FR. ROJEC:
Tončkove sanje in Miklavžev večer.
Mladinska dvodcianjka za manjše odre.
Osebc;   Sv. Miklavž.   Angel.   I'rvi, drugt parkelj.   Tonček, sirotnašen
vaški deček. Niegova stara mati. Peter. njegov oče. Oospa. Malka, njena
hčerka. Sluga Hruškii. IJavle.
Drugo dejanie.
Oprenia odra kakor v I. dejanju. (Daljc in konec.)
Gospa.
Res, druga se Elizabeta iz tcbe že sedaj obeta... Ostani vedno dnbra. blaga. pa Bogu in Ijudein boš draga! (Vtaknc rokavice v žep in stopi k izloženim oblekcam.)
Sluga
(prilomasti v sobo z drugo manjšo škatlo in jo vrže na klop zraven lirve.) Tu škatlo eno spet iir.ate. a šc bom nosil kakor osel,
(Stoji in si briše z ruto pot s čela.) mrtil se, trgal si podplate... Sirota vseh strot je posel!
Oospa
(vzame iz denarnice cekin in mu ga da.) Sprevidim, da si res trpin, za trud si vzemi ta cekin!
Sluga
(vesel, se priklania in odkriva.)               -'
O, saperlot; o, saperlot. tak cvet pa ne cvete povsod!
—«   178   •-•—
(Zaveže čekin v vogal rute itt oboje potlači v žep.) Zda) misel nanj mi vse tclo Konila v tek bo kot kolo,
(Dvigne roko k ustom. kakor bi pil.) in marsikak kozarček spet pogrel rae bo prav dol do pet! (Obrne se in čvrsto odkoraka ven, govoreč:) Se ptič je Hruška^ ena-dve, ena-dve; juhe, spet mlade so nogž!
Gospa
(izbere in dvigne najlepšo oblekco.) Seni. Tonček, stopi in poglej, oblekca ta-Ie naj bo tvoia: najlepše vse blago je v njej in prav okusnega je kroia!
TonCek
(pristopi in gleda oblekco.) Oblekca ta pa res je zala; Kospa dobrotna. srčna hvala!
(Slcče ii liitro staro suknjico,  jo odda babici  7,   novo   oblekco   vred, obdrži pa. si le novo suknjico in jo obfeče, govoreč:) Pomerim suknjico si koj in v njej ostanem za nocoi.
Gospa
(vzainc iz druse žkatle, ki jo Malka medtem odpre, nov k-lobuček  s primernim nakitom in ga posadi Tončku na glavo.) In da popolen boš iunak, na, tu je še klobuček tak!
Tonček.
(se gieda po suknjici in gladi z rokarni.) Prav kakor narejena zame!
Oospa. L«d6 te rcs iiovsod objame!
Babica
(s Tončkovo obleko v rokah, ga glcda in se smehlja.) Preveč brhak in lep odslč in velik boš dolžnik gospž!
—«    179   ¦¦»—
Sluga
(prinese v sobo velikega lesenega konja in ga postavi na tla.) Sedai bom pa prinašal v sobo zaboje. cule, suho robo... To gledal bo Miklavž, strmel in daleč pač ne bo prišel. če tukaj sam vse razdeli!
Oospa.
Prijatelj. to naj prevelike nikar ne dela ti skrbi; Miklavž dobi brž pomočnike, ko hi'ri) stopi ined iiudi!
Sluga.
Tako? Tedaj vsak pritepenec že hoče zdaj itneti sluge! Bom pa še jaz tak premetenec, da v delo boin si vpregal druge! (Obrne se in liitro odide.)
Babica (odnese medtem oblekn v čumnato in se takoj vrne.)
Peter.
<v popotni obleki. vstopi. postoji pri vvatih in začuden gleda Tončka.) Mar res še živ si, Tonček moi?
Drugi (ostrme in sc plašno odmičejo.)
Babica Moi Bog! Olej, Tonček, oče tvoj!
Tonlek.
Kaj, oče? To Ie duh je njega, ki že odšel s sveta je tega!
Peter (prijazno.)
Pred mano. Tonček, se ne plaši, moj duh po zemlji še ne straši: kar v časnikih o drugetn brali, ki pisal se je kakor jaz, to z rnano tu ste zainenjali, in pokopan sem bil za vas!
—   180   > —
Toniek
Zakaj pa niste nam pisali? Peter.
Ker poročilo mi poslali ljudje iz rojstne so vasi, da žena, babica in ti pomrli tu ste vsi po vrsti, da že trohnite v črni prsti!... Nccoj pa ine ie božji glas privedel spot v domačo vas.
Babica.
Pae vreden  ni,  da šc  živi, kdor zmožen takih je laži!
Toniek, (ki se je počasi bližal Petru nied njegovim govorom, zdaj razprostre
roke in ga objame.) Oj, oče, dragi <oie moj, presrečen z vami sem necoj!
Gospa,
(ki je postajala vedno bolj plašna in vznemirjena, bolestno zaječi.) Gorje mi! Bič že dviga svoj osveta grozna nad menoj! (Zgrudi  sc na  klop  pri  peči  in  omedli.)
Malka
(skoči k vratom, jih odpre in zavpije vcn.) Hej. sluga Hruška, vode, vode! (Vrne se k materi in io prime za roko.) Uboga inama, spet ji je slabo! Pomočim čelo z vodo ji hladno in krnalu ji odleglo bode.
Tonček, Peter, babica
(so prevzeti srčne radosti in zamaknjeni drug v drugega. Peter sede k niizi na stol in si posadi Tončka na kolena. Vsi trije se tiho pogovarjajo.)
Sluga, Pavle
(se prikažeta s škafom vode na pragit. Vsak drži škaf z eno roko za eno uho. Pavle ima parkljev rep zataknjen na klobuku. Neseta vodo v sobo.)
-~   181   m—
Sluga.
Le nosi, Pavlek, nosi, pod niojo zdaj roko si!
Oifl (postavita škaf v sredino sobe.)
Sluga Tu z vodo ie posoda!
Malka. (vzatne robec iz materine torbice, skoči k škafu in namoči robec v vodi,
potem ga nekoliko ožme.) Cemu cel škaf. prismoda?! (Zdaj steče nazaj k materi in ji položi mnkri robec na čelo.)
Sluga.
Sem mislil, da gori blago, ki z njim hiteli smo tako! No, če pa ni nesreče take. fant. obrniva brž korake! Kjer vodo sva dobila, tja spet jo bova zlila!
(Oba se pripogneta, primeta za škaf in ga odneseta ven.)
Gospa
[se prebudi iz omotice, pogleda okrog sebe. vzame mokri robec s čela in ga položi na stran. Nato reče Malki.) O, hvala, srček moj, za skrb in trud z tnenoj!
Malka.
Znabiti bi še rada postrežbe kakšne z grada?
Gospa.
Nikakor ne; saj me le sila vesti tako ie omamila! Srce vsem hočetn tu odkriti in težko vest potolažiti: iaz tisto laž sem napisala ter jo v Ameriko poslala, da lože Tončka bi pregnala...
Vstane,   pade  na  kolena pred Petra in Tončka   ter   povzdigne   roke proti njima.)
—^,   182   .-—
Zdaj prosiin, odpustita mil in dušo pomirita mi! Kjer vajina je bajta mala, drnn lep bom vama sezidala ...
Peter,
(ki je postal že prej pozoren na njcno pripovedovanje.) Svet najin ic trenulek la, zani vam iz polnega srca odpuščava storieno! (Oba ji podasta roki v znak odpuščanja.)
Oospa
(vstane.)
Zahvalim se iskreno in kar sem obljuhila. z veseljem boin storila!
(Od zunaj se zasliši zvonček.)
Tonček
(poskoči veselo z očetovskih kolen na tla in dvigne roko.) Pripravimo se, k nam sedaj prihaja sveti Nikolaj!
(Scde na stol zraven očeta. — Oospa sede nasproti Petru in Tončku, babica pa stopi k Malki, ki stoji pri peči. in se tilio pogovarja z njo.)
Miklavi
(z belimi lastni in dolgo belo brado. oblečen v belo mašno srajco, ki
se izpod nje vidi vijoličasta halja. Ogrnjen je s škrlatnim  plaščem z
modro podlago. V levici drži škofovsko palico in na glavi ima mitrx).
Vstopi,  da  7. roko znametije  in  se  ozre  po sobi.)
Angelj.
(znan iz I. dejanja, ki je zdaj prepasan z živordečim trakom, vstopi
za Miklavžem. — Vsi drugi vstaneio ob njunem priliodu. — Oospa
vzame iz svoje torbice vrečo cekinov, stopi z njo k angelu. inu j<> iz-
roči in pokaže na Tončka. Potem se vrne na prejšnje mesto.)
Miklavž.
Mir vain in vsem Ijudeni! Po zetnlji zopet grem. da male obdarujem in v dobrem potrjuiem!
—.»,   183   .»—
(Tončku.)
Tu tebe že poznatn
„                            in te prav rad imani.
t                            ker vedno bil si priden
iti drugim nezavklen. Zato sem v gra<l bogat poslal |K) zlal zaklad,
(Vzame vrečico s cekini  iz roke angela in io da Tončku.) ki tu ti Ka izročatn iti to ti priporočam, da tak si kot doslej še tudi za naprejl Imam še innogo dela: tam čakajo krdela, naprej do drugili koč; Bog z vami, laliko noč!
(Odide. — Angel odide za njim.)
Tonfek (vesel dvigne  vrečico kvišku proti   očetu in jo  strese,   da   zazvene
cekini v njej.)
Scdaj pa smo na konju, oče! Tramovje trhlo naše koče ne bo več ioka poslušalo, veselje le bo tu nastalo, in naša babica premila kromiiirja več ne bo zvečila: srebala kavo bo sladko in 7. mlečno kašo se gostila!
Babica.
Res čudno je lepo vse to... Še Tončku nisein prej verjela, da hom to srečo doživela!
Gospa.
Radujeiii z vami se srčno in trajne sreče vara žejim!
Peter.
Oospa^ če radosti zbolini, odgovor boste vi dajali!
Gospa.
rKer mož v nesreči ste ostali.
^^   184   .-.—-
(Zdaj se odpro vrata in v sobo gredo počasi, najprej Pavle s košem na hrbtu, ki ga ie v I. dejanju nosil rjavi parkelj. in v košu so nalo-žene razne otroške igrače ter majhne škatle in zavoji. da Pavle komaj nese; za Pavletom gresta vštric črni in rjavi parkelj po štirih: zve-zana sta z verigo za vratova in na hrbtili neseta knp zaboiev, ki so naloženi počez in zvezani; za njima stopa sluga Hruška in v roki drži vile, ki jih je vzel črnetnu parklju.)
Sluga-
Bom že pokazal vam, mrcine: okrog norite kot zverine! Vsak z delom mora se truditi, če hoče kruh si zaslužiti! (Parklja se ustavita. in tudi Pavle postoji in se obrne.)
Črni parkelj
(dvigne glavo in jo zasuče nazaj proti slugi, govoreč z rjovečim glasotn.)
Ničesa jaz ne jem, ne pijem,
zakai pod tem tovorom rijem?
(Nato začne renčati in pihati proti slugi, praskati po tleh s kremplii. stresati zaboje in rjoveti.)
Sluga
(skoči nad njega z vilami. mu iih pomoli pod nos in zavpije:) E-e, ti muren, pamet, painet. drugače čutil bo tvoj žamet! Ti delaš škodo med ljudmi. pokusi zdaj še njih slasti!
(Črni parkelj se ix>miri, Pavle se obrne naprej, sluga dvigne vile, in vsi  Stirje odidejo  proti  peči.)
Sluga
(tam hitro prereže motvoz na zabojih in te zvali na tla. Nato zmeče na  klop  reči  iz Pavletovega koša in  reče z  zapovedHJočim  glasoin:) Tako! Zdaj pa ukaz vam dajem:
(Pokaže na vrata.) naprej za svetim Nikolajem. naprej od tod v »Družinski dom«, kjer  vas še bolj  obložil  bom!
(Vsi šlirje odidejo skozi vrata.)
Drugi
(jih gledajo in se smejeio. Po zadnjih besedah začno ploskati slugi in
kričati za njim.) Oj, dobro, dobro, sluga Hruška, brez dela. jela ni trebuška!
Z a g r i 11 i a I o p a d e.