J. E. Polak: Ljudevit Stiasny. Ob deževnih dneh, ko opravim uradnc pbsle. zame ni lepše zabave, nego je čitanjc združeno s kajenjem. In tak dan jc bil, ko sem zaskdil v »Uciteljskem tovarišu« novico, da praznuje šolsiki nadzornik v pok. Ljudevit Stiasny sedemdesetletnico svojega rojstva. »Sedemdeset let!... On?« — Tako sem se začudil in moje misli so objele moža, 'ki je vreden, da se ga ob tem velikem njegovem prazniku domislijo vsi oni, ki jim je bil mentor in dobrotnik v besede pravem ppmenu. Lepa je doba sedemdesetih let. Toda, ko srečavam Stiasnya pod milim nebom in vidim njegpvo hojo, ne bi nikoli verjel, da ima na plečih že sedem križev. Vem, drugi lezejo pb taki pezi v dve gube, a njega drže lepi spomini na sanke, cepin. palico, vrv, ppdkovanke, planine in potovanja po domovini in ikrižem sveta po koncu takb, da skrije najmanj deset dp petnajst let. Marsikaj bi lehkp napisal o Stiasnyju v tp smer. Bpjim se samo, da bi zašel predaleč in zaradi tega naj omenim samo mimogrede, da se je povzpel na nekateri vrh najvišjih gora in da je obhodil Evrppe, Azije in Afrike tbliko, da bi skpro lahko na prstih ene roke naštel vse bne Slovence, ki bi se mbgli v tem bziru meriti z njim. Toda, ni mu bilo dovblj ledenikov na gprah, ki se dvigajo na celini naše zemlje proti nebu, temveč zaželel je tudi pnih, ki jih poljublja v njihovem ppdnpžju mrzlp Severno ledenp mprje. In bil je na njih!... Imel pa je Stiasnv to lepo čednost, da ni hranil krasot, ki jih je videl na svojih potovanjih, samo zase, temveč, da jih je dal tudi drugim v obtiki mičnih potopisov in opisov za skioptikon. In že zaradi tega bi mu morali biti hvaležnl; zakaj naša potopisna litcratura je takp siromašna kot je neznatno število velikih romarjev med Slovenci. In vrata v šolske spbe? — Kdo jih je odprl skioptikoHu pri nas? — Šolski nadzornik Ljudevit Stiasny!... Čedno mesto med pisatelji potopisov zavzema Stiasny; in ko bi ne bil napisal ničesar drugega, bi zaslužil. da se ga domislimo ob tijegovi sedemdesetletnici že samo zaradi tega. Toda, vse to je bilo v gtavnem samo njegov — »sport«. Z njim si je ohranil svežega duha za ono svpje delo, s katerim si je pridobil stalno ime med slovenskimi pedagpškimi pisatelji. Ali. kdor bi menil, da je ostal Stiasny svež in čil samo na telesu, bi sc zelo zmotil; zakaj skladovnice knjig, ki jih znosi iz knjižnic na svoj dom, pričajo, da je svež še tudi njegov duh in da še vedno ustvarja. In na pedagoškem polju je ustvaril Stiasny mnogo. Dolga bi bila vrsta člankov, če bi jih hotel navajati. Ne morem pa si kaj, da bi se ne dpmislil velikega njegovega dela, t. j. refprmiranja zanemarjene ponavljalne šole. Malo je bilo svpje dni učiteljev, ki bi jih ne bila objela groza ob sami misli na ponavljalnp šolo. Da, ppguma in trdne volje je bilo treba onemu, ki se je hotel lotiti tega Avgijevega hleva! In Stiasny je bil mož za to. Kolikp življenja je zaplalo med učiteljstvom krškega in litijskega okraja, ko je hitelo na hospitacije od šole dp šple! In te hospitacije sp bile zamišljene vedno tako, da je bilo združenb kbristno z veseljem. Mnbgo je pripomogel ravno Stiasny k pravemu tbvarištvu med učiteljstvom zgoraj omenjenih okrajev. Krško ... Litija ... Da, ta dva njegova šolsika okraja sta bila ponos šolskega nadzornika Stiasnega. A dika obema okrajema je bil on sam!.. Ko je s hospitacijami razoral njive, je začel sejati seme. In setev ni bila brezplodna; zakaj obrodila je stoteren sad in dala med drugimi manjšimi deli tudi sledeča večja dcla Stiasnyjeva: 1. Prva zbirka učnih slik za pon. šole. 2. Druga zbirka učnih slik za pon. šole. 3. Zbirka prostih spisov za pon. šok. 4. Čitanka za pon. šole. 5. Računica za pon. šole. Kdor ve, ikaj se pravi orati ledino, me bo umel, če trdim, da je bilo to njegovo delo ogromno delo. Da je bilo to njegovo delo tudi dobro delo. je govorila takratna kritika in je govoril takratni veliki mentor slov. šolstva rajnik Levec France sam. In ta ni pohvalil kake literarne reči (posebno pedagoške ne) izlepa. Sicer pa je bilp vsako delo Stiasnega zamišljeno že pred leti tako modernb, da bo še tudi danes našel v njih marsikaj dpbrega učitelj moderne višje narodne šole na 'kmetih in tudi v mestih. To vse, kar pišem v tem oziru o šplskem nadzorniku Ljudevitu Stiasnem, so samo nagli mpmenti pb spominu nanj kot javnega delavca. Toda, kakšen je Stiasny kpt člpvek? — V tem oziru je pn biser med mpžmi!... Njegova dva okraja sta bila tu in tam pribežališče grešnikov. Kpgar sp hoteli spraviti zppet na pravo pot, tega so poslali Stiasnyju. Grešnik je dpspel v njegpve roke, a on je vrnil onim, iki so mu ga ppslali, človeka, ki je šel z veseljem na delo. Da, Stiasnv je imel poseben dar!... On ni nikdar in nobenega ubijai, temveč vsakega je dvigal z ljubeznijo :n ga dvigal tako dolgo, da ga je dvignil od tal. Potem pa je šlo skoro samoposebi. Mnogo njegovih učiteliev in učiteljic se je ravno zaradi njegove ljubeznivosti; oprijelo dela s toliko vnemp, da so uspehi rastli, uspehom so sledile pohvale in pohvalam lepa mesta, ki bi jih ta in oni v življenju nikoli ne dosegel, da ni imel za mentorja Stiasnyja. »Tak mož!... Pa je ostal samec? — Škoda!... Še vedno je fest fant!« . .. Tako in podobno mi je potpžila že nekatera tovarišica. Zakaj? — Vedela ni. da je Stiasny prisrčno ljubil svojo mamico. Ljubil jo je taiko, da ga je od nje mogla ločiti samo mamičina smrt. Da pa on ni zakrknjen samec, kii mu je lastni jaz vse, o tem bi vedeli povedati marsikaj lepega njegbvi sorpdniki in mnogi, mnogi drugi. '•In med temi mnpgimi sem tudi jaz, ki mu pišem te bežne vrstice. Naj mi oprosti, da jih pišem, zaradi dela in naglice, v tako bežni maniri. Toda, eno mi bo verjell... Kaj neki? — Da ima veLiko število prijateljev in prijateljic med vrstami slovenskega učiteljstva, ki mu žele k njegbvi sedemdesetletnici iz duše in srca: Še mnogo zdravih, srečnih in veselih let! Ni mi znano, če ga ikrasi že 'kako visoko odlikovanje. Sem pa mnenja z vsemi njegovimi čestilci in čestilkami, da med slovenskim učiteljstvom ni moža, ki bi visoko odlikpvanje zaslužil tako, kakpr ga zasluži naš pletnenitt jubilant šolski nadzprnik v ppk. Ljudevit Stiasny. Fiat! —