1994- vi^ KRONIKA -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino Kronika Rihemberka - Branika. Branik 1994, 405 strani. Skupina braniških zanesenjakov, ponosnih na bogato preteklost svojega kraja, je pred desetimi leti sklenila napisati kroniko, ki bo govorila o hudourni, tragični in z borbenim duhom prežeti preteklosti Rihemberka, kraja v Vipavski dolini ob robu Komenskega krasa, kije moral leta 1951 spremeniti ime v Branik. Avtorji so sledili zgledom iz prejšnjega stoletja, ko se je prvič pojavila želja po zapisovanju preteklih rihem- berških dogodkov. V letih 1887-1889 jih je nam- reč pričel zapisovati učitelj v Brjah Josip Balič. Pred dvajsetimi leti pa je kroniko zasnoval domačin Franc Kodrič, ki so mu sledili sedanji avtorji in ljubitelji raziskovanja rihemberške pre- teklosti, ki so jih k pisanju kronike vzpodbudili pretekli dogodki, ko sta ponos in vztrajnost braniških ljudi premagala mnoge preizkušnje, ki jih je prednje postavljala neizprosna tedanjost, od obrambe vere v obdobju protireformacije, pa v puntarskih časih, na taborih in v prvi svetovni vojni, v obdobju fašistične trde roke in odpora proti njej ter nenazadnje v narodnoosvobodilni borbi. Tedaj je Rihemberk doživljal sodne dne- ve, dneve nepopisnega nemškega terorja in izgo- na prebivalstva v nemško internacijo. Vaščani so to nesrečo izbrali za svoj praznik, ker je bila, kot piše Matjaž Kmecl v popotnici Kroniki, "naj- večji preizkus svobodoljubnosti, ponosa in zve- stobe domovini, ki so ga ob vseh velikanskih žrtvah prestali pokončno." Knjiga je razdeljena na tri dele, ki govore o zemljepisnih značilnostih Braniškega območja, nam odprejo pogled na njegovo bogato pretek- lost ter v tretjem, najobšimejšem razdelku, raz- krivajo letopis Rihemberka - Branika od leta 1914 do današnjih dni. Snovalci kronike so zani- mivo in povedno čtivo pospremili z oznanili o pomembnih ljudeh, ki so se bodisi rodili v Rihemberku ali v njem delovali in zapiastili neizbrisen pečat. Bralca so avtorji najprej popeljali v braniški svet, v svet med Vipavsko dolino in doline Bra- nice, v kraj ob robu Komenskega Krasa, v pod- nebne, vodne, talne značilnosti, v njegov žival- ski in rastlinski svet. Seznanijo nas s poselit- venimi značilnostmi, ki so botrovale izrabi in spremembam v izkoriščanju zemljišč. Sledi oris kulturne in naravne dediščine, od arheoloških spomenikov, umetnostnokultumih, zgodovinskih in tehniških do številnih etnoloških pomnikov. Življenje kraja nam prikazuje skozi mnoge posebnosti in značilnosti, ki so ga zaznamovale, ločevale in združevale z soseščino; imena zasel- kov in ledinska imena, način gradnje hiš in nji- hove opreme v preteklosti, kajti v stari obliki ohranjenih hiš je le malo, saj je bila vas med vojno požgana. Rihemberčani so bili v pretek- losti predvsem kmetje, vinogradniki in sadjarji; mnogi mlini ob Branici so mieli moko za dolince 86 1994 v#i KRONIKA -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino in Kraževce. Med obrtmi je bilo najbolj ra2:vito mizarstvo. Vaški vsakdanjik so popestrili mnogi prazniki, ko je se je vas odela v praznična oblačila, pročelja hiš so bila okrašena in so se zasvetila v siju sveč. Cela vas je praznovala rojstvo novega vaščana, njegov krst, poroko; posebno veselo je bilo, ko so se zbrali mladi fantje in prepevali. Toda neustavljivemu toku na- predka s slabimi in dobrimi stranmi se ni izognil tudi Branik, zatorej so se avtorji odločili zapisati besede, ki polagoma, a nezadržno izginjajo iz vaškega besednjaka. Sprehod skozi prvi del knji- ge zaključuje pogled v sedanjost, v gospodarski razvoj kraja in v njegove negospodarske dejav- nosti. Zgodovinsko podobo Rihemberka - Branika so pisci Kronike začeli sestavljati pri temeljih, posegli so v prazgodovinsko obdobje, ko je bila že izpričana poselitev tega območja, pa v rimsko dobo, ko naj bi nastala postojanka na mestu se- danjega rihemberškega gradu ter na katero se navezuje ljudsko izročilo o rimski cesti. Poiz- kušali so se tudi z vprašanjem naselitve Slo- vencev ter prešli v obdobje fevdalizma, ki je pomembno zaznamovalo podobo in življenje kraja. Najmogočnejša priča tega obdobja je Rihemberški grad, po legendi najprej v posesti templarjev. Od 13. stoletja so na njem in oko- liški posesti gospodovali vazali goriških grofov grofje Rihemberški, ko pa je njihova rodbina izumrla, so na njem zavladali kar goriški gos- podje. Ko so v letu 1500 izumrli Goriški, so njihove dedne posesti prešle v last avstrijskega nadvojvode in cesarja Maksimiljana I. Obsežno posest v dolini Branice je imel tudi bene- diktinski samostan iz Možaca (Moggio). Vojn, kuge in lakote braniških posesti ni rešil Gospod; pretresale so jo ujme, suše, kosila je "črna smrt" in dosegla jih je tudi turška roka. Naslednje burno obdobje, ki ga obravnava Kronika je čas protireformacije, kajti Rihembrek je bil poleg Gorice najmočnejše središče nove vere na Goriškem. Rihemberško so pretresale beneške vojne, dosegel jih je tolminski punt, vanj so posegle jožefinske reforme. Po propadu Ilirskih provinc in nastanku Ilirskega kraljestva je Rihemberk postal glavna občina. O dogodkih v Rihemberku v burnem letu 1848, kjer so se ljudje bučno veselili svobode, so pisale celo Bleiweisove Novice. Naslednje obravnavano ob- dobje, ki je vtisnilo pomenljiv pečat v rihem- berško zavest in nacionalni ponos, je bila doba čitalnic; toda v sedemdestih letih prejšnjega sto- letja je rihemberška čitalnica jela izgubljati moč in ni je mogel obuditi niti goriški slavček Simon Gregorčič, ki je leta 1873 prišel v Rihemberk za kaplana. Gospodarski razvoj v drugi polovici 19. stoletja ni obšel Rihemberka, v začetku stoletja pa je vaški življenjski tok spremenil prihod že- leznice. Bogato kulturno, prosvetno in društveno življenje, ki so ga snovali rihemberški vaščani, je zamrlo z izbruhom prve svetovne vojne. S svetovnim viharjem 1914-1918 se začenja tretji razdelek knjige Letopis Rihemberka - Branika 1914-1994. Vojna je že v začetku posegla v vaški vsakdan, ko je na vojsko moralo oditi mnogo mož, toda naslednje vojno leto je temeljito spremenilo življenje, kajti bobnenje in ranjenci s soške fronte so vojno prinesli v vas. Leto 1916 je pomenilo začetek poti v izgnan- stvo, ki se je ponovilo čez dobrih trideset let. Vaščani so morali tega leta v begunstvo v avs- trijski Steinklairmi, od koder so se vrnili v raz- dejane domove spomladi 1918. leta. Prevratni dogodki so v Rihemberk pripeljali Narodne straže, ki so razoroževale umikajočo se avs- trijsko vojsko; toda geslo "Mi smo sedaj Jugo- slavija" se ni uresničilo. Primorsko in z njo tudi Rihemberk je zasedla Italija, zato se mnogo rihemberških vojakov ni vrnilo domov, nekateri so se priključili kar vojski generala Rudolfa Meistra. Rihemberk je postal Rifembergo, po "pohodu na Rim" so pričeli javne službe zasedati Italijani, stopnjevalo se je fašistično nasilje. Začelo seje eno najtemnejših obdobij v življenju vasi. Fašistična oblast si je prizadevala uničiti sleherno obeležje, ki bi "izdajalo", da so tod živeli Slovenci, tako tudi spominsko ploščo Simona Gregorčiča. Toda Rihemberčani si niso dali miru in 5. septembra 1933 je "rihemberški" TIGR z eksplozijami počastil bazoviške žrtve. Nova vojna je nato ponovno posegla med rihemberške in primorske može; nekateri so se odhodu na vojno z Etiopijo izognili s prebegom. Posebno pozornost so avtorji namenili od- poru proti nacionalnemu zatiranju, katerega neposredna posledica je bilo izseljevanje; iz Rihemberka so se, tako kot iz drugih primorskih vasi, izseljevali v dve smeri, v Kraljevino Jugoslavijo in v Argentino, le redki pa so se po drugi svetovni vojni vrnili. Med nosilci odpora proti fašističnemu preganjanju posebno izstopajo duhovniki in Tigrovci, katerih iznajdljiva rihem- berška sekcija je bila oster tm v peti italijanskim oblastnikom. Tretje "odpomike" so predstavljah člani komunistične stranke Julijske krajine. 87 1994- ^Mi KRONIKA ^ -2/42 Časopis za slovensko krajevno zgodovino In spet vojna, v katero se je ponovno odločila vplesti tudi Italija ter tako ponovno potegnila vanjo slovenske primorske može. Italijanske oblasti so obenem ocenile morebitno obnašanje slovenskega prebivalstva, ako bi prišlo do vojnega spopada na njihovi meji in začele uva- jati posebne ukrepe zoper slovensko prebi- valstvo. Leta 1941 so se uresničila njihova pred- videvanja. Kapitulacija Jugoslavije je pomenila veliko razočaranje za Rihemberčane, toda kmalu se je mednje razširil glas o odporu proti sovraž- nikom; Osvobodilna fronta je pridobivala zaup- nike in sodelavce med primorskimi Slovenci. O delovanju OF piše kronika podrobno in nas tako pripelje do novega prelomnega dogodka v živ- ljenju Primorske - kapitulacije Italije, ko se je Rihemberk, kot piše Kronika, "za nekaj nepo- zabnih dni spremenil v partizansko taborišče." (str. 228) Toda 25. septembra leta 1943 se je na novooblikovani goriški fronti začela nemška ofenziva; Nemci so se prvič znesli nad Rihem- berkom in v internacijo odvedli prvo skupino vaščanov. Zgodba o Rihemberku je, kot moremo spoznati, prepletena z mnogimi prisilnimi odho- di njegovega prebivalstva. Nadaljuje se z letom 1944, s 15. februarjem tega leta, ko je bila. izvedena velika kazenska akcija zoper Komen in Rihemberk. Vaščane so Nemci in njihovi po- močniki strpali na kamione ter zažgali vas; le redki so se rešili. 527 Rihemberčanov so odpe- ljali v Nemčijo, partizanska vojska pa medtem "na svoji zemlji ni počivala." V kroniki tako zas- ledimo pregled partizanskih enot in prekomor- skih brigad, v katerih so se borili borci iz Rihemberka. Kronika je, kot je bilo že napisano, po- svečena črnim dnevom izgnanih domačinov. Prvo skupino pregnancev so namestili v tabo- rišču Stablack v Vzhodni Prusiji, od koder so jih razmestili kot delavce po nemških tovamah. Izgnance, ki so jih zajeli v kazenski akciji, so odpeljali na Bavarsko, kjer so bili kot njihovi predhodniki razdeljeni v delovne skupine, vsaka je doživljala velike vojne in življenjske preiz- kušnje, iz katerih je izšla pokončna, kajti vedno je izgane na imirle sotrpine opominjal napis na pokopališču v Neumarktu: "Trpljenje in smrt umrlih naj gori kot opomin v naših srcih." Po- sebno poglavje v knjigi slovenskih izgnancev in intemirancev so zapisali tisti, ki so "služili" v posebnih delavskih bataljonih, kamor so Sloven- ce in Hrvate pošiljali Italijani že od leta 1940 dalje, in to na znani otok pregnancev, kjer so vladale težke življenjske razmere, na Sardinijo. Po padcu fašizma se je med intemiranci porodilo upanje na odhod v domovino, kjer naj bi se pridružili osvobodilnemu boju; toda zavezniška vojska jih je sprva uporabila za obnovo prista- nišč in letališč, kasneje pa jih je prepeljala na Korziko, kjer so z različnimi akcijami (zbiranje prostovoljnih prispevkov za Rdeči križ) poma- gali domovini. Nikoli tudi ni usahnila kulturna dejavnost Primorcev; združevali so se v pev- skem zboru, izdajali časopisa Naša zvezda in Vojni poročevalec. Intemiranci so se domov vrnili konec novembra 1945, že pred njimi pa so na svoje domove prišli izgnanci, borci in emi- granti. Toda burnih dni še ni bilo konec, čeravno je bila vojna končana. Po sporazumu med zavez- niki in Jugoslavijo je bila mednje razdeljena tudi občina Rihemberk; njen večji del je pripadel zavezniški coni A, nekaj naselij pa jugoslo- vanski coni B; demarkacijska črta je imela vse lastnosti meje, ki ni le formalno ločevala doma- činov. Obnova domovine je na Primorskem pome- nila prenovo in oživljanje celotnega življenj- skega utripa, kajti fašistična zasedba je skušala zatreti dejavnost na vseh poljih človekovega delovanja; obnavljali so slovenske šole, kul- tumoprosvetno dejavnost, gospodarstvo. Prenov- ljena je bila uprava, policija, zaživele so poli- tične in družbene organizacije. Rihemberčani so se vključevali v boj za priključitev Primorske k Jugoslaviji, ki je trajal vse do udejanjenja te zahteve. Kroniko zaključuje poglavje, ki zajema obdobje od priključitve Primorske k Jugoslaviji do današnjih dni. Pridani so tudi nmogovrstni seznami izseljenih Rihemberčanov, kajti izse- ljevanja, ki so jih sprožili nmogovrstni vzgibi, največkrat pa trda roka te ali one zasedbene ob- lasti, je temeljna izkušnja Rihemberčanov, pove- zana z mnogimi zgodbami, ki so jih krepile in potrjevale v njihovi odločnosti, da so se vedno znova vračali in ostali na svojih domovih. Kronika, ki jo je izdal in založil Svet Kra- jevne skupnosti Branik, naj bo zgled in spod- buda za podobna dela, kajti vsak drobec, utrinek iz življenja "malega" človeka in njegovega kraja, bogati naše vedenje o burnem, raznobarvnem življenju Slovencev. Petra Svoljšak 88