Slabe razvade. (Piše slovenski kmet.) Večkrat se je že letos poročalo v časopisju o graje vredni navadi, kako so tu ali tam fantje zaprli svatom cesto in zahtevali včasih prav visoko svoto denarja, predno so jih pustili naprej. — Aranžerji taldh prizorov so navadno krčmarji, pri katerih fantje podarjeno odkupnino do zadnjega vinarja zapijejo. Tako so nedavno v nekem trgu zapadno od Maribora zabarikadirali cesto mimo gostilne z mizo in stoli in je presrečni ženin moral globoko seči v žep, da je smel z nevesto naprej. Slučajno se je v tistcm kraju ženil posestnik in upokojeni uradnik železnice, ki si jeiz Savske doline pripeljal nevesto na svoj dom. Zvedol je, da tudi njemu pripravljajo takšno »čast«, ki pa mu bo precej draga hodila. Resni gospod ni pomišljal dolgo, kako bi se dalo preteči neprijetnosti izogniti. Šel je na okrajno glavarstvo in zahteval, da se takšna traparija uradno prepove. Pristojna oblast je njegovi zahtevl ustregla in naročila orožništvu v dotičnem kraju, da naj prizadete gostilničarje opozori, da je zapiranje ceste in vsako nadlegovanje mimo vozečih sa svatov prepovedano. Takšna prepoved je popolnoma na pravem mestu. Novoporočenci imajo navadno resničnih potreb — za katere je treba šteti denar — ve5 kot zadosti; ne pa, da bi ga še izmetavali za žejna grla in nekatere nikdar zadovoljne gostilničarje. Je med ljudstvom še več takih škodIjivih navad, ki bi jih bilo treba z enakimi prepovedmi odpraviti. Predvsem so to takoimenovani prežarji pri poročnih gostijah. Ko se stemni, prilezejo od vseh strani, oprezujejo pri oknih in vratih ter čakajo na grižljaje in kozarce. Ako se jim ne da zadosti^ začno zabavljati, dražiti in žaliti povabljene goste, skrivati orodje, obračati vozove itd. V slučaju, da dobijo jesti in piti dovolj, se začno zbadati med seboj, vino jim sili v lase in za nohte, dostikrat se začne ravs in kavs in neredkokrat nese kakšen prežar ne samo v želodcu, ampak tudi na hrbtu nezašpiljene klobase domov. Nič boljše ni ponočno čuvanje prl mrličih. Tudi tam igra' največkrat glavno vlogo pijača. Kjer vedo, da »v kleti pes laja«, tam jih ni blizu; kjer pa je mošta ali vina zadosti, tam se jih nažene in natepe toliko, da bi bilo treba še mrliča iz hiše odnesti, da bi imeli ti »molilci« kje sedeti. »Gremo molit! — pravijo in vabijo eden drugega. Ko bl bila duša rajnega odvisna samo od njihove molitve, bi se gotovo »vicala« še precej časa. Ne molitev, ampak pijača in prazno govoričenje sta glavni predmet takih »molilcev«. O teh slabih navadah poročamo ne % namenom, da bi komu kaj očitali, marveč radi tega, da bi pristojni činitelji kaj ukrenili in storili v njihovo odpravo.