DELOVNI
VETERINARSKI
VSAKDAN
»Človek dobi še večje veselje do dela, ko vidi, da so Ijudje z njegovim delom zadovoljni!«
V vsaki številki objavimo razpored dežurstev veterinarjev in ob tem si niti ne mislimo, kaj vse se skriva za suhoparnimi da-tumskimi razporedi. PreživeJ sem dva dneva z veterinarji na te-renu in skupaj z njimi doživljal sicer njihov vsakdan, toda zame nekaj čisto posebnega in še neodkritega. In spoznanja, ki sem jih pridobil v teh dveh dneh so mi ustvarila sliko o njihovem delu, ki je vse prej kot lahko, je pa izredno zanitnivo.
S »«FIČKOM« NA POT...
„ Delovni dan veterinarja traja 24 ur in v tem času mora biti vedno na razpolago. To je težko doumeti tistim, ki imajo proste vikende rezer-virane izključno za izlete ali za počitek v družinskcm krogu. Tistim pa, katerim je to življenjski vsakdan, tak način življenja preide v kri, če-prav — to je treba priznati — ni vedno lahko.
Če teče vse brez nepredvidenih dogodkov, prično na veterinarski postaji na Grosupljetn ob 7. uri telefonično sprejemati naročilaza obi-ske veterinarjev in osemenjevakev na terenu. Vse to teče po že usta-ljenem vrstnem redu. Ob 8.30 se odpraviva na pot z vet. teh. Janezom Zorcem, ki opravlja reprodukcijo — to je umetno osemenjevanje go-vejih plemenic. Po ustaljenem vrstnem redu obiskov po krajevnih skupnostih greva tokrat najprej v Brezje pri Grosupljem, nato v Šmarje-Sap, potem na Blato ter dalje na Ilovo goro. Povsod so naju lepo sprejeli, tu pa tam pa je kdo tudi povprašal po »mladem pomoč-niku«, kajti osemenjevalec prihaja ponavadi sam.
»Pri našem delu je zelo pomemben odnos do ljudi. Veterinar mora vzpostaviti prijateljski odnos z Ijudmi, pozoren mora biti tudi do naj-manjše izboljšave, ker pohvala njihovega dela ljudem veliko pome-ni«, pravi Janez.
Z Velike Ilove gore se spuščava proti Dobrepolju. Cesta, bolje re-čeno — malo lepši kolovoz je čisto »spufana«, fičko poskakuje kot neubogljivo žrebe. »Tudi stalna vožnja utrudi človeka, vseskozi moraš biti pazljiv za volanotn, dan za dnem. Največ preglavic pa nam pov-zroča sneg, ko ostaneš sam sredi gozda z avtom obrnjenim povprek čez cesto, potem si pa pomagaj, kakoi veš in znaš! rf Rad mu verjamem. Janez nadaljuje: »Mi »stari mački« smo se zaljubiii v to delo in ne morem si predstavljati, da kakšen dan ne bi opravil svoje ture.«
ZASTARELA   MISELNOST   PREVLA-DUJE
Približuje se Videm—Dobrepolje. Zdi se, da tu telefonskih povezav ni kdo ve koliko. Sporočiia s prošnjami za obisk puščajo kar na uradu PTT v Vidmu ali pa v prav za to postavljenih nabiratnikih. Ponavlja se enaka slika: majhen hlev, vlažen in temen, notri nekaj krav, rejene pa
so različno — odvisno od gospodarja. Janez pravi: »Kmetu le redko lahko dopoveš, da je za njegovo živino dosti boljši zračen in svetel hlev!« In res vlaga kar »buši« ob vstopu v tako živalsko domovanje. Mogoče bi jim živali to laže dopovedale, če bi Ie lahko govorile.
Najina zadnja postaja na tem področju so Struge. Ustaviva se pri že priletni matnici, ki se z dvema kravama prebija na majhni kmetiji. Vprašam Janeza, koliko stane obisk osemenjevalca: »Za naš obisk, to je za osemenitev krave plača gospodar 500 din, še 150 din pa dobimo za vsako osemenitev iz občinskega sklada za pospeševanje kmetijstva. Skupaj torej 650 din, s tem denarjem pa krijemo stroške prevoza, na-kupa semena, ostanek pa gre za osebne dohodke!«.
Iz Strug se vračava proti Grosuplju, med potjo opravi Janez še dve reprodukciji v Mali Račni. Ura je kazala nekaj minut do 15. ko sva se vrnila na postajo.
ZATIRANJE MASTITISA
Ravno tako, kot osemenjevalec, tudi veterinar vsako jutro do 8.30 sprejema naročila za obiske po občini. Tistega dne sva z veterinarjem Zoranom Vukeličem odšla najprej v Malo Račno, kjer je Zoran z in-fuzijo pomaga) kravi s siabim metabolizmom. Ko nadaljujeva pot proti Ivančni gorici, Zoran razmišlja: »Delo terenskega veterinarja je specifično moško delo, naporno in zahteva celega človeka. Poleg tega, da si vsak dan na poti, te vsak četrti teden čaka še sedemdnevno dežur-stvo, ko moraš biti praktično 24 ur v stalni pripravljenosti!«
Približujeva se Ivančni gorici. To področje — jugovzhodni del ob-čine pokriva s svojim delom vet. Miha Pangerc, prav tako pa deluje tu tudi nova moč Veterinarskega zavoda »Krim«, vet. Miha Skubic. On se ukvar ja izkl jučno z zatiran jem mastitisa pri govedu na celotnem po-dročju občine.
»To delo poteka po vnaprej začrtanem programu in se sedaj v ob-čini približuje koncu. Od vsake krave je potrebno vzeti vzorce mleka, katere se dostavi v Ljubljano na laboratorijske raziskave.«, pripove-duje Miha. »Poleg tega pripravim za vsako kravo še evidenčni karton zdravljenja.
Uspeh pri zatiranju mastitisa se lahko doseže le s sistematskim pri-stopom in delom, drugače so vsi poizkusi jalovi. Mastitis povzroča ve-liko škodo tako na družbenih posestvih, kot v zasebnem sektorju, saj dajejo krave mnogo manj mleka, to pa je dosti manj kvalitetno kot sicer!«
Miha končuje z jemanjem vzorcev. Sedaj jih je treba takoj spraviti v Ljubljano, zato se posloviva, jaz pa se pridružim vet. Mihi Pangercu, ki se odpravlja v Krško vas in potem dalje v Ambrus.
V Krški vasi ima opravka z akutnim vnetjem vimen pri kravi. Po opravljenem postopku dobi gospodar še navodila za pravilno ravna-nje v prihodnje in že peljeva proti oddaljenemu Ambrusu. Pogovor zopet steče. »Skoraj nikoli ne moreš pričakovati popolne ekonomič-nosti pri obiskih, to je povrnitev stroškov za zdravila, delo in pot, kajti kmet ima z bolno živaljo že tako dosti težav«. Nadaljuje: »Tudi mi se trudimo, da čimprej pridemo do ljudi, katerih živali so zbolele. Čldvek dobi še večje veselje do dela, ko vidi, da so ljudje z njegovim delom zadovoljni!«
Takole poteka odvzem vzorcev mleka kravam, katere sumijo, da so zbolele za mastitisom. S tem se ukvarja vet. Miha Skubic
SKUPINSKO     ZAVAROVANJE     GO-VEDA
Ambrus. Ta krajevna skupnost ima to posebnost, da šo vsi kmetje skupinsko zavarovali živali — predvsem govedo, pri Zavarovalni skupnosti Triglav — dolenjski območni skupnosti iz Novega mesta. Kmetje plačajo letno določeno premijo glede na vrednost živali, vse nastale stroške zdravljenja in pa stroške pri poginu živali pa potem plača zavarovalnica. Miha pravi: »To skupinsko zavarovanje res lahko imenujemo pospeševanje kmetijstva. Nemalokrat se namreč zgodi, da nas ljudje ne kiičejo, če žival zboli, ker se pač bojijo visokih stroškov, če pa žival kasneje pogine je pa škoda še večja. Tisti pa, ki imajo živali zavarovane brez bojazni kUčejo veterinarja, ki marsika-tero bolno žival še reši!«
Vet. Miha Pangerc pri zdravijenju akutnega vnetja vimen pri kravi v Krški vasi. (vse foto: Bojan Ambrož)
Tokrat sva naletela na zelo zanimiv primer — kravi je bilo treba po porodu odstraniti posteljico. Miha je to strokovno opravil, gospodarju pa sta poleg zdrave krave—matere ostala še dva lelička. Zadovoljstvo je bilo veliko.
V hišo stopiva le toliko, da Miha napiše račun. »Zelo dobro bi bilo, da bi se tudi druge KS v občini odločile za podobno zavarovanje, kate-rega prednosti so očitne. KZ Stična je že pokazala pripravljenost, da finančno in organizacijsko podpre taka prizadevanja!« pravi Miha.
Vrača se proti Ivančni gorici.
Miha še pristavi: »To s čemer sva se ukvarjala tekom današnjega dne je le nekaj, s čemer ima veterinar vsak dan opravka na terenu. Naj povem, da poleg vsega navedenega opravljam še kontrole transportov živali z namenom preprečevanja širjenja kužnih bolezni in nenazad-nje tudi kontrole odloka ZIS o prepovedi klanja telet.«
Veselje je gledati ljudi, ki se po opravljenem zdravljenju njihovih živali poslavljajo od veterinarja s ^valežnostjo v očeh. To je res lep občutek, ko vidiš, da si pomagal sočloveku iz težav. In priznanje je že svetla iskra v očeh, ki se utrne v zahvalo.