KRITIKA Gerald Prince
A DICTIONARY OF NARRATOLOGY
Aldershot, Scholar Press, 1988 (1. izd. University of Nebraska Press, 1987)
Princeova knjiga gotovo ni absolutni začetek slovarskega urejanja naratološke terminologije. Starejši termini, ki so prišli že v splošno rabo, so obdelani skoraj v vsakem literarnoteoretskem leksikonu, tudi npr. v slovenskem leksikonu Literatura (Cankarjeva založba, 1977, 31984). Novejše izrazje, ki so ga vpeljali strukturali-stični in semiotični prispevki k teoriji pripovedi, pa je bilo doslej upoštevano in vključeno v širše koncipirane slovarje, obsegajoče celotno območje jezikoslovnih znanosti vključno s strukturali-stičnimi teoretizacijami jezika in nanj vezanih področij, torej tudi literature, ali pa v bolj specializirane slovarje semiotičnih terminov. Omeniti je treba predvsem dva, ki jima marsikaj dolguje tudi Princeov, in sta obenem tudi edina slovarja, navedena v bibliografiji na koncu knjige: k prvemu tipu lahko štejemo Dictionnaire encyclopedique des sciences du lan-gage (1972) O. Ducrota in T. To-dorova, v katerem je slednji obdelal literamoteoretske termine, k drugemu pa Semiotique. Dictionnaire raisonne de la theorie du lan-gage (I, 1979, H, 1986) A. J. Grei-masa in J. Courtesa. Toda glede na zasnovo sta oba lahko posvetila naratološkim terminom samo del svoje pozornosti, medtem ko je Princeov slovar najbrž prvi, ki skuša strniti in pregledno obdelati zlasti naratološko terminologijo, ostalim področjem pa se posveča le toliko, kolikor je to nujno potrebno za pojasnitev nekaterih zvez.
Načeloma je vsak terminološki slovar sinteza prizadevanj, ki skušajo - kolikor je le mogoče - brez nasilnega izenačevanja in enote-
nja raznosmemih iskanj in rešitev na nekem polju vedenja in znanja konstituirati čimbolj koherentno teorijo. Izdelava slovarja je zato vedno del procesa institucio-nalizacije določenega korpusa znanja oz. stroke. Kljub temu pa sinteza ni niti možna niti izvedljiva brez avtorske perspektive in stališč, kar se kaže že v izboru gesel in seveda predvsem v njihovi vsebinski obdelavi.
Tudi Princeove namere so v tem smislu povsem jasne: v predgovoru izrecno poudarja in nato v značilnem zaporedju našteva, da je s slovarjem hotel naratologiji dati občutek discipline in konstituirati prostor za prikaz nekaterih soglašanj, kompatibilnosti in divergenc v polju, ki je po velikem razcvetu v šestdesetih letih doživelo opazno razširitev. Avtor ni bil le zainteresirani kritični opazovalec tega razvoja, ampak ga je z dvema knjigama in vrsto razprav aktivno sooblikoval. Njegov prispevek smo že skušali kritično ovrednotiti tudi pri nas (prim. A. Koron, O uvodih v naratologijo, Primerjalna književnost, 11, 1988, št. 1). Ker prihaja slovar med bralce v trenutku, ko se zdi ta disciplina nekaterim, ki so celo sami pomembno sodelovali pri njenem formiranju (npr. Gerardu Genettu in Mieke Bal), v krizi, češ da je, kot pravi Balova, dosegla točko, na kateri je težko presoditi, ali je njena paradigma že preveč oziroma pretirano eksploatirana ali samo nezadostno uporabljena (prim. M. Bed. Tell-Tale Theories, Poetics Today, 7, 1986, št. 3, str. 555), sta avtorski prispevek se-stavljalca in dosežena stopnja konceptualizacije toliko bolj izpostavljena in potrebna ovrednotenja.
V nasprotju s slovarjem Ducrota in Todorova, ki obravnava termine po tematsko zaokroženih sklopih in področjih, je Princeov, podobno kot Greimasov in Courte-
sov, urejen po abecednem zapo-vrstju. Na približno sto straneh je obdelanih nekaj čez 600 gesel, v bibliografiji pa je zbranih okrog 300 enot. Kot je videti iz teh podatkov, je izbor gesel razmeroma strog, lahko bi celo rekli nepopoln, razlage pa v povprečju ne predolge in zato tudi ne izčrpne. Slovar torej nima enciklopedične zasnove, ki bi npr. zbrala vse definicije ali mnenja o izbranih terminih, temveč skuša podati pregled opredelitev, ki so po sestavljalčevi presoji najpomembnejše in najbolj koristne, ter ponuditi dostopno in korektno informacijo o glavnih dosežkih in ambicijah narato-loških raziskav.
Takšni zasnovi načelno ni kaj očitati, prav tako pa tudi ne bi mogli reči, da avtor - skladno z osnovnimi namerami in v okvirih, ki si jih je zastavil - svojega dela ni opravil jasno in pošteno. Toda doseženi rezultati in nekateri splošni vidiki slovarja kljub temu zbujajo pomisleke, nanašajoče se na različne segmente njegove ar-tikulacije. Tako npr. temeljna, od avtorja predvidena namembnost sama na sebi še ne izključuje analitične, problemske obdelave gesel, ki ustreza bolj zahtevni, stročji znanstveni rabi. Vendar pa se zdi, da jo od slednje nqjbolj oddaljuje nekakšen razcep, oziroma nekonsistentno nihanje med potezami, inherentnimi kritični zasnovi slovarja, in takšnimi, ki sodijo k bolj nevtralni leksi-konski obdelavi. Avtorju je nemara bližja kritična zasnova, saj dokaj drzno razvija svojo perspektivo in si npr. ne pomišlja vključiti idiolektičnih terminov, ki jih je sam predlagal ali razvil za narato-loško rabo, pa zanje pričakuje, da bodo obče sprejeti. Pogosto tudi na prvem mestu navaja svoje lastne definicije in precej samostojno opredeljuje ključna gesla z daljnosežnimi implikacijami, ki so sicer še vedno predmet teoretske
diskusije. Toda ko skuša ustrezno predstaviti »prehojeno pot«, poskrbeti za razkrivanje sledi razvoja terminov in osvetliti proces njihovega oblikovanja, kritični komentarji in sploh vsakršni komentarji izostanejo in se avtor žal omeji na ’definiranje, razlaganje in ilustriranje terminov’ (prim. str. VII). Te običajno najprej postavi v njihov izvirni teoretski kontekst, če se pojavljajo kot ho-monimi, pa zgoščeno povzame njihova pomenska območja, medtem ko je pretres njihove medsebojne primerljivosti in vezijivosti praktično v celoti prepuščen kazalkam.
Razumljivo je, da so v strokovnih slovarjih združeni termini na različnih stopnjah izdelanosti in izoblikovanosti. To je ravno prednost slovarske ureditve, ki s tem odpira potencialne, a še nedodelane perspektive in opozarja na procese in premike znotraj posameznih disciplin in strok. Tudi pri Princeu gre neizenačenost v artikuliranosti terminov delno na račun njihove raznovrstne teoretske provenience, enega od vzrokov pa ima zagotovo v jezikovnih pregradah, ki so izrazito determinirale že policentrični in nehomogeni, jezikovno razparcelirani razvoj raznih »nacionalnih« smeri v naratološkem polju. Vendar prav neusklajenost tako imenovanih variantnih terminov (tj. »nacionalnih« variacij določenih terminov), ki v slovarju še posebej bije v oči, ker vrsta nemških terminov ni prevedenih niti »homologizira-nih« z ostalo nomenklaturo, predvsem s tistim delom, ki je zajet iz francoskih virov in do katerega je avtor, kot sam priznava, nekoliko pristranski, že deluje kot pomanjkljivost in motnja. Zato je pomemben namig, ki ga dobimo ob prebiranju slovarja, najbrž tudi ta, daje iskanje, prepoznavanje in povezovanje te vrste sinonimov nesporno deficitno področje nara-
tologije in morda obetavno torišče nadaljnjega dela. Obenem od tod ni daleč do sklepa, da opisani pomisleki že zmanjšujejo splošno uporabnost in avtoritativnost slovarja tudi za zahtevnejšega bralca in da artikulacya povezanosti, prepletenosti in medsebojne usklajenosti terminov vendarle ne preseže območja propedevtike.
Pri izbiranju gesel je avtor upošteval pomembnejše spodbude iz anglosaške tradicije z začetki pri Henryju Jamesu in Percyju Lub-bocku, od nemških prispevkov predvsem Stanzla in Lammerta, v angleščino prevedena dela ruskih formalistov in semiotikov, prispevke francoskih strukturalistov in izraelskih »poetikov« ter za na-ratologijo pomembna dela lingvistov, psihologov, antropologov, zgodovinarjev in preučevalcev umetne inteligence. Osvežiti je skušal tudi Aristotelove pojme, relevantne v naratološkem kontekstu. Načelno so imeli prednost termini, ki so specifični za narato-logijo (npr. narem, ekstradieget-ski), nadalje tisti, ki jih naratolo-gija sprejema v drugačni rabi, kot jo imajo sicer (npr. glas, frekvenca) in takšni, ki so pomembni za naratološko deskripcijo in argumentacijo (npr. kod ali izrazje, prevzeto iz generativne gramatike). Prince je izpustil termine, ki so pri analizi pripovedi sicer perti-nentni, vendar bolj sodijo k retoriki, obči semiotiki, lingvistiki ali splošni literaturi (npr. vrstne in zvrstne oznake kot proza, roman, alegorija itd.). Poiskati je skušal čim krajše formulacije, zelo zanimiva, če ne prav presenetljiva pa je njegova utemeljitev skromnega števila ilustracij in primerov: le-ti po njegovem, paradoksalno, vnašajo v opredeljevanje in tolmačenje gesel več zmede kot koristi (prim. str. VII, VIII).
Konstituiranja naratologije kot discipline se je Prince lotil z dve-
ma odločilnima potezama. S prvo je zožil oziroma usmeril svojo pozornost in s tem tudi območje pristojnosti slovarja na verbalno pripoved. Toda že naslednja poteza ni bila več omejevalna, saj dveh najpomembnejših definicij nara-tologije ni podal tako, da bi kritično komentiral izključevanje enega pomena v prid drugemu, temveč očitno tako, kot da se področji, ki naj bi ju pomena oklepala, medsebojno selektivno dopolnjujeta. Na prvem mestu je naratolo-gijo določil kot strukturalistično inspirirano teorijo pripovedi, ki proučuje splošno, občo naravo, obliko in funkcioniranje pripovedi ne glede na sredstvo reprezentaci-je - pripoved obsega torej tudi neverbalne, npr. likovne, plesne, filmske in druge načine izražanja - in iz njenega območja ni izključil proučevanja zgodbe (story) kot take. S tem se je v bistvu oddaljil od druge opredelitve, to je od Ge-nettove bolj restriktivne omejitve naratologije na relacijsko proučevanje pripovedi kot posebnega načina (modusa) predstavljanja, ki se ukvarja z razmerji med zgodbo, (pripovednim) diskurzom (narrative discourse) ali tekstom (text) in pripovedovanjem (narrating). Čeprav je sprva sprejel Genettovo okvirno omejitev na verbalno pripoved, ki do določene mere relati-vizira prvo definicijo, je vendarle ni združil z njo. Prav tako se ni odrekel resorju različnih narativnih gramatik (narrative grammar), ki jih je Genette postavil izven območja naratologije, ohranil pa je njegovo shemo pripovednih kategorij. Tretja raba termina naratologija se nanaša na proučevanje modelov, ki jih priskrbi narativika (narrativics), a je bistveno manj razširjena. Tako je proučevanje pripovedne kompetence (narrative competence), definirane kot sposobnost oziroma zmožnost proizvajanja in razumevanja pripovedi, izpostavljeno kot
eno bistvenih prizadevanj narato-logije (prim. str. 65).
Še bolj izrazito se avtorjev inte-grativni in v bistvu eklektični prijem izkristalizira ob geslu pripoved (narrative), kjer se jasno pokaže, da dilema, ali je predmet na-ratologije verbalna ali ne (samo) verbalna pripoved, pravzaprav konceptualno ni razčiščena. Vprašanje, ali je v okviru obnovljene strukturalistične paradigme, s katero imamo očitno opravka pri Princeu, sploh razrešljiva, puščamo kcgpak ob strani. Namesto tega smo soočeni z nizom razlag, ki zajemajo menda celoten spekter teoremov, metod in smeri, ki so imele doslej o tej temi povedati kaj relevantnega, ne glede na njihovo izhodiščno teoretsko različnost ali celo medsebojno izključevanje in ne da bi bil pojasnjen princip njihovega zaporednega vezanja, ki je pri Princeu nesporno rudimentarna oblika izražanja avtorskih preferenc. O njih se je sicer mogoče obširneje poučiti v sin-tagmatski razgrnitvi vidikov in dosežkov proučevanja pripovedi, opravljeni v prav tako propedev-tično orientirani knjigi istega pisca Narratology: The Form and Functioning of Narrative (1982). Za pričujočo paradigmatsko, tj. slovarsko ureditev pa je morala biti opravljena vrsta zgostitev.
Pripoved je tako definirana kot poročanje (v smislu končnega produkta in procesa, objekta in akta, strukture in strukturacije) o enem ali več realnih ali fiktivnih dogodkih (event) v komunikacijski relaciji med enim ali več pripovedovalci (narrator) in enim ali več pripovedovanci (narratee). Za pripoved sta torej bistvena dogodek in poročanje o njem. Sledi kratko naštevanje pogojev, potrebnih za minimalno pripoved. Pojasnilo o mediju reprezentira-nja še enkrat povzema barthesov-sko široko pojmovanje pripovedi, čeprav so takoj zatem spet našte-
te le njene verbalne oblike. Definicijskemu delu razlage sledi raz-členitveni del, ki uvaja krog najbolj splošnih kategorij, relacij, vidikov in makrostruktumih elementov, npr. temporalnost, kavzalnost in teleološkost pripovedi, ki strukturno še posebej poudarja začetek, sredino in konec. Nato so zgoščeno interpretirani nekateri ključni Proppovi in Greimasovi pojmi, ob katere je postavljenih nekaj Genettovih, za njimi pa še nekaj na teleološko pojmovanje pripovedi vezanih pojmov, npr. moment presenečenja (surprise) in napetosti (suspense) ter poanta (point). Sledi opozorilo na spoznavno in etično vsebnost pripovedi (estetsko je nemara zajeto kar v pahljači raznih kategorij?) in na koncu še misel, da pripoved priča o pomenu časa in ga obenem osmišlja, da torej osvetljuje časovnost in ljudi kot časovna bitja. V tej misli je seveda zgoščena Ri-coeurjeva kritika semiotičnega projekta metodološke revolucije v rziskavah pripovedi (prim. str. 58-60).
Podobno kot pripoved, ki smo jo vzeli za primer, so sestavljena tudi druga pomensko kompleksna gesla, medtem ko je z enostavnejšimi pač manj težav. Za boljšo uporabnost slovarja uvaja Prince dvojni sistem kazalk. Razen najpogosteje rabljenih izrazov (npr. pripovedovalec, karakter) je vsak termin, ki je hkrati samostojno geslo v slovarju, v besedilu drugih gesel označen in opozarja bralca na ustrezne vzporednice, zveze in kontekste. Povzetki posameznih teoremov so med seboj pregledno ločeni s posebnim znakom in opremljeni z navedbo vira. Posebne kazalke nato še na koncu razlage vodijo k dodatnim pojasnilom.
Avtor v predgovoru pojasnjuje, da se ni trudil izogniti koncentričnemu ponavljanju; pripisuje mu pedagoški učinek in načrtno uporablja veliko kazalk; samo v razla-
gi pripovedi jih je čez trideset, na koncu pa še devet dodatnih. Kazalke so seveda niyne in potrebne, toda še tako bogata mreža kazalk ne more odtehtati doslednejše in bolj radikalne razdelave nevralgičnih točk konceptualizacije. Ker jih je preveč, celo zamegljujejo taksonomično koherenco, ki naj bi podpirala abecedno razpršenost terminov. Morda je nekoliko presenetljivo, da v primerjavi z njegovo prejšnjo knjigo (Narratology, 1982) vseeno ni opaziti velikih razlik. Večina definicij se ujema, opaznejše novosti pa so omejene na dokaj mehanično vključitev prej povsem zapostavljene nemške terminologije in povzetke nove strokovne literature. Lahko bi torej rekli, da slovarju zaenkrat ni uspelo napraviti večjega, važnejšega koraka k izpopolnitvi na-ratološkega instrumentarija; na olajšanje, da so krizni časi discipline že mimo, bo torej treba še počakati.
Alenka Koron