Najžalostnejši dogodek mojega življenja Slika. — Spisal Veselko K ilo je o velikih počitnicah. ) Nekega vročega popoludne sem prišel k svojemu součencu Ivanu, do kojega rodne vasi setn imel dobre pol ure hoda. Fozdravivši ga po stari domači šegi mu rečem: „ Janko, lej drevi, ko se hlad naredi, bi bilo prav prijetno malo voziti se po Savi. Čoln imam s seboj, kajti ravnokar sem se pripeljal gori po Savi. Nikoli se mi ni zdelo tako prijetno, ko ravno danes. Valovi so mirni, voda ne ravno prevelika, tistih dveh vrtincev pa, ki sta tam doli pod cesto, se že lahko ogneva. — Lej, danes bi tudi prav lahko obiskala Milana. Vceraj sem zvedel, da bode danes in jutri doma. Prihodnji teden hoče nekoliko potovati po Gorenjskem. Ne bi li bilo torej dobro, če bi ga danes poiskala ?" lvan ni črhnil ne črne, ne bele. Vendar pa je bilo videti, da bi rad ustregel moji želji. To je videla tudi njegova vrla mati, ki je iz košare metala svinjam zel na prostoren dvor ter vmes zvesto poslušala moje besede. Odgovorila je torej mesto Ivana: ,,Kaj se bo hodil vozit? Bi se menda rad utopil? Le nikarte se tako radi z vodo ne igrajte, ko ni nič strašnejšega kakor globoka voda. Sedita rajše tja v utico; jaz vama pa prinesem vrč vina in kruha. Pa se bodeta boljše z-abavala nego na vodi." ,,Je že prav, mati; pa midva bi rada obiskala svojega prijatelja Milana. Saj vozila se tako ne bodeva mnogo po Savi. Tja pa nazaj, pa bo. Pustite ga torej, pustite", pregovarjal sem jaz Ivanovo mater. ,,Naj bode! S teboj le naj gre. Saj z drugim bi ga itak ne pustila. Pa če se vama pripeti kaj hudega, boš ti Kaiol vsega kriv", odgovorila mi je mati ter piistavila: ,,Noei pa ne čakajta. Lahko zajdeta v kak vrtinec in se oba utopita v Savi." ,,Mati, ne bojte se za naju. Bodeva že dobro veslala in se vrtincev varno ogibala." Kekši, mignem Ivanu, ki je vesel, da mu je mati dovolila, korakal za menoj navzdol proti Savi. Stopila sva v čoln, ki je bil priklenjen za dcbelo jelševo vejo. Ivan se vsedc na sredi. Jaz pa sem zasel mesto krmarja. Odklenivši čoln, porinem ga krepko z veslom od brega in — bila sva na Savini gladini. Vozila sva naravnost prek reke. Na tem kraju teče Sava precej mirno, tako da se brez 173 veiikega napora lahko vesla tudi proti vodi. Srečala sva starega ribiča, ki je sedel v ne premajhnem čolnu ter zamišljeno zrl v vodo za trnkom. ,,Oče", zakričim mu, ,,ali je Mavričev študent doma?" ,,Ka-a-aj?" zatulil je starček, ki je stoprv sedaj zapazil naju : tako je bil zamišljen v svoj posel. Ponovim torej svoje vprašanje še jedenkrat. „0, ne; ni ga ne! Zjutraj se je odpeljal z očetom v goro. Težko, če je že doma. Jaz bi že trdil, da ga še ni", odgovoril je ribič ter se zopet za-gledal v svoj trnek. ,,Kaj se hočeva sedaj tja voziti, saj ga res bržkone ni doma", rekel sem torej Ivanu, ,,pa se raji voziva nekoliko časa. Saj vidiš, kako je prijetno." Ivan je bil z mojim predlogom zadovoljen. Vendar pa je bil vedno nekako zamišljen. Voziia sva se dobro uro po Savi pogovarjaje se o raznih rečeh. ,,Daj, bodem še jaz nekoliko časa krmaril", poprosil me je moj tovariš. Jaz pa sem njegovi želji rad ustregel in pristavil: ,,Pa dobro vodi!" Pa zdajci se začuje iz daljave močen žvižg. Izza hriba se približa želez-nični vlak. Oba sva obrnila na železnega konja večjo pozornost nego na , čoln. Skoro sva pozabila, da sva na vodi. Kar se meni zazdi, da se čoln mnogo hitreje pomika nego preje. Ozrem se torej okoli sebe in zapazim sebi in svojemu tovarišu v velik strah, da je mej tem, ko sva se midva zagledala v lokomotivo, zašel najin čoln v močan vrtinec. ,,Kreni z veslom!" zavpil sem Ivanu na vso moč. A bilo je že prepozno. Komaj sem besedi izgovoril, izginil je zadnji konec čolna v vodo in z njim tudi — Ivan. V trenotju skočim za njim. — — — Držeč Ivana za lase in premočen po vsem životu pripiaval sem na Savino obrežje. Kmalu je priletelo mnogo ljudij iz vasi. Mej njimi tudi mati nesrečnega Ivana. Hitro poklekne na tla k Ivanu, da bi se prepričala, ali še živi. A nesrečnež ni dal od sebe nikakega glasu. Obličje njegovo je bilo bledo ko zid. Ljudje so drgnili Ivana in se prizadevali na vse načine, da bi ga pri-pravili k zavesti. In res se je slednjič malo zavedel. Žalosten sem stal poleg na pol mrtvega tovariša in nisem mogel spre-govoriti niti besedice. Pa kako bi tudi ? Saj nisem bil jaz v nič manjši nevarnosti nego Ivan. Nesiečna Ivanova mati je močno ihtela in na obrazu ji je bilo brati neizmerno boiest. ,,Ti si kriv!" rckla je jezno-žalostno meni, ki se ji nisem upal ugovarjati. Ivana so nesli domov. — — — Začetek šolskega leta je bil vedno bliže. Slednjič je prišel čas, da sem se zopet popeljal v mesto. ->* 174 Druga leta sva se z Ivanom vedno skupaj vozila v šolo, a letos sem se peljal -— sam. Nemogoče je popisati čustva, ki so mučila mojo dušo in srce na tej poti. preje je imela ta vožnja za naju vedno nekako prijetnost, — saj se clovek tudi počitnic slednjič naveliča —, a sedaj sem sedel na vozu brez najljubgega m| tovariša. Ubožec je zdihoval doma na posteljt. Skoro nisem opazil, da drdra voz že po mestnem tlaku : tako sem bil utopljen v žalostne, tužne misli. Bilo je zopet o velikih počitnicah. Zahajajoče solnce je stalo komaj tri pedi visoko na nebu, ko scm stopal nekega popoludtie proti rojstveni vasici svojega prijatelja. Kakor vsak dan, hotel sem ga tudi danes obiskati in tolažiti v njegovi bolezni. A ko se približam njegovemu stanovanju, zapazim, da prihajajo po-samezni ljudje i2 ivanOvega doma. Takoj me prešine neprijetna misel: ,Kaj, če je Ivan že mej mrtvimi ? To so gotovo kropilci!' In res. Ko vstopim v sobO; odkrije se mojim očem ncnavadno žalosten prizor: Ivan na mrtvaskem odru! Kakor strela z jasnega neba iznenadil me je ta prizor. Zadnje dni se jc jvan namreč nenavadno dobro počutil ter že gojil veselo nado, da bode mogel zopet iti začetkom šolskega leta v mesto. A preteceno noc ga jc mrziica z vso silo zgrabila. Bilo je po njem. Imel je še prC(i smrtjo veliko srečo, da je prejel v zadnji uri sveto popotnico. Nem sem sta] pred mrtvaškim odrom, ter nepremično kakor marmornat kip zrl v bledo obličje preminolega mi prijatelja. Zdelo se mi je, da se drži nekoliko na smeh. IJa kako bi se tudi ne, saj je zaslužil s svojim potrpež-ljivim trpljcnjetn \n udanostjo v voljo božjo vajsko veselje. Pokleknil sem ter doign moiil za dušo rajnega. A mislil sem tudi na pretekle dneve, \[ sva jj^ j