Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplovviczeva znanstvena oporoka 109 Gumplowiczeva znanstvena oporoka. Spisal dr. Bogumil Vošnjak. pominjam se jasnega pomladanskega jutra. Nadležni solnčni žarki so že silili v prostorno slušalnico graške univerze, kjer je predaval Ludovik Gumplowicz. Dijake, ki so pazno poslušali predavatelja, bi lahko sešteli na prstih, in med njimi so bili Slovani v večini. Bil je to nekak intimen krog, ki je skoraj prezirljivo gledal na druge tovariše, kajti tem je bila „purgarica" ali civilnopravni red » vrhunec vse vede in modrosti. Oni starček za katedrom ni imel prav nič zmisla za paragrafe in njih tolmačenje. Njegov vidik je obsegal vse socijalno življenje in nehanje, vsako dlakocepljenje mu je bilo zoprno. Vsakdanje življenje, ki se zdi tako enostavno polizobra-žencu in tako resno mislečemu človeku, mu je bil neusahljiv vir prevažnih socijalnih dejstev. Segal je v to neprestano vrvenje, v to neizprosno borbo socijalnih sil, in vsakokrat se mu je odkrilo kako novo dejstvo, ki ga je brž razlagal svojim zvestim poslušalcem. Ta večni stik z življenjem je dajal njegovim predavanjem ono svežost, oni neprecenljivi čar, ki ostaja posebno mladini nepozabljiv. Kdor je poznal Gumplowiczeve spise in je prišel k predavanju, je bil v prvem trenotku nekako razočaran. To je bil torej oni mož, ki je s tako vehemenco vedno in povsod poudarjal nasilni značaj postanka države in vseh naših družabnih institucij, ki je bil pravi prorok sile in nasilstva, glasnik mračnega pesimizma in večne veljavnosti neizprosnih železnih zakonov, povzročevalcev tolikega krvo-prelitja in bede. Predstavljali bi si, da se pokaže za katedrom nekak renesansen človek kondotijerske narave, ki ne razlikuje med tem, kar je dobro ali zlo, in v vsaki potezi in kretnji kaže, da njegova individualnost ne pozna nikakih mej, ustvarjenih od družabnega reda. Kaka zmota! Po akademičnem odmoru so se vrata odprla in z brzimi, lahnimi koraki je hitel mali možicelj za kateder. Bil je majhne, vitke postave. Govoril je brez patosa, z nekim finim, dobrodušnim sarkazmom. Velik užitek je bil, opazovati to okroglo, zanimivo glavo, katere poteze niso bile pravilne. Mogočno je bilo to veliko, široko čelo, ki se je pogostoma hipoma zgubančilo v neštete dolge, tenke 110 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka gube. Zdelo se je, da se odrazuje v teh gubah vse valovanje misli in čuvstev. Izpod košatih, čisto poljskih obrvi so včasi šinile redke strele iz teh globokih oči, običajno so te čudne oči nekoliko poredno namežikavale. To je bil izraz in poteza moža, ki so mu bile odkrite vse tajnosti žitja posameznikov in množice, ki je tako dobro poznal vsako kolesje socijalnega stroja, da je krožil okoli ustnic ljudomil smehljaj vse razumevajočega, vse globine žitja in bitja poznava-jočega smrtnika. Pretekla so leta. Zapuščena je bila ona stolica, odkoder se je nekdaj razlegal Gumplovviczev govor, ki mu je dajal poljski naglas nekaj prožnega, gibčnega. Tista slušalnica s pogledom na zelene trate in pestro cvetje prve vesne je osirotela. Vse ono mladeniško 'koprnenje po spoznavanju čiste vede, po rešitvi vseh ugank socijalnega bitja novodobnega človeka, ko še kritika ni s svojo strupeno roso uničila slepe vere v učiteljeve besede, se je moralo umakniti hladnemu razmotrivanju. Pa ravno zaradi tega so ure, prežite v oni dvorani, nepozabne, preveva jih neka neodoljiva svežost in iskrenost. Pa tista nekdanja začarana dvorana se je odslej izpremenila v slu-šalnico c. k. vseučilišča, kjer razlagajo pandekte ali menično pravo. Odsihdob je bilo treba poiskati Gumplowicza v njegovem stanovanju v Grillparzerjevi ulici. Mala soba s pogledom na zelene griče, preprosto, nekoliko starokopitno pohištvo, povsod skrben red, kakršnega običajno ni pri učenjakih, vse je dihalo nekako solidno, staromodno svežost. Ni bilo pisalne mize s kupom spisov, beležk in odrezkov kakor pri drugih učenjakih, ampak bil je na njej red, in samo en rokopis je ležal tam, na katerega platnicah je bilo zapisano z ono malo, značilno učenjaško pisavo: »Sozialphi-losophie imUmrifi". Ta rokopis je bil nekoliko mesecev po zadnjem obisku priča strašnega prizora. Na tleh pred mizo je ležal zastrupljen starček. Prostovoljno je napravil konec svojemu življenju, pa ž njim je umrla njegova žena, ki ji je bil zvesto vdan, ki jo je ljubil z vso silo svoje velike duše. To sta bila prava novodobna Filemon in Bavcis, antična priča se je tu ponovila, pa ta požrtvovalna, globokočutna idila je končala s skupno smrtjo. Ta skromni starček, ki je pisal tiste pesimistne, mogočne knjige, čigar osebno življenje je teklo tako tiho, ponižno in mirno in bilo v nekakem nasprotju z burno brutalnostjo njegovih spisov, je gotovo s pravo Sokratovo hladnostjo in moškim pogumom izpil čašo s strupom. Na pragu v večnost se je vzravnal in kakor kak antičen junak brez bojazni in zaničujoč vse, kar daje smrti nekako strašno obeležje, Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 111 zrl z drznim čelom Tanatu v obraz. In ž njim je šla ona, ki mu je bila najdražja, njegova žena. Drobna knjižica je njegova oporoka. Ne da bi pretiraval, lahko trdim, da je to ena najzanimivejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih. V tej knjigi nekako dozoreva sklep umreti. Vsa katastrofa se pravzaprav v tej knjigi že pripravlja. Argument na argument je napisan, in vse to naj dokazuje ničevost življenja, kadar je postalo breme. Avtor se skuša nekako sam prepričati, da mora nastopiti pot k smrti. Pa kljub temu knjiga ni nikaka apologija samomora. Visoka, intelektualna kultura starega učenjaka daje temu samomoru čisto individualen značaj, njegovi predniki so oni antični velmožje, ki so segali s tako lahkoto po časi s strupom. To ni novodoben samomor uničenih eksistenc, ki jim je moderno življenje strlo voljo do življenja. Ta samomor daje tej poslednji knjigi temno barvano arabesko s simbolom smrti. To so zasebne, nestvarne reminiscence, ki jih zbuja ta knjiga. O najglobokejših problemih novodobnega življenja razpravlja Gumplowicz v tej svoji „Sozialphilosophie im Umrifi", ki je izšla nedavno. Predno izgine s pozorišča, še želi razmotrivati o vseh vprašanjih, ki razburjajo njegove vrstnike. Ni menda enega velikega vprašanja sodobnega življenja, ki ne bi bilo omenjeno v tej drobni knjižici. Ta raznovrstnost vsebine nekoliko škoduje znanstvenemu značaju, pa kljub temu so veličasten, vseobsežen okvir Gumplowiczevi nauki, ki jih tu poslednjič razklada. Mogočen poslednji konfiteor je to, ki se končuje z vprašanjem: Ali je poklicana moja veda, ki sem ji žrtvoval svoje življenje, reformovati politiko in javno življenje? In elegične, velepomembne so poslednje vrste spisa, kajti končne besede izražajo izpoved o mestu, ki ga bode zavzemala sociologija v kolu ved. Sociologija mora izpodriniti filozofijo in postati kraljica vseh ved. To, česar manjka spisu, je sistematični značaj. V njem ni najti dolgoveznih filozofskih ekskurzov, meglenih definicij in dedukcij. To je čisto nenemška knjiga, kjer ni mesta za metafizične sofizme, hegelijanske teze in antiteze, zakrknjene filozofske dogme. Tu je vse jasno, jedrnato, pozitivistno. Ta kratka, pozitivna pre-zirnost ni despotna, dasi zavija k obratom in zaključkom, ki naprav-ljajo vsled svoje navidezne paradoksnosti nekoliko neznanstven vtisk. Kdor bi pričakoval kake dolgovezne filozofske sisteme, kako povsem dogotovljeno znanstveno stavbo, bode seve razočaran. Kdor pa hrepeni po stikih znanosti s problemi vsakdanjega življenja, temu je priporočati to štivo. Ne bi dvomil, da so marsikateri zaključki 112 Dr. Bogurnil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. prenagljeni, pa Gumplowicz kljub temu ostane znanstvena individualnost, kakršnih je malo. Izmed sociologičnih znakov Ludovika Gumplowicza ga ni značilnejšega, nego je nauk o socijalnih skupinah. V socijalnih skupinah in njih medsebojni borbi vidi vzrok vseh pojavov soci-jalnega življenja. Njegova neprecenljiva in neminljiva zasluga je, da je prvi odkazal socijalni skupini vidno mesto v razvoju držav in družb. Ena največjih zmot francoske revolucije je bila, da je atomizirala državo, da je smatrala državo za skupnost popolnoma enakih delcev — posameznih državljanov. Revolucija ni hotela poznati nikakih socijalnih zakonov, ki bi posredovali med posameznikom in državo, brezpogojno in odločno je zatrla vse socijalne skupine bodisi katere vrste koli. Pa te skupine so naravni stvori, ki jih tudi najmogočnejši zakonodajalec ne more odstraniti, pojavljajo se vedno na novo. V komunistnem manifestu leta 1848. oznanjuje Marks razredni boj. Mikavno bi bilo, iskati intelektualne vezi, ki vežejo Gumplowicza z Marksom. Tega problema se danes ne moremo lotiti, pač pa je treba poudariti, da nimajo Marksovi razredi, ali bolje razreda, mnogo skupnega z Gumplowiczewimi soci-jalnimi skupinami. Pri Marksu je priljubljena dvojina, dva razreda sta, ki se borita za življenje ali smrt; Gumplowicz pa govori običajno o množici skupin in le redko se izraža napačno, govoreč o dveh skupinah. Ni dvoma, da je odklanjati mnenje, češ, da si v socijalnem boju stojita nasproti dva razreda. Mnogo raznovrstnejša je ta borba in krivo bi bilo govoriti o dveh razredih. Gumplowicz, poudarjajoč važnost pojma socijalne skupine, se ne izogiblje nekemu skrajnemu naziranju. Individuum, posameznik se po njegovem mnenju povsem izgublja v socijalni skupini, ki ji pripada. „Kot strankar, vernik ali rojak ne misli in ne dejstvuje posameznik kot tak in ne zastopa svojega lastnega prepričanja, svoje lastne misli, ampak misli in dejstvuje kot del in zastopnik svoje socijalne skupine, zastopa njene interese, ki nikakor niso vedno njegovi . . .l<1). In Gumplowiczu je posameznik „ein Sprachrohr seiner sozialen Gruppe, ein Echo der in ihr ausgebildeten Schlagworter, ein Soldat in der marschierenden Kolonne oder, wenn man will, ein Herdentier." Z Nietzschejevo besedo končuje Gumplowicz. V obeh znamenitih Poljakih tiči skoraj nekaj sorodnega, demonskega. To zanikanje indi-vidua je na vsak način pretirano. Sploh je mnogo odvisno od kulturne stopnje onih, ki sestavljajo skupino. Ako se konj splaši, *) Sozialphilosophie, str. 20. Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 113 splašijo se navadno tudi njegovi tovariši in v nebrzdanem teku gre dirka čez drn in strn. Da bi pa skupina ubila vsako individualnost, vendar ni verjetno. Primerjajmo, recimo, občni zbor kakega dobro discipliniranega kmetskega društva z onim kakega akademič-nega društva ali pa sestanka znanstvenikov. Na akademičnem občnem zboru se vedno pojavljajo individualnosti, ki nočejo izginiti v množici svojih tovarišev. Ta diferenciranost more dovesti do tega, da so znanstvene diskusije strokovnjakov v društvenih oblikah nemogoče in skoraj neplodne, ker so individualnosti presilno razvite. Opažamo torej raznovrstnost skupin in vpliv individualnosti na skupino se stopnjuje in je odvisen od občnega nivoja. Nedvomno je pa, da vsaka skupina omejuje individualnosti ter da mora ostati marsikatera osebnost izven skupine, ker ji noče ničesar žrtvovati. Marsikdo ukloni v množici tilnik pred mnenjem večine, marsikatera misel ali nasvet se izpremeni, bržko učinkuje na osebnost mogočni vpliv množine. Pa vsaka absolutna trditev bi zavajala v usodepolne zmote. Kljub vsemu temu moramo pripisovati pojmu skupine važen, odločilen pomen. Gumplowicz odklanja socijalizem in individualizem. To sta dva ekstrema, neresnici. *) Niti to niti ono stališče nam ne more nuditi pripomočkov za spoznavanje države. Kuje si sam nov— kakor sam priznava barbarski — izraz grupizem. To je socijologično stališče, ki smatra državo za skupek socijalnih, medsebojno se borečih skupin. Ta „antagonizem" skupin je ustvaril državo in je vzrok razvoja države. Naraven proces je to, neizogibna posledica kontakta raznovrstnih, heterpgenih socijalnih skupin. V borbi socijalnih skupin vidi Gumplowicz rešitev uganke o nastanku države. Šele ko pleme podvrže drugo, nastane država, nasilno pod-jarmljenje je začetek državnega življenja. Antagonizem skupin pa tudi pozneje ne preneha, in ta borba rodi gibne sile socijalnega razvoja. Brezpogojno priznava Gumplowicz, da je socijologično na-ziranje o državi edino umestno, z vso odločnostjo pa odklanja individualizem in socijalizem. Njegov grupizem zavzema nekako srednje spajajoče mesto med obema skrajnostima, med prvo, ki ji je posameznik malik, in med drugo, kjer odločuje atomizirana množina. Ako preudarjamo, da ni tistega ostrega nasprotstva med posameznikom in celoto, ampak da prihaja v poštev skoraj vedno medsebojno dajanje in sprejemanje, ne moremo odklanjati te srednje poti. Vsaka globokejša socijalna filozofija mora priti do spoznanja, da je treba ') Sozialphilosophie, str. 36. »Ljubljanski Zvon" 2. XXX. 1910. 8 114 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. iskati sprave med osebnostjo in množico. V tej dragoceni resnici leži pa tudi rešitev velikega spora. Niti individualizem niti socija-lizem ni poklican za voditelja. Ves državni razvoj se zdi Gumplowiczu odvisen od smotrene borbe socijalnih skupin, poboljšati svoje življenske pogoje. Na vsak način je stremljenje kake skupine, zvišati svoj »standard of life", ena najmogočnejših sil splošnega napredka. To stremljenje, ki ima dragocene posledice za vse panoge kulture in civilizacije, za ves razvoj ljudstva, je gotovo eden glavnih povzročiteljev socijalne borbe. Kdor ima večje življenske potrebe, zahteva tudi za svoje delo in trud večjo plačo. Visoke mezde so navadno dokaz, da zavzema delavec že precej visoko življensko stopnjo. Pa kljub svojemu nepoboljšljivemu pesimizmu priznava Gumplowicz primitivnost onega razmerja, v katerem je le maloštevilna skupina deležna uspehov civilizacije; razvoj je tem naprednejši, čim več in čim bolj mnogo-brojne skupine uživajo sadove skupnega dela. To je dragoceno priznanje, ki se jarko odbija od običajnega pesimizma poljskega socijologa. Pa socijalna skupina je le sredstvo k smotru. Narava skrbi pač, da se razvijajo organizacije, kakršne so država, skupine same so pa nekako stavbno gradivo, iz katerega nastane ponosen dom. Nikakor pa ne smemo smatrati teh skupin za enakopravne, ampak njih neenakost je pogoj obstoja države. Nima vsaka skupina iste koristi od tega skupnega državnega žitja. Ako bi bilo dopustno, bi rabili primero z neko institucijo rimskega zasebnega prava. To je nekaka državna societas leonina. Dasi priznava Gumplpwicz potrebo tega sožitja raznih socijalnih skupin in mu je njih naravna samo-niklost znanstven, na veke neutajljiv aksiom, vendar ne razpreda te tako silno plodne misli. In vendar nam ravno pojem socijalne skupine daje ključ do socijalne uganke. Ako bi se dalo povoljno uravnati medsebojno razmerje raznih socijalnih skupin, bi bilo socijalno vprašanje rešeno. Vse težnje socijalne reforme morajo pa meriti na dosego nekega ravnotežja med skupinami. Pa s temi je treba vselej in bo treba vedno računati, to so činitelji, ki nikakor ne odstopijo s pozorišča. Globokejše spoznavanje bistva socijalnih skupin dovaja do doslednega odklanjanja Marksovega socijalistnega ideala in pomenja pomemben vlom v prakso socija-listnih strank. (Konec prihodnjič.) Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 169 Gumplowiczeva znanstvena oporoka. Spisal dr. Bogumil Vošnjak. (Konec.) poglavju o državi in socijalni skupini razpravlja Gumplowicz obširneje o srednjem stanu. Poudarja dejstvo, da skoraj v vseh državah sedanjosti in preteklosti je srednji stan tujega plemena. Čim bolj se bližamo vzhodu, tem bolj stopa to dejstvo v ospredje. Pri vseh slovanskih narodih v Avstriji je bilo veljavno to načelo. Madžari imajo svoje nemško in židovsko meščanstvo, v Rumuniji se je le polagoma razvijal domači srednji stan. Poljaki in Rusi so bili do najnovejšega časa brez domorodnega srednjega stanu. Slovenskih stanovskih razmer mi pa ni treba omenjati. Gumplowicz se sklicuje na Tomaža Akvinskega, ki je predlagal, da naj bodi v srednji stan tujega plemena. Ze naziv srednjega stanu je značilen za vlogo, ki mu pripada. Nad njim je sloj zmagovalcev, pod njim široki sloji premaganih. Ves srd izkoriščanih premagancev se obrača pogostoma proti srednjemu stanu in ne proti sloju gospodov, ki je na vrhuncu družabne piramide. Čim manjša je kaka socijalna skupina, tem bolj je pripravljena za boj, tem večji so njeni uspehi. Po Gumplowiczevem mnenju vlada običajno v državi najmanjša skupina. Vprašanje je, ali je mogoče to trditev spraviti v soglasje z dejstvom modernih demokratskih držav. Naglašati v eni sapi brezpomembnost osebnosti nasproti množici in pa važnost male skupine, v kateri gotovo odločujejo individualnosti, je na vsak način nekoliko smelo. Gurnplo-wicz smatra osebnosti za quantite negligeable, kajti le dvojno je mogoče: delovati morejo v duhu svoje skupine ali pa ne, in le v prvem primeru prihajajo sploh v poštev. Vendar je nedvomno, da vpliva posebno na malo skupino kaka krepka individualnost in da vsiljuje svoj smoter skupini. Na vsak način je to važno poglavje o razmerju med posameznikom in skupino potrebno še temeljitih raz-iskavanj. Ne vem, ali bode mogoče vzdržati Gumplowiczev radika-lizem, kar se tiče negacije osebnosti. Saj še celo on poudarja, da si skuša vsaka osebnost v svojem socijalnem okrožju pridobiti veljavo in ugled.1) *) Sozialphilosophie, str. 136. 170 Dr. Bogurnil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. Ves razvoj človeštva je po Gumplowiczu naraven proces. Či-nitelji tega procesa pa niso posamezniki, ampak skupine človeške družbe. Naloga sociologije je, preiskovati nastajanje in nehanje ter delovanje teh skupin in odkrivati zakone, po katerih se to vrši. Izvajanja o skupini in njenem pomenu ne moremo zaključiti z značilnej-šimi besedami, nego so te: „To je značilnost vsega javnega življenja, da se vrši kot borba socijalnih skupin. Brez take borbe ni bilo nikdar in nikjer javnega življenja, ne socijalnega razvoja".1) V predgovoru k svoji socijalni filozofiji postavlja Gumplowicz usodepolno vprašanje: Zakaj?—ono usodepolno vprašanje po svrhi in smotru socijalnega razvoja. To je neka čudna simbolična črta, da se dotika ravno v svojem zadnjem spisu tega poslednjega problema. Doslej se je dosledno izogibal skoraj v vseh svojih mnogo-brojnih spisih tega vprašanja po smotru. In ako je bilo razmotrivanje neizogibno, odpravil ga je z lahnim, napol ironičnim smehljajem. Ironija se je pa izpreminjala v hudomušen dovtip, kadar je bilo treba polemizirati proti teoriji državnih smotrov. „Kdor te vpraša po pomenu pojavov, po smotru in svrhi, ta uganja socijalno filozofijo", tako nam pravi Gumplowicz v uvodu. Razlikuje med pozitivnim in transcendentnim razmotrivanjem ter poudarja, da je prvo način pozitivnih ved, drugo pa raznih filozofij. Gumplowicz se pa nikakor ne izneveri svoji strogo pozitivni metodi, niti kadar razpravlja o socijalni filozofiji. Zaman pa iščemo odgovora na ono poslednje vprašanje: Zakaj? Pravi sicer, de je naloga socijalne filozofije, odkriti ta zakaj, to smotrenost, pa vsa izvajanja končujejo skoraj s slovesnim ignoramus in najbrž tudi z obupnim ignorabimus. Ako pa vprašanje po smotru nima odgovora, potem je tudi socijalna filozofija brez prave podlage. Pa v nobenem svojih spisov ni Gum-plowicz tolikokrat omenjal smotra in mnogokrat se mu vtihotapi beseda „zielstrebig". Vsi smotri so mu na koncu koncev brez smotra; vsi posamezni smotri se združujejo bojda v morju brez-smotrenosti. Še vedno odklanja najodločneje znanstveni značaj državnih smotrov, ker jim odkazuje edinole mesto v državni shola-stiki. Vendar pa govori o kulturnem in še celo nasilnem smotru države. Razvidno je na vsak način, da zavzema precej hladno stališče nasproti naukom o državnih smotrih. S svojim spisom o socijalni filozofiji Gumplowicz nikakor ne namerava doseči pozitivnih znanstvenih rezultatov, ki bi jim vsi pritrjevali. Pa tako filozofsko -mnenje ') Sozialphilosophie, str. 138. Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 171 ima vendar svoj pomen in važnost, kajti globoko more vplivati na posameznikovo svetovno naziranje. Znana je Gumplowiczeva teorija o socijalnih pojavih, ki se razlikujejo od vseh drugih skupin pojavov. Temperamentno napada novodobno naravno filozofijo in njene predstavitelje, kakor Ostwalda in Haeckla, ker nimajo bojda nikakega zmisla za bistvo socijalnih pojavov. S čuvstvom velike ljubezni do stroke, ki ji je posvečeno njegovo življensko delo, vzklika: „Svet, ki je nam ljudem najbližji, ki nam je prirastel na srce, v katerem kot ljudje žijemo in delujemo, ki nam povzroča človeško veselje in bol, kjer se bojujemo, triumfujemo in kjer nas čakajo porazi, kjer so novi ideali in kjer izkušamo naj-bridkejše prevare — ves ta pravi, edino le človeški svet, socijalni svet omenja komaj novodobna naravna filozofija in ga ne razlaga."1) V teh vznesenih besedah je izražena vsa vseobsežnost discipline, kakršna je sociologija. Socijalno slepi so Gumplowiczu vsi oni, ki za pojave, dajoče smer življenju, nimajo zmisla. Zgodovina človeštva nudi sociologiji ogromno gradivo. Vse države in družbe, ki so nekdaj obstajale, dajejo sociologu dragoceno snov. „Unermefilich weit dehnt sich das Trummerfeld zugrunde gegangener Staaten, das Lei-chenfeld untergegangener Volker".2) Pa ena črta je skupna vsem državam od pamtiveka do danes: vselej so bile države kombinacije raznovrstnih socijalnih skupin, ki jih združuje samonikla organizacija vladajočih. Vzneseno vzklika Gumplowicz: »Sociologija je odkrila nov svet pojavov." Kar se tiče svetovnega naziranja, je Gumplowicz prepričan monist in odločen pristaš je onega monizma, kakršnega razklada njegov znanstveni pobratim Ratzenhofer v svojih mnogobrojnih spisih. Z vso silo in vsem svojim temperamentom se zaganja v dualizem, ki je vladal toliko vekov. V velikih potezah smo se doslej bavili z glavnimi nauki, ki jih razmotriva Gumplowicz v svoji socijalni filozofiji. Preostaja nam, da omenimo nekatere misli, ki jih avtor razklada, prave bisere, precej pestro nanizane. Dotaknemo se pri tej priliki temeljnih vprašanj novodobnega življenja. Bolj pogosto nego v vseh svojih prejšnjih spisih poudarja Gumplowicz v svoji zadnji knjigi kulturni moment. Pa tudi tu se ne more otresti neke glavne zmote. Omenili smo že, da Gumplowicz ne priznava državnih smotrov. Kljub temu pa pripisuje državi svrho, ') Sozialphilosophie, str. 5. 2) Sozialphilosophie, str. 22, 172 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. ustvariti posebno državno kulturo. Kulturo smatra za tvorbo države. Elegičen postaja skoraj, kadar govori o kulturni svrhi države: „Ta misel, da države poganjajo kakor cvetke na drevju človeštva, da rodijo sadove, kulturni vonj razširjajo okoli sebe . . ." l) Priznati je treba, da so narodnostno enotne države poklicane, razvijati kulturo svojega naroda, ki mu je država tudi kulturna enota. Gumplowicz pa nikakor ni pristaš narodnostno enotne države, ker uvideva, da take enotnosti ni in ne more biti. Ako se pa ne strinja s pojmom naroda — države, potem je tudi trditev o državi širiteljici narodne kulture odveč. Kako kulturo pa naj širi Avstrija? Vseh sedem — Jugoslovani šteti za narodno enoto — avstrijskih narodov bi se proti temu uprlo. Državi ni mogoče poveriti vseh panog kulturnega življenja, ni sposobna, biti varuhinja kulturnih stremljenj, v to je poklicana organizacija narodnosti. Gumplowicz ne dela razlike med kulturo in civilizacijo ter prišteva poslednji tudi znanost in umetnost. Kulturo bi bilo treba imenovati vse stroke duševnega dela, torej predvsem umetnost in vedo, civilizacija pa naj bi obsegala vse panoge tehničnega razvoja. Vse upravno delo države ima tako civilizatorno svrho, ki seve ni brez silnega vpliva na kulturni raz-vitek. Po Gumplowiczu je država kulturen pojem, ki ga mnogokrat rabi v svojem spisu. „Vedno bolj se lotevajo države Sisifovega dela, podvreči neznaten del človeštva državni kulturi." „Se li posreči državam vcepiti človeštvu kulturo? Ali ne bode neobrzdano človeštvo povsem uničilo vseh kulturnih poskusov države."2) Zopet se pojavlja tista tako značilna pesimistna črta. Po mnenju Gumplowi-czevem je kultura v najtesnejši zvezi z delitvijo dela; povsod tam, kjer je že prišlo do delitve dela, tam se razvija tudi kultura. Da je pa možna visoko razvita kultura tudi tam, kjer je delitev dela še v povojih, nam dokazuje stara Grčija. Ker daje Gumplowicz pojmu kulture povsem materijalisten značaj, zabrede v protislovja, iz katerih ni izhoda. Gumplowiczu so prvi vzori kulturnega človeka fevdalci.:i) Vendar je treba priznati, da je človek italijanskega preporoda pravi in prvi novodobni kulturni človek, in to je bila doba, ko visoko razvite italijanske pokrajine sploh niso več poznale fevdalizma. Dostaviti pa moram, da ima Gumplowicz poseben, vseobsežen pojem o fevdalcu, ki ga je pozneje omeniti. Vtem svojem zadnjem spisu izražaGumplowicz,ki mu je bil brutalni sarkazem vedno bolj soroden nego idealno navdušenje, svoje J) Sozialphilosophie, str. 49. 2) Sozialphilosophie, str. 57. 3) Sozialphilosophie, str. 102. Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 173 globoko spoštovanje do duševnih delavcev. Ako umetnik pesnik, glasbenik ustvarja umotvore, povzroča milijonom ljudem najčistejši užitek. Kljub svojemu pesimizmu ne dvomi Gumplowicz, da stremi vse po nekem višjem kulturnem razvoju, ki je človeškemu intelektu poslednji in najvišji smoter socijalnega procesa. Umetnost mu je „veliko in krasno poprišče najčistejšega življenskega užitka". Ne priznava, da bi bile v umotvorih skrite kake „nežne misli", kakor trdijo umetniški entuziasti in estetiki. Edina večna ideja, ki živi v umotvorih, je dejstvo, da prispeva umetnik k olepševanju življenja in da umetniški užitek oplemeniti človeške šege in nazore.l) Odločno pa zanika Gumplovicz, da bi vsled rastoče kulture napredovala morala in bi ljudje postajali boljši. To so gotovo sodbe, ki jih je mogoče razlagati tudi drugače, ker je lahko navajati razne primere. Visokokulturna doba preporoda je bila na primer nravno jako popačena. Med naravo in kulturo vlada vedno neko nasprotstvo.2) Narava ni mati, ampak mačeha kulture. Državoslovec, kakršen je bil Gumplowicz, pač ne more spisati socijalne filozofije, ne da bi se bavil z najvažnejšim socijalnim pojavom, državo. Predstava onega pojava, ki mu je žrtvoval toliko znanstvenega dela, o katerem je razmišljeval bolj nego o vsakem drugem, je bila vedno mračna, okrvavljena, demonska. Država mu ni idealen stvor, ki varuje mir in varnost, dobrohoten policist in ponočni čuvaj, ampak pravi Leviatan, ki vse zdrobi, kar se mu protivi, ki ne pozna ne usmiljenja, ne idealov, ne ljubezni, ki sta mu kri in znoj pod-jarmljenih slast in užitek. V svojem poslednjem konfiteor ne izreka laskavejše sodbe o državi. Država mu je sredstvo za izkoriščanje širokih slojev. Državo je ustvarila neenakost posesti in vsak poskus, nstvariti enakost, pomenja razpad in pogin. Naraven zakon sili množice, da jih prešinja globok, elementaren srd proti državi. Po-dajem mnenja, ne da bi dostavljal ne komentarja, ne kritike, ali so ti nazori upravičeni. Gumplowiczevo naziranje o državi ostaja mračno in temno; anarhija je stala ob zibelki države in anarhija triumfuje ob njenem grobu. To je ena tistih smelih, nekako pesniških primer, ki so povzročale, da so naivneži imenovali Gumplowicza — anarhista. Pa Gumplowicz ne obupava. Izraža nado, da bode veda našla načela nekaki makrobiotiki države. To bi naj bil vrhunec znanstvenega dela in truda. Sociolog bi naj podaljšal življenje držav, kakor skuša zdravnik podaljšati življenje bolnikovo. 1) Sozialphilosophie, str. 135. 2) Sozialphilosophie, str. 142. 174 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. Dosedanja razmotrivanja o kulturi in državi naj bodo nekak uvod v Gumplowiczevo politiko. Njegovo pojmovanje politike je skrajno realistično. Politiko imenuje on dejalnost, katere svrha je, ohraniti eni socijalni skupini pretežnost nad drugo. Drugod izraža, da so politika vsa ona dejanja, ki omogočajo pristašem ene skupine, podvreči z javnopravnimi institucijami in čini pristaše drugih skupin. Iz teh besed je razvidno, da izključuje Gumplowicz povsem vse etične prvine politike. Ali je poklicana sociologija dajati nasvete politiku? Gumplowicz ni več tako samozavesten kakor nekdaj ob času, ko je predaval v Draždanih o „sociologiji in politiki".1) V kratkih, jedrnatih odlomkih osmega poglavja razpravlja Gum-plowicz o monarhizmu, fevdalizmu, klerikalizmu, kapitalizmu, liberalizmu, socijalizmu in grupizmu. Vladar je Gumplowiczu vsaj začetkom monarhične dobe službujoč organ, orodje vladajočega razreda. Vladajoči razred ne more sam izvrševati vlade, treba je nekega-činitelja, ki je vsaj navidez nepristranski, in to je vladar, ki je pod vplivom najsilnejše socijalne skupine. To je na vsak način originalen način sociologičnega pojmovanja monarhije, in treba ga bo še popolniti v marsičem. Fevdalizem je po Gumplowiczevem mnenju precej širok, vseobsežen pojem, ni to fevdalizem pravnega zgodovinarja. Fevdalen je vsak sloj, ki izkorišča drugega. Tudi kapitalistna doba ima zdaj fevdalizem; kapitalisti in borzijanci so moderni fevdalci, njih gradovi so borze. Brez kapitalizma po mnenju L. Gum-plowicza ni kulture; kapitalizem je bojda mogočen činitelj kulturnega razvoja. Gumplowicz omenja Marksovo teorijo o nadvrednosti. S precejšnjo gotovostjo trdi, da ta teorija odgovarja realnim razmeram. Po Masarvkovi strogi in pravični kritiki Marksovih naukov bi naj bil Gumplowicz nekoliko opreznejši. Kar se tiče socijalizma, nam ne nudijo Gumplowiczeva izvajanja mnogo zanimivega gradiva. Tem važnejša so njegova mnenja o cerkveni politiki. Prav prepričevalno dokazuje Gumplowicz tesno vez, ki je med monarhijo in cerkvijo, zanika pa, da je cerkveno mišljenje danes še podlaga monarhije. Gumplowicz je tudi v tem svojem zadnjem spisu odločno nasproten političnemu vplivu cerkve. Nekakemu lapsus calami je treba menda pripisati dejstvo, da se nahajata v spisu dve si nasprotni trditvi. Pravi: „Država mora računati s cerkvami in računa tudi ž njimi; z najmogočnejšo izmed njih, to je z ono, ki šteje največ vernikov, mora brezpogojno skleniti zvezo, in treba je, ') O tem vprašanju glej moj članek v »Naših zapiskih" VI. zvezek, 11. in 12. O pomenu sociologije, ki obsega kritiko „praktične" sociologije. Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. 175 da je ž njo v dobrih stikih."1) Na drugem mestu pa pravi: „Zveza cerkve z državo je danes neupravičena in v zasmeh vsem pravičnim zahtevam razvitejše kulture."2) Sociolog Gumplowicz, ki se je nekdaj tako skrbno izogibal vsakemu proroštvu, je šel tik pred smrtjo med proroke. Gumplowicz smatra. ločitev cerkve od države v Franciji za logično posledico proklamacije človeških pravic ob času velike revolucije. Kakor je Francija prva proglasila človeške pravice, ji je tudi usojeno, prednjačiti v vprašanjih cerkvene politike. Tem Gum-plowiczevim izvajanjem bi le bilo dostaviti, da je zibel človeških pravic severna Amerika; Združene države so izvedle ločitev prej in dosledneje nego Francija, in ta čin je koristil predvsem katoliški cerkvi, kar francoski katoličani sami brezpogojno priznavajo. Treba je, da se povrnemo zopet nazaj h knjigi, o kateri nam je razmotrivati. Očividno je namenjena Socijalna filozofija v večji meri širokemu občinstvu, nego pa strokovnjakom. Vendar je knjiga zaradi tega tabo mikavna in značilna, ker se v njej pojavljajo vse posebnosti Gumplowiczevega sloga, vsi njegovi argumenti v ostrih, reliefno se odbijajočih obrisih. Tisto pretirano omalovaževanje jurisprudence se pojavlja tudi tu. Njegova polemika proti juristom je ostra, pikra in neredko nepravična, kakršna je bila dolga desetletja. „Ein zweites Dornroschen schlief sie (die Soziologie), — einen jahrhunderte-langen Schlaf, bis Prinz Soziologus kam, in die juristische Burg eindrang und sie aus ihrem Schlafe erweckte".3) Tako naziranje je enostransko, kajti vsako natančnejše metodologično preiskovanje nam priča, da sociologiji ni treba biti v večnem sporu s pravnimi disciplinami. Pretirana, razvoju vede le škodljiva trditev je, da je državna veda čisto prirodoslovnega značaja. Odločno odklanja Gum-plowicz enotno voljo države, sploh zanika, da bi bila država enotna celota z enotnim smotrom. V tem oziru se krije njegovo mnenje skoraj doslovno z mnenjem francoskega državoslovca Duguita. Gumplowicz se tudi v svojem poslednjem spisu ni izneveril tistemu blestečemu, napol žurnalističnemu slogu, ki žrtvuje izraziti lapidarnosti vse estetične premisleke. Neka sijajna žurnalistična žila se pojavlja premnogokrat pri Gumplowiczu. Kljub temu se pojavlja v socijalni filozofiji neka trditev o časnikarstvu, ki menda ni povsem verodostojna. Gumplowicz trdi, da vceplja časnik svoje *) Sozialphilosophie, str. 105. *) Sozialphilosophie, str. 143. s) Sozialphilosophie, str. 34. 176 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. nazore bralcem, in vendar ve vsak izkušen časnikar, da je nivo vsakega časnika dokaz intelektualne stopnje naročnikov. Časnik je odvisen od naročnikov in ne ti od časnika. Precej obširno poglavje socijalne filozofije ima naslov „Smrt". Predno je Gumplovvicz končal svoje življenje, nam je podal svoje misli o smrti. Treba si je življenje olepšati in zmerno uživati. Re-signacija je edina prava življenska filozofija. Ako pa postaja življenje breme, naj se ga človek osvobodi z lahkim srcem. Pa to sme storiti samo oni, ki nima dolžnosti. To je strog, etičen pogoj. Gumplowicz kara zdravnike, ki podaljšujejo življenje neozdravnemu bolniku, to je nečloveško. Treba bi bilo, da bi v takih slučajih smel zdravnik skrajšati življenje. Zakonodaja in zdravniški stan se pokoravata nespametni dogmi o absolutni vrednosti življenja.l) In vendar nima to načelo nikake podlage, saj narava sama nima nikakega usmiljenja, saj uničuje na stotisoče ljudi. Temu bi bilo sicer oporekati s splošnega kulturnega stališča. Ali ni skrb za posameznikovo življenje ena najvažnejših pridobitev novodobnega socijalnega mišljenja? Smrt je Gumplowiczu najindividualnejši dogodek v človeškem življenju in nima nikakega socijalnega pomena. Za njega nima smrt nič strašnega. Smrt mu je osvoboditeljica. Gumplowiczeva izvajanja o smrti so zaradi tega tako značilna, ker dokazujejo nedosežni stoicizem, ki ga je prešinjal pred smrtjo. Strašna, neozdravljiva bolezen, povzročujoča blazne bolečine, mu ne brani premišljevati o smrti: „Dem offenbaren Willen der Natur entgegen kommen, ist die hochste Moralitat: den Kranken und Lebensmiiden ruft ja die Natur mit vernehmbarer Stimme in ihren Schofi zuriick. Diesem Rufe Folge zu leisten und gesunden, lebensfrohen Menschen Platz zu machen, ist gewifi keine schlechte Tat, eher eine Wohltat, denn Menschen gibt es nicht zu wenig auf der Erde — eher viel zu viel." Ne bi želel, da bi se smatrale te vrste za nekako apologijo samomora, pa navesti jih je bilo treba, ker so psihologični ključ do poslednjega čina. Gumplowicz ni edini, ki je spisal tik pred svojo smrtjo nekako znanstveno oporoko. Tudi njegov drug in prijatelj Ratzenhofer je storil isto. Pa kaka razlika med obema spisoma, ki sta prava do-cumenta humana. Ratzenhofer govori o svobodni individualnosti, ki mu je „der Kern der Lebenslust", individualizovanje mu je edina pot k človeškemu izpopolnjevanju in zdravi, lepi človek mu je pogoj za blagostanje družbe. 2) Ratzenhofer priznava torej v polnem l) Sozialphilosophie, str. 125. a) Soziologie, str. 18, 20. Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka, 17? obsegu individualnost, ki ji odreka Gumplowicz eksistenco. Ratzen-hofer se ogreva za narodnostno - enotne države, Gumplowicz pa zavzema nasprotno stališče. Sila je Ratzenhoferju trajna funkcija socijalnega razvoja. Nikakor pa ni Ratzenhofer p oudarjal pomena sile tako enostransko kakor Gumplowicz. Ratzenhofer nikakor ne zahteva ločitve cerkve od države, pač pa poudarja skupno z Gumplowiczem, da mora najti bodočnost sredstva in pot k notranji religijoznosti.l) Nikakor nimam namena, sistematično na tem mestu razpravljati o nasprotstvih, ki bi jih mogli odkrivati med Ratzenhoferjevim in Gumplowiczevim znanstvenim prepričanjem. Primere, ki sem jih navedel, so precej samovoljno izbrane. Življenskemu delu Gumplowiczevemu je zagotovljeno vidno mesto v zgodovini sociologije. Hiba, ki mu jo bi očitali, mu je skupna z Marksom in drugimi velikimi teoretiki. Enostransko poudarja neko skupino dejstev, ne da bi se opiral na druge nič manj važne skupine. Borba plemen in pomen sile za države sta bila Gumplowiczu dva glavna idola, vse drugo je stopalo v ozadje. Pa socijalno življenje ni tako enostavno, da bi mogli pripisovati onemu vzroku vse posledice.2) Neoporečno je, da ima ta enostranost za znanstvenika tudi svojo ugodno stran. Zaljubljen je v svojo temeljno misel, tej misli žrtvuje vse, svojo srčno kri, zanjo se daruje do zadnjega vzdihljaja. Ako bi mu ne lebdela ta edina predstava pred očmi, nikdar ne bi našel sil, dati lastni teoriji dovršenost. Omenili bi naj še, da je psihologična stran največji nedostatek Gumplo-wiczeve sociologije. Kaj pa Gumplowiczev socijalni pesimizem? Brez dvoma je to črnogledo naziranje o razvoju države in družbe nekoliko pretirano. Ne zabimo pa, da se v Gumplowiczu spaja poljska in semitska rasa. Do konca svojih dni je ostal navdušen Poljak, ki mu je srce krvavelo ob raztrgani domovini. Vsa politična zgodovina Poljske, ta državna tragika brez primere, je pravi vir njegovega pesimizma. V njegovih jeklenih izrekih o značaju države se zrcali bolestno trpljenje razočaranega poljskega rodoljuba, ki mu je vcepilo politično nasilstvo neznanski gnev in srd. Pa po Gumplowiczevih žilah kroži tudi semitska kri. Njegovi predniki so pripadali narodu, ki je tekom svoje tisočletne odiseje pretrpel mnogo več nego vsak drugi. To neizprosno, strašno kritiko državnega reda, katerega podlage so x) Soziologie, str. 106. %) Soziologie, str. 115. »Ljubljanski Zvon" 3. XXX. 1910. 12 178 Dr. Bogumil Vošnjak: Gumplowiczeva znanstvena oporoka. pa jeklene in neizpremenljive, je mogoče šele tedaj oceniti pravilno, če vpoštevamo dediščino rase. Temu izrednemu možu je družabni pesimizem izraz tankočutnega, rekel bi skoraj, rafiniranega sočuv-stvovanja z vsem tem, kar so pretrpeli njegovi predniki. Prešinja ga vsa nervoznost, skoraj bolna tankočutnost dveh starih plemen, ki jima manjka prave mladostne svežosti. Mnogo hujši obtožitelj je nego vsi nasprotniki sedanje družbe. Bolesten krik prihaja iz te velike duše, v njem je strnjeno stoletno trpljenje dveh ras. Pa po strastnem izbruhu stoletnega srda si stavlja Gumplowicz hladno in trezno vprašanje: Ali je mogoče, da se kdaj uresniči so-cijalni ideal, da preneha izkoriščanje, preneha biti država oni veliki Leviatan? In odgovor je mrzel in neizprosen: Nikdar! Dasi brezpogojno priznavamo, da sta država in narodnost dve kategoriji, ki jima je v družabnem razvoju odkazano trajno mesto, vendar ni mogoče se strinjati z nazorom, da ni usojeno državi postajati vedno ljudomilejša, vedno popolnejša družabna institucija. Gumplowiczevo naziranje o državi se pač ozira predvsem na primitivno državo preteklosti. Poučno je proučavanje državne zgodovine italijanskega preporoda. Tam v Italiji se je rodil pojem novodobne države. Krvoločni kondotijeri in brezvestni tirani so mu kumovali; to je bila doba političnega zločina. Prestavimo si takega knežiča rinuscimenta v našo dobo. Ves njegov moralni milje bi se nam zdel čisto tuj. Nikjer ne bi našel s svojimi političnimi običaji domovine in zavetišča, niti na skrajnem slovanskem jugu ne. Državni red, kakršen je bil ob času Machiavellija, bi bil danes nemogoč. Politična morala ni več tako primitivna kakor v oni blesteči dobi in tudi državno ustrojstvo se je temeljno izpremenilo. Fanatik resnice je bil Ludovik Gumplowicz. Mrzlična želja in težnja, iskati resnico, ga je prešinjala celo življenje. Gola, neprikrita, brutalna resnica mu je najvišji vzor. V njegovem pesimizmu in skrajnem realizmu, ki je poznal samo temne strani družabnega razvoja, je bila neka neantična, skrajno novodobna črta. Pa njegove misli so bile jasne in krepke kakor konture grškega hrama, ki se odbijajo od kristalno čistega, življensko silo dihajočega, s solnčno gorkoto nasičenega ozračja. Gumplowicz je bil kljub svojemu pesimizmu osebnost, ki je širila okoli sebe pravo znanstveno jasnost in gorkoto. Bil je izreden človek in spada med one, ki rastejo po smrti.