Veliko delo pripravljam: Ostrovrhar, tragedijo v 5 dejanjih. Prvi dve dejanji sta gotovi, daljna podrobno osnovana. Vederemo, kaj bode iz tega. Opeka mi je ne davno pisal, nič tacega. Malo more delati. Vedno se pripravljam, da bi odposlal za A. O. vsa lažiimena in doslejšnja dela po naslovu, toda kar ne utegnem. Bodem vre kdaj. Tukaj natanko prisluškujem ljudski govorici. To Ti je krasno. Marsikaj sem si že pridobil, rned drugim tudi spoznanje, kak bore malo poznajo jezik ljubj. rdeči gospodje.
,Da le zine in pravi se vezava Ti odkrije.' Zdrav sem, hvala Bogu navzlic ali zbok obilih tru-dov in potov.   Ne vem.
Srčen  pozdrav  in  bratovski  poljub
Tvoj  verni druže
Anton M.
Sedemdesetletnica p. Stanislava Škrabca.
Priobčil dr. A. B.
Dne 7. januarja t. 1. je praznoval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici 70 letnico svojega življenja naš največji sedanji jezikoslovec, kon-zistorialni svetnik p. Stanislav Škrabec. Pater Stanko opravlja duhovske posle, poučuje samostanske klerike in izdaja nabožni list za preprosto ljudstvo, ali vendar po svojih študijah ni manj zaslužen za slovenski narod nego dvorni svetnik Kopitar ali bivši rektor dunajskega vseučilišča, pravi član akademije in dosmrtni član gosposke zbornice vitez Miklošič. Pater Stanko se mora šteti v eno vrsto s tema velikanoma, ki sta dosegla med svetom toliko odlikovanj. Škrabca ne dičijo zunanji redovi, pač pa mu z Jagičem vred soglasno priznavajo, da je eden največjih slavistov sedanje dobe. Njegove platnice bi mogle, tako pravi Rus Ljapunov, delati čast kateremu koli iz najboljših lingvističnih žurnalov evropskih. Svoje platnice pošilja v zameno za publikacije, ki jih izdajajo univerze in akademije. Kakšen ugled uživa med slovanskimi in tujimi jezikoslovci, dokazujejo najbolj obiski, s katerimi ga počaščajo na Kostanjevici. Tujim jezikoslovcem, pišočim o našem jeziku, je znano poleg Ple-teršnikovega najbolj Škrabčevo ime, Kako ga čislajo Rusi, sam priznava v Cvetju (20, 5): Sploh smem reči, da sem našel mej ruskimi slavisti več uvaževanja, kaker bi ga bil mogel kedaj pričakovati, — zadosti odškodbe za vničevanje in zasramovanje od strani raznih domačih »tobožnjih« in »tokoršnjih« učenjakov! Danes ga ceni že tudi domovina. Slovenska Matica bo izdala v posebnem zborniku njegove zbrane jezikoslovne razprave, tako da bomo imeli celotno izdajo njegovih del; kaj takega se ni zgodilo še nobenemu slovenskemu jezikoslovcu. To bo primerna odškodba za preziranje, ki ga je Škrabec trpel od strani slovenskih listov. Leta 1879. je odklonila njegovo sodelovanje Slovenska Matica. Nato so se branile njegovega spisa celo »Novice«, ki so že obljubile, da spis sprejmejo. Podobno se mu je godilo nekoliko pozneje pri goriški »Soči«. Komaj je začel vanjo pisati, je vstal hrup, da je moral z nadaljevanjem prenehati. Tako so cenili Škrabca naši listi v času, ko se mu je od drugod že pela velika hvala. V zagrebškem »Radu«  je pohvalil Valjavec njegovo prvo raz-
pravo, priobčeno 1. 1870. v novomeškem gimnazijskem izvestju »ko daleko najbolju razpravu« o slovenskem naglasu in katere nadaljevanje je Valjavec željno pričakoval. Tako preziranje je Škrabca, kar je naravno, tako bolelo, da je storil sklep, da ne bo nikdar nikomur več ponujal svojih spisov. »Kaj mi je bilo začeti po vsem tem? Zasadilo se je »Cvetje«, menda pervi slovenski mesečnik, ki je imel izhajati »v platnicah«, in meni je prišla ena misel od koder koli — ena ribniška misel, porečete morebiti — da bodo namreč te platnice kaker nalašč. Jaz bom del nanje, kar se mi bo zdelo, nikoger ne bom prosil. Mej kakimi tremi tisoči naročnikov se jih bo vže nekoličko našlo, ki si bodo dali sčasoma kaj dopovedati tudi takih reči, in tako se bo morebiti za zdaj toliko opravilo, kaker bi se s posebnim majhinim jezikoslovnim časopisom« (Cvetje 5, 8). Tako je dobil Škrabec šele s Cvetjem 1, 1880. list, v katerem je mogel priobčevati svoje študije. Odslej ni nikogar več iskal, pač pa so začeli drugi iskati njega. Platnice so na mah vzbudile tako pozornost, da so ga začeli kmalu vabiti, naj bi pisal v Kres, Zvon ali v Matičen Letopis. Ali Škrabec je ostal pri platnicah — spisal je le za Kres eno razpravo in za Jagičev Archiv dve ali tri — s čimer je povzdignil svoje Cvetje do veljave, kakršne še ni imel noben slovenski didaktični časopis. List je dosegel prav ob Škrabčevi sedemdesetletnici svoj trideseti letnik. Danes se more Škrabec s ponosom ozreti na toliko letnikov. V njih je nagrmadil toliko gradiva za slovensko slovnico, za zgodovino našega jezika in naše pisave, za klasifikacijo slovenskih narečij itd,, da bodo desetletja prepisavali iz njega vsi, ki bodo kaj takega sestavljali. Na Škrabčevih delih pa ne bo slonelo samo naše jezikoslovno znanstvo, temveč tudi naša pisava, v katero sta uvedla mnogo njegovih oblik Pleteršnik in Leveč, Končno želimo, da bi nam Bog ohranil p, Stanislava Škrabca še mnogo let.
»Hrvatska Prosvjeta.«
Ta novi kat, knjiž, list (izhaja mesečno, 12 K) toplo priporočamo Slovencem. O njem več v prihodnji številki.
La Rochefoucauld (1613—1681).!
Af orizmi,
Vsi imamo dovolj moči, da prenašamo gorje drugih ljudi.
Naše samoljublje prenaša bolj potrpežljivo obsodbo našega okusa kot obsodbo našega mnenja.
1 Frari9ois, ducTde La Rochefoucauld je igral važno vlogo za časa civilne vojske, ki je v letih 1648 —1653. zelo omajala Mazarinovo vlado (la Fronde). La R, je pripadal plemenitaškokraljevi stranki, ki je končno tudi zmagala. Večji del svojega življenja je preživel na dvoru in v družbi najodličnejših dam 17. stoletja (Mme de Chevreuse, Mme de Longueville, Mme de Sable in Mme de La Favette). Zahajal je zlasti na družabne večere pri Mme de Sable, kjer se je navzel z drugimi literati iste dobe tudi volje pisati sentence. Iz te salonske konverzacije so se rodile tudi njegove »Maxi-mes« (1665). Glavna misel, ki pledira iz vseh petstoštirinajst sentenc, je prepričanje, da sta samoljubje in interes edini gonilni sili za vsa naša dobra in slaba dejanja (L' amour propre est le  mobile de toutes nos actions). Ta nazor je bil
<©>     70     <s>