Francka Zupančič
Velikonočna vodica
         pomladnem  gozdu izvira virček.   Čista,  kristalna  vodica
 žubori iz zemlje in se nabira v mali, plitvi globinici.  Iz nje pa teče
 venkaj čez koreninice, kamenje, skozi gozd, po travniku — v svet.
f               Tam, kjer žubori virček iz zemlje, stoje mlade jelke. Nadele
so si svetle, dehteče svečice.   Prijeten vonj se širi v njih vrhovih
kot dih velikonočne sveče.                                                                             
Za gorami blesti jutro.   Zlatordeče duri se odpirajo na nebu. Tedaj         
     leskeče vodica  kakor tekoče zlato.   Svetle iskre se sipljejo s hribov čez jelke in zro kristalno-blesteči virček. Velikonočno jutro je.
Stara pripovedka ve, da ide v tem času, ko blesti mlado jutro v         
samoto vrhov, vstali Zveličar skozi gozd in da blagoslavlja žuborečo vodico.        
Tako pravi stara pripovedka. In kdor pride v zgodnjem velikonočnem jutru        
skozi gozd k samotnemu virčku, vidi, kako se siplje tisoč svetlih žarkov        
v  čudezni krasoti  skozi pomladnozelene  vrhove  listovcev,  kako  veselo         
miglja slednji list drevja v vetrcu, kako žari nebo nad modrimi gorskimi vrhovi in čuje lahko lahko šumenje vodice v leskeči krasoti. Mladih jelk svcčicc pa gore v svetem jutru.   Komu?
Nihče ga ni videl iti po gozduj njega, ki o njem pripoveduje stara pripovedka. A v slovesapolni, praznični samoti doni vetra hvalospev. Tedaj se sklanjajo vrhovi in zvone beli zvončki ter zro z rumenimi očesci, čude se, v zlato jutro. Trn stoji ponosen v belem cvctnem krilu in divja črešnja ob vznožju griča siplje dehteče cvetje na zemljo. Vijolice pa in rumene trobentice krase travnik, da je videti kot krasna preproga, ki čaka ponižno, da pride Bog čeznjo.
Nihče ga ni videl. A duša čuti njegovo bližino. Lahko domneva, da pojde uprav tod mimo, ko zadoni krilatcev najslajši spev, Morda pridc v oblačilu svoje slave ravno tod mimo? — In njemu se klanja gozd, njemu vonja tisoč cvetov, njemu gore jelk svetle svečice. Zlata vodica mu žubori, blesti in šumlja. Vodica, ki jo iblagoslavljajo roke Kristove v jasnem velikonočnem jutru.
Nad gorami vzžari solnce in pozdravi blcsteče valčke. Ti pa hite po strmcih, travniku, skozi mrak in žarečo luč dalje, vedno dalje.
2e mogoče, da zapusti kak človek v žarečem velikonočnem jutru svoje ozko bivališče. Pa gre v tišini jutra skozi pomladnosvežo krasoto jgozda in cvetočih travnikov. Toda ne vidi in ne čuje nič. Njegove oči je zastrla bol, in njegova duša je slepa za tolažbo, ki mu jo nudi Bog na pot.  Le njegova bol živi.
Ob žuborečem virčku obstane in zrc blestečo vodico. Tako je čista, jasna in leskeča — človek vtakne roke vanjo. Domisli se pripovedke. — V tem jutru blagoslovljena vodica! In človek ne vprašuje, ne dvomi nič. Krasota, ljubkost žuboreče vodice ga omamlja in prevzema. Tako mu je, kot bi mu izmivala in čistila sence z duše. In vidi! — 0, to cvetje in to zelenje, živeča pomlad! Že dolgo ni vcč veroval, da je svct še tako lep. In ko gre nizdol ob svetli vodici, postanejo njegove misli čudno vesele. Nehote zaidejo k veseli resnici velikega dne in k Onemu, ki je vstal v blesku in slavi, ki je tudi trpel neizmerno.
S človekom sc je zgodil čudež. Zre lepoto pomladi s svojo dušo in zdaj ve, da je vsaka cvetica in cvet, zlato jutro in stara pripovedka — vse iolažnik, ki ga je poslal Bog v svoji neskončni dobrotljivosti trpečemu človeštvu. Spozna tudi, da je bila v vodici moč, ki je izbrisala slepoto njegove duše. In v tej noči da je bila božja ljubezen, ki tolaži bolna srca ter jih spominja, da sledi trpljenju tudi žareče velikonočno jutro.