Upravništvo: Ljubljana, Puccimjeva ulica 5 — Telefon St. 81-22, 31-23. 81-24 tnseratm oddelek: Ljubljana, Pucclnl-jeva ulica 5 — Telefon 31-25, 31-20 Podružnica Novo mesto: Ljubljanska cesta St. 42 IZKLJUČNO ZASTOPSTVO za oglase lz Kr. Italije in inozemstva ima Unione Pubblicitžk Italiana S. A., Milano PONEDELJSKA IZDAJA Uredništvo: Ljubljana. Puccinijeva uL 0. Telefoo St. 81-22, 31-23, 31-24. 31-25. 81-* Ponedeljska Izdaja >Jutra« Izhaja vsak ponedeljek zjutraj — Naroča se posebej in velja mesečno L. 3.—■ Za inozemstvo L 3.80 Rokopisi se ne vračajo — Oglasi p• tarifo CONCESSIONARIA ESCLUSTVA per la pubbllcita di prove.nie.nza Italiana ed estera: i Unione Pubblicitš Italiana S. AL, Milano Uspešno bombardiranje vojnih naprav lia Malti eški mornarici v Sredozemlju Him ti alla marina gravi coipi ingiese Rlsultano silurati 1 cacciatorpedlniere, 2 uicrocistari e 1 siave da battaglia, aSSossdatl 1 nave porta aerei, 2 mcrocia-t2vl, 3 cacciatorpedlitiere e 15 navi da trasporto, danneg-giati invece 2 porta aerei e 5 insroeiatori — ESficace bora-bar&ameifto delte attrezzature belliche su Malta II Quartier Generale delle Forze Armate comunica in data di 15 agosto il seguente bollettino di guerra n. 810: Nella giornata di ieri č continuata da psjte delle nostre forze aeronavali, 1'azione contro i dispersi nuclei delle navi da guerra, che gia avevano scortato il convo-nemico, costantemente controllati dalla nostra rieognizione aerea prodigatasi senza tregua dall'inizio della battaglia. Un Mas silurava da breve distanza un cacciatorpediniere; formazioni di tuffatori centravano con bombe di grosso calibro una nave di grande tonnellaggio. Una pattugiia di aero-siluranti colpiva um incrociatore pesante; altra formazione di aero-siluranti centrava un incrociatore e metteva a segno un siluro su una prua di una nave da battaglia. I nostri caceiatori di scorta abbattevano quattro «Spitfire». Alcuni equipaggi degli aerei perduti nei giomi precedenti sono stati tratti in salvo da idrovolanti di soccorso. Sol fronte egiziano, durante nn attacco di reparti esploranti nemici, nettamente re-spinto, venivano fatti alcuni prigionieri. Le batterie contraeree della Divisione «Ariete», hanno distrutto nn altro velivolo britannico; qnattro «Curtiss» risultano ab-battuti in combattimento dalla caccia te-dcscdt* Sul porto di Ta Valletta e sull'aerodromo di Mikabba gli aviatori dell'Asse hanno sganciato bombe divario calibro; un appa-recchio nemico h stato abbattuto. Dalle missioni di guerra della giornata sei nostri aeroplani non sono tornati. Nei Mediterraneo orientale, quattro aero-siluranti avversari che tentavano attaccare un nostro mercantile erano prontamente in-tercettati dalla nostra caccia di scorta; due venivano fatti precipitare in mare e gli al tri volti in fuga. II Quartier Generale delle Forze Armate comunica in data di 16 agosto 1942-XX il seguente bollettino n. 811: Nessun avvenimento di rilievo sul fronte egiziano. Tentativi di disturbo compiuti dal nemico nella notte sul 15 nelle immediate retrovie sono stati prontamente stroncati. Cinque velivoli britannici venivano abbat-tuti in combattimento da aviatori italiani e tedeschi, due altri dalla nostra caccia nei Mediterraneo centrale. Reparti aerei dell'Asse hanno agito sulle basi di Malta attaccandone ripetutamente le: attrezzature belliche. Una azione di bombardamento su Rodi ed alcune localitžt vicine 6 stata effettuata nella notte dal 13 ali 14 da una formazione navale nemica contro la quale tempestiva-mente intervenivano le batterie della difesa ed una squadriglia di nostri MAS; i danni causati dal tire avversario sono di entita trascurabile; fra la popolazione civile e segnalato un ferito. Negli attacchi alle navi nemiche cittati nei bollettino n. 810 si sono particolarmente distlnti: il tenente colonnello Cesare de Porto del nono storno bt, capitano Antonio Cumbat del 102 gruppo tuffatori, capitano Dante Magagnoli del 3 nueleo sUuranti, capitano Giulio Graziani del 132. gruppo siluranti, capitano Egeo Pittoni del 61 storno ct, tenente Alessandro Seppi del 130 gruppo siluranti, tenente Vascello Luigi Sola, comandante di Mas. • Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil Je objavil 15. avgusta naslednje 810. vojno poročilo: Včerajšnji dan so nadaljevale naše letalske in mornariške sile napade proti razpršenim vojnim ladjam, ki so prej spremljale sovražni konvoj, in sicer pod stalnim nadzorstvom našega letalskega iz-vidništva, ki je delovalo brez odmora od začetka bitke. Eden izmed Masov je torpediral iz kratke razdalje sovražni rušilec. Formacije strmoglavcev so zadele z bombami težkega kalibra ladjo velike tonaže. Patrola torpednih letal je zadela težko križarko; druga formacija torpednih letal je zadela križarko in z! enim torpedom kljun neke bojne ladje. Naši spremljevalni lovci so sestrelili štiri letala tipa »Spitfire«. Nekoliko pos»adk letal, ki so se izgubila prejšnje dni, so rešili pomožni hidroavioni. Na egiptski fronti je bilo med napadom sovražnih izvidnih oddelkov, ki smo ga gladko odbili, več mož ujetih. Protiletalske baterije divizije »Arlete« so uničile nadaljnje angleško letalo. Nemški lovci so v spopadu v zraku sestrelili 4 »Curtiss"«. " Na pristanišče La Vallette in na letališče Mikabe so osni letalci spustili bombe raznega kalibra. Sestreljeno je bilo eno sovražno letalo.' Z dnevnih naših letal. vojnih misij se ni vrnilo 6 Na vzhodnem Sredozemskem morju so bila štiri nasprotnikova torpedna letala, ki so skušala napasti našo trgovsko ladjo, takoj opažena od naših spremljevalnih lovcev. Dve sta bili sestreljeni in sta padli v morje, ostali pa sta bili prepodeni. Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 16. avgusta naslednje 811. vojno poročilo: Nobenega važnejšega dogodka na egipt-skem bojišču. Motilni poskusi, ki jih je sovražnik izvršil v noči na 15. t. m. v neposrednem zaledju, so bili takoj v kali zar trti. Pet britanskih letal so italijanski in nemški letalci sestrelili v bojih v zraku, 2 drugi pa so sestrelili naši lovci v srednjem Sredozemlju. Letalski oddelki osi so delovali nad oporišči na Malti in ponovno napadli njih vojne naprave. V noči med 13. in 14. t. m. je sovražni pomorski oddelek bombardiral Rod in nekatere bližnje kraje, nastopile pa so takoj obrambne baterije in eskadre naših motornih čolnov. Škoda, ki so jo povzročili sovražnikovi izstrelki, je neznatna. Med civilnim prebivalstvom je bila ranjena ena oseba. Pri napadih na sovražne ladje, o čemer je bilo govora v poročilu štev. 810, so se posebno odlikovali: podpolkovnik Cesare de Porto, pripadajoč 9. jati, kapitan Antonio Cumbat 102. skupine strmoglavcev, kapitan 3. torpedne skupina Dante Magagnoli, kapitan 132. torpedne skupine Giulio Graziani, kapitan 61. letalske jate Egeo Pittoni, poročnik 130. torpedne skupine Alessandro Seppi in fregatni poročnik Luigi Sola, poveljnik motornih čolnov. Ducejeva poslanica mornarici in letalstvu Rim, 14. avg. s. Duce je poslal Oboroženim silam Kr. mornarice in kr. letalstva naslednjo poslanico: častniki, podčastniki, mornarji in letalci! V dneh 11., 12. in 13. avgusta ste po ostri bitki uničili sovražne mornariške sile, ki so se drznile še enkrat na morje Rima. Sovražnik, kj je drugače tako molčeč in obotavljajoč, je bil prisiljen, da je zaradi težkega obsega svoje katastrofe izpovedal izgube in priznal vašo sijajno zmago. Uničene od vaših bomb in vaših torpedov ležijo njegove ladje v dnu Sredozemskega morja. Nemški tovariši so se v bratskem tekmovanju z vami podnevi in ponoči borili ob vaši strani in prizadejali sovražniku smrtne udarce. Častniki, podčastniki, mornarji in letalci! V kratkem razdobju dveh mesecev ste upognili do najbolj pekočega ponižanja ponos tiste, Id je biia nekega dne vladarica morij, zmanjšali ste njen prestiž in silo. Italijansko ljudstvo je ponosno na vas. Pozdrav Kralju! — Mussolini. Iz Glavnega stana Oboroženih sil, avgusta 1942/XX. 15. Velik uspeh italijanskih podmornic in motornih čolnov Sredozemsko bojišče, 15. avg. s. V zvezi s sijajnimi akcijami kr. mornarice, o katerih javljata izredno poročilo št. 808 in redno poročilo št. 809 glavnega stana Italijanskih Oboroženih Sil, je treba poudariti kot posebno značilnost borbe v dneh 11., 12. in 13. t. m., da so bile v množici uporabljene podmornice in sicer poleg podmornic, ki so bile na običajnem izvid-niškem delovanju. Razen tega so se tu zopet pojavili naši novi motorni torpedni čolni, ki so prvič prišli v stik s sovražnikom. Ti motorni torpedni čolni so večje tonaže, ki jim dopušča, da bolje vzdrže na morju. Tudi to pot se je treba zahvaliti izvidniškim akcijam podmornic, da je bilo mogoče že 11. t. m. zvedeti za veliki konvoj, ki prihaja iz Gibraltarja in pluje proti vzhodu, kakor tudi o njegovi veliki važnosti, bodisi zaradi velikega števila večjih ladij, kakor tudi zaradi potrebe, da vojne potrebščine za vsako ceno pri- spejo na kraj namembe. Važnost konvoja je v ostalem izhajala iz dejstva, da sta ga spremljali dve bojni ladji, poleg njih pa še 3 ali 4 nosilke letal in veliko število križark, rušilcev in topničark. Naša podmornica »Uarsciek« pod poveljstvom fregatnega poročnika Gaetana Arezza, se ni omejila samo na to, da je sporočila vest o konvoju, temveč je tudi sama poskrbela, da je zmanjšala moč spremstva, ko je ob 4.38 zjutraj 11. t. m pognala nekaj torpedov proti nosilki letal »Furious«, izmed katerih sta najmanj dva eksplodirala, zaradi česar je morala, kakor omenja vojno poročilo štev. 809, nosilka letal »Furious« ubrati pot nazaj v Gibraltar na popravilo. Dne 12. t m. je druga podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Gaspara Cavallina, ki so jo napadla sovražna letala, uničila letalo tipa »Sunderland«. popoldne pa je še tretja podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Giuseppa Franca s torpedom zadela sovražno 7000-tonsko križarko. Kmalu nato je četrta podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Renata Scandole torpedirala in potopila 2 sovražni prevozni ladji, peta podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Renata Ferrinija pa je zadela s torpedom neko križarko in bržkone še neko drugo edinico. Pozno popoldne je podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Sergija Luccinija, ki se je znašla na razdalji za izstrelitev torpedov, spustila 4 torpede in zadela neko križarko in še neko drugo ladjo. Končno je istega dne opolnoči podmornica pod poveljstvom fregatnega poročnika Cesara Boldrinija, ki je opazila 13.000-tonsko petrolejsko ladjo, na kateri je nastal požar, prišla v bližino -.oh-- 'i ootopila. V zgodnjih urah 13. t. m. so naistopifli motorna čolni in motorne torpedovke, ki so se smelo pognale proti konvoju, prezirajoč silovito reakcijo sovražnega topništva. Motorni čoln št. 552 je ob 3.11 pognal svoja dva torpeda proti 18.000tonskemu parniku. ki se je morail ustaviti. Motorni čp>1ti št. 554 je ob 3.40 potopili 8000tonski parnik. Motorni čoln št 557 je ob 4.48 s torpedom zadel 8000tonsko petrolejsko ladjo in ker ni opazil, da bi se bila potopila, je ponovil pO 20 minutah napad in opazil, da je treba smatrati ladjo za potopljeno. Motorni čoln št. 564 je ob 5. zjutraj napaded s torpedi, ker pa ni opazil uspeha, je napad čez četrt ure ponovil in pri tem pogodili sovražno edinico. toda zaradi slovite sovražne reakcije se je moral ta motorni čoln umakniti tudi zaradi pomanjkanja torpedov. Motorni čoln št. 553 je ob 5.08 pognal svoje torpede proti 8000tonski petrollejski ladlji, ki se je nato potopila. Tudi motorne toe-pedovke pod poveljstvom korvetnega kapitana Georgeja Mamuti j a so stopile v stik s sovražnim konvoiem. in sicer v zgodnjih urah 13. t. m. Motorna torpedovka št. 16 je z dvema torpedoma potopila križarko »Manchester«, ki je izpodrivala 9300 ton, biLa oborožena z 12 topovi kalibra 152 mm, z 8 topovi kalibra 102 mm in s 6 torped-nimi cevmi, večjim številom topov majhnega kalibra. 3 letali na krovu in s precej močnim navpičnim in vodoravnim oklepom. Ta križarka je bila uvrščena v službo leta 1938. Nekaj mornarjev s te kri žarke je bilo mogoče rešiti. Motorna torpedovka št. 26 je prešla v napad ob 2.10 proti močno zaščitenemu parniku. kateremu se zaradi tega ni mogla približati v primerno razdaljo za spustitev torpedov, ko pa se je izmota vail a iz sovražne bližine, je s sigurnim torpedom zadela neko križarko, medtem ko je s položitvijo globinskih bomb preprečila sovražnemu rušiticu, da bi jo zasledoval. Končno je motorna torpedovka St. 31 potopila veliko lO.OOOtonsko prevozno ladjo, o kateri je bilo mogoče pozneje po rešencih ugotoviti, da je bfla to ladija eni vojski na Norveškem, pa se ie tudi na nemškem državnem prvenstvu v Berlinu povzpel do novega nemškega rekorda s prav lepim izidom 7,58 m. In podobnih primerov je še več, morda manj pomembnih, toda prav tako značilnih. Doma je vse življenje in vrvenje na športnih igriščih poverjeno mladini, ki še ni šla v vojake; da bo ta mladina dobila še več poleta med seboj, so se prav pred kratkim sporazumeli njeni voditelji iz Nemčije in Italije, da bodo letos_ izvedli skupno mladinsko prireditev v večjem obsegu, in sicer to pot v Milanu, kjer so se že začele prve priprave. Nekaj podobnega so zadnje dni za svojo mladino organizirali tudi Japonci G. Pasalla: Mrtvačev napitek Nevihta, ki je vedno razsajala, naju Je prisilila, da sva prekinila lov in se do kože mokra zatekla v krčmo »Pri kamenolomu« v Capoliveri, stoječo v divjem kraju otoka Eibe nasproti slikovitemu longonskemu zalivu, kjer stanujejo večidel rudarji. Ta zaliv na rtu kamenitega gorskega sedla je posut s kupi nizkih in stisnjenih hišic. »Na noge, mamica! Zaklati boš morala dva stanovnika iz kurnika in odcepiti nekoliko steklenic onega dobrega,« sem velel krčmarici, ki nama ja hitro ponudila stol, nameščajoč in čisteč mizo, obloženo z litri in praznimi čašami, zamazanimi od vina. Na hodničnem prtiču pod naklonjeno lučjo petrolejke sva malicala z izvrstnim tekom in vmes pila brez obzira. Stara nama je postregla z dvojnim vinom, črnim in belim. Obe vrsti sta bili odlični. Moj prijatelj je ostal pri črnini. »Sijajno je!« vzklika, ko je zvrnil kozarec, nato se okrene h krčmarici, rekoč: »Odkod ga dobivaš, mamica? želel ol poslati nekaj deseteric litrov domov«. »Pošilja mi ga neki siromašen gospodar iz Longona«, odvrne krčmarica, »samo bojim se, da ga tudi on zdaj nima več, a meni sta ostali le dve butiljki«. Pokušal sem tudi jaz. Zares, bilo je to redko vino. Skozi stekleno čašo so se prelivali krvavi odrazi. Gosto je bilo nalik likerju ter je dišalo po evkaliptu ic po divjih travah. No, jaz sem rajši pil beio, žolto liki jantar, a d^likatnega teka. Fc nekoliko izpitih kozarcih me je prevzel občutek mirne vedrine. Moj drug, Lu:'o, je zvra^a. kapico na kupico rdečega vina. rnlasltaje z v Tokiu. Vsa ta prizadevanja kažejo, da ima šport v državah osi svoj vzgon, ne glede na to, kje in kako se razvijajo dogodki v vojni in mimo tega, da je skupina ljudi našla za omejitev športnega obrata tudi izgovor, da je treba to udejstvovanje omejiti že zaradi manj izdatne .prehrane. Glede tega vprašanja ugotavlja psec načeloma, da je šport take vrste udejstvo-vanje, ki se lahko prilagodi na najrazličnejše mere in kakršne koli omejitve, posebno veliki napori pri športnih nastopih se dajo krajevno ali časovno omejiti; če pa so posamezni izidi pri vsem tem vendarle slabši od nekdanjih, je to v glavnem posledica tega, ker so prejšnje vidne športnike nadomestili mlajši ljudje, ki še nimajo onega duha in izkušenj, kakršne so potrebne za najboljše uspehe. Da pa omejitve v prehrani niso odločilne glede vrhunskih izdov v posameznih športnih disciplinah, kažejo povrh vsega še nekateri čisto novi rekordi, ki so bili dosežem ne samo v prvem, temveč tudi v drugem in celo v tretjam letu vojne. Drobiž pa svetu Okrožni strokovni vodja za smučarski šport Albert Bildstein iz Beljaka je pred kratkim objavil v vseh krajevnih listih topel poziv, naj vse športne organizacije, ki imajo med svojimi napravami smuške skakalnice ali izdelane proge za smuk, skrbno pazijo na njihovo vzdrževanje in za vsako ceno skušajo ohraniti tako dragoceno na-rolovo premoženje. Vse te športne naprave naj bi bile in bodo tudi morale biti takoj na razpolago, ko se bo spet začelo športno vzgojno delo na smučarskih terenih za mladino in bodo tudi obnovljene smučarske tekme. Za ohranitev in takojšnjo uporabo vseh takih naprav so odgovorna vodstva posameznih športnih združb. Obenem je Bildstein razglasil tudi, da bo prve dni septembra otvorjen kakor vsako leto poseben tečaj za smučarske discipline, ne glede na to, da spričo sedanjih razmer ni mogoče reči v naprej, ali in v kakšni obliki bo to zimo lahko otvorjena smučarska sezona. * * • V zaključnem kolu za hrvatsko nogometno prvenstvo je nogometni prvak Grad-janski startal slabo in v veliko razočaranje svojih prijateljev. Osiješkj Hajduk je zmagal nad njim na njegovem igrišču s 3:2 (2:1). Navijači Gradjanskega se tolažijo pač s tem, da bodo »purgerji« v povratni tekmi lahko še mimogrede izravnali ta nepričakovani poraz. Konec tekočega meseca bodo imeli Hrvati važno plavalno prireditev, in sicer dvoboj z močno nemško reprezentanco. Razen dobrega moštva za waterpolo bodo Nemci poslali na to gostovanje v Zagreb tudi nekaj močnejših plavaJcev, kakor so Leh-mann, Sietas, Laskovski, Hitziger in Krebs, s katerimi upajo odločiti to srečanje v svojo korist. Hrvatski plavalci so imeli zadnji čas nekaj uspešnih nastopov, med njdimi tudi mednarodno tekmo s Slovaki, tako da imajo v dobro predvsem nekaj rutine, če se že po znanju ne morejo postaviti ob stran nemškim partnerjem. V tekmi za rumunsko pokaSno prvenstvo je zmagal Rapid iz Bukarešte nad moštvom univerze iz Brašova s 7:1 in osvojil tako poleg naslova državnega prvaka zdaj tudi še drugo najvažnejšo lovoriko v rumun-skem nogometu. Mednarodnih kajaških tekem na Starn-berškem jezeru pri Monakovem, ki bolo konec prihodnjega tedna, se bo udeležila tudi ekipa italijanskih predstavnikov v tej športni panogi. Med šestčlansko družbo bo zastopal barve Italije tudi bivši član ljubljanskega Kajak-kluba Adolf Mikuš. Kakšno zgodovino ima za seboj nemški šport, kažejo med drugim lahko tudi tele suhe številke: Državna prvenstvena tekmovanja v raznih športnih panogah se izvajajo tamkaj, kakor sledi: v veslanju in plavanju od leta 1882, v kolesarstvu od leta 1884, v umetnem in hitrostnem drsanju od leta 1891, v tenisu od leta 1892, v dviganju uteži in rokoborbi od leta 1893, v atletiki in sabljanju od leta 1896, v smučanju od leta 1900, v nogometu od leta 1903, v golfu od leta 1907, v rugbyju od leta 1909, v boksu, hokeju na ledu, waterpolu in sankanju od leta 1912 itd. — Teniški dvoboj Italija-Hrvatska. Prvi dan teniškega dvobeja za rimski _ pokal med Italijo in Hrvatsko še ni nagnil tehtnice na nobeno stran. V prvem singlu je dobil Hrvat štev. 4. Šarič za nasprotnika najšibkejšega Italijana Del Bella, ki mu res tudi ni bil kos, tako da je Hrvatska s neko detinsko objestjo. V kratkem ga jo ns mesto šaljive in vesele dobrovoljuosti ovladala neka turobnost in tegoba. Tista mračna in otožna izba, tista samota okoli naju naju je vse globlje premagovala. Krčmarica je bila sedemdesetletna starka lfzpokane polti ko borova skorja, z licem izrovanim od neštevilnih gub pa si se zaman napenjal, da bi na njem razbral človeško fiziognomijo. Ustnice, tanka in suhe nalik e strici noža, so jedva skriM.e čeljusti brez 7*>h in režala se je z neiu.n opasnim porogljivim smehom, a z udr-m očnic sta gledali dve drobni očesci na j ako lokav način. V krčmi smo ostali samo jaz, Lujo in ta starka. Molčali smo. Cul sem šum dežja. Bila je to ena onih noči, ko se zdi, da povsod prodira žalost, pa se v duše vtihotapi čuvstvo straha in skrivnosti. Vsaka senca je privid in sleherna oseba krije v sebi zagonetko, ki jo boš komaj razrešil. A ona starka s svojim trpkim in podroglji-vim nasmeškom je širila od svoje fizične ogabne pojave mračno sugestijo, neoblčno ironično moč. Dvanajst udarcev stare in prašne ure z nihalom naju je zdramilo iz razmišljanja. Dvignila sva se. Moj prijatelj se je opotekal. Dolge noge so se mu tedaj pa tedaj zašibile v kolenih. Bil je tako prisiljen, da se je opiral ob robove mize, neodločen, ali naj krene dalje. Izpil sem tudi jaz dosti vina, vendar moje noge so delovale v redu. Prijel sem Luja pod pazduho in ko sva v spremstvu krčmarke, ki je nosila v slednji roki po eno svečo, prehodila nekaj stopnic, sva stopila v svojo sobo. Dve postejli sta bili komaj pol metra vsaksebi. Ozka kmetska čumnata je bila svojim najslabšim možem dobila prvo točko. Naslednji single sta igrala nekoliko ko zapostavljeni Cucelli in drugi Hrvat Pallada, toda domačin je bil močan dovolj, da je to igro prav tako (kakor njegov prednik izgubil) dobil v treh setih. Po prvem dnevu je bilo torej stanje točk 1 : 1. — Pri mednarodni nogometni federaciji ni krize. Po zadnjih informacijah na sedežu mednarodne nogometne federacije v Curihu je razpoloženje in delo pri tem mednarodnem športnem forumu kljub vsem vojnim težavam še precej živahno. Njegov mednarodni tajnik Nemec dr. Schricker ima dovolj opravka z raznimi upravnimi posli, predvsem iz južnoame- videti prazna z zidovi dimnate barve ko stavba železniških postaj. Malone trgajoč obleko raz sebe se je Lujo slekel, da se je potem težko in trudno vrgel pod odejo. Nekoliko sekund zatem je hrkal in puha! ko polh. Dež je še nadalje škropil, droban, in neprestano, enoglasno tolkel po steklu. Belo vino je razpalilo mojo domišljijo, ki se je vrtila okoli nekih bizarnih misli in nenavadnih, nerazložljivih prividov. Skušal sem šteti bruna na stropu. Nadejal sem se, da me bo to enolično razvedrilo uspavalo. Poskus pa se ni obnesel. Budnost je trajala. Dozdevalo se mi je, da ležim že celo stoletje. Na stolpu sosedne cerkve Je polahko odbilo tri. Nisem mogel vzdržati. Prižgal sem svečo. Po nagonu sem obrnil pogled na Lujevo posteljo. Otrpnil sem od groze. Mar se mi sanja? Ne, bil sem buden!. . . Dalje, dalje!. . . Z dlanmi sem si p odrgnil oči, da bi pregnal halucinacije, kakor sem mislil. Zaman! Kar sem imel pred sabo, je bila gola resničnost. Moj tovariš je docela spremenil obraz. Da, pre-drugačil se je. Lice mu je pomodrelo, a drugače vedno nasmejana usta so se na-kremžila kot od smrtne bojazni. Celo se je posulo z znojnlml sragami, ves život pa mu je drhtel v mrtvaškem krču. A oči, oh, one oči! Nikoli jih ne pozabim! Raztvorjene, kakor da bolščš v nekaj grozotnega, ko da se pred njimi širi neznanska prikazen. Roke, izvlečene izpod prestrala, so se odpirale in se zapirale v umerjenem kre*anju, kakor bi lovile nekaj, kar se jim izmika. Čakal sem iz uma. preslab, da bi kriknil ali se premaknil. Z nečuveno močjo volje, ki mi je zadala skoraj telesno bolečino, sem praščil iz postelje in zavpil z glasom, pre-trganim od razburjenja. riških držav, nekoliko slabše pa so zveze z Daljnim in Bližnjim vzhodom. Kar se finančnega položaja tiče, je izjavil, da znaša letni primanjkljaj med vojno okrog 12.000 švicarskih frankov, kar pa spričo razsežnosti te organizacije ne daje povoda za govorice o kakšni krizi. Zanimivo je, da FIFa vzdržuje tudi odnošaje z angleškimi nogometnimi organizacijami, ki pa pošiljajo vsa svoja poročila federaciji samo v vednost, ne da bi čakali na kakršne koli načelne odločitve Oktobra meseca bodo pregledali delovanje FIF-e vsi trije člani eksekutivnega odbora, odvetnik Mauro iz Italije, dr. Bauwens iz Nemčije in še tretji član iz Belgije. »Lujo, Lujo!. . . Kaj O je?. . . Prebudi se, za Boga milega!. . .« Stresel sem ga čim kiepkeje, polivši mu lice s curkom vode Nesrečnik je osloTsenel in se po nekoliko sekundah pričel dramiti. Zamomljal je nekaj neumljivih besed, za katere se nisem zmenil. Zazdelo se mi je, da slišim-i Ubili so me!. . . Tu j?, na glivi strašen udarec... Ali duša, duša je živa, in živa vidi vse vidi in gleda moje morilce. . .« se ti, grdo se sanja « sem re kei, >na noge, vstani! Glej, jaz «eir tu. . Lujo s* tedaj n r.adno v*i ivrw» na postelj. j Cel vleči, odvlccl me odtod' . . « me je začei prositi z glasom, ki rJ oil njegov. Tiudil sem se, da bi ^a po;u'.-l in mu pomagal pri oblačenju. Pomnil sem mu Čašc \ode in mu dal podučiti stekleničke neke kisline, ki jo nosim zmeraj pri sebi. Koukor toliko se je potolaži! ali kar je v istini čudno in nenavadno, njegove črte v obličju so ostale premenjene. Fiziogno-mija ni bila dejanski več njegova. Tolmačil sem si to s pritiskom sna, pa vendar me je zaskrbelo. »Kakšne sanje so te obšle?« sem vprašal, da bi ga raztresel ln da bi on prišel k sebi. Toda vsi živci so mi bili napeti od strahu in le iztežka sem to prikrival. »Te strahovite sanje se ml zdijo tako resnične,« je zamolklo odgovoril Lujo, »da sedaj, vidiš, sedaj, ko sem čuječ ln ko govorim s teboj, še vedno nisem na čistem, ali nisem jaz glavna oseba v tem dogodku, ki se mi je primeril v snu«. »Ti si še venomer pod moro, ki te tlači. Odpočij si, pa mi poveš ves razvoj te peklenske prikazni«. »Tudi sam veš, da mi je mesto Longone popolnoma neznano. Slišal sem vsega dva Meh za ■ I ® © 0 ® s m G tn Ljubavno pismo Fant zdihuje, misli snuje, Dulcineji verze kuje, poč mu vsaka je brez spanja, če zaspi, o njej le sanja. Deva lučko je priigrala, fantu pismo bo pisala, o, da se po njem ji hoče, zanj le bije srce vroče. Moi v zakona ženo ljubi, dan za dnem jo znova snubi, pri družici najde srečo, vso kipečo in gorečo. 2ena obožuje moža, poljubuje ga in boža, zakon, to je raj na sveti, treba v njem je prav živeti. Ko v srce ljubezen pride, ne shladi je led Arktide, sonce ne izžge ravnika, ko se vroče v vis pomika. Tja nazaj do pamtiveka je ljubezen eilj človeka, v prvo je srce prodrla, z zadnjim srcem bo umrla. Kje so modri učenikl in učeni vsi zdravniki, da bi pismo napisali, ga zaljubljencem poslali. Malo naj bi razložili o ljubezni — velesili, ki človeka vsa prevzame, ko se ogenj v srcu vname. Na kočljivo to vprašanje morda dali bi na znanje: »Le ljubezni hrepenenje izpopolni nam življenje!« Mara J. Tavčarjeva. Zahvala Hej ti Mara, duša draga, spet si se postavila, za moj god in rojstni datum pesem si napravila. Hvala ti za ptičje mleko, hvala ti za počen groš, za ves sneg od lanske zimf in za prazen strgan koš! Včasih, ko sem stricu, teti alt komur že voščila, od godovnika sem vedno zeksar beli v dar dobila. Ker pa zeksarjev zvenečih davno že ni več dobiti, za izražene čestitke čuj, kaj čem ti pokloniti: Ne le, da na moji svatbi prva m& boš drugovala, tudi vse otroke moje ti pri krstu boš držala! Moji decl botra biti — ah, to se prekrasno sliši...! Zdaj pa le k »Pondeljku« hiti in kaj fletnega napiši! M a n 1 e a ««« RAZGOVOR MED ŽENO EN M02EM — Odkritosrčno mi povej, ali si me kdaj varal? Da ali ne? — Povedal sem ti to že stokrat. — Torej si me varal? — Da... da... da... varal sem te! — Lažeš! POSTRV V izložbi neke delikatesne trgovine so Imeli velik r ocvrto postrv. Na njej je bil listek s temle neprecenljivim svarilom: — Na meni se zgledujte! Ko bi ne bila odpirala gobca, bi zdaj ne bila tukaj! • IZPREMEMBA BARV Dva poslovna prijatelja sta govorila o svojem osebju. Prvi: »Jaz imam knjigovodjo, ta je osivel V moji službi.« »To še ni nič,« je dejal drugI. »Jaz imam korespondentko, ta je bila v moji službi branetka, blondinka in rdečelaska!« ~ • V KNJIGARNI — Prosim, ali imate knjigo »Kako lahko shujšam ?« — Oprostite, gospa, slučajno je nimamo, toda vzemite tole: »Kako se lahko odebelim« in delajte vse narobe. trikrat o njem. No, sedaj pa, razumeš li? sedaj bi ti mogel točno popisati vsako hišo, vsako ulico tega prekletega kraja. . .« »No, seveda, videl si menda kakšno razglednico s panoramo!« pripomnim v želji, da bi zasukal ves pomenek v šalo. »Nikdar in nikoli! Vedel sem za Longone samo po imenu kakor tudi po tem, da stoji tu znamenita gostilna. Pa nikdar nisem videl niti fotografije tega žalostnega poslopja«. Na mojo silno osuplost je začel Lujo opisovati položaj tega kraja z neobičajno natančnostjo. Domislil sem se. da sem v neki razpravi o hipnologiji naletel na presenetljive pojave, nastale iz sanj. »Najčudovitejše pa je v resnici to,« Je nadaljeval Lujo s poudarkom, ki ni bil nikdar njegov in česar si ne bom nikoli razložil, »kako moreš v sanjah postati drtign oseba. Bogme, vprav druga osebnost, z vsemi mukami, strastmi, občutji onega drugega. Preživeti v kratkem poprejšnje življenje neke osebe, ki je nisi nikdar poznal«. »Pa si li prepričan, da je ta oseba, ki si v sanjah preživel njeno življenje, bila zares kedaj na svetu?« »O tem te bodo uverile moje sanje. Sanjalo se mi je, da sem bogat posestnik iz Longona. Kot zapravljivec in neoženjenec sem živel brez obzirov v lepi, prostrani vili dva kilometra daleč odtod, z razgledom na cesto. Moja hiša, sestoječa iz prizemlja ln enega nadstropja, je bila obkrožena s široko ograjo, med katero se je razprostiral dražesten vrt, oskrbljen z vsakovrstnim cvetjem. Razen mene je bila v hiši stara služkinja in vrtnar. Razsežna moia posest, ld je dajala obilne letne prihodke, se je širila vse naokrog. Rekel sem že, da sem Zakaj so Japonci spretni in okretni Evropa smatra samo za. sebe nekakšno mater kulture za vse druge narode in rase. Čeprav je neresnično, vendar pa je globoko ukoreninjeno, da ima Evropec izključno pravico nad vsemi izsledki kulture in teh-nike. Ker torej Evropec le s težk m srcem dopušča možnost, da bi se mogel od drugih narodov naučiti, mora neprestano odkrivati in izumljati in olkriva pri tem tudi takšne reči, ki so svetu že stoletja znsne. Prav dandanes, ko privlačuje Daljni vzhod nase pazljivost vsega sveta, je zanimivo pogledati v skrivnosti njegove neizčrpne energije in poiskati nekaj, česar morda še ne poznamo dovolj dobro, izvor mofi Daljnjega vzhoda, ki je v nekaj desetletjih napraviia iz Japonske velesilo. Današnja Japonska je zgrajena na stari modrosti, na stoletnih izkušnjah, izkoriščenih do skrajnosti, in seveda tudi na evropski in ameriški kulturi, ki je prodrla tja v zadnjih desetletjih. Japonska je črpsila svojo moč iz mnogih virov, a prvenstvena posebnost japonskega narola, ki ni nastala na posnemanju drugih, je telesna vzgoja, ki so jo Japonci dvignli na zavidanja vredno višino. Klasična Grčija je mislila, da sta cilj telesne kulture lepota in »božanska harmonija«. Sedanja Japonska pa vidi njen cilj v zdravju in moči in jo zato neprimerno bolj približuje nekdanjemu življenju. Svoj namen tudi doseza. Ni samo slučaj, da je bila na Japonskem razširjena uporaba hladne in mrzle vode v času, ko so Evrope! smatrali Kneippa še za norca. Ni samo slučaj, da je na Japonskem higiena že dolga leta nekakšna last naroda, ko se je morala Evropa šele učiti. Značilno je, da so prišJa na Japonskem vsa ta spoznanja iz tiste družbe, ki je v Evropi dolgo mislila, da se je treba kopati samo ob rojstvu in da se da nečistost prekriti s parfumi. Mali plemiči stare Japonske, samuraji, ki so nosili na svojih ramah odgovornost za obrambo države, so že davno odkrili marsikaj, kar pozna Evropa šele nekaj desetletij. Tako je v tej sredini, v kateri se je vzporedno s telesno okrepitvijo vodila tudi borba proti staram modrostim, ro .ila tudi spretnost borbe brez krvi, džiu-džicu. Kaj je džiu-džicu? Dobesedni prevod besedi bi bdi »lomljenje mišic«. Svoboden prevod, ki bolj ustreza zmislu besede, bi bil: »zmagovati s spretnostjo«. Ta spretnost je v premišljenih prijemih in natančnem zadevanju določenih milic in živcev. Toda podlaga za pravi pouk v tem načinu borbe je načrtno urjenje vsega telesa. To urjenje omogoča tak« uspehe, da Ev-ropci kar strme. Po takšnih vajah lahko Japonec z enim samim zamahom roke prelomi debelo bambusovo palico ali pa sam6 s pomočjo miše na vratu odbije vsak napad z roko ali pa s palico. Učenci džiu-džica imajo posebne vaje, ki jih narede odporne zoper pretirano občutljivost. Njih okretnost se stopnjuje do skrajnih meja in ko popolno ohvladajo po-edine splošne prijeme, se začno učiti še posebnih, razen tega pa tudi — ln to je morda najvažnejše — duševnega ocenjevanja nasprotnika« Prvi beli ljudje, ki so se naučili džiu-džica, so bili ameriški mornarji, ki so pripluli na Japonsko. Ko so se začeli po starih mornarskih navadah »zabavati« z domačimi v pristanišču, so jih Japonci lepo pometali v morje. Zaradi majhne rasti Japoncev se je zlelo to vsem tako neverjetno, da so po vrnitvi v Ameriko trdili, da žive na japonskih otokih »rumeni hudiči«. široka javnost belega sveta je odkrila japonsko spretnost dosti pozneje. Razširil jo je neki japonski pravnik, ki je študiral v Ameriki. Ko se je nekoč vračal domov, ga je napadla tolpa potepuhov, pa jih je tako premlatil, da so se zavedli šele v bolnišnici. Japonec je moral svojo spretnost pokazati na policiji in od tistega dne dalje so se začele dž;u-džica učiti vse modeme policije. A beli policist menda še vedno zaostaja za svojimi vzorniki na vzhodu, ker japonskemu policistu ni potrebna niti gu-movka, da pomiri neubogljive pasante. Njemu je dovolj že njegova spretna roka. KMf - Pristanišče Murmansk in Zalivski tok Pristanišče v Murmansku, za katero se zadnje mesece razvijajo hude bitke, ima izreden strateški položaj zaradi Zalivskega toka, tople struje, zaradi katere morje ob murmanski obali nikoli ne zamrzne. Vsak dijaček ve, da je Zalivski tok morska stru-ja Atlantskega oceana, ki prihaja iz Mehiškega zaliva, od koder hiti skozi ožino pri Floridi, dalje severovzhodno po Atlantskem oceanu, obliva zapadne obale Francije, Irske, Škotske in Skandinavije do Severnega ledenega morja, odtod pa teče ob murmanski obali vse do bližine Nove zemlje in Barentovega morja. Zaradi svoje toplote učinkuje Zalivski tok prav znatno na povprečno letno temperaturo dežel, ki jih obliva. Vpliva na vse podnebje srednje Evrope. V ozkem pretoku pri Foridi je struja Zalivskega toka široka okrog 40 km, seže v globino do 800 metrov in se premika s hitrostjo 9.2 m v sekundi. Severneje je Zalivski tok že širša: pri Charlestonu ima širino 150 km, pri rtu Hatterasi pa že 250 km. Voda Zalivskega toka je toplejša in bolj slana kakor ona, skozi katero prodira in se razlikuje od nje tudi po barvi. Zaradi toplote je voda Zalivskega toka bistrejša od druge morske vode. Njeno strujanje opazimo tudi na površini, kar je razumljivo, če vemo da n. pr. Zalivski tok pri Murmansku teče z brzino 18 km na uro. Švedski raziskovalec Eckblom je z dolgotrajnim merjenjem dognal, da je po vplivu Zalivskega toka v januarju na Lofotih 72 stop. razlike v temperaturi, medtem ko je temperatura na zapadnem Norveškem 18, na Švedskem, Finskem in v baltiških državah 10, v Severni Nemčiji, na Nizozemskem in na severnem Francoskem za 5 stop. višja kakor v drugih krajih, ki so na isti zemljepisni širini, vendar ne ob Zalivskem toku. Ker torej Zalivski tok obliva tudi mur-mansko obalo, morje tam nikoli ne zamrzne in to je razlog, da je Sovjetska Rusija po prvi svetovni vojni sklenila, da si na vsak način zagotovi Murmansk, ker je to njena edina severna pot na morje, ki je vse leto svobodna V ta namen je Rusija zgradila do Murmanska znamenito progo. V njeno varstvo je uredila tudi vse one strateške ceste in druge proge, ki ogrožajo Finsko in vzhodno Karelijo. Kako ugodno vplivajo tople struje Zalivskega toka. je lepo videti na polotoku Kola in na Ribiškem polotoku. Obe ti dve področji imata čisto svojevrstno podnebje. Povprečna letna temperatura je tam najvišja na najsevernejšem delu, na obali Ledenega morja, najnižja pa je v notranjosti, na vzhodni obali. Ribiški polotok ima isto temperaturo kakor Kajaana. ki leži 700 km niže. Z murmanske obale seže vpliv Zalivskega toka še kakšnih 90 do 110 km v notranjost Na Finskem je v okolici Petsama topleje kakor 500 km južneje v pokrajini Rovani-eni. Za mnoge dele Evrope, zlasti pa za skandinavske zemlje, je Zalivski tok življenjsko važen, kajti njegove tople struje omogočajo rast in zorenje v sedanjih svetlih nočeh, ki trajajo na južnem Finskem dva meseca, na severu pa kar štiri mesece. Brez Zalivskega toka si ni mogoče zamisliti, da bi uspevala kakršna koli rastlina, ker pač doba rasti in zorenja v onih krajih ne traja več kakor 120 dni. Ob ugodnem vplivu Zalivskega toka uspeva v južni Laplandjji rž (ozimina), v nekaterih severnejših krajih vse do obale Severnega morja pa sejejo ječmen in sadijo krompir. V vseh teh krajih imajo kakih 70 dni skoraj neprekinjeno sončno vreme, kar zadostuje za rast in dozoritev ob ugodnem vplivu Zalivskega toka. Poslednji divji konji v Evropi V varstvu matere Vestfalsko je eno izmed najstarejših konjerejskih področij v Nemčiji. Ze v davnih časih so se v predelih Germani je podile črede divjih konj. Kraji od Castropa do Easena, Davert v Munsterlandu, plan-šame pri Paderbornu in arnberški gozd so bili polni divjih konj, ki pa so izumrla. Poslednji ostanki, edini v vsej Evropi, se drže v revirjih vojvode Croya v okrožju Coesfeldu pri Miinstru. Tu jih je ostalo približno 140 glav. Kakor smo nedavno poročali, je bilo sklenjeno, da se ta rod Mjub vojni še nadalje ohrani na svobodi. Kraj, kjer žive divji konji, se imenuje Kerfekler Bruch. Za prijatelja živali je vedno izreden dogodek, če na poti skozi ta kraj ugleda trop divjih konj. Te živali ne marajo stika s človekom. Ko ga ugle-dajo, ostrme za hip, nato pa se zaženo v divji beg. Posebno mikaven je pogled na majhe davje ponije pozimi, ko nosijo dolgo, volneno, cunjasto dlako in iščejo hrane med brinovim grmičevjem, pritlikavimi brezami jelšami in krhlikami ter med ro-gazjem, medtem ko je povsod drugod sneg in led. Narava tej divjadi kaj skopo deli hrano. Zadovoljna mora biti s tem, kar najde Le takrat, ko pritisne prav huda zima in ne more majhna čreda najti pod trdo snežno odejo nobene hrane, ji na treh mestih pripravijo kopice sena. Nikdar ne dobe pod zobč ovsa, a tudi nikdar jim ne žuli tilnika jarem, ki muči vse izgnance iz paradiža svobodnega brezdelja. Popolnoma nemoteno se vse leto gibljejo v revirju; samo ograja jim omejuje prostost Toda popolna prostost bi pomenila pogin teh zadnjih potomcev divjega konjskega zaroda. Iz njihovih pametnih oči sijeta nebrzdana radost in samozavesten ponos. Njih korenito zdravje kljubuje vetru m vremenu in vsemu prirodnemu nasilju. V boju s prirodo se zmagovito drže pokonci. Tako je v tem kraju po modri skrbi lastnikovi ohranjen kos davne divjine. Divji poniji so visoki povprečno 130 m. Zastopane so vse barve, samo šarcev ni Mnogi mišjesivi poniji imajo na hrbtu za div$e kanje tolikanj značilne jeguljaste proge. Divjad je odporna, žilava in z malim zadovoljna, s tem, da so konjiči že od rojstva izročeni vetru in vremenu, se razvijejo v trdno, proti vsem vremenskim neprilikam utrjeno pokolenje. V jelševem gozdu prihajajo na svet žrebeta. Noben človek se ne zmeni za kotenje te divjadi Nikdar ni nobena roka prijazno pobožala kože teh majhnih in ličnih živalic, ki ob rojstvu niso večje od lovskega psa. Njih matere niso še nikdar občutile sedla na sebi. Ze od prvih dni spremlja žrebe čredo, kjer mati zvesto skrbi zanj in mu streže z mlekom. Zelo redko se materi-kobili ali žrebetu primeri kakšna nezgoda. Letni čas, ko je mnogo mokrote in mraza, je za divjad naravna preizkušnja: kdor je prešibek, mora podleči. Najhujši sovražnik ponijev je torej mokrotno, vlažno zimsko ru. Lov na konje vedno privabi tisoče ljubiteljev konj, lovcev, kupcev in prijateljev narave. Nekaj ur pred lovitvijo žrebcev pojezdijo v revir nameščenci pristave »Maria Veen«; nič hudega slutečo čredo za pode v manjšo lovsko zaseko. Kmalu se živali privadijo novemu delu ograje. Zrebeta sesajo ali pa spe na tleh. Nenadoma pride nemir v čredo. Kobila vodnica dvigne glavo in vleče na uho. Počasi se trop spusti v tek. Vsi slede žival-vodnico. Matere vse v skrbeh pode žrebeta pred seboj. Vedno bliže prihaja zbegana klobka. V spoštljivi razdalji trop na mah obstane in preplašeno gleda tisočglavo človeško množico pred seboj. Gonjači zadaj pritiskajo. Od vsepovsod planejo možje, ki preteče mahajo z gorjačami. Kmalu je čreda popolnoma obkrožena. »Hu! Hot! Brr!« kriče z vseh strani. Polkrog postaja čedalje ožji Živali vzlic temu poskušajo pobegniti, toda ves njihov trud je zaman. Nenadno se jih loti silen strah, slepo se vržejo naprej in bežs čez drn in stm pred človeško množico. Pustinja kar grmi od njih topota. Toda veriga gonjačev jih kljub temu obdaja vedno bolj nalik kleščam. Izhod iz zaseke pomeni zanje pot v kulturo. Vedno bliže so ožini, ki vodi k »padcu«. Zdaj se šele prične pravi boj. Debelušni lovci in prijatelji konj ostavljajo točilnice piva in zvedavo opazujejo redki prizor, ko love poslednje divje konje. Gledalci se lova s priganjanjem udeležujejo. Pretrgajo verigo poklicnih lovcev in se pridružujejo gonjačem. V veliki prastari radosti lova se vse pomeša in izenači. Ve- Divjim žrebcem so nadeli uzde. Minila je zlata prostost! vreme. Takrat iz mehkega kožuha skoraj nikdar ne izgine vlaga in konji, ki niso žeieznočvrste narave, morajo podleči Edina točka, v kateri skrbniki ne'dado naravi popolnoma proste roke, je izbira plemenskih žrebcev. Izmenjujejo jih vsako tretje leto. Za osvežitev krvi puščajo v mirni dobi v čredo žrebce iz Rusije in Anglije. Več ko dve leti ne rabijo žrebcev za oplodnjo, da ne pride do sokrvja. Kobil rte izločajo iz črede. Redki so primeri jalovosti. Mnoge kobile so dale že več ko dvajset žrebet. V drugi polovici maja vsakega leta izločijo iz črede divjih konj enoletne žrebce, ki so prav dobri za luksuzne ali vozne konje. Te žrebce prodajajo na javni dražbi. Takrat je kraj podoben romarskemu zbo- Konje so ujeli! — Pogled na množico radovednežev selo vrvenje se razmahne čez plan. To je narodna veselica v velikem slogu. Majhno žrebe je zaostalo. Slabotne noge komaj tri dni starega konjskega dojenčka še niso za tolj divjo dirko. Kobila-mati začuje žalostno hrzanje zaostalega mladiča. Obstane v begu: vidi se, da materinski nagon premaguje v njd vzajemnost s čredo in da je materinska ljubezen tudi tu sil-nejša od strahu. Obrne se in skoči k žrebetu. Nežno drsa njen gobec po mehki koži izčrpanega mladiča. Gonjači ga obzirno poberejo in prenesejo v posebni del revirja. Zdaj ae stoprav začenja lovitev mladih žrebcev. Biriči sj izsilijo pot v klobčič konjskih teles, ki iz njih silno izpuhteva para. Trop je še bolj zbegan in posamezne živali slepo tekajo sem in tja. Majhna žrebeta preneso na rokah v posebni del revirja, da jih ne bi starejše živali poteptale. Polagoma, drugo za drugo izločijo iz črede kobile in jih spode k mladičem. Tako ostanejo samo žrebci. Razmahne se divji lov. Zrebci se tesno stisnejo drug k drugemu, tako da se jim dotikajo glave: v tej nagonski drži pričakujejo napad. Gozdarski uradnik croyskega vojvode kaže močnim kmečkim fantom in možem one žrebce, ki jim je treba nadeti uzde. Na mah se le-ti vržejo na vrance. Trenutek — in dve krepki roki se po bliskovo zvijeta okrog žrebčevega vratu. Uzda se zasuče. V divjem strahu pred tem neznanim dotikom sovražnega človeka se žrebec spet požene v dir. Birič ga z vso močjo in ročnostjo brzda. »Trdno ga drži, trdno ga drži!« vpije stotine, da. tisoči gledalcev. Dečki, ki so splezali gor na pohabljeni borovec, za-vriskajo od veselja, ko vidijo, da je fant zasedel divjega konja in da z njim dirja po peščeni pustinji. Drugi prizor je temu nasproten: čili vranec se je voljno iznebil svojega bremena in mož se valja v meh- bil proslul babjak v onem kraju, moje pustolovščine pa so izzvale pravcato pohujšanje in neverjetno mržnjo vseh sosedov. Oblačil sem se brezhibno in navzlic 50 letom sem bil videti jako mladikav. Tudi svoje obličje ti lahko orišem. Bronasta polt, srednji stas, malce plešast, povsem obrit, črne in globoke oči s podočnjaki, debele in pohotne ustne. . . Skratka, prikupen lik, ki močno ugaja ženskam«. In kakor je Lujo očrtaval svojo osebnost Iz sanj, tako je tudi moja prepadlost rasla v ogromni meri. Po poedinostih iz njegovega pripovedovanja, po n ravnem in telesnem opisu tega Don Juana, po dogodkih iz njegoega bitka in žitka, je vstala pred menoj podoba Marija dAragona, nazvane-ga v Longonu »Petelin«. V svoji mladosti sem ga osebno poznal. Neko noč so ga umorili. Preiskava ni ustanovila, gre li za roparski umor ali pa za uboj iz osvete prevaranega moža. Sedaj sem ob Lujevi pripovesti kar ostrmel. Meni je bilo znano samo to, kar je dognala raziskava v onem umorstvu. Zanimalo me je, do katere točke se bodo Lujeve sanje ujemale z resnico. »Sedaj pride najstrašnejše,« je nadaljeval počasi moj prijatelj po dolgem premol-ku z rahlim drhtaiem v glasu. »Težko je, jako težko raztolmačiti razburjenje po mojem umoru, in medtem ko ti to govorim, se čutim sevsem drugega, drugačnega, razumeš li?« »Ah, kako si mogel sanjati, da so te ubili!. . . « »Umorjen! Umorjen!. . . In sicer iz zasede, razumeš? Na najkrutejsl način. Bila je noč v kimovcu. Na prozornem, a temačnem nebu ni bilo zvezd. Zadržal sem se pri biljardu v kavami. Saj obstoji, jeli, taka kavarna v Longonu?« »Da, da,« sem pritrdil, »ampak nadaljuj . . .« »šele ko je odbila v cerkvenem zvoniku enajst, sem odložil biljardno palico, pozdravil znanca ter odrinil domov. O polnoči sem imel sestanek z neoblčno krasotico, poročeno nedavno tega s postarnim, ljubosumnim umazancem. Ni bilo to prvi pot, a sam ne vem, zakaj sem šel na tisti lju-bavni sestanek tako vesel in dobre volje, kakor še nikoli dotlej. Kri mi je silila v lice, a žile na bitju in na sencih so mi tolkle, kakor da hočejo počiti. Dospel sem do cestnega ovinka, kjer se Je dvigala poljska kapelica, kakršne se pogosto vidijo na vaških križiščih. Iznenada planejo predme tri sence in grozen udar po temenu me vrže na tla. In v tem trenutku se je zgodilo nekaj nenavadnega. Mahljaj po glavi je bil smrten. Moje telo je bilo naposled mrtvo, a še nekaj je živelo v meni. . . Duša, da, duša, ki je močna prisostvovala mrtva-ščici telesa. Vso noč na robu jarka pred selsko kapelico in Materjo božjo, ožarjeno z oljnato svetiljko, je moja duša bedela nad mojim truplom. Med ubijalci sem spoznal moža moje ljubice. Eden njih mi je izpraznil vse žepe. Zjutraj ob zori je nekoliko rudarjev pobralo moje truplo ter ga odneslo v vilo. Mogel bi ti opisati vse, kar se je pripetilo po moji smrti. Tudi kako so me spustili v rakev. . . Tisti trenutek sem začutil ledeni trak prsti na svojem telesu in tačas si me ti prebudil.« Poglobil sem se v to pripovedovanje in enakost posameznosti sanj z resničnostjo, ki mi je bila znana, me je globoko presu-nila. Bil sem razburkan in nisem vedel, kako naj umirim sebe in Luja. »Pojdiva ven,« sem dejal, »jutranji zrak te bo svežil«. Krenila sva proti Longonu. Prvi solnčni žarki so padali na griče, v zalivu pa je barčica zaman poskušala, da bi pritisnila v pristan. »Jaz te bom vodil,« klikne Lujo kot obseden. »Pot bo krajša in bolja«. In res: moj tovariš jo s čudovito gotovostjo ubere prek ulic in stezA. Kakor sa-mogib krene naravnost k vili Marija d'Ara-gona. Jaz sem ga slepo sledil začujen spričo nenavadnega pripetljaja. Prej nego sva prispela, je Lujo dovršil svoj opis, začinjen z nekim sugestivnim bogastvom. Pri razpotju, kjer je še zmerom kipela v zrak vaška kapelica in kjer je v bledih barvah odsevalo Madonino lice, je nenadoma, pa odločno obstal. »Viš. . . Vprav tukaj so me umorili,« je dejal s pretrganim glasom kakor pod težo tragičnega zločina. Pogledal sem ga. Oči so mu bile otrple in okorele, ustnice so drgetale, po obrazu se mu je razlila mrtvaška bledica, život mu je šklepetal. »Naprej, naprej!« sem jeknil in ga čvrsto podrmal. Ne oziraje se name je stopal Lujo z velikimi koraki in tako dospel pred vilo umorjenega. Vse se je strinjalo z grozljivo točnostjo z opisom, ki mi ga je dal Lujo. Pravkar je hotel vstopiti. Zaustavil sem ga. Ves izpremenjen se je zazrl v pročelje vile z zelenimi okni ln v široki, nasmejani ter dišeči vrt. Mila tišina tega zatišja se nikakor ni skladala z najinim razburjenim stanjem. Kako naj ga umirim? On je bil očividno še venomer pod pritiskom hipnotičnega spanja. Ne vem, kateri nepričakovani glas mi je nošepetal neko misel, Izredno misel. »Božje skrivnosti,« sem dejal, »so nedo-umne. Mi smo zgolj bedna bitja v ogledalu Njegove moči. Bog si ga vedi, ubogi Lujo, kem pesku. Množica bruhne v grohot Plava podplutbe, krvaveči vgrizi in raztrgana obleka — to so reči, ki jih mora lovec že vnaprej tvegati. Vzlic vsemu obupnemu odporu so divji poniji premagani. Slabot-nejši mladiči se prvi vdajo oblasti biri-čev, odpornejši pa pridejo za njimi na vrsto. V bližnjih kovačnicah jim potem vžgejo vojvodski grb. Zdaj imajo kobile in žrebeta spet popolno prostost. Kakor da jih pode furije, se zaženo v svobodo in majo leto dni popoln mir pred človekom Leteče zvezfe V nekaterih mesecih lahko vidimo noč za nočjo na jasnem nebu leteče zvezde. Ki se pojavijo in spet naglo izginejo. To so meteorji. Te zvezde se vidijo samo nekaj sekund in včasi puste za seboj svetlo progo, ki je vidna tudi več minut. Mnogo meteorjev je mogoče opazovati samo z daljnogledom. Nekateri so tako svetli, da žari od njih ves nebesni svod. Njih barva je različna. Večinoma so svetlobeli, nekateri rumeni, malokdaj rdeči ali zeleni. V nekaterih časih se pojavljajo meteorji v velikanskem številu, tako da se ljudje čudijo in bojijo. Padanje meteorjev je večkrat podobno dežju, kakor je bilo to v letih 1799, 1833 itd. Od meteorjev se razlikujejo aeroliti; to so meteorji, ki padajo na zemeljsko površje, tako imenovani meteoriti. Zadnji velikanski meteorit, ki je padel na zemljo, je bil meteorit 30. junija 1908, ki je padel na tla v Sibiriji. Tako velik meteor pade na zemljo enkrat na več stoletj. Ta meteor je preletel v vesolju vsako sekundo približno 40 km in zdrvel na zemljo. Zaradi zračnega odpora se je razžaril tako, da je bil čisto bel in je tako svetil, da niti sončna svetloba ni mogla prekositi njegove zarje. Preletel je 500 kilometrov po ozračju v 10 sekundah in se z neznansko silo zaril v sibirsko zemljo. To je bila eksplozija, kakršne zemlja že dolgo ni doživela. V oddaljenosti kakih 500 kilometrov je bilo videti, kako brizga v višino najmanj 20 kilometrov visok ognjen steber. Donenje so slišali 1000 kilometrov daleč. Po vaseh, ki so bile oddaljene po tisoč kilometrov od kraja, kjer je padel meteor, so se tresla okna, prevračalo se je pohištvo in videla se je jasna zarja. Izračunali so, da bi energija, ki se je razvila pri padcu meteorja, lahko vzdignila tisoč natovorjenih vlakov v višino 50 kilometrov. Okrog mesta, kamor je padel meteor, je bilo vse na več sto tisoč nektarjev tako pokošeno, da so korenine ležale v smeri h kraju, kamor je padel meteor, stebla in debla pa v nasprotno smer, od središča navzven. Še zdaj ležijo 100- in 200-letna drevesa na pobočjih gora več deset kilometrov od kraja, kjer je padel meteor na zemljo. V okrožju 10—15 kilometrov je pravo pogorišče, na katerem je zgorelo vse. Tam, kjer je meteor padel, so nastali mnogi vrelci podtalne vode. Po mnenju strokovnjakov je bil sibirski meteor jedro majhne zvezde repatice, ki se je sukala okoli sonca: ta repatica se je strčila z zemljo in nastala je katastrofa. Meteorje so opazovali že v davnih časih in so o njih kaj različno mislili. Največ meteorjev vidimo v mesecu avgustu, oktobru, novembru in decembru, najmanj v februarju, maju in juniju. Navadni meteorji, ki jih vidimo v jasnih nočeh vsak dan, se gibljejo v raznih smereh in, kakor se zdi, čisto nepravilno. Nasprotno pa opazimo večkrat meteorje, ki se pojavljajo periodično (v pravilnih presledkih) in tvorijo cele roje v isti smeri. Ti meteorji ne spadajo k zemeljski atmosferi. To so meteorji sončnega sestava. Skupine majhnih teles, oblački vesolja, se nahajajo v prostoru vsemirja. če zaide takšen oblaček v okolje sončne privlačnosti, ga sonce pritegne in potem se suče okrog sonca, če pa zaide v okolje privlačnosti kakega planeta, ga ta pritegne k sebi. Kakor hitro pride meteor, ki ga pritegne planet k sebi, v zemeljsko ozračje, se zaradi trenja vžge in se zasveti. 2ive bakterije v meteorjih je našel leta 1933. Lipmann, profesor univerze v Ber-kelly (Kalifornija), in z njimi vred tudi organski dušik, ki je bil hrana bakterij. Vsi meteorji so bili kameniti, torej so bili ostanki nekdanjih nebesnih teles. Odkritje Lipmannovo je torej pokazalo, da je v vesolju življenje, in to je bilo deloma odgovor na vprašanje, ali morejo biti zvezde obljudene. Dokler ne pride novo odkritje, moramo verovati odkritjem profesorja Lip-manna. po katerem nepojmljivem vsemirskem zakonu si ti poprijel lik Marija dAragona. Vrniti mu ga moraš. Odloči. . .« »Kako, kako?« je golsnil obupani prijatelj. »Slušaj. pojdiva na pokopališče, da pomoliva na grobu umorjenega. Bcžje usmiljenje bo uslišalo najine prošnje«. Lujo se je najprej obotavljal, a nazadnje je vendar odšel za mano, kakor da je tudi njega podnetila neka tajinstvena sila. Brez besed sva krenila dalje. Grobišče je bilo zaklenjeno. Potrkal sem. črez nekaj sekund so se vrata odprla, škripaje v zarjavelih tečajih. Naproti nama je srtopil grobar, debel in rdečkast možak, ves nasmejan in poln ceremonij. »Kje leži grob Marija dAragona ?« sem vprašal s takim zvokom, ki ne trpi ugovora. Grobar je ves osupnil, vendar pa je šel z nama. »Jaz vem,« se vmeša Lujo ter se naglo, mirno in svestno napoti proti ogradnemu zidu, po katerem se je spenjala vinska trta z debelimi, črnimi grozdi, čijih jagode so črno in krvavo bledele. Nadpis na kamenu, težko čitljiv ter izglodan, nas je preveril, da stojimo pred »Petelinovim« grobom. Spogledali smo se potrti kakor pred nepričakovanim razodetjem. Bledo prijateljevo obličje me je silovito pretreslo. Hotel se je vred na grobarja, ki je giupo strmel v naju in ni razumel najinega razburjenja. »Ta trs je nabito poln grozdja.« sem vzkliknil. »Trgatev vam gotovo donaša dovolj vina!« »Kaj to govorite, gospod! Nihče ga ne obira in vsako leto propada to grozdje ln segnije«. Na licu sem mu čital, da nI povedal po pravici. »Vi ee lažete!« sem kliknil odločno, da Sreča In okus Ni potrebno, da zaničujemo bogatine. Dovolj je, da jim ne zavidamo. Zmerom je kdo na svetu, ki tudi nam zavida. Treba ga je med množico ljudi samo odkriti. Okus dozoreva na stroške sreče. Naše življenje je takšno, kakor ga nai značaj hoče. Izoblikujemo ga kakor polž svoio hišo. Človek lahko reče: nikoli ne bom bogat, ker to ni v mojem značaju. Napake drugih vidimo le zaradi tega tako dobro, ker imamo tudi mi svoje. Naš namen je. da bi b»li srečni. Le počasi pa pridemo tako daleč. Vsak dan »e je treba za srečo truditi. In ko jo že sami imamo, nam estane še mno?o dela, da tolažimo drutre in jim pomagamo. Pogrešk prijateljev ne ljubimo, a pogosto le visimo na njih. Človek ni dober, vendar pa se trudi, da bi «e drugim zdel tak. Čemu bi mnopo uživali? Če ne uživamo, se bomo prav tako zabavali in vsaj utrudili se ne bomo. Kritika je lahka in umetnost težavna; ugodja pa ne prineseta vselej. Kdor ima preveč duha, ima premalo srca. Da preberemo knjigo. potrebujemo precej časa: manj. da jo ocenimo. Smrt je normalno stanje. Življenje precenjujemo. Človek naj piše, kakor govori, — če dobro frovori. Človek mora živeti, da piše, ne pa pisati, da živi. Besede so kakor misli. Bosfi je klepeta-čev. ki nas hranijo s parami, malo pa je takšnih, ki bi eovorili z zlatniki. Najbolje bi bilo zmerom molčati, če človek dosti govori, nič ne pove. Ali besede napihnejo misli ali jih pa zmanjšajo — fzmaličijo jih vselej. In za pisatelje, ki tndi govore, čeprav na papirju: roka. ki piše, naj ne ve ničesar o očeh, ki berejo. Pisati se pravi govoriti, ne da bi nas kdo prekinjal. Treba je potovati, da obogatimo svoje življenje. Največji umetniki so med trgovskimi potniki. V splošnem ni nič neokusnejšega. kakor so pogovori sopotnikov. Vsi so menjali domače kraje, misli pa ne. Turist: v četrturnem pogovoru mi zagreni pol sveta. Prirodo. življenje in zgodovino najde človek povsod. Vsi ljudje vidijo približno iste reči. toda samo umetnik j»h zna uživati v svojem spominu. (J. Renard.) Japaststea modrost Užitek je vir muk, muke so vir užitka. ženska, ki ni ljubosumna, je kakor žoga, ki ne skače. čakati na srečo je skoraj isto kakor čakati na- smrt. Kak si, to vprašaj drnge! Tudi čez plitev potok hodi tako oprezno, kakor čez globoko reko. Pri vseh rečeh se da pomagati, samo pri smrti ne. Edino slikarji ln advokati znajo iz bele reči narediti črno. Pri vsakem pripovedovanju verjemi samo polovico. Namestu da eno stvar desetkrat bereš, jo rajši enkrat prepiši! Kdor rad pije, ne pozna škodljivosti vina. Kdor ne pije, ne pozna dobrote vina. Včerajšnji dan je minuli današnji. Previsoka drevesa vihar kaj lahko zlomi. So desetletni starci in stoletni otroci. Enkrat videti je bolje ko stokrat slišati. človek živi samo eno dobo, ime pa lahko živi celo večnost. Pri prvem kozarcu pije človek vino. Pri dragem vino pije vino. Pri tretjem pije vino človeka. Navad se ne učimo, te pridejo same. Voda je čudna, če jo pije krava, naredi fz nje mleko. Ako jo pije kača, naredi iz nje strup. Vprav ljudem, ki jih imamo najrajši, ne smemo zaupati svojih skrivnosti. KDAJ JE MLEKO KUHANO — Ka.i, Vera, ti hočeš biti dobra kuharica? Saj niti ne veš, kdaj je mleko kuhano? — Seveda vem. To se vendar duha. ODLIKOVANJE — Danes me je pa uffitelj pred vsem razredom pohvalil, pove Tinček, ko pride iz šole. — Tako, kaj pa je rekel? se razveseli mama. — Dejal je, da smo vsi skupaj osli, jaz sem pa največji! se je grobokop umaknil za nekai korakov, ne razumevši seveda mojega postopka. »To vino prodajate vi krčmarici pri »Ka-menolomu« v Kapaliveri«. Nesrečnež je zamrmral nekoliko nerazumljivih besed. Vsekakor ni častno prodajati vino iz onega grozdja, ki raste na grobovih. »Nesramnež! Podlež!. . . Ono vino je krivo, da sem jaz prevzel lik umorjenega Marija d'Aragone!. . .« je tulil Lujo. Obraz mu je bil spačen od togote in pesti je stiskal. Grobarju je obtičala beseda v grlu pred tem nenadnim napadom jeze. Lujo se je pričel opotekati sem ter tja, stopal je po rakovo, kakor to delajo ranjene ptice, ter izginil za zid kapelice, ki se je baš gradila. To njegovo nepričakovano vedenje me je za trenutek iznenadilo, kakor da mu je ta čudežna dogodivščina izpodrezala vso voljo in vso telesno moč. Ko sem došel Luja, je bil ves bled, voščene polti, a tako lahek, ko da se mu je odvalil težak kamen s prsi. Njegov obraz je navzlic bledotl zadobil prejšnji mir njegove radostne in objestne narave. Polmrtve ustnice so se mu nasmehnile, oči se zaiskrile od zadovoljstva. Nisem ga utegnil vprašati, kaj se je pripetilo. »Otet sem, razumeš?« mi je dejal z razburjenim naglasom. »Zemlji sem vrnil oni zli duh umorjenega Petelina.« Presenečeni grobar, ki ni pojmil niti tro-he od vsega tega, je ostal okamenel kakor soha od soli, medtem ko sva midva odhajala in se smejala do solz. Se vedno razglabljajoč o tem nenavadnem pojavu, pri katerem sva bila navzočna eden kot glavna oseba, drugi pa kot priča, sva dospela v selo molče in zamišljeno. Urejuje Davorin Ravljen. — Izdaja za konzorcij »Jutra« Stanko Virant.. — Za Narodno tiskarno d.