Fr. Pengov
Sreča, vzcvela v snegu
ni^^^ ako Ijubko-domače je bilo tisto življenje v dragah in doleh sloven-[»Jrafc^ji skega pogorja na Koroškem! Visokc smreke so stale v tesni ^¦jimm-^ družbi druga ob drugi in dovoljevale le ob najsoparnejŠem pol-dnevu komaj, komaj solnčnemu pramenu, da je osrečil vedno vlažna mahovita tla z urnobežnim poljubom. Noben glas iz pokvarjenega, krivično-samogoltnega človc^cega sveta ni prodrl v to samoto; vse je bila sama narava; nikjer sledu o človeškem delu. Sive smreke, z dolgo Hsajevo brado, so šutnele noč in dan svojo mehko, otožno pesem: »Oh, naglo, naglo čas bcži, v neskoncno večnost zgine ...« Pod njimi je žuborel studenčck, čist kot idrijsko srcbro, dol s skale in klical med umerjeno šustenje drevesnih vrhov vedro pesem o vcseli mladosti in nijenih upih za bodočnost,
Nad njim pa so priha)ale in odhajale sapdce, te večne popotnice, in jadrali oblaki na vetrnih krilih, in se igrajčkali solnčni žarki po dolgi svoji božji poti skozi vesmir.
Med vse te pisane glasove gozda pa so se oglašali še drugi, ki so prihajali od krilatih bogonadarjenih pevcev, bivajočih v naši grapi. Le-ti so živeli prav prijetno življenje in res niso imeli vzroka, da bi se pritože-vali — pa se tudi niso. Čez dan so skakljali in prepevali, hrane so našli dovolj, in kadar so postale zvečer sencc še gostejše in samota še bolj sama, tedaj so stisnili glavice pod perje in sanjarili o dogodkib svojega malega sveta, dokler se ni dvignil od. tal nov somrak in niso naokrog. zopet oživeli glasovi gozda.
Med prebivalci tokavc je bil pa eden, ki je bil deč&k prav posebne vrste. Imcl je rdečo, tu in tam rumeno poprskano suknjiro, ki ji jc bilo vi-deti, kot da jo je podedoval od starih, starih slovanskih dedov, ki so močno ljubili pisanobarvane kožuhe. Sicer je bila pa tclcsnost tega dečaka precej zatrepana in nerodna. Posebno na nogah ni bil videti kar nič trden — čemu bi bil siccr jemal, kadar je plezal po drevju, svoj kljun na pomoč? A ta njegov kljun - daf ravno on je bil višek posebnosti in nelepote. Druge ptice so vendar nosile svoj kljun lepo čedno in spodobno: gorenjo čeljust položeno na spodnjo; ta pa jc polagal rajši obe čeljusti tako čudno drugo poleg druge, da sta moleli v svet kot dve kljuki. Tudi njegov valoviti polet ni bil ravno posebno eleganten, in njegova himna »Gep, gep, gip, gip, cek, cek, cek« najbrž tudi ne bi bila prejcla prve pevskc nagrade.                   m
In rcs so sc mu smeiali drugi ptiči in šc prav obilo. Poscbno go*pa i sinica je bila, ki je našetnu čudncmu znancu — mislimo namreč krivo-kljuna — napravila s svojim posmehom marsikako grenko urico. Gospa sinica je bila siino jezična in lahkoživa stvarca; na zunaj ji sicer nisi imel kaj oč"tati: bila je ličnega staska, lepo se ji je podala črna pečica na glavi — toda njen značaj! Oh, ta je bil pa hudoben in grd kakor značaj naroda, ki sc ponaša s tujimi zmagami.
»Krumpež!« ga je nazivala mesto pravilno »krivokljun«. »Kako ste vendar neumnil Zakaij pa ne položite svojih čcljusti lcpo skupaj? Kako pač jeste s tem svojim kljukastim nestvorom?«                                        J
Mesto da odgovori, potisne krivokljun Iuske smrekovega storža I narazen in vzame brez truda iz njega zrnce, ki ga, četudi trdokorno, vendar I dobrohotno ponudi sinici.                                                                        I
»Fcj, da mi ponudite kaj takega!« de sinica.   »Mislite Ii, da bi mogla spraviti dol? Ne, ^az uživam samo pečenko od mušic in mravl)inia iajca, ozir&ma bube, kvečjemu za prikuho šc malo solatice od kurjih črcvic. ¦ Glejte, ta prostaška hrana \e dmga reč, ki mi ni povšeči na vas.«             1
Gospa sinica jc pokljukala po smrekovem deblu in poiskala hroščka, ^ ki ga je tudi kmalu našla-, potcm pa nadaljevala v prevzetnem tonu: »Vaša obleka jc obledela in po stari modi. Sploh vi nc spadate prav nič v naš napredni čas! Pojdite kam daleč proc ali dajte se pokopati! Ravno zdaj n. pr., v tem krasnem majniku, ko se oživlja ljubezen v grudih vsake ptice, ko stavimo gnezdeca in ustanavljamo družinice, ko nam poj6 naši zaročenci poscbne pesrai, uglašene prav za nas — pa trkatc in plczarite vi, stari godrn|ač, mrzlo in brez vsakega zanimania okoli po smrekah dan na daa I
po stari navadi. Povejte mi vendar, vi stara čmerika, ali nc čutite v svojem starokopitnem srcu prav nobene Ijubezni do lepotic svojega rodu?«
»Čemu me vedno imenujete starca?« odvrne krivokljun, »saj sem vendar pol leta mla/ši od vas in rojen Šele zadnfo zimo. In zakaj se zdaj ne ženim in ne napravljam gnezda? I no, vsako reč ob svojem časul Vi lahkoživci se pripravljate na ženitve, kadar se vam zljubi; jaz pa čakam, da pride moj čas. Meni je bolj pogodu, da obhajam ženitovanje pozimi, ko je razgrnjen po zemlji ličen, bel prt.«
»Zimsko ženitovanjel No, lepa hvala! Pa nikar si ne domislpijte, da dobite takrat kako nevcstol Pozimi iti k poroki, hat ha, ha! Katera pa-metna ptičja gospa bo pa Šla v mrzli zimi sedet na gnezdo? To je vendar — oprostite — grda brezobzirnost do ženskega spala in do vase bodoČe decel Ti morajo vendar v zimskem mrazu zapasdi smrti, ali pa morda pridejo na svet takoj v taki staromodni suknji, kakršno nosife vi — kaj?«
»Kaj vas brijjajo moje družinskc razmere!« zakliče krivokljun, zda\ žc vzrujan. »Jaz sem rojen pozimi, pa bodo tudi moji otroci to prenesli, in žcno že dobim — Ie nikar naj vas to ne skrbil Seveda pa tako kle-petuljo, kot ste vi, že v naprcj odklanjam.  Oprostitel«
Gospa sinica jc hotela prav zlobno odgovoriti, a krivokljun }e žc dvignil krila in odletel v gostejšo sotesko. Od ondi je bilo čuti le še par nevolpiih vzklikov njegovih.                                                      (Konec.]