Šolske stvari.
Zakaj si je štajarska dežela zavoljo ljudskih šol toliko stroškov nakopala.
Od  Save  20. oktobra.
Lepa štajarska dežela je kijubu mnogo bogatim zakladom, katere v sebi hram in tudi ra dan spravlja, kijubu precejšnji rodovitnosti srednjega in spodnjega dela zalo obubožala, zelo zabredla v denarne zadrege, v nemajhne dolgove. Kako se bo iz njih izkopala, to ne gre meni pretresavati in premišljevati. Tudi tega nočem preiskovati, v katerih oddelkih svoje uprave ni prav gospodarila. Jaz sem se namenil samo gospodarstvo in ravnanje pri ljudskem šolstvu obelodaniti, napake, vsled katerih je ono tako veliko stalo, da je tudi to mnogo pomoglo k sedanji mizeriji.
Prav je bilo, da so se učiteljem plače zboljšale; to je bilo silno potreba. Prav je bilo, da se je število ljudskih sol pomnožilo; odobravati se tudi more, da se je veliko šol na več razredov razširilo; hvalim tudi to, da fle je nekoliko za večje izobraženje učiteljstva potrosilo. Napredovalo se je toraj v marsikaterem obziru, in vsak duševni napreden stane tudi kolikor toliko novcev.
Pri katerih oddelkih ljudskega šolstva pa bi se bilo tedaj dalo kaj prihraniti? Najprvo pri tako zvanih deželnih meščanskih šolah. Stajarski deželni zbor je bil namreč ustvaril institut posebnih meščanskih šol še pred novimi šolskimi postavami, katere tudi so željo po meščanskih šolah izražale in jih vpeljale v mnogih deželah. Toda meščanske šole v smislu državne šolske postave so sam j višja kategorija ljudskih šol, in nekako nadomeatovalke prejšnjih^ nesamostalnih spodnjih realk, katerih je posebno na Ceskeoi veliko bilo. Stajarski deželni zbor pa je bil v mestih Gradec, Celje, Radgona, Fiirstenfeld, Judenburg, Hartberg in Voitsberg ustanovil tako zvane deželne meščanske šole, ki so bile še bolje z raznimi potrebščinami in pripravami preskrbljene, kakor nižje srednje šole, in na njib je bilo toliko in tako dobro plačanega učiteljstva nastavljenega, kakor na srednjih šolah. Bile so in so še te šole nekako realgimna-zije s tem razločkom, da se v njih klasičnih jezikov ni učilo, ampak na praktično življenje bolje oziralo. Občine, katere so te zavode sprejele, stavile so za nje jako lepa šoiska poelopja in se zavezale, šole v stvarnih potrebščinah podpirati. Vsa čast tem žrtvam za tako omiko, ako bi le ljudstvo po njej v istini hrepenelo! Ali z ozirom na stopinjo duševne izobraženosti štajar-skega ljudstva in z ozirom na slabo gmotno stanje, ter tudi gledč na majhno število stanovalcev v dotičnih meBtih je bilo pa še sprevideti, da so to previsoke šole za prosto ljudstvo.    To je tudi skušnja potrdila.
Razen celjske in graške deželne meščanske šole so vse druge te vrste in štejejo vedno prav majhno število učeccev*), posebno pa je v majhnih nemško-štajerskih mestih: Hartberg, Voitsberg, Fiirstenfeld, Judenburg celo malo meščanskih učencev, tako, da je samo dežela plačevala na leto poprek za enega učenca čez 70 gold., in občine gotovo tudi toliko.
V vseh teh mestih tako ,,nobelu osnovanih meščanskih šol ni bilo treba. Zadostovale bi bile meščanske šole v smislu državne šolske postave, kakoršoih je na priliko na Ceskem, Moravskem in drugod prav veiiko. V Hartbergu , Voitsbergu in v Ftirsteofeldu pa tudi v Radgoni Di se bilo morda opravilo s pet- in šestrazred-
*) Meščanske šole, ki so osnovane na podlagi državne postave in ki so ceneje, so bolje obiskovane.                 Pis.
nimi ljudskimi solarni. V Celji pa, kjer je še gimnazija, ne bi tako treba bilo meščanske šole. Ta je sicer dobro obiskovana, zato pa je gimnazija v primeri dosta slabo. Vsaj so si šole po svojem bistvu zelo podobne, torej rajše dobro obiskovanih šol ene kategorije, kakor pa slabo obiskovanih več vrst.
Nekoliko se je dalje grešilo pri štajarskem šolstva o tem, da se je mestom in trgom dalo veliko razredov, pri katerih so bili učitelji dobro plačani. Na ta način so bile dotične šole sicer dobre, a kmetu pa to ni vselej koristilo, kajti moral je večji davek plačati, a svojega otroka v daljno mestno in trško šolo pošiljati. Ako bi se bilo napravilo po vaseh več enorazrednih šol v ne predragih poslopjih, dobili bi bili taki učitelji na kmetih manjše plače, pa morda bi bili pri cenejšem in domačem življenji z manj obloženim kmetom vred za-dovoljnejši. Mesta, trgi in večje fare imajo dandanes res dosta šol, a nahajajo se manjše fare , podfare in veče vasi, posebno po spodnjem Štajerju, katere kijubu visokemu šolskemu davku še nimajo lastnih šol in ne pravih učiteljev. Moja misel pa je, da v prav njalih farah in podfarab še posvetnega učitelja treba ni. Naj se izroči poduk duhovniku, kateri ga bode brez dvombe rad in navadno tudi dobro oskrboval za nizko nagrado. Koliko bi se na ta način prištedilo! Pa liberalni nemški gospodje tega niso storili. Znani so mi slučaji, ko so se duhovniki, prijatelji šolstva, ponujali šolskim gospo-skam. Pri neki veliki fari je bila, na priliko, dvoraz-redna šola, ali podučitelja niso mogli za njo dobiti. Oo-dotni kaplan, ki je imel celč učiteljske preskušnje, se je bil neki ponudil, to mesto oskrbovati, — a ni bil sprejet. In pri kolikih šolah bi kaplani lahko eno učiteljsko službo nadomestovaii! Koliko bi se zopet na ta način prihranilo! Pa rajše se postavljajo tiste mestne gizdave in nemškutarske gospodične , kakor pošten slo-vensk duhoven. Mnogo bi se bilo prihranilo pri učiteljskih konferencah , katere so tako malo sadu dooašaie, kajti v njih so bili učitelji samo na nemšk način ko-mandirani, a svobodno se nihče ni smel za korist šolstva oglasiti, vsaj v domačem jeziku je bilo greh. Prepričan sem, da bi bilo mnogo za šolstvo in za svoj stan vnetih učiteljev zastonj prišlo k tem učiteljskim skupščinam, ako bi bili v njih svobodnejši zrak dihali, in ako bi bila njih pametno premišljena beseda kaj izdala.
Okrajne učiteljske knjižnice, o katerih se tudi toži, da mnogo stroškov prizadevajo, ne donašajo toliko koristi, kolikor stanejo. Izposojevanje iz njih je združeno z neprilikami, sicer pa ima učitelj še sam toliko knjig in časopisov, da se lahko iz njih mnogo nauči, ako ima le dovolj dobre volje in prostega časa. Za denar, s katerim so se nakupile učiteljske knjižnice , bi bil jaz učiteljem v njihovo lastnino nakupil takih knjig, katerih bi se bil učitelj, ki svoje duševne potrebščine najbolje poznd, sam izbral. Brez dvombe bi bral potem tudi slovenske, a ne kakor zdaj, ko so v tieth bu-kvarnicah zgolj nemške knjige.
-----    359    __