SLOVENSKE KULTURNE AKC IDE L. XIII. 3-4 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 15. 3. 1966 POMAGAJMO Sl! Ves svet naglo raste v vedno večjo povezanost. Povsod se mnogo govori o občestvenosti ne samo na verskem polju, kjer je gibanje v to smer pospešil zlasti II. Vatikanski koncil. Vse človeštvo stremi za čim večjo vzajemnostjo, vsi narodi si žele varnost in zaščito pod streho skupnosti, da bi jih obvarovala najhujših nesreč in pretresov, ki od raznih socialnih in gospodarskih katastrof gredo prav tja do vojne. Kakor so po prvi vojni razglašali: Nikdar več vojne, tako se je po drugi vojni v letu 1945 ustanovila Organizacija združenih narodov — dosedaj najpopolnejša uresničitev vseh naporov in stremljenj za ohranitev miru na svetu in za čimbolj uspešno medsebojno pomoč na kulturnem in socialnem polju. Pri OZN se zlasti skozi sekcijo UNESCO opaža, kako zelo močan je poudarek na kulturni plati rasti in medsebojne pomoči; vidno je prepričanje ljudstev in narodov, da vojska in mnogo nesreč ne bo, če bo kulturno ter duhovno življenje po svoji notranji globini naraščalo in dosezalo primerne uspehe tudi na zunaj. Prav po tej poti se ustvarja med narodi občutje, da so vsi skupaj ena družina in da je bolna ali šibka cela skupnost narodov, ako je samo en člen ali ud družine zaostal v svoji rasti; če pa tega ni kriv po lastnih napakah in zmotah, mu drugi narodi radi priskočijo na pomoč. Ker se vse dogaja silno naglo s koraki atomske civilizacije, se mora vse razvijati pri vseh narodih tako, da ne more in ne sme nikdo zaostajati za celotnim razvojem. Klic sodobnosti je: nikdar in nikjer ne smemo zaostati! Slovenska emigracija se je razživela v povezanost in skupnost zlasti s pomočjo pospešenega in vztrajnega kulturnega delovanja. Reči moramo, da smo dosedaj lepo držali korak z vsem dogajanjem in resnično ni bilo nikjer opažati znakov zaostajanja ali slabe volje. Obratno: ravno pri SKA smo mogli ugotavljati, kako so vsi bili veseli vseh, tudi najmanjših uspehov pri ustvarjalnem delu — sleherni izid knjige, publikacije ali pa umetnostne manifestacije je bil potrdilo naše vere, da smo res ravno po duhovnem in kulturnem delovanju zanesljivo korakali na poti utrditve pravih, sodobnih vezi med nami. Tako delo nas res povezuje v družinsko skupnost in sicer s sredstvi in cilji, podobnimi drugim narodom. Na tem polju med narodi ?ato ne more biti razlik. Pri nas bi jih začutili samo tedaj, če bi resnično zavestno ne hoteli sodelovati pri gradnji novega sveta; ta pa se oblikuje in dviga in bo dosegel svoj cilj; nepopravljivo škodo bo imela naša skupnost, če bi ostala izven toka ali se svojemu poslanstvu celo odpovedala. Kar imamo, moramo ohraniti in še bolj utrditi ter mu zagotoviti varen napredek. Kulturno delo v domovini ne zaostaja in je npr. Državna založba v Ljubljani konec leta 1965 ugotovila, da samo pri njej izide vsak drugi dan vsaj po ena knjiga ali publikacija; in poleg tega imajo doma še nekaj založb podobnega obsega. Kar smo v kulturnem delu že dosegli v zamejstvu, nam more biti v čast in ponos! Toda bati se moramo padca, koraka nazaj — po prvem koraku se tok navzdol verjetno ne bi več ustavil. GLAS se drznega koraka naprej ne straši in veruje, da je med nami dovolj sil in sredstev za pravi in pozitivni razmah. Njegova naloga je, ohranjevati raven kulturne informiranosti na sodobnem višku, in povečana oblika naj služi temu namenu. Toda za varen in popolen uspeh se moramo naslanjati na prijatelje in dobrotnike za pomoč. Pomoč bodi kulturna in obojestranska: vsak vaš dar bodi povrnjen s sadovi z naše strani. Sovjetski pisatelj Sinjavski je bil obsojen na sedem let zapora zaradi tega, ker so njegova dela izšla v inozemstvu pod psevdonimom Abram Terc, kjer je napadel monopol komunistične partije nad duhovnim snovanjem. Prinašamo nekaj odstavkov iz njegovih v tujini izišlih spisov: »Moramo stremeti za tem, da bomo imeli v Boga tako zaupanje, kakor ga ima pes v svojega gospodarja. Komaj požvižga, že priteče. Kamor koli pojdeš, se bo pes takoj podal za teboj, ne da bi ga vprašal; nič ne bo pomislil, ampak bo kar veselo tekel za tvojimi koraki in se ne bo oddaljil, če tudi bo treba iti za teboj do konca sveta. Dovolj časa smo zapravili s tem, da smo mislili samo na človeka. Sedaj je prišel čas, da mislimo tudi na Boga. Zakaj Kristusa nikdar ne vidimo z nasmehom na ustih? Ali se to ne dogaja zaradi tega, ker je neprimerno, da bi se smejali, kadar smo v ječi? Sedimo v ječi, kjer smo na smrt obsojeni. Nikakor ni izključeno, da je že pekel na tem svetu. Če je tako, tedaj nam more biti vse razumljivo. In če ni tako? Bog, kako pa je tedaj... ? Kaj je pravzaprav telo? Samo zunanje ogrinjalo, obleka za potapljača. Toda kako je z menoj v tej potapljačevi preobleki... Tam me nikdo ne vidi, kako se ves zvijam v bolečinah. Smrt je ravno zato lepa, ker postavi vsakogar izmed nas na pravo mesto. Celo moje življenje je mešanica podlosti in prosečih molitev. Res sem mnogo ustvaril, ker sem vedno mislil na konec življenja. Oh, kako počasi prihaja smrt. Nikakor ne verujmo zaradi tega, ker je taka navada; ne verujmo iz strahu pred smrtjo, ne za vsak slučaj, ne iz človečanskih ozirov in tudi ne zaradi tega, ker hočemo rešiti dušo ali pa zato, da bi bili originalni. Pač pa verujmo iz čisto preprostega razloga, ker je Bog, ker resnično biva." Iz „Mysli wrasploch“, Pariz 1965. NOVI TOKOVI V MOSKOVSKIH GLEDALIŠČIH Na začetku našega stoletja je Stanislavski začenjal novo dobo v ruski in svetovni gledališki umetnosti. Moskovski hudožestveniki so postali znanilci tistega, kar se je pozneje na zapadu uveljavljalo in na odru vladalo tja do prvih del Brechta in za njim v delih Yonesca, Brechta in Annouilha. Prvi je v Rusiji začel rušiti umetnostne nazore Stanislavskega Meyerhold in za njim Tairov. Vendar sta morala v molk, dokler je vladal Stalin. Takoj po njegovi smrti se je začelo. Že leta 1953 so v Moskvi mladi začeli z gledališčem in mu dali ime Sovremenik. Vendar so dolgo ostali osamljeni, dokler v letu 1963 nista nastali še dve gledališči mladih, nemu so dali ime Taganka, in kakor pravijo poročila kulturnih sotrudnikov evropskih listov v Moskvi, je Taganka danes na prvem mestu mlade avantgarde. Uradni krogi so na Brechtova dela gledali po strani, dasi se je pisatelj prišteval h komunistom. Ko pa je začel v isti maniri pisati tudi Aksionov, ovir več ni bilo in njegov sloves je prodrl na vsej črti, ko je na oder Tagan-ke spravil dramatizacijo poezij Vozne-senskega. Dramatik John Ford je napisal delo „Deset dni, ki je preobrnilo ves svet“, kjer je podal na odru dogodke ob izbruhu ruske revolucije v oktobru 1917. Režiser Taganke je znal iz dela napraviti čudo; na odru se vrste vse tehnike in uporabljajo vsi elementi, tako balet, folklorni pevski zbori, cirkuške skupine, opereta in cigani. Pred začetkom predstave poje na trgu pred gledališčem zbor mladine pesmi iz del umetnikov ob času revolucije. Ždanov je Meyer-holdovo pojmovanje umetnosti prepovedal in se je njegov način uprizarjanja prenesel v New York, Pariz in London. Tokrat so se v Moskvi spet zatekli k njemu. — Ždanov je po vsej sili ukazal izvajati dela po načelih Stanislavskega, ki da je bil najboljši tolmač socialistične stvarnosti. Toda mladina se je sedaj obrnila proti in izvojevala zmago Meyerholda nad Stanislavskim, seveda potem, ko je Meyerhold moral v pregnanstvo. — Mladi prijatelji moskovske gledališke umetnosti so najbolj v skrbeh za naraščaj; verujejo, da bi bilo še več odrov, če bi se sposobni igravci iz mladih vrst odločili za šolanje v gledališki umetnosti. Režiser Taganke Tovstogonov je v tedniku Sovjetska kultura objavil uvodnik, kjer se zaskrbljeno vprašuje, kako bo z uprizarjanjem nadaljnih del iz sodobne gledališke literature, če ne bo mladih moči. Kako narašča zanimanje za dela zahodnih avtorjev, se vidi iz tega, da so v sezoni 1965/66 uprizorili šest Brechtovih del. Ob koncu pa tudi svari mladino pred pretiranostjo ter pravi, da stališče proti Stanislavskemu ne sme biti sovražno in bi bilo napačno rušiti pozitivne temelje, ki jih je ustanovitelj hudožestvenikov postavil že pred prvo svetovno vojno. Mladina gradi na tradiciji, ne pa na slepem odklanjanju. — Ameriški, angleški in ruski filmski izvajavci so se odločili skupno izdelati film o Čajkovskem. Iz ZDA je prišel na razgovore v Moskvo Dimitrij Ticemkin, ki bo vodil celo izvedbo. Ob življenju Čajkovskega bodo posneli tudi nekaj njegovih najbolj popularnih kompozicij „Pikova dama“ „Evgenij Onje-gin“ ter IV. in VI. simfonijo. DIALOG IN KOMUNIZEM L’Osservatore Romano je na prvi strani v soboto 5. svečana prinesel tehten članek o „Dialogu in komunizmu". Podajamo bistveno vsebino, in sicer v dobesednem prevodu: „V zgodovinsko-družbenem okviru, ki ga opredeljujejo za meščanskega, akcija komunističnih strank meri vedno na eden bližnji cilj, namreč na »osvojitev oblasti". „Gre za to, da se polaste države in si jo uslužijo za upostavitev diktature proletarijata. Orodja, ki jih je izdelala tako imenovana buržujska tiranija, se v tej fazi uporabijo za utemeljitev socializma in za napredovanje k brezrazredni družbi; po tem ne bodo služila več. Toda diktatura proletarijata traja nedoločeno dolgo; brez strahu pred demantijem, se more reči, da je v vseh deželah, ki jih obvladujejo komunistične stranke, ta moment še zmirom dejanski, pa naj tu ali tam še tako slavijo zmago socializma. V tej fazi so, kakor uči in celo podpisuje Lenin, vsi »kompromisi" mogoči in nujni, ekstremizem pa je označen za otroško bolezen." »Marksizem-leninizem" — se nikoli ni hotel spremeniti v ideologijo — po nauku svojih prvih doktrinarjev ni in ne sme biti dogma, kakor pravijo, temveč le »akcijska norma." Danes je mnogim postal neke vrste kozmogonija, okvir za nek storicistični pragmatizem, ki gre naprej po svoje, s presumcijo, da bo nekoč, neki dan, na ta ali oni način, pristal v pristanu, ki so mu ga pokazali dcktrinarji. To zadržanje, ki živi v deželah, nad katerimi že desetletja komunizem vlada, ne da bi dal »novega človeka" ali novo družbo, ki jih je obljubljal, se je še bolj razširilo drugod, v državah, kjer se komunistične stranke še vedno trudijo za osvojitev oblasti. V teh primerih primarna nujnost bližnjega cilja, ki ga morajo doseči, navaja stranke celo k temu, da še bolj skrivajo svoj doktrinalni obraz, ne samo očem nekomunistov, temveč tudi masam svojih članov. V sferah voditeljev, ki so v osnovi meščanske ali pomešča-njene, ta doktrinalna podoba ostane, toda bolj kot projekcija poprejšnjih, idealističnih preteklosti." »Za tistega, ki skuša gledati na stvari z neko oddaljitvijo od neposredne in prigode politične aktualnosti, je pomen zadnjega kongresa italijanske komunistične stranke v odločni ustavitvi, ki so z njo stari kadri, zakoreninjeni v marksistično-leninistični ideološki tradiciji, ustavili take usmeritve, ki so se jim z ideološkega in političnega vidika zdele nevarne." »V takšni prospektivi se ponavljane ponudbe katoličanom — ali nekim katoličanom — k sodelovanju vkladajo v taktična shemata, ki jih je določil že v prvih letih tega stoletja v nekaterih svojih spisih Lenin, ki so se nanje spomnili in jih prepovzeli po letu 1935, ko je Sedmi kongres komunistične internacionale dal prednost — čeprav so ostali v popolni veljavi strateški cilji revolucionarnega izida — legalni poti za osvojitev oblasti, ker se je ta zdela bolj realistična in je hkrati delala manj težav sovjetski diplomaciji. »Od tedaj so se pozivi katoličanom množili pod različnimi razlogi in pod različnimi pretvezami, vedno pa iz namena, pridobiti si volilnih glasov in ne toliko: prepričanih pristopov. T bi se zgodili pozneje, »bon gre, mal gre" pod vplivom prakse in — tudi — pritiska. »Desetletja se že govori o komunizmu, toda koliko jih je bralo in premislilo ključne tekste, ki pojasnijo prakso? Toda mi moramo od blizu poznati pojave, ki se z njimi zaradi zgodovine srečujemo, kateri, hočemo ali nočemo, vplivajo na naše življenje, ne samo na naše družbeno življenje. Moramo jih poznati in jih umeti v njih notranji logiki, ako hočemo opozoriti nanje in jih pokazati kot zasedo, toda predvsem, da utrdimo vesti, ki bi se mogle zbegati, ki so zbegane zaradi dejanske, četudi ne načelne, asonance z prizadevanji za pravičnost in enakost, ki izhajajo iz zelo drugačnih virov." »Papeški dokumenti od zmirom izključujejo koincidenco vernih z ateisti, toda to nemožnost implicira narava razmerja, kakor je postavljeno, sama, sama naravna pamet. V strogem smislu tu nobena obsodba ni niti potrebna, ker človeška vest sama tako koincidenco zavrača in zametuje." »Pavel VI. v »Ecclesiam suam" to omenja: »Mogli bi reči, da obsodba ne prihaja toliko od nas, kolikor od sistemov samih in od režimov, ki jih utelešajo, samih, prihaja nasproti nam radikalno idejno nasprotstvo in dejansko zatiranje." »Hipoteza dialoga postane v takšnih pogojih zelo težka, da ne rečemo nemogoča, čeprav v naši duši ni nobene vnaprejšnje izključitve nasproti tistim, ki izpovedujejo omenjene sisteme in pristajajo na režime same." »In kmalu nato je izrecno omenjena razlika »Pacem in terris" med zmoto in tistimi, ki so v zmoti." »Tako razlikovanje je v nekaterih deželah morda bolj potrebno kot drugod. V pripadnosti h komunizmu je več različnih stopenj." »Papež Pavel, kot njegovi predniki, spričo zadržanj, ki jim ne odreka lojalnosti, svoje zaupanje izroča naravni poštenosti, namreč pameti, ko izraža željo, da bi tistim, ki preiskujejo skrivnosti narave, zasvetila najvišja luč vesolja. V tem primeru se dialog vrši med ateistom, ki pošteno išče, in naravo, ki se mu odpira v svoji realnosti." »Toda je še nek drug dialog, indirekten, ki temelji na krščanskem pričevanju v vsakdanjem in v socialnem življenju. ‘Ali ne bomo zmogli nekoč pripeljati nazaj k izvirom, ki so vendar krščanski, izraze moralnih vrednot?’" »Je to razgovor, ki se ustvarja v dejanjih in v pričevanju, ki bi ga morali dajati — tudi če ne bi bilo komunizma — službi za Boga in v Bogu za ljudi, naše brate." »Dialog, tedaj, v molku: storjan iz molitve, iz pričevanja, iz zgleda: posebno iz ljubezni, ki smo je dolžni tudi in zlasti do nasprotnika." »Toda poleg doslednih komunistov, ki vsaj na zunaj slede svoja vodi- la, je toliko tistih, ki o marksizmu - leninizmu ka malo vedo, ki celo menijo, da ga morejo spraviti s svojo vero.“ „Razširjenje komunizma v nekaterih deželah, ali ni prišlo do tega, ker je religiozni krščanski čut postal tako redek?“ „To praznino je mogoče najti tudi na često zelo visokih ravneh. Vsak dan moremo v svojih diskusijah ugotavljati neko neverjetno versko nepripravljenost celo pri ljudeh visoke izobrazbe, ki morda dobro poznajo ime ali nekatere ideje krščanskih ali katoliških teologov in filozofov, ki pa kaj malo poznajo katekizem." „Na tem torišču, avtentično religioznem torišču, ki je odprto za pozitivno akcijo vzgajanja in pričevanja, moremo in moramo iskati odgovora na vprašanja, ki vznemirjajo našo vest in našo zadanost." F. W. FOERSTERUMRL Veliki pedagog Friedrich Wilhelm Foerster je v svojem 97. letu umrl v Kilchbergu pri Ziirichu. Ob grobu sta protestantski in katoliški župnik tega kraja izmenoma molila psalm „Iz globočine kličem k Tebi", iz prvega pisma Korinčanom in Foersterjevo izpoved vere v Kristusa iz njegove knjige o Kristusu. To knjigo je napisal Foerster 1921 (1951 je izšla v novi nakladi 35.000 izvodov). Tam je pisal o Kristusu kot Odrešeniku sveta in v predgovoru rabil geslo Pija X „vse obnoviti v Kristusu". Pisal jo je za kroge, ki so se odtujili religiji, pa tudi za krščansko mladino, „kot človek, ki je sam šel skozi moderne zmotnjave". Duhovna atmosfera njegovega očetnega doma v Berlinu — oče je bil profesor na univerzi, astronom mednarodne veljave, — bi bila v religioznem oziru pač najbolj zaslužila poimenovanje panteizem. Takrat je bil „religija“ izobražencev humanizem, svobodomiselstvo, še vrsta drugih imen za razne ^smeri" iste miselnosti. Mladi Foerster se je moral primeroma kmalu oddaljevati temu ozračju in se vraščati v krščansko zadržanje. Nekaj je o tem povedal sam v svoji veliki knjigi „Doživljana svetovna zgodovina" (Erlebte Weltgeschichte, Niirenberg 1953). Tam svojo mater imenuje grško junakinjo. Vendar je brala otrokom tudi „čudovite pripovedi srednjega veka", „iz katerih nam je kot iz že dolgo izginelega sveta vel ves čar cerkvene preteklosti Nemčije." Vedno ga je iz severne Nemčije, ki jo je občutil kot kolonialno nemštvo, pritegovala „od daleč slutena matična Nemčija" in je zato šel študirat v Freiburg in Breis-gau, v najbolj južno nemško univerzo. Ko je bila tam njegova prva pot po prihodu obisk svetovno znane stolnice, ga je že ob podobah portala zatela „preteklost katoliške cerkve". Ti obrazi apostolov, mučencev in svetnikov so se mu zdeli izklesani za večnost, resnica veljavna ne samo za preteklost, temveč za vse čase in svetove. Ni se mogel ubraniti „premagujoči zavesti, da tukaj govori meni to, kar je večno, kar je nadzgodovinsko", da je „sveta zgodovina, ki je tam upodobljena pač prava in bistvena zgodovina človeka." Iskra, ki jo je nosil, je v njem zažarela pri šmarnicah v stolnici: „Svet odrešenika sveta, ki mi je govoril po kraljici nebes." Poleg religiozne je Foersterjevo osebnost določila njegova druga, notranja naravnava, pedagoška naravnava. Bil je genialen, edinit pedagog, eden najbolj veljavnih sodobnih nemških pedagogov; prof. Poggeler je zapisal, da ne more noben pedagog naše dobe pokazati tako razširjeno pisateljsko delo kot Foerster. 'Njegova velika dela so prevedena v vse svetovne in delno tudi v skoraj vse srednjeevropske jezike. Duhovniki so se, ko je prvič izšla, naravnost vrgli na njegovo „Jugendlehre“ (Berlin 1906). Tedaj ni imela „soveska“ in ga pač tudi danes nima. V drugi izdanji se je branil zoper tožbe, da knjigo nosi odločno priznanje k „nedosežni pedagoški moči krščanske religije". Nasproti protikrščanskemu duhu časa so se tedaj krščanski vzgojitelji čutili v defenzivi. In nakrat nastopi nekdo, ki je iz tega duha izšel in pove svobodomislecem, da religiozna utemeljitev etike ni zaostalost, temveč večja naprednost kot humanistični vzgojni ideal brez vere. Foersterjev poglavitni argument za nenadomestljivost krščanske religije v vzgoji je bila njegova desetletna praksa v vzgajanju mladine in pri tem ugotovljena izkušnja „absolutne pedagoške nezadostnosti vse brezreligiozne mladinske vzgoje". Njegova knjiga je bila neprecenljiva pomoč krščanskim vzgojiteljem. V majhni opombi pod črito pa je povedal tudi to važno opazbo: da vsako na videz brezverno vzgajanje živi od religioznega vpliva, da bo šele v prihodnji generaciji mogoče jasno izkustveno spoznati, kaj prav za prav vzgoja brez religije zares prinese. V pedagoški urabi moči krščanske religije, kakor se je izražal, je Foerster najbolj in predvsem tako močno izhajal iz življenja katoliške cerkve ,da je desetletja dolgo veljal za konvertita. šele po drugi svetovni vojski se je zvedelo, da ni: ob pokopu se je to čisto jasno pokazalo. Zakaj ni konvertiral — tako je pisal neki bravki sam — ostane njegova in — božja skrivnost. Okoli 1936 je v svojem razvoju prišel katoliški cerkvi najbliže. Tedaj enkrat je, kakor piše njegov prijatelj iz časa pariškega eksila, prof. Lenz-Medoc v “Rheinische Post”, izrekel željo, da bi katoliško umrl. Pomen Foersterjev za sodobno pedagogiko je prikazal W. Troger (v novembrski številki 1965 “Stimmen der Zeit”): Izvirni pogledi v človekovo spre-notrino, v dobro in zlo v človeku, v otroku. Tudi reformi kazenskega prava je študij Foersterja koristen, nič manj danes tako težki seksualni pedagogiki. Ob novi izdanji Foersterjeve knjige „Schuld und Siihne" so referenti poudarjali zlasti »veličastni vzgojni ethos", ki ga nosi »globoka volja, odrešiti vprav zablodele in trneče ljudi." Foersterjeve knjige so bile na Slovenskem v rokah vseh vzgojiteljev nekako do tridesetih let, ko so jih nekateri šolniki, ki so se 'oddaljili od katoliške vzgojne (Dalje na 6. str.) UPOR KNJIŽEVNIKOV NARAŠČA —- Dogodki med književniki v komunističnih državah napovedujejo, da se doba »odjuge" bliža koncu. Uradna glasila komunistične partije vedno pogosteje napadajo pri literarnih ustvarjavcih zgrešeno pojmovanje svobode, vedno številnejši so članki proti »revizionistom", kakor sedaj nazivajo tiste, ki so ostro nastopali proti napakam stalinizma. Komunistične stranke se povsod pripravljajo na 23. kongres sovjetske komunistične partije, ki se bo začel sredi marca v Moskvi. Moskovska »Pravda" že objavlja članke o tem, kdaj je treba Stalina obsojati, vendar pa že poudarja, da je bilo pri Stalinu več dobrega kot slabega. Kako mislijo obračunati s pisatelji — kritiki Stalinovih grozot, je že pokazala nedavna obsodba dveh mladih pisateljev v Moskvi, (Sinjavski in Danijel) ki sta iztihota-pila svoja rokopisa v tujino in ju tam izdala pod psevdonimom. Partija v Vzhodni Nemčiji je bila vedno bolj pokorna Moskvi in je zato njen generalni tajnik Walter Ulbricht že začel z urejanjem zadev med književniki. Prva žr-tv bi moral biti pisatelj Manfred Bie-ler. Ko je zaslutil nevarnost, je pobegnil v Prago, kjer je zaprosil za azil. Ko je Ulbricht zahteval, da ga morajo češke oblasti vrniti v Nemčijo, mu je praška vlada za enkrat odgovorila, da njegovih ukazov ne misli izvajati, ker češkoslovaška danes ni nemški protektorat. Dogodek je izzval veliko vznemirjenje med češkimi literati, še bolj so se pa razburili v Varšavi, kjer se je do-zdaj ohranjal vtis, da je Gomulkova vlada želela ohraniti čim širšo neodvisnost od Moskve vsaj na polju umetnostnega ustvarjanja. Seveda sedaj vsi zro v Berlin, kako se bo razvijala napetost med Ulbrichtom in nemškimi književniki v Berlinu in Dresdenu. Tudi v Moskvi zro z zaskrbljen jem na spor med Ulbrichtovo vlado in društvom vzhodnonemških pisateljev. Na Ulbrichtovo zahtevo je partijsko tajništvo terjalo, da naj skliče pisateljsko društvo izredni občni zbor, kjer bi morali seveda soglasno odobriti vdanostno spomenico partiji in centralnemu komiteju. Ko so ugotovili, da spomenice pisatelji v Berlinu ne bodo odobrili, so zadnji trenutek prenesli zborovanje v Dresden, kjer so se zbrali zanesljivi pristaši režima, niso pa prišli najpomembnejši. Manjkali so Anna Seghers, Hermann Kant, Stephan Hermelin, Peter Hacks, Christa Wolf in Erich Neutsch. Franz Fuehmann je bil v prosvetnem ministrstvu načelnik odseka za umetnostne in literarne zadeve. Ko je izvedel za namene zborovanja v Dresdenu, je v znak protesta odstopil kot državni uradnik (tega dosedaj še ni storil noben vzhodnonemški funkcionar) in tudi poslal de-misijo na članstvo v predsedstvu pisateljskega društva. Zborovanje v Dresdenu je sicer potem vodilo predsedstvo društva, vendar so oblasti vse tako organizirale, da je bila spomenica »soglasno" sprejeta. Še pred nekaj meseci je Ulbrichtova vlada Anno Seghers, Chri-sto Wolf, Kanta in Feuhmanna proglašala za nosivce »socialistične narodne književnosti"; toda sedaj kaže, da jih bodo mogli disciplinirati samo, če v Vzhodni Nemčiji spet sprožijo valove stalinističnega terorizma v novi obliki. Dopisniki tujih listov v komunističnih državah vedno pogosteje pišejo o raz-(Dalj e na 6. str.) ebrasi ebserja PISMO IZ N E W Y O R K A Dragi prijatelj! v, .'?:vo^e Pism° s^m z veseljem sprejel, istočasno pa tudi napovedano poveSc številko novega letnika Glasa. Za oboje prav lepa hvala. Nova, povečana oblika le me je presenetila. Vprašuješ me, kako se mi zdi povečana oblika Glasa. Reči moram vsekala da mi ugaja m jo_ srčno pozdravljam. Razume se, da bo sedanja povečana oblika urednika zahtevnejša, ker bo sproti „žrla“ mnogo gradiva; po drugi strani pa laže sprostiT110 mn0g° hvaležne')’ša’ ker se bo Pri urejevanju lista po mojem mne Če bi me kdo vprašal, kako mi je po vsebini všeč, bi rekel, da vseskozi, b tehtnosti in aktualnosti vsebine je izredno zanimiv ter je po svoji vrednosti na vi1]] m bi ga slovenski intelektualec danes težko pogrešal. Zato zaslužiš, dragi prijat], kot urednik^ vse priznanje in pohvalo. Sicer pa velja za Vas vse, za Tebe in)r Ulas isto, ce ne se večje priznanje, kakor pravi prof. Karel Rakovec o zal,; številk! Meddobja, ,^da ne potrebuje hvale, ker je dobro blago". Tako vidiš: šk( da le ni tu, da bi Ti v tem znamenju krepko stisnil v roko. Glede ilustracij v listu bi pripomnil na splošno že prastaro resnico, da lisf1 lustracijam, (tudi fotografijami) ali dobrimi vinjetami na svoji zanimivosti si pridobi. Ta naša z razstave v Washingtonu je kar lepo uspela. Hvala za pozorni Lepo vzpodbudno bi po mojem bilo, da bi list od časa do časa objavljal k5? samostojno vinjeto ali ilustracijo v tehniki lesorezov ali linorezov. V Buenos Air? imate cel ducat mladih ljudi, ki bi lahko kaj ilustrirali in tako prispevali k zivitvi. Ali Jih ne bi zaprosili za sodelovanje v tem smislu? 1 , ,. tej priliki Ti rad podam pregled o naši kulturni delavnosti. Slovensko z' tonsko akademsko starešinstvo sem v novi poslovni dobi spet prevzel jaz in bi16 nadaljevah z rednimi mesečnimi sestanki. Dosedaj so bili vsi kar razmeroma do1-obiskani in sodeč po debati lepo uspevajo. Imeli smo doslej že pet predavanj, in sic dne 8. oktobra 1965 je predaval dr. Jože Basaj o Smernicah; dr. Janez Arnež predaval 12. nov. 1965 o Gospodarstvu v Sloveniji; dne 10. decembra je SKAS j c redil komemoracijo za J. Ev. Krekom in Antonom Korošcem in je oredaval o oBi dr. Ludovik Pus; nad vse lepo je uspel večer dne 14. jan. 1966, ko je o Rojsih, slovenske moderne predaval Rudi Večerin, (II. del); na večeru 11. febr. 1966ie: govoril dr. Zdravko Kalan o Slovenskem izobražencu v zamejstvu; poslej pa bodo sledili še: Naša zveza z zahodnimi zavezniki med okupacijo (dr. France Blatil 11. marca 1966); Problemi sodobnega zdravilstva (dr. Franc Puc, 11. aprila); < 3. maja bo predaval inž. Simon Kregar o Slovenski vasi in zaključil bo dr. Kovč s predavanjem o Knjižničarstvu v Združenih državah. krefiiko — ..SLOVENSKA POT" (L. XI, 1966) objavlja izpod peresa prof. Pavleta Verbiča kritično poročilo o knjigi Milana Komarja „Pot iz mrtvila". Med drugim pravi: „Kljub vsej vrtoglavi naglici življenja, kljub velikim uspehom tehnike in znanosti, zajema sodobnega človeka in družbo vedno večje mrtvilo. Univ. prof. dr. Milan Komar vidi korenine tega zla v racionalizmu, ki ne prizna naravnih danosti in zato vodi človeka v ozkost in slepoto, ga zaklepa v sisteme, ki si jih je sam naredil, da ne prenese več pogleda na drugačen svet od njegovega. Ozračje je danes polno gesel o vzvišnosti borbe, o nujnosti rušenja starega in graditve novega sveta, o nujnosti boja proti reakcionarnosti in birokratizmu... Vsem tem glasom, ki nas vsak dan vznemirjajo, daje dr. Komar z mirno, globoko analizo njihovo pravo ceno in pravo mesto... Knjiga je pisana s temeljitim znanjem in se prijetno bore, ker je njen slog lep in pregleden. Priporočamo jo vsem, posebno pa mlademu rodu izobražencev, ki naj „Pot iz mrtvila" ponovno preštudira, da mu bo varna smer do zdravega in polnega življenja." — V Parizu je izšlo delo dr. Franceta Rodeta, CM: „Le miracle dans la controverse moderniste — Čudež v sporih modernizma." Delo je avtor branil na Katoliški univerzi kot doktorsko tezo. — Dr. Rudolf Čuješ, profesor sociologije na univerzi v Antigonish, Kanada, je izdal v odtisu razpravo „Družbena filozofija za dobo socializacije". Izvirnik je izšel v „Slovenski poti" (L. XI.). — Kot odtis je izšel tudi uvodni članek revije dr. Cirila Žebota: „Po dvajsetih letih preloma". ■— Naše publikacije od časa do časa za-morejo čez mejo v domovino. Sicer jih oblasti zelo zasledujejo, vendar se potem širijo in gredo od rok do rok. Nedavno je prišla tja tudi trojna številka Meddobja (IX, 1-8) in tako smo prejeli od tam oceno, ki se nanaša na Post scriptum Rude Jurčeca. Med drugim pravi: „... vendar sem prišel do revije... in ‘Uboga Tilika’ me je zagrabila — res je umetnina. Pri podajanju ne ostajate samo pri napisanem. . . skozi Vaše oči sem zagledal celo Prlekijo. In kaj sem storil? Podal sem se na pot in prehodil severnovzhodni del Slovenije -—■ moral sem naglo kot blisk. V Ormož smo prišli proti večeru. Starodavna cerkev se mi je zdela zelo lepa, vendar se je Vaš Ormož moral v zadnjih letih zelo spremeniti ... Ko bom mogel, bom spet poromal tja...“ —- Moskovska revija „Novy Mir" je slavila štiridesetletnico. Njen glavni urednik Tvardovski je zapisal: „Vse, kar v umetnosti nosi znake talenta in resnice, nam služi. Nasprotno pa nam škodujejo sleherno ponarejanje, sleherna laž in sleherno pomanjkanje bi-strovidnosti in teh se morejo proti nam posluževati samo naši sovražniki." Sovjetski listi so takoj začeli žolčno napadati njegove besede in so v ta namen iznašli nov pojem „ta-lentizem", ki da ga Tvardovski vsiljuje. Naslednji zvezek revije je objavil odgovor Tvar-dovskega: „Na svetu ni resnice, ki bi mogla škodovati naši literaturi, ki bi bila nekoristna ali pa za nas brez pomena, in zato za nas ne more biti laži, ki bi bila vsaj za drobec blagodejna. . . . Med nami so kritiki, ki zagovarjajo misli, da je talentiranost škodljiva umetnini. Mi pa menimo, da talent ne more množiti slabe strani v delu. Dejansko se dogaja namreč obratno: talenti pomagajo umetniku življenje razumeti in celo premagovati nekatere napake...“ — Ista številka revije prinaša tudi — Tudi Peking ima svoj proces. Dramatik Tien-Han, ki je med drugim celo avtor kitajske himne, je napisal dramo, kjer nastopa junakinja dinastije Tang, po imenu Hsieh Yao-huan. Ta dvorna dama hoče braniti pravice ljudstva, ki ga stiskajo dvorjani in bogataši. V drami bojevnico za ljudstvo stro perfidni zatiralci revežev. Cenzura je v delu našla namigavanja na sedanje razmere in celo na Mao Tse-tunga. Sedaj ima „kritič-no“ besedo sodišče za pobijanje prevratnih akcij. -— V Varšavi je bil objavljen uradni spored spominskih slovesnosti ob prvem tisočletju pokristjanjenja Poljske. Najbolj svečane manifestacije bodo 3. maja v čenstohovskem svetišču. Od 14. do 16. aprila bo poljski episkopat zbran na svojem občnem zboru v Gneznu, 17. aprila pa se bo udeležil slovesnosti v Poznanju. Med 3. majem in 13. novembrom je na programu 20 velikih manifestacij, med njimi bodo najbolj pomembne 8. maja v Krakovu, 24. junija v Varšavi in 16. oktobra v Vroclavu. 9. aprila se bodo poljski katoličani spominjali tisočletnice krščanske Poljske po vseh cerkvah svoje domovine. — Izkopavanja v cerkvi sv. Petra v Salzburgu so zgodovinarjem in starino-slovcem podarila veliko peresenečenje: v desni stranski ladji tega božjega hrama so na mestu, kjer se je domnevalo nahajališče skalnega groba sv. Ruperta, našli rimski sarkofag iz unterberškega marmorja. Mrliški ostanki sv. Ruperta bi morali biti pokopani v tej kamniti raDi Sarkofag je odkril salzburški deželni0” heolog profesor Hell. Sarkofag je 1.88 m. in je bil izgotovljen že ne011 stoletij pred smrtjo sv. Ruperta. Iztu san je iz enega kosa. Prof. Hell pripi1®] je sarkofag dobi zadnjih cesarjev, t^01 četrtemu do petemu stoletju po Krist(kl Sv. Rupert je umrl v prvi polovici^ stoletja, v Salzburg je prišel okoli T-. in je v samostanu sv. Petra ustar/u1 važno misijonsko središče v Vzhoi, 1 Alpah. Salzburg je bilo eno izmed dišč za pokristjanjenje Slovencev. V ^ rejših knjigah se večkrat bere o r>W jonskem delovanju sv. Ruperta med ^ venci. Toda to pripovedovanje nima n;' bene podlage v virih. ;pj V) — Od 7. do 20. avgusta bodo zopc°P Salzburgu visokošolski tedni. Temekst misel „temata“ bo „obznamoval“ v u^o nem slovesnem predavanju avstrijski*^ nister za vzgojo dr. Drimmel, ki bo pi> voril o „Dediščini ideološkega pluraka ma“. žal bodo morala odpasti predavala pred kratkim v Ženevi umrlega profe^ ja Roepkeja, ki je po programu nap(; d dal pet predavanj o »Pluralizmu v dri)1 državi, gospodarstvu in kulturi". Pr^ sor Pieper bo obravnaval »Upanje zgodovina". Program za popoldneve;21 poenostavljen, popoldne je posvečeno T lovnim skupinam. Predavanja drug^nj tedna bosta podala prof. Metz (Čiv, c in svet s teološkega vidika danes) in 1’ }*■ fesor Friedmann (Družba brez humaP 2 ma). Ena izmed delovnih skupin bo 1 ^ POJASNILO Zanimalo Te bo tudi, da je bila odprta razstava jugoslovanskega slikarstva in 'arstva v Washingtonu, in sicer v Galeriji Corcoran ter je trajala od 7. januarja 13. februarja. Bila je pod pokroviteljstvom Ameriškega odbora za kulturne odnose jugoslovanske ambasade v Washingtonu. Razstavila je skupina trinajst umet-mč>ov t. im. mlajše generacije in so ji dali naslov: Jugoslavija i sodobni upljivi. i l®na so tale: Vejin Bakič, Janez Bernik, Stajan Celic, Dušan Džamonja, Oton ha, Stevan Lukevič, Branko Miljuš, Edo Murtič, Mica Popovič, Zlato Priča, kaladen Srbinovič, Drago Tršar in Vladimir Velickovič. Kakor razbereš iz imen, razvidiš, da sta med Srbi in Hrvati zastopana dva Sloven-'n sicer slikar Janez Bernik in kipar Drago Tršar. V zvezi s tem bi bilo vredno e'niti, da so prireditelji izdali za to priliko katalog v velikem revialnem formatu, • urejen in opremljen — vsak razstavljalec je bil zastopan s po eno repro- vnr i0' Spremno besedo je napisal direktor Corcoran galerije Herman Warner . ."iams, uvod pa Zoran Kržišnik, direktor ljubljanske Moderne galerije. Razstavo . :l0 potem selili po vsej ZD, in sicer bo v Presno Art Center v Kaliforniji konec j^Uarja, od S. marca do 3. aprila bo v Denveru - Colorado, potem še v Portland-d«1116 'n zakUučila se bo v Mihvaukeeju, kjer bo od 28. nov. do 31. dec. 1966. Razstavo sem obiskal in tako videl, kakšna je. Moram priznati, da je bila lepo li^nžirana, in sicer z dobrim okusom. Človek pa bi upravičeno mnogo več pričako-si °d razstavljavcev; razstava boleha pač na tem kot navadno vse sodobne raz-rnfve, ki jih človek po tukajšnjih galerijah in muzejih opazuje. Vse je samo neko ^Perimentiranje, iskanje in če nazadnje zaključim in rečem žongliranje, bom j/Jetno blizu resnice. Zdi se mi, da sta bila na celi razstavi najboljša Drago Tršar k ^onastimi plastikami ter Janez Bernik, za tretjega, ki je menda tudi Slovenec Oton Gliha ne bi mogel tega reči. V zvezi s to razstavo bi še pripomnil, da o to priliko celo januarsko številko revije The Art Gallery posvetili jugoslovanski bednosti in so objavili tudi mnogo reprodukcij znotraj in tudi na platnicah. Revija do res izpadla kar razkošno. 3C Kakor navadno ob takih prilikah so jugoslovanske oblasti spet vse napeljale „svoj mlin“. Tudi iz tega kujejo svoj politični kapital. Prav posebno je bilo > 1 opazno ob začetku razstave. Nam, ki smo razstavljali tri mesece pred njimi .°j*i v Washingtonu, tega — hvala Bogu — nikdo ne bo mogel očitati. Ko je prišel jsmam senator Lausche, je prišel iz osebnega prijateljskega nagiba kot zaveden 36ieriški Slovenec in kot naš osebni prijatelj. ^ V znamenju nove korajže, to je, kakor jo kaže novi Glas, in visokega duhovnega a, vse svoje prijatelje pri Vas in Tebe najlepše pozdravlja Tvoj France Gorše ■af^avala “Pluralizem, toleranco, disku~ iiD • Na tradicionalni nedeljski sloves-med obema tednoma bo govoril nevski minister za bogočastje Mikat o [z^Tfalizmu, univerzalizmu, krščanstvu”. prePno predavanje p. Engelhardta bo tipienjeno „Upanju kot gibalnemu tvor-. tif krščanske biti“. id j Poročilom amerikanskih raziskovav-j/ 'z južnega Sudana, da so v razvali-jJ1 samostana v Abu Simbel našli doslej j/^znano zgodovino krščanskih začet-r ‘Df spisano P° ustni tradiciji, ugovarja tfj- Kurt Aland, direktor instituta za ^'skovanje novozakonskega teksta na j bsterski univerzi. Po njegovem naj-I *. rokopis predstavlja apokrifni spis h* s tula Apostolorum” (Pismo apostelj-VK ki je že od 1913 v celoti znan v )