127
Sadjoreja, gojzdi, murboreja in marsikaj druzega na Gorenjskem.
Ko je lani neki popotnik začel popisovati „velike kebre1' po Gorenskem, sem radovedno pričakoval, kdaj da bo do Gorij prikoračil in kaj da bo od njih povedal. Pravo! prav dobro jo je pisavec zadel; namreč on Gorjanov ni ravno hvalil, pa jih tudi ni preveč grajal. — Res, kebrov se tudi v Gorjah ne manjka; toda, ako se Gorjani drugim seijanom primerjajo, so oni v sadjorejstvu, v obdelovanji polja in gmajne veliko več storili kot drugi. Pridi, prijatel, v jeseni, in ako nam ljubi Bog blagoslovi zopet drevesa z obilnim sadom, se boš lahko sam prepričal, koliko žiahnega sadja imajo Gorjani, — in smem ti zaterditi, da vsak gospodar ti bo rad pripustil, da pokusiš ta ali uni sad ali ga še celo v žep vtakneš; vidil boš, da Gorjani niso taki vmazanci, kakor si jih nekteri mislijo. — Tudi tiste svojeglavneže, ki zmiraj terdijo, da se gmajne ne dajo lahko v rodovitno polje spreoberniti, in menijo celo, da jim neobdelana zemlja več dobička donaša kakor obdelana, v spomladi v Gorje povabim, in z veseljem vas bom v take kraje peljal, kjer je pred 5 ali 10 leti ternje rastlo; vidili in prepričali se bote, da dobra volja in pridne roke zamorejo v kratkem tudi  pusto zemljo spremeniti v najlepše  njive.
Rebri, o kterih sem že od začetka omenil, da se jih tudi v Gorjah ne manjka, le po gojzdih hostno drevje prav požrešno objedajo; al teh kebrov ne bom popisoval, ker ne vem, ali bi s kebri ali kebrovci deržal; saj, ako kteremu kebru rečem, zakaj da tako požrešno gojzde do kosti objedajo, me hitro zaverne in pravi, da je to smertni greh, kebri sami dobro vemo; toda ako pokluke sami ne oberamo, pa kebrovci ptuje kebre skupej nažcnejo, ki še vse hujše zobe v drevje zasajajo kot mi; toraj je bolj prav, da pečenko, dokler je je kaj, sami domači kebri povžijemo, kakor da bi jo ptuji povžili! — Tudi tistih velikih kebrov, ki so pred 5 leti v šolsko drevesnico priferfrali, in nam v eni noči pozobali več tavžent drevesc, ne bom danes popisoval, ker jih po imenu dobro ne poznam, — in ko bi jih tudi vjel in spoznal, bi jih ne hotel na bučko nabosti in gosp. Šmidu v Šiško poslati; zakaj poboljšali so ee in nič več drevesc ne objedajo; zato bom raje povedal, kaj da je naše kebre k poboljšanju pripeljalo, da nič več sadnih drevesnic ne objedajo; namreč potem, ko so nam tisti veliki kebri drevesnico pozobali, so naš častiti gosp. fajmošter v pridigi te kebre tako grajali, in škodo, ki so jo storili, tako živo popisovali, da so menda vsi keršeni kebri sklenili, se z zobmi sadnih drevesc nikdar več ne dotakniti. Ta pridiga g. faj-moštra pa ni le poboljšala kebrov, ampak je bila vsem po-slušavcom v velik prid, ker jim je dala pravi zapopadek od drevesnic. Ko smo pred 7 leti v Gorjah s šolarji drevesnico napravljali in peške sejali, so se nam marsikteri, sicer pametni ljudje posmehovali, pa nekteri so se še celo hudovali in rekli, da bi bilo bolj prav, ako bi se ta prostor, ki je bil za drevesnico odmenjen, raje za kaj bolj koristnega porabil; — menili so namreč,  da je to le otročarija!
Toda — hvala Bogu — zdaj je pri nas vse (irugače: več posestnikov mi je že reklo, da dajo radi prostor zastonj, ako hočem zopet drevesnico napraviti; toda ker eno malo že imamo, namreč toliko, da se morejo učenci v sadjorejstvu podučevati, se ne mislim s tem bolj ukvarjati, kakor mi je dolžnost, ker naša mladina ima zdaj že sama po sebi za to veselje; toraj sem sklenil, se raji vprihodnje niurbne reje lotiti; zakaj prepričal sem se, da je zemlja
in lega naših gričov,   posebno V7 i šel niče in Ho m a   prav dobra za m ur bo.
H koncu danes le še to-Ie pristavim: Veliko koristnega bi se dalo vpeljati na Gorenskem, ako bi ne deržali taki možje, ki imajo v tem kaj govoriti, pod pazdiho rok! Res za svoj žep še vsak kaj dela, le za splošni prid — kar je pa vendar vsakega človeka sveta dolžnost — nam je vse premalo mar I                                                                  Jaka.