Vodnik po zbirkah narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodopisni del. Ljubljana 1933. Izd. in založil narodni muzej. 219 str. 108 slik. Cena Din 20'—. »Vodniku« po kulturno-zgodovinskem oddelku nar. muzeja, ki je izšel predlanskem in o katerem smo v »Učit. tov.« že obširno poročali, je sledil letos prirodopisni del. Ze od ustanovitve ljubljanskega muzeja je bila njegova naloga, zbirati in hraniti predvsem gradivo iz nekdanje Kranjske, oziroma po možnosti — zlasti po vojni — iz vse Slovenije. Gradivo iz tujih krajev je sicer tudi dobrodošlo in zaželeno, a ne more tvoriti jedra muzejskih zbirk. Jedro vseh zbirk ljufcljanskega muzeja tvorijo oni predmeti, ki nudijo sliko naše zemlje od kamenite podlage do rastlinstva in živalstva, do človeka in izdelkov človeških rok. Prirodopisne zbirke narodnega muzeja nam nudijo več ali manj popolno sliko prirodnin slovenske zemlje. Zbirke niso namenjene samo strokovnjaku in nimajo samo znanstvenega pomena. Prirodnine dajo gospodarskemu življenju smeri in cilje, to so temelji, na katerih slonijo naše pridobitne možnosti, naša gospodarska moč in po prirodninah moramo končnp usmeriti našo gospodarsko politiko. To je narodno-gospodarski pomen prirodopisnih zbirk in ob enem narodnogospodarski pomen novega »Vodnika«. Pri muzejskih zbirkah ne moremo zahtevati popolnosti, še marsikateri predmeti manjkajo, izpopolnitev je delo več generacij in možna samo s sodelovanjem vsega prebivalstva. Zrel in kulturen narod bo znal sam čuvati zanimivosti svoje dežele in se bo zavedal. da spadajo prirodne ali zgodovinske znamenitosti v javne zbirke. To je kulturnovzgojni pomen »Vodnika«, ki naj bo našemu narodu glasen opomin, naj čuva vse znamenitosti, naj jih zbira in naj jih da v varstvo javnim zbirkam. Kar smo povedali predlanskem o kulturno-zgodovinskem delu »Vodnika«, smemo ponoviti tudi zdaj o prirodopisnem delu. »Vodnik« ni katalog, ki našteva razstavljene zbirke po številkah ali omarah. To je voditelj, ki tolmači obiskovalcu vse važnejše predmete prirodopisnih zbirk in opozarja na njih znanstveni in praktični pomen. Zbirke v muzeju so prilagodene »Vodniku« tako, da je pri posameznih primerkih in skupinah na posebnem lističu navedena stran »Vodnika«, kjer najdejo obiskovalci vse potrebne podatke in tolmačenje. Smotrena ureditev je obenem dvignila uporabljivost »Vodnika«, rabi ga lahko znanstvenik, ki mu je snov znana, s pridom ga bo rabil tudi povprečno izobraženi ljubitelj prirode, ki bo ob »Vodniku« in zbirkah svoje znanje poglobil. Neobhodno potreben pa je »Vodnik« vsem obiskovalcem muzeja. Že nekoč smo želeli, naj bi naše učiteljstvo bolj pogosto kakor do zdaj, obiskovalo s svojimi učenci naš muzej. Velika ovira je bilo to, da nismo imeli »Vodnika« in so bile radi tega marsikatere zbirke obiskovalcem samo »nemi« predmeti. Te ovire ni več! »Vodnik« jc omogočil vsakemu učitelju, da se že doma pripravi na obisk muzeja, da si sam razširi znanje o naši ožji domovini in da pripravi svojim učencem v muzeju par ur najčistejšega veselja in jim širi duševno ob- zorje. Zato ne sme manjkairi »Vodnik< v nobeni šoli! Vem za težave krajevnih šolskih odborov, a cena 35 Din za oba dela »Vodnika« (kult.-zgod. in prirodopisni) je tako malenkostna, da jo zmore vsak krajevii šolski odbor za nabavo te važne narodne učne knjige. Zoološki oddelek je opisal muzejski kustos Fr. Kos. Pisec tolrriači gradivo od nižje organiziranih do popolnejših živalskih oblik. V tem okviru je mogel dati pregled morfološke in biološke razvojne stopnje od ene živalske skupine do druge. Največjo pažnjo je posvetil naravno onim zbirkam, ki so najbolj popolne, to so zbirke, ki so jih ustvarili naši najboljši znanstveniki in zbiratelji in kjer imamo primerke, ki so samo naši zemlji svojstveni. Sem spada živalstvo naših jam, planin in barja. Posebno še opozarja na živalske oblike in skupine, ki so redke, ki pri nas izumirajo ali so že izumrle in na živali, ki so po zakonu zaščitene. Pri skupinah in posameznih živalih je na kratko opisal njih oblike in njih življenje — berite n. pr. opis tatinske mravlje ali lubadarja — in je opozoril na <>dvisnost živalskih oblik od kemične in geološke osnove tal in klimatičnih razmer (Alpe, kraške jame itd.). Geološko-paleontološki oddelek je opisal Ivan Rakovec tako, da podaja hkrati geološki pregled vsega slovenskega ozemlja in najstarejšo zgodovino naše zemlje, ki jo bere veščak iz okamenin. Najstarejše so silurske in devonske tvorbe v Kamijskih Alpah in Karavankah. Njima sledi do-lnji karbon, v gornjem karbonu je bilo slovensko ozemlje pod morjem, ki se je umaknilo šele v gonijem permu. Srednji zemeljski vek se začenja s triusom, ki je ena najbolj razširjenih formacij na slovenskem ozemlju, morje je bilo raz- meroma plitvo, Centralne Alpe so molele kat otok iznad njega. Ob času dolnje krede je pokrivaio morje še vso Goriško, Notranjski in Dolenjski Kras, se razširilo do najvišjih gorskih skupin in pričelo polagoma upadati ob koncu krede. V eocenu — novi zemeljski vek — je pričelo morje naše kraje vnovič preplavljati, se zopet umikalo in nas zalilo v oligocenu od panonske strani do Ljubljanske kotline in Bohinja. Šele v pliocenu se je končno čedalje bolj umikalo proti zahodu. Diluvijalno dobo karakterizirajo ledeniki, ki so segali do Sv. Lucije, Radovljice in Velikovca. Iz te dobe imamo najbolj pogoste ostanke jamskega medveda. Z aluvijem, h kateremu prištevamo najmlajše rečne naplavine in jezerske usedline, je zaključena veličanstvena, stotisočletja trajajoča predzgodovina naše zemlje. Mineraloško-petrografski oddelek je opisal p. Janez Žurga, ki je omenil v prvi vrsti one nidnine in kamenine, ki so za Slavenijo posebne važnosti. Prvi početki človeške kulture so bili v tesni zvezi s kamnom, iz katerega je izdelal človek svoje orožje in orodje, ki ga je rabil v boju za svoje življenje. Dragocetie kovine, rude in rudnine so končno izzvale človeško lakomnost in vse one krvave politične boje, o katerih nam poroča že pisana zgodovina. Rastlinske zbirke, ki jih je opisal Fran Dolšak, so le v manjši meri občinstvu dostopne. Že po naravi in po načinu hranitve morejo služiiti predvsem strokovnim raziskovalcem. Izložene rastlinske zbirke so hranjene v treh steklenih omarah. Posebej naj opozorim na naše redke rastline, ki so po zakonu zaSčitene. Razstavljene so pod steklom na stenskih tablah v dvorani X. A. Pj—.