MIRAN JARC
NOVI LJUDJE
Polna so jih vsa križišča. Že se jih boji vsak dom. Kot da slepec slepca išče ... Blodijo iz katakomb.
Nemi, blazno v nas strmijo. Kakšne nosijo vesti? Mi pred njimi se gubimo v meglo starih melodij.
Izpod mostovja, iz kanalov, kamnolomov vstajajo, onostranski, brez pozdravov tiho se sprehajajo.
Njih pogled nas v dušo pali, v snih nas obiskujejo ... Kakšni so to trije kralji? Smrt napovedujejo?
Strašna iz oči jim vpije zagonetka ... Ne vemo kaj iz njih, temnih, se izvija, ali tožba, ali upor?
Že med nami so. Nikamor jim ne uidemo. Zaman iščemo v preteklost znano. Svet naš zdaj je kot brez dna.
Slutnja mi zavest preblisne: Duh pravekov je zavel. Kdor si slab, oči zatisni. Duh izbira... Kri je vez.
Ranjene ljubezni vdor ... To se izrul bo duš vihar. Vrelci piazivljenja vro ... Čutim, Bog gre prek sveta.