je brez pripravne knjige. Da bi vzel si slovensko Vodnikovo, se je morebiti nekoliko bal; učni jezik na liceji je bil nemški, „Pismenost" sicer le za perve šole, vendar — na njeni podlagi bi ves nauk bil naraven in naroden. Izvolil si je toraj slovnico Kopitarjevo, ktero je priporočal slušateljem svojim, da ne bi treba bilo preveč pisariti, ter je — množe jo in spopolnovaje — le sim tertje kaj narekoval. Tako je pa koj s perva slovenski nauk v tuji obleki Slovencem glasil se tuje, ker pisana je slovnica Kopitarjeva po nemški. Tudi je preobširna v nekterih delih, n. pr. o pra-vopisji itd. Razlagal je Metelko najprej nekoliko o Cirilu in Metodu, nekaj o slovstvu slovenskem, potem pa je učil slovnico samo, vzlasti na široko o pravopisih.
Na mnogih krajih piše Kopitar o raznih slovanskih pisavah (Alphabet, Buchstabenschrift, Orthographie, Schreibewesen), posebno-str. XX—XXVIII. — Kolikor enojnih glasov, toliko enojnih znakov — to je pravilo, po kterem mora sostavljen biti vsakteri čerkopis, da se more imenovati pravopis. Po njem se je ravnal Kiril, ki je gerški alfabet prenaredil in za slovanski jezik pomnožil s potrebnimi znamnji. Kako so delali pa latinski abece-darji? Tudi latinica ima v sebi premalo pismen za jezik slovanski. Pa ne da bi bili po gerškem vzgledu primerno pomnožili abecedo latinsko ; jeli so sostavljati in po svoje obračati latinske čerke tako, da je vstala velika pa brezpravilna razkolnija v pisavi med Slovani, ki so poprijeli se latinice. Pisarili so po svoje Kranjci, Dalmatinci, Hrovatje, Cehi, Poljci, Lužičani, — in celo posamesni pismarji
(na pr. Dellabella, Voltiggi itd.) vsak po svoje. „Unusquisque pro suo sensu privato varium incertumque seribendi modum tenet", se bere v hrovaškem v Gradcu I. 1615 tiskanem blagovestniku ali evangeliju. „Quae quidem res quanto sit detrimento et dedecori — nemo est qui non videat, quique tanto incommodo ac malo tandem aliquando occurri vehementissime non exoptet" — piše P. Appendini v Dubrovniku I. 1806. — Kolika napaka! Kako dobro, kako potrebno bi bilo, da bi se Slovani z latinico pisajoči zedinili v pravopisu. Le razumnega in pogumnega vodnika, kliče Kopitar, in konec je tudi temu nepravilnemu ravnanju!
Na tanko in na široko popisuje kranjsko-slovenske čerkopise ter kaže, da nobeden ni popoln, in str. 159, 160 veli, da bi drug Kiril, ki bi Slovanom na zahodu sostavil latinsko-slovansko abecedo, kakor je uni greški Slovanom na vzhodu iznašel gerško-slovansko, vreden bil, da bi ga objeli z obema rokama! Slovani bi bili tedaj edini v Evropi tako srečni, da bi imeli res pravopis, pametno in popolno pisavo. Nič ne de, da se je nekoliko zapoznila naša književnost. Doslej se poskušajo le posamesni pismarji, in vsi želijo, da bi enako pisarile se slovanske narečja. Tako blizo smo si po teh slovanski rodovi, po nasprotnih čerkopisih pa vendar ločeni med seboj kakor z zidom kitajskim! Le vzajemen pravopis, pa bomo občevali med seboj ter prebirali duhovne izdelke po vseh narečjih, da bo kaj; govorile in pisarile se bodo kakor nekdaj gerške vse, dokler se najvredniše povzdigne v vzajemni književni jezik!
J	v
Pa poreče Rus: „Čemu iščete tega, kar že imamo; našo az-buko (alfabet) vzemite, sej je bila s perva že vam namenjena. Sokratov, Platonov, Ksenofontov alfabet je til v podlago, kakor tam hočete djati za podlago Ciceronovo, Cezarjevo abecedo: Gerk je Rimca vreden! Dejmo Slovani vsi rabiti le tisti pravopis: 50 milijonov ljudi, enega jezika in ene pisave! Ktero ljudstvo bode potem slovanskemu kos?!" — Ali prav za prav, piše na to Kopitar, dobro je le načelo, po kterem je zložena cirilica, sicer pa ni ne oblika lepa, ne raba prava, in sebi na kvar se ločite po njej od vse olikane Evrope; in ako dobimo mi 1 a t i n s ko - s 1 o v a n ski pravopis, kdo ve, ali se ne bi morebiti tudi vi ga poprijeti, kar je domišljeval si že Schlozer (Nestor. II).
Dajte Dobrovskemu pošteno tiskarno, spretnih umetnikov, ki na tanko zveršijo njegove veleve, zmožnih založnikov, ki razširjajo po svetu v novem pravopisu tiskane knjige, in — storjeno je veliko delo. veliko ne tolikanj samo po sebi, marveč po svojih do-brotljivih nasledkih!
Tako mikavno in goreče je pisaril Kopitar že I. 1808. „Ko bi pač jaz mogel biti tisti Dobrovsky", si je marsikteri mislil pri onih Kopitarjevih besedah, ki so pregrevale mnoge pismarje, vzlasti slovenske. Metelko je bil poklican na stolico za učenika slovenskega jezika. Razlagal ga je po njegovi slovnici in poprijel se je tudi nasvetvanega dela. K temu ga je vnemal spet Ravnikar, in zgodaj sta mogla kaj poskušati s Kopitarjem na Uunaju. L. 181? namreč piše že Ravnikar v Zgodbah svetega pisma: „K i ril ino Metodi, dva brata iz Tesalonike doma, ki sta terdno Slovensko znala, . . . prideta na Slovensko, ino ne le evangelj oznanovala, tudi slovenske čerke sta Slovencam naredila, ino vse sveto pismo sta jim sčasama preslovenila, ino Slovenci so bili grozno veseli, ker so božje čuda v' Iastnimu jeziku slišali ino brali. Vsi Moškoviti, Serblane itd. bero še dan današni to Kirilovo sveto pismo, ino tudi Krajnic, Stajerc, Korošic, Hrov&t, Dalmatine, Čeč, Tersičan, Goričan itd., bi se lohka va-nj zvedel, ko bi Kirilove čerke poznali; tode sčasama so jih po naših deželah Latinske odrinile. Lepši scer od Kirilovih so Latinske, pa premalo jih je, devet jih manjka. Ino ravno zato je krajnsko težko brati, ker moremo dostikrat po dve čerki stakniti, de glas zapišemo, ino dostikrat edino čerko zdaj drugač zdaj dru-gač izrekati. Sveti Kiril je vsakimu slovenskimi! glasu svojo lastno čerko dal, ino, kar to tiče, Nemci, Latinci, Francozi, vsi narodi naj se gredo skriti proti njemu. Z' Latinskimi čer kam i scer, pa po Kirilovo, . . . hočemo tudi mi v' prihodno pisati, ino torej čerk, kar nam jih manjka, pernarediti. Ino na Dunejuže delajo se, ino če Bog da, k' letu osdrej bi jih že imeti vtegnili. Svetiga Kirila ino Metodija pa hočemo vedno spoštovati ino posebno častiti« itd. (IV. I). str. 324. 325.)
Iz Zagreba.+) Mili TovaršI Primi ovo nekoliko redkov od svoga najbližjega besedom i krvljom brata, koj ti kani u kratko sdelit milih po nas Hrvate, a bormeš i po vas Slovence vestij. U supor mnogim našim domačini vragom, kateri sve sile svoje napinju, da nam učiteljstvo i nadalje ostane tupo in glupo, da mu bude položaj najneznatniji i najprezre-niji u društvu, u supor svemu tomu pronikli i svestni učitelji zagrebački ved od više let delaju i delaju sve, da se pučko učiteljstvo trzne iz dremeža i mrtvila; da poprimi uzvišene misli i načela čisto-ljudskoga odga-janja, da pojmi i ono vele potrebno znaje: kateri ne napreduje, taj nazaduje, kateri nastupa za drugimi, ili uz druge, toga če svetsko koleso šmrk-
Šolsko
*) Ta jedernati dopis, ki nam ga piše naš vcrli tovarš iz Zagreba, bodo naši bralci lahko razumeli, ako ga le pazno preberejo.	Vredn.
nnt za sebe prav tak, kako i ono običavno svoje blato, koje se ga bilo na kolotečini prilepilo, da mu steža njegovo kolovanje.
Kaj smo bili stvorili vec leta 1865. za podupiranje naše uboge sirot-čadi, naših revežev, ostavljenih bez obrambe, bez podpore, bez zavetja otčevljega, društvom „Zadrug a", to je tvojemu čitateljstvu poznalo; znajte samo to, da nam morda još ovoga leta ista glavnica naraste na 20.000 for. ; znajte i to, da ima mater, katere primaju od uložena samo 3 for. na leto i preko 100 for. Vidite, kaj se može, kad je lepe sloge, kad se zapo-pade ona stara, koje veže ona staža, koje veže svako družtvo: svi za jed-noga, jeden za sve! Nu, o delovanju iste Zadruge, mogli ste citat u 17. čislu lanjskega Napredka, koj vam je moral donesti i godišnje izvešce
0	istom družtvu. Vidite dakle, da smo se lepo pobrinuli za uzdržavanje dečice svoje, koju mi svakom prilikom u istinu niti nezovemo drugač, niti ne pitamo za nju drugač, ako ne. kaj nam delaju, kako su naša deca?
Ali Zadruga naša ide i dalje. Mahom pri zametku svom pomislila je
1	na duševnu okrepu, na duševan podbod, pak se skepilo vec g. 1865., a g. 1866. u život uvelo, da bi morali imat obču učiteljska skupčinu u Zagreba s izložbom različnih pripomagal i učil. I tu nam je bila vlada na ruku, jer je potvrdila tu inisal; ali nismo mogli toga izpeljati poradi poznate vam onoga leta strašnoga skoka i potrke u Evropi.
Kad si začel, onda i vuci poteraj. Kad se več po čelom svetu druže učitelji, treba de se i mi. Zato predali smo koncem lanjskega leta opet našoj vladi molbu, da nam dopusti prihodnih praznikov stvorit obcu hrvatsku učiteljsku skupčinu u Zagrebu uz veliku izložbu učil. Kad smo to visokoj vladi predali, rekli su nam naši načelnici ovo: mi bi ga rado videli, ki bi bil proti tak velebnoj misli i osnutka! Dobro! Veselo čekali smo dan, koj nam donese tu potvrdu, pak glej! na 20. t. m. raznašal se celim Zagrebom radostan glas: Imamo obdu I. učiteljsku skupčinu!
Ne bi čovjek niti pomisliti mogal, da ima tak črnih i zopačenih duš, koje se nižu u venec učiteljski, pak su ipak delali svimi svojimi silami proti toj svetosti. Ima jih, ali mogli bismo jih za uru sve u Savu znosit, da greju rakom fačkat. Ovi isti sada se vuhvcno tomu raduju, rekši, da jim mili otrovanoj duši ova vest, a u sebi se grizu i zjedaju, jer jim je zadatek: trovat mladinu, a njom celi narod; jer se drže one hudobne i hudičeve: lahko je u mutežu nedužne ribice lovit.
Mi idemo i dalje. Mi hočemo istu skupčinu odpret slavnom spome-nom; mi hočemu, da se sazna i zapanieti: da je prvi reformator na' polju pedagožkom muž naše krvi, našega sbora; hočemo dokazat svetu, da je bližja rubača, nego surina; hočemo ponovit slavni spomen slavnomn vele-umu, pravomu čovjeku i čistomu krščanu Janu Amosu Komenskomu, komu valja slavit d v i s t o 1 e t n i c u,
Tvoje 4to čislo, mili Tovarš, razneslo je dosada več zaista naš poziv na „pedagogijsku biblioteku" itd. Sovoga poziva več znade tvoje cenjeno čitateljstvo nakanu i osnovu onih mužev, koji su taj poziv stvorili i podpisali. Zar ne, da i s toga vidite, da ne dremljeuto, da radimo, a vjerujte, radeč vazda i na vas mislimo. Jer u istinu znajte; u svakom vas mi uvek gledamo čistoga Hrvata, pod imenom, kaj ga nosite, dičnoga Slovenca.
Dakle hočemo proslavit tom prilikom J. Amosa Komenskoga, a da mu bude spomen trajnija, da živi medju nami uviek, da se njegova načela srneste i u srdca i u duh hrvatski, odlučili smo pohrvatit njegovu, u sve
ved tndje jezike prevedenu „Didaktiku", koju ved zasada malo ne cielu i pohrvatismo.
I to vam zaista godi, mila braco. Kada vec to, onda mi nepreostaje druga, van sve vas lepo pozdravit, pak bratski uprosit: mislite na našu skupcinu; budite uvjereni, da nam budete milimi gosti, pak da vas budu i umet i moc najsrdačnije dočeti u matici našoj, u milom nam Zagrebu hrvatski učitelji!
Mi demo za koj dan začet izdavati osebiti „Vestnik" o svem delovanju, a bude izhajal uz naš list „Napredak„; zato vas molimo, glejte, da se u kratkosti o svem tom obavesti i vaše učiteljstvo.
Kad se pruži prilika, pak bude kaj zanimiva i za vas, znajte, da vam mahom u tom priskoči vaš iskreni stovatelj i pobratim
Miško Srdčen.
Iz Ljubljane. C. k. deželno šolsko svetovalstvo za Kranjsko je v seji 23. preteč, m. sprejelo nasvet, da se bode deželnemu zboru predložila postava , po kteri se bode udom učiteljem okrajnega šolskega svetovalstva povračevala potnina in dnina iz okrajnih blagajnic.
— Akoravno ne zgodaj, pa tudi ne prepozno prišel je na svetlo že težko pričakovani obširni pervi slovenski
Učiteljski koledar,
za navadno leto 1871. Izdalo „učiteljsko društvo za Kransjko". Vredil A. Praprotnik. V Ljubljani. Natisnil J. Rud. Milic. Ta letnik obsega na blizo 8 pol to-le zanimivo blago: 1) koledar z opomini za učitelja v šoli in doma pri vsakem mesecu, kjer so tudi pridjani prazni listiki za taka vpisovanja; 2) važniše šolske postave (postava o šolskem nadzorstvu, šolski in učni red, okrožnica c. k. deželnega svetovalstva [št. 316], kazalo važniših šolskih postav in ukazov); 3) višja šolska oblast-nija, vsi šolski okraji na Kranjskem s šolskimi svetovalci in učitelji (pri kterih je tudi pri vsakem pridjan rojstni kraj in leto in čas službovanja); 4) društvo v pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem (pravila tega društva); o) učiteljsko društvo za Kranjsko (društvena knjižnica); 6) imenik ljudskih učiteljev in društvenikov vdovskega in učiteljskega društva za Kranjsko v abecednem redu.
Te dni bodemo razposlali „Uč. koledarja" vsem gg. okrajnim šolskim nadzornikom, ktere naprosimo, naj bi ga udom učiteljskega društva razdelili. Neudom ga bode društvo (pri sv. Jakobu v mestni šoli) terdo vezanega prodajalo po 60 kr. Kdor si ga naroči po pošti, ga dobi za 70 kr. (brez poštnine). Priporočamo ga ne le vsem učiteljem, temuč tudi vsem okrajnim in krajnim šolskim svetovalcem na Kranjskem, kterim bode pri njihovem poslu mnogo dobro služil.
Razpis učiteljske službe.
V Dolenji vasi v kočevskem okraji se bode o sv. Jurju t. 1. oddajala učiteljeva, orglarjeva in cerkvenikova služba. Prošnje za njo naj se vlagajo pri e. k. okrajnem šolskem svetu v Kočevji do 10. t. m.
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik: J, B, Milic.