Leto VIII. Št. 23.
Poštnina plačana ▼ gotovini.
Idmja vsak petek.
LOV E
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 9. junija 1939.
*
Slovenska politična orožarna
Ako človek pregleduje zgodovino slovenskega političnega razvoja in političnih bojev, najde z$r lo malo razveseljivega. O dPrešernovih časov naprej so tisti redki slovenski ljudje, ki so pravilno presodili položaj slovenskega naroda in postavili pravilen načrt in pravilne smernice za politično delo, našli malo razumevanja in še manj priznanja v slovenski javnosti. Kakor pa je bil v splošnem program političnih strank meglen in nejasen, kakor so mu bili politični voditelji sami malo dosledno zvesti, tako je bil politični boj vedno silno hud in oster. Ta ostrina se ni, obračala toliko proti nasprotnikom slovenskega naroda, ampak se je izčrpavala v medsebojnem boju posameznih strank, v narodu samem. Že v stari Avstriji se je borba na zunaj vršila bolj v tekmovanju, kdo si bo znal bolj pridobiti naklonjenost na Dunaju, udarna sila političnega orožja se je preizkusila vedno le doma proti domačim nasprotnikom.
Proti domačim nasprotnikom slovenska politična natura ni poznala šale. Še sedaj je dobro v spominu iz najstarejših časov strankarske politične borbe politični bojni klic: »krepieren soli der llund«, naj pogine pes. Slovenski povprečni politik in agitator v svojem nasprotniku ali tekmecu ni nikdar priznal poštenjaka. Že samo dejstvo, <la je i>il drugačnegu političnega prepričanja. je zadostovalo, da je bil malopridnež, da je imel nepoštene namene, da je bil sovražnik naroda.	...
Dobro se še spominjamo časov, ko so se ljudje po političnem prepričanju delili v brezverce in klerikalce in farške podrepnike*, Pojem v Jugoslaviji smo dobili novo orožje. Politični nasprotniki so postali »protidržavni elementi«, »zavez-
m
niki Mussolinijevi«, postali so »komunisti »marksisti«, dalje so postali »izkoreninjenci«, »pesek v škornju slovenskega naroda«, »srbofobi« itd. Ta najmodernejša orožarna je tembolj zoprna, ker je to o rož j egrecej poškropljeno z ova-duštvom.
Ako se človek zamisli v način slovenske politične borbe in potem primerja način bojevanja in tekmovanja posameznih strank angleškega naroda, bi skoraj obupal. Tolaži nas samo dejstvo, da vse to orožje ne izhaja iz ljudstva, ampak da so to orožje varili in kovali vedno tisti, ki bi morali skrbeti za neko višino političnega boja.
Takoj po prevratu je v slovenski javnosti zavladala kar splošna obsodba surove politične borbe v stari Avstriji, polagoma pa so se začele kazati nove še veliko grše oblike političnega boja, ki mi jih ni treba opisovati, ker so nam še vsem v dobrem spominu.
Strastnost politične borbe bi 'bila laže razumljiva, če bi si stale nasproti struje z močnimi programsko globokimi načeli, man jrazumljiva pa je, ker v istem času lahko glavne stranke skoraj zamenjajo ves program, pa gre strast borbe nemoteno naprej. Ni namreč več neznačajno, opustiti program .zavreči načela iu privzeti druga, nečastno je samo, spremeniti komando in organizacijo.
V	tem pogledu moramo ugotoviti, da je naše politično življenje že skoraj popolnoma pod vplivom totalitarne politične tehnike, zlasti kolikor se tiče upodabljanja javnega mnenja. Ta ugotovitev je važna posebno zaradi tega, ker se bo s to ugotovitvijo mogla začeti šele moralna obnova.
Obtožujem
V	ponedeljek 5. t. in. je priredila ukadem-ska mladina, ki je včlanjena v narodno-obrainb-nih društvih in se je združila v okrilju »Narodnega akademskega bloka«, »Večer slovenske narodne umetnosti« v dvorani »Uniona«. Cisti dobiček je bil namenjen za podporo delovnim akademskim narodno-obrambnim taborom 0'b severni meji in v narodnostno ogroženih krajih. Udeležba je bila sramotno majhna!
Narodno obrambno delo pri Slovencih je posebno poglavje, zahtevalo bi nekoga, ki bi prinesel popolnoma drugega in bolj življenjskega duha vanj! Če mora katera akcija slediti razmeram, k iv svetu in predvsem v življenjskem prostoru posameznih narodov nastajajo, je to gotovo narodno-olbrambno delo, ki mora takoj odgovorit na vse pojave in dogodke.
Zdi se mi, da vsega tega pri našem slovenskem narodno obrambnem delu ni. Vse naše narodno obrambno delo se le še preveč odigrava in giblje v mejah neke meščanske zaspanosti, ki se ne more povzpeti do dejanj, ki bi oblikovala podobo pokolenj, temveč ostaja pri igrskih prireditvah in se morda izživi v nekaj »pribitih besedah« na rednih letnih občnih zborih posameznih narodno obrambnih organizacij.
Ko zasledujemo narodno obrambno delo pri drugih narodih, ki se spreminja celo v nekak narodno obrambni imperializem, če smem postaviti to oznako, nam je mladim težko, ker vemo, da bi morali tudi pri nas zrušiti vso to zamotano in nesodobno stavlio in postaviti v današnje razmere novo delo in novo borbo. Odločno trdim, da smo že preživeli dolbe, ko je bilo dovolj potočiti na kakšni narodno-obrambni prireditvi, pa Četudi je bil to celo tabor (saj tako daleč smo dejansko Prišli v dobi po svetovni vojni!), solzo za »brati ?nkraj meja«, da danes ni več čas dolgotrajnih ln zamotanih sej in debat o najrazličnejših vpra-s.ut|jih, ki se vlečejo v dimu smotk v nedogled — morai° rešiti -saino dejanja, samo delo, stik z najbolj širokimi množicami ljudi, ki
jih moramo pritegniti v narodno obrambno delo. Danes tudi ni čas neštetih narodno obrambnih društev, ki včasih že ob ustanovitvi sama ne vedo, kaj je njihov namen in kje je prostor njihove dejavnosti. Danes je čas silne osreditve vseli razpoložljivih moči v eno samo skupnost, ki bo prevzela vse tiste malostne naloge, ki jih imajo danes po večini vsa posamezna narodno obrambna društva na Slovenskem, in zraven njih uveljavila resnično aktivno in široko zasnovano slovensko narodno obrambno delo.
Takšni so danes pogledi mladih na naše narodno obrambno delo. Priznati in povedati moramo, da smo zelo razočarani, kajti za ves svoj idealizem in vso svojo veliko voljo do dela, pri večini tistih, ki bi nas morali najbolj podpreti, nismo našli razumevanja. Naša prireditev, omenjena zgoraj, nas je se bolj razočarala!
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Ves naš narodno obrambni program je danes prav kratek: postaviti moramo v narodno obrambno tlelo vse slovenske l judi, ali za sedaj, če hočete, vse zavedne in odkrite slovenske ljudi. Pri tem svojem narodno obrambnem delu, pa se ne moremo omejevati na koristi nikogar, ne moremo upoštevati nobenih strankarskih ali svetovnonazorskih koristi — pred nami je samo slovenski narod, ki ga moramo ohraniti trdnega na tem koščku zemlje, ki jo imamo. Tudi na »domoljubne« preklice se ne moremo več omejevati, temveč vemo, da moramo prav zato, ker je danes narodnostno ogrožen že naš slovenski človek, ;ki je po svetovni vojni zaživel novo življenje v Jugoslaviji, začeti že enkrat z dejanji. Ker sem v narodnostno ogroženih krajih in v obmejnih krajih sam presodil položaj, moram poudariti še drugo važno dejstvo ,ki je tudi spoznanje nas mladih v narodno obrambnem delu: narodno' obrambno delo^ se ne more več omejevati na letake, čeprav resnične in zelo važne, ker so ljudje letakov in besed siti! Našim ljudem je treba zaradi narodne obrambe in državne skupnost ipomagati predvsem v gospodarskem, socialnem in zdravstvenem oziru! Nujno bi bilo, da se obmejnim krajem, Halozam, Beli Krajini in predelom Dolenjske zniža davčna mera ali se pa sploh odpustijo za dobo petih let vsi davki! Potrebno bi bilo z vsemi razpoložljivimi sredstvi dvigniti socialno raven naših ljudi v vseli teli krajih, potreba bi bilo nujno posvetiti tudi v zdravstvenem pogledu tem krajem največjo paž-njo in skrb. Tu se začenja narodno obrambno delo! S takšnimi dejanji 'bomo dokazali vsaikemu posamezniku od naše slovenske skupnosti, ki^ danes omahuje, dvomi in je zagrenjen, da hočemo biti vsi Slovenci skupaj v svobodni državi! Zavedati se moramo, da je tuja propaganda tako silna, da ne bodo naši ljudje vkljub najboljši volji ob sami hletakih, lepo donečih besedah in morebitnih obiskih mogli dolgo več vzdržati!
Zato postavljamo danes mladi slovenski ljudje vsem, ki so poklicani v narodno obrambno delo v smislu, ki sem ga nakazal zgoraj, odločni cete-ruin censeo vsega slovenskega narodno obrambnega dela.	\
Obsojamo popolno nezanimanje Ljubljane in Ljubljančanov za narodno obrambno delo in po tej poti vabimo vse slovenske poštene in iskrene ljudi k skupnemu in osrednjemu narodno obrambnemu delu.
Obenem sporočamo, da bomo priredili letos osem taborov v obmejnih krajiih, ki bodo imeli nalogo, stopiti predvsem v stik in navezati na na-rdno obrambno delo najbolj široke plasti obmejnega ljudstva in obenem preštudirati vse potrebe in nujnosti, ki se postavljajo v teh predelih in ki so važne za narodno obrambno delo. Vse slovenske ljudi, ki razpolagajo s potrebnimi sredstvi, prosimo, da naše delo podprejo z vsemi razpoložljivimi sredstvi v čimvečji meri!	mkv.
Slovenska politika in „hrvaški“ Slovenci
(Dopis.)
Kakor je videti, je vzbudila ta snov zadnji čas prevej pozornosti; vsaj v »Sloveniji« (slovenski strankarski listi se tega izogibajo.) — Vedno in vedno poudarjanje in dokazovanje »Slovenije«, kakor tudi »Dejanja« (morda še včasih tudi katerega drugega lista, ali obzornika, namreč po razmerah), da je naša slovenska politika posebno po zedinjenju za nič, izključno strankarska, a ne narodna, je jasen dokaz, da nam res v prvi vrsti manjka vodstva, potem pa narodno-politične zavednosti in sposobnosti v ljudstvu. Krivca je obzornik »Dejanje« v svoji zadnji številki in v uvodni razpravi jasno pokazal.
Ali more biti na svetu še kaj bolj doslednega kakor to, da kulturni in politični razvoj naroda vpliva tudi na rojalke zunaj domovine! Po-
sebno še, ko je ta »zunaj« v sklopu države. Zato se v Sloveniji niti najmanj ne čudite razcepljenosti in neorganiziranosti »hrvaških« Slovencev, posebno tukaj v Zagrebu. Smo pač zvesti rojaki in vas v vsem zvesto posnemamo. Imamo kulturni društvi (in tako tudi politični) dveh starih slovenskih front. Vsako hodi svojo pot, in nobena sola niti preizkušnja ju še ni približala. Zato smo zagrebški Slovenci (kakor je »Slovenija« ze nekoč omenila) brez svojih šol, svojih zavodov (čeravno nas je čez 20.000), in zato se naši ljudje zgubljajo, odtujejo in odnarodujejo*. Zato so tako številni mešani zakoni. (Ne pravim, da nobenega ne bi smelo biti', saj to se ne da diktirati, ali se z narodno zavednostjo lahko omeji). Zato se v teh zakonih že v prvem kolenu pozabi na svoj jezik in
Modna 6iag&
Nogavice, rokavice, vsakovrstno damsko in moško perilo, žepni robci, brisače, ščetke, krojaške in šiviljske potrebščine kupite
n a j u g
n e j
p r 1
VeidUic, Jliu&liotoa
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
narod. In ravno zaradi teli svojih ideoloških (ako se lahko tako izrazim) pogledov nimata društvi zbranih niti četrtine tukajšnjih Slovencev (mogoče na papirju, a vse drugo je zunaj, prepuščeno lastni zavednosti, ozir. nezavednosti in okolju.
O smeri in dejstvu slovenske politike in njenih »voditeljev« za narod, t. j. za celino ni potrebno podrobnejše razpravljati. Nasledek je na dlani. In da ta politika mnogo, mnogo Škoduje nam tukaj v Zagrebu, vedo prav dobro vsi, posebno tisti, ki so v javni službi, da ne omenjam pikrih ali resničnih besed na naš račun oib vsaki priliki. Morda se to tako ne opaža v »visokih« krogih, ali v splošnem je dejstvo1.
Mogoče je še tukaj res kaj »Jožetov« (pisec članka v »Sloveniji« od 19. V. t. L), ki ,so do zadnjega upali, morda še celo danes upajo, da sc 'bodeta »štajerska Mojzesa« vendar sporazumela, no
večina o tem že davno dvomi. Posebno če računamo z jekleno doslednostjo pravega voditelja.
V	politiki se sicer marsikaj odpusti in pozabi, ali vse to mora imeti (vsaj pri resničnih politikih) tehten vzrok, naslonjen na realno podlago (n. pr. zaupanje večine naroda v neko politično osebnost, ki je kol takšna tudi voditelj naroda), ikar pa — po vsem sodeč, tukaj ne bo, ker Slovenci smo že dolgo — čreda brez pastirja. A povedano kratko in dosledno: če bi imeli voditelja, ki bi dihal z narodom, bi se bili s Hrvati že davno‘zbližali m skupno nastopili za avtonomijo, proti centralizmu. Ali morda hrvaški voditelj hoče kaj več!! — Ako v ničemer drugem, vsaj v politiki in narodni zavednosti so nam Hrvati lahko za zgled! In zakaj? Ker (kakor je Catholicus v »Dejanju« prav povedal), Hrvati nimajo tako ostre ločnice duhov v javnem (političnem) življenju, kakor mi, ki se nikakor ne moremo otresti nemških, ozir. avstrijskih nazorov v preteklosti in katerih nasledki niso (posebno za Avstrijo) bogve ikako prijetni. Teh nazorov — kakor rečeno — se naši stari politiki in »voditelji« z dveh taborov še niso otresli, in zato tudi ne moremo v trenutkih, ko gre za narodno korist, enotno nastopati in kaj doseči (v »Sloveniji« stokrat poudarjena stvar). Nastopiti mora nov rod (političen), ki je — kakor je videti — že
f
do
tega!
na pomolu. Kako dolga je bila pot
Mi »hrvaški« Slovenci zasledujemo pozorno vsak javen (politični in kulturni) gib matice (in ga brez dvoma tudi laže in bolj kritično presojamo kaikor doma). Saj po njem se dviga in pada tudi naš »javni« barometer (brez ozira na politično opredeljenost), da pri tem ne omenjam tudi obmejnih krajev, kar je pač jasen dokaz, da je politično zbližanje in sodelovanje med Slovenci in Hrvati nujno potrebno. A ko pride nekoč do tega, bo v naši ožji domovini kaj več brige in zanimanja za nas »izgubljene« in raztresene ude slvenskega občestva v — kulturnem oziru. Edino na ta način bomo reševali svoj narod pred — pri-enačevanjem v večjem obsegu.
Pošta v Sloveniji in centralizem
Zveza poštnih uradnikov v Sloveniji je imela .pred kratkim svoj občni zbor, za katerega je izdala obširno poročilo. Iz njega povzemamo itiste odstavke, ki kažejo škodljivost centralizma tako s slovenskega gospodarskega stališča, kakor s stališča preobremenjenega in zapostavljenega slovenskega človeka, ki mora garati nekemu centralizmu in hegemonizmu na ljubo daleč čez svoje moči. Sicer smo na vse te stvari z nekaj izjemami že večkrat opozorili. Ne škoduje pa, če si jih spet kedaj pokličemo v spomin, a zlasti naj bi ob njih premišljevali tisti, ki so se zadnje čase tako hudo ustrašili slovenske zahteve za finančno samoupravo.	Ured.
Osebne razmere pri ljubljanskem ravnateljstvu
Pomanjkanje osebja
Splošno pomanjkanje oseibja je postalo v naši direkciji še posebej neznosno zaradi napačne razdelitve osebja po ravnateljstvih v zadnjih letih. Povprečno je v zadnjih letih odpadlo 8% postavitev na Slovenijo, medtem ko znaša odstotek p. t. t. osebja v Sloveniji 14, odstotek prometa pa 18. Po predlogu za sistemizacijo manjka v Sloveniji okoli 350 uslužbencev. Neupoštevanje potreb ljubljanskega ravnateljstva je bilo zlasti vidno v letu 1938., ko je narast-lo število stalnega osebja samo za 8 moči, medtem ko je bilo s preračunom za leto 1938/39 ustanovljenih za vso državo več sto novih službenih mest. Število uradnikov se v letu 1938. pri ljubljanskem ravnateljstvu n,i spremenilo. Značilno za nevzdrizno stanje je, da edino ljubljansko ravnateljstvo ni moglo razrešiti pripravnikov, ki so bili pozvani lansko leto v višji p. 1.1. tečaj v BeLgrad.
Napredovanja
V	letu 1938. je napredovalo pri našem ravnateljstvu samo 31 uradnikov, medtem ko je v preračun-skem letu 1937/38 napredovalo 71 uradnikov. V letu 1933. je samo v eno skupino napredovalo 72 uradnikov, v letu 1934. še 58. Dne 1. februarja t. 1. je imelo izmed 750 uradnikov našega ravnateljstva 467 pravico do napredovanja, to je 67%.
Finančni zakon za leto 1938/39. je sicer ustvaril zakonsko možnost za prevedbo zvaničnic, služiteljic in dnevničark, toda prevedenih je bilo le 24, medtem ko jih okoli 50 še vedno čaka na prevedbo.
Dopusti in bolezni
Vsa mizerija uašega stanu se zrcali v podatkih o dopustih in boleznih. Naproti letu 1937. se je izkoriščanje dopustov v letu 1938. še poslabšalo. Uradnikom je pripadalo 20.770 dni dopusta, izkoriščenega je pa bilo le 10.587 dni, to je približno 50% (v letu 1937. še 54%). 180 uradnikov, ni dobilo nič dopusta.
Glede bolezni je p. t. t. osebje na čelu vseh državnih uslužbencev. V letu 1938. je bilo bolnih 324 uradnikov 10.454 dni. Neugodne delovne prilike, preobremenjenost v službi in neizkoriiščanje dopustov so manipulativno osebje do skrajnosti izčrpali. Dva uslužbenca sta napravila samomor, najbolj pogoste bolezni so tuberkuloza, revma in živčna izčrpanost. Ne-povoljne so higienske razmere, ker so lokali večino-
ma nezdravi in zadoščajo krediti za snažen j e le za enkratno ali dvakratno čiščenje. V vseh 20 letih po svetovni vojni ni bilo zidano nobeno novo poštno poslopje.
Finančno stanje ljubljanskega ravnateljstva
Cisti dobiček ljubljanskega ravnateljstva ni po svetovni vojni do preračunskega leta 1934/35. presegal
15% celotnega dobička v Vi^j državi. v letu 1936/37.
so slovenske pošte donašale 26 milijonov dinarjev dobička (28%), v koledarskem letu 1938. pa že 34 milijonov 420 tisoč, dinarjev. V tem letu so znašali skupni preračunski dohodki ljubljanskega ravnateljstva 79,240.000, odvedli smo torej 44% brutto dohodkov kol čisti dobiček ministrstvu. Čisti dobiček zamejskih poštnih uprav ne presega 10% dohodkov, 'ker vpliva večji odstotek škodljivo na razvoj in poslovanje poštne stroke.
Medtem ko prebitek stalno narašča, pa padajo krediti, ki se nakazujejo ravnateljstvu. Leta 1927/28. so znašali 51 milj. din, v letu 1938. pa samo 44 milj. dinarjev.
Zapostavljanje, ki ga dokazujejo te številke, je nasledek prestrogega centraliziranja preračuna. V korist napredka stroke je, da se zopet uvede preračunavanje po ravnateljstvih in da se poveča področje ravnateljstev.
Naš tvarni položaj
Tvarni položaj p. t. t. osebja se je v preteklem letu zopet poslabšal, ker cene življenjskim potrebščinam stalno naraščajo. Predsednik sekcije je vodil deputacijo vseh državnih uslužbencev in upokojencev, ki je bila sprejeta v novembru 1938 pri banu dr. Natlačenu, za,radi zvišanja prejemkov.
j ugoslovenska ženska zveza je sklicala v marcu t. I. javno zborovanje, da opozori odločilne faktorje in širšo javnost na nujnost zvišanja prejemkov državnim in javnim nameščencem. Resolucijo, ki je bila sprejeta, so podpisali tudi zastopniki vseh stanovskih društev državnih nameščencev. Žal, se je členstvo za sestanek im zborovanja, ki naj bi opozorila odločujoče faktorje na nujnost zboljšanja našega tvarnega položaja, premalo zanimalo in tako opustilo priliko, da bi tej naši zahtevi dalo večji poudarek.
Zadolžitev p. t. t. osebja ograža že bit njihovih družin. Na vsakega p. t. t. uslužbencu v Sloveniji odpade povprečno 5.300 din dolga, ki je bil napravljen saimo za kritje izdatkov za bolezen, hrano in obleko. Zaradi nizkih prejemkov se dolgovi ne znižujejo, ampak rastejo.
Skrajno nizke in neenotne so tudi nagrade za nočno delo in dnevnice ambulantnega osebja. Začasno dodeljenemu osebju se še vedno krati pravica do dnevnic, ker je prisiljeno, da se jim po petih dneh odreče, če noče riskirati premestitve za mesec ali dva.
Riziko v blagajniški službi zaposlenega p. t. t. osebja je velik. Blagajniški primanjkljaji znašajo letno več deset tisoč dinarjev. Pretežni del denarnega prometa sploh odpade na poslovanje s poštno hranilnico. Poštna uprava opravlja za njo brezplačno tudi ves hranilni promet. Poštna hranilnica bi morala obvurovati p. t. t. osebje vsaj materialne škode .111 'mu priznati blagajniške nagrade oziroma tantieme.
Opazovalec
o pevkak
O vodnikih in vodičih in in pevačicah
Spet bi nam hoteli izriniti lepo in zvonko slovensko besedo. Namreč vodnika. I11 nadomestiti nam jo hočejo s sibsko-hrvaškim sikajočim vodičem. Človek sc vprašuje, čemu tako nesmiselno početje, pa ne najde drugega odgovora, kakor da hočejo j ugoslovenarj i na vsak način naš jezik oslabiti, narediti ga brezizraznega in manj blagoglasnega, pred vsem pa ljudstvu tujega. Kajti to je gotovo poglavitni namen takih prilikovačev: Naš knjižni jezik naj bi postal z uvajanjem nedomačih, nelepih, predvsem pa slovenskemu človeku neznanih in zaradi tega zanj neživih besed našemu narodu tuj. In ko bi mu navsezadnje knjižni jezik ne mogel več govoriti v njegovem jeziku, bi so mu do dna priskutil, mu postal tuj, in vseeno mu žo bo, ali, mu pisarijo v enem ali drugem tujem jeziku. Potem bo pa seveda zrel za tisto narodnoodbransko »edinstvo«, ki ima za svoj najvišji in zadnji namen, uničiti naš jezik v duhu slavnega izročila habsburške Avstrije.
Samo nekaj bi priporočili na primer »Slovenskemu narodu«, ko piše 26. letošnjega, maja na tretji strani o turističnih vodičih, pa ima v isti številki na prvi strani reklamo za Vodnikovo družbo. S pravim slovenskim pisateljem in pesnikom Valentinom Vodnikom tisti nacionalni odee-dek, ki ga preceja ta knjižna združba, tako nima nobene zveze. Pač pa jo itma z različnimi nacionalnimi vodiči kakor Žerjavom in drugimi. Naj bi se torej prekrstila v vodičevo družbo. Zaradi enakosti misli in ciljev.
Le v enem primeru bi tudi mi sprejeli vodiča, a seveda samo poleg vodnika, celo pobudo bi dali za to, če bi se dal namreč te j srbski besedi v slovenščini poseben pomen. Vse gomazi pri nas ljudi, ki si sami dajejo ali pa delajo, da jim dajejo drugi vzdevek vodnika ali voditelja. Sicer so ti ■samozvani voditelji sami vneti jugosloveni,^ ki najraje govore v cirilici, — kajti niti slovenščine niti srbščino po navadi ne znajo —, vendar p*i doslej nismo niti enkrat brali, da bi se bili dali nazivati za vodiče, kar bi bilo gotovo bolj v duhu jugoslovenstva. To je vsekako velika zguba. Zato bi mi predlagali naslov vodiča za vse tiste, ki no-
sijo v duhu svojiii j u gos 1 o v enski h src prepričanje o svojem posebnem osebnem in seveda jugoslo-venskem poslanstvu. Za nas Slovence bo pa spet prijetno, da se bodo vodniki in vodiči že na zunaj ločili. Tudi sc ni bati, da bi s tem uvajali v naš jezik nepotrebne novote — slovenščina je namreč že včasih šla to pot. Opozarjamo samo na primer na tenko ločitev med pevko in pevacico. Slovensko uho je takoj pravilno zaznalo razloček in ga pripravno izrabilo in porabilo. 1 evac — besede na ač imajo v slovenščini zmeraj svoj poseben, prezirljiv pomen. Zato nomem beseda peva-čica pri nas zmeraj sicer pevko, vendar pa pevko, ki poje recimo, bolj tako 111 ki, je tudi v drugih
pogledil bolj, recimo tako.
Če bomo še pri vodnikih m vodičih tako ločin, bo tuja beseda dejansko obogatila izraznost našega jezika.
Uspeh nenačelnosti in polovičarstva
Hrvaški listi priobčujejo v zadnjih dneh neki govor dr. Subašiča, ki je med prvimi dr. Mačkovimi sodelavci. V tem govoru pa mi Slovenci ne smemo prezreti odstavka, da hočejo imeti Hrvatje iste pravice kakor Srbi 111 Slovenci.
Zdi se nam, tla gre v tem primeru za nerodno
Kajti če bi dolbi li Hrvatje iste pra-
nornrun ie. i\.aju	m	ui>ijiu	,	1
vice kakor mi, bi to pomenilo globok padec za-nje. V številkah povedano bi se to najlaže izrazilo z ugotovitvijo', da bi v primeru lzenacbe hrvaških in naših pravic morali Hrvatje odracuna-vati skoraj še enkrat toliko v Belgiad, kakor plačujejo sedaj.
Mislimo, da bi bilo Hrvate take pravice po pravici strah.
Člove kse pa spruo
yp
jemo
takih stvari po pravici
vpSjl EK- pri« <1,0	*	tfcllr:
jemo zadnje vire, vidimo, da nismo brez krivde. 'Kljub vsemu vzdihovanju namreč naši zastopnik in naše tako imenovano politično vodstvo nikoli n« izreče v odločilnih trenutkih razločne m oc -
sobili tudi Dodanci
iz Slovenije med tistimi, ki so glasovali za
in druge zakone, katerih škodljivost so druffie sami tako vneto razlagali in
d(>kZatoVni nihče nikoli naše opozicije preveč res-
nanene prej doma in
SLOVENTTS
rr,r!=r
Stran 3
110 jemal. Zato so vedno tam doli1 mislili, da preveč resna tudi biti ne more, tembolj, ker jo je bilo zmeraj lahko utolažiti z nekaj drobtinicami. Resna opozicija, opozicija, ki ji gre za vsoi pravico, se pač tako ne vede, ne sme vesti.
Ni torej čudno, če je spričo neresnosti nase opozicije, ali pozitivno povedano, spričo voljnosti in vdanosti našega, političnega vodstva tudi nasproti neupravičenemu, enakopravnosti v obraz bijočim zahtevam do nas, zgubil sveto vero v resnost naše zahteve po enakopravnosti. Ima jo pa čbolj za mešetarsko sredstvo' za pridobivanje politične veljave.	v	.	,
Naš narod pa plačuje račune. In končni uspe i utegne biti, da sploh ne bomo upoštevani, ko pn-de velika obravnava. Čemu tudi!
Zadnje čase so se nekateri nekdanji avtonomisti prelevili v centraliste in povzeli so centralistično besedo o širokih samoupravah, in ee naj verjamemo »Hrvatskemu dnevniku«, so- nekateri nekdanji centralisti začeli dvomiti o zveličavnosti svojega programa.
Le da iz take zmede ne more nič dobrega priti. Polovičarstvo v načelnih stvareh je zmeraj gni-f oba.
Slovenska mladina in „Jugoslovenstvo“
Pod lem naslovom piše v mariborskem »Veterniku« Vladimir Kreft:
Za slovenski narod morata biti izven diskusije dve 'Stvari;
1. Slovenci predstavljamo v Jugoslaviji samobiten narod z lastno zgodovino, posebnimi navadami in običaji, z visokim nivojem ‘kulturne stopnje, sploh z vsemi pogoji, ki nam dajejo pravico, imenovati se narod in ne pleme.
2. Jugoslavija je tvorba treh narodov južnih Slovanov, in sicer: Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki imajo t° državo za edino narodno državo, v kateri jim bo kliko in tudi mora biti zagotovljen nemoteno trajen. svoboden in enakopraven narodni in gospodarski
razvoj.
Kolikor se še do danes niso uravnotežile razmere v državi, ni iskati krivde pri slovenskem, hrvaškem ali srbskem narodu, temveč pri peščici ljudi v centru države in izven nje, ki napačno pojmujejo razdelitev pravic in dolžnosti na vse tri državotvorne narode. Vpliv teh ljudi pa je vedno velik in navadno celo odločilen za smer naše notranje politike. Med navedenimi so tudi odlični predstavniki j ugasi o venske misli, katere aksiom je »narodno in državno edinstvo«.
Definicija jug oslove nstva je lahko v praktičnem uveljavljanju sanvo ena: Združitev Slovencev, Hrva-
'ov iu Srbov v en na roti z enotnim jezikom in pisavo etc., -kar bi za nas pomenilo spojitev manjšega z večjim ali postopno likvidacijo slovenskega jezika in
uarodnosti.	....	.....
Dandanes, ko imamo Slovenci svoj izglajen knjižni jezik in ko smo se odločili, da še naprej živimo in oblikujemo lastno narodno-kulturno življenje, ni nobenih stvarnih razlogov, ki bi govorili za jugoslovanstvo. -Prav tu,ko je tudi napačno, če hoče kdo trditi, da je samo v jugoslovenstvu mogoča rešitev vseh najtežjih vprašanj naše notranje politike in da je v njem največje poroštvo naše svobode. l'o trditev ometuje že zgodovina sama, ker nas uči, da so in da še dandanes lahko živijo v pravično urejeni državi narodi celo čisto različnih skupin.
Pogoj za ureditev razmer v naši državi in ohranitev svobode Slovencem, Hrvatom in Srbom ni v Realizaciji misli narodnega edinstva, katerega misel Re tako praktično domuje na oblasti bolj ali manj ves eas obstoja države, posebno pa od letu 1929., in katere dosedanji uspehi -so v pozitivnem in negativnem smislu za vse tri narode v Jugoslaviji dovolj znani. Kakor hitro bodo namreč prišli vsi odločujoči do spoznanja, da živijo v Jugoslaviji trije narodi z enakimi pravicami in dolžnostmi, bodo razmere same po sebi urejene, in naše nadaljnje skupno državno življenje bo dokazalo, da misel jugoslovanstva za obstanek in trajnost Jugoslavije ni potrebna.
(Kmečka in delavska mladina, in gotovo tudi večina
NA VELESEJMU POVRNEM
Vf A 1,^ šivalni stroji. Svetovna znamko-ml JT im JT m Tisoči navdušenih odjemalcev.
pr c h
N SV BIANCHI PHANOMEN
MOTORJI IN KOLESA
ION. »Oh “.“t""*
O
H
M
CZ)
H
&
C
cn<
M
obiščite na velesejmu
Razstavo \GN. VOK paviljon G
mladine, ki -se rekrutira iz ostalih stanov, gleda na opisano vprašanje tako, kakor jo tu analiziram; trdi-m olahko zaradi tega, da je ogromni večini slovenske mladine misel jugoslovenstva tuja.
V mladini sta danes že krepko razviti dve lastnosti: 1. slovenska narodna in 2. jugoslovanska državna zavest. Prva ji veleva čuvati svoj materni jezik in narodne pridobitve, druga pa jo je prepričala o življenjski nujnosti jugoslovanske državne oblike za ohranitev slovenskega naroda ter o možnosti narodnega in gospodarskega sožitja s Hrvati in Srbi po načelu treh narodov.
V kolikor pa 'še do dandanes niso izglajene vse poti za resnično izvajanje tega sožitja in še obstajajo zaradi preteklostnih okoliščin različna gledanja, bo mladina s svojim intenzivnim delom pomagala izgla-diti nasprotja iz razloga: ta pot je pravična, katero bo mnogo laže in prej urediti, -kakor pa doseči končni cilj jugoslovenstva.
Kupčijsko poslančevanje
Takšni! e dopisi prihajajo v teh nacionalnih časih na ljudi z aktivno volilno pravico:
Vaše blagorodje!
Oprostite mi, da si dovoljujem Vas danes vljudno prosili in opozoriti na Vašo -obljubo osebno, nekateri pismeno, da boste meni vse stroške za intervencije in posredovanja pri raznih uradih in pri ministrstvih v-se koleke in znamke plačali, se skazali hvaležnega in meni materijelne -stroške pošteno povrnili. Ne zahtevam za intervencije in za posredovanja, za zamudo časa in za ves trud, ki sem ga imel neštetokrat, zamudil dneve in dneve, potoval po cele noči, kar dokažem s pričami, a po dnevi posredoval za Vas. Bil -se modločen bojevnik za pravico malega, zato so bili moji uspehi, kar dokazuje okrog 200 zahvalnih pisem in to iz cele Slovenije, Hrvatske in Srbije. Vsled velikega dela sem imel 2 tajništva in -sicer v Ormožu in Beogradu in sem imel enot črez 20.000 komadov, ker sem vsakemu večkrat odgovarjal, korespondenco na urade in razna ministrstva. Korespondenca me je veljala okrog 00.000 Din in črez Din. 40.000.— mi še niso plačali za koleke, katere sem jaz plačal pri raznih uradih in največ pri Državnem Savetu.
Ker bodem zopet kandidiral pri tajnih volitvah na željo mojih bivših voililcev in mojih prijateljev in ako lini bode sreča mila,, kakor upam, bodem -še obločne je 'nastopil za Vase nadaljne pravice in avanzma. da se Vam mora zboljšati gmotni položaj.
Pri kandidiranju je potrebno veliko shodov, agitacije 'in tiskovin, kar vse mnogo stane in ker mi dolžniki, za katere sem jaz veliko plačal in žrtvoval ne povrnejo denarja, od hvaležnih pisem ,pa nič -nimam. Vas tem potoni vljudno prosi.ip, da mi pošljete po priloženi položnici za volilno kampanjo in za tisk po Vaših gmotnih močeh kar pač mislite, da sem za Vas dobrega storil in imel stroškov. Upam, da mi ne boste šteli v zlo, saj storite za sebe dobro delo, bodite uver-jcni, da bom vse -stori Iza Vas, ker imam -stare dobre zveze še danes. Komu se dela krivica naj se mirno obrne na mene, ker še danes uspešno posredujem.
Za Vašo 'naklonjenost se Vam v naprej presrčno zahvaljujem in sem prepričan, da mojo prošnjo ne boste odklonili, ako sem Vam napravil -uslugu, upoštevajte mojo prošnjo, blagovolite ob tej priliki sprejeti izraze mojega odličnega spoštovanja in zahvale
Ormož, v aprilu 1939.
Pevec Rudolf bivši narodni -poslanec;, v Ormožu za srez Gornji grad
Pošljite nekaj za koleke in znamke.
Vsem, ki nameravajo pri bodočih tajnih volit-va hglasovati z agospoda Pevca, priporočamo-, da prezrejo jezik in slog tega bodočega poslanca in mu kaj malega pošljejo-. Zaradi tega to tudi objavljamo. In da bodo od prošnje bolj presunjeni, nismo popravili ne jezika ne pravopisa.
Spet stara igra
Glede na dr. Stojadinovičevo akcijo zoper politiko sporazuma piše »Obzor«:
V bistvu je on, kakor pravi predsedstvo poslanskega kluba JRZ, začel akcijo, da sabotira zagrebške dogovore. Značilno je, da skušajo sedaj dr. Stojadi-novič in njegovi ljudje izkoristiti v svoje namene zagrebške -dogovore, kakor so svoje dni hoteli Živko vic, Jevtič im drugi dobiti političen in strankarski kapital iz -prvih izjav in nastopov Stojadinoviceve vladavine. V item pogledu -se popolnoma ponavlja stara igra. Dr. Stojadinov-ič nastopa kakor svoje dni Živko vic in Jevtič kot nekakšen zaščitnik baje ogroženih državnih in srbskih koristi in želi razpihati velikosrbski šovinizem. Pri tem trdi -seveda dr. Stoja-dinovič, kakor svoje dni Jevtič in tovariši, da je za rešitev hrvaškega vprašanja, toda, kakor pravii, samo na podstavi narodne enotnosti in obstoječega stanja. Hrvaška javnost ima torej spet priložnost, da ugotovi, kako nastopajo sedaj iz vlade vrženi srbijan-ski politiki. ki so, če jim je kazalo, govorili, da so za rešitev hrvaškega vprašanja, kot skrajni Velikosrbi in hočejo preprečiti vsako poboljšanje položaja hrvaškega
aro-da.
.Obzor« nadalje priporoča Stojadinoviču, da bi bilo najbolj naravno, če se združi z Ijotičevci, borbaši in drugimi »nacionalnimi silami«. Kajti
proti zobnemu kamnu
brez oblasti ne more on ničesar narediti, zato so vsi njegovi poskusi že vnaprej obsojeni na neuspeh.
Eno in drugo
»Samouprava«, glasilo JRZ, piše na uvodnem mestu:
Neposredni stik z ljudstvom in -poučenost -o vseh ljudskih in -državnih potrebah sta brez dvoma najboljša pot, da -se pri političnem delovanju zmeraj -dela samo tisto, kar odgovarja ljudskim in državnim koristim.
Ali z drugimi besedami, neprejenljivo delo med ljudstvom, na »terenu«, je pogoj za- res stvarno in ustvarjajoče delo, tako je dognala »Samouprava« na petek 26. letošnjega maja.
Takoj naslednjega dne, 27. maja, pa je obšlo »Samoupravo« docela drugo spoznanje:
Nekoliko mesecev ni naša stranka nič delala na terenu, v iskreni želji, da na ta način -olajša im pospeši ureditev političnih razmer.
Iz teh dveh stavkov izhaja neizogibno,
•prvič, da ne more delati nobena stranka koristno za ljudstvo, če nima z njim stalnih stikov, da more spoznati, kaj je za ljudstvo- dobro in prav, drugič, da je stranka, ki jo zastopa »Samouprava«, delala »na terenu« tako, da je ovirala in zavlačevala ureditev političnih razmer, kajti sicer bi ji pač ne bilo treba prenehati s tem delom ravno zaradi ureditev teh razmer.
Samo ob sebi pa prihajajo sedaj vprašanja prvič, kedaj je bilo delo te stranke tako, da je služilo ureditvi političnih, razmer, ko pa nismo nikoli nič brali o kakem priznanju zmot ali spremembi programa,
drugič, v čem je poroštvo, da bo obnovljeno delovanje te stranke, »na terenu« služilo ureditvi naših političnih razmer, ko- pa »Samouprava« sama potrjuje, da je ravno počivanje njenega strankarskega dela blagodejno vplivalo na ureditev teh razmer,
tretjič, če so se politične razmere najbolje urejevale samo, kadar ta stranka ni delala »na terenu«, mar ne bo učinek ravno nasproten, brž ko- bo spet začela delati.
Poleg vse jalovosti takega političnega dela dokazuje to brezskrbno nizanje protislovij tudi neko posebno umsko raven ne samo piscev, ampak prav tako tistih, ki jim je tako pisanje namenjeno in ki ga brez glave in 'brez sodbe sprejemajo dan za dnem kot najnovejše najvišje razodetje.
Integralni nacionalizem in centralizem sta ista
Milutin čekič, jugoslovenski unitarist, je izdal v nemščini pri Felixu Meinerju, založbi v Tipskem, knjigo o naših državnih vprašanjih. V njej seveda mali in smeši zlasti Hrvate. Za vsakega pa mora biti važno, kar pravi Čekic, ko govori o srbskih političnih strankah, Dobesedno ugotavlja: iNa eni strani stoje desničarske stranke, ki se naslanjajo na ideologijo integralnega nacionalizma, ki vodi neizogibno do centralistične ureditve države; na drugi -strani pa se ustvarja levičarska fronta z demokratičnim naziranjem in načellom svobodnega razvoja plemenskih invidiualnos-ti, ki Ibi mu najbolj odgovarjala federativna ureditev.
Čekič nam s tem res ni razodel nič novega. Povedal je samo nekaj, kar je vsak človek lahko nujno sklepal iz raznih nacionalnih programov in kar je še laže videl, če je opazoval jugoslovanstvo pri njegovem delu, uničujočem Slovence in Hrvate tvarno in nravno.
A zlasti mi smo neštetokrat opozarjali na to istost integralnega naconalizma in unitarizma in
r~
centralizma in dokazovali to istost z neizpodbitnimi dejstvi. Navzlic temu pa so nacionalci zmeraj zatajevali svoj centralistični program, delali se nevedne ob najbolj vpijočih primerili ali pa jih skušali oznamenjevati 'kot slučajnosti, ki bi ne imele s centralizmom nobene zveze.
Upamo, da bo po tem javnem Čekicevem priznanju te zataje konec. Sicer pa — nič 'se ne ve. Še Čekica utegnejo zatajiti. Kakor so hoteli zatajiti včasih Bulata.
Pripovedka o kravi in dveh bratih.
(Po izvirniku v »Hrvatsikem dnevniku«)
...... In znašla sta se dva brata sama pri svoji
kravi. Bila. je sama in vse njihovo premoženje.
V ušesih so jima še zvenele besede njune matere: »Otroka, krmita kravo in molzeta jo. Če jo bosta bolje krmila, bolje bo ona vaju. Bodita brata in delita delo in sad! «
Bila sta pa brata različnih duš, in različno sta razumela bratovsko ljubezen.
Eden izmed njiju se je imenoval Miroljub, drugemu je bilo< ime Gladež. In ta Gladež se je imel za boljšega, močnejšega in vrednejšega in se je prizadeval, da si podredi svojega brata Miro-ljuba.
In ko je prišel čas, da si brata razdelita delo in trud, prisodi Gladež Miroljubu kravji gobec, sebi pa vime. In mu reče:
»Ti se bo« brigal za hrano; ti imaš več sena, jaz pa bom pazil, da nam kdo krave ne pomolze in držal se bom okrog vimena.«
Miroljub je pristal.. .
In je hranil kravo. Hranil je to njuno lisko tudi takrat, ko je sam bil lačen. Da bo močnejša, izdatnejša.
A Gladež'!' Pritisnil je usta k vimenu in sesal na vso moč, dokler je bilo v vimenu kaj mleka.
»Glej no, ti si nam pa kravo posesal, Gladež, kaj je to?« opomni Miroljub brata.
»Eh, nič, Miroljulb! Lačen sem postal. Ko se nasitim, bo mleka tudi še zate.«
Toda Gladež se ni nasitil. Čim dalje je sesal, tem bolj se mu je želodec raztegoval in tem več mleka je zahteval.
Miroljub pa se je silno izlačnil.
Pa reče nekega dne svojemu bratu:
»Gladež, to ni pravično. Jaz Ikravo hranim, ti jo pa molzeš. To ni pravično, to ni bratovsko. Mati je rekla, da naj deliva delo in sad.«
»Naj se torej sporazumeva?«
»Tako je!«
»A kaj bi ti puntar želel?«
»Pravico hočem!«
»Tu ne gre za pravico, temveč za mleko. Koliko mleka potrebuješ?«
»Da ne crknem — malo; da živim — nekaj več. A ti mi daješ komaj toliko, da ravno ne crknem. Toda jaz ne zahtevam od tebe niti malo. niti mnogo, temveč tisto, kar mi pripada.«
In Gladež poskuša misliti in misliti, toda težko je misliti, dokler je vime v ustili. Misel škodi prebavi, prebava pa misli. In Gladež ne misli nič. temveč ostane neumen kot prej.
In noče poslušati brata in se z njim pošteno dogovoriti.
»Nočeš, Gladež?«
»Ne! Starejši sem in kravo varujem jaz, ti jo samo hraniš.«
»Le varuj jo!« reče Miroljub in preneha hraniti kravo.
Krava pa mršavi.........
In pride dan in krava crkne ...
»Kaj naj narediva, Miroljub, krava nama je crknila!« zakliče Gladež.
»Nama? Ne! Tebi je crknila, ker jaz sem jo samo hranil, a ti si jo pa molzel. Tebi je crknila!« ...
Nabavljal ne zadruge in uradništvo
V »Trgovskem listu« beremo tele stvarne pripombe glede nabavljalnih zadrug državnih nameščencev :
Veliki privilegiji nabavljalnih zadrug se uteme-Ijujejo z nizkimi plačami državnih uslužbencev. Samo zato in ne zaradi kakšnih funkcij, ki naj ibi jih opravljale uradniške zadruge v narodnem gospodarstvu, so bili dami ti priveligiji. Kdor trdi nasprotno, ta namenoma potvarja resnico.
Plače državnih nameščencev, zlasti nižjih, res niso zadostne. Mi smo zato že večkrat naglasili, da jc treba uradniške plače zvišati. S tem ibi tudi bilo ustreženo vsem državnim nameščencem in ne samo tistim, ki so členi zadrug, ali pa tistim še bolj srečnim ljudem, ki morejo računati z raznimi sejninami in pot-ninami pri teh zadrugah, Ne glede na to pa je tudi polno državnih uslužbencev, ki sploh niso včlenjeni v teh zadrugah in ki tudi ne morejo uživati nobenih bonitet od teh zadrug, ker so tako oddaljeni od sedežev teh zadrug, da izgube te zanje vsako praktično vrednost. Ali ti državni nameščenci morda nimajo pravice, da se zboljša tudi njihov tvarni položaj? Ali more sploh biti upravičen privilegij za en stan, če pa tega ne morejo uživati vsi pripadniki tega stanu? Nič ne more bolj odkrivati vso neutemeljenost teh privilegijev, kakor dejstvo, da jih ne morejo uživati
vsi državni nameščenci. Dobivamo tako dve kategoriji državnih uslužbencev, od ikaterih ena uživa, druga pa ne uživa privilegijev zadrug. To pa je vsekakor nedopustno!
Celostna vojna
Švicarski dnevnik »National-Zeitung« poroča o »japonskih zadregah«, ki so nastale zaradi1 popolnega poloma japonske ofenzive na srednjem1 Kitajskem. Potem opisuje takole razsežnost in pomen kitajske geriljske vojne in jene vzroke:
Kitajskih gerilj doslej Japonci niso mogli obvladati. Te niso samo razdejale železniških prog na več. sto metrov — na primer med Šangajem in Hangča-vom — in osvojili važne etapne kraje — tako mesto Kaifeng —, ampak se tudi bijejo z Japonci povsod za bojno črto in motijo oskrbo na kar najbolj občuten način. To je naravni odgovor naroda, ki je postal besen zaradi barbarskih napadov iz zraka na civilno prebivalstvo, in v meri te vojne z geriljami utegnemo spoznati novo obliko celostne vojne, ki bo najbrž še nekoč igrala v kaki evropski vojni vlogo, kakor je doslej še nismo poznali. Kar je za tega prav, ki naravnost masakrira civilno prebivalstvo (če se vriši to iz zraka ali na zemlji, je v učinku isto), to se mora zdeti dobro tudi tako zlostavljanemu prebivalstvu, ki se bojuje z vsemi, ki se sploh morejo bojevati. Da utegne postati vozskovanje, ki bo na ta način ob svojo zadnjo viteško lastnost, na ta način splošen po-kolj, je pojav, ki je obžalovanja vreden, ki pa je v zvezi z značajem celostne vojne.
Zora
Usodo raztresenih udov našega naroda nam dokazujejo najbolj naši listi v tujini. Ne izhajajo samo v Severni Ameriki, v Argentini, v Belgiji in Franciji. Tudi v Belgradu in Sarajevu jih imamo — znamenje pač. da je tam naših rojakov večje število. In dobro je, kjer jih imamo. Kolikor toliko pomagajo, držati vezi z domovino in s tem varovati slovensko zavest.
V	Sarajevu izhaja že tretje leto »Zora, časopis za družabno kulturo in izobrazbo«. Izdaja ga delavsko kulturno društvo Cankar. Ime društva je tudi nekakšen program lista. Izhaja sicer samo vsaka dva meseca, in obseg mu je skromen. 1 oda iz vsake številke veje močna volja za resnično slovensko kulturno delo. Kajti na svojem majhnem prostoru budi zavest slovenske skupnosti, prinaša leposlovne prispevke in pesmi, obuja spomin na starejša dela slovenskih ljudi. A morebiti predstavimo miselne smernice tega obzornika najbolje, če navajamo iz uvodnika letošnje 2. številke nekaj odstavkov.
Marsikdo je že obupaval nad slovenstvom in Slovenci. Mallo nais je iin še skoz to peščico ljudi so »'izvoljeni «postavili zid, ki je bil videti, da je visok »od pekla do neba«. Sloveinci nismo sodili svojega brata po njegovem poštenju in vrednosti, ampak samo po stranki, kateri je pripadal. »Liberalci« so sovražili »klerikalce« in »klerikalci« in j ih nič manj.
A za vsem tem si je nekdo mel roke, podžigal sovraštvo med brati in delal načrte...
»Ko 'bodo vsi moji!«
Malokdo med nami je imel toliko pameti, da je uvidel nesmiselnost vsega tega in čnno bodočnost, ki čaka nas, inespametnike.
Niti »liberalci« niti »klerikalci« niso bili zmožni pomagati zdaj, :ko nam je pomoč morda najpotrebnejša. Prišla je nova generacija, prišli so delavci na plan. Tako imenovani »mali človek« z mladimi intelektualci vred je dal novo smer, podrl zid sovraštva in nerazumevanja med Slovenci in napojil naše žejne duše z novimi nadami.
Malo nas je, toda če «»o složni, se ne bojimo ničesar. Ne damo se premotiti od tujih napihnjenih balonov lažne propagande, ki nam ,ne želi nič dobrega. Ni.kdo ni od nas okusi! njihovih tako imenovanih »dobrot« iin bolje je, da jih nikdar ne zazeli. Ker vse, kar je tuje, prinaša s seboj suženjstvo, ki naun je predobro znano. Mi sami stno poklicani, da odpravimo vsa zla, ki še obstajajo v našem organizmu, in s pametjo in dobro voljo se da vse doseči. Delo vsakemu, enake državne dolžnosti in pravice, enakopravnost in svobodo prepričanja!
Mali zapiski
Času primerna izpreinemba
Ker se vse izpreminja in modernizira, se je tudi Levstik-Jurčičevo geslo:
Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravdo narodu in jeziku svojemu
izpremenilo in dobilo času primerno obliko: Lagoden bodi, 'bodi odjenljiv, v vsem in vselej rad popusti, ni jezik glavno in ni narod vse, vse je. da le ostaneš pri koritu.
Razgovor!
Udeležil sem se slovenske prireditve in sem klical: Bog živi!, da 'bi me bil sam fantissimus vesel, pa stopi k meni stari znanec in mi potoži, da
je težkoi, prepričan centralist ne more postati, drugim bo pa v slovenskem javnem življenju vedno težje, polagoma skoraj nemogoče. SVetoval sem mu, naj si kupi vilo ali hišo v Belgradu, pa se mu bo to posrečilo brez vseh dušnih bojev, vsaj dozdaj se je še vsem, tudi najbolj grčavim.
Krausove izbrane pesmi
V	založbi Opredli v Ziiric.hu so izšle izbrane pesmi Karla Krausa, dunajskega pisatelja-kriti-ka. ki je bil tudi med slovenskimi kulturnimi ljudmi dobro znan. Kot zanimivost naj omenimo^ da omenja kritika med najlepšimi1 pesmimi zbirke »Slovensko lajna«., V slovenskem prevodu je izšla ta pesem v naši predlanski božični številki.
Ironija
Nekdo je imenoval sedanjo dobo dobo pokonci mož.
Trst
Jean Pierre Daix opisuje takole v »Exeelsior-ju« propadanje Trsta:
Veliko tržaško pristanišče, že tako preveliko za sedanji promet, more samo še vegetirati- Tistega dne, ko se je tretji rajh umestil na Brennerju, je bilo odrezano od ozadja, ki ga je skušala obdržati Mussolinijeva diplomacija z organizacijo a v.s t ro-ogrskega bloka. Tržaške izvozne družbe, ki so j,ih ustanovili na Dunaju, so morale zapreti. Nemčija tovori sedaj vse čez Hamburg in svoje severnomorske pristane. S priključitvijo Avstrije je zgubil Trst letni promet 3"50.000 ton, po zasedbi Češko-Slovaške je moral zaznamovati novo letno zgubo 712.000 ton. Tako je zgubil Trst v enem letu nad milijon ton. K poginu je prišlo še ogražanje, mi je dejal neki ladjar. Poglejte zemljevid. Devet desetin železniške proge, ki veze 1 rst z Dunajem, je danes v rokah Nemčije, ki jo, če hoče, lahko odreže, pristanišče ohromi in poniža na raven, kakor ga je imelo pred sto leti. Vse-kako smo že odvisni od milosti Nemčije.. Hitler bedi. Brez dvoma že sanja sen o Sredozemlju. On si misli, da je rešil Trst, ki ga je razdejal Atila, Karel Veliki, ki mu je pomagal, da je cvetel in iki ga je pridružil sveti rimski državi nemškega naroda.
Kakšna bo vojna
Nemški general Metzsch je izdal knjižico o brambni politiki, v kateri pravi, da bi Nemčija v dolgotrajni vojni morala podleči. Zato mora nemška vojska imeti večjo udarnost, da zmaga hitro. Zato tudi ne sme poznati ozirov. Dobesedno pravi:
Prizadevanje za hitro odločitev zahteva, da ni uporaba sile omejevana od nobene stvari, ki bi zmago zavlačevala. Vsakdo, ki pravi, da se moramo prizadevati za človečnost vojne, mora dobiti od nas odgovor, da so najkrajše vojne najbolj človeške in najdaljše najbolj barbarske.
Sicer pa ugotavlja Metzsch, da je nemška vojska mnogo slabša, kakor j c bila leta 1914., ker velja splošna vojaška dolžnost šele štiri leta, zaradi česar starejši letniki niso ali sploh nič izurjeni ali pa le pomanjkljivo.
Češka orožna industrija — nemška
Čehi so imeli dvoje velikanskih orožnih podjetij: Škodovo v Plzniu in brnske orožarne. Novi upravni svet teh podjetij je sestavljen takole: Škodove tovarne imajo I I Nemcev in 10 Čehov, brnske pa 7 Nemcev in 6 Čehov. Nemec je torej povsod eden več, ki je za večino potreben.
Odslovljeni nemški generali
Kakor poročajo listi, je Hitler spet upokojil nad ?0 višjih častnikov, med njimi generala Loe-'ba, ki je vodil vojno industrijo, dalje generala Sliilpnagela od letalstva, generala. Quadeja od letalske akademije, šefa vojne akademije generala Liebmunna in poveljnika 5. armadnega zbora generala Gayerja.
Vzrok upokojitve je ta, ker so ti častniki svarili pred vojno na dve fronti.
Zveza Zahoda in Vzhoda
Glede na govor ruskega poverjenika za zunanje zadeve Molotova kaže švicarski dnevnik »Na-tional-Zeitung« na to, da. je Rusija po lanskem septembru po pravici nezaupljiva do zahodnih držav, vendar pa meni:
Opreznost, ki je oznanjevala Molotovljev govor, so pa vendar v splošnem prav razumeli. Ni To opust pogajanj, ampak prej narobe, pogon, da se vsebina pogodbe krepkeje določi.
Slovenski duhovniki na Primorskem
Na dveletno konfinaeijo je bil obsojen župnik Krtel iz Vojskega v Brdih na Primorskem. Posvarjena sta bila dekan Pavlin iz Kobarida in župnik Bregant iz Cerovega v Brdih. Za dekana v Idriji je imenoval gor iški škof Margotti italijanskega duhovnika.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljano«