280
NEVIN BIRSA,  R1HEMBERK
Tretja pesniška zbirka Nevina Birse pomeni v sodobni pesniški produkciji neobičajno redkost. Prigodniškost, pe-snikovanje ob določeni obletnici, spominu, z določenim namenom ni več tematska inspiracija pesnikov, zlasti ne predstavnikov najmlajše generacije. Pesniška realizacija v zbirki Rihemberk hoče biti izjema po svoji prigodniškosti, časovni in krajevni določenosti, zaprtosti v ozko namenskost, ki jo avtor uvodoma utemeljuje takole: »Te pesmi naj bodo posvečene zemlji in ljudem, ki jo naseljujejo, njihovemu hotenju in močni volji, Braničanom, vsem, ki so tu bivali in trpeli (...) A vendar vsa ta preteklost, vse to zelenje rojstev in neslišnega umiranja, drgetanje in minevanje, uporne roke, vse to živi v tej zemlji in ljudeh, (...) (str. 5.)
Pesniška beseda v Rihemberku ohranja predvsem svojo mimetično funkcijo: inspiracijska gibala, izbor motivov, izhajajo vedno iz konkretnega sveta, iz konkretne zgodovinske skušnje, lokalno omejene (Branik) Tolminski punt leta 1713, Simon Gregorčič, tematika NOB na Primorskem), kar pomeni, da išče beseda svoj predmet v realnem svetu stvari in pojavov, ki so glede na besedo samo nekaj predeksistentnega. Pesniški postopek nastaja največkrat ob določenem motivu, utemeljenem bodisi z letnico, spominsko ploščo, posameznim imenom-herojem. Teksti pomenijo ube-sedeni kontakt pisca in konkretnega dogodka, vendar tako, da je avtorju pridržana pravica videnja stvari, po-ustvaritve dejstva, največkrat znana ožjemu, lokalnemu področju, ki ga zgovorno določa že naslov Rihemberk.
Zbirko uvaja prvoosebno, antropomorfno opevanje rojstnega kraja; identifikacija   zapisovalca   in   ubesedenega
(Nevin Birsa, Rihemberk. Ob tridesetletnici požiga Branika, izdali Temeljna kulturna skupnost Nova Gorica in Grafično podjetje Soča, 1974, opremil Pavel Medvešček.str. 54)
lirskega subjekta aktualizira metaforično vizijo, ki prehaja iz sinhronega opisa v diahrono refleksijo sveta in njegovega življenja. Lirski subjekt izgublja poteze individualnega, psiho-fizičnega posameznika in se spreminja v vidca zgodovine, ocenjevalca sfer življenja: sedaj in nekoč. Preteklo-sedanje-prihod-nja časovna perspektiva utemeljuje prigodniškost zbirke, njeno spominsko določenost. Tako je npr. pesnikovo »videnje« kmečkega upora v tekstu Bakrena mavrica, kjer si lirski subjekt pridržuje pravico ideološkega, tendenč-nega vrednotenja zgodovinskih pojavov. Lokalizirano inspiracijsko jedro predstavlja npr. Simon Gregorčič v tekstu Toplo cvetje in žalost.
Nevin Birsa izrablja korespondenčno funkcijo besede, tako da je prenosnik sporočila zapisovalec, avtor, sporočilo, tekst, prejemnik pa fiktivni tretjeosebni lirski subjekt. Ta triada je kot možnost nove triade odprta bralcu, neudele-žencu prvega odnosa. To pa že kaže v smer menjavanja položajev lirskega subjekta v Rihemberku: iz prvoosebne identifikacije avtor: lirski subjekt do avtor-tretjeosebni lirski subjekt.
Posamezni teksti imajo svoj prozni, publicistični, deloma poljudno-zgodo-vinski predgovor, ali pa samo prepis spominske plošče, npr. Železnica, Prva svetovna vojna, Možina Pavla-Rastja, Narodnemu heroju Ljubu Šercerju, Oto in Viktor Colja, Franc Zgonik, Tu je bil doma narodni heroj Angel Besednjak ...) Funkcija teh neliterarnih ali bolje nepesniških elementov v zbirki je usmerjena neposredno na bralca kot neke vrste vodnik, opozorilo na konkreten dogodek ali stvar, predmet pesniške ubeseditve. Postopek ostaja bolj ali manj v mejah tradicionalne izpovedne, deloma memoarne in prigodniške lirike z lokalno določenostjo.
Nevin Birsa se je v tretji zbirki, Rihemberk, pridružil prigodniškemu tipu slovenske poezije, v pesniškem postopku ohranil mimetično funkcijo besede, sorazmerno konvencionalno metaforiko
281
Nevin Birsa, Rihetnberk
in leksiko. Močnejša je Birsova inventivna moč podoživlj anj a, pesniškega zraščanja s časom in svetom, domišljijska transformacija resničnosti, ki pa ostaja zaradi lokalne omejenosti odprta tudi manjšemu krogu bralcev. To pa je usoda vseh prigodniških zbirk.
M. Zlobec