xra


w


i —

X JEV

y x. y

ali

izgledi božjih kazni, oziroma slučaji,
ki niso slučaji.

II. zvezek.

Resnične dogodbe iz najnovejšega časa.

4

$

I (Iz nemškega „Dreihundert Strafgerichte Gottes“.)

*

\{

Spisal dr. Jos. Ant. Keller,

župnik v Gottenheimu.

Z jlOKCljenjem pisateljevim poslovenil J. B.

\/  k 4 '^"

V LJUBLJANI 1887.

Založil in prodaja bukvar Janez Giontini.

«- Gr!)  Tgvt-»



//v-o tmz(yfO

I. Predpustne brezbožnosti.

1. Umetnikom se zmede.

£ % : ^J 01ia kovo je mesto na Bavarskem, kjer živi
posebno veliko mladih umetnikov. Le-tim ljudem
je prišlo na misel, da bi napravili dne 18. fe-
bruvarja 18 . . , ko je bil ravno petek, veliko
maškerado umetnikov. Predmet ji je bil popoto¬
vanje okoli sveta. Frivolni duh, ki v umetniških
krogih navadno prevladuje, imel je tudi tukaj
prvo besedo in se zarad tega pač ni bilo čuditi,
če so se tudi verske reči smešile in če so še celo
skušali veličanstvo smrti!

Maškerada je bila sostavljena iz vseh stanov.
Nekteri so bili še celo tako drzni, da so sramo¬
tili redovniško obleko očetov frančiškanov in ka¬
pucinov s tem, ker so jo sploh rabili na maške-
radi. Mesto rožnih vencev visele so jim klobase
ob kutah. Nad jam o se, da se gospodom umetni¬
kom niti sanjalo ni, kako hudo da so se s tem
pregrešili in kako ojstra da bode kazen že v ne-

1 *

4

kolikih urah. Sicer je bila pa med maskami le
katoliška duhovska obleka zastopana; mask v
protestanški pastorski obleki ali v oni židovskih
rabincev nisi nikjer videl. Sploh je današnji svet
že tak, da ga samo tisto v oči bode, kar je ka¬
toliško! Na maškeradi se je razdeljeval tudi „čas-
nik“, kjer so se brale razne novice in naznanila.
Med drugimi je bilo eno, ki je pozornost vseh
na-se obračalo, ne da bi bil kedo le količkaj po¬
mislil, da se bo tako kmalo vresničilo. Glasilo
se je: „Za bližajoče se praznike! Jako primerno
darilo! Opozorjamo Vas na našo jako bogato za¬
logo raznih krst (mrtvaških trug) •— od najna-
vadnejše pa do najbolj bogate, kakor se ktera
komu prilega. Za zakonske, ki h krati umrjeta,
imamo krste obširne za dva človeka. Večjim dru¬
žinam priporočamo takoj naročila po tucatih ali
vsaj po pol tucata. Kdor jih vzame več, dobi
pi’imeren rabat. Kdor jih potrebuje, kupi naj si
jih več, ker se jako lepo podajo tudi v salonu.
Mrtvič, tovarna za krste, na pokopališki cesti."

Tako se je mladina iz najresnobnejših reči
norčevala in nihče ni mislil, kako da se bo vse
to kmalo v resnici spolnilo, s čemur so do sedaj
ondi šale zbijali.

Kristjan se je že večkrat lahko prepričal,
da večni Bog ne dopušča, da bi se človek šalil
s tako resnimi stvarmi, kakor sta smrt in grob.

Takoj pri uhodu dvorane stala je postavljena

5

eskimoška koča, kjer je prebivala eskimo-družina,
broječa 12 glav. Mladi umetniki so bili namreč
za Eskimo preoblečeni. Vsi so bili v bombaž,
bato in konopnino poviti.

Bilo je proti polnoči, ko se prevrne v eski-
moški koči na mizi stoječa sveča; plamen se je
obliznil po Eskimu, v obličji stoječem in se ga
je kar h krati popolnoma ovil, kakor kača. Es¬
kimo, goreč kakor je bil, zdirja po dvorani in
navzoči mislili so v prvem trenutku, da se šali.
Žal, da je prišlo vse drugače. Vidoči, da je gola
resnica, vdrli so jo drugi Eskimo za njim, da bi
ga pogasili. Pri tem se je pa druzega za drugim
ogenj oprijel in ni bilo dolgo, pa so vsi pogoreli.
Vsili dvanajst je bilo grozno opečenih. Preden
je minolo bodoče dopoludne so štirje že umrli,
trije pa drugi dan.

Najprva pomoč, ki so jo nesrečniki dobili,
je bila ta, da so jih prepeljali v splošno bolnišnico,
kjer so jih razdelili v dva dela.

S tem pa nesreče še ni bilo konec. Ogenj
se je razširil takoj po dvorani in se je povsod
prijemal, kar je bilo tkanega sploh. Jeli so go¬
reče reči z vodo in pivom polivati, toda prekasno.
Nekteri so jeli vpiti: „ogenj!“ drugi: „mirno,
mirno! Godba naj svira 1 “

Nered je bil grozen in nihče ni vedel, kje
se ga drži glava. Dobro je bilo za red, da so
jeli godci takoj gosti, vendar pa niso mogli za-

6

■braniti, da bi se ogenj ne bil tudi že drugih
polastil. Kakor ogneni strahovi divjali in begali
so ti nesrečneži po dvorani na vse kraje, kamor
se je temu ali onemu bližje in pripravneje zdelo.
Eden je divjal goreč na galerijo in zopet nazaj,
kjer se je omagan zgrudil. Druzega ožgal je
ogenj tako grdo po obrazu, da ga ni mogel nihče
pogledati. Drugi je dirjal ves v ognji skozi
dvorano na velika vrata, kjer je opešal in obležal.
Konečno so nekteri vendarle na dvorišče prile¬
teli, vsi goreči, kjer so jim gasilci z gorečo obleko
vred kožo iz telesa potrgali, kajti na več krajih
je bila taista že pečena. Ležali so ti nesrečniki
vse križem eden tukaj, drugi tam. Nekoliko jih
je poskakalo tudi skozi okna.

Stariši mladega akademika Emerlinga sedeli
so zjutraj pri zajutrku in so se ravno pogovarjali,
da danes ne bo sinu k zajutrku, ker pojde iz-
vestno z drugimi prijatelji v kavarno zajutrkovat.
Kar je prišel sluga iz splošne bolnišnice vprašat
ali bodo sina doma pokopali, ali naj se pokoplje
na bolnišnične stroške. V poslednjem slučaji mo¬
rajo poslati ponj v splošno bolnišnico, kjer je
ravno danes zjutraj umrl. —

Mlada umeteljniška kri imela je na eskimo-
koči tudi velik plakat z besedami: „Danes zvečer
velikansk polom, kakoršnega še ni bilo!" Žalibog,
da je polom le preresnicno nastal! Izkušeni zdrav¬
niki so se izrazili, da se jim kaj takega še ni

7

primerilo. Ožganci so bili tako prepečeni, da po
žilah ni bilo najti niti jedne unče krvi. Kdor je
tiste reveže v mrtvašnici ležati videl, jih ni
nikdar več pozabil, tako ga je pretresel ta po¬
gled. Nek ter im so bili obrazi tako ožgani, da jih
ni bilo niti poznati. Da je bilo kaj takega sploh
mogoče, vzrok so bile težke lasulje in druga šara,
ki jo je imela predrzna mladina na glavi.

Prva dva, ki so ju pokopali, sta bila aka¬
demik Oton Emerling in pa fotograf Anton
Maier, oba iz Monakovega. Ni bilo kmalo toliko
ljudi pri kakem pogrebu, kakor tukaj, tolikanj
žalujočih pa izvestno tudi še ne! Vse Monakovo
je žalostni dogodek nepopisljivo pretresel, in malo
je bilo mladine in starejih oseb, ki bi bili suhih
oči stali ob črni jami, bi se je zdaj nad tem,
zdaj nad onim zaprla. Najprvo so spremili k po¬
slednjemu počitku akademika Emerling  a. So¬
šolci so ga nosili in spremljali. Za krsto omahoval
je pa v srce zadeti oče z dvema bratoma rajncega,
ki sta bila oba že profesorja na akademiji in
veliko odličnjakov mesta, med njimi Monakovski
župan in poslanec saške kraljevine. Že so pri
grobu. Pokopavajoč duhovnik omenja po dovršenih
obredih v kratkih besedah grozne žrtve, ki jo je
tirjala tukaj bleda smrt, pomoli za dušo rajncega,
pevci zapoj6 žalostinko in — odidejo k drugi
jami, kamor so položili fotografa Maierja. Obupna
vdova in nepreskrbljeno dete ostala sta na gomili

8

tistega, ki jima je do sedaj skrbel za ljubi kru¬
hek, od sedaj nadalje bode pa gnjila umna glava
in pridne roke njegove pod zemljo.

Drugo jutro pokopali so šestero drugih žrtev,
katere so položili v skupno jamo, kakor so pred
tremi dnevi veselo še skupaj popivali in popevali
v svoji sneženi uti. Kdo bo popisal neskončno
žalost ubogih mater, ki so šle za svojimi ljub¬
ljenci, spremljajoč jih k poslednjemu počitku na
njivo božjo, kjer bode enkrat žetev primerna
današnji setvi!

Med ponesrečenci je bil tudi mlad umetnik
Emil Einhart iz Konstanca in ta je bil eden tistih,
ki so bili najhuje ožgani. Do 2. ure v drugo
jutro je bil še pri zavednosti in je nepopisljivo
žalostno tožil — toda ne toliko zarad sebe, kakor
zato, ker je starišem s svojo neumnostjo napravil
toliko žalosti, ker je bil sicer jako priden in na¬
darjen mladeneč.

V petek popoludne — pred maškeradnim
večerom, vlil je ravno kalup iz gipsa za križ, ki
ga je mislil izdelati za Konstansko pokopališče,
v soboto namenil se je razpostaviti ga v Mona-
kovskem društvu umetnikov, v torek na to hotel
se je podati v Konstanc s kalupom, da ga pokaže
ondašnjim prebivalcem. Vse se je veselilo tega
dne, najbolj pa še mladi umetnik sam vspeha,
kterega pa ni več doživel. Grozen je bil vtis, ki

9

ga je novica o nepopisljivi nesreči po Konstanci
napravila.

Spomina vredne so tudi besede iz nagrobnega
govora g. dekana Bucbrnckerja. Poslednje žrtve
spremil je on k pogrebu in je na njihovem grobu
rekel: „Milo ginjeni in polni sočutja stojimo tukaj
nasproti rajnkim, resnobnim in strogim spodobi
se nam pa biti nasproti nam samim. Plamen,
ki je tukaj skoraj po bliskovo hitro zahteval svojo
žrtev, spominja nas vse preživo strahovite roke,
ki je svoje dni pisala: ..Mene, tekel, fares!" na
steno babilonske razkošne palače. Pretresljivi
dogodek mora vsakemu izmed vas seči v srce,
kjer naj vsak premisli, kako bi bilo z njim, če
bi ga večni sodnik v tem-le trenutku neutegoma
poklical k sebi, ali bi morda ne bil zdatno pre¬
lahek na tehtnici sv. Mihaela. Vprašam Vas tudi
ob tej priliki, kaj pa je prav za prav glavni
smoter (cilj, namen) našemu življenju? Je-li to
strah hožji ali pa le nagon, da spolnujemo svoje
dolžnosti? Ali je res to samo le naš poklic, po
kterem se ravnajo vse naše misli in vsi naši na¬
pori? Vedno še je naš čas popolnoma površen in
uživanju vdan, potreba v tisočerih podobah trka
nam pa od vseh strani na vrata. S tem pa nikakor
nečem reči, da bi se ne smeli radovati in razve-
drovati, toda le vse, kar je prav, le vse v mejah,
ki jih dovoljuje krščanstvo, če hočemo, da si bomo
duha z veseljem okrepčavali in vspešnega vzdr-

10

zavali za novo delo in novo stvarjenje. Nikdar
naj ne bode pa brezbožnost povod našim veselicam,
naj je taista nekterim tudi priljubljena, kakor
vsakdanji kruh. Kristijan se je mora povsod ogi¬
bati! Kristijan mora ostati povsod kristijan!“

2. Iz plesišča v jamo!

Kedar v hišo trešči, se vse pretrese, in kedar
se v kaki družbi prigodi kaka grozna nesreča,
spogleda se tudi vsa družba. Na Westfalenskem
doživeli so leta 1884 tak udarec iz jasnega neba
na pustno nedeljo pri plesu. Mnogo se jih je
zbralo ondi takoj iz začetka iz tega namena, da
bodo preplesali noč; drugi so prišli gledat in so
se s časoma iz gledalcev prelevili v plesalce.
Ni bilo dolgo in vže so se plesalcem žarila lica,
kakor škrlat; razgrela sta jih ples in pa sladko
žganje, kterega so posebno dekleta obrajtale.
Med poslednjimi je bila pa ena prav izredno ve¬
sela. Stara komaj sedemnajst let, bila je lepa,
prijazna, živa kot ajdova moka in cvetoča kot
nageljnov cvet. Oj s kakim veseljem hitela je
na prvi ples in kako vstrajno je plesala! Konec
plesa jo je pa vendar že precej utrudil; čas je
bilo podati se domu, kajti drugo jutro treba bo
ob šestih že v tovarno.

11

Dobre volje sedela je drugo jutro naša mla¬
denka v tovarni in je svoji tovaršici ravno raz¬
kladala prijetnosti včeranjega dne in kje da
namerava preživeti pustni večer. Bilo je polutreh
popoludne in padla je znak in na mestu mrtva
obležala. Vsa zdravniška pomoč je bila zastonj.
Ta slučaj napravil je silen vtis na vse delavke
in delavce v tovarni. Tako mlada, kakor je bila,
pa tako bitro iz tega sveta. To je vendar nepo-
pisljivo čudno in premišljevanja vredno. Kako
je vendar še sinoči vesela preplesala pustno ve¬
selico, sedaj pa tukaj leži mrtva, kakor les, mrtva,
za večno mrtva. Vem, da si bo marsikak mla-
deneč in marsiktera devojka mislila to prebravši:
„No, saj kaj takega se ne zgodi vsakemu in
meni se izvestno ne bo, če tudi nekoliko pople-
šem!" Ona deklica tudi ni pričakovala, da jo bo
drugi dan zadel mrtvud, ko se je na pustno
nedeljo tako veselo zabavala pri plesu in sladkej,
omamljivej pijači. Vsako dekle naj bode pa pre¬
verjeno, da nima nobena pisma v žepu, kedar
gre na ples, da se zopet zdrava in vesela povrne.

3. Nož na plesu.

Na Češkem ob bavarski meji stoji gostilna,
ki se ji pravi „Na zraku". Ne daleč od ondot
na Bavarskem je selo Ritstajg. Veliki teden leta

12

1879 sanjalo se je nekemu fantu iz poslednjega
sela, da je bila v gostilni „Na zraku" godba,
on ondi na plesu in da so ga zaklali. Mladeneč
pripoveduje te čudne sanje zjutraj starišem, in
ti niso vedeli nič boljšega storiti, kakor da so
sinu jako resno odsvetovali, da če bo in kedar
bo „Na zraku" godba, naj ne hodi tjekaj. „Clo-
veku se sicer sanja, kedar je poln spanja", ali
sanje vendar niso prazne.

Velikonočni ponedeljek pride v deželo, „Na
zraku" so pa godci zagodli. Naš mladeneč se
je jako malo brigal za opomin, ki mu ga je Bog
poslal v sanjah, še veliko manje pa za onega, ki
so mu ga vsled razodetih sanj dali stariši, ter
je šel na ples.

Proti osmi uri zvečer nastane nekaj malega
prepira in nekaj fantov gre iz sobe pod kap.
Naš mladenič je tudi med njimi; komaj so bili
dobro zunaj, seže eden po nož, sune nazaj, ne
vede kam, ter zadene našega nevbogljivega mla-
denča naravnost v srce. Zadeti revež se zgrudi
in je — obležal. Mladina, le prepričana bodi,
da ples ni še nikogar v nebesa spravil. Pač pa
se jih veliko uniči po peklu, kakor tudi na tem
svetu, za nasledke, ki so jih dobili na plesu.
Marsikteremu mladenču stopijo kmalu po veliki
noči ušesa od glave, kakor bi njegova ne bila.
Ce vprašaš, kdo mu je to naredil, ali kje je
dobil jetiko, odgovoril ti bo žalostno: Na plesu!

13

4. Ne šali se s smrtjo!

V L. so lansko leto (1885) imeli ples. Prišlo
je skupaj mnogo mladine, veselega srca in smeh-
ljajočik obrazov. Najbolj vesela, da tu pa tam
celo že razposajena je bila pa Ocvirkova Lina.
Plesala je, kakor bi jo sam veter nosil, smejala
se je in nagajala, kakor bi imela samega škrata
v žepu. Cisto naravno je toraj, da se je ves mladi
svet okoli nje gnjetel in se ji je smejal.

Po končani poljki stopi Lina k odprtemu
oknu, kjer se namerava nekoliko ohladiti. Ravno
tedaj pride pa memo po cesti resnoben in tib mož.
Bil je novi grobokop, ki je to službo še le pred
nekterimi dnevi prevzel. Lina grobokopa vgleda
in ga takoj predrzno nagovori, rekoč: „Slišiš

Janez, nikomur nisi še skopal groba, jaz bočem
prva biti!" Vsi so se vstrašili tako predrznega
govorjenja, le Lina ne. Zaletela se je zopet ža¬
rečih lic v najgostejo tolpo plesalcev, kjer se je
jela iz novega strastno vrteti.

Čez dobrih 14 dni jela so ji pa že veneti
žarna lica; pljučnica se je je prijela, ki jo je
jako hitro pobrala. Novi grobokop skopal je res
njej prvi jamo. Bog sliši in usliši!

14

II. Četrta božja zapoved.

5. „Spoštuj (vbogaj) očeta in mater!' 1

Minolo je že nekaj let, odkar je živel na
Slovenskem nekje v večjem trgu premožen sin
kmetske kise. Oče so mu zgodaj umrli in že
niti pepela več ni bilo, ko je mladenič obrnil
šoli krbet in se je poprijel domu. Mati njegova,
vsega spoštovanja in časti vredna kristijana je
bila pač preslaba, da bi ga bila mogla vspešno
v strah prijemati. Zato je pa naš Janez tudi
živel, kakor nobeden. Dobra mati ga je prosila,
opominjala, in dokler se je pustil, tudi kaznovala,
toda vse je bilo zastonj, vse brez vspeha!

S šestnajstimi leti zmenil se ni že za nobeno
njeno besedo. Postal je surov, neotesan, nepo¬
koren in vlačugarsk, ob enem se pa ni zmenil
nič več ne za mater ne za sestre. Cerkve se je
bal, kakor hudoba križa. Zato pa tudi ni dolgo
trajalo in zagazil je na pot pregrehe, o kteri
sv. apostelj Pavel piše, da bi se niti imenovati
ne smele med kristijani. Kolikor je bilo zani¬
krnih vlačug v tistem kraji, z vsemi se je soznanil.
V takem žalostnem položaji preživel je nesrečnež
celih deset let, na veliko razžaljenje božje, na
nepopisljivo žalost svojih domačih in na grozno
pohujšanje celega okraja.

IB

Bog se da pa le nekaj časa zasramovati, potem
pa potipa zasramovalca neizrečeno. Nesrečnik
potepal se je nekdaj zopet celo nedeljo, ne da
bi bil cerkev le količkaj od znotraj videl. Ves
ljubi dan zapravil je v gostilni in na kegljišči.

Ko je ondi do večera pognal dan in je bil
že precej omamljen od raznih pijač, vbere pot
pod noge do svoje slabe in zanikrne tovaršije,
da je pregrešno zapravljenemu dnevu pridal tudi
še bolj pregrešno zapravljeno noč. Proti jutru
odpravil se je opotekajočih korakov domii. Pot
ga je peljala memo male luže, v kteri je bilo
komaj za dobro ped vode. Ondi so ga ljudje
drugo jutro mrtvega našli. Ležal je na obrazu
— v luži je vtonil.

Vsakdo se je čudil, kako da mu je bilo možno
v tej luži vtoniti in vsak je vgledal v tem prst
božji, ki je izročil brezbožnega človeka v hudi¬
čevo oblast, da ga je vrgel v plitvo lužo in vtopil,
ter s tem pokazal očitno kazen božjo.

Mislite si žalost uboge matere in dobrih
sestra, ki so zvedele grozno nesrečo že na vse
zgodaj. „0 dragi moj Janez, kaj bo za tvojo
ubogo dušo!" tarnala je uboga mati.

Kakor je bila dogodba pretresljiva, vendar
ni bila zastonj. Marsikak lahkomišljen mladeneč
in marsiktero zanikrno dekle pretreslo se je na
celem životu, kedar ga je pot memo one nesrečne
luže peljala, in marsikdo si je mislil: „tudi mene

16

Bog lahko pokliče po tej poti iz sveta", ter se
je podal zopet na pravo pot krščanskega življenja.

6. Materni opomin.

(Izvirna.)

Leta 1874 služboval sem na Gorenjskem, ter
sem se prilično soznanil z olikanim kmetom Am¬
broževim Jožetom. V svoji mladosti hodil je v
Ljubljani v šolo, pozneje pa pri topništvu, kamor
se je bil prostovoljno vpisal. Kakor trden Kra¬
njec, ki je povsod za rabo, postal je tudi Jože
pri topništvu kmalo za višjega, naposled je bil
celo ognjičar. V tem svojem dostojanstvu in
cesarski službi navzel se je liberalnega duha, ki
mu je nekoliko let kasneje mnogo pripomogel k
prezgodnji smrti.

Jože je prišel na odpust in se je poprijel
kmetije; navajeno vojaško življenje sililo ga je
pa tudi doma marsikako noč zunaj domače hiše
prečuti. Fantje so ga spoštovali na daleč okoli,
ker jih je v vsakem oziru visoko nadkriljeval.
Prvič je bil Jože  za njegov tedanji domači
krog fantov silno učen — sam je trdil, da bi se
šel celo z gospodom župnikom kosat, kar ga je
v fantovskih očeh nezmerno poviševalo. Drugič
je bil pa Jože zdatno petičen. Koliko je fantov,
ki po celi mesec gledajo, od kod jim bo priletel

n

goldinar, Jožetu tega ni bilo nikoli treba. Mati
njegova je bila premožna posestnica, kterej je
vrhu vsega tekel in obilno dohodkov prinašal
tudi mlin. Materna blagajnica toraj nikdar ni
bila prazna in Jožetu vedno na razpolaganje.
Zarad tega njegova mošnica ni bila nikdar praz¬
na, ravno narobe vedno prav lepo rejena. Kakor
za nameček nosil je pa s saboj tudi še redno kak
petdesetak v telovniku shranjen. S kratka, Jože
je bil fant, kakoršnik ni ravno preveč na Slo¬
venskem, pomanjkanja pa tudi nimamo od njih.
Vsled tega si je Jože prisvojil nekako vrhovništvo
nad fanti domače vasi. Da bi se mu bili pa fantje
iz sosednje vasi podvrgli, o tem niti govorjenja
ni bilo. Imeli so sami dva taka mogočnjaka med
seboj, Grošeljnovega Matijata in Janeza. Ta dva
sta bila voditelja fantom iz ene, Jože pa onim
iz druge vasi. Kazloček je bil le ta, da je bil
Jože olikan, ta dva pa neolikana.

Prišel je predpust v deželo. V G. možila
se je Podgoršekova Mica. Iz cele župnije pri¬
tegnili so na prežni večer fantje skupaj. Tudi
naši C—ci podajo se pod vodstvom starega vojaka
Jožeta tjekaj.

„Jože, lepo te prosim, rekla je Ambroževa
mati tisti večer po končanem rožnem vencu, ostani
doma. Izvestno bodo prišli nocoj v G. tudi P—nje
in stepli se bodete. Dobro mi je znano, da te
ne morejo, ker se jim ne daš pod noge in hočeš

2

Prst božji. II.

18

povsod prvi biti. Še enkrat ti rečem doma ostani!"
Lepe so bile materine besede! Joj, če bi jih bil
Jože poslušal, lahko bi bil še danes eden prvih
kmetov na Gorenjskem.

„Ljuba mati, nikari ne skrbite za-me. Naši
fantje me ne zapušte in naj pride tudi sam Bel¬
cebub iz pekla. Samo nekoliko na prežo gremo
k Podgoršeku, da ne pridemo iz navade, pa bo
vse v redu."

S temi besedami se je Jože doma priporočil
in odšel k fantom. Le-ti so ga prišlega pozdravili
z glasnim ukanjem. Dvignili so se in odšli v G.

Drugo jutro smo ravno dobro ustali, ko se
že oglasi pri nas g. župnik, rekoč: „Ali ste že
slišali grozno novico? Ambroževega Jožeta so
ponoči v G. ubili. Pri Podgoršeku so se sošli
fantje iz bližnjih vasi na preži. Fantje iz P. so
se že več časa Jožetu grozili, da ga bodo zmlatili.
Sinoči so izpolnili tisto grožnjo. Pričakali so ga
pod sosedovim kozolcem, dobro vedoč, da pride
Jože memo. Res je došel in dva sta planila na¬
denj z gorjačama na konci z železom okovanima
in sta ga na mestu do smrti pobila." Toliko nam
je sporočil g. župnik in še žalostno pristavil:
„Kaj bo za njegovo dušo?!"

Ubogi Jože! Kaj so ti pomagali vsi tvoji
zanesljivi fantje nasproti prekanjenosti dveh lo¬
povov iz sosednje vasi? Ko bi bil ti poslušal

19

svarilen in proseč glas svoje matere, ne bilo bi
ti treba umreti razbojniške smrti.

Drugo jutro odpeljal se je Jožetov brat z
domačim vozom v Gr. po truplo nesrečnega Jožeta,
kterega so doma lepo na oder napravili, drugi
dan pa na župnijskem pokopališči črni zemlji iz¬
ročili. ,,Sin, poslušaj glas svoje matere!“

7. Spoštuj svojo mater!

Mladeneč pri 32 letib živel je na Bavarskem
s svojo materjo in svojim bratom v smrtnem so¬
vraštvu, ker mu mati ni hotela izročiti posestva,
temveč ga je dala bratu v last. Kjer je mogel,
je otresal svoj strupeni jezik nad materjo in
bratom; vrb tega je pa oba še po možnosti žalil.
Pred nekaj dnevi je bil v gostilni, kjer je čez
mater in brata silno grdo zabavljal. Ravno je
izrekel posebno grdo kletev nad materjo, kar
čuti bolečino, kakor bi ga bil kdo v jezik vrezal.
Le-ta jel mu je otekati, da so ga bile kmalu
polne usta. Da celo tako je narasel, da preklinje-
valec niti ust ni mogel več odpreti.

Hitel je domu in v posteljo, iz ktere ni nikdar
več vstal. Grlava mu je jela tudi otekati, da je
postala debela, kakor štor, oči so mu stopile
venkaj, kakor jajca debele. Grozno je trpel po¬
slednje dni svojega življenja, dokler ga ni rešila

2 *

20

bela smrt silnega trpljenja. Preden se je ločil iz
tega sveta, spravil se je z Bogom in svojimi ljudmi
ter je spokorjen spoznal prst božji, ki ga je potipal
po predolgem in prehudem jeziku, kteri ni vedel
za mejo, potegnjeno od Boga samega med sinom
in materjo.

8. Stari oče, sin in vnuk.

V svoji mladosti sem poznal starega reveža,
ki je bil hrom in zelo ubožen, vrh tega so pa
še njegovi nepopisljivo grdo z njim ravnali. Po¬
vsod bil jim je na na poti in še solnčne luči mu
niso privošili. Hrane so mu dajali toliko, da je
revež komaj živel, oblačili so ga v raztrgane
cape, za prebivališče odločili so mu pa temen kot
na izbi. V hišo niti pogledati ni smel, naj je
bilo še tako mraz. Ubogi starček je bil tudi na
prsih bolan in pa noge so se mu odprle, toda niso
mu nikdar klicali zdravnika.

Slučajno soznanil sem se s tem možem in
prav rad bi mu bil pomagal, če bi bilo le v moji
moči, ki je bil v pravem pomenu besede živa po¬
doba svetopisemskega Joba. Nikdar ga nisem
slišal žal besede reči; sploh ni druzega govoril,
kakor le svete skrivnosti našega odrešenja, ki so
vpletene v lepo molitev sv. rožnega venca. Opa-
zovajoč ga v tolišnjej vdanosti in potrpežljivosti,

21

nisem si mogel kaj, da bi ga no bil vprašal po
vzroku njunem, kajti nikakor mi ni bilo umljivo,
kako da more vse zanikrnosti svojega sina tako
voljno prenašati.

Starček mi je odgovoril: „Sinko moj! Tukaj
je prst božji! Glej, prav v ta-le kot porinil sem
pred dvajsetimi leti svojega starega očeta; tukaj
je umrl za lakotjo, brez tolažbe sv. zakramentov,
daleč od ljudi. Ali se še čudiš, zakaj tako voljno
prenašam, kar trpim? Jaz le trpim, kar sem si
pošteno zaslužil ter dan na dan Boga prosim, da
bi mi odpustil, v čemur sem se tako budo pre¬
grešil nad svojim očetom, ki so po moji krivdi
tako revno in brez svetih zakramentov umrli.
Več kot tisočkrat že prebral sem ta rožni venec
za njihovo dušo in nadjam se, da bom s tem po¬
pravil grozni svoj dolg.

Ob enem me pa silno boli, ko vidim, da bo
čez nekaj let moj sin sam tudi na tem-le mestu
od celega sveta zaničevan glada umiral. Spo¬
minjaj se mojih besedi, mlad si še in po njih se
ravnaj. Nikdar ne delaj grdo s svojimi starišiA

Nekako čez dvajset let pripelje me pot zopet
memo tiste hiše, kjer sem svoje dni naletel na
starčeka pred hišo z rožnim vencem v roči. Zopet
sem ga videl; bil je silno bled, suh in trpljenje
se mu je bralo na obrazu. Mislil sem si, da mora
pač duh njegov biti. Stopil sem k njemu in sem
ga po imenu zaklical. Vame se je ozrl, kakor bi

22

hotel kaj vprašati. „Ali ste še vedno pri življenji?
Saj morate že nad sto let imeti?“ „0 kaj še,
gospod, vi pač mislite mojega ranjcega očeta, ki
so pred devetnajstimi leti umrli. Njim je bilo
tako imč, kakor ste ravnokar mene poklicali.
Pred devetnajstimi leti posedali so še tukaj v
veliki revščini in so molili za svojega ranjcega
• očeta, kakor jaz sedaj molim za-nje. Bog jim
daj večni mir in pokojTako  se je spolnilo,
kar je pravil tisti mož o svojem sinu, kteri je
sedaj sedel na prostoru, kjer je posedal nekdaj
ded njegov; če ga pa ni bilo pred hišo, čepel je
izvestno v temnem kotu nad izbo, kjer je zdihoval
njegov oče in ondi moral je tudi umreti.

9. „Kdor svojega očeta ali svojo mater pre¬
klinja, naj umrje!"

Pravična roka večnega sodnika dostikrat s
tako silo seže v naše življenje in ga premeša,
da morajo to videti tudi tisti, ki imajo oči, pa
sicer ne vidijo; da slišijo tudi tisti, ki imajo
ušesa, da bi slišali, pa ne slišijo, kar bi morali.
Blagor pa tistim poštenjakom, kterih liberalizem
še ni tolikanj spridil in povsod vidijo prst božji
in vsemogočnost božjo, kar jih vedno bolj vtrjuje
v bogoljubnem življenji tukaj.

23

V neki župniji naše dežele živel je pred
kakimi štiridesetimi leti ubog starček s svojim
sinom v revni koči. Starček je bil slaboten in
pobožen mož, mladeneč pa čil in krepak razuzda¬
nec. Dobrim ljudem se je imel stari mož pač
več zahvaliti, da je kolikor toliko za potrebo
živel, kakor pa ljubezni svojega sina, ki je vse
pregrehe na tem svetu dobro poznal, četrto božjo
zapoved je pa že zdavnej pozabil. Brezskrbni
brezbožnež živel je tako zanikrno in pohujšljivo,
da je očetu dostikrat srce krvavelo. Mnogokrat
je opominjal sprideno seme, toda kaj se je sin
zmenil za take besede! Kaj je ubogi oče trpel,
bral si mu lahko na obrazu, iz kterega je zijala
živa potreba in nezmerna žalost glede tolišnjega
pohujšanja, ki ga je sin njegov po župniji delal.
Večkrat se je mož britko jokal, in je prosil malo¬
pridnega sina, da naj se mu vendar smilijo očetovi
sivi lasje, če že za prezgodnji pokop svojega živ¬
ljenja nič ne da.

Kaj mislite, kaj pa je sin na vse to storil?
Pokleknil je menda pred očeta in ga odpuščanja
prosil ah kali? Vse drugo, le tega ne! Se grje
in še bolj razuzdano je živel, in konečno, ko so
očetove lepe besede presedati jele, dvignil je
grdavš roko in je — o groza takega otroka! —
očeta vdaril!  Odslej nadalje tepel gaje  redno,
keda: mu je oče le količkaj rekel čez dozdevno
čast

24

Kakor znano, pa na tem svetu vsaka reč le
nekaj časa traja in prav tako je bilo s trpljenjem
ubozega starčeka, ki je bilo popolnoma podobno
prenapolnjeni posodi, ktera ali prekipi ali pa —
poči. Mož se je vlegel na smrtno posteljo. Vpra¬
šam Vas, slovenski bralci in bralke, kje bi se
dobil sin ali hči, ki bi se svojih starišev na
smrtni postelji ne usmilil in bi jim ne skušal
polajšati grenkih dni poslednje dobe našega bi¬
vanja tukaj.

In vendar glejte, naš divjak tega ni storil.
Ta človek ni imel srca! Vselej, kedar se je
povrnil iz slabe družbe ali od svojih zanikrnih
vlačug, preklinjal je očeta in njegove nadloge
starih dni in to je bilo še dobro! Kedar je prišel
pa še bolj razkačen domu, tedaj ga pa tudi ni
bilo prav nič sram, bolnega očeta pretepati! Viš¬
njeve maroge po očetovem telesu so to več nego
enkrat jasno dokazovale.

Dobri starček bi bil pač rad temu ali onemu
sosedu razodel svoje težave, pa se je bal sinove
surovosti. „Ce le kaj zinem, me bo pa še huje
pretepal", mislil si je dobri mož in molčal je.
Molčal je tako dolgo, da se ga je konecno sam
Bog usmilil. Poslal mu je namreč svojega slu¬
žabnika g. župnika, ki so zvedeli o bolezni tega
starčka in so ga prišli pripravljat na pot 7 več¬
nost. Pobožni duhovnik je ubozega očeta to¬
lažil in temu se je jelo srce topiti. Jel mi je

25

tožiti o silno surovem sinovem ravnanji, ki nima
niti najmanjšega spoštovanja več zanj v svojem
srcu. „Ce je mogoče, gospod oče, skrbite, da bom
svoje poslednje trenutke tukaj, kar mi jik je še
odločenih, v miru preživel. Bad bi vsaj mirno
umrl!“

Solze so starčka posilile in nič več ni mogel
govoriti. Gospod župnik nekaj časa premišljuje,
kaj bi bilo tu storiti. Na vsak način je kotel
pomagati staremu prijatelju božjemu. Naposled
mu pride nekaj na misel. Takoj se odpravi na
pot in naravnost k okrajni sodniji, kjer je sodniku
s tako živo besedo popisal žalostno stanje nesreč¬
nega moža, da je sodnik še tisto uro poslal dva
krepka beriča po tolovajskega sina, kterega je
zapovedal v imenu postave tako dolgo pod klju¬
čem obdržati, dokler ubogi oče ne bo zatisnil oči.

Beriča prideta in rečeta v imenu postave
surovemu sinu, da naj gre ž njima. On je pa
rekel, da ne more, ker ga preveč noge bolč. Be¬
riča pa nista dolgo premišljevala, kaj bi bilo
storiti, temveč sta si najela voz, postopača pa
sta na rokak in nogak vklenila, kakor največjega
hudodelca, kar je v resnici tudi bil, ter sta ga
djala na voz.

Da bi se bil poslovil od svojega očeta tudi
le z najmanjšo besedico, na to niti misliti ni bilo.
Pognali so in zdrčali proti sodišču, tri ure daleč.
Ko dojdejo in se vstavijo, hočeta beriča vklenje-

26

nemu iz vozu pomagati. Ta se je pa jel pridu¬
šati in je sam doli zlezel. Komaj pa se je dotaknil
tal, že pade na zemljo in mrtev obleži. Vsi so
se ga vstrašili.

Oče je med tem doma tudi umiral.

Grozna ta resnična dogodba je napravila po
celi deželi veliko vrišča. Liberalci so vpili, da
to ni nič posebnega, temveč je mladenča zbog
silne jeze mrtvud zadel. Verni katoliki, kterim
je četrta božja zapoved še v srci zapisana, so
pa videli v tem dejanji očitno kazen božjo. Saj
se že v starem zakonu bere: „Kdor svojega očeta
ali svojo mater grdo pogleda, naj mu krokarji
oči izkopljejo in mladi orli naj jib požro; kedor
pa svojega očeta ali svojo mater preklinja — naj
umrje!"

10. Ne zaničuj svojih starišev!

Velikim in malim služi naj sledeča vseskozi
resnična povest v svarilo, da Bog vselej tistega
tepe, kdor ne spolnuje njegove četrte zapovedi.

Neki oče je imel sina, s kterim sta se več¬
krat hudo prepirala zarad materne dote. Nekega
dne sem bil sam priča, kako je moral ubogi oče
pred surovim sinom pobegniti in se je v strahu,
da bi se mu ne zgodilo kaj hudega, zaklenil pred

27

njim v sobo. Sin je lomastil po durih in jih je
vlomiti skušal. Pri vsem tem je pa vedno kričal:
„Ti si moj oče, jaz pa tvoj sin — jaz tvoj sin,
ti pa moj pes!“

Po pravici Vam povem, da me je v srce
zaskelela tolišnja surovost. Pravil sem ta dogo¬
dek osemdesetletnemu starčeku in ta mi je rekel

v m

s preroško besedo: „Ce je to res, kar si mi po¬
vedal, ti rečem, da boš še sam doživel, kako bo
ta človek revno poginel!“

Poredni sin je konečno vendar-le svoj delež
prejel in se je oženil. Imel je službo pri neki
veliki trgovski biši, kjer bi bil lahko ostal do
svoje smrti, pa so ga čez nekaj časa odpustili.
Zakaj, nisem nikdar vprašal. On se ni kaj prida
zmenil za to in je sam začel kupčijo, ki pa zopet
ni dolgo trajala. V dveh letih je bil že na kantu.
Zgubil ni le vsega svojega premoženja, temveč
tudi premoženje starišev njegove žene, kteri so
vse žrtvovali, le da bi ga bili obvarovali pred
poginom. S pomočjo svoje bistre glave in vednosti
bi si bil vsak drug zopet do kake službe pomagal,
ki bi bila njega in družino redila, ali vsaj pred
pomanjkanjem varovala, njemu tudi to ni bilo
dano. Konečno je vendar-le našel službo v neki
tovarni za čisto navadnega delavca. V tem času
sta se z ženo ločila. Vedno globokeje je padal.
Marsikdaj sem ga videl in vselej sem se domislil
besedi tistega starčeka, ktere so se jele polagoma

28

že spolnjevati. Toda prišlo je še huje. Sprideni
sin, hi je s svojim očetom tako grdo ravnal, vzel
si je sam življenje. Zginil je brez sledu iz te
zemlje v večno pogubljenje.

Ne le to, na sto in sto dalo bi se zapisati
takih povesti, kako da cele kmetije razpadejo
takim otrokom, kteri svojih starišev ne spoštujejo.
Kako da je to resnično, raz videli bodete iz ene
naslednjih resničnih dogodb.

11. Moja je osveta!

„Moja je osveta", govori gospod Bog v sve¬
tem pismu in po tem so se ravnali v starih časih
tudi na Nemškem. Že mirovna pogodba iz leta
1235 določa:

„Karkoli naj se tudi komu zgodi, — nihče
naj se ne maščuje sam. Toži naj svojemu sodniku.
Le če se mora braniti na življenje in smrt. sme
si sam delati pravico." Ce opazujemo življenje,
videli bodemo, da se samoosveta navadno proti
človeku samem obrne. Kdor pa krivico voljno
trpi, in naj bo tista še tako velika, skliče izvestno
maščevanje božje nad krivičniki. To bodete raz-
videli iz sledeče resnične dogodbe.

Nižjega uradnika doletela je zgodnja smrt.
Zapustiti je moral precej veliko družino v naj-

29

žalostnejih razmerah. Mala pokojnina, ki jo je
vdova dobila, je bila komaj za vsakdanji živež,
kaj pa še le stanovanje in obleko. Kdo pa naj
bi bil skrbel za izgojo sinov in hčera.

Neki višji uradnik, ki je imel veliko veljavo,
se je v tej revščini uboge družine usmilil. Skrbel
je, da je vdova dobivala nekoliko miloščine in
pa nekaj zaslužka ji je naklonil. Najstarejega
sina vzel je k sebi v pisarno in pa več dni na
teden mu je brano dajal; ostalo brano preskrbel
mu je pri drugib dobrotnikih. Podučeval ga je
tu pa tam tudi. Na ta način pripravil ga je bil
ta dobri uradnik tako daleč, da si je mladeneč
v malo letih že sam kruh služil. Naklonil mu
je tudi službo, s pomočjo ktere je tudi lahko
svoje brate in sestre podpiral. Ker je bil ponižen,
tih in uljuden, prišel je s časoma še na zdatno
boljšo službo, žalibog, da jo je zlorabil v nehva¬
ležnost.

Višji uradnik je imel tudi več sinov, ki so
bili vsi v šolah, če tudi jih je mož težko vzdr-
žaval. Mislite si toraj grozni udarec, ki ga je
družina tega uradnika dobila, ko je nekega dne
bleda smrt kar nenadoma segla po tem dobrotniku.

Nam že znani mladeneč-pisar vspenjal se je
pa med tem vedno više in više in je polagoma po¬
stal že podnačelnik v svojem uradu. Slučaj je
nanesel, da je prišel podenj eden sinov njegovega
dobrotnika. Pravi načelnik dotičnega urada je

30

bil pa uradnik, ki je služil svoje dni pod ranjkim
predstojnikom in zarad tega po nobeni ceni ni
mogel novega praktikanta trpeti. Kjer je mogel,
metal mu je polena pod noge, nagajal, kolikor
se je le dalo, sovražil ga je pa iz cele duše. V
uradniškem življenji je že tako, da se dostikrat
pod zunanjo zadovoljnostjo in mirnim življenjem
skriva smrtno sovraštvo do tega in onega.

Nekaj sličnega je bilo tudi tukaj. Pred¬
stojnik, namesto da bi bil šel neskušenemu in
nepraktičnemu mladenču na roko, mu je stavil
povsod ovire. Po njegovem zgledu ravnal se je
tudi podnačelnik, bivši pisar pod očetom mladega
praktikanta, če tudi bi bila njegova sveta dolžnost
da bi se bil potegnil za mladenča in bi ga bil vsaj
moralno podpiral.

Sramotno ravnanje, kteremu je bil mladi prak¬
tikant v svojem uradu dan na dan razpostavljen,
vplivalo je silno neugodno na poštenega mladenča
in ga je tako razburilo, da je bil nekega dne
nekaj malega pregrešil. Stvar je prišla na dan in
preiskava se je pričela. Podnačelnik dobil je
nalog spisati službeno spričevalo praktikantu.
Klečeplaztvo gnalo ga je tako daleč, da, nadjaje
se Bog ve kako se bo prikupil, je šel in prakti¬
kantu dal kolikor toliko neugodno spričevalo.
Mož je napravil iz komarja slona, ki ga je moral
praktikant silno drago plačati. Povsod drugod
bi ga njegov pregrešek ne bil več veljal, kakor

31

k večemu nekaj desetic kazni ali pa kak ojster
ukor, tukaj pa je bil — odpuščen iz službe brez
vsake nade, da bi ga še kedaj zopet sprejeli.

To ga je tako silno užalilo, da je obrnil
domovini hrbet, kjer taki sleparji gospodarijo in
je šel v inostranstvo (iz države). Več časa se mu
je slabo godilo, kajti edino le v našem cesarstvu
smo tako nespametni, da dajemo ptujcem prednost
pred domačini. Cez mnogo let se mu je pa vendar
posrečilo, da je našel stalno in dobro službo, kjer
je ostal ves čas svojega življenja in je tudi svoje
sestre k sebi vzel. Vsem se je dobro godilo.

Poprejšnji pisar, sedaj podnačelnik spenjal
se je pa še vedno više in više. Postal je celo
načelnik večjega urada. Ker je imel dobre do¬
hodke in je bil sploh tudi varčen, si je že spravil
lepo premoženje skupaj. Nekoliko se je pa tudi
špekulaciji vdal. Oženil se je bil z jako olikano
gospodičino iz tistega mesta doma, ki pa ni prav
nič vere imela. Iz tega zakona dobil je več
dečkov in deklic, kterik je nekoliko pomrlo; ven¬
dar pa mu jih je še vedno toliko ostalo, da jih
je bilo mnogo preveč za slabo vzgojo, ki so jo
ti otroci dobivali. Oče, ves zaverovan v svojo
službo in špekulacije, se za otroke niti brigal
ni. Mati pa sama popolnoma brezverna, jih tudi
ni mogla vzgojevati, kakor bi jih bila morala.
Tako so otroci vzrastli, kakor divjaki v verskem
in verskonravnem oziru in so očetu veliko sivih

82

las provzročili, posebno pa dekleta druga za
drago, ker so vse zabredle na slaba pota. Med
tem zboli pa še mati. Bolezen jo je držala dobrih
deset let na postelji, in ves čas se je brezvernica
branila vsake duhovne tolažbe. Sin, ki je . edini
izmed svojih bratov ostal pri življenji, je bil na
podlagi brezbožne izgoje največji in najnesram-
neji lahkoživee, kar si jih sploh misliti morete.
Kar je oče s trudom prislužil in prihranil, to je
pognal sin v lahkomišljenih družbah po cele noči!

Nesreča je hotela, da je zabredel tudi še v
veliko in sramotno hudodelstvo. Ukradel je svo¬
jemu prijatelju večjo svoto denarja. Stvar je
prišla sodniji na ušesa in spridenemu sinu je ravno
še toliko časa ostalo, daje  zbežal v Ameriko, kjer
je jako slabo živel in še bolj žalostno poginil.

Mati je brezverna, kakor je živela, tako tudi
umrla, hčere so pobegnile sinu enako od doma in
oče je ostal na stare dni sam. Tako je bil za¬
puščen, kakor kmetski pes v najhujši zimi v svoji
uti, kjer ima z ajdovico postlano. Od vsega svo¬
jega truda niti toliko ni imel, da bi bil na stare
dni v domači družini živel. Ptuje roke so mu
stregle in še te nerade. Tako ga je Bog vdaril
zaradi črne nehvaležnosti njegove.

33

12. Očetova kletev.

(Izvirna.)

Smartnov je na Kranjskem, kakor sploh v
slovenski naši domovini več. Ce bi jih človek
naštevati hotel, bi prišel morda na dvajset vasi
ali žnpnij tega imena in še jako dvomim, da bi
ne bil izpustil tega ali onega kraja, kjer sv.
Martina časte. V enem teh Smartnov, naj že bo
kjer hoče, saj ime vasi tako nič ne pripomore k
stvari, živel je v prvi polovici tega stoletja trden
kmet, recimo mu Jerič, mož poštenjak od nog
do glave. Imel je petero ali šestero otrok in
mož je vse pošteno preredil. Najstareji, Matija,
za uk sicer ni imel glave, pač pa za vsakovrstne
malopridnosti. Kedar je hodil v župnijsko cerkev
k spraševanju, je bil vedno med tistimi, ki niso
prav nič znali. Če si ga pa vprašal za mlade
vrabce, za kake srakoperje ali celo za mlade
pestovke v malih linah zvonikov, ti jih je pa do
pičice naštel. Prav tako ti je vedel od celega
leta za vsako nedeljo posebej povedati, koliko je
to koliko pa ono nedeljo v Brinovcih priigral.

Oče njegov, Bog mu daj nebesa, si je res
mnogo prizadel, da bi sina pripravil na pravo
pot, toda kar ni se mu dalo, pa ne! Kolikrat
mu je ojstro očital zanikrno življenje njegovo.
Prositi ga pa ni znal, pa tudi ni hotel. Mesto
tega je vzel dostikrat bič v roke in je s tistim

3

Prst božji. II.

m

i

strojil kožo svojega ljubega Matija, toda, — kjer
je veliko biti, ondi je malo vžiti.

Mitiju so jele konečno očetove klobase pre¬
sedati in se je potuhnil. Namenil se je bil očetu
izviti se, - da bi mogel vsaj brez kazni po svoje
živeti. In kaj mislite, kaj je storil bistroglavec?
Poboljšal se je! Toda kako! V cerkev, pol ure
oddaljeno, jel je na vso moč pridno hoditi, dopo-
ludne k župni cerkvi, popoludne pa v bližnjo
podružnico, kjer imajo že več let svojega gospoda,
ki jim opravlja zjutraj vsak dan in vsako nedeljo
službo božjo, v nedeljah popoludne ima pa tudi
še krščanski nauk. To podružnico si je Matija
izvolil za svojo popoludansko službo božjo, to pa
zato, da je s tem svojemu očetu tem laglje pesek
v oči metal.

Ker je bodilo ob enem v tedanjem času več
mladine k podružnici v cerkev, si Jerič ni nič
napačnega mislil, če je bodil Matija tudi tjekaj.
Kaj si je on utegnil domišljevati, da je šel Matija
pač pred cerkev, od ondot jo je pa počasi b
Kimovcu zavil, kjer ni sam obsedel. Navadno
se je shajalo ondi več lahkomišljenih mladih ljudi,
kjer so navadno vse ljubo popoludne pri igri in
pijači presedeli. Ob enem vlekla je pa tjekaj
našega Matija tudi domača hči Kranja, ki je bila
pa vendar še toliko poštena, da ni med naukom
doma ostajala, temveč je bodila rada v cerkev,
kajti bila je pevka.

85

Pri Kimovcu je Matija z drugimi tovariši
navadno do večera ostajal ter je vestno pazil,
da se ni nikdar preopil. To vse zaradi očeta ne.
Tudi je gledal, da je bil ob Marijinem zvonu
ali pa vsaj nekoliko kasneje redno doma, kar je
prav veliko pripomoglo, da je oče jel več in več
zaupanja do Matije imeti.

Matija videč, da je pri očetu že kolikor toliko
na trdnih nogah, stopi nekega dne že pozno na
jesen predenj in prosi, če bi sedaj na zimo, ko
doma ne bo dela, smel napreči parizar in se
podati z njim preko Jezerskega vrha na Koroško
oglje vozit, da se bo kaj zaslužilo. Kaj bodo
konji zastonj zobali celo zimo!

Staremu Jeriču sinova prošnja ni bila prav
nič všeč, pač pa ženi njegovi, Matijevi materi.
Le-ta je v družbi z Matijem ubozega in sicer
modrega gospodarja tako dolgo obdela vala, ka-
zaje mu vedno na velikansk zaslužek, ki bi ga
sin Matija lahko čez zimo imel, da so domišljeni
novci konečno res tudi ubozega Jeriča preslepeli
in je nekega dne dovolil Matiji zapreči in na
Koroško odriniti. „Saj je pameten postal, rekla
je kratkovidna mati, ali si videl, kako je vedno
zvesto v cerkev hodil!"

Tega oče in mati seveda nista vedela, da je
hodil Matija mesto v cerkev h Kimovcu igrat.

No, pa naj že bo to, kakor hoče, Matija se
je odpeljal in stariši so ga spremljali z najlepšimi

a*

36

naclami, da se sin povrne spomladi, kedar se bo
jel sneg tajati, s polno in dobro rejeno mošno iz
Glorotana. Da bi bil šel Matija na Koroško le
samopašnosti na ljubo, kjer bi ne bil razpostavljen
vedno zlobnim jezikom domačih starih ženic in pa
svarilnim besedam starišev, no — to se poslednjim
niti sanjalo ni!

Matija je dospel srečno na Koroško, kjer je
tudi takoj vožnjo dobil. Imel je namreč ondi
prijatelja, rojaka, ki se je bil v tistem kraji prav
dobro oženil in ker je imel silno veliko gozda,
če tudi na gorah, jel je oglje žgati, ktero je
potem na Laško in drugam dalje razpošiljal. Naš
Matija, vesel, da tako hitro najde znanega člo¬
veka, ostane takoj pri njem in začne takoj voziti.
Vožnje je bilo obilno in zaslužek dober. Pri
najboljšem vozarskem življenji — in ti, kakor
znano niso nikjer slabo živeli, bi si bil Matija
lahko toliko na stran spravil, da bi bil ob svojem
odhodu iz Koroške v svojo domovino lahko vso
pot na bankovcih ležal in še na kakošnih. Toda
prišlo je vse drugače.

Matija zvedel je že doma, da na Koroškem
mladi kakor tudi stari ljudje posebno citre obraj-
tajo in kar se okoli tistih vrti. Željno je priča¬
koval prve nedelje. Ker je bil vendar le še
nekoliko kristjan, ob nedeljah ni vozil. Prav za
prav se pa to ni bilo njegovemu verskemu prepri¬
čanju zahvaliti, temveč gospodarjevi previdnosti,

37

ker nikakor ni hotel, da bi bil Matija tudi v
nedeljo in praznik živino mučil, ki je bila prav
tako potrebna počitka, kakor ljudje. Matiju je
bilo pa to tudi všeč. Vsaj je bil prost, kakor
teliček na paši. Dopoludne, ko so šli drugi po¬
štenjaki v cerkev, je Matija po zabavnem sobot¬
nem večeru navadno spal in je še le proti poludnu
vstal ter šel kosit.

Po kosilu prišli so godci in če teh ni bilo,
Honzl s citrami je bil vedno pri rokah, Matija
pa na ples vedno pripravljen. Redno vsako nedeljo
popoludne je preplesal do večera, pa tudi še pozno
v noč. Kar ob tej priliki ni zapil, in to ni bilo
z lepo lahko mogoče, zapravil je kasneje pri igri,
kjer je redno ves svoj zaslužek pustil.

Nekega večera že na spomlad pride v vaško
gostilno družbica škricev. Rekli so, da so popot¬
niki z Dunaja, ki si za kratek čas svet ogledu¬
jejo. Beseda je dala besedo, naposled pa igro.
Tudi Matija je bil takoj med njimi. Dunajčani
sploh prijazni ljudje povabijo ga na igro, kar si
Matija pač ni dal dvakrat reči. S početka je
imel srečo. Kakor so vrgli, je dobil. Karte so
mu vedno tako padle, kakor si jih je sploh le
želel. Toda, žal, na svetu nobena riba in sploh
nobena reč ni tako spolzka, kakor ravno sreča.
Kar naenkrat je ta Matiji obrnila hrbet, ter je
priskočila Dunajčanom na pomoč. „Moraš mi
zvesta ostati, mislil si je Matija, prisiliti te hočem

38

na to", in je stavil vedno večje svote, misle, da
kar je do sedaj zaigral, pridobil bo kar h krati
nazaj.

Gorje mu, kdor se pri igri na to pot poda,
zgubljen je! Komur je sreča pri igri hrbet obrnila,
stori najbolje, če ga tudi sam obrne igri, ali pa
naj si pripravi milijone, da jih zaigra; lahko bi
jih, če bi dosti dolgo in zadosti predrzno stavil.
Nekako tako godilo se je našemu znancu Matiju.
Prej nego v eni uri zaigral je ne le vso goto¬
vino, kar jo je imel, temveč tudi še konje in voz!
Da, celo obleko je hotel zaigrati, če bi bili Du¬
najski „kozaki“ — kajti to so namreč bili tisti
igralci, — hoteli še dalje igrati z njim. Ker jim
ni kazalo vozu in konj s saboj jemati, kajti kozak
ima najrajše cvenk ali pa papir s cesarsko podobo,
pogodili so se za primerno odškodnino v denarjih,
ktero jim je Matijev gospodar izplačal, za kar
mu je Matija podpisal dolžno pismo v pričo mož,
da mu je res tri sto goldinarjev dolžan! Za to
obdržal je pa konje in voz, kar mu je bilo ne¬
ogibno potrebno.

Pomladni vetrovi jeli so sneg topiti in Matiji
je došlo od doma pismo, da če še živi, naj se
nemudoma povrne domu, ker se bliža čas setve.

Kako je to pismo našega voznika pogrelo,
pač ni lahko popisati. Domu naj bi šel — brez
konj, brez vozu in brez denarja. Ne, tega pa že
ne! Rajši po svetu sto milj daleč, kakor pa v

39

Srnarten nazaj brez komatov. Ko tako premiš¬
ljuje, kaj bi bilo najbolje vkreniti, zasači ga
njegov gospodar.

»Matija, kaj pa tako zamišljen?"

»Kaj bi le ne bil, ker mi gre za nohti. Na,
beri!"

It oj ak prebere pismo in se nasmeje. »Vem,
kje te čevelj žuli, vem Matiček moj. Le potolaži
se, ne bo nobene sile. Hvala Bogu, saj smo še
vendar nekoliko na trdnem. Kaj ne, ti se bojiš
domu, ker nimaš kaj prida, ali prav za prav nič
pokazati? Ali ni res?"

»Da, da, ko bi le tako ne bilo!" pritrdi ža¬
lostno Matija. »Konji in voz so tvoji, jaz pa
skoraj bos in raztrgan. Kar sem prislužil — in
bili so lepi denarji, vse je š!o pri igri rakom
žvižgat. Oh, kaj bodo oče rekli, ko pridem brez
konj, da še celo brez biča domov? Sami ga bodo
v roko vzeli in naklestili me bodo da bom klo¬
basast. Ko bi že vsaj kaj okroglega imel poka¬
zati, bi že še bilo!"

Matija je bil res tako skesan, da bi bil vreden
velike odveze, če bi se bil zarad svojih maloprid-
nostij tako kesal, kakor mu je bilo žal da ni imel
nič denarja.

»Ne boj se Kranjec, rojak moj, tolaži go¬
spodar, saj se poznamo. Dobro vem, da nisi iz
slabe hiše. Tudi vem, da ker si najstareji sin,
boš danes ali jutri gospodar. Vidiš to mi zado-

40

stuje, da ti ne bom konj zadržaval. Pismo na
tri sto goldinarjev imam že v skrinji. Napravila
bodemo drugo na pet sto, da ne poj deš brez
okroglega domu, če mi obljubiš, da od tukaj pa
do Smartna ne boš nobenih kart v roko vzel!
Teh dve sto goldinarjev ti mislim kot posojilo
na roko ušteti!"

Da je Matija to in še vse kaj več obljubil,
nam bodete radi verjeli. Res sta napravila novo
dolžno pismo na pet sto goldinarjev, staro pa
raztrgala. Gospodar odšteje Matiji dve sto gol¬
dinarjev, spravi pismo in stvar je bila pri kraji.
Matija se drugo jutro lepo na pot odpravi proti
domu, kamor je proti večeru že prišel.

„Se ti je gotovo dobro godilo, pravijo oče,
ker si bil tako moški, da nam niti pisal nisi.
Drugi, ki so iz tega kraja po Koroškem oglje
vozili, so vsaj po enkrat ali tudi po dvakrat
domu pisali, da jim je kak plaz konje in voz
pobral. No, no, kakor vidim je tebe sam Bog
varoval nesreče!"

„Saj ga je tudi res, pristavijo mati, kako
sem ga pa tudi vsak dan njegovemu angelju
varhu priporočala!"

„0 pač res, pravi Matija, sem bil še zadosti
srečen, hvala Bogu!"

„Kaj pa denarja, ali si ga kaj prinesel?"
vprašajo oče.

41

„0, tudi ga imam nekaj", namuza se Matija
ter izvleče rejeno listnico z dvema sto goldinarji,
ktere mu je Korošec na dobro vero in dolžno
pismo posodil.

„No, že vidim, da si nekaj vreden, pravijo
oče, bomo že naredili!" Na to vstanejo in odidejo
po svojib opravkih.

Matija se je navidezno tudi še dalje dostojno
obnašal, kakor se katoliškemu kristijanu spodobi
in tudi delal je po svoji moči. To je bilo že
priletnemu očetu tako všeč, da so v jeseni na
roženvensko nedeljo zjutraj v hlevu k Matiji
zobanje nasipajočemu stopili in rekli: »Matija,
danes pojdeva pa skupaj k podružnici. Somenj
je doli in stisnila ga bodeva po službi božji kak
polič, somenj se bo pa že tamkaj dobil, saj so
ob takih prilikah pri Kimovcu vedno dobro za¬
loženi."

Matija je gledal kaj to pomeni, kajti od
svojega desetega leta ga že niso oče nikamor
več s saboj jemali in sedaj imel bo o sv. Matiji
štiriindvajset let. To ni, kar si bodi. In Matiji
se je nekaj v glavi zabliskalo in zašumelo, kakor
bi bil kedo po tihem rekel: »Franica!"

Kes smo ju videli na roženvensko nedeljo
po opravljeni službi božji zaviti po cesti proti
Kimovcu, kjer nista bila edina gosta, temveč je
že več druzih vživalo dobrine smajnega dne, ob¬
stoječe iz goveje juhe, mesa in kislega hrena.

42

Zalivali so pa z rudečim vinom. Tudi naša dva
znanca naročita si dobro kmečko južino (kosilo)
in polič vina, kterega jima je brhka Franica
prinesla.

Po kosilu prisede tudi Kimovec in razgovor
se je pričel in pletel o raznih stvareh; naposled
so jo zavozili na gospodarstvo. Stari Jerič se je
pritožil, da njegova pleča že niso več zadosti
trdna, da bi zamogle še vspešno zmagovati butaro,
ki mu jo nalaga domačija.

„Pa odloži", pravi Kimovec, „saj imaš kore-
njaškega sina."

„Bi že", meni Jerič, „pa saj sam veš, kakošne
so dandanes ženske. Kakega vraga naj si na
glavo navlečem, da mi bo še kruh zapirala, potem
pa imam! Ko bi kako tako-le dobil, kakor je
ta-le Tvoja Francika, take bi se pa prav nič ne
branil."

Kimovec se pri teh besedah namuza, Matija
pije in Franci s poličem vina ravno memo hiteči
napije.

„Saj ti jo dam", pravi Kimovec, „samo če
ti bo dokle le zadosti dote imelo. Več kakor
osem sto bi ji na noben način ne mogel šteti."

Prav v tem trenutku raztegnil je Navžar
svoj „meh“, in mladina, med njo v prvi vrsti
Franica in Matija, sta se za smajni dan po hiši
zasukala.

43

Bodoči predpust prišla je v Šmarten k Jeriču
nevesta. Bila je Kimovčeva Franica. Hej, kaka
vam je bila to ženitnina; koliko bališča in koliko
voz svatov. Vsa vas je bila kvišku. Od kar vas
stoji, take svatbe nihče ne pomni, kakor je bila
ona Jeričevega Matije. Bog daj, da bi bil tudi
zakon tako srečen!

Povedali smo že, da je bila Franica iz go¬
stilne doma in vsled tega nič posebno težkih del
navajena. Ker v Šmartnu tedaj ni bilo nobene
krčme, kmetje so bili pa še precej petični, Franica
sproži misel, da bi ne bilo napačno, če bi krčmo
napravili. Krčma nekaj vedno nese in če ne več,
vsaj toliko, da kaplja. Toda če ni v pravih rokah,
pa tudi domačijo skaplja.

Matiji je bil Franičen nasvet všeč; prvič je
bil Matija veseljak prve vrste, strasten igralec,
pa tudi potegnil ga je rad. Vse to se mu je pa
v sijajni luči pokazalo, če bi imel krčmo doma.
Vsako nedeljo polno omizje veselih gostov, kaj
bi si le mogel lepšega misliti. Takoj je bil za¬
dovoljen in je šel k županu in od ondot k gla¬
varju po patent. Ker je bila hiša na dobrem
glasu, so mu pri okrajnem glavarstvu takoj pa¬
tent dali in pustno nedeljo so pri Jeriči prvi
sod vina nastavili. Da se je v hiši vse trlo, kajti
ljudje so pritisnili tudi še iz bližnjih vasi, nam
že smete verjeti, če tudi je bila hiša s kamro
vred jako prostorna. Vganjale so se marsikake

44

prismodarije in tudi za godca je premetena Fra¬
nica skrbela. S tem se svojemu tastu, staremu
Jeriču, ni kdo ve kako prikupila, toda mož se
je tolažil s tem, da je pustna nedelja.

Na belo nedeljo si imel pri Jeriču že zopet
pustno nedeljo. Grodci so godli, fantje plesali in
s petami ob tla pribijali, da se je kar kadilo za
njimi. In tako je šlo potem vsako nedeljo in vsak
praznik. Stari Jerič se je pač budo za ušesi
praskal, kaj je storil, da je Matiji gospodarstvo
izročil in da mu je tako ženo poiskal.

Franica sicer ni bila napačna. Kruha sta¬
rima dvema ni nikdar zapirala, grdo jih tudi ni
gledala ali še celo jima grižljeje požvekavala,
kakor ima to marsiktera druga „ta mlada" na¬
vado. Zato je imela pa drugo slabo stran in ta
je bila: prevelika potratnost. Varčnosti ni po¬
znala in pa ples je strastno ljubila. S tem je
pa staremu tastu huje rane sekala, kakor če bi
mu bila kruh zapirala in nezabeljen sok na mizo
nosila.

Stari Jerič in sosed njegov Ajdovec sta bila
poštenjaka stare dobe. Kolikrat stala sta skupaj
konec Ajdovce ve hiše, kedar so v nedeljo popo-
ludne pri Jeriču za godci ceptali in z nogama ob
tla bili! Oh kolikrat je mož žalostno odmajaval
z glavo: „Kaj sem storil, kaj sem storil! Matija
in Franca bodeta v desetih letih vse pognala,

45

kajti kjer v praznik plešejo, ondi v delavnik brez
kruha malicajo."

„Res je tako", pritrdil je stari Ajdovec.

Dobro je bilo, da moža nista učakala prero¬
ških svojih besedij!

Matija se je zopet z vso strastjo igri vdal,
Franica je pa plesala tako na vso moč rada.
Ali je čuda če je pri takem gospodarstvu šla
domačija rakovo pot. Konec prvega leta o doti,
ki jo je Franica s saboj prinesla — osem sto¬
takov je bilo — ni bilo ne duha ne sluha. Matija
jo je pognal pri igri, nekaj jo je pa oštarija vzela.
Da bi si mož nekoliko opomogel, mu pride zopet
nesrečna Koroška dežela na misel. Ker je videl,
kako dobro da se Žnidarju godi, ki tjekaj gori
pšeno, moko in sočivje vozi, mislil si je Matija:
Doma tako nič ne zamudim, bom pa do spomladi
zopet na Grorotanu oglje prevaževal, da konji ne
bodo zastonj v hlevu stali. Staremu očetu je bila
misel še prav všeč, kajti mož si je mislil, naj le
gre, vsaj ne bo doma zapravljal in igral. Ce si
je že tedaj ko je bil še fant dve sto goldinarjev
prihranil, kaj bo še le sedaj, ko je mož in ima
že več pameti v glavi.

Ni bilo dolgo tega in pred J eričevo hišo stal
je naložen parizar. Samega boha naložil je Matija
nanj, kolikor ga je gori spravil in odrinil je z
njim na Koroško, kjer je ostal do spomladi. Kako
se mu je sedaj godilo, ga nečemo spremljati, ker

4(3

je bilo življenje preveč pohujšljivo. Eonec tega
popotovanja je bil tak, da se je Matija nekega
večera proti veliki noči skoraj na pol nag domu
pritihotapil. Opomniti nam je, da je med tem
enkrat tudi domu pisal po 500 goldinarjev, češ,
da mu je plaz konje in voz vzel in v propad
treščil.

Stari Jerič se je vstrašil, ko je zvedel, kaj
da Matija piše. „Nič ne bo z njim", rekel je
mož in ni se motil. „Ce je že konje in voz poleg
tolišnje gotovine pognal, šla bo tudi lepa doma¬
čija v zrak, kakor dim ob jasnem vremenu."
Vendar so mu denar poslali, ne vedoč da ima
Matija ondi toliko dolga še od prejšnjih let, ko
je še samec bil. Temvečja je bila pa žalost sta¬
rega moža, ko je videl zgubljenega sina zopet
pred sabo j, popolnoma ubožanega. Matija je na
Koroškem vse zaigral, kar je imel s saboj in pa
še tisoč goldinarjev po vrhu, ktere je ondi na
menjico dolžan ostal.

Čas, kakor je znano, hitro poteka in tudi
tega pol leta je hitro zbežalo, v kterem je Matija
obljubil menjico plačati. Le še teden dni je bilo
časa, denarja pa nikjer. Naj pri tej priliki še
opomnimo, da je bil stari Jerič toliko previden
in ni vse gotovine Matiji izročil, temveč jo je
večji in precej zdaten del pridržal v svojih rokah.

Matija je dobro vedel, da imajo oče še veliko
denarja. Zato se je odločil, da bo ondi potrkal.

Slovenci trdimo, d£|. je vsaka pesem le nekaj
časa lepa. Prav teh misli je bil tudi Matijev
oče, stari Jerič. Ko mu Matija pove, koliko de¬
narja da mu bo treba, moža groza pridvigne,
kakor bi ga bil gad pičil. Matija jih je nekaj
slišal in to takih, kakoršnih že zdavnej ne ali
pa še nikdar. Ker je bil sam tudi nagle jeze,
sta se z očetom sprla, in naposled se je sin
spozabil, da je ta, ki je pred njim, oče njegov
in ga je vdaril. Stari Jerič poravna se pa kvišku,
dvigne roko in pravi: „Brezbožni sin! Zapomni
si, kedaj si vdaril svojega očeta! Prokletstvo
božje te bo zadelo, ker si se pregrešil proti
četrti božji zapovedi. Uši te bodo jedle in žalo¬
sten bo tvoj konec!“

Kaj se je na to zgodilo moramo zopet pre¬
skočiti, ker je podoba prežalostna, da bi jo raz¬
vijali pred našimi očmi. Le toliko naj omenimo,
da je stari Jerič vsled tega žalostnega prizora v
družini obležal in čez teden dni umrl. Ljudje so
trdili, da ga je Matija — ubil.

Preden je pa stari mož oči zatisnil, poklical
je k sebi svojo hči Marijano, ki je bila pol ure
od domače vasi omožena. Tej je izročil gotovino
z opombo, da naj se z ostalimi otroci enako raz¬
deli, kar bo ostalo čez ustanovne maše in pa
pogi’ebne stroške. Matija in Franica imata že
svoj delež in sicer domačijo in pa očetovo pro¬
kletstvo.

48

Kakor se blagoslov starišev že od daleč vidi
na dobrih otrocih, tako se tudi pozna njihovo pro-
kletstvo. Očetov blagoslov otrokom hiše zida,
materna kletev jih pa do tal podiraResnica
teh besedi po njihovem pomenu spolnila se je
živo pri Jeriču.

Dolga je bilo od leta do leta več. Polje
zanikrno in površno obdelano ni več toliko rodilo,
kakor pod prejšnjim gospodarjem. V hlevu jele
so se oglašati razne bolezni, v hiši so pa kljubu
temu še vedno plesali vsako nedeljo in praznik,
da se je kar kadilo za njimi.

Matija še enkrat naloži voz z bohom in drugo
robo ter pelje na Koroško. Največ ga je gnala
tja gori zapadla menjica, za ktero je Matijev
rojak že denar tirjal. Ker ni imel tolišnje svote
pri rokah, pogodila sta se s Korošcem tako, da
se je za osem sto goldinarjev vknjižil na Mati¬
jevem posestvu in to na prvem mestu. Matijeva
žena, Franica, ga je spustila naprej in sicer za
vso doto — za celih osem sto goldinarjev. Dve sto
goldinarjev mu je pa Matija plačal iz vtrženega
denarja za boh. Menjica je bila sedaj plačana,
gruntec je imel pa 800 goldinarjev več dolga,
ki so mu najboljši mozek izpijali.

To pot je Matija vendar toliko pazil, da se
je vsaj z enim konjem in navadnim vozom domu
povrnil. Morda ga je bilo sram, da bi bil zopet
bos prišel, ali je bilo kaj druzega, nam ni znano.

49

Krmilo po njegovem prihodu nastala je pa govo¬
rica, da je bil v Predosljih pri Kreonu konj in
voz ukraden. Cigani so bili obdolženi, da so ga
vzeli in so jih tudi res celo tolpo prijeli ter
zaprli; toda kaj so jim hotli? Ker ni bilo ne konja
in ne vozu pri njih, in tudi drugih dokazov ne,
morala jih je sodnija zopet izpustiti.

Matija je pa med tem voz lepo prebarval na
zeleno, češ, tako je bolj trpežen, s konjem je šel
pa v Kamnik na somenj, kjer sta z nekim Tu-
hinjcem menjala. Matija je trdil, da konj, ki ga
je s Koroškega prignal, oziroma s kterim se je
pripeljal, ni hotel nič kaj rad jesti in da ga je
zato zamenil.

Hudobni jeziki, ki hočejo vsako reč do konca
dognati, so pa vse drugače trdili. Le-ti so po vsi
sili hoteli vedeti, da tisti cigan, ki je na Predos¬
ljih voz in konja vkradel, ni bil nihče drug, kakor
Jeričev Matija. Prav to je bil, rekli so, vzrok,
da se mu je tako silno mudilo voz pobarvati,
konja pa zameniti.

Od tedaj jeli so se pa ljudje Jeričeve krčme
ogibati. To je bilo vaščanom tem laglje, ker je
nekako v tistem času jel Tilka tabernati. K ve-
čemu le še kaki potegnjači in zanikrneži zahajali
so k Jeriču. Vsled tega mu pač ni druzega ka¬
zalo, kakor patent gosposki vrniti, če ni hotel
zastonj davka plačevati od gostilne, v kteri je
toliko potočil, kolikor je sam popil. Matija se

4

Prst božji. II.

50

ni dosti zmenil za to, Franica pa tudi ne. Zadol¬
žena sta bila že do ušes, na posodo ni bilo nikjer
več dobiti in druzega ni kazalo, kakor prodati,
kar navadno vsak gospodar naredi, kedar ne more
več obresti zmagovati.

Jeričev gruntec je šel toraj na boben in to
je bil prvi sad očetovega prokletstva. Doma ni
druzega ostalo, kakor nekoliko polja, eden gozd,
biša in vrt, vedno še zadosti, da bi bilo čvetero
pridnih rok še vedno lahko družinico preredilo.
In bi jo tudi bilo, če bi ne bilo treba delati. Ali
to je joj. Poleti je solnce prevroče, pozimi pa pre¬
hud mraz. Spomladi in jeseni je pa sploh premo¬
kro. To so bili vsekako toliko tehtni vzroki, ali
vsaj Matiji so se zdeli, da se je kolikor se je le
dalo, dela ogibal in je skušal na laglji način
živeti.

Stari Ajdovec in stari Jerič, Bog jima daj
nebesa, sta sicer trdila, da je Bog noč ljudem
za počitek vstvaril. Matija je to tudi vedel, če
prav se sam v poslednjem času ni po tem nauku
ravnal. Odkar so mu gruntec prodali, se mu je
red časa kar popolnoma spreobrnil. Po dnevu je
najraje po sencah polegal, ponoči je pa oživel,
kakor jež. Včasih ga je pa tudi po več dni zmanj¬
kalo. Tedaj so rekli da je šel v gostije, od koder
se je navadno ponoči vračal in kakor so tisti
trdili, ki so ga tu pa tam zjutraj na vse zgodaj
srečavali, nikdar ne prazen. Navadno je prihajal

51

z vrečo oprtan. Kaj da je prinašal, ni nikomur
kazal, listja iz hoste menda ne!

Nekako dvajset let ali pa že nekaj čez bo,
ko je bilo pri županu v štacuno vlomljeno in
nekaj sukna, platna, druzega kramarskega blaga,
kave, sladkorja, kakor tudi več bokalov slivovca
vkradenega. Sreča je nanesla, da so orožniki
enega prijeli izmed tiste tatinske zadruge. Ker
ni bil še nikdar zaprt, še ni bil tako navihan,
kakor so stari tatje in se je kmalo vdal. Ob
enem povedal je tudi še za druge tovariše. Med
tistimi je bil Jeričev Matija.

Od kar je zvedel, da ga cesarski možje iščejo,
je dal domu slovo, ter se je drugod potikal. Le
ponoči jo je tu pa tam prisekal za malo časa,
pa je zopet odšel. Neko noč prikrade se Matija
zopet domu pogledat, kaj dela družina. Nepri-
jatelj njegov ga je videl. Orožniki so bili ravno
v vasi. Matijev sovražnik gre in jim to objavi.
Ni dolgo trajalo in imeli so ga. Vklenili so ga
in s saboj vzeli. Dve leti ga ni živa duša več
videla, tako dobro so ga spravili v Ljubljani
na Gradu.

Da mož ni bil zabite glave, je to dokaz, da
se je na Gradu v dveh letih čevljarstva izučil.
To se zna, da je bilo vse bolj šušmarsko, kar
je izdelal, toda znal je pa vendar-le nekaj, kar
bi ga bilo pošteno redilo, če bi bilo možu sploh
kaj do dela.

4 *

62

Odslej nadalje se je pa njegovo življenje
delilo med trudapolno stikavanje po prostorih
drugih ljudi, posebno če je kje vedel, da jih ni
doma in pa med miroljubivim počitkom v Ljub¬
ljani na Gradu.

Ko je bil poslednjič pod ključem, je bil, ako
se ne motim, notri sedem let, ktere je tudi srečno
prestal. Človek bi mislil, da ga bo to zmodrilo,
toda kaj se. Teden dni ali kaj, potikal se je po
domači vasi, kar ga je nekdaj noč vzela. Živa
duša ni zvedela, kam se je obrnil; čez dolgo
časa prišla je v deželo novica, da so na Koro¬
škem pri bogatem kmetu tatove prepodili. Eden
je tako nesrečno iz vrha na zemljo skočil, da si
je nogo zlomil in je ondi obležal. Prijeli so ga
in poslali v Celovec, kjer je v ječi umrl. To je
bil Jeričev Matija.

III. O umoru.

13. Zamenjena skledica.

V manjšem mestu živela sta dva zakonska
med saboj kakor pes in mačka. Nekega jutra je
bila pa žena posebno dobre volje, ko je kuhala
zajutrek. Že je bilo pogrnjeno in kava v skle-

53

dice nalita, vsakemu svoja. Gospod se je ravno
prekrižal, kajti te lepe navade ni pred nobeno
jedjo opustil, kar nekdo potrka. Gospa skoči
kviško in gre venkaj. V tistem trenutku pade
pa pajk od stropa gospodu v kavo. Pajki so se
mu že od nekdaj silno gnjusili. Hitro ga gospod
venkaj vrže, ob enem pa svojo skledico zameni
z ono svoje žene, češ, ona ni videla, da je pajek
padel v kavo in se ji toraj tudi gnjusilo ne bo.

GospA se vrne in povžije zmenjeno kavo z
gospodom vred. Toda že čez malo časa jelo jo
je grozno ščipati in pa krč jo je zvijal. Takoj
so poklicali zdravnika, da bi ji pomagal, če bi
bila pomoč splob še možna. Zal, da ni bilo več
mogoče, kajti zdravnik je takoj spoznal, da je
gospa zastrupena. Res je tudi kmalo na to v
groznih bolečinah umrla.

Sodnija je klicala takoj moža na odgovor,
če mu o tem zavdajanji ni kaj posebnega znano.
Toda kaj mu če znanega biti. Povedal je, kar
je vedel in s tem je bil pri kraji. Spustiti so
ga morali. Preiskava in druge okoliščine so do¬
kazale, da si je gospa sama zavdala, hoteč svo¬
jega moža v jamo spraviti. Tu je vendar prst
božji očividen, da bi lahko kar prijeli
zanj!

54

14. Kazen in pokora.

Ivan je bil velikošolec na Dunaji. Na po¬
čitnice je zahajal k svojemu stricu, ki je bil v
Ravnini za župnika. Vselej je z radostjo priča¬
koval tistega srečnega dne, ki ga je pripeljal v
župnikovo družbo, lansko leto pa še bolj, ker je
bil stric prestavljen na novo župnijo.

Z Dunaja po železnici dospevši, ga je na
kolodvoru že hlapec z vozom čakal, s kterim sta
hitro zdrdrala proti še nepoznani novi domovini.
Pot ju pelje memo križa, kjer je klečal borno
oblečen človek sivih las v molitev zamaknjen.

„Stari Miha že zopet moli“, pravi hlapec,
ko se oba odkrijeta in voz memo drkne. Miha
se niti zmenil ni, naj se je peljal kdo memo
njega ali pa je cel batalijon vojakov kretalo;
on je bil vedno popolnoma v molitev zamaknjen.

Kmalo na to obstal je voz pred župnikovim
domom in „dobro došel, dragi mi Ivan!“ zado¬
nelo je prišlemu iz veže, kamor mu je prišel
župnik naproti in ga je v hišo odpeljal.

Ivan popisuje svoje potovanje in konečno
tudi vpraša svojega strica, kdo je tisti stari
Miha, ki vedno hodi pred križ molit?

„Stari Miha je pobožen spokornik, ki, kakor
si videl, ob vsakem vremenu h križu zahaja in
moli. Žalostne čase ima ta človek za saboj. Leta
in leta presedel je v ječi po nedolžnem in prišel

55

je ob vse premoženje. Sicer pa sam rad pripo¬
veduje svoje žalostne dogodke. Kedar bodeta
znana, ti jih bo že povedal, saj večkrat pride
semkaj. 1 '

Ivanu ni bilo treba dolgo čakati, kajti stari
Miha se je kmalu pri župniku oglasil. Le-ta mu
razodene, da bi Ivan jako rad njegovo zgodbo
slišal. Miha, dobra duša, se ni dal prositi, tem¬
več je takoj pričel:

„Bil sem svoje dni premožen človek in naj-
lepša hiša v tej-le vasi je bila moja. Polja sem
imel tudi veliko. Zvesta žena in ljubljen sin sta
mi bila pa v največje veselje na svetu. Čuda
sem bil pa tudi prevzeten in nikdar nisem po¬
mislil, da je Bog tisti, ki mi je vse to dal, temveč
sem sam svoji moči in pridnosti na rovaš zare-
zaval, kar sem si pridobil. Ko bi se bil na leto
vsaj le po enkrat domislil, da mi Bog lahko v
enem trenutku vse vzame, kar sem si v mnogih
letih s trudom pridobil! Ne, pa niti to mi ni
prišlo na misel.

Proti ženi in sinu, kakor tudi proti sosedom
sem bil vedno razdražen in sem se silno rad
kregal. Grdo sem ravnal s posli. Na zvestobo
in vero nisem kdo ve koliko dal, in za resnico
se nisem ravno preveč pulil, pri vsem tem pa
tudi nisem bil očiten goljuf ali pa lažnik iz
navade. V cerkev nisem nikdar hodil. Temraje
pa sem zabavljal čez vero in duhovne, da še celo

56

bogokletstvo mi je bilo jako priljubljeno govor¬
jenje.

Kar me je dosegla grozna roka vsemogoč¬
nega Boga. V bližnjem gozdu našli so vaščana
umorjenega. Ker sva si bila midva že več časa
smrtna sovražnika in sem se mu bil jaz tudi
poprej hudo zagrozil, se je sumnja takoj na-me
zvalila, češ, jaz sem ga ubil. Nič več Vam ne
morem vsega povedati, kaj da se je tako lepo
vjemalo proti meni, da je bila krivda res doka¬
zana. Celo eden mojih hlapcev je proti meni
prisegel, da je videl, kako sem bil tistega dne,
ko so soseda ubitega našli, prepaden in zmeden
prišel iz gozda, in da sem silno razburjen menda
njemu rekel, da se je nekaj zgodilo, o čemur
bodo ljudje še dolgo govorili. Na podlagi teh
dokazov so me obsodili na smrt. Po milosti ce¬
sarja pa sem bil potem pomiloščen v dosmrtno
ječo.

Petnajst let zdihoval sem po nedolžnem v
zaduhlem zidovji. Sedaj še le prišel je pravi
morilec na smrtno posteljo, kjer se je pred pri¬
čami izpovedal, da je on pred petnajstimi leti
soseda ubil, ki so ga v gozdu našli. Takoj se
je pričela obravnava proti krivopričniku, nekdaj
mojemu hlapcu in jaz sem bil oproščen. Poln
neskončnega studa vprašal sem pri obravnavi
krivopričnika, kaj je vendar mislil, da me je v
tako grozno nesrečo pahnil, ker mu vendar ves

57

čas, dokler je bil pri meni, nisem niti za las
hudega storil.

Odgovoril mi je in videlo se mu je, kako da
sika iz vsake besede strastno sovraštvo. Rekel
je namreč, da so moja kletvina in grožnja za
vsako malenkost, kakor tudi vedno zmerjanje v
njem obudile željo po maščevanji in so tisto
potem toliko časa gojile, da se mu je ponudila
prilika. Pohujšanje, ktero sem mu menda dajal
z nepoštenostjo in lažjo, mu je vničilo ljubezen
do resnice; pohujšanje pa, ki sem mu ga dajal
s tem, da sem zasramoval sv. vero in bogokletno
govoril, mu je, kakor je rekel, vničilo svetost
prisege. Rekel mi je tudi, da sem morilec njegove
duše, kajti k meni je prišel pobožen in priden;
pri meni pa je zgubil vso vero."

Miha je jel jokati. »Petnajst let, rekel je
tresoč se, sem moral po nedolžnem v ječi prebiti.
Ko sem bil zopet prost in sem prišel domu, po¬
čivala sta mi že žena in sin v hladni zemlji,
moje premoženje je bilo pa vse v ptujih rokah.
Vendar se pa to vse še prenašati da nasproti
očitanju krivičnika, ki je trdil, da sem mu umoril
dušo. To je, kar me najsilneje grize in me bo
grizlo do konca mojega življenja."

»Hlapca so zaprli zarad krive prisege in je
že čez nekaj mesecev v ječi umrl. Duhovnika,
ki mu je hotel na poslednjo uro prinesti sveto
popotnico, ni maral in je nespokorjen umrl."

58

„Ali Vam je sedaj umljivo, zakaj da klečim
vsak dan po več ur pred svetim razpelom? Za
delo nisem več, kajti moja moč je ostala v ječi.
Za stanovanje mi ni skrbeti, to mi daje občina;
hrano mi donašajo dobri ljudje. Zato pa temveč
in temrajši prosim usmiljenja našega Odrešenika,
če sem res ono dušo odvrnil od njega, da naj bi
mu dal večni mir in pokoj. Molim pa tudi za
srečno zadnjo uro sebi in svojim rojakom."

Župnik in Ivan sta bila ginjena tolišnje silne
nezgode.

Ko se je bil Ivan čez leto dni zopet povrnil
k stricu na počitnice, je takoj zopet vprašal po
starem Mihu.

„Tega ni več med nami, rekel je župnik.
Že je nekaj mesecev tega, ko so se bili pijani
fantalini spravili nad znamenje, da ga bodo po¬
drli. Navzoči starček jim pa te oskrunbe nikakor
ni hotel dovoliti. Kar eden fantov zavihti kol
in Miha z njim po glavi vdari, da se je takoj
nezavesten zgrudil. Živel je le še toliko časa,
da smo ga prevideli s svetimi zakramenti; takoj
na to izročil je Bogu svojo neumrjočo dušo. Naj
bi mu bil Bog zarad velike njegove pokore mi¬
lostljiv!"

Kdo bo tajil tukaj grozno kazen božjo. Pet¬
najst let moral se je ubogi Miha pokoriti, po
nedolžnem sicer zarad krivde, ki so mu jo pod¬
tikali, tembolj kriv pa zarad preteklega življenja,

50

s feterim je celo dušo svojega hlapca pogubil.
Tako doseže roka Gospodova vsakega grešnika,
naj bo velik ali majhen.

15. Kakor življenje, taka smrt.

(Izvirna.)

Gostov Pavel je bil pretepač in nasilnik prve
vrste. Kjer je bil kak pretep, kjer kak somenj,
kjer kak shod, tam je bil Gostov Pavel in tam
je bil izvestno tudi pretep. Za Boga se ni zmenil,
temveč je pa obrajtal hudiča, kterega je v raznih
sostavah pri vsakem pretepu zvesto na pomoč
klical. Velikansko je število tistih nesrečnežev,
ktere je telesno pokvaril! Temu je zlomil nogo
pri metanji, druzega je nakresal s kakim pole¬
nom tako po roki, da ni bila za nobeno rabo
več, tretjemu je izbil oko, četrtega je okrižal z
nožem po obrazu. Pa tudi med rebra je rad osuval
z nožem tistega, s kterim se je pretepal. Brez
pretepa zanj ni bilo veselja na somenju, zato je
pa tudi tako vestno skrbel zanj. Mnogo jih je
spravil tudi v ječo, ker je bil vedno on tisti
nagajivec, ki je boj pričel s svojim pikrim zba¬
danjem.

Vendar — posoda le toliko časa vodo drži,
dokler se ne razbije. Nekako tako zgodilo se je

60

tudi Pavletu. V Kamniku je bil somenj. Gostov
Pavel je šel tjekaj. Nazaj grede mu je bilo silno
žal, da se v mestu ni hotel nihče ž njim prete¬
pati. To so pa fantje zarad tega storili, ker so
ga poznali, kakošen cigan da je, in pa tudi žan-
darjev je bilo veliko v mestu. Na travnikih prav
pred rojstno vasjo začne toraj zopet enega svojih
tovarišev zbadati in se vanj zaganjati. Ni dolgo
trajalo in oba sta imela nože v rokah. Kakor
besna volkova planila sta eden v druzega in v
tistem trenutku omahnejo Pavletu roke, iz vratu
mu začne pa rudeča kri hoholati. Dva ali tri
korake je še storil, pa se je zvrnil po tleh. To¬
variši njegovi so ga prijeli in domri nesli. Med
potoma izdihnil je svojo grešno dušo. Zdrav je
Pavel zapustil hišo, kjer so s stariši gostovali
in mrtvega so nazaj vanjo prinesli.

16. Tudi podoba - toda kaka!

V Berolinu so napravili za slikarije razstavo,
na kteri je bila poleg krasne podobe križanega
Zveličarja razstavljena neka druga bolj zanikr¬
nega značaja. Naučni minister Miiller je to
nasprotje opazil in je ukazal podobi ločiti. To
pa liberalcem nikakor ni bilo prav in všeč, in
jeli so celo po časopisih naučnega ministra pri¬
jemati zarad tesnosrčnosti. To se vč, da je pri

61

vsem tem tudi zanikrna podoba silno veliko na
veljavi pridobila — v liberalnih očeh. Kmalo se
je oglasil tudi kupec za njo. Bil je borzijanec
in čuda bogat. Obesil jo je v najlepši sobi na
najodličnejem mestu na steno, kjer se je navadno
zbirala gospoda. Da se je ondi marsikaj nespo¬
dobnega govorilo, nam pač ni treba praviti, kajti
k temu je že podoba sama povod dajala.

Kar pride, kakor blisk iz jasnega neba leta
1873 veliki borsni polom. Tudi naš bogataš ga
je britko občutil. Ce tudi ni vsega zgubil, je
vendar prišel ob tolišnje svote, da se je sam
sebi reven dozdeval. Oli zguba, zguba, ta je že
marsikoga pokopala! Nekega jutra ga je zmanj¬
kalo. Iskali so ga povsod; pretaknili so celo hišo
in vse sobe, še le v najlepši so ga našli, toda
kakošnega. Ležal je pod nesramno podobo v svoji
krvi. Vrat si je bil prerezal. Pred smrtjo znosil
se je pa še nad grdo podobo, to vsaj je kazal
sled njegove jeze na nji. Vsa čisto je bila vse-
križem razrezana in komaj toliko našel bi bil
cele, kolikor bi jo bil s tolarjem pokril. Ta
prizor je bila tudi podoba, toda kakošna!

17. Nekaj za klafače!

Bil je godec, kakor jih je povsod še dan¬
danes zadosti, in ta je imel silno grdo navado,

62

da je na vso moč rad klafal. Naj je bila družba
kakoršnakoli, nikdar se ni oziral na njo, temveč
je svinjaril, kakor bi bil plačo služil za svojo
nesramno govorjenje, kterega se mu nikdar ni
zmanjkalo. Bilo mu je tudi prav popolnoma enako
ali so bili v družbi nedolžni otroci, nezrela mla¬
dina, ali pa že sami skušeni možje. Bilo je videti,
kakor če bi ga bil hudič kar sproti navdikaval,
toliko jih je imel vedno na razpolaganje tistih
grdih, kosmatih, ktere se navadno le po najbolj
zanikrnih beznicah slišijo.

Njegovo nesramno klafanje prišlo je na uho
tudi gospodu župniku tistega kraja. Kot skrben
varuh izročene mu duhovne črede nikakor ni smel
trpeti volka med ovčicami. Poklical je zarad
tega nesramnega godca k sebi ter ga je z mirno
toda resno besedo posvaril in mu jasno povedal
svoje mnenje, da ne bo nič več trpel njegovega
pohujšljivega govorjenja v svoji župniji.

Godec pa o tem ni hotel prav nič slišati.
Kekel je, da njegove besede niso druzega kakor
samo navadne burke, s kterimi ljudi razveseljuje.
Pohujšavati pa ne misli nobenega ž njimi. Burke
briti mu ne sme pa nihče prepovedovati.

Ni bilo dolgo tega, ko je šel neko noč pozno
in dobro nasekan domu. Drugo jutro so ga našli
pred svojo hišo v gnojnici mrtvega. Poleg njega
ležal je pa velik kup gnoja. Ali ni to očiten
prst božji? Usta, ki so v življenji vedno polna

63

bila gnojnice najostudnejega klafanja, pile so tudi
poslednjo uro gnojnico — kakor za očitno kazen
božjo.

Brzdaj jezik in varuj se nečimernega in gr¬
dega govorjenja.

IV. Moje in tvoje.

18. Krivično blago nima teka.

Izak Rosenberg je bil Žid, kakoršnega si le
misliti morete. Nakopičil si je veliko premoženja
in vsega po krivici. Ni toraj čuda, da mu je
prišla konečno sodnija do živega in ga je posa¬
dila na hladno. Ker so ga pa na daleč okoli
poznali kot silnega bogataša in pijavko, mu ni
bilo težko pregovoriti jetniškega paznika, da mu
je čez nekoliko časa ponoči vrata odprl — proti
obljubljeni veliki plači. Če je mož obljubljeno
plačo dobil, ne vemo; pač pa je prišel ob službo
in pa zaprli so ga na dolgo časa.

Rosenbergu pa beg tudi ni nič pomagal. Sod¬
nija jela ga je iskati in begal je kakor plaha divja
zver iz kraja v kraj. Konečno mu ni druzega
kazalo, kakor: ali izročiti se prostovoljno sodniji

64

ali pa — umoriti se. Ker je bil preveč strah o-
pežljiv, da bi se bil sam izročil gosposki v roke,
napil se je do nezavednosti likerja, v kterega je
vlil nekaj kapljic hudega strupa. Strepetal je
in po njem je bilo. Kaj mu je pomagalo nezmerno
bogastvo, ki si ga je napravil z odiranjem ljudi?
Premoženje je po njegovi smrti sodnija cenila na
300.000 mark. Znamenito je, da se je Rosenberg
v tistem kraju končal, kjer je bilo največ njegovih
žrtev, kjer je največ družin pregnal izpod strehe
in kjer je celo prejšnega lastnika svoje sedanje
hiše po svetu pognal. Kakor je ta dogodba sicer
sama na sebi žalostna in ostudna, se vendar že
na miljo daleč iz nje vidi, da neskončno pravični
Bog še vedno čuje nad sirotami, kterim brezsrčni
oderuhi dostikrat srčno kri izpivajo, za ktero
jih potem težka roka njegova zadene. Ne boj
se toraj zatirano siromaštvo! Stari Bog še živi
in čuje nad taboj in ta bo vničeval in pokoril
tvoje zatiralce in pijavke, ki se s tvojo srčno
krvijo debele. Sami bodo morali pripoznavati,
da je roka božje pravice silno dolga.

19. Smrt zajčjih tatov.

Dogodba, ki jo boš tu čital, ni dolga, ali
tem bolj podučljiva je. Pri Kolinu na Nemškem
ob Renu bila je leta 1883 silno velika povodenj

65

in sicer spomladi in v jeseni. Poplavila je ravnino
na daleč okoli. Ljudje so se rešili, živina in živali
kolikor toliko tudi. Najhuje godilo se je ubogim
zajcem, kterih se je od blizu in daleč cela tolpa
zatekla na bližnji holmec, ki je kakor otok na vse
strani iz vode gledal. Vse polno jih je bilo ondi.
To sta opazila dva zverinjska tatova in takoj
sta vganila, da bi se dalo ondi prav brez truda
silno veliko in prav slastne pečenke dobiti. Pre¬
skrbela sta si čoln in hajd nad zajce! Obilno sta
jih nalovila in že sta se mislila domu vrniti,
kar pridere še večja voda in jih v čolnu s saboj
vzame. Z veliko težavo se jima je posrečilo re¬
šiti nago življenje; nalovljeni in pobiti zajci so
šli pa vsi po vodi. Valovi so nesli tatova do
neke osamljene hiše, ki je prazna iz vode šterlela.
Ondi sta se rešila. Kar sta imela s saboj, sta
kmalo podrobila, potem sta morala pa lačna ča¬
kati, kedaj da bo voda upadla. Silno lačna na¬
pravila sta trden sklep, nikdar več ne po ptujem
blagu stezati dolgih svojih prstov. To se je zgo¬
dilo spomladi.

V jeseni pride zopet velika ploha in za njo
povodenj. Vse se je ponovilo, kakor spomladi.
Tudi zajci rešili so svoje kožuhe na že znani
holmček. Zverinjska tatova sta jih že od daleč
opazila in h krati so bile pozabljene vse obljube
spomladi storjene. Nobene nevarnosti se nista
več bala, temuč le kar hitro zopet v čoln in za

5

Prst božji. II.

66

zajci. Sedaj so odrinili štirje zverinjski tatovi
proti holmu. Odpeljali so se, vrnil se pa ni noben
več. Vsi so našli svoj grob v valovih Renskih.

Nauk, ki ga ljubi čitatelj iz teh vrstic dobiš,
je tako očiten, da ti niti treba kazati ni nanj.
Bog je zverinjske tatove s prva poskusil s stra¬
hom. Vidoč pa, da nič ne izda opominjevanje,
zgrabil jih je z vso jezo svoje pravičnosti! Pre¬
misli naj vsak, ter obrne na-se; vsakemu se bo
prileglo.

20. Ne steguj rok po božjem.

Spomladi leta 1854 prišel sem v gorato po¬
krajino francoske države, kjer sem se več časa
mudil, kakor mi je bilo to ljubo. Vas, kamor sem
prišel je bila silno revna, ravno tako tudi vaška
gostilna, ktera niti klopi ni imela, ter sem se mo¬
ral na kamen za durmi stoječ vsesti, če sem hotel
sedeti. Memo gostilne pride berač. Ker mi je,
bilo silno dolgočasno, poklical sem ga k sebi v
gostilno. Mož je bil sivolas in poznalo se mu je,
da je videl že več rodov v tem kraju.

„Povejte mi mož, rečem mu, ali so res tukaj
ljudje tako silno revni, da si niti poštene gostilne
ne morejo omisliti?"

„Smo že revni, že", rekel je mož, „toda na
tej hiši je prokletstvo božje že od leta 1794. Še

67

sedanjemu posestniku nihče drugače ne reče ka¬
kor debeluh, če ga hoče prav hudo ujeziti, kar
je v zvezi z njegovim dedom in očetom. Ded
sedanjega debeluha je bil namreč tisti mož, ki
je vso okolico po svoji odrtiji spravil na beraško
palico. Ko je imel že skoraj cele soseske pre¬
moženje v svojih rokah, kupil je nunski samostan,
ki je na tem-le mestu stal. V cerkvici, ki je bila
poleg samostana, stregel sem večkrat pri sv. maši
in povem Vam, da tedaj ni bilo nobenega reveža
v našem kraji, ker so reveži vsi v samostanu
obilno darov dobivali.

Najprvo, kar je prvi debeluh (ded denašnjega
storil), ko je samostan v svojo last dobil, je bilo
podiranje cerkve. V slepi lini nad velikim altar-
jem stala je podoba Matere Božje, ktera je debe¬
luha še prav posebno v srce bodla; zato jo je
pa tudi silno sovražil. Na vso moč rad bi toraj
njeno podobo odstranil, toda nikjer ni dobil de¬
lavca, ki bi se je hotel podstopiti. Zato je prinesel
lestvo, da bi bil sam podobo iz slepe line venkaj
vrgel, toda ni šlo; preslab je bil. Jel je kleti in
pridušati se, ter delavce klicati, ob enem jim je
pa jako dobro plačo obetal. Konečno se vendar
eden delavcev polakomni na denar ter zleze gori.
Oba sta se spravila nad podobo, ktero sta takoj
z vrvijo ovila, ter sta jela vleči. Ko se zopet
oba h krati vpreta, dvigneta podobo, z njo vred
pa tudi zid, kterega je do sedaj podoba opirala.

68

Zvalil se je na brezbožneža. Debeluha je kar
pokopal pod saboj, delavca je pa skala za noge
vjela, da je kri na vse strani brizgnila. Dolgo
časa je preteklo, preden so ju mogli rešiti iz
žalostne ječe, delavca z zmečkanimi nogami, debe¬
luha pa mrtvega.

Za debeluhom podedoval je samostan in pre¬
kletstvo sin njegov. Kar je poskusil, vse mu je
spodletelo; naposled je obupal in se obesil.

Kdor hoče sedanjega posestnika prav do
dobrega ujeziti, kedar le preveč svojo moškost
stresa, mu ni treba druzega storiti, kakor spomni
naj mu kaj o prvih dveh debeluhih, pa bo imel
takoj zadosti."

Tako je pripovedoval berač; meni se pa ni
prav nič čudno zdelo, da je debeluh vselej tako
prepaden, kedar ga kdo njegovih prednikov do¬
misli. Na take prednike pač ne more nihče po¬
nosen biti.

21. Kaznovan cerkven tat.

V mali vasi na Nemškem ulomil je neko noč
tat v župnijsko cerkev, odprl s silo tabernakelj,
kjer je ukradel obhajilni kelih, svete hostije je
pa na nečuvan način okoli raztrosil. Sodnijska
preiskava se je pričela, pa ni imela nobenega
zaželjenega vspeha. Tat je ostal prikrit dve leti.

69

Tedaj so se pa tam nekje blizo vnele stope za
smodnik in so zletele z delavcem vred kvišku.
Roke in noge mu je polomilo, tako ga je zdelalo.
Pred svojo smrtjo se je izpovedal, da je on cerkev
oropal. Svetni pravici se je lopov znal odtegniti,
božji se pa ni mogel skriti! Bogu nibče ne uteče!

22. Oderuhov konec.

Kalešnjakov Jurij je bil prava pijavka med
svojim narodom, zato si je pa tudi v nekaj letih
precej lepo premoženje skupaj spravil. Saj veste,
da je moral dosti grd biti, če za svojo ženo,
ktere žive ni mogel trpeti, niti pogreba ni hotel
plačati. „Če jo gospodje nečejo pokopati, naj jo
pa v dimnik obesijo", rekel je umazani in skopi
Jurij

Če je prišel kmet v zadregah k Jurju po¬
moči iskat, mu ni nikdar odrekel. Rad je posodil,
samo če je bilo na varnem mestu in na dobre ob¬
resti, ktere je točno tirjal. če si ga pa le prosil,
počakal je tudi dve leti za nje in posebno tedaj
jako rad, če si mu kaj priboljška obljubil. V
tretjem letu izročil je pa svojega upnika brez
vsacega usmiljenja odvetniku, s kterim sta ga po
kratki pravdi na kant spravila in je Jurij ob takih
prilikah navadno gledal, da je tab grunt sam ku¬
pil na dražbi dostikrat prav za slepo ceno. Čez

70

nekaj časa ga je pa zopet z dobičkom prodal. Kaj
se je Jurij brigal za pregnane družine, ktere do¬
stikrat zjutraj še niti vedele niso, kaj in kje bodo
opoludne kuhale. Na tisoče in tisoče solza iz oči
skrbnih provzročil je Jurij, da so se prelile, pa
niti ena mu ni kanila na srce, da bi ga bila ome¬
čila. Ta človek je moral pač kamenitno srce
imeti. Kljubu temu je bil pa po drugi strani
zadosti farizejski, da je ob vsaki priliki sklicaval
se na božjo pravičnost in dobrotljivost. Hinavec
grdi ni nikdar pomislil, da neskončno pravična
božja roka tudi nad tistimi sirotami čuje, ktere
je njegova lakomna požrešnost pregnala izpod
strehe, kjer so bile rejene in izrejene.

Ko je Jurij po smrti svoje žene nekaj časa sam
ostal, se je domislil besedi sv. pisma, da človeku
ni dobro samemu biti. Zato je jel zopet na ženi¬
tev misliti. Sam je bil že v najlepših letih, v
tistih namreč, ko začne človek okoli ušes cveteti.
Toraj mu je lastna pamet pravila, da deklica pri
dvajsetih letih nikakor ni zanj, če tudi bi jo bil
na svojih štirinajst tisoč lahko dobil. Poiskal si
je rajši čvrsto vdovo, ki je imela tudi lepo doma¬
čijo, toda precej zadolženo in pa dvoje otrok,
ktera sta za novega očeta tolikanj marala, kakor
pes za česen.

Ce bi bil Jurij sploh kaj druzega v glavi
imel kakor misli, kje ho zopet kaj pridobil, bi se
vdrugič izvestno ne bil nikdar ženil. Ko se je

71

namreč v lepem suknenem „pruštofu“ k poroki
peljal, se mu je na nekem ovinku konj splašil,
Jurij je pa v lužo odletel. To je bilo vendar za¬
dosti določno znamenje, da Jurja v novem zakonu
ne čaka nič dobrega. Toda Jurij ni bil prazno¬
veren. Pobral se je iz luže, za potrebo se je
otrebil, se zopet na voz skobacal in rekše: „’a’or
je božja volja, hi!“ (Jurij namreč črke „k“ ni
mogel izgovarjati), ter se je peljal naprej k
nevesti.

Že takoj prvih pet ali šest tednov spoznal
je Jurij, da z novim zakonom ne bo nič. Od vseh
strani jela so mu prihajati sama strašila. Od ene
strani pričela ga je že takoj prvi teden žena
nadlegovati za denar. Treba je bilo davek plačati,
obresti nesti, in še veliko druzih potreb. Po drugi
strani nagajali so mu pa otroci tako, da mu ni
bilo nič več prestajati. Večkrat se je Jurij za
ušesi popraskal, zakaj se tedaj iz luže ni narav¬
nost proti domu obrnil, ko mu je angelj varuh
vendar tako jasno pokazal bodočnost, kaka da
bo, kakor se namreč naš kmet o svojem položaju
izrazi, kedar mu ne gre kaj prida. Morda se
Jurij zarad tega ni hotel domu povrniti, ker
lastnega doma nič več imel ni. Ne dolgo pred
oklici ga je prodal in še prav dobro. Ob enem
si je zgovoril za toliko časa „kot“ v hiši, da se
oženi, kar je rekel, da se bo kmalo zgodilo.

v #  * t # t t

Ce bi mož sedaj po poroki ne bil imel nič

72

več domovja in nič denarja, bi bil pač pomilo¬
vanja vreden človek, tako se mu pa ni ravno
sila godila, če mu ni bilo strpeti v novem zakonu,
če prav to ni krščanski. Labko bi si bil najel
v mestu kje kako sobo, kjer bi bil s svojim de¬
narjem trgoval. Tržiti z denarjem mislimo tukaj
v tem oziru, da bi ga bil zapravljivim in lehko-
živim škricom za dobre obresti na ure, pa tudi
na menjiee posojeval. Toda Jurij se na to ni prav
nič razumel. On ni znal druzega, kakor le kmete
dreti in se je tega tudi zvesto držal.

Ko je tako premišljeval, kam bi se obrnil,
da bi se rešil iz žulečega jarma, v kterega je
sam preko luže vrat pomolil, se mu nekega dne
v glavi zabliska, kakor bi mu bil kodeljo v
možganih zasmodil.

„K Jožetu pojdem", pravi Jurij sam pri sebi;
„ondi imam že nekaj na gruntu posojenega. Ker
je bratranec moj, ne bo nič gotovega plačila za¬
hteval, temveč bo vesel, če ga za obresti ne bom
tirjal. Tam bom še najbolje shajal. Žena njegova
je pridna in snažna gospodinja, pri vsem tem pa
še posebno varčna. Ta mi toraj tudi ne bo opo¬
rekala. Tako bom še najceneje živel."

Kar si je Jurij mislil, to je tudi speljal. Šel
je k Jožetu. Ker je bila nedelja, dobil je družino
vso doma. Bilo jih je čvetero in to Jože bratra¬
nec, žena njegova, domača hči in pa rejenec
Cvetko. Med raznim pogovorom odšla je hči v

73

hlev k živini, rejenec ofliknil jo je pa k sosedu.
Jurij je lepo priliko porabil in je vodo takoj
na svoj mlin napeljal.

„Jože in Mica", rekel je, „jaz ne bom ostal
kjer sem, ker ne morem. Vzemita me vidva za
svojega, saj vama ne bo nikdar žal. Petsto imam
na vajinem posestvu že vknjiženega, po kterih
ne bom nikdar vprašal, če me sprejmeta v dru¬
žino."

Jože in Mica se spogledata.

„Kaj praviš?" vpraša gospodar svojo ženo.

„1 no, ga pa vzemimo", pravi Mica, skrbna
gospodinja, „če bo res hiši na dobro!?"

O skrbna mati, kako opravičen je bil tukaj
ta „če bo res hiši na dobro!?"

Jurij se je priselil in se vtaboril. Ker ni
imel pod milim nebom kaj prida dela, pri odrtiji
je pa kakor znano časa vedno na ostajanje, jel
je Jurij misliti, kako bi se še bolj zajedel v
Jožetovo posestvo. Grda lakomnost spremenila je
Jurja v Judeža. Tudi Jožeta je hotel s posestva
spraviti. V ta namen mu je odpovedal svoje
bivališče pri njegovej družini, češ, ker ga kličejo
opravki na Hrvaško, kamor je mož tudi v resnici
odšel.

Med tem napravil je pa v domovini nekako
goljufijo z nekim posestvom, ktero je na videz
kupil in navidezno pogodbo napravil. Upniki na
posestvo vknjiženi bi bili imeli vse zgubiti. Sam

74

ne vem kako je prišlo, da je eden upnikov prišel
goljufiji na sled, in sicer ravno tisti, ki se je
med vsemi najmanj cerkve ogibal. Prijel je Jurja.
Ker je pa ta, memogrede rečeno, jako trdovraten
mož pri svoji pravici obstal in ni hotel nikake
druge pripoznati, upniku pač ni druzega kazalo,
kakor iskati si pravice ondi, kjer jo deli cesarski
orel z mečem, žezlom in krono na krempljih.

Upnik je Jurja ovadil zarad goljufije v okraj¬
nem sodnijskem uradu. Stvar je bila tako koč¬
ljiva, da so ga takoj spravili pod ključ. S Hrva¬
škega poklicali so ga neutegoma domu in zaprli.

To je bila prva kazen božja zarad njegovega
oderuštva. Mnogo družin je spravil on izpod
rojstne strehe, vendar nobena ni v ječi sedela,
kakor je Jurij moral že pri okrajni sodniji zaprt
biti, kjer so ga uši obirale, da je bilo njegovo
perilo dan na dan krvavo.

Mica, Jožetova žena, je to reč najbolje znala
ceniti, kajti vsak teden ji je njen mož Jože pri¬
nesel iz okrajne sodnije culico umazanega perila,
polnega uši, kterega je morala ona med tednom
osnažiti in ga Jurju v ponedeljek zopet poslati.
Tudi to nesramnost je Jurij vganjal, da je Jože¬
tovi hiši tudi še svoje ušivo perilo naklanjal,
poleg tega je pa že računal, kako mu bo vrat
zavil.

Ko mu je, namreč deželna sodnija šest me¬
secev odločila v premišljevanje sedme božje zapo-

75

vedi, izročil je vse svoje dolžnike advokatu in
med njimi tudi Jožeta, ki ga je tri leta redil.
Mislil ga je pognati na kant, pa se je opekel.
Jože je tudi tožil, kakor hitro je dobil vednost,
da ga Jurjev doktor goni; tožil je Jurja za od¬
škodnino hrane in stanovanja. Pravda se je dolgo
vlekla, toda kakor sta se zavila, je Jurij zgubil.
Konečno je moral vendar-le za vsako leto 100
goldinarjev plačati, kar sta na dolgu poravnala.

To je pa Jurja tako vjezilo, da je sklenil
zopet lastno domačijo kupiti si in to po svoji
navadi, kakor je on najraje grunte kupaval. Na
nekem posestvu je imel menda tisoč goldinarjev
posojenega in za te je začel sedaj posestnika go¬
niti. Kje bo ubog kmet tisoč goldinarjev kar čez
noč iz rokava stresel? To je Jurij tudi vedel, za
to ga je pa tako dolgo privijal, da je prišel kme¬
tov gruntec na boben, kmet z družino pa kamor
bi bil hotel. Ker ni bilo kaj prida ljudi na dražbo,
je Jurij bolj znane denarne može, ki so bile prav
take pijavke, kakor je bil on sam, podkupil, da
niso dražili in gruntec je pri tretji javni dražbi
ostal Jurju za slepo ceno.

Gospodar, vročekrven mož, je videl da je tu
sleparija. Posestvo, ktero je cenil na kakih 4 do 5
tisoč vrednosti, prišlo je lakomnemu Jurju v pest
menda za tisoč goldinarjev, kterega je imel na
njem intabuleranega. Zato mu je kri vskipela

76

in se je Jurju zagrozil, da ne bo imel sreče na
njegovem posestvu.

Jurij se mu je namuzal, kakor je on ob
takih prilikah znal, z dlanijo se je po ustih obri¬
sal in rekel: ,,’a’or je božja volja!"

„Tako toraj, ciganska duša, zakriči prognani
gospodar, „ svoj o oderuško lakomnost se drzneš
tudi še v božjo voljo vpletati! Naj bo pa še to
božja volja!" Pri teh besedah zavihti nesrečni
prognanec rovnico, ki jo je imel v rokah. Rov-
nica je kar završčela po zraku, s tako silo prile¬
tela je Jurju na glavo, ki se je takoj zvrnil. Le
nekoliko potrepetal je in po njem je bilo. Umrl
je brez duhovne tolažbe. On, ki je toliko družin
izpod rojstne strehe pregnal, moral je nmreti,
kakor pogine krvoločna zver, če jo človek zaleze.
Poginil je, kakor gad s strto glavo in niti enega
nisem slišal, da bi bil pomilovaje rekel: „Skoda
zanj, dober človek je bil!" Pač pa je vsakdo
rekel: „Bog ga je kaznoval!"

Konec.

I. Predpustne brezbožnosti.

Stran

IY. Moje in tvoje.

18. Krivično blago nima teka

19. Smrt zajčjih tatov

20. Ne steguj rok po božjem

21. Kaznovan cerkven tat

22. Oderuhov konec .

Stran

63

64
66
68
69

Tiskal Šeber v Postojni.

NARODNA IN UNIUERZITETNF
KNJIŽNICA

Jan. Gioiitini-ju

- . v

LJUBLJANI

dobiva:

Car in tesar. Zgodovinska povest ... 20 kr.

Čas j e zlato. Podučna povest za mladost. Spisal

F. Hofmann V Ljubljani 1884 . 30 kr.

- Lično vezana . . . . .' . 50 kr.

Cerkvica na skali. Pravljica . . . . 12 kr.

Cesar Maks in Mehika., V Ljubljani 1808,

Spisal J. Alešovec . . . 1 . 20 kr.

Darinka, mala Črnogorka. Povest. . . 24 kr.

Baron Ravbar . ..24 kr.

Dve čudapolni pravljici. Drugi predelani in
popravljeni natis. 1881. I. Peter Krunov;

II. Okainnjenci naTBlanskem gradu;
v slikanej, lepe] vezbi . . ' . . 10 kr.

Erazem Predjamski. Povest iz petnajstega

stoletja. S pbdobo. Četrti natis.' . • 16 kr.

Genovefa, sveta grofinja. . . . 10 kr.

jBitri račpnar z ozirom na sedanji denar po

avstrijski veljavi in na novo mero in vago. i

, 8. popolnoma predelani m popravljeni natis.:

1885. V polusnji .....  40 kr.

Jama nad Dobrušo. Pravljica. ... 20 kr.

Jaromil. Pravljica... 16 kr.

Kljukec lažnjivi. . . fL . . . 20 kr.

Kuharica slovenska ali navod, okusno kuhati
navadna in imenitna jedila. Narekovala
M. Bleijvveis. V Ljubljani 1878. Veljajo
lično vezane . . • • 1 gl.'90 kr.

Kuharske bukve, nove, ali nauk, najboljša in
^ imenitnejša-jedila, brez posebnih stroškov
pripraviti. Z 200 jedilnimi listki. Tretji
natis. V Ljubljani 1877. Vezane . . 90 kr.

Najdenček, ali pravični se tudi živine usmili.

1881. x  Drugi predelani in popravljeni natis.

V slikani, lepi. vezfei . . 20 kr.

Narodne pripovedke za mladino. . 24 kr,

Na valovih južnega morja.14 kr.

Nikolaj Zrinjski, hrvatski junak. . . 20 kr.

Poduk, kako se dela žganje vsake baže, mrzlo
ib gorko, in brez posebnih naprav. V Ljub¬
ljani 1879. Velja . . . • . • 1 gl-

Repoštev, duh v Krkonoških gorah. Tretji pre¬
delani in popravljeni -natis. 1881. V slikani
lepi vezbi . . . . . - . . 20 kr,

Ribičev sin. Pravljica. . . . . 12 kr.

Sanjske bukve (s podobami) . . . . 15 kr.

Vošilna knjižica, ali vošilni listi za novo leto,

godove in rojstne dneve. Spisal I. Tomšič. 20 kr.

Vrtomirov prstan. Pravljica. . . . 20 kr.

Zbirka ljubimskili in ženi to vanj skih pisem. . 30 kr.

Tiskal Šeber v Postojni.