II.
Ko žareče sonce vzide             Kakor sneg bila si čista,
na višnjevkastem obzorju,            ko ljubezni sonce milo
po donebnem se pogorju              z rožno zarjo pordečilo
snežne kope zaiskre;                     ti obličje je bledo.
in ob božanju skrivnostnem         A potem si se zjokala:
sneg v tokavah se vznemiri,        v solzah vsa si spremenjena,
zašumljajo drobni viri,                 čistost tvoja je zgubljena;
v morje urno pohite.                    v morje stekla bi za njo!
Diego de Torres y Villaroel I  Sonet
Revše posnema blede cinke s kropa, mogotec piske v sito rit pokapa; čeprav razveznila se je svetovna mapa, golazen v gajbi si na kremplje stopa.
Z brokatom peri se bogatcev tropa, a vendar jim smrdi po govnu sapa. Je mar kaj grša razcefrana capa iz vrečevine in tulja kakopa?
Na glas odreži, če te v danki ščipa! No: če štibale tuje gnoj zatrepa, se griistijo vse bolj kot lastna pipa!
Naj reve se drhal vrešče otepa, zapisano od prvega je hipa, da smo krepela istega vsi čepa!
Kot  posebnost  omenim,   da je  sonet  zgrajen  s  prav  istimi  stihi,   kakor  jih   ima izvirnik, ki se glasi:
Engulle el poderoso rica šopa,
Cuando a mi me contenta una zurrapa;
Y  siendo el mundo dilatado mapa, Le parece a su vicio estrecha čopa.
Con bordada, sutil y blanda ropa El barro humano diligente tapa;
Y  a mi me envuelve miserable capa
Y  un negro camis6n de ruda estopa.
Ostenta a todos la gotosa tripa,
Y  puede ser el que mejor me sepa A mi la sucia bota que a el su pipa.
De la humana miseria huvendo trepa; Pero, por mas que puja, anda y ahipa, todos somos racimos de una čepa.
102