1. J.: LISTEK. Simon Meglič. Skoro bi bili pozablli ria moža, ki je izdihnil med tiskarskim štrajkom 16. okt. pr. 1. Bil je to Simon Meglič, nadučitelj v pokoju na Vranskem. Tovariš, ki je deloval v šoli celih 40 let, in ki bi naj bil radi svojega dela zunaj šole za vzgled m?rsikateremu mlajšemu tovarišu in tovarišici. Zasluži, da mu postavimo tu skromen spomenik. Simon Meglič je bil rojen leta 1848. v Tržiču na Gorenjskem. Po končanih študijah se Je podal na Štajersko ter bil nameščen v Ljutomeru, kjer je služboval par let. Kakor mi je večkrat sam pripovedoval, je bil tu jako priljubljen. Radi njegove živahnosti in dovtipnosti je vse iskalo niegove družbe. Vendar pa ni ostal dolgo v Ljutomeru, ampak se je preselil vSavinjsko dolino na Vransko, kjersije Doiskal družico in kjer je ostal do svoje smrti. Tu je imel tudi svoje posestvo ter je živel nadvse srečno in zadovoljno. Kakega pomanjkanja on ni poznal, tudi takrat ne, ko so bili za učiteljstvo najslabši in najhujši časi. Na Vranskem se je lotil z vso vnemo dela v šoli. LJubili so ga otroci, spoštovali tovariši. Leta 1869. ga najdemo med ustanovitelji ,,Savinjskega učit. društva". V tistih časili je bilo malo šol in malo učiteljstva. Šole so bile raztresene, oddaljene po več ur druga od druge. Naši takratni tovariši: Brezovnik, Škoflek, Meglič so bili v Savinjski dolini duša vsega takratnega šolskega in učiteljskega gibanja. Ni bilo zborovanja in naj je bilo to v Celju, Šoštanju, Mozirju ali Gornjem gradu, da bi ne bil navzoč tudi tovariš Meglič. Z živo besedo je vnemal svoje tovariše za stanovsko organizacijo, kateri je posvetil v tistih časih ves svoj prosti čas. Nastopal je povsod za pravice in ugled svojega stanu. Delovanje v ,,Sav. učit. društvu" je bilo v tistih časih jako težavno, če pomislimo, da se je isto raztezalo po sedanjem vranskem, celjskem, gornjegrajskem in §e delu šoštanjskega okraja. Stalo je to mnogo truda in denarja. Vendar se tovariš Meglič tega ni ustrašil, ampak je delal po začrtani poti krepko in neustrašeno naprej. V priznanje zaslug, ki si jih je pridobil pokojni tovariš za našo organizacijo, pred vse;a za ,,Sav. učit. društvo", ga je isto o priliki svcje 50-letnice leta 1914. imenovalo svojim častnim članom. Napravili smo mu s tem veliko veselja, in mož je imel nemalo zadošČenje, da smo na ta način hvaležno priznali zasluge, ki si jih je stekel za društvo v svojih mladih letih. L. 1900. je postal nadučitelj na Vranskem. Šo!a se je razširila v šestrazrednico in obenem preselila v novo šolsko poslopje. Kot šolski voditelj }e bil svojemu podrejenemu učiteljstvu vrl tovariš in svetovalec. Zato smo živeli ž njtm v najlepši harmoniji. Duševno in telesno čvrst je šel Ieta 1910. v pokoj. Toda možu, navajeneinu na delr, se je odprl sedaj obširen delokrog, Posvetil je vse svoje moči občini, posojilnici, okr. zastopu itd. Bil je član vseh narodnih društev ter je do zadnjega aktivno nastopal pri koncertih in gledaliških predstavah kot živahen igralec. Držal se je dosledno načela, da je učitelj prvi poklican v to, da deluje med ljudstvom y prosvetnem oziru. Da, da, Simon Megiič je storil vedno svojo dolžnost v šoli, pa tudi zunaj šole ter ni zapravljal zlatega časa Bogu in narodu! Zato ga bridko pogrešamo ;n prav zato ga ohranimo v najlepšem spominu.