Kako je risati zemljevid solske obcine. Konferenčno poročilo. e nekaj let sem se razpravlja pri raznih učiteljskih zborovanjih o ^" zemljepisnern pouku v naših ljudskih šolah. Tudi v strokovnih listih se o tera predmetu ranogo piše. Zdi se rai in bode pač tudi resnica, da zemljepisni pouk ne doseza še učnega smotra, zlasti pričetni ne glede spoznavanja domačega šolskega kraja. Vspehi pričetnega zemljepisnega pouka nikakor niso popolnoma povoljni. In ti nepovoljni vspehi ovirajo brezdvomno tudi razvoj daljnega zemljepisnega pouka zlasti glede razumnega čitanja zemljevidov. Pa zakaj se ne doseza s pričetnim poukom v zemljepisji povoljnih vspehov? Vsakdo bode odgovoril: ,,Učil nam primanjkuje in to v prvi vrsti dobrega načrta šolskega okoliša". Resnično je to, a vzrok temu je tudi. to, da otroke premalo seznanjamo se šolsko okolico na prostem, z njeno naravno lepoto in s potrebnimi zeraljepisnirni pojmi. Tem večkrat se poučuje zemljepisje na prostem, tera vspešneji, tera plodoviteji bode zemljepisni pouk, tem več bodo dobili otroci veselja do tega pouka, a tudi še posebej do narave sarne. Kolikor več se je prepotovalo domačega kraja na raznih straneh, kolikor več se je opazovalo zemeljskih oblik, toliko bolje bodo znali pozneje otroci z razumom zemljevide čitati. Iz slike kacega kraja, katerega še nikdar nisrao videli, naj bode še tako dovršena, ne moremo nikdar dobiti popolnoma jasnih pojraov v dotičnem kraji. Ako smo pa kraj sami videli in si ga natančno ogledali, potem nam je slika prav dobro sredstvo, s katerim si kraj popolnoraa predočimo. Iz tega sledi tedaj, da je treba učencem vsaj jeden del šolske okolice dobro ogledati, potern bodo se le umeli, kaj predstavlja dotični zemljiščni del v horizontalnej projekciji na papirji. Ker je pa pri tesno odraerjenem času za zemljepisje učitelju nemogoče z otroci mnogo potovati, ker bi se tako pogosto sprehajanje učiteljevo z ucenci zdelo šolskim občanom, ki pouka ne umejo, popolnoma nepotrebno, bode pac take izlete v prosto omejiti na trikrat ali dvakrat v letu. Gotovo pa bi ne bilo prav, ako bi učitelj zaradi zemljepisnega pouka nikdar ne peljal učencev na prosto. Da pa učitelj pri tem pouku na prostern doseže svoj smoter, je v prvič treba, da se za ta pouk dobro pripravi in drugič z učenci to, kar so prehodili in videli, ž njimi tudi risa. V to svrho je učitelju napraviti z načrta šolske občine, seveda ako ga ima, kopijo zemljišča, ki ga namerava z učenci prehoditi. Seboj se vzame tudi papir, ki je priterjen na risalno desko; na vrhu tega papirja se napravi raera, po katerej se risa, n. pr. 1:5000. Določijo se strani neba s tem, da se po sredi papirja potegneta po dolgem in širokem dve črti. Pri rokah je imeti tudi kompas. Pota, ki se prehodijo, se zraerijo s koraki, ki se potem prestavijo na metre (20 korakov odrašenega človeka je 15 metrov) in na papirji naznačijo. Kako je pričenjati zemljepisni pouk, to bode pac vsakerau znano. Ko se je namrec določila lega šolske sobe in ko se je zmerila po dolgosti in širokosti, narisamo jo na šolsko tablo z dotično sobno opravo. Za tem preidemo k načrtu doticnega dela šolskega poslopja, v katerera se nahaja šolska soba. No, vse to ne dela učitelju nobene posebne težave, zato mu ni treba biti izurjenemu v risanji, poznati mu je le Saatzerja, ki ima vse to narisano v knjigi pri razpravi o metodičnem zemljepisnem pouku.*) Tudi risanje najbližje šolske okolice ide še skoro vsacemu srečno izpod rok, a ko se mu je oddaljiti po raznih potih do šoli sosednih vasi, kar na enkrat zastane, ni mu mogoče naprej. Tu, kjer mu je polagati temelj za razurano čitanie zemljevidov, mora na enkrat prenehati s poukom, ker mu ni raogoče pokazati ucencu učila, s katerim bi se pričeti pouk temeljito, uspešno nadaljeval. Nedostaje tu učitelju najiraenitnejšega učila, t. j. načrt najbližje šolske okolice, načrt kraja, v katerem se nahaja šola z dotičnimi parcelami. Za to učilo imam v mislih kopijo katastralne raape. Ne spominjam se, da bi bil kdo pri razpravi o pričetnem zemljepisnem pouku tega ucila omenjal, morda zato ne, ker je načrt šolske obcine identifikoval s katastralno mapo. Meni se zdi navedeno učilo jako velike važnosti za ljudsko šolo. Ako šola uči za življenje, potem je nedvorano potrebno, da se tudi zemljepisni pouk tako uredi, da se bode učenec, zapustivši ljudsko šolo, tudi v praktičnem življenji ž njim okoristil. — Skoro vsakdo, goiovo pa vsak posestnik, ki ima tudi zemljišče, pride v položaj, da rau je rabiti mapo. In vendar kako malo, posebno kraeckih posestnikov je, ki bi se v mapi spoznali. Za to je po mojem ranenji kopija katastralne raape najvažnejše ucilo za prvi zemljepisni pouk. Navaditi je vsekako otroke čitati mapo, kar jim tudi ne dela prav nobene težave, ker so konvencijonelna znamenja lahko zapomniti in je teh tudi menj, kakor na sedanjih vojaških špecijalnih zeraljevidih. Ker je otrokom kraj, kjer se nahaja šola, večinoma popolnoma znan, ga še celo ne bode treba obhoditi; tudi bi učitelju ne bilo ljubo, ako bi vodil otroke po vasi, kajti pri takem pouku bi imel preveč odrašenih radovednežev, ki bi ga z raznimi šaljivimi opazkarai motili pri tem poslu. Ko so se naučili učenci spoznavati mapo, pridobili so si že precej sposobnosti za umevanje in čitanje drugih zemljevidov. *) O tem tudi profesor Orožen: Metodika zemljepisnega pouka. — Dimnik: Dornoznanstvo v ljudski šoli. Za tem ucilom pride na vrsto šolske občine nacrt, na katerem se, prepotovavši vsaj nekaj šolske občine, priučuje orijentiranja, konvencijonelnih znamenj, kolikor toliko tudi poznavanje zeraeljskih oblik in drugo potrebno. Ako učitelju tudi slednje omenjenega učila primanjkuje, potem mu je sploh nemogoče učence do pravega umevanja zemljevidov dovesti. Učitelj brez tega učila bode kmalu z obravnavanjem šolske oboine gotov, kar je tudi samo ob sebi umevno, ker ne raore pred učenci razprostrto krajevno sliko predočevati in pojasnevati svoje učne tvarine. Določivši lego posameznih vasij šolske občine, naštevši jih in omenivši, kar se mu zdi najvažnejše in prebravši dotično berilo, prešel bode k obravnavi okrajnega glavarstva poučujoč tako, kakor se je za oasa svojega šolanja sam učil. Miraogrede naj omenjam tu učil, katera bi morala iraeti vsaka šola za pričetni zemljepisni pouk in sicer v tolikej velikosti, kakor so navadni stenski šolski zemljevidi. Ta učila so. 1. Očrt šolske sobe. 2. Očrt notranjih prostorov šolskega poslopja. 3. Najbližja šolska okolica, kopija katastralne mape. 4. Šolska občina in 5. Relief (pridvižni zemljevid) šolske občine ali vsaj jednega dela, katero učilo je rabiti pri pouku prej, kakor načrt šolske občine. Kot neizogibna potreba teh učil se vedno povdarja, kadar je govor o prvera zemljepisnem pouku, toda smelo rečem, da vseh navedenih učil gotovo še nobena šola nima. In kako pa naj si jih šola pridobi? Kupiti jih ni mogoče, ker jih ni nikjer dobiti! Ne preostane tedaj druzega, da se učitelj mora sam poprijeti tega sicer nehvaležnega posla. Ravno posebna umetnost pač ni, si ta učila napraviti, a žalibog je vendar jako malo učiteljev, ki bi se bavili s tem poslom, akoravno jih iraa mnogo prav resno voljo pripraviti svojej šoli tako učilo. In zakaj se tako raalo učiteljev peča z izdelovanjem potrebnih učilsploh? Seveda pač zato ne, ker se tega niso učili tam, kjer se učitelj pripravlja za svoj poklic. Po tem precej dolgem uvodu, kateri se mi je pa zdel potreben, preidem do reševanja svoje naloge, kako je risati načrt šolske občine, oziroraa najbližje šolske okolice. Ker nam je napraviti najpoprej kopijo najbližje šolske občine iz katastralne mape, določirao na tej, v katerern obsegu nara je to kopirati. Občinska mapa se dobi lehko pri županu, ker jo iraa skoro vsaka občina. Ako bi jo pa le ne iraela, dobiti je posamezne liste za nekaj krajcarjev pri raapinera arhivu v Ljubljani. Ker na teh listih niso poslopja in pota z barvarai zaznamovana, dobro jih je pobarvati že zaradi pregleda, kakor tudi potrebno opisati. Vse parcele pa so se številkarai natančno zaznamovane. Na raapi se tedaj oraeji prostor, ki se bode kopiral, s pravokotom. Dolociti je potem raero, po katerej bode original povekšati n. pr. 1:1000. Napravi se na poseben papir mera originala in kopije. Zmeri se ab in «c in prenese na povekšano mero; ab in ac v povekšani meri se zaznamujeta na tleh v sobi s kredo, kjer potegnemo še cd in bd. Iz tega pravokota na tleh razvidimo, bode li nam določena mera ugajala ali ne, bode li treba vzeti manjše ali še večje mere. Nikakor pa ni odobravati, da bi se original dvakrat ali trikrat povekšal, ker mera kopije potem ni večkratnik od 10; take mere pa so le redkoma v porabi. Ko smo se odlocili za velikost kopije in napravtli transverzalno mero originala in kopije, razdelimo ab in cd na dva dela in potegnemo ef} ac in bd pa na toliko delov, kolikor bode iraela kopija listov, n. pr. na tri dele ag = gi = ic. Zmeri se potem prav natančno ag, prenese na povekšano mero in rezultat te mere na prvi list kopije, na katerem se zaznamuje pravokot ageh. Prvi list kopije položimo vrh drugih, nastavimo iglo na vogle prvega pravokota in prebodemo ž njo tudi druge liste, vsled česa so pravokoti na vseh listih natančno skladni. Sedaj se prične s kopiranjem, katero lehko vršimo na dva načina in sicer s kvadrati ali s pantografom. Pri prvem načinu razdelirao original na cm2, ali ako originala ne smemo črtati, prezorni papir (Pauspapir), ki ga po originalu razpremo in dobro pritrdimo. Istotako se razdeli kopija na kvadrate s povedano mero. Ako kopiramo v meri 1:1000, odmerirao na povečani meri 28 cm, kar znači na kopiji dolgost stranice kvadrata, ker je mera na katastralni mapi 1 :2800. Pri kopiranji s kvadrati je zaradi natančnosti tudi potrebno vse kvadrate prvega lista naznamovati z iglo na drugih listih. Ta način kopiranja je silno mučen, zraven tega pa tudi nenatančen, posebno pri povekševanji; tera vecja mera povekšanja, tem težavneje in tem nenatančneje delo. Val. Burnik. (Dalje prih.) /"