Listek. Materina smrt. (Spisal Al. Kokelj.) I. Božič se je približeval. Gore in doline so bile pokrite z belo sneženo odejo; raz drevja je viselo ivje, katero je polagoma otresoval ostri, ledeni sever. Vse je bilo pusto in otožno v naravi; nikjer ni bilo čuti veselega glasu, le tuintam so hripavo kričale lačne vrane in žalostno čivkali tatinski vrabci in ubogi strnadi. Od vasi do vasi so držale ozke gazi, katere so ljudje vsako soboto delali ali popravljali, da so mogli iti v nedeljo k sveti maSi. Sicer pa skoraj ni bilo videti človeka na prostem. Kdo bi se v takem vremenu tudi napravil z doma? Rajši je gledal pri gorki peCi skozi okno, kako se je veter igral s snegom. Vkljub takim nepriietnostim korakala sta vendar proti malej gorskej vasi na Gorenjskem dva možaka kolikor raožno brzih korakov. Prvi je bil srednje starosti, korenjak od glave do nog. V jednej roki je imel močno palico, v drugej je držal svetilnico. v katerej je slabo brlela voščena sveča. Za njim je stopal duhovnik z Najsvetejšim, da bi za zadnjo uro pokrepčal zelo bolno ženo. Bili so to domači gospod župnik, tudi Se čvrst mož, kakoršnega ie sploh treba v gorskih krajih, da more opravljati težko svojo službo. Napravljeni so bili v navadno cerkveno obleko ter so molili naprej sv. rožni venec, spremljevalec jim je pa odgovarjal. Tako sta korakala proti vasi navzgor. Ker bi utegnil kdo vpraSati, kdo je ta župnikov spremljevalec, evo, vam ga takoj predstavim. To je premožen posestnik Ivan Dolinarjev iz Brinja. In to je tudi lahko, saj so mu oče izročili dobro urejeno posestvo. Islotako mu je žena prinesla precejšnjo doto k hiši in sam je dobro gospodaril. Imel je Se jednega brata in dve sestri. Brat je študiral ter je takrat imel v Ljubljani imenitno službo, sestri sta se pa bili omožili in tako je ostal Ie sam pri domu. Oče so mu bili že pred petimi leti umrli, mati so pa bili ba§ takrat hudo zboleli. Zat6 ga dobimo na poti, ko pelje domačega gospoda župnika, da bi ji podelili sv. popotnico ter jo dali v sv. olje. — Ura je bila malo čez poludne, ko sta prišla v Brinje do Dolinarjeve hiSe. Kakor je ob takih prilikah običajno, sešli so se bili Ijudje skoraj iz cele vasi, da bi prejeli sv. blagoslov in izvedeli, kaj bodo gospod župnik rekli. Imeli so razne pogovore. Nekateri so menili, da bo velika nesreča, če bo Dolinarica umrla. Drugi so govorili zopet drugače in tretji so pritrjevali ali prvim ali drugim. V tem pa so bili vsi jedini, da je bila stara Dolinarica izvrstna gospodinja, da je skrbela sploh za dom in za dobro odgojo otrok še posebej, tako, kakor nobena druga ne. Tudi pobožna je bila ter je natanko pazila, da so se ohranile pri hiši stare krSčanske navade. Ako je kdo na potovanje Sel, moral se je poškropiti z blagoslovljeno vodo, da bi ga Bog tem gotoveje obvaroval nesreče. Istotako je sama poblagoslovila slednjo stvar, katero je ali kupila ali prodala. In to je bilo prav. Božji blagoslov je ostal pri hiši, premoženje se je vedno množilo, čeprav so imeli skoraj vsak večer po jednega, včasih pa skoraj po tri berače pri večerji in včasih še zjutraj pri kosilu. No zdaj pa je bila žena, blaga žena, zelo bolna. Gospod župnik so jo spovedali, obhajali, dali v sveto olje ter jo tako pripravili za zadnji boj. Tolažili so jo, govorili marsikaj o usmiljenju božjem in slednjič so jo res o tem tako prepričali, da je bila popolnoma mirna. In zakaj bi jo bilo tudi skrbelo umreti? Pri domu je bilo vse v redu, otroci so bili pošteni in dobro preskrbljeni. Vsem ljudem je dajala lep vzgled ter jim skazovala dobrote, posebno berači so jo imenovali kar svojo mater. Kako-li bi jo torej mogel Bog zavreči, ker je bila sama tako dobra in usmiljena? Tako in Jednako so modrovali gospod precej dolgo. Ko so P;1 odhajali, pomajali so z glavo pri vežnih vratih ter hoteli s tem naznaniti, da bo teško, teSko ozdravila. >Pljučnica je, pljučnica,« so rekli, »starega človeka kmalu vzarue«. In res je postajala bolezen vedno bolj nevarna. Toda sama v začetku še verjeti ni hotela, da je bolna. Ko se je bila prehladila, vedno je Se hodila okrog in devala v red različne stvari; mislila je: bolezen bo že sama minula. A bolezen ni minula, žena je postajala čedalje slabejša, dobila [e pljučnico in morala je leči v posteljo. Šli so po zdravnika, a ta ni hotel svojega mnenja določneje izraziti, najbrže radi tega, ker je uvidel, da tu ne pomaga več nobeno zdravilo. Vsled tega so bili domači še bolj žalostni. Oj kako veselje pa je bilo pri Dolinarjevih preišnja leta v tem času! Skoraj vsak večer so se shajali ondi ljudje iz vasi ter so imeli svoje pogovore in šale. Stari očetje so pravili imenitne dogodke iz svojega življenja in vsakovrstne zgodbe iz davnih časov. Mladeniči, predice, posebno pa vaški pastirji posluSali so jih kar z uSesi in z ustmi. Posebno so se spravili na rojenice, na vile in torklje; govorili so na dolgo in široko o risu, o divjem možu in o raznih strahovih. Tu pa so začele mlade predice glave skupaj stikati v znamenje, da jih je strah. In tudi domači pastir se je oglasil z robatim glasom za pečjo, da nocoj ne bo Sel sam spat v hlev, ker ga \e groza. No kmalo so zopet prešli na drugo stvar; začeli so peti lepe narodne pesmi, da se je kar strop vzdigoval. Tu in tam je kak vaški mladec prinesel tudi harmonike seboj, da bi bili bolj veseli. A plesati stara Dolinarica nikoli ni pustila; rekla je, da ples odganja božji blagoslov od hiše, da je nevaren za mlade ljudi itd. Toda ne le odrasli, tudi otroci so imeli svoje shode pri Dolinarjevih. Včasi so se drsali na bližnjem potoku, drugikrat so se igrali, jaslice delali in razne burke uganjali, pri katerih jim je pomagala tudi stara Dolinarica. 0 kako pa je letos vse drugače! Ljudje sicer prihajajo, a so vsi pobiti in žalostni in tudi zvečer je vse tiho. Bilo je na svetega Tomaža dan, štiri dni pred Božičem. V bližnjem mestu je bil semenj ali tržni dan. Kakor je na kmetih sploh navada, da za velike praznike kaj potrebujejo, kar se ne dobi v njihovej kuhinji, tako je bilo tudi takrat v Brinji. Zato je veliko gospodinj iz vasi zapustilo za nekaj ur domača ognjišča in so šle pogledat v mestne prodajalnice, da bi si nakupile raz- ličnih, za dom potrebnih stvarij. In proti večeru so se vračale domu teško obložene z jerbasi, košarami in celo s koSi, polnimi omenjenih rečij. Tako je bilo tudi pri Dolinarjevih prejšnja leta! Letos pa ni Sel nihče v mesto, vsak je hotel biti doma pri bolnej materi. Nihče se ni menil ni za bodoče praznike, ni za kake posebne priprave na nje. Stari materi je bilo posebno hudo; vsi so bili že obupali, da bi okrevala. Revica se ni nič več zavedala; pravila je posamezne, vse zmedene dogodke iz svojega življenja in izrekovala različna, njej ljuba imena. Posebno pogosto je klicala: »Jakob, Jakob!« Inzopet: »Ali Jakob še ni priSel? Kje je Jakob? 0 Se zdaj ne pride! Zaka| me ne ubogaS? Pojdite, pojdite po Jakoba, njega še moram videti.« Jakob je bil namreč njen sin, mladega Dolinarja brat, kakor sem že prei omenil, ter je imel prav dobro službo v Ljubliani. Dolinarica ga je dala zato v šolo, da bi bil »gospod«, kakor je sama pravila, a sin je ni hotel ubogati. Šel je na dunajsko vseučiliSče, ondi se je pridno učil ter je postal doktor prava. Potem je stopil v državno službo in si kmalo pridobil naklonjenost svoiih predstojnikov, ker je bil zelo vesten. (Dalje prihodnjič.)