Za poduk in kratek čas. Slovani ob neniškej meji. VIII. Povsod v družbenskem življenji tiščali so Slovana nazaj. Nikjer ga niso trpeli, da bi ae poprijel kakanega castnega rokodelstva. Se pred 200 leti so po nemških rnestih v Lužici zabtevali, naj dokaže vaak, ki je hotel biti sprejet v rokodelsko zadrugo ali nceho" (Zunft), z rojstvenim listom, da ga ni rodila slovanska mati. Težko tudi so slovanskega človeka sprejeli v mesto tako, da bi mu podelili meščanske pravice. L. 1409 sklenil je lluieburški niestni zbor, da se Slovanu sploh pod nikakšnimi pogoji ne podeli ineščanska pravica; 6e se oženi nemak meš6an, torej svoboden mož, b Slovanko, naj so njiju otioci nesposobni za kakšno javno službo. Vender povsod niso bili tako strogi. Zamogel si je Slovan, 6e je obogatel, meščansko pravico kupiti, toda mojster rokodelaki ali celo mestni svetovalec, to pa ni mogel do 1. 1591 biti neben Slovan. Še hiše si Slovan ni smel tako dragoceno postaviti, kakor Nemec. Jako zgodaj začeli ao Nemci misliti na prepoved slovanakega jezika po sodnijah, uradih in v cerkvi. Pri cerkvenih opravilih prepo^edala se je slovanska liturgija, 1. 880 sv. Metodiju po papeži Ivanu VIII. dovoljena, precej zgodaj. Prepovedal jo je papež Ivan XIII 1. 968. kojega je bil nemško-rimski cesar Oton I. v to posilil. To je tisti cesar, kateri je v Magdeburgu osnoval uadakofij8ko stolico 7seh škofijste7 po Slovanakem ob Labi in Odari. Škofje in jihovi duhovniki bili so aami Nemci in trdni zatirovalci slovanskega življa. Cirilica se je izgubila na severji brez vsakega aledu. Po uradih razglasili so prvo prepoved slovanščine 1. 1293 in sicer pri sodniji. Bila sta to nienburaki opat in grof Bernhard. V Altenburgu na Turinskem zagrozil je se grof Friderik 1. 1327 a smrtno kaznijo vsakemu uradniku, kateri bi po uradih posloval v slovanskem jeziku. Nek škof 7 Vratislavu je svojim kmetom na Viči ukazal naučiti se v petib letib nemški, če ne, bode jib vse prognal! Denea sklenemo te seetavke, kateri so nam jasnili nemilo osodo slovanskega plemena ob nemškej meji. Čutečemu slovauskemu bicu mora najmenje težko djati, ako se ga uže nevolja in srd ne polastita. Roa hudo pokoraval je se Slovan zavoljo svojega starega greba, kateremu je ime: nesloga! Manjkalo nam je potrebne aloge in vzajemuega postopanja. Vsako pleuae, vsaka zadruga, vsaka rodbina delala je na drobljenje narodne sile. Nikedar še niso n. pr. vai jugoslovanski narodi skupuo poatopali zoper nasprotuika. Sosedni nam Hrvatje, ttrbi in Bolgaii so vsak hodili svojo pot; Slovencem niso bili nikdar v pomo6, ako iz- vzamemo turške boje. Osamljene Slovence je toraj morala Btisnoti oberska, bavaraka, nemška in magjaiska sila. Da naa niso še bolj do čista iztrebili, temu je mnogo krivo to, da solnograška nadškofija ni segala dalje, nego do Drave, kakor je bil Karol Veliki zaukazal prepustivši kraje slovenake na jugu od Drave oglejskemu nadškofijst7u. Nemški solnograški ali aalcburški dubovniki bili 80 na severnem bregu Drave ponemčevanju velik pripomocek med tem, ko je oglejsko nadškofijstvo bilo slovanstvu preje prijatelj, nego ao7ražnik. Splob pa smo Slovenci le vsled svoje krotkosti in pohlevnosti potolažili grabljivega uemškega leva, da naa ni popolnem pohrustal. Prav podobni slo^anskej lipi vpognili smo se silo^itemu vibaijn, a med tem korenine in stebla ukrepili, da se zopet veaelo vzravnavamo. Severni naši bratje bili so številnejši od nas in mo6nejši, a tudi okorni, kakor brast. Zabrul je torej nad nje najsilnejai nemški vibar in jih polomil ali izruval. Vse gornje in spodnje Avstrijsko, velik kos česke, Šlezijo, vse slovanske pokrajine ob Menu, Zali, v Turinakem, sedanjem Sakaonskem, ob gorovji Harz, vse ob Alleri, ob srednjej Labi tje do Trave, Baltiakega morja in Odaie, vse te dežele so Siovani zgubili. Neniec in ponemčeui Slovan sedaj ondi ivi. Nekdaj mogočni, stevilni slovanski rodovje polabakih Slovanov so preminoli. Kar jih niso iztirali ali pobili, to je se potopilo v nemštvu. Revni ostanek kakih 250.000 dua lužičkih Srbov v Saksonskeiu in Pruakem spominjajo še nas na nesre6ue slovanske brate ob severo-nemškej meji, Dr. L. G. Smešmčar 23. Mož je imel gluho ženo. Pošlje jo k vračniku. Ta pride 6rez nekaj 6asa h kmetu in mn re6e: no, oče, sedaj je nekoliko boljae, vaša zakonska čuje uže ne eno, namrec na levo ubo, sedaj bodem jej skušal ozdraviti še desno uho. nNikarte tega, gospod doktor, lepo 7as piosim; tako je ravno prav; kajti, ako mi zopet 6uje na obadva usesa, potem bo zopet vsaka mojib be8ed pri njej šla 8koz eno uho noter in skoz drugo vun, sedaj njej pa utegne vendar v glavi kaj ostati."