Hogočni Jtsrij Povest iz domačih hribov I. »Jurij, kaj se je zgodilo? Zakaj si tako privihral domov ?« »Jaz se ne dam, da bi se drl nad mano kakor nad ka"kim lumpom. Najmanj še v cerkvi. Tožil ga bom za razžaljenje časti.« »Koga pa za božjo voljo?« »Tega Kranjca, surovino. Ga bom naučil drugače pridigati.« »Pa vendar ne misliš fajmoštra?« »Prav tega. S prižniee se je drl nad mano in pred vso faro je s prstom pokazal name.« »Tega pa ne verjamem.« »Tilka, kar sem s svojimi ušesi čul in na svoje oči videl, tega mi nihče ne bo utajil, tudi ti ne.« »Kaj pa so gospod pridigali?« »I^ridigali — hpha! Razgraial je in se drl... da bi bilo bolje, ko bi se obesil mlinski kamen takemu, ki pohujšuje; da nedslje z rajanjeiti skrunirno in da s plesi vso faro in s/ojo hišo na slab g1 -s spravljr.mo. Ka, za dober glas bo svoji gostilni Končnik sam skrbel, se temu ... Kranjcu ni treba bati.« »Saj pri nas nihče ni plesal.« »Zadnjo nedeljo po večernicah, saj veš, so se tisti iz mesta malo zasukali. Ni vredno, da bi rekel. Še pol ure ni trajalo. Tri ali štirikrat so tudi prej kdaj ža kat.eri malo porajali.« »Pa to so bili vedno kaki dostojni gostje in zmeraj sami zase. Nikoli ni bilo kaj, kar ne bi bilo prav.« »Seveda, jeziki pa ne dajo miru in stari ima svoje veselje, če mi more kaj zasoliti. Saj sem mu že od nekdfij na poti.« »Jurij, to so ssme prazne misli.« »Tako? Ti ga še zagovarjaš? Tega pa menda nisi pozabila, da nama je pri ženitvi metal največja polena pod noge. Na vse načine je poskušal, da bi te bil odvrnil od mene.« »Ne, ne! Hoteli so samo to, da bi tudi moj oče bili pritrdili. Da so oče nazadnje res pristali, za to se imava samo gospodu zahvaliti.« »Nič se rnu nimava zahvaliti. Nobenemu človeku sa nimava kaj zahvaliti. Sama sva dosegla, jaz in ti.s »Fa.imošter pa so nama šli v vsem na roko.« »Rtoril je le, kar je bila njo=;ova dolžnost... To pa še tudi veš, kako me je pri spraševanju obdelaval kakor kakega smrkovca. Vse grehe iz katekizma je vohal na meni.« »Saj nama nič drugega niso rekli, kakor morajo vsakemu ženinu in nevesti reči. — Te stare muhe bi si moral že vendar pregnati.« »Ne, jaz ne zabim ničesar. Naju ima posebno na piki. Mene je zmeraj mrzel.« »Za to bi morali vendar kak vzrok imeti.« »Nima za kaj. Jaz sem pri krščanski stranki; slabega časopisa ne pustim v hišo; v gostilni držim na red; kjer je v občini in fari kaj treba, sem zraven.« »To bodo gospod gotovo priznali.« »Ne maram za njegovo priznanje. Zaradi njega tega ne delam in zaradi njega tega tudi opustil ne bom. Kar imam za prav in kar mi moja pamet za prav spozna, to držim in bom držal, pa naj piha veter od koder koli. Da bi se pa kdo drl nad mano, lega pa ne pustim, najmanj še v cerkvi.« »Jurij, gotovo jih nisi prav razumel. Fajmošter niso nate merili.« »Prav name. — Ko se je tako divje drl s prižnice, me je srepo gledal v obraz in dvakrat je s prstom naravnost name pokazal. Levo in desno so ljudje začeli šepetati in vsi so se ozirali name. Na sejmišču me imajo zdaj vsi na jeziku.« »Ko bi bila jaz namesto tebe, bi šla zdaj h gospodu in bi se z gospodom pomenila.« »Ha, tako neumen nisem, da bi temu Kranjcu še vodo na mlin nosil. Ta bi mislil, da se prihajam opravičevat ali celo za odpuš.anje prosit. Ne, prositi me mora on. Jaz bom sekiro že na pravi topor nasadil.« »Pa gospoda vendar ne moreš tožiti.« »To bom — gotovo bom! Ni žive duše, da bi me pregovorila.« »Jurij, tako neumnost si :zbij iz glave — jaz tega ne pustim.« »Kaj praviš, Tilka? Neumnost? Toliko soli kakor ti imam še jaz tudi zmeraj v glavi... Ti pa držiš z mojimi sovražniki.« »Jaz držim z dušo in telesom na tvoj kraj; prav zaradi tega ti branim.« »Ali naj torej pustim, da me pred vso faro imenuje pohujšljivca, in naj to kar tiho požrem? Naj se zavlečem v kot kakor polit pes?« »Gospod vendar niso tvojega imena imenovali.« »Imenoval me ni, pa tako jasno je namignil, da so vsi ljudje vedeli, kodi ga je.« »Pri sodišču ti bodo dokazali, da niso namigovali natc« »Če ga je kaj moža, bo priznal resnlco. Če pa bo tajil, se bova dala; bova videla, kdo ima prav. Dohtarja si bom vzel, Hudnik je še vsakega lisjaka ujel.« »Kaj praviš, Jurij? Dohtarja? Hudnika? Proti gospodu?« »Svojo čast bom branil.« »Ne sili z glavo skozi zid! Počakaj še!« »Jutri ga grem tožit. Zdaj pa, Tilka, amen s tem.« Obrnil se je in stopil z mogočnimi koraki po sobi gor in dol. Jurij Končnik je imel gostilno »Pri lipi« v šentanelu. Star je bil šest in trideset let. Bil je postaven mož z gostimi črnimi lasmi. Čeden je bil na pogled, le stisnjene ustnice in ostra brada, ki sta dajali obrazu drzen videz, so nekoliko kazile njegove lepe poteze. Ljudem tudi ni bilo prav, da je nosil glavo preveč visoko in da je korakal kakor kak general. To pa mu je ostalo od vojakov in tudi z najboljšo voljo bi se tega ne bil mogel odvaditi. Jurij je namreč pri vojakih spravil do narednika. Ker mu je bila taka čast in služba všeč, ni šel domov, ko je svoj rok odslužil, ampak je sklenil, da bo ostal pri vojakih. šest let je še služil. Tedaj so mu umrli oče in kmalu nato še starejši brat; tako je prišla domačija na njega. Vrnil se je domov in prevzel gostilno »Pri lipi«, ki je bila že doslej na dobrem glasu, Jurij pa ji je sloves še dvignil. Zaradi svojega znanja, svojega premoženja In svoje podjetnostf ter spretnosti se je v domači občini kaj hitro uveljavil in že po enem letu prišel v občinski odbor. Kmalu se je jel oziratl po družici; tedaj mu je ok« obviselo na Tilkl, kl je bila edina hči bogatega vaškega trgovca Marka Senčarja. Tilka, kl ji je bilo štiri in dvajset let, je bila postavno dekle, vitka, z velikimi modrimi očmi, z zlatorumenimi lasmi in je veljala za najlepše dekle » vsem šentanelu. To je Jurija še bolj podžgalo, da Je hotel prav njo za ženo. Šentanelci so ji pravili: »zlata Tilka« in sicer zaradi njenih las, pa tudi zaradi bogate dote, ki jo je čakala. Toda njen oče je bil samosvoj in trmast mož; prav Končniku ni hotel dati Tilke, nekaj zaradi tega ne, ker je mislil, da je Juriju le za denar, nekaj pa zaradi tega, ker neke stare jeze z rajnim Jurijevim očetom ni mogel pozabiti. Ko ga je stari prvič odbil, mu je Jurij tako zameril, da drugič ni več prišel, in s Senčarjem odtlej ni hotel več spregovoriti. Tem bolj se je oklenil Tilke, ki je vsa gorela zanj, in je hotel po sili priti do neveste. Dalj ko četrt leta so se dajali sem in tja, Juriju njegov ponos ni pustil, da bi bil odnehal ali se še kdaj do Tilkinega očeta ponižal, stari Senčar pa je hčerki zlepa in zgrda prigovarjal, naj se odreče Juriju, češ: Končnikovi so že od nekdaj na glasu kot prevzetni ljudje, ki vse druge prezirajo in se z vsakim sprejo in skregajo; poaebno prevzeten je prav ta Jurij, ki misli, da mora biti vse po njegovem; katera koli ga bo vzela, vsaka bo nesrečna, nikoli se ne bo s katero razumel in v miru z njo živel. Na to je odgovarjala Tilka, da ji je prav tak ponosen mož najljubši, kajti tudi ona je ponosna in bo srečna le s takim, ki je tudi ponosen in hoče kaj bolj biti. Ko vse ni nič pomagalo, je poskusil Senčar z grožnjami, češ da ji ne bo dal ne pare in tudi v testamentu ji ne bo ničesar namenil. Tilka je debelo pogledala; ko pa se je z Jurijem pogovorila, je dejala očetu, da Končnik ne čaka na ženski denar in da mu je ljubše, če žena ne prinese nobenega krajcarja k hiši. Stari Senčar je stisnil zobe od jeze in dolgo ni našel besede. Potem se je zadrl, da nima nič več kaj proti, če hoče hči po sili v nesrečo, naj le dela po svoji glavi. Dal ji bo za doto in za dediščino enkrat za vselej dva tisoč goldinarjev, potem nima več kaj zahtevati. Ne on, oče, ne njen brat Urh ji poslej nista več dolžna kaj dati. Tilka, ki je bila vsa zatelebana v Jurija, si ni dolgo premišljala in je pristala. Hitro so še pripravili, kar je bilo treba, in štirinajst dni pozneje sta se Tilka in Jurij že vzela. Na večer pred poroko je naštel stari Senčar Tilki^ dva tisoč goldinarjev, morala pa mu je pred tremi veljavnimi pričami pismeno potrditi, da je sprejela vso dediščino, kakor ji - o očetu gre, in da v očetovi hiši sploh nima več kaj iskati. Poroko je prišlo pol ^entanela gledat. Ljudje so rekli, da lepšega para še ni bilo v šentanelski cerkvi. Senčarja in njegovega sina Urha ni bilo zraven, čeprav ju je Tilka lepo prosila, naj gresta vsaj v cerkev z njo. Tem bolj so ženina in nevesto pozdravljali Šentanelci, ki so bili skoraj vsi na njuni strani in proti svojeglavemu trgovcu. Gostija je bila slovesna, toda kratka; nato pa sta se mlada odpeljala in se vrnila z lepega potovanja šele čez tri dni. Od poroke je zdaj minulo že pet in pol let in nič se doslej še ni zgodilo, kar bi bilo zmotilo srečno življcnje mladega Končnika in mlade Končnice. Tupatam se je seveda primerilo, da sta se kaj sporekla; ker pa sta se imela slej ko prej rada, sta se zmeraj kmalu pobotala. Ko je postala mlada Končnica prvikrat mati, ji je stala smrt že ob postelji. Od tedaj je bila mehkejša in vdanejša, posebno versko se je'ogrela in poglobila. Izkusila si je tudi, da moževo vihro in prevzetnost s popuščanjem in tihim potrpljenjem laže kroti kakor pa z ugovarjanjem. Zaradi tega tudi danes ni poskušala in možu ni več prigovarjala, ampak ga je pustila, naj se izdivja, ter šla čez nekaj časa dol v gostilno, da bi pozdravila prve goste, ki so prišli od maše; upala je tudi, da bo od teh kaj več zvedela, kaj je župnik prav za prav pridigoval. (Dalje sledi)