\ 3 ' J V. 186613 TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXX št. 1 januar - februar 2003, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secretary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovih IZVEDBA Epromak TISK CASTIS d.o.o. UREDNIKI/Associate Editors Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Peter Stankovič, Zdenka Sadi Tomaž Krpič (recenzije) UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažič, Ivan Bernik, Marjan Brezovšek, Miro Cerar, ml. Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Miran Komac, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Rudi Rizman, Tine Stanovnik, Marjan Svetličič, Zlatko Šabič, Metka Tekavčič, Niko Toš, Mirjana Ule, Vasja Vehovar, France Vreg, Pavel Zgaga MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/Internafional Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigart (Bruxelles, Belgija) Helmut VVillke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (University of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, International Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ-International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Reviews of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM U red n ištvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 01/5805- 147, faks: 01 /5805- 108 E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si Teorija in praksa je dostopna na internetu http:// www.uni-lj.si/~fd_tip/index. html Naročnina za I. polletje 2003 za študente in dija ke 4.0 00.00 SIT, za druge individualne naročnike 5.000,00 SIT, za podjetja in usfarvsMft4jjj8$P00,00 SIT, za tujino 12.000,00 SIT Cena tega zvezka v prostč&odaji je 2.000,00 SIT Revijo izhaja ob pIčfcori^fvtinistfstvQ',jfa šolstvo, znanost in šport in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. V 7 §oo 6080 TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXX, št. L sir. I - 200 Ljubljana, januar - februar 2003 VSEBINA Veljko RUS: Sociološki vidiki prehoda iz moderne v postmoderno državo 5-16 Andrej KIRN: Ekološka/okoljska zavest Slovencev na pragu tretjega tisočletja 17-36 Zinka KOLARIČ: Neprofitno volonterske organizacije in njihov razvoj - od volontarizma k profesionalizmu 37-56 Melita POLER: Komunitaristični pristopi k novinarstvu: naslovnik kot subjekt 57-73 Alenka KRAŠOVEC: Mehanizma vzpostavitve lojalnosti v slovenskih parlamentarnih strankah 74-89 Milena BEVC: Učinkovitost in pravičnost visokega izobraževanja v Sloveniji 90-102 Jana URH: Delovanje v središču Balkana 103-116 RELIGIJE IN SEKTE Aleš ČRNIČ: Odnos sodobnih družb do novih religijskih gibanj 117-135 Gregor LESJAK: Sodobne teorije o sektantskem pranju možganov 136-157 PREVODI Adam FERGUSON: O pokvarjenosti, ki nas vodi v politično suženjstvo James MADISON: Federalist št. 51 158-165 166-169 WW PRIKAZI, RECENZIJE Amitai Etzioni: The Monochrome Society (Matjaž Uršič) Drago Kos: Praktična sociologija za načrtovalce in urejevalce prostora (Jelena Aleksič) Danica Fink-Hafner: Politične stranke (Alenka Krašovec) Bruno Ettiene: Radikalni islamizem (Mirsad Begič) Maurice Blanchot: Blanchotovi obrazci (Tomaž Kaštrun) Roman Vodeb: Subjekt v ideologiji (športa) Gregor Starc 170-171 172-175 175-179 179-182 182-184 184-186 AUTHOR'S SYNOPSES 187 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 CONTENTS ARTICLES Veljko RUS: Sociological aspects of transition from modern to postmodern State 5-16 Andrej KIRN: Ecological/environmental consciousness of Slovenians on the threshold of the third millennium 17-36 Zinka KOLARIČ: Nonprofit-voluntary organizations and their development - from volunteerism to professionalism 37-56 Melita POLER: Communitarian approaches to journalism: an addressee as a subject 57-37 Alenka KRAŠOVEC: Mechanisms of establishing loyalty at Slovenian parliamentary parties 74-89 Milena BEVC: Efficiency and equity in higher educational system in Slovenia 90-102 Jana URH: Action in the center of the Balkans 103-116 RELIGIONS AND SECTS Aleš ČRNIČ: Attitude of modern societies toward new religious movements 117-135 Gregor LESJAK: Contemporary theories on brainwashing in cults 136-157 TRANSLATION Adam FERGUSON: Of Corruption, as it tends to Political Slavery James Madison: Federalist No. 51 158-165 166-169 REVIEWS Amitai Etzioni: The Monochrome Society (Matjaž Uršič) Drago Kos: Practical sociology for special planners (Jelena Aleksič) Danica Fink-Hafner: Political parties (Alenka Krašovec) Bruno Ettiene: Radical Islamism (Mirsad Begič) Maurice Blanchot: Blanchots' faces (Tomaž Kaštrun) Roman Vodeb: Subject in ideology of (šport) Gregor Starc 170-171 172-175 175-179 179-182 182-184 184-186 ABSTRACTS 187 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 ČLANKI Veliko RUS * izvirni J ZNANSTVENI ČLANEK SOCIOLOŠKI VIDIKI PREHODA IZ MODERNE V POSTMODERNO DRŽAVO Povzetek. Prispevek obravnava preobrazbo moderne države v postmoderno. Opozarja na vse tesnejše partner¬ stvo med državo in civilno družbo, ki poteka bodisi z delegi¬ ranjem funkcij državnih organov na organizacije civilne družbe bodisi s kooptiranjem predstavnikov civilne družbe v procese odločanja državnih organov. Analize nekaterih zakonov, ki se nanašajo na regulacijo družbenih dejavno¬ sti, kažejo na to, da povezave med državo in civilno družbo v slovenski zakonodaji potekajo v znamenju manipulativne kooptacije predstavnikov civilne družbe v državne organe in v znamenju paternalističnega delegiranja državnih funkcij na kvaziavtonomne fundacije in agencije. Oboje generira kolonizacijo države nad civilno družbo, kar bo nedvomno občutno zavrto razvoj slovenske družbe kot celo¬ te. Ključni pojmi: delegiranje, kooptacije, kolonizacija, partner¬ stvo med državo in civilno družbe, post-moderna država. Od moderne k postmoderni državi Medtem ko se je tradicionalna država (ancien regime) modernizirala s širje¬ njem družbenih dejavnosti (šolstva, zdravstva in socialnega varstva) v javnem sek¬ torju in dozorela v moderno državo z oblikovanjem zaokroženega sistema države blaginje, se moderna država postopoma preobraža v postmoderno tako, da se vse tesneje povezuje s civilno družbo (kamor uvrščamo profitne, neprofitne in prosto¬ voljne organizacije). Foucault (1979) je prepričljivo pokazal, kako se je z razvojem države blaginje spreminjala narava državne kontrole iz avtoritativne in opresivne v kapilarno in panoptično. Ta preobrazba je ustvarila bolj učinkovito in hkrati manj prisilno kon¬ trolo, ki je vplivala tudi na spremembo narave moderne države. Poleg omenjene¬ ga pa ima država blaginje še en retroaktivni učinek: država - kot aparat prisile - svoje legitimitete ne črpa več zgolj iz absolutnega vladarja oziroma iz suverene volje ljudstva, ampak vse bolj iz učinkovitosti in uspešnosti družbenih dejavnosti. Podobne spremembe se dogajajo v zadnjih dveh desetletjih z modernimi (industrijskimi) državami. Sodobne države imajo vse manjšo integrativno moč, * Akademik dr. Veljko Rus, upokojeni profesor Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 1/2003 str. 5-16 Veljko RUS zato iščejo rešitve v entitetah civilne družbe. Globalizacija namreč ne prinaša samo vse večjo ekonomsko negotovost, ampak tudi vse večjo socialno negotovost, ki je posledica vse bolj nepredvidljivih vrednostnih orientacij skupin in slojev ter nepredvidljivih migracijskih tokov delovne sile. Omenjeni pojavi slabijo sistemsko dezintegracijo , katere posledica je izguba precejšne količine državne kontrole nad družbenimi procesi. Kljub vse večji kon¬ centraciji fizične in finančne moči, ima država vse manjšo regulativno moč nad družbenim dogajanjem. Nič čudnega ni, če se v EU dokumentih vedno pogosteje srečujemo z besedo “kohezivnost”. Ta nas opozarja na potrebo po preprečevanju dezintegracijskihprocesov in na potrebo po uvajanju novih integrativnih mehaniz¬ mov. Beseda “kohezivnost” nam sicer pove, da gre pri tem za iskanje nekakšnih objektivnih mehanizmov socialne integracije , ki so vezani na institucionalne regu- lative, in ne na procese socialne integracije , ki se vzdržujejo z medsebojnim zaupa¬ njem, sodelovanjem in samoregulacijo organizacij civilne družbe. Iz zgornjih izvajanj postane jasno, da navezovanje države na civilno družbo ni modni trend, ampak vprašanje preživetja moderne države. Njeno preživetje v odprti globalizirani družbi ni mogoče brez sodelovanja civilne družbe na vseh področjih države blaginje. Šele z vključevanjem (kooptacijo) civilne družbe v javne službe se povečuje responzivnost, uspešnost in kakovost njihovih storitev. V nasprotno smer poteka proces delegiranja vse večjega števila upravljavskih funkcij iz države na entitete civilne družbe. Prenos je nujen najprej zaradi tega, ker je treba razbremeniti preobsežne regulativne funkcije države, drugič pa zaradi tega, ker z boljšo izobrazbo in z boljšo internetno povezanostjo prebivalcev skoko¬ vito naraščajo njihove samoregulativne zmogljivosti. Če je sistemska integracija temeljna fukcija države, je societalna integracija temeljna funkcija civilne družbe. Prva je zelo učinkovita pri uveljavljanju integra¬ tivnih mehanizmov, vendar je po svojih funkcijah zelo omejena. Druga je manj učinkovita, je pa zato bolj uspešna, saj temelji na zaupanju, sodelovanju, menjavi in samoregulaciji celotnega družbenega dogajanja. V času številnih in hitrih sprememb sta nepogrešljivi obe, čeprav vemo, da diaspo¬ re lahko preživijo pri zadostni stopnji socialne integriranosti tudi v primeru, če institucionalizirana sistemska integracija odpove. Primer židovske diaspore, ki je preživela vse do leta 1948 brez lastne države, in primeri nekaterih srednjeevrop¬ skih narodov to eksperimentalno dokazujejo. In obratno: populacije, pri katerih se stopnja socialne integracije približuje vredno¬ sti, ne morejo preživeti tudi v primeru, če ohranijo skupaj z institucionalnim redom svojo sistemsko integracijo. Za postmoderno državo je potemtakem societalna integracija celo pomembnej¬ ša kot sistemska. Zaradi tega ji morajo nosilci državnih teles posvečati več pozorno¬ sti kot pravnemu redu države, s katerim se zagotavlja sistemska integracija. Idealna regulacija pa je seveda tista, ki skuša vzpostaviti uravnoteženo raz¬ merje med sistemsko in socialno integracijo , s tem da: a. preprečuje kolonizacijo in mortifikacijo civilne družbe po državi in obratno, b. preprečuje koruptivno, strankarsko in nepotistično zlorabo instrumentov sistemske integracije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Veljko RUS Takšno uravnavanje razmerij med državo in civilno družbo imenuje Koiiman (1993) sociopolitično vladanje.' Kot je iz samega naziva tovrstne regulacije razvid¬ no, ne gre samo za to, da se v državne organe kooptira predstavnike civilne druž¬ be, ampak tudi za to, da se prek kvaziavtonomnih nevladnih organizacij (QUAN- GOS) delegirajo določene funkcije države na civilno družbo. Obe metodi sociopo- litičnega reguliranja sta zelo uspešni pri uveljavljanju partnerskih razmerij med državo in civilno družbo. Hkrati pa sta obe metodi tudi zelo izpostavljeni deviant¬ nim aplikacijam. Tako lahko prenašanje funkcij iz državnih organov na QUANGO- SE in nevladne organizacije vodi v popolno neučinkovitost le teh, zlasti v primerih, ko državni organi hkrati s prenosom svojih funkcij ne prenašajo na organizacije civilne družbe tudi ustreznih pooblastil in proračunskih sredstev (Mackey, 1999). Prav tako kot so pogoste težave z delegiranjem funkcij državnih organov na organizacije civilne družbe, so pogoste tudi težave sociopolitičnega vladanja, ki predvideva kooptacijo predstavnikov civilne družbe v procese odločanja držav¬ nih organov (Lewson, 1999). Če so med predstavniki civilne družbe in državnimi organi razlike v politični moči velike, se s sodelovanjem v procesih odločanja te razlike še povečujejo, če pa so majhne, se razlike v moči med njimi zelo verjetno zmanjšajo. S tem se zagotovi bolj ali manj partnerska delitev moči in odgovorno¬ sti za prejete odločitve (Mulder, 1969). V primeru, ko se razlike med obema sku¬ pinama udeležencev povečujejo, se proces skupnega odločanja sprevrže v ritual¬ no izsiljevanje konsenza s strani vladnih predstavnikov za odločitve, ki so jih že prej oblikovali. Rezultat takšnega kooptiranja je prevzemanje soodgovornosti za odločitve, ki jih niso sooblikovali in naraščajoča apatija, ki se kaže v vse večji pasi- vizaciji in absentizmu. Povezovanje državnih organov s civilno-družbenimi organizacijami je večplast¬ no. Običajno poteka na treh ravneh hkrati (Sibeon, 2000): na primarni ravni pre¬ vladuje samoregulacija, samoorganizacija in samoupravljanje (to je raven interper- sonalnih odnosov). Na sekundarni, medorganizacijski ravni se skuša zagotoviti ustrezno razmerje med soupravljanjem in samoupravljanjem. Na nacionalni oziro¬ ma na najvišji ravni, pa ne gre več za povezovalno in usklajevano koordinacijo, ampak za usmerjeno integracijo, na podlagi skupnih vrednot. Metamorfozo moderne v postmoderno državo obravnavajo različne teorije pod različnimi imeni. Najbolj pogosto se ti procesi obravnavajo v okviru Novega javnega menedžmenta (NJM), ki skuša vnašati v javno upravo menedžerske meto¬ de upravljanja in po drugi strani izločiti iz državnih organov tisto dejavnost, ki ni neposredno vezana na monopol prisile. Seveda se tudi medote uvajanja NJM raz¬ likujejo med seboj. Tako n.pr. anglosaksonski “westminster.ski” model teži pred¬ vsem iz birokratske v tržno regulacijo, skandinavski pa iz birokratske v regulacijo neprofitnih in volunterskih organizacij. Metamorfoza iz moderne v postmoderno državo poteka v okviru vedno gostej¬ šega omrežja, v katerem se spletajo bolj ali manj partnerske vezi med državnimi organi in organizacijami civilne dražbe. Omenjena omrežja med državo in civil¬ no družbo omogočajo bolj intenziven pretok informacij iz civilne družbe v držav- 1 Governance prevajam namenoma z vladanjem, ker se z upravljanjem zgubi politična teža le metode TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Veljko RUS ne organe in s tem tudi večjo odzivnost državnih organov. S tega zornega kota je manj presenetljiva nedavna ugotovitev predsednika ESF (Evropske znanstvene fundacije), ki pravi, da je “civilna družba” pogoj za uveljavljanje “Knowledge society” (družbe znanja): brez prve je druga obsojena na izolacijo v ozek krog superekspertov in s tem tudi na neučinkovitost. Z vidika globalizacijskih procesov pa ima metamorfoza moderne v postmoder¬ no državo tudi pomembno prilagoditveno funkcijo. Ker bodo globalizacijski pro¬ cesi prodrli v vsa področja družbenega dogajanja, bodo tudi vsi vladni resorji pod¬ vrženi številnim stresom. Ti bodo ogrožali monolitni sistem države, kakršnega poznamo danes, njeno učinkovitost in celo njeno uspešnost. Veliko večjo možnost za preživetje v takšnem okolju imajo tiste nacionalne države, ki se povezujejo s civilno družbo v nekakšen “holografski red" (Trist, 1980), za katerega je značilna visoka stopnja samoregulacije posameznih organov in organizacij in po drugi stra¬ ni centripetalna vrednostna koorientacija, ki zagotavlja, da se avtonomna samore- gulativna dejavnost organizacij ne sprevrže v nekoordiniran kaos, ampak vedno znova vzpostavlja homeostazo celote. Značilnosti slovenske zakonodaje V slovenskem prostoru poteka preobrazba moderne države v postmoderno v dokaj različnih oblikah. Povezovanje med državo in civilno družbo lahko zasledi¬ mo v naslednjih pojavih: - vpodjetizaciji dejavnosti, ki je prav pri Rdečem križu kot prostovoljni nevladni organizaciji sprožila vrsto konfliktov in tudi deviacij - v komercializaciji dodiplomskega študija za izredne študente, kjer so prav tako ostala nerešena številna protislovja - v korporativizaciji državne lastnine, ki jo omogočata zakon o SAZU in zakon o visokem šolstvu - v hitrem širjenju koncesijskih razmerij v primarnem zdravstvu in zobozdravstvu, ki vedno bolj ogrožajo celotno mrežo zdravstvene javne službe - v privatni dokapitalizaciji javnih zavodov , ki jo omogoča nov 5. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o investicijah v javne zdravstvene zavode - v agencifikaciji na področju znanstveno raziskovalne dejavnosti, ki naj bi omo¬ gočila prenos nekaterih kompetenc iz ministrstva na avtonomno agencijo Kljub temu, da v zvezi z omenjenimi podatki nastaja vtis o zelo obsežnem uva¬ janju elementov postmoderne države v slovensko zakonodajo, pa nas bodo naslednji primeri prisilili v prav nasprotno ugotovitev, in sicer, da se zakonodaja vse izraziteje usmerja v utrjevanje klasične paternalistične države. Med najnovejšimi zakoni s področja družbenih dejavnosti je Predlog zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo. To je prvi zakon, ki v drugem poglav¬ ju posebej obravnava vključevanje civilne družbe v regulacijo kulture. V zvezi s tem omenja tri organe oziroma organizacije, ki naj bi bile predstavnice civilne družbe: Nacionalni svet za kulturo, Kulturniško zbornico Slovenije in Strokovne komisije ministra. Nacionalni svet za kulturo naj bi bil po dikciji zakona sicer TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Veljko RUS “neodvisno telo”, kljub temu pa naj bi predsednika in šest članov sveta imenoval predsednik države in ne ustrezne kulturniške ustanove. Marginalna vloga Nacionalnega sveta za kulturo je razvidna iz 17. člena iz kate¬ rega sledi, da Svet spremlja, ocenjuje, daje mnenja in pobude ter predloge o kul¬ turni politiki in kulturnem razvoju. Svet je torej le svetovalno telo brez možnosti odločanja. Svet ne odloča o oblikovanju nacionalnega programa za kulturo, pa čeprav ga sestavljajo “osebnosti, ki uživajo javni ugled”, se pravi nesporni strokov¬ njaki za to področje. Predlaga ga vlada, sprejema pa ga Državni zbor. O ključnem strokovnem dokumentu odločajo torej politiki in ne najbolj prominentni strokov¬ njaki! Iz navedenega je povsem očitna kolonizacija civilne družbe po državnih organih, saj si le ti ne lastijo samo odločanja o poslovnih in organizacijskih zadevah, ampak tudi o povsem strokovnih zadevah kot je Nacionalni program za kulturo. Sodelovanje drugih dveh teles civilne družbe je prav tako zgolj svetovalne nara¬ ve. Kulturna zbornica je bila v prvi varianti zakonskega predloga celo izločena, v drugo varianto pa je vključena na zahtevo delovnih teles Državnega zbora. Medtem ko je v nekaterih drugih dejavnostih članstvo v Zbornici obvezno, je za to področje članstvo prostovoljno. S tem je že v izhodišču zrelativizirana vloga sta¬ novske organizacije. V zvezi z Zbornico je treba omeniti tudi to, da so njene nalo¬ ge, navedene v 20. členu, povsem identične z nalogami Nacionalnega sveta za kul¬ turo. Gre torej za popolno redundanco Zbornice, točneje, za njeno vnaprejšnjo marginalizacijo. Še bolj pa je očitna kolonizacija države nad civilno družbo v členih 21 in 22, iz katerih je razvidno, da so strokovne komisije povsem neavtonomni posvetovalni organi ministra. Minister imenuje člane teh komisij, določi število komisij, trajanje mandata, naloge in celo način dela! Dosledna marginalizacija in kolonizacija predstavnikov civilne družbe, ki se kooptirajo v javne kulturne zavode, je prav tako razvidna iz nalog strokovnih sve¬ tov kulturnih zavodov. Člani strokovnih svetov sicer niso imenovani po ministru oziroma po ustanovitelju, so pa v svojem delovanju omejeni na svetovalne funkci¬ je, tako da o vseh programskih zadevah odloča direktor ali pa po ustanovitelju (ministru) imenovan nadzorni odbor. Direktor in nadzorni odbor, ki sta imenova¬ na od ustanovitelja, odločata in nadzirata celotno dejavnost kulturnega zavoda, bodisi da gre za poslovne, kadrovske, zakonske ali pa programske zadeve. Lahko se ozirata na mnenja sveta zavoda, lahko tudi ne. Predlog zakona o organizaciji in financiranju raziskovalne in razvojne dejaimosti omogoča predstavnikom civilne družbe nekoliko širšo udeležbo v upravljanju. Kljub temu, da so možnosti sodelovanja nekoliko širše, pa je tudi v tem zakonu dosledno izpeljana omejitev, po kateri imajo minister oziroma držav¬ ni organi v vseh primerih odločilno vlogo, znanstveniki oziroma strokovnjaki pa le podrejeno svetovalno vlogo. Nacionalni raziskovalni program sprejema Državni zbor na predlog vlade in ne Svet za znanost in tehnologijo, pa čeprav je to izrazito strokoven dokument. Svet je tudi v tem zakonu opredeljen kot svetoval¬ no telo, povrhu tega pa je svet tisti, ki naj enkrat letno poroča o svojem delu mini¬ stru, namesto da bi minister poročal Svetu o svojem. Predsednika Sveta ne volijo TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Veljko RUS 10 člani Sveta, ampak ga imenuje vlada. Prav tako imenuje vlada večino članov Sveta. Člani Sveta potemtakem niso voljeni ali delegirani iz svojih raziskovalnih okolij. Izjema so le nekateri člani, ki so po položaju avtomatično člani Sveta (rektorja uni¬ verz, predsednik SAZU). Podoben status imajo predstavniki iz raziskovalnih krogov tudi v agenciji. Direktorja agencije in člane upravnega odbora agencije imenuje ustanovitelj (pra¬ viloma je to minister) izmed uglednih znanstvenikov, raziskovalcev itd. Poleg upra¬ vnega odbora in direktorja se konstituira v agenciji tudi znanstveni svet, ki ga sestavljajo ugledni znanstveniki, ki pa prav tako kot drugi predstavniki civilne družbe nimajo jasno opredeljene funkcije odločanja. Nič drugačna ni sestava javnih raziskovalnih zavodov na temeljni ravni. Zavodi imajo direktorja, ki ga imenuje ustanovitelj, tripartitni upravni odbor in znanstve¬ ni svet, ki pa ima izjemoma (!) tudi funkcijo odločanja o strokovnih vprašanjih. Obseg njegovega odločanja je verjetno zelo skromen, saj zakon v nadaljevanju omejuje vlogo znanstvenega sveta na pripravo strokovnih podlag za programe dela in na posredovanje mnenj in predlogov upravnemu odboru in direktorju. V obravnavanem Predlogu zakona sta omembe vredni dve novosti: a) Konstituiranje agencije, ki naj bi od ministrstva prevzela precejšen del uprav- ljalskih, kontrolnih in izvajalnih del in na ta način razbremenila ministrstvo, hkrati pa približala odločanje zavodom oziroma raziskovalcem. Ker pa je agencija pov¬ sem podrejena ministru, zgublja svojo posredniško vlogo med vlado in raziskoval¬ nimi organizacijami in se spreminja v transmisijo ministrstva. Posledica tega bo več administriranja, podaljšana linija odločanja, težji dostop raziskovalcev do centrov odločanja in manjša odgovornost ministrstva za politiko, ki jo izvaja. b) Predlog zakona omenja tudi možnost financiranja društev v javnem inter¬ esu. Ta noviteta je pomemben korak k vključevanju organizacij civilne družbe v državni sistem financiranja, čeprav za zdaj ni jasno, kakšni bodo pogoji in načini participacije društev v javnem interesu na sredstvih državnega proračuna. Z omembo agencij in društev v javnem interesu na koncu prejšnjega paragrafa, smo načeli nov vidik preobražanja moderne v postmoderno državo. Zlasti agenci¬ je in njim sorodne fundacije naj bi bile glavni institucionalni posredniki prenašanja posameznih funkcij državnih organov na nevladne organizacije ne glede na to, ali so te profitne, neprofitne ali pa volunterske organizacije. V strokovni literaturi tovrstne posredniške organizacije med državo in civilno družbo imenujejo hibrid¬ ne organizacije. Imele naj bi neodvisen status in katalizatorsko funkcijo. Na ta način naj bi zagotovile nemoten postopen proces uresničevanja sociopolitičnega vlada¬ nja, ki smo ga že omenili v paragrafu 8 v zvezi s takoimenovanimi quango-si. Quangokratizacija, ki naj bi v 21. stoletju nadomestila v 20. stoletju prevladujo¬ čo birokratizacijo, ima svoje začetke tudi v slovenski zakonodaji, in sicer tam, kjer se skuša zakonsko opredeliti javne fundacije in agencije. V zvezi z javnimi skladi moramo opozoriti na to, da jim Zakon o javnih skladih iz leta 2000 daje manjšo avtonomijo, kot so jo imeli po prej veljavnem zakonu iz leta 1996. Povečuje se vloga državnih organov in zmanjšuje vloga strokovnih organov, ki delujejo v okvi¬ ru omenjenih skladov. Direktor je po novem odgovoren za svoje delo predvsem TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Veljko RUS ustanovitelju, ne pa uporabnikom, kar je logična posledica tega, da po novem zakonu direktorja imenuje ustanovitelj. Poleg tega zakon določa, da je resorni minister tudi predsednik sveta sklada. Javni skladi so na ta način opredeljeni tako, da so le podaljšek ministrove roke, se pravi vladni urad in ne quango. Glede na to tudi ne more biti katalizator med državo in civilno družbo, ampak je zgolj transmi¬ sija državnega organa, prek katere se kolonizirajo organizacije civilne družbe. Podobno je koncipirana tudi agencija v Predlogu zakona o javnih agencijah iz leta 2000. Uvodno besedilo tega zakonskega predloga sicer zagotavlja, da so agen¬ cije pri izvajanju nalog samostojne in celo neodvisne, čeprav že 8. člen tega pred¬ loga v celoti zanika tako neodvisnost kot tudi njihovo avtonomnost, saj določa, da ustanovitelj imenuje in razrešuje direktorja in člane sveta javne agencije, "... daje soglasje k programu dela in finančnemu načrtu ter k letnemu poročilu in drugim poročilom javne agencije”. V členu 33 nadalje zanika organizacijsko neodvisnost, v členu 34 funkcionalno neodvisnost, personalno-kadrovsko neodvisnost agenci¬ je pa v 26. členu. Gre torej za enosmerno in enostransko prenašanje odgovornosti iz države na quango, ne da bi hkrati s tem prišlo tudi do prenašanja moči odloča¬ nja iz ministrstva oziroma ustanovitelja na nove institucije. Očitno je, da bodo imeli uporabniki dokaj majhno možnost vplivanja na delo agencij, saj ne morejo voliti niti svojih predstavnikov v svete, ampak jih lahko le predlagajo. Imenuje jih namreč prav tako ustanovitelj. Poleg tega imajo sveti agen¬ cij svetovalno fukcijo, s čimer je vpliv uporabnikov na delo agencij povsem mini- maliziran, njihova vloga v agencijah pa marginalizirana. Zaradi ostre kritike tega zakonskega predloga je vlada oblikovala nov predlog zakona o javnih agencijah, ki je bil objavljen 6. 8. 2001 v Poročevalcu Državnega zbora RS. Nov predlog uvaja nekaj novosti v smeri večje samostojnosti agencij. Predlog v 21. členu dopušča možnost, da predstavnike uporabnikov v svete agen¬ cij izvolijo sami uporabniki z neposrednim in tajnim glasovanjem (niso več imeno¬ vani od ustanoviteljev). Predstavniki uporabnikov v svetih agencij imajo po drugi verziji zakonskega predloga tudi večji vpliv na imenovanje direktorja agencije, saj lahko predložijo alternativnega kandidata, če se jim zdi to nujno. Zelo pomembne izboljšave vsebujeta tudi 18. in 26. člen, ki dopuščata občutno večjo avtonomijo agencij v zvezi z oblikovanjem programov dela in v zvezi z notra¬ njo organizacijo dela. Vendar je treba na koncu opozoriti na to, da kljub omenjenim izboljšavam, ne moremo govoriti o vzpostavljanju partnerskih razmerij med državnimi organi in predstavniki civilne družbe, saj so zakonodajalci zagotovili popolno suverenost vladnih organov nad sveti agencij (glej 8. člen) in s tem neposredno tudi nad pred¬ stavniki civilne družbe. Razmerja med državo in civilno družbo se lahko med seboj razlikujejo glede na to, za kakšno področje dejavnosti gre. Že v začetku tega prispevka smo omeni¬ li, da je moderna država simbioza med klasičnim “ancien regim-om” in državo bla¬ ginje, čeprav imata dokaj različno funkcijo in tudi strukturo. K temu moramo dodati tudi dejstvo, da je razmerje med državo in civilno družbo v obeh primerih dokaj različno: medtem ko naj bi bila v okviru klasične države kot monopolnega sistema prisile vloga civilne družbe marginalna, pa naj bi bila v okviru družbenih TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Veljko RUS 12 dejavnosti centralna. Medtem ko naj bi bila samoregulacija državnih organov v okvirih klasične države zelo omejena, naj bi bila v okviru države blaginje prevladu¬ joča. Razumljivo je potem tudi to, da naj bi bili procesi decentralizacije, tržne regu¬ lacije in privatizacije v okvirih klasične države rudimentarni, v okvirih države bla¬ ginje pa zelo obsežni. Zakonodaja, ki jo je Državni zbor sprejemal v zadnjem času in se nanaša na modernizacijo javne uprave, je z vidika ločevanja zgoraj omenjenih razlik nena¬ vadno nedosledna. Medtem ko Predlog zakona o državni upravi ločuje tiste vlad¬ ne resorje, ki imajo monopol nad uporabo prisile od tistih, ki imajo storitveni zna¬ čaj, pa Predlog zakona o javni uslužbencih in Predlog zakona o sistemu plač v jav¬ nem sektorju izenačuje obe področji. Na obeh področjih izenačuje stopnjo in obli¬ ke samoregulativne dejavnosti, saj za ene in druge enako podrobno predpisuje karierne poti in plačne razrede, namesto da bi zavodom na področju družbenih dejavnosti - podobno kot visokim šolam - le okvirno določal kalkulativne plače in uveljavil načela programskega financiranja. Nenavadna logika izenačevanja državnih organov s storitvenimi organizacija¬ mi se kaže tudi v takoimenovanem partnerskem dogovarjanju; le to je vprašljivo, ko gre za državno upravo, in enostransko, ko gre za področja družbenih dejavno¬ sti. Na področjih družbenih dejavnosti bi moral biti vpliv uporabnikov močnejši od vpliva izvajalcev (sindikatov), poleg tega pa bi morala biti vloga stanovskih organizacij (zbornic) vsaj tako vplivna kot je vloga sindikatov. Apolitičnost civilne družbe Če smo v II. poglavju obravnavali poskuse ponovne kolonizacije civilne druž¬ be po državnih organih, moramo po drugi strani opozoriti tudi na apolitični eska- pizem civilno-družbenih organizacij. Pri tem bomo izpostavili predvsem sociolo¬ ge, ki bi morali pravzaprav s svojimi poklicnimi organizacijami postaviti standarde drugim poklicnim skupinam. Če skušamo opredeliti razmerja med sociologi in politiko, moramo obravnavati sociologe kot poklicno skupino, politiko pa kot na legitimni moči temelječo dejav¬ nost državnih organov. Prva težava, na katero naletimo že v izhodišču, je v nezadostni organiziranosti te poklicne skupine, saj je konstituirana le v ohlapno strokovno združenje, katere¬ ga dejavnost se v glavnem reducira na letna strokovna srečanja. Sociologi nimajo niti svoje zbornice, ki bi skrbela za uveljavljanje stanovskih oziroma poklicnih pra¬ vic in dolžnosti, niti svoje sindikalne organizacije, ki bi skrbela za uveljavljanje nji¬ hovih socio-ekonomskih interesov. V primerjavi z zdravniki so izrazito pod organi¬ zirani in zaradi tega tudi močno izpostavljeni negotovostim, ki izvirajo iz instituci¬ onalnih sprememb znotraj države. Omenjena pod - organiziranost sociologov je sicer lahko vir neštetih priložno¬ sti, a hkrati tudi nevarnosti. Priložnost je v tem, da se lahko kot zamudniki učimo na napakah drugih profesij, nevarnosti pa so predvsem v tem, da ne moremo ustrezno stabilizirati razmerij do politike in zaradi tega nihamo med pretirano TEORIJA IN PRAKSA tet. 40, 1/2003 Veljko RUS lojalnostjo do norm poklicne etike in lojalnostjo do državnih organov kot nosilcev politične prakse. Kot zamudniki bi morali pozorno analizirati predvsem zdravni¬ štvo, točneje njihovo civilnodružbeno organiziranost. Ob tem bi morali obravna¬ vati predvsem razmerja med strokovnimi združenji, zbornico, sindikati in ministr¬ stvom kot nosilcem politične prakse. Če skušamo zgolj hipotetično evalvirati razmerja med zdravniškimi organizaci¬ jami in politiko, lahko za začetek postavimo naslednje domneve: - da gre pri zdravništvu za preveliko moč zbornice in sindikatov na področju upra¬ vnega nadzora in posledično za premajhno moč države oziroma vladnih organov - da se zaradi tega vse bolj uveljavljajo takoimenovani cehovski privilegiji na škodo interesov uporabnikov (potencialnih in aktualnih pacientov) - da prihaja zaradi prevelike moči sindikatov do neravnotežja med menedžmen¬ tom in izvajalci na ravni zavodov - da se ministrstvo preveč vmešava v strokovne zadeve in premalo v poslovne zadeve zdravstvenih zavodov - da je hudo pomanjkanje zdravnikov (samo 22 na 10.000 prebivalcev!) rodilo naravni monopol zdravništva, kar še dodatno povečuje neravnotežje moči med udeleženci. Poleg proučevanja zdravništva kot enega od najstarejših poklicnih skupin, pa je za naše razmere še posebej zanimiv “naravni” socio-politični eksperiment, ki se dogaja v zvezi z desetletnimi prizadevanji psihologov, da bi prišlo do sprejetja Zakona o psihološki dejavnosti 0an in Uršič, 2001). Podoben zakon kot ga predla¬ ga Društvo psihologov je v veljavi v številnih evropskih deželah in ni nikakršna slo¬ venska posebnost. Narekuje ga potreba po standardizaciji kriterijev za oblikovanje programov pripravništva, strokovnih izpitov, kriterijev za podeljevanje licenc in za strokovni nadzor. Slednji je trenutno največji problem, saj se prepogosto dogaja, da izvajajo strokovni nadzor nad psihologi socialni delavci, pedagogi in zdravniki, skratka tisti, ki jih pooblaščajo delodajalci v zdravstvenih, izobraževalnih in social¬ no varstvenih ustanovah. Po desetih letih posvetovanj in usklajevanj z ustreznimi državnimi organi ter nenehnimi izboljšavami omenjenega zakonskega predloga je prišlo sporočilo vlade, da tovrsten zakon o poklicni dejavnosti ni potreben, čeprav po sodbi Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve pravno ni sporen. Več kot očitno gre za primer političnega paternalizma, saj si vlada lasti pravico presoje o tem, ah psihologi potrebujejo zakon, namesto da bi presojo o tem pre¬ pustila stanovskim organizacijam. Očitno gre vladi predvsem za to, da ne bi prišlo do ustanovitve psihološke zbornice in v zvezi s tem tudi do prenosa nekaterih jav¬ nih pooblastil iz ministrstev na zbornico. Zgornjo domnevo podpira dosedanje ravnanje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve s socialno zbornico. Žarka Brišar-Slana, sekretarka Socialne zbor¬ nice, namreč poroča, da kljub sedemletnemu obstoju zbornice še ni prišlo do dejanskega prenosa nekaterih javnih pooblastil iz ministrstva na njihovo zbornico. Zbornica je dolžna po zakonu o upravnem postopku izvajati javna pooblastila na podlagi pravilnikov, ki naj bi jih uskladili skupaj z ministrstvom. Ministrstvo je doslej že dvanajstkrat usklajevalo omenjene pravilnike s predstavniki zbornice, 13 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Veljko RUS 14 vendar do dokončne uskladitve le teh še ni prišlo. Največja težava pa je po mnenju Slanove v tem, da si ministrstva mimo zakonskih določil “dejansko jemljejo kompe¬ tence strokovne presoje odločanja in to je največja težava na katero bo naletela tudi bodoča psihološka zbornica” (Jan, Uršič, 2001:18). K temu dodajmo še ugoto¬ vitev omenjene kolegice, da strokovnega nadzora nad delom članov zbornice ne izvaja zbornica, ampak posebna enota na pristojnem ministrstvu. Podobne primere kolonizacije politike nad nevladnimi organizacijami lahko beležimo tudi na drugih področjih. Najbolj znan je primer večletnih konfliktov med vladnim uradom za zaščito potrošnikov in zvezo potrošnikov, ko je agresiv¬ nost omenjenega vladnega urada skoraj uničila zvezo potrošnikov, čeprav je le ta uživala mednarodni ugled in veljavo. V zvezi s tem se odpira vprašanje: kaj pravzaprav spada v pristojnost vladnih uradov in kaj v civilno-družbene organizacije? Kakšno naj bo razmerje med pristoj¬ nostmi vladnih uradov in pristojnostmi civilnodružbenih organizacij? Z ustanavljanjem novih vladnih uradov, še posebej z ustanovitvijo vladnega urada za korupcijo, se ta vprašanja postavljajo z vso ostrino, saj obstaja možnost, da bo urad za korupcijo postal med drugim tudi instrument vladajoče koalicije za moral¬ no diskvalifikacijo in politično eliminacijo opozicijskih in drugih konkurenčnih skupin moči. Sence iz prejšnjega režima, za katerega je bila značilna vseobča politična kolo¬ nizacija civilno-družbenih organizacij, pa segajo tudi v sedanja stališča predstavni¬ kov civilne družbe do države. Prisotne niso samo v vladnih organih, ampak celo v poklicnih krogih. Zanimiv tovrsten primer vsebujejo nekateri členi že obravnava¬ nega zakonskega predloga o psihološki dejavnosti. Tako vsebuje npr. 7. člen dolo¬ čilo, da Zbornica psihologov Slovenije sodeluje s pristojnimi ministrstvi pri pripra¬ vi programov pripravništva psihologov v različnih resorjih. S pristojnimi ministr¬ stvi sodeluje tudi pri sestavi izpitnih komisij za strokovne izpite.; 11. člen pa dolo¬ čilo, da: vrste, trajanje in vsebino specializacije, postopek opravljanja specialistič¬ nega izpita ter imenovanje izpitne komisije določi zbornica psihologov... s soglas¬ jem pristojnega ministrstva; 12. člen ima določilo, da zbornica psihologov podeli psihologu ustrezno licenco... na podlagi pogojev, določenih v internem pravilniku zbornice, ki ga ta sprejme v soglasju s pristojnim ministrstvom. Zgornji primeri opozarjajo na to, da naj bi se zbornica tudi v primeru, ko gre za izrazito strokovne in stanovske zadeve, vnaprej odrekla avtonomiji in omogoči¬ la ministrstvu kot politični entiteti soodločanje o povsem strokovnih zadevah. Da bi se stanovske organizacije izognile zgoraj omenjenim težavam, morajo izoblikovati skupno “politiko do politike”. Pri vzpostavljanju ustreznih odnosov do politike oziroma do vladnih organov, bi morale upoštevati naslednja načela: - da se strokovnjaki ne vključujejo v vladne organe kot posamezniki, ampak z njimi sodelujejo prek pogodbeno določenih razmerij med vlado in stanovskimi organizacijami; - da si civilno-družbene organizacije prizadevajo za postopen prenos (vračanje) vseh javnih pooblastil strokovne in stanovske narave nazaj na njihove nevladne organizacije; TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Veljko RUS - da preprečujejo razraščanje vladnih uradov, agencij in fundacij, ki se ukvarjajo s strokovnimi zadevami, in pospešijo nastajanje samostojnih javnih in privatnih zavodov oziroma inštitutov, ki z ekspertizami servisirajo vladne organe. S temi načeli bi v Sloveniji sledili predvsem praksi skandinavskih držav, ki v odno¬ su do vladnih organov uveljavljajo dvojno načelo: utrjevanje samostojnih nevlad¬ nih inštitutov in vključevanje le teh v kooperativna vladna omrežja. Sklepna razmišljanja Posledice zakonske kolonizacije civilne družbe po novonastali slovenski drža¬ vi kratkoročno ne bodo imele nobenega vidnega učinka, saj so bili obravnavani zakonski predlogi sprejeti takorekoč brez protestov opozicije. V tem političnem zatišju sprejeti zakoni pa nam dokaj prepričljivo povedo, da za obravnavano zako¬ nodajo stoji celoten novi politični razred, ki vidi v državi priložnost za utrjevanje vladanja slovenski družbi, najprej prek ukročene inteligence v javnem sektorju, potem pa tudi prek mehanizmov megasistema, ki se oblikuje v EU. Srednjeročne posledice se bodo pokazale z naraščajočo resistenco prebival¬ stva do novega Levitana in z dezorganizacijo javnega življenja, ki bo posledica bega najsposobnejšega dela mlajših generacij iz zatohle avstro-ogrske slovenske države. Pravzaprav so znaki očitne resistence tu in tam že prisotni. Ne samo v odporu do izobešanja slovenske zastave, ampak tudi v čudaških štrajkih inteligen¬ ce, ki je zaposlena v javnem sektorju in ponižana v status državnih uslužbencev. O dolgoročnih posledicah ni treba zgubljati besed, ne samo zaradi tega, ker še vedno tli upanje, da bodo zgoraj omenjene reakcije civilne družbe privedle do sprememb v zakonodajni in izvršni veji oblasti, ampak tudi zaradi temnih slutenj o tem, kaj se lahko zgodi, če ne bo prišlo, do temeljitega preobrata v konstruiranju slovenske države. Če do preobrata ne bo prišlo, bo Slovenska država okupirala civilno družbo. Bolj nazorno rečeno: prišlo bo do omrtvičenja slovenskega naro¬ da po njegovi lastni državi. 15 LITERATURA Foucault, Michel (1979): The History of Sexuality, Allen Lane, London. Jan, Zoltan, Uršič, Sonja (2001): Predlog zakona o psihološki dejavnosti, Zbornik prispevkov, Državni svet, Ljubljana. Koiimanjan (1997): Social-Political Governance of Public Services, Conceptual KxpIorations, Paper presented at IRSPM I (First International Symposium of Public Management). Lawson, Thomas (1999): A Structural Model of Socio-Political Governance, With an F,xample of Application in the US, IRSPM III. Mckay, Christopher (1999): Refounding Public Administration, Paper presented at IRSPM III, Aston Business School. Mulder, Mauk (1971): Power Equalization through Participation, ASQ, Vol. 18. Sibeon, Roger (2000): Governance and the Policy Precess in Contemporary Europe, Public Management Vol. 2, No. 3, 289-310. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Veljko RUS Trist, E. (1980): The Environment and System Response Capability, Futures, Vol. 21. No 2, April. Predlog zakona o organizaciji in financiranju znanstvene in raziskovalno razvojne dejavnosti, Poročevalec Državnega zbora, št. 9, 2000. Predlog zakona o državni upravi, Poročevalec Državnega zbora št. 9. 2000. Zakon o javnih skladih (2000): Uradni list R Slovenije, št. 22, 2000. Predlog zakona o javnih agencijah, Poročevalec Državnega zbora, št. 74, 2000. Predlog zakona o javnih uslužbencih, Poročevalec Državnega zbora R Slovenije št. 31, 2001. Predlog zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, Poročevalec Državnega zbora R Slovenije št. 83, 2002. 16 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK EKOLOŠKA/OKOLJSKA ZAVEST SLOVENCEV NA PRAGU TRETJEGA TISOČLETJA Povzetek: Prispevek temelji na obdelavi odgovorov ankete Slovenskega javnega mnenja (SJM) 2000/2, ki se nanašajo na okolje. Za primerjavo pa so ponekod pritegnjeni tudi podatki iz SJM 1993/2, 1997/1 in 1997/3■ Obravnavani so odgovori anketirancev, ki kažejo na njihovo vrednotno intrinzično ali instrumentalno, pragmatično, antropocen¬ trično dojemanje življenja, narave in okolja, na samopodo¬ bi lastnih možnosti okoljskega delovanja, na smiselnosti okoljevarstvenega prizadevanja, če tega ne počenjajo tudi drugi, na odnos do različnih okoljskih posledic (kemizacija prehrane, nizke doze radioaktivnega sevanja, topla greda), na stopnjo ozaveščenosti lastne vpletenosti v okoljske posle¬ dice, zaznavanje nevarnosti onesnaževanja ter ozavešče¬ nosti o mednarodni naravi okoljskih zadev. Ekološka /okolj¬ ska zavest Slovencev je heterogena. Možno pa je ugotoviti soobstoj treh vzorcev ekološke/okoljske zavesti in praktične ekološke/okoljske drže: a) prevlada razsežnosti ekološke paradigme, b) uravnoteženost neekološke in ekološke misel¬ ne in praktične drže ter c) prevlada značilnosti neekološke paradigme. Soočenje različnih odgovorov razkrije navzoč¬ nost naslednjih razkorakov: med javnomnenjsko in znan¬ stveno vednostjo, med načelno pripadnostjo intrinzičnim ekološkim vrednotam, a hkrati pristajanje na antropocen¬ trične vrednote v konfliktnih situacijah, med ekološko/okolj¬ sko deklarativno motiviranostjo za ekološkim delovanjem ter med dejanskim ekološkim obnašanjem. Ključni pojmi: intrinzične vrednote, človeško središčnost (antropocentrizem), antropogeno, naravno, topla greda, okoljska ozaveščenost, varovanje okolja, demografski reduk- cionizem Človeškosrediščna in intrinzična ekološka/okoljska zavest Ekološka/okoljska zavest je sestavina človekovega praktičnega odnosa do nara¬ ve, vendar ni preprost odsev prakse, ampak je tudi vodilo in norma človekovega * Dr. A ndrej Kirn, upokojeni profesor Fakultete za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 17-36 Andrej KIRN delovanja. Gre za povratni, ne pa linearno deterministični tip povezave med prak¬ so in zavestjo. Zametki človeškosrediščne (antropocentrične) vrednotne zavesti o naravi so nastali že z začetki poljedelstva in živinoreje (neolitska revolucija) ter se potem razširili, poglobili, spremenili in ohranili vse do današnjega dne. Temeljne značilnosti antropocentrične ekološke zavesti so: dualizem, gospodovalnost, hie- rarhičnost, etična izključevalnost. Z neolitsko revolucijo se začenja vzpon dualistič- nega, binarnega mišljenja. Ko je človek samega sebe izoblikoval kot misleče, govo¬ reče, družbeno bitje, je s tem sebe dojel kot nekaj izjemnega v naravi. Človek je začel protistavljati, razdvajati in različno vrednotiti: naravo-družbo, duha-materijo, objekt-subjekt, udomačeno-divje, koristno-škodljivo, plevel-kulturne rastline in podobno. Ker ima človek razum in voljo in je s tem bolj popolno bitje od vseh dru¬ gih, naj bi ga to opravičevalo, da vse drugo koristi za svoje potrebe in nad vsem raz¬ širja svoje gospostvo. Človek je krona stvarstva v teološki krščanski doktrini ali pa vrh evolucije v posvetni, znastveno podprti koncepciji. Naravo je človek izključil iz kroga moralnosti. Človekova moralna razmerja se. nanašajo na druge ljudi, na samega sebe ali na boga. Človeškosrediščna in bogosrediščna paradigma bivajoče¬ ga je etično izključevalna, šovinistična do vseh drugih bitij. Bog ne bo sodil člove¬ ku po njegovih dejanjih do rastlin in živali, do narave, ampak po njegovem ravna¬ nju do drugih ljudi in njegovem čaščenju boga. Nastavki ekološke etike so razširili polje možnih moralnih objektov na živali, sedanja ekološka etika pa jih razširja na rastline in naravne bitnosti sploh ter jim podeljuje status naravnih vrednot. Različne naravne bitnosti postanejo vrednotni objekti, ki jih je treba varovati in ohranjati. Zametki novoveške ekološke/okoljske etike Zahoda, čeprav predstavlja¬ jo zasuk v dosednji etični tradiciji, pa so izrazito človeškosrediščni, pragmatični, instrumentalni: do naravnih bitnosti se je potrebno korektno obnašati zaradi člo¬ vekovih koristi ali možnih škod. Vsa dosedanja okoljska in v glavnem tudi naravo¬ varstvena politika v bistvu temelji na pragmatičnih, instrumentalnih, antropocen¬ tričnih vrednotah. Seveda pa je še vedno bolje, de je varstvo okolja in narave antro¬ pocentrično, kot pa da sploh ne obstaja. Nadaljnji radikalni korak predstavlja intrinzična ekološka etika, ki zahteva varovanje in spoštovanje naravnih bitnosti tudi zaradi njih samih in ne samo zaradi morebitnih človekovih ekonomskih, spo¬ znavnih, estetskih, medicinskih in psiholoških koristi. Najbolj elementaren preizkusni kamen opredelitve za antropocentrično ali intrinzično ekološko vrednotno držo je odnos do upravičenosti medicinskih poskusov na živalih. Gotovo je nasprotujoče istočasno zagovarjati celo enakost pravic med človekom in živalmi, a hkrati opravičevati medicinske poskuse na njih. S takšno protislovnostjo se srečamo ne samo pri Slovencih, ampak taudi pri dru¬ gih narodih, kot izhaja iz raziskave ISSP (International Social Survey Programme) 1993 (Kirn, 1999). Da so medicinski “poskusi na živalih upravičeni, če to lahko rešuje človeška življenja”, se strinja 66,8% v SJM 2000/2. Moški (68,5%) sicer sogla¬ šajo bolj kot ženske (65,7%), toda spol ni statistično pomembna spremenljivka. Statistično pomembne spremenljivke so starost, izobrazba in vernost. Najnižja sta¬ rostna skupina (18-30 let) najmanj soglaša (60,6%). V tej starostni skupini je tudi največji odstotek neopredeljenih, ki so se odločili za modaliteto “nid-niti”. Z izob¬ razbo narašča soglašanje s trditvijo. Najnižji odstotek je pri osnovnošolski izobraz- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN bi, pri višji in visoki pa 67,4%. Verni (71%) bolj soglašajo kot neverni (62,8%). Možna razlaga bi bila v tem, da so verujoči bolj ujeti v antropocentrično paradig¬ mo, ki poudarja izjemnost človeka v naravi, ki jo je sprejel od boga in ga ta poob¬ lašča, da vso naravo lahko koristi za svoje potrebe. V Eurobarometru 2001/55.2 se manj respondentov (45,4%) kot pri Slovencih (66,8%) strinja z eksperimenti na živalih, kot so na primer na psih in opicah, če to pomaga reševati človekove zdrav¬ stvene probleme, toda skoraj enako število vprašanih (41,3%) pa se s tem ne strinja (Kufrin, 2001: 387). Približno enako sta močni pragmatična, instrumentalna, člove- škosrediščna ter vrednotno intrinzična ekološka drža. Samopodoba lastnih (ne)možnosti, da se kaj naredi za okolje, samoocena lastnih okoljskih dejanj in smiselnosti skrbi za okolje V primerjavi z odgovori SJM 93/2 (42,7%) se je v letu 2000 (40,4%) nekoliko zni¬ žal občutek nemoči. Skoraj enak pa je ostal odstotek neopredeljenih (13%). Ostaja približno enako število teh, ki soglašajo (40,4%) s trditvijo, “da za nekoga kot sem jaz je težko, da bi kaj dosti naredil za okolje” in teh, ki ne soglašajo (44,7%). Približno enako sta močni aktivistična in fatalistična drža. Vse spremenljivke so sta¬ tistično pomembne. Ženske (45,5%) v večji meri kot moški (33,9%) soglašajo s trditvijo in se torej počutijo bolj nemočne, da bi kaj dosti lahko naredile za okolje. S starostjo narašča soglašanje s trditvijo. Najmanjše je v starostni skupni 18-30 let (30,1%), ki pa se v starostni skupini nad 6l let povzpne skoraj na 60%. Z naraščajo¬ čo starostjo slabi aktivistična drža, obratno pa se krepi z večjo izobrazbo. Z osnov¬ nošolsko izobrazbo jih soglaša s trditvijo 58,2%, z višjo in visoko pa le še 17,7%. To je v sozvočju s staro filozofsko tezo, da je v znanju moč. Z močjo pa se povečujejo možnosti za aktivistično držo. Verni (44%) bolj soglašajo s trditvijo kot neverni (32,8%). Lahko bi se reklo, da verni bolj sprejemajo okoljsko realnost kot usodo, “božjo voljo”, ki jo je težko spreminjati z osebno angažiranostjo. Kar 64,1% jih sodi, da napravi tisto, kar je dobro za okolje, tudi če zato porabi več denarja in mu vzame več časa. Zanimivo je, da število teh, ki pozitivno ocenju¬ jejo lastna okoljska dejanja, precej presega te, ki mislijo, da ne morejo kaj dosti storiti za okolje (6l,l%:40,4%). Tudi določeno število fatalistov vseeno sodi, da naredi tisto, kar je dobro za okolje. Predstavljajo se kot aktivni v skrbi za okolje. Vse spremenljivke, razen vernosti, so statistično pomembne. S trditvijo soglaša 77,5% moških in 61,6% žensk. Odstotek neopredeljenih je pri obeh spolih dokaj visok in skoraj enak (ca 20%). Mladi do 30 let manj soglašajo s trditvijo (51,2%), jih je pa med njimi tudi največ neopredeljenih (19,3%). Z večanjem izobrazbe naraš¬ ča tudi soglašanje s trditvijo, ki pri osnovnošolski izobrazbi znaša 54,5%, pri višji in visoki pa 72,9%. Če tudi drugi ne skrbijo za okolje, se nima smisla truditi Problem smiselnosti lastnega prizadevanja ob odsotnosti prizadevanj drugih sre¬ čamo na številnih področjih. Je naprimer smiselno, da samo nekateri stanovalci v bloku pazijo na čistočo na hodniku, medtem ko drugi ne? Je smiselno pridno dela- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN ti v neki skupni akciji, večina pa lenari? Ravnanje večine zmanjša ali pa celo izniči prizadevanje manjšine. Pa vendar je ravnanje manjšine kljub temu smiselno tako z vidika morale kot tudi z vidika učinka. Z moralnega vidika zaradi tega, ker če bi ravnali tako kot drugi, bi si še vedno lahko očitali, da ne ravnajo prav. Navsezadnje pa bi takšno njihovo ravnanje objektivno povečevalo učinek, s katerim se subjek¬ tivno ne bi strinjali. Je pa to v bistvu vprašanje moralne občutljivosti. Za časa krim¬ ske vojne je britanska vlada vprašala fizika Faradaya, če je možno branitelje v utrd¬ bi napasti s strupenimi bojnimi plini. Faraday je odgovoril, da je to možno, da pa je stvar nečloveška in z njo noče imeti nobenega opravka (Russell, 1988: 226). Vrednost Faradayeve moralne drže ne zmanjšuje dejstvo, da so se med prvo sve¬ tovno vojno številni kemiki vključili v proizvodnjo strupenih bojnih plinov. Žena kemika in nobelovca Fritza Habra naj bi naredila samomor tudi zaradi tega, ker ni mogla moža odvrniti, da je dal svoje znanje o proizvodnji in uporabi strupenih boj¬ nih plinov na razpolago pruski armadi. Haber ni videl v tem nič spornega. Nasprotno, imel je za dolžnost in vzvišen cilj, da s svojim zanjem pripomore k zmagi domovine. Ta njegov prispevek v prvi svetovni vojni pa ga ni obvaroval pred nacisti in se je zaradi svojega judovskega porekla moral umakniti v Švico. Za mar¬ sikoga je mogoče skrajno protestno dejanje žene Fritza Habera nesmiselno, ker je ostalo brez učinka in ni preprečilo proizvodnje in uporabe bojnih plinov. Ali vze¬ mimo novejši primer. Molekularni biolog Fagan je leta 1994 razglasil vračilo 614.000 ameriških dolarjev, ki mu jih je podelil National Institute of Health in obe¬ nem umaknil predloge raziskav v vrednosti 1,25 miljona ameriških dolarjev. Po njegovem je bilo opravljenih premalo raziskav glede varnosti in možnih tveganj uporabe izsledkov genske tehnologije (Fagan, 1995). Mogoče bo kdo skomignil z rameni, rekoč: kaj hočemo, še en moralist več. Zaradi takšnega dejanja se hitrost uporabe genske tehnologije ne zmanjšuje in najbrž se sorazmerno tudi ne pove¬ čuje raziskovanje, ki ga je Fagan pogrešal. Njegovi gesti niso sledili drugi in uspeh je izostal. Toda kriteriji moralnosti nekega dejanja se razlikujejo od kriterijev uspeš¬ nosti. Za moralnost niso pomembni samo dobri nameni, ampak tudi samo moral¬ no dejanje, toda izostanek rezultata (uspeha) ne razvrednoti samega moralnega prizadevanja. Dobri moralni nameni lahko vodijo k nezaželenim moralnim posle¬ dicam v duhu tistega izreka, da je tudi pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Lahko pa je nek rezultat moralno pozitiven, toda ker je do njega prišlo z nemoral¬ nimi motivi, nosilca takšnega dejanja ne vrednotimo moralno pozitivno. Nobeden ne bo imel za resnicoljubnega človeka nekoga, ki je na sodišču pripravljen pove¬ dati resnico za lepo vsoto denarja. Tudi če nobeden ne bi sledil Faradayevemu izgledu, to ne bi razvrednotilo njegove moralne drže. Če vsi nekoga po krivem obrekujejo in samo eden temu nasprotuje, ni moralna vrednost njegovega obnaša¬ nja nič manjša, ampak kvečjemu še večja, še bolj vredna občudovanja, ker vztraja v takšni moralni drži, kjub drugačnemu obnašanju večine. V takih primerih se vred¬ nost moralnega ravnanja ne meri po njegovem uspehu, ki je lahko ničen. Neuspešnost moralnega dejanja v tem smislu, da mu ne sledijo drugi, ne razvred¬ noti njegove veličine, ampak je ta lahko še celo večja, bolj občudovanja vredna zaradi njegove osamljenosti. Drugače je z uspešnostjo na znanstvenem in tehnič¬ nem področju. Tudi tu so sicer znanstveniki in izumitelji pogosto osamljeni s svo- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN jimi radikalnimi idejami, toda nimamo jih za uspešne, če njihove ideje nikdar ne bi imele kakšnega produktivnega vpliva na druge znanstvenike in izumitelje. Odločilni kriterij znanstvene uspešnosti je sprejemljivost ideje, teorije v širši znan¬ stveni skupnosti, tehnične uspešnosti pa v tem, kako tehnične rešitve in zamisli funkcionirajo v praksi. Kriterij uspešnosti tehničnih inovacij je bil do nedavnega predvsem ekonomski, njihova uveljavitev na trgu. Sedaj pa se ekonomski kriterij uspešnosti vse bolj povezuje tudi z ekološko primernostjo inovacij. Kriteriji uspeš¬ nosti tehničnega napredka so postali bolj kompleksni in vključujejo ekonomske, sociološke, zdravstvene in ekološke razsežnosti. Drugačni pa so kriteriji uspešno¬ sti za vojaške tehnologije. Tako v znanstveni skupnosti kot v javnosti še vedno prevladuje prepričanje, da obstaja družbenomoralna odgovornost na ravni uporabe znanja za različne cilje, ne pa na ravni samega pridobivanja znanja. Britanski filozof in matematik B. Russell (1988) je v znanstvenikih videl državljane s posebnim znanjem in so zato dolžni, da po svojih močeh skrbijo, da se njihovo znanje uporablja v splošnem interesu. Russell je v nasprotju z večino sicer zagovarjal družbeno odgovornost znanstvenikov za samo uporabo znanja, vendar pa te odgovornosti še ni videl na ravni pridobivanja znanja. Znanstveniki in javnost so v glavnem še vedno prepri¬ čani, da je znanje vrednotno nevtralno, da ni niti dobro niti slabo, ampak ga takš¬ nega dela šele njegova uporaba za različne cilje. Na takšno gledanje naletimo že v Sofoklejevi Antigoni. To sicer v glavnem še vedno drži, toda kljub temu ne smemo spregledati usodnega Rubikona, do katerega je prispela naša znanstvenotehnična civilizacija, ko postane očitno, da ne moremo pridobivati znanje ne oziraje se na ekološka in okoljska tveganja, na varnost in zdravje človeka ter dostojanstva oseb¬ nosti in spoštovanje življenja sploh. Neetični pogoji pridobljenega znanja znanje naredijo za etično spornega, čeprav je še tako korektno po spoznavnih in metodo¬ loških vidikih. V Eurobarometru 2001/55.2 jih skoraj enako število (42%) sodi, da so znanstveniki odgovorni oziroma niso odgovorni za zlouporabo svojih odkritij. Kar 63,2% se jih je strinjalo s trditvijo, da znanje daje znanstvenikom moč, ki jih dela nevarne (Kufrin, 2001b: 386). Vse bolj pa postajajo očitni, vsaj v nekaterih dis¬ ciplinah, tudi moralni vidiki laboratorijskih pogojev samega raziskovanja, in to iz dveh razlogov: a) v kolikor samo raziskovanje lahko predstavlja določeno tveganje za človeka in okolje ali pa b) zaradi etičnega statusa samega predmeta raziskovanja (npr. poskusi z ljudmi, živalmi, fetusi). Na tej točki vznikne potreba po družbeno- etični regulaciji raziskovanja in s tem nastane nov izziv za tradicionalno razumeva¬ nje svobode znanosti. V Eurobarometru 2001/55-2 se je kar 89,3% anketirancev strinjalo, da bi vlade morale formalno zavezati znanstvenike, da se podrejajo etič¬ nim pravilam in samo malo (8,3%) se jih s tem ni strinjalo. Slovenci so razdvojeni glede smiselnosti, da po svojih močeh skrbijo za okolje, če tega ne počenjajo tudi drugi. Da se v tem primeru nima smisla truditi, soglaša 46%, ne strinja pa se 43,1%. Razen spola so vse spremenljivke statistično pomemb¬ ne. S starostjo narašča soglašanje s trditvijo. Najmlajša starostna skupina od 18-30 let soglaša s 30,5%, najstarejša nad 61 let pa s 65,6%. Z naraščanjem izobrazbe pa nasprotno upada soglašanje. Z osnovnošolsko izobrazbo jih soglaša 61,6%, z višjo in visoko pa 27,7%. Znanje prispeva k utrjevanju smiselnosti lastne aktivnosti nav- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN kljub drugačnemu ravnanju večine. Odstotek neopredeljenih je majhen pri vseh izobrazbenih skupinah (ca 7% do 9%). Verni (53,3%) bolj soglašajo kot neverni (36,9%). Mogoče je to splošna posledica določenega tipa vernosti, po kateri je v končni instanci vendarle vse vnaprej določeno, čeprav naj bi človek znotraj nje imel določeno svobodo odločanja. Odnos do različnih okoljskih posledic in do okoljske obremenitve zaradi prevelikega števila ljudi. Kemizacija prehrane in rak Zelo majhen odstotek kemičnih proizvodov, ki so na trgu, je testiranih glede njihove kancerogenosti in mutagenosti. Ljudje predvsem povezujejo kemizacijo naše prehrane z nevarnostjo rakotvornosti. V resničnost trditve, da vsa umetna kemična sredstva lahko povzročijo raka, če se jih zaužije v zadostni količini, verja¬ me 65% anketirancev. Ni razlike v primerjavi z odgovori SJM 93/2. Ker velikost zadostnosti ostaja odprta v vprašanju, iz njega izhaja, da odsotnost kancerogene- ze pomeni, da kemična sredstva še niso bila zaužita v zadostni količini. Zopet je zanimiv majhen odstotek neodločenih (19,7%). Hipoteza ni eksperimentalno dokazana, takšen eksperiment na ljudeh pa bi bil tudi etično nedopusten. Najbrž ni sporno, da so zdravju škodljiva vsa umetna kemična sredstva, če se jih zaužije v zadostni količini, ni pa točno, da vsa povzročajo raka. Razen spola so vse spremen¬ ljivke statistično pomembne. Moški (64%) skoraj enako soglašjo s trditvijo kot žen¬ ske (63,9%). S starostjo narašča število teh, ki so prepričani v resničnost trditve. V starostni skupini od 18-30 let jih verjame v resničnost trditve 52,1%, v starostni sku¬ pini nad 6l let pa 74,8%. Obratno pa z izobrazbo upada obseg soglašanja. Z osnov¬ nošolsko izobrazbo je prepričanih v resničnost trditve 73,9%, z višjo in visoko pa 51,4%. Verni (69,3%) bolj verjamejo v resničnost trditve kot neverni (57%). Teh raz¬ lik pa ni mogoče povezovati z večjo ali manjšo ujetostjo v človeškosrediščno para¬ digmo. Posledice nizke doze radioaktivnega sevanja Še danes ni jasnega, nedvoumnega odgovora o vplivu nizke doze radioaktivnega sevanja na človekovo zdravje. V bistvu še vedno drži ugotovitev izpred 30 let, “da nobeden natančno ne pozna učinkov nizke doze radiacije za daljša časovna raz¬ dobja” (Kaku, Trainer, 1982: 28). Obstajata dve temeljni domnevi: po eni je funkci¬ ja doza-odgovor linearna, po drugi pa nelinerana. Opravka imamo s petimi shema¬ tičnimi funkcijami doza-odgovor: linearno, supralinearno, sublinearno, sublinear- no s pragom in sublinearno hormezno (Zupančič, 1993: 39). Sublinearna hormez- na hipoteza celo dopušča koristnost sevanja iz naravnega ozadja za delovanje živih bitij, češ saj se je tudi življenje na Zemlji razvijalo ob močnejšem radioaktivnem sevanju iz naravnega ozadja, kot pa obstaja danes, vendar pa Zupančič sodi, da se je teže “strinjati z oceno, da so učinki nizkih doz sevanja koristni, posebno še za človeka” (Zupančič, 1993: 44). Sprejemljivost tehničnega napredka v naši civilizaci¬ ji temelji na aksiomu: kjer ni merljivih zaznavnih učinkov dopustnih doz sevanja, ostankov raznih aditivov in kemičnih substanc v hrani in vodi, potem to ni škodlji- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN vo za zdravje. Toda, kaj pa če smo nizkim, dopustnim, neškodljivim dozam sevanja ali kemikalij izpostavljeni leta in leta? Temu učinku se ne posveča pozornosti, ker bi ga bilo težko izolirati od ostalih vplivov v daljšem časovnem obdobju. Od Novega veka dalje je merljivost odločilni kriterij znanstvenosti in strokovnosti. Možnost merljivosti odloča, kaj je lahko predmet raziskovanja. Razvoj znanosti in merilne tehnike stalno znižuje prag zaznavnih učinkov in že zaradi tega ni mogo¬ če sprejeti aksioma: škodljivih posledic ni, če se jih ne da izmeriti. Ko v javnosti ne bo več zaupanja v to epistemološko dogmo, bo težje vzpostaviti soglasje o družbe¬ ni sprejemljivosti tehničnih inovacij. Kar 40,2% anketirancev sodi, da bo nekdo zagotovo umrl, če bo izpostavljen še tako majhnemu radioaktivnemu sevanju. To zagotovo ni točno, ker smo stalno izpostavljeni majhnemu radioaktivnemu sevanju iz naravnega ozadja. Če bi to bilo res, potem ne bi bil mogoč obstoj človeštva na Zemlji. Nekoliko več (48,1%) pa jih sodi, da trditev ni resnična. Majhen je odstotek neodločenih (11,7%), čeprav bi glede na stanje znanstvenega vedenja upravičeno lahko pričakovali ravno obratno. Tudi v tem primeru se pokaže naslednji razkorak: kjer znanost spoznavno ni goto¬ va, je velik del javnosti gotov. Vse spremenljivke so statistično pomembne. Z res¬ ničnostjo trditve bolj soglašajo moški (55,4%) kot ženske (43,1%). S starostjo naraš¬ ča število teh, ki mislijo, da je trditev resnična. V starostni skupini od 18-30 let jih je takih 25,4%, v starosti nad 61 let pa 50,2%. Z višjo stopnjo izobrazbe pa obratno upada soglašanje. Z osnovnošolsko izobrazbo se strinja z resničnostjo trditve 52,5%, z višjo in visoko pa le še 22,8%. Verni (46,7%) bolj soglašajo z resničnostjo trditve kot neverni (28,4%). Nastanek učinka tople grede Vse bolj postaja aktualna grožnja globalnih podnebnih sprememb zaradi človeko¬ ve potrošnje fosilnih goriv in z njimi povezanih potreb, navad in razvad ter načina življenja nasploh. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da se je v znanstveni skupnosti izoblikovalo soglasje, da ne gre za naravne vzroke periodičnega nihanja povpre¬ čne globalne temperature, ampak da so odločilni antropogeni dejavniki. Pogosto, ne pa vedno, je že težko odkriti prisotnost antropogenih vzrokov, kaj pa šele eksaktno določiti njihovo velikost. Človek spreminja fizični kontekst delovanja naravnih vzrokov in zaradi tega so lahko njihove posledice mnogo bolj katastrofič¬ ne. Prihaja tudi do časovnega zamika ekoloških/okoljskih posledic človekove aktivnosti in človeško (antropogeno) je posredovano ter prekrito z naravnim. Družbeno, antropogeno je predstavljeno in dojeto kot naravno. Ta zamenjava pa je lahko usodna, ker so zaradi nepovratnosti procesov prepozni opozorilni signa¬ li, da bi človek spremenil vzorce svojega delovanja. Možnost nastanka tople grede je leta 1896 predvidel švedski fizik in kemik Arrhenius, ki je tega leta objavil članek Influence of Carbonic Acicl in the Air upon the Temperature on the Ground v znanstveni reviji Philosophical Magazine. Podvojitev atmosferskega C02 bi povečala povprečno otoplitev za štiri do šest sto¬ pinj celzija. Smolo je imel, da tedaj empirično skoraj ni bilo mogoče potrditi njego¬ ve teorije. Potrebno je bilo počakati 91 let. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN Kljub temu, da stroka že dolgo časa pozna mehanizem nastajanja “tople grede”, pa ima velik del javnosti (60,5%) še vedno napačne predstave, čeprav mediji v zadnjih petih letih veliko pišejo o njej zlasti v povezavi z mednarodnimi konferencami (Haag, Kjoto, Rio de Janeiro idr.) in njihovimi predlaganimi ukrepi, ki naj bi jih države sprejele in izvajale, da bi se človeštvo izognilo grožnji globalnih podnebnih sprememb. Vzrok je mogoče v načinu medijskega predstavljanja problema, ko se govori samo o možnih posledicah ali finančnih in tehnoloških obveznostih, ne pa o mehanizmu nastajanja tople grede. Tega se je omenjalo na začetku, potem pa tisti, ki pišejo o tej problematiki, preprosto predpostavljajo, da ga bralci pač že poznajo, kar pa niti približno ni res, saj jih več kot polovica tega ne ve. Ob vsaki priložnosti bi morali nenehno ponavljati opis mehanizma nastajanja tople grede. V primerjavi z letom 1993 (57,8%) se je leta 2000 (60,5%) celo nekoliko povečalo število respondentov, ki imajo napačne predstave o vzroku nastajanja tople grede, čeprav se medijsko o tem pojavu piše veliko več kot pred sedmimi leti. Bolj ali manj očitno je, da mnogi toplo gredo zamenjujejo z nastajanjem ozonske luknje. To nepoznavanje in zamenjavanje ni tako usodno, ker se ne podcenjuje resnost posledic podnebnih sprememb. Vse spremenljivke so statistično pomembne. Moški (65,1%) bolj kot ženske (57%) mislijo, da je resnična trditev, da učinek tople grede nastane zaradi luknje v zemeljski atmosferi. V starostni skupini nad 61 let je najmanjši odstotek (49,8%) teh, ki misli, da je trditev resnična, jih je pa v njej tudi najmanj, ki misli, da je neres¬ nična (8%) in največ jih je neodločenih (42,3%). Obratno pa jih je v najmlajši sta¬ rostni skupini (18-30 let) največ, ki misli, da trditev ni resnična (23,7%) in najmanj jih je tudi neodločenih (13,9%). Z osnovnošolsko izobrazbo jih najmanj (47%) sodi, da je trditev resnična, z višjo in visoko pa 65%. To je na prvi pogled presenet¬ ljivo, saj bi z izobrazbo pričakovali manjši odstotek soglašanja z napačno trditvijo. Sama stopnja formalne izobrazbe ne zmanjšuje zmotno mislečih, očiten pa je njen vpliv na število teh, ki trditve nimajo za resnično in teh je največ z višjo in visoko izobrazbo (27,9%). Med njimi je tudi najmanj neodločenih (7,1%). Ti rezultati pa so pričakovani z vplivom izobrazbe. V skupini z višjo in visoko izobrazbo, v primer¬ javi z osnovnošolsko, imamo oboje: višji odstotek, ki ima za resnično napačno trdi¬ tev in obenem tudi višji odstotek, ki jo nima za resnično. Verni (54,6%) v manjši meri kot neverni (70,4%) mislijo, da je trditev resnična, a kljub temu je med never¬ nimi za dobrih 2% več teh, ki sodijo, da trditev ni resnična. Je pa med vernimi veli¬ ko večji odstotek (29,1%) neodločenih kot pa med nevernimi (10,9%). Teh razlik v empirični (ne)vednosti vernih in nevernih ni mogoče povezovati s splošnim vred¬ notno različnim odnosom do narave. Preveč ljudi Vzroki sodobnih ekološko/okoljskih problemov so raznovrstni. Če namesto te raz¬ novrstnosti trdimo, da obstaja samo en vzrok, imamo opravka z različnim tipom redukcionizma. V sredini 60. let minulega stoletja je bil razširjen demografski redukcionizem. Da imamo onesnažen zrak, površinske vode, podtalnico, prst, da se krči obdelovalna zemlja, da izginjajo živalske in rastlinske vrste, za vse to naj bi bilo krivo preveliko število ljudi. V začetku 70. let pa ga je izpodrinil tehnološki TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN redukcionizem. Neustrezna tehnologija naj bi bila edini vzrok vseh okoljskih pro¬ blemov. Vsak dejavnik je lahko izvor takšnega ali drugačnega redukcionizma. Tako imamo vrednotni redukcionizem: antropocentrične okoljske vrednote so v ozadju vseh antropogenih okoljskih posledic. Drugi prisegajo na ekonomski redukcioni¬ zem: neustrezni ekonomski odnosi so temelj okoljskim problemom v proizvodnji in potrošnji. Tretji obtožujejo izobraževalne sisteme, ki so premalo ekologizirani, četrti kažejo s prstom na politiko, peti pa na antiekološko biološko razdiralno nara¬ vo človeka v biosferi, ki neizogibno vodi, če že ne k uničenju vsega življenja na Zemlji, pa vsaj lastne vrste. Kakršna diagnostika takšna terapija. Ker so vzroki okolj¬ skih problemov raznovrstni, to ne pomeni, da so si vsi enako močni in pomembni v vsaki družbi in v vsakem času. Okoljske empirične raziskave, ki so uporabile IPAT formulo (Impact = population x affluence x technology; vpliv = prebivalstvo x izobilje x tehnologija) so ovrgle populacijski, tehnološki in potrošniški redukcioni¬ zem (Meadows et. al., 1992:100-101). Zmogljivosti okolja so lahko prekoračene po vsaki razsežnosti (prebivalstvo, izobilje, tehnologija), najslabša pa je situacija, če se to zgodi hkrati po vseh treh vidikih. Slovencem je blizu demografski redukcionizem. Kar 53,5% anketranih soglaša, da planet “Zemlja preprosto ne more vzdržati sedanje hitrosti naraščanja svetovne¬ ga prebivalstva.” Ni pomembno samo število ljudi, ampak koliko ljudi in kako dolgo. Mogoče okoljska zmogljivost našega planeta dopušča tudi 30, 60 milijard ljudi, toda vprašanje pa je, ali takšno število ljudi ter z njimi povezan obseg proiz¬ vodnje in potrošnje lahko obstaja 50, 100, 1000 ali celo 10.000 let. Vse štiri spremenljivke so statistično pomembne. Moški (55,8%) soglašajo bolj kot ženske (51,7%). Neodločenih (ambivalentnih) je skoraj enak odstotek pri obeh spolih (ca 15%). Več kot polovica jih je privržencev demografskega redukcionizma, vendar pa imajo v bistvu prav neopredeljeni, čeprav ne poznamo razlogov, zakaj so se odločili za modaliteto “niti-niti”. Lahko samo domnevamo, da ta skupina bolj kompleksno, pretanjeno razume demografsko obremenitev okolja. S starostjo upada soglašanje s trditvijo. Najbolj se strinja starostna kategorija od 18-30 let (57,7%), najmanj pa starostna skupina nad 6l let (51%). Z izobrazbo narašča sogla¬ šanje s trditvijo. Najmanj soglašjo ti z osnovnošolsko (48,8%), najbolj pa z višjo in visoko izobrazbo (63,6%). Verni (48,4%) se strinjajo manj kot neverni (60,7%). Ta razlika ne preseneča, če se spomnimo pronatalistične krščanske doktrine in njen odnos do splava in kontracepcije (Jogan, 1990:91). Krščanstvo ne vidi in ne prizna usodne povezave med rastjo prebivalstva in degradacijo okolja. Ozaveščenost o lastni vpletenosti v okoljske posledice Ozaveščenost o lastni soudeležbi pri nastajanju okoljskih posledic je elementaren pogoj, da človek spremeni vzorec svojega ravnanja. Če takšne ozaveščenosti ni, tudi ni pripravljenosti za drugačnim delovanjem. Ob takšni ozaveščenosti je tudi lažje izpeljati sistemske ukrepe okoljske politike, ki spreminjajo dosedanje trende in vsaj omilijo, če že ne morejo preprečiti posledic. Večina ima sicer napačno pred¬ stavo, zakaj prihaja do učinka tople grede, imajo pa pravilne predstave o prispev¬ ku človekove energetske dejavnosti k njegovemu nastanku. Pomembno je, da se zavedajo svoje vpletenosti v ta proces. Kar 65,3% jih misli, da je resnična trditev, da TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN vselej, “kadar kurim premog, olje ali plin dodatno prispevam k nastanku tople grede.” Vse spremenljivke so statistično pomembne. Moški (74,3%) bolj kot ženske (61,8%) mislijo, da je trditev resnična. Moški so bolj ozaveščeni soudeležbe pri nastajanju tople grede. Ženske (25,2%) so bolj kot moški (10,7%) neodločene glede resničnosti oziroma neresničnosti trditve. Do 60. leta starosti jih približno enako število (70%) misli, da je trditev resnična, nad to starostno mejo pa zavest o soudeležbi pade na 57,6%. Z izobrazbo narašča ozaveščenost o lastni vpletenosti v procese, ki vodijo k učinku tople grede. Pri osnovnošolski izobrazbi jih tako misli 51,7%, pri višji in visoki pa kar 80,7%. Neverni (76,2%) bolj kot verni (62,4%) sodi¬ jo, da je trditev resnična. Zaznavanje nevarnosti onesnaževanja za sebe in za okolje Avtomobili, industrija ter onesnaževati]e zraka Družbo 20. stoletja so nekateri poimenovali tudi avtomobilska družba. Pri tem se je raziskovalo predvsem socioekonomske posledice avtomobila. Raziskovanje okoljskih posledic avtomobilskega prometa je novejšega datuma. Da je onesnaže¬ vanje zraka, ki ga povzročajo avtomobili nevarno za okolje (izjemoma+zelo+sred- nje) sodi 95,8%, kar je nekoliko več kot leta 1993 (88,7%) in več kot leta 1997 (90,6%). Zanemarljiv je odstotek neodločenih (0,8%) in teh, ki sodijo, da tovrstno onesnaževanje sploh ni nevarno za okolje (0,3%). Razen spola ni statistično pomembna nobena spremenljivka. Ženske (96,8%) bolj kot moški (94,3%) menijo, da je tovrstno onesnaževanje nevarno za okolje. Vse starostne skupine prek 90% sodijo, da je onesnaževanje zraka, ki ga povzročajo avtomobili, nevarno za okolje. Zanemarljivo število (ca 3%) je neodločenih. Ne glede na stopnjo izobrazbe je veli¬ ko soglasje (več kot 94%) o nevarnosti takšnega onesnaževanja za okolje. Približno isto je z modalitetami (ne)vernosti. Ljudje mislijo, da je onesnaževanje zraka, ki ga povzročajo avtomobili, bolj nevarno za okolje (95,8%) kot pa za njih in njihovo družino (87,5%). Približno enako razmerje glede zaznavanja obeh ravni nevarno¬ sti je bilo v letu 1993 (88,7% : 79,4%). Se je pa v letu 2000 povečal občutek ogrože¬ nosti tako za okolje kot za samega sebe in svojo družino zaradi avtomobilskega onesnaževanja zraka. Vse spremenljivke so statistično pomembne. Ženske (88,6%) bolj kot moški (86,1%) sodijo, da onesnaževanje zraka predstavlja nevarnost za njih in njihovo družino. S starostjo rahlo upada število teh, ki mislijo, da je tovrst¬ no onesnaževanje nevarno. Do 30. leta starosti jih tako misli 89,7%, nad 61 let pa 82,8%. Z izobrazbo se širi zaznavanje nevarnosti. Z osnovnošolsko izobrazbo se s trditvijo strinja 82,1%, z višjo in visoko izobrazbo pa 90%. Neverujoči (87,5%) bolj kot verujoči (85,1%) mislijo, da je onesnaževanje nevarno za njih in njihovo druži¬ no. Najbolj pa tako mislijo delno verujoči (93,6%). V primerjavi z letom 1993 se je leta 2000 povečal odstotek respondentov, ki tako za industrijsko kot za avtomobilsko onesnaževanje zraka mislijo, da predstav¬ lja nevarnost za okolje. To razmerje se je od 96,4% (industrija) : 88,7% (avtomobi¬ li) v letu 1993 dvignilo na 97,6% (industrija) : 95,8% (avtomobili) v letu 2000, kar pomeni, da se je povečalo zaznavanje nevarnosti za okolje zaradi onesnaževanja TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN zraka, ki ga povzročata industrija ali avtomobilski promet. Še vedno več ljudi sodi, da je nevarnejše za okolje onesnaževanje zraka, ki ga povzroča industrija kot pa avtomobili. Okoljski podatki pa kažejo nasprotno, da je s strani avtomobilskega prometa delež tistega onesnaževanja, ki predstavlja nevarnost za podnebne spre¬ membe večji kot pa industrije. Razlog za takšno napačno ocenjevanje je lahko dvo¬ jen. Prvič, bolj vidno in bolj grozljivo je lahko onesnaževanje zraka iz tovarniških dimnikov kot pa od avtomobilov. Drugi razlog je morda v tem, da zavest o lastni vpletenosti v onesnaževanje zraka z avtomobilom dela to onesnaževanje za manj nevarno kot industrijsko, čeprav pri uporabi energentov (premoga, plina, olja) velika večina anketirancev (65,3%) priznava lastno udeležbo pri nastajanju učinka tople grede. Samo starost je statistično pomembna spremenljivka. V starostni skupini nad 6l let jih 94,7% sodi, da je za okolje nevarno onesnaževanje zraka, ki ga povzroča industrija, v najmlajši starostni skupini od 18-30 let pa jih tako misli 98,9%. Onesnaževanje voda in segrevanje ozračja Skoraj nespremenjeno je ostalo prepričanje v letih 1993, 1997 in 2000, da je one¬ snaževanje slovenskih rek, jezer in potokov nevarno za okolje. Od 93,5% v letu 1993 se je povzpelo na 94,8% v letu 2000. Statistično pomembni spremenljivki sta starost in izobrazba ne pa spol in vernost. S starostjo upada število teh, ki mislijo, da je nevarno za okolje onesnaževanje slovenskih voda. Od 97,7% v najnižji starost¬ ni skupini (18-30 let) se spusti na 90,4% v starostni skupini nad 6l let. Nasprotno pa z naraščanjem izobrazbe narašča tudi število, ki sodi, da je tovrstno onesnaže¬ vanje nevarno za okolje. Od 91,4% pri osnovnošolski izobrazbi se povzpne na 99, 3% pri višji in visoki izobrazbi. Da je segrevanje ozračja nevarno za okolje, je leta 1993 sodilo 79,8% anketiran¬ cev, ki pa se leta 2000 povzpne na 82,6%. To povečanje zaznavanja nevarnosti je razumljivo, saj se je v minulih sedmih letih veliko več medijske, znanstvene in poli¬ tične pozornosti posvečalo temu pojavu kot pa na začetku 90. let minulega stolet¬ ja. Razen spola so vse ostale spremenljivke statistično pomembne. V starostni sku¬ pini nad 61 let jih najmanj (68,4%) sodi, da bi bilo nevarno za okolje, če bi prišlo do zvišanja temperature na Zemlji. V najmlajši starostni skupini (18-30 let) jih tako misli 85,7%. Pri najstarejših je tudi največji odstotek neodločenih (24%), ki v bistvu ne vedo, ali je ali ni nevarno povečanje globalne temperature zemeljskega ozračja. Z večanjem izobrazbe narašča število teh, ki mislijo, daje to povečanje nevarno za okolje. Verni (76,5%) so mnogo manj kot neverni (90,5%) prepričani v nevarnost za okolje zaradi povečanja temperature. Pesticidi in onesnaževanje okolja Kemizacija življenjskega okolja je eden izmed žgočih sodobnih okoljskih proble¬ mov. Alarmantni signal o posledicah kemizacije v kmetijstvu, zlasti zaradi uporabe insekticidov, je bila knjiga Nema pomlad (Carson, 1972). Trideset let po izidu Carsonove knjige so se razkrile še druge razsežnosti kemizacije okolja in narave sploh. Sprejeti so bili mnogi nacionalni zakonski predpisi, meddržavne konvenci¬ je in številni drugi regulativni in nadzorni ukrepi. Toda kljub temu proces kemiza- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN cije ni zaustavljen. Dolgoročne posledice so nepredvidljive ali zaradi sinergizma ali pa zaradi razkoraka med predvidljivostjo posledic v izoliranih in zato kontroli¬ ranih laboratorijskih pogojih ter neizoliranih in zato le težko in samo delno ali pa sploh nepredvidljivih posledicah v realnih okoliščinah zunaj laboratorija. Ali sploh obstaja realna alternativa sodobnemu visoko kemiziranemu in hkrati tudi zelo donosnemu kmetijstvu? Nekateri ga vidijo v uporabi genske tehnologije, drugi pa mislijo, da je to reševanje problema z okoljsko še bolj tveganimi sredstvi in dvomlji¬ vimi dolgoročnimi uspehi. “Biotehnologija ni naklonjena premiku k alternitvne- mu videnju poljedelstva, kot bi kdo lahko pričakoval od nekaterih piscev” (Krimsky, Wrubel, 1996: 245). Trajnejša rešitev je v sonaravnem kmetovanju, ki je manj intenzivno in s tem tudi manj kemizirano in tehnizirano in seveda tudi manj produktivno, zato pa so njeni produkti dražji, vendar so tudi bolj zdravi. Kemizirano kmetijstvo ogroža kakovost pitne vode. Treba se je strinjati z ugotovit¬ vijo direktorja Tehnično-investicijskega sektorja JP VO-KA Aleša Hojsa, ko je odgo¬ varjal na trditve, da so v vzorcih podtalnice v bližini vodarne Kleče izmerili previ¬ soke koncentracije 2,6 diklorobenzamida (BAM), ki je razgradnji produkt priprav¬ ka s trgovskim imenom Casorom-G, da bo problem z oskrbo pitne vode v Sloveniji, Evropi in v svetu “zahteval nov globalni pogled na rabo pesticidov po vsem svetu in posledično spremenjen način kmetovanja” (Hojs, 2002: 7). Ne glede na možne politične motive je treba vzeti resno opozorila o ogroženosti podtalnice in ustrez¬ no preventivno ukrepati (Jare, 2002: 7). Izkušnje v svetu in pri nas kažejo, da se tovrstna podcenjevanja maščujejo, posledice pa nosijo predvsem ljudje, ki niso bili akterji ignoriranja problema. Sprememba prehrambenih navad in prioritete potrošnikov gredo na roko sonaravnemu, ekološkemu kmetovanju, toda kmetijska in okoljska politika še precej mačehovsko vzpodbujata takšno usmeritev. Pri nas sonaravno kmetovanje prakticira okoli 1% kmetij. Kako težavna in pasti polna je takšna usmeritev, kažejo tudi številna razkritja o oporečnosti ekološke pridelane hrane, kot se je pokazalo na primeru nedavne nitrofenske afere v Nemčiji. To se lahko izkoristi kot argument za dokazovanje iluzornosti ekološkega kmetijstva, namesto da bi se ga uporabilo za kritiko kemiziranega kmetijstva. Zaradi njegove prevlade se ekološko kmetijstvo ne more izviti iz železnega objema industrializira¬ nega kmetovanja. Grešni kozel ne more biti pionirsko prizadevanje za ekološkim kmetovanjem. Nasprotno, industrializirano, kemizirano in tehnizirano kmetijstvo se mora preoblikovati v ekološko, sonaravno. Ekološko, sonaravno kmetovanje ne more obstajati kot osamljeni, eksotični otoček sredi morja industrializiranega in kemiziranega kmetijstva. Nitrofenska afera dokazuje zdravstveno škodljivost kemi¬ ziranega ne pa nesmiselnost ekološkega kmetijstva. Ob dominantnosti kemizira¬ nega kmetijstva se razkrije oporečnost dozdevno zdrave, ekološko pridelane hrane. Gotovo je to šok za zaupanje potrošnikov, toda rešitev ni v tem, da bi obrni¬ li hrbet ekološkemu kmetovanju in ga razglasih za iluzornega, ampak da se še bolj razkrijejo vsi paradoksi uspešnega, visoko produktivnega, industrializiranega, toda ekološko neobstojnega in za zdravje škodljivega kmetijstva ter z njim poveza¬ nega celotnega sistema živilsko predelovalne industrije. Tu je temeljni vzrok za tre¬ nutno iluzornost ekološkega kmetijstva. Gotovo ni sprejemljivo, da bi potrošniki živeli v iluziji, da uživajo zdravo, ekološko pridelano hrano. Ali naj se preprosto TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN pomirijo in sprijaznijo z realnostjo, da morajo pač zaradi sistemskih pogojev uži¬ vati hrano, ki vsebuje sicer škodljive snovi, toda v okviru standardov, znotraj kate¬ rih bi bila njihova navzočnost za zdravje neškodljiva? Kljub tej sistemsko zagotov¬ ljeni varnosti pa kar naprej odkrivajo pri raznih živilih prekoračitev norm ali pa škodljive in nedovoljene substance. Takšen sistem varnosti poka po vseh šivih. Kako dolgo ga bodo ljudje še tolerirali in živeli v iluziji, da je vse pod strokovnim nadzorom in da so ekološkozdravstvene “afere” pač nekaj obrobnega in slučajne¬ ga. Je ta iluzija kaj boljša od iluzije ekološko pridelane hrane? Nobena ni sprejem¬ ljiva. Treba je razkriti tudi tovrstne družbenosistemske in strokovno dobronamer¬ no podprte iluzije. Temeljna dilema je: ali se bo industrializirano in kemizirano kmetijstvo preobrazilo v ekološko, sonaravno ali pa bo sonaravno kmetijstvo le okrasek in dopolnilo industrializiranega, od njega odvisno in se bo zato stalno neizogibno razkrivala oporečnost ekološko pridelane hrane. V takšni ekonomsko- fizični spregi ekološkega kmetovanja z industrializiranim kmetijstvom se prvo mora pokazati za iluzornega v svojih standardih. Prisoten je porast zaznavanja nevarnosti za okolje, ki ga predstavlja uporaba pesticidov in drugih kemičnih sredstev v kmetijstvu v letu 1993 (90%), 1997 (94,5%) in 2000 (96,5%). Razen izobrazbe ostale spremenljivke niso statistično pomembne. Da je tovrstno onesnaževanje nevarno za okolje, jih sodi 93,7% z osnovnošolsko izobrazbo in 99-3% z višjo in visoko izobrazbo. Osebna okoljska praktična prizadevanja Sortiranje odpadkov Nastajanje odpadkov je eden ključnih sodobnih okoljskih problemov. Njihova koli¬ čina je delno nepotrebna glede na obstoječe možne okoljske tehnične rešitve ter glede na obstoječo okoljsko ozaveščenost in pripravljenost ljudi za drugačnim rav¬ nanjem. Nepotrebna količina odpadkov ima dve posledici: a) pretirano trošenje naravnih virov in b) pretirano degradacijo okolja. Če je v 70. letih minulega stolet¬ ja bila v ospredju zaskrbljenost zaradi predvidenega izčrpanja neobnovljivih naravnih virov pa je sedaj poudarek na nastajanju odpadkov, ki degradirajo obnov¬ ljive naravne vire, zmanjšujejo biotsko raznovrstnost ter ogrožajo zdravje ljudi in življenje nasploh. To seveda ne pomeni, da je gledano dolgoročno, izginila nevar¬ nost izčrpanja končnih neobnovljivih naravnih virov. Zmanjšanje nastajanje odpadkov v celotnem krogu produkcije in potrošnje in sortiranje odpadkov, ki je pogoj za njihovo recikliranje, sta ključni usmeritvi v strategiji ravnanja z odpadki (Vovk, 2001). V tem smislu bo Slovenija morala še veliko narediti pred in po vklju¬ čitvi v Evropsko zvezo. Odgovori na vprašanja, ki zadevajo okoljsko obnašanje, kažejo na dva razkora¬ ka: med načelnimi stališči in pripravljenostjo za praktičnim okoljskim ravnanjem ter med pripravljenostjo za praktičnim okoljskim prizadevanjem in dejanskim rav¬ nanjem. Iz odgovorov na vprašanje, da bi sortirali odpadke za reciklažo, je razvid¬ no, da ni bistvenih razlik v letu 2000 v primerjavi z letoma 1993 in 1997. Trudi se (vedno + pogosto + včasih) 59,7%. V SJM 93/2 je bilo takih 60,2%, v SJM 97/3 pa TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN 59,3%- V primerjavi z letom 1993 opazimo celo rahlo nazadovanje. Kar težko je razumeti, da se je v letu 2000 v primerjavi z letoma 1993 in 1997 povečalo število teh (z 31,496 na 34,6%), ki trdijo, da reciklaža ni na voljo v kraju, kjer živijo. Trend bi moral biti ravno nasproten. Statistično pomembni spremenljivki sta starost in izobrazba, ne pa spol in vernost. Moški (63%) se trudijo bolj kot ženske (57%). Starostne skupine do 60 let se približno enako trudijo (63%), da sortirajo odpad¬ ke, potem pa to prizadevanje drastično upade pri starostni skupini nad 61 let (46,6%). Jih je pa v tej skupini tudi največ (43,8%), ki trdijo, da reciklaža v njihovem kraju ni na voljo in torej nimajo možnosti, da bi sortirali odpadke. Samo 26,2% mla¬ dih do 30 let pa trdi, da nima teh možnosti v kraju, kjer živijo. Znotraj najmlajše in najstarejše starostne skupine jih je največ (7.3%-9,6%), ki se nikoli ne trudi. Z izob¬ razbo narašča število teh, ki se trudi sortirati odpadke. Z osnovnošolsko izobrazbo se tako prizadeva 53,3%, z višjo in visoko pa 68,8%. Obstaja velika pripravljenost ljudi sortirati odpadke, kateri pa ne ustreza komunalna organiziranost za takšnim ločevanjem. Odpoved vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov Varovanje okolja bo zahtevalo tudi odpovedi ali vsaj omejitev določenih potreb, navad in razvad. V letu 2000 se je v primerjavi z letom 1993 in 1997 za dobrih 11% zmanjšalo število teh, ki se nikoli ne odpovedo vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov. Z 52,9% je padlo na 41,6%. Približno za enak odstotek se je povečalo šte¬ vilo teh, ki se odpovedo (vedno + pogosto + včasih) vožnji z avtomobilom iz eko¬ loških razlogov. Ob tem pa se, kot izhaja iz odgovorov na druga vprašanja, 95,8% anketirancev zaveda nevarnosti (izjemne + zelo + srednje) za okolje, ki jo povzro¬ ča vožnja z avtomobilom. Da je takšno onesnaževanje nevarno za njega in za nje¬ govo družino, jih misli 87,5%. Vidimo, da se jih veliko več zaveda nevarnosti, kot pa se jih ravna v skladu z njo. Tudi tu imamo opravka z razkorakom med ozavešče¬ nostjo in dejanskim obnašanjem. Vendar v tem primeru gotovo ne gre za isti tip razkoraka, kot je naprimer med poznavanjem epidemoloških dognanj o rizičnosti kajenja za nastanek pljučnega raka in pripravljenostjo kadilcev, da se odpovedo kajenju. Znano je, da kadijo ne samo mnogi zdravniki, ampak celo epidemologi. Moč užitka, navade je močnejša od vednosti tveganja. V številnih primerih, ne pa v vseh, je raba avtomobila postala nuja in jo ni mogoče nadomestiti z drugimi rela¬ tivno okoljsko manj obremenilnimi prometnimi sredstvi, kot so železnica in javni avtomobilski prevoz. Prometna politika mora z ustreznimi ukrepi vzpodbujati rabo javnih prometnih sredstev, ne da bi se bistveno poslabšala, ampak po možno¬ sti celo izboljšala, gibljivost oseb v prostoru. Mnogi lastniki avtomobilov ne koristi¬ jo javnih prometnih sredstev, čeprav bi jih lahko in bi prišli do cilja mogoče še preje kot z osebnim avtomobilom. V tem primeru pa imamo opravka s tipično situ¬ acijo kadilca in njegovega vedenja o rizičnosti kajenja. Po drugi strani pa prevozna podjetja še zdaleč niso storila vsega, da bi se ljudje v večjem številu odrekli vožnji z osebnim avtomobilom. Vse spremenljivke so statistično pomembne. Moški (39,6%) se bolj odpovedujejo vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov kot žen¬ ske (33,9%), toda hkrati je še mnogo več moških (50,5%) kot žensk (34,6%), ki se nikoli ne odpovedo vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov. Treba pa je upoš- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN tevati, da je samo 9,9% moških izjavilo, da nima avtomobila, medtem ko ga nima 32,4% žensk. Najbolj se okoljsko obnašata starostni skupini od 31 do 45 in od 46 do 6o let, v kateri se odpoveduje vožnji z avtomobilom 33%-45% respondentov, najmanj pa v najmlajši in najstarejši starostni skupini, kjer ta odpoved znaša ca 28%. Zopet pa je treba upoštevati, da je v najstarejši starostni skupini kar 58% takih, ki nima avtomobila, v drugih starostnih skupnah pa je takih le ca 9%-13%. Z izob¬ razbo narašča odpoved vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov. Z osnovnošol¬ sko izobrazbo se jih odpove 28,4%, z višjo in visoko pa 44,3%. V najnižji izobrazbe¬ ni skupini pa je največ takih, ki nima avtomobila (44,3%), medtem ko jih je v naj¬ višji izobrazbeni skupini le 7,9%. S poklicno izobrazbo se v manjšem obsegu (36,6%) odpovedujejo vožnji z avtomobilom kot ti s srednjo izobrazbo (42,1%), čeprav je v obeh skupinah skoraj enako število teh (ca 11%), ki nima avtomobila. Pri spremenljivki vernosti je največja razlika med vernimi in nevernimi v modalite- ti “nikoli se ne odpovem”. Razmerje je 36,6% (verni) : 48,5% (neverni). Prizadevanje za nakup sadja in zelenjave, vzgojene brez pesticidov in drugih kemičnih sredstev Več kot tretjina (35,5%) se trudi (vedno + pogosto), da kupi sadje in zelenjavo vzgojeno brez pesticidov in drugih kemičnih sredstev. V primerjavi z letom 1993 (34,8%) in 1997 (33,3%) se je to število malenkostno povečalo. Če prištejemo k temu še modaliteto “včasih” je slika ista: od ca 60% je odstotek narastel na ca 62%. Približno enako velika je ostala skupina, ki se nikoli ne trudi (ca 20%). Se je pa nekoliko zmanjšala skupina, ki trdi, da ni možnosti za nakup takšnega sadja in zelenjave v kraju kjer živijo, od 20,9% v letu 1993 in 1997 na 17,6% v letu 2000. Možnost izbire se je za potrošnike torej nekoliko povečala. Vse spremenljivke razen vernosti so statistično pomembne. Moški (61,3%) se trudijo (vedno + pogo¬ sto + včasih) nekoliko manj kot ženske (63,4%). Največja je razlika pri modaliteti “pogosto”: ženske 24,1%, moški pa 19,8%. V starosti do 60 let narašča število teh, ki se trudijo, da bi kupili takšno sadje in zelenjavo, in sicer od 59,2% na 66,8%. Pri sta¬ rosti nad 6l let pa ta odstotek pade na 56,1%. Hkrati pa je v tej starostni kategoriji največji odstotek teh (27,9), ki trdi, da takšnih možnosti nima v kraju, kjer živi. Mladih do 30 let pa je takih le 10%. Čeprav imajo mlajši večjo možnost izbire, je med njimi največji odstotek teh (29,7), ki se nikoli ne trudijo, da bi kupili sadje in zelenjavo, vzgojeno brez pesticidov in drugih kemičnih sredstev. Bolj izobraženi se bolj trudijo, da bi kupili ekološko pridelano sadje in zelenjavo. Z osnovnošolsko izobrazbo se jih trudi 52,6%, z višjo in visoko pa 71,7%. Z najnižjo izobrazbo pa jih je še enkrat toliko (26,6%) izjavilo, da v njihovem kraju ni na voljo takšna izbira. Članstvo v okoljevarstvenih skupinah, podpisovanje peticij, dajanje denarja in sodelovanje v okoljskih protestih Obseg članstva je majhen. Več kot 95% jih je izjavilo, da ni član kakšne skupine, katere glavni cilj je ohranjanje in varovanje okolja. Članstvo se je v letih 1993-2000 dvignilo od 3,7% na 4,2%. Prevladujejo moški člani. Da ni član je izjavilo 92,2% moških in 98,7% žensk. Prevladujejo člani v starostni skupini 46 - 60 let (8,6%). Problem je torej, kako pomladiti članstvo. Prevladujejo člani z višjo in visoko izob- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN razbo (7,1%). Glede različnih parametrov članstva v okoljevarstvenih skupinah se ne kažejo nobene spremembe v letih 1993,1997 in 2000. Stopnja okoljske ozaveš¬ čenosti in praktičnega delovanja je neprimerno večja od formalnega članstva. Zanemarljivo se je zmanjšalo število teh, ki so izjavili, da niso podpisali nobe¬ ne peticije v zadnjih petih letih, in sicer od 96,3% v letu 1993 na 95,8% v letu 2000. Da ni podpisalo nobene peticije je izjavilo 84,4% moških in 90% žensk. Od vseh, ki so podpisali kakšno peticijo v zadnjih petih letih, prevladujejo mladi v starosti do 30 let (37,9%), kar predstavlja tudi največji odstotek (19,3%) podpisovalcev pet¬ icij znotraj različnih starostnih skupin. Z izobrazbo narašča število teh, ki so pod¬ pisali kakšno peticijo. Z osnovnošolsko izobrazbo je takih 4,8%, z višjo in visoko pa kar 24,8%. V primerjavi z letom 1993 in 1997 je leta 2000 upadlo število teh, ki so dali denar kakšni okoljevarstveni skupini od 7,8% na 4,8%. Manj je moških (86,9,%) kot žensk (90,8%), ki niso dali denarja. S starostjo narašča odstotek teh, ki so dali denar od 7,3% v starostni skupini do 30 let na 15% v starostni skupini 46 do 60 let. Tudi z izobrazbo narašča finančna radodarnost od 7,7% pri osnovnošolski izobrazbi na 24,4% pri višji in visoki izobrazbi. Sodelovanje v okoljskih protestih se je v letu 2000 celo nekoliko zmanjšalo v primerjavi z letom 1993, in sicer od 5,6% na 4,8%. Tudi v tem primeru so ženske manj aktivne kot moški. Da niso sodelova¬ li na protestu v zadnjih petih letih, je izjavilo 93,3% moških in 96,8% žensk. Iz sta¬ rostne skupine 46-60 let jih je največ sodelovalo na protestih (6%). Pravtako pa jih je tudi največ sodelovalo iz najvišje izobrazbene skupine (9,3%), z osnovnošolsko izobrazbo pa le 3,1%. Pri vseh modalitetah je razmerje med moškimi in ženskami naslednje: Moški so v tem primeru bolj praktično okoljsko aktivni kot ženske, kar se ne sklada z ekofeministično tezo o večji okoljski aktivnosti žensk. Zavest o mednarodni naravi okoljskih zadev in mednarodni okoljski soli¬ darnosti Ozaveščenost o globalnosti mnogih ekološko/okoljskih problemov je eden izmed duhovnih pogojev za njihovo uspešno reševanje. Možno bi bilo reči, da nastaja svetovni ekološki vrednotni etos (Kirn, 2001, Cifrič, 1998). V SJM 97/3 je vprašanju, ali probleme v zvezi z okoljem v Sloveniji lahko rešu¬ jemo sami, brez mednarodnega sodelovanja, pritrdilo 43,9%, skoraj prav toliko (43,2%) pa se s tem ni strinjalo. Če sami lahko rešujemo okoljske probleme, potem niso potrebni mednarodni okoljski sporazumi. Lahko pa je sklicevanje na odso¬ tnost tovrstnih sporazumov izgovor, da se dovolj učinkovito ne rešujejo tudi tisti okoljski problemi, čigar izvor ni zunaj državnih meja. Ker okoljski problemi sega- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN jo od lokalne, mednarodne in do globalne ravni, je razumljiva polarizacija odgovo¬ rov glede (ne)možnosti njihovega znotrajdržavnega reševanja. Gotovo je, da mnoge okoljske probleme lahko rešujemo brez mednarodnega sodelovanja, ne pa tistih, ki imajo svoje izvore v sosednjih državah, kot je naprimer čezmejno onesna¬ ževanje zraka in tekočih voda ali pa so bolj ali manj rezultat aktivnosti vseh ljudi na Zemlji (naprimer segrevanje ozračja). V SJM 97/1 je bilo 46,3% vprašanih prepričanih, da bo za okolje boljše z vklju¬ čitvijo Slovenije v Evropsko zvezo (EU). Če se odmisli lažje prehajanje meja, kar je samoposebi razumljivo, je bilo okoljsko področje med 12 na prvem mestu glede pričakovanja izboljšanja z vključitvijo v EU. Kar 90,9% anketirancev se v letu 2000 strinja, da bi v zvezi z ekološkimi problemi morali obstajati mednarodni sporazu¬ mi, ki bi jih Slovenija in druge države morale spoštovati. To se zdi prvi hip v naspro¬ tju s soglašanjem s trditvijo (43,9%) iz SJM 97/1, da okoljske probleme lahko rešu¬ jemo sami, brez mednarodnega sodelovanja. Toda tega nasprotja ni, če se upošte¬ va različen značaj okoljskih problemov. Nekatere izmed njih lahko rešujemo brez mednarodnih sporazumov, ne pa vseh. Vse spremenljivke razen vernosti so stati¬ stično pomembne. S trditvijo se strinja 94% moških in 88% žensk. Vse starostne skupine do 60. leta soglašajo nad 92%. Od tega odstopa starostna skupina nad 61 let, ki soglaša samo z 88,3%. Z višjo izobrazbo narašča odstotek soglašanja. Najnižji je pri osnovnošolski izobrazbi (83,5%), najvišji pa pri srednji (97%). Načelo skupne, toda deljene odgovornosti, zahteva, da se stroški ukrepov za zaščito okolja porazdelijo na temelju različnega prispevka k globalni obremenitvi in degradaciji okolja. Revnejše države so upravičene do finančne in tehnološke pomoči pri izvajanju obveznosti iz mednarodnih podpisanih konvencij (Kirn, 2000). Da se revnejše države manj trudijo za varovanje okolja kot bogatejše, se zdi razumljivo 65,8% anaketirancem, neodločenih je 10,7%, ne strinja pa se 18%. Vse spremenljivke so statistično pomembne. Moški (66,4) nekoliko bolj kot ženske (65,5%) soglašajo s trditvijo. Starostne skupine od 31 leta dalje bolj soglašajo s trdit¬ vijo (od 64,8% do 72,6%) kot pa najnižja starostna skupina od 18 do 30 let (57,9%). Z naraščajočo izobrazbo se veča razumevanje za revnejše države, da manj skrbijo za okolje. Z osnovnošolsko izobrazbo jih je tako razumevajočih 60,2%, z višjo in visoko pa 71,5%. Verni (65,7%) manj soglašajo s trditvijo kot neverni (68,7%). To je presenetljivo glede na deklarirano krščansko solidarnost z revnimi. Temeljne ugotovitve in zaključki Značilnosti ekološke/okoljske zavesti Slovencev so zelo pomemben dejavnik preoblikovanja obstoječega neokoljskega obnašanja tako na individualni, podjet¬ niški kot tudi na nacionalni ravni. Upoštevati jih mora okoljska politika ne glede na to, ali so te za njene cilje vrednotni kapital ali pa ovira. Obstoječa ekološka/okolj¬ ska zavest v svetu in pri nas pomeni razširitev dosedanjega polja moralnih objek¬ tov tudi na rastline, živali in naravo nasploh. Danes se ekološka etika utemeljuje in opravičuje predvsem instrumentalno, pragmatično, antropocentrično: okolje in naravo je treba varovati zaradi koristi ali nevarnosti za človeka. V ekološki zavesti TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN Slovencev na pragu tretjega tisočletja sta prisotni instrumentalna, pragmatična ter, vsaj deklarativno, tudi vrednotno intrinzična ekološka drža, ki pripisuje vrednost naravnim bitnostim ne glede na človekovo korist. Močno je še navzoč demograf¬ ski redukcionizem v razumevanju vzrokov ekoloških/okoljskih problemov, saj kar dobra polovica soglaša s trditvijo, da planet Zemlja preprosto ne more zdržati sedanje hitrosti naraščanja svetovnega prebivalstva. Slovenci se zavedajo lastne vpletenosti v nastajanje okoljskih posledic zaradi rabe fosilnih goriv. Ekološka/okoljska zavest ni monolitna. Zanjo so značilne tri temeljne situacije: a) izrazita prevlada vrednotne ekološke drže, c) v redkih primerih prevlada neeko- loške drže in b) skoraj simetrična procentualna uravnotežnost ekološke in neeko- loške drže. Ponekod je velik odstotek neodločenih, ki so se odločili za modaliteto “niti- niti.” Ti imajo najbrž bolj pretanjeno ne pa polarizirano črno-belo razumevanje določenih okoljskih problemov, na katera se nanašajo vprašanja. Neodločenost pa je lahko tudi posledica zadrege glede vrednotnih prioritet. V odgovorih se lahko identificirajo trije tipi razkorakov: a) med visoko načelno pripadnostjo prookoljskim in ekološkim vrednotam in hkrati pristajanje na prag¬ matične, instrumentalne vrednote; b) med deklarativnimi ekološko/okoljskimi vrednotami in veliko manjšo motiviranostjo za okoljskim obnašanjem in c) razko¬ rak med visoko okoljsko ozaveščenostjo nevarnosti ali visoko deklarativno pri¬ pravljenostjo za okoljskim ravnanjem in sorazmerno mnogo skromnejšim dejan¬ skim okoljskim obnašanjem. V nasprotju z visoko ozaveščenostjo (95%) o nevar¬ nosti za okolje zaradi onesnaževanja zraka, ki ga povzroča avtomobilski promet, je neprimerno nižje odrekanje vožnji z avtomobilom iz ekoloških razlogov. Kažejo se tudi spoznavnoinformacijski razkoraki med znanstveno in javno¬ mnenjsko zavestjo. Ljudje so pogosto negotovi oziroma imajo napačne predstave tam, kjer je znanost gotova in obratno, anketiranci so gotovi tam, kjer pa je še zna¬ nost sama spoznavno negotova. Vpliv spola, izobrazbe, starosti in vernosti na ekološka/okoljska stališča Mlajši, neverujoči in bolj izobraženi praviloma bolj izkazujejo prookoljska stališča. Vpliv izobrazbe in starosti na okoljsko držo in ozaveščenost je pogosto nasproten. Pri vseh odgovorih se ne potrjuje teza ekofeministističnih študij, da so ženske bolj ekološko senzibilne, aktivne in izkazujejo ne samo večjo pripravljenost za praktičnim okoljskim obnašanjem, ampak se tudi bolj kot moški dejansko tako obnašajo. Ponekod to drži, ne pa vselej. Spremenljivka spol tudi ni pri vseh vpra¬ šanjih statistično pomembna. Tudi glede starosti je zelo razgibana podoba načelne ekološke ozaveščenosti, motiviranosti in dejanskega obnašanja. Če bi sodili samo po odnosu do upraviče¬ nosti medicinskih eksperimentov na živalih, ima najmlajša starostna skupina (18- 30 let), najbolj razvito intrinzično vrednotenje življenja, saj se jih procentualno naj¬ manj strinja z njihovo upravičenostjo, čeprav je odstotek strinjanja še vedno visok (60,6%). Naravno je, da se s starostjo zmanjšuje aktivistični potencial, zato je razu¬ mljivo, da mlajši mnogo manj kot starejši soglašajo s trditvijo, da ne morejo kaj dosti narediti za okolje. Starejši v veliko večji meri kot maljši mislijo, da ni smiselno TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Andrej KIRN skrbeti za okolje, če tega ne delajo tudi drugi. Mladi od 18-30 let sicer prednjačijo v podpisovanju peticij, toda to ni neka izrazito zahtevna aktivnost. Očiten je pro¬ blem pomladitve akterjev okoljevarstvenih skupin, saj na prvem mestu glede član¬ stva, sodelovanja v protestih in dajanju denarja v zadnjih petih letih prevladujejo starejši v razponu od 46 do 60 let. Iz javnomnenjskih raziskav je splošno znano, da izobrazba praviloma nastopa kot statistično pomembna spremenljivka. V odnosu do okoljske zavesti in praktič¬ nega okoljskega obnašanja se to docela potrjuje. Z izobrazbo se stopnjuje okoljska kritičnost in občutljivost. Med bolj izobraženimi jih je manj, ki vidijo nasprotje med modernim načinom življenja in varovanjem okolja. So bolj prookoljsko naravnani in hkrati manj antimodernisti. Z izobrazbo upada občutek nemoči, da bi lahko osebno kaj dosti naredil za okolje. Z višjo izobrazbo se povečuje število teh, ki ne soglaša s trditvijo, da ni smiselno skrbeti za okolje, če tega ne počenjajo tudi drugi. Najmanj izobraženi najmanj soglašajo s trditvijo, da bi v zvezi z ekološkimi proble¬ mi morali obstajati mednarodni sporazumi, ki bi jih morala spoštovati Slovenija in druge države. Bolj izobraženi se bolj trudijo sortirati komunalne odpadke, da bi se jih recikliralo. Z izobrazbo narašča število teh, ki so podpisali kakšno peticijo v zadnjih petih letih, dali denar okoljevarstvenim skupinam in se udeležili protesta. Krščanska religija je po Whitu ne samo teocentrična, ampak tudi najbolj natro- pocentrična od vseh svetovnih religij, in kot taka je v svojih duhovnih temeljih anti- ekološka (White, 1985 : 36-48). Whitova teza je bila podvržena ne samo zgodovin- skoteoretičnim kritikam, ampak tudi empiričnemu preverjanju z javnomnenjskimi raziskavami (Steffen, 1992 : 63-80; Whitney, 1993 : 151-169; Dekker, Ester, Nas, 1999 : 361-381; Marangudakis, 2001 : 243-326). Empirična potrditev Whitove teze bi obstajala v tem, če bi vernost kot statistično pomembna spremenljivka povsod negativno korelirala s prookoljskimi vrednotami in praktičnimi okoljskimi ravna¬ nji. Empirični rezultati tega ne potrjujejo na vsej črti, ampak samo delno, nekateri pa mu celo nasprotujejo. Isto sliko kažejo tudi odgovori verujočih Slovencev v pri¬ merjavi z neverujočimi. Razlike v nekaterih odgovorih, kjer je vernost statistično pomembna spremenljivka, je mogoče in smiselno pojasniti s krščanskim antropo¬ centrizmom, pri drugih pa to ni mogoče in ostaja problem, zakaj se sploh pojavi¬ jo statistično pomembne razlike v odgovorih verujočih in neverujočih. Neverujoči v številnih pogledih, ne pa v vseh, kažejo bolj prookoljsko vrednotno držo kot verujoči. LITERATURA Dekker, Paul; Ester, Peter; Nas, Masja (1999); Christianity and Environmental Attitudcs in Europe: A Comparative Study. V Toš, Niko; Mohler, Peter Ph.; Malnar, Brina (ur.). Modern Society and Values. A Comparative Analysis Based on ISSP Project, 361-381. Ljubljana: Faculty of Social Sciences and ZUMA, Center for Survey Research and Methodology. Carson, Rachael (1972); Nema pomlad. Ljubljana: Državna založba Slovenije (angleški origi¬ nal 1962). Cifrič, Ivan (ur.) (1998): Bioetika. Etički izazovi znanosti i društvu. Zagreb: Biblioteka SE. Fagan, John (1995): The Hazards. The Vedic Engineering: The Solutions. Fairfild: Maharashi International University. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Andrej KIRN Flavin, Christopher (2002): Motijo se tudi črnogledi. Delo (Sobotna priloga) 29. junija: 20-21. Hojs, Aleš (2002): Strup v podtalnici. Delo 20. junija: 7. Jarc, Mihael (2002): Strup v podtalnici. Delo 27. junija: 7. Jogan, Maca (1990): Družbena konstrukcija hierahije med spoloma. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kaku, Michio in Trainer, Jennifer (eds.) (1982): Nuclear Power: Both Sides. The Best Arguments For and Against the Most Contraversial Technology. New York, London: W. W. Norton and Company. Kirn, Andrej (1999): Sličnosti in razlike med Slovenijo in Evropo pri zaznavanju in vrednote¬ nju okoljskih problemov, Anthropos 32(314): 77-94. Kirn, Andrej (2000): Održivi razvoj i environmentalističke vrijednosti, Socijalna ekologija 9 (3): 149-161. Kirn, Andrej (2001 a); Okoljska in socialna razsežnost globalizacije. Anthropos 33 (4-6): 77-94. Kirn, Andrej (2001b): Svijest Slovenaca o odnosu spram boga, prirode, okoliša i znanosti. Socijalna ekologija 10 (4): 281-296. Komat, Anton (1995): Pesticidi, ubijalci življenja. Ljubljana: Tangram. Kos, Drago (1993): Spreminjanje ekološke zavesti in vidiki ekološke mobilizacije. V Toš, Niko (ur). Ekološke sondaže, 45-74. Ljubljana: FDV-IDV. Krimsky, Sheldon in Wrubel, Roger (1996): Agricultural Biotechnology and the Environmcnt. Science Policy, and Social Issues. Urbana and Chicago: University of Illinois Press. Kufrin, Krešemir (2001): Eurobarometer 55.2. Europeans, Science and Technology. Socijalna ekologija 10(4): 383-389. Lovelock, James (2002): Zemlja bo preživela. Človeška civilizacija pa morda ne. Delo (Sobotna priloga), 25. maja: 4-6 Marangadakis, Manussos (2001): The Medieval Roots of Our Ecological Crisis. Environmental Ethics, 23 (3): 243-326 Meadows, Donella H., Meadows, Dennis L., Randers, Jorgen (1992): Beyond the I.imits. Global Collapse or Sustainable FutureLondon: Earthcan Publications Limited. Pimentel, David and Pimentel, Marcia (eds.) (1996): Food, Energy, and Socicty. Niwot, Colorado: University of Colorado Press. Russell, Bertrand (1988): Družbena odgovornost znanstvenikov. V Kirn, Andrej (ur.). Znanost v družbenovrednotnem svetu, 225-228. Ljubljana: Delavska enotnost. Steffen, H. I.loyd (1992): In Defense of Dominion. Environmental Ethics, 24(1): 63-80. Toš, Niko (ur.) (1993): Ekološke sondaže. Ljubljana: FDV-IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Toš, Niko in Trampuž, Cveto (1993): Stališča o nuklearni elektrarni-skozi čas. V Toš, Niko (ur.). Ekološke sondaže, 1-22. Ljubljana:FDV-IDV, Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Toš, Niko (ur.) (1997): Vrednote v prehodu I. Slovensko javno mnenje 1968-1990. Ljubljana. Fakulteta za družbene vede, Institut za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja. Toš, Niko (ur.) (1999): Vrednote v prehodu II. Slovensko javno mnenje 1990-1998. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Institut za družbene vede, Center za raziskovanje javnega mnenja. Vovk, Marinka (2001); Znanje o okolju kot osnova za gospodarno ravnanje z odpadki. Ljubljana: Biotehniška fakulteta (doktorska disertacija). White, Lynn (1985): Zgodovinske korenine naše ekološke krize. V Kirn, Andrej (ur.). Pasti raz¬ voja. Ekološke študije, 36-48. Ljubljana: Komunist. Whitney, EIspeth (1993): I-ynn Whitc, Ecotheology, and History. Environmental Ethics, 15 (2):151-169. Zupančič, O. Andrej (1993): Iz varstva pred ionizirajočim sevanjem v Sloveniji. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK NEPROFITNO-VOLONTERSKE ORGANIZACIJE IN NJIHOV RAZVOJ - OD VOLONTARIZMA K PROFE¬ SIONALIZMU Povzetek. Razvoj neprofitno-volonterskih organizacij, vsake posamezne in vseh skupaj, definiramo kot tesen preplet treh procesov: procesa profesionalizacije, procesa etatizacije in procesa komercializacije. V članku pojasnjujemo kompleks¬ ne odnose med tremi procesi samimi in njihove učinki na formalni volontarizem, ki je za mnoge temeljna odlika NVO. Odgovoriti poskušamo tudi na vprašanje, zakaj proces pro¬ fesionalizirala NVO temelji v nekaterih družbah predvsem na njihovi etatizaciji, v drugih družbah pa bolj na njihovi komercializaciji. Temeljna ugotovitev je, da oba procesa, procesa etatizacije in komercializacije, krepita tendenco k profesionaliziranju organizacij, vsi trije procesi skupaj pa spreminjajo vlogo in pomen volonterjev v organizacijah, Še več, logika delovanja konservativno-korporativističnega sistema blaginje je tista, ki opravičuje etatizacijo NVO, prek nje pa omogoča, zahteva in krepi proces njihove profesiona¬ lizacije in posredno spreminja mesto in vlogo volonterjev v njih; logika delovanja liberalnega sistema blaginje pa je tista, ki usmerja NVO k trgu, tako ne le omogoča njihovo pro- fesionaliziranje, ampak zahteva celo njihovo specializiranje in zato posredno oži prostor za sodelovanje volonterjev. Ključni pojmi: neprofitno-volonterske organizacije, formal¬ ni volontarizem, proces profesionalizacije, proces etatizaci- je, proces komercializacije, tipi sistemov blaginje. * Dr. Zinka Kolarič, redna profesorica na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 37-56 Zinka KOLARIČ Uvod Splošna predstava, ki jo ima javnost, tudi strokovna, o neprofitno-volonterskih organizacijah (NVO) 1 je ta, da so to posebne entitete, ki jih odlikujejo tri osnovne značilnosti: - Prva njihova odlika je to, da so majhne, dinamične in nebirokratske entitete. Kot takšne so se sposobne hitro in uspešno prilagajati spreminjajočim se družbenim pogojem, kar je njihova komparativna prednost pred javnimi/ vladnimi organiza¬ cijami. - Njihova druga odlika so volonterji, ki požrtvovalno izvajajo dejavnosti organiza¬ cij. Zaradi predanosti volonterjev delu, ki ga opravljajo, so te organizacije sposo¬ bne kakovostneje zadovoljiti potrebe uporabnikov kot druge organizacije. - Tretja njihova odlika so vrednote, vtkane v te organizacije, v njih varovane, pro¬ movirane in implementirane skozi njihove aktivnosti. Med temi vrednotami sta posebej pomembni vrednoti solidarnosti in altruizma; implementirati ti dve vred¬ noti dejansko pomeni, pomagati tistim v družbi, ki so pomoči najbolj potrebni. Takšna predstava je mit, ki že dolgo ne ustreza realnosti, opozarjajo raziskoval¬ ci (Salamon, 1995: 261): - Dejstvo je namreč, da imajo te organizacije ohlapno in fleksibilno organizacijsko strukturo le v prvi fazi svojega razvoja, takrat ko nastajajo in ko oblikujejo svojo identiteto. Kasneje praviloma vse “rastejo” in se, tako kot vse druge organizacije, institucionalizirajo, kar pomeni, da se profesionalizirajo in birokratizirajo. Tudi v njih se izoblikujejo delitev dela, norme in pravila ter bolj oziroma manj hierarhičen vzorec avtoritete. To še posebej velja za tiste NVO, ki se v svojem razvoju približa¬ jo državi, se “etatizirajo”, kar pomeni, da postanejo producentke dobrin in storitev, ki jih pri njih naroči država; te organizacije so zelo podobne javnim neprofitnim organizacijam, so “mini-birokracije” (Kramer, 1981:107). - Empirično je tudi ugotovljeno, da številne organizacije sploh ne vključujejo volonterjev v izvajanje svojih dejavnosti, če pa jih že vključujejo, jim praviloma zaupajo manj pomembna in pomožna dela. Svoje dejavnosti poskušajo izvajati ' Pojem neprofitno-volonterske organizacije označuje širok spekter organizacij, ki jim je skupno naslednje: - da so nevladne oziroma zasebne, kar pomeni, da so njihovi ustanovitelji/lastniki zasebne fizične in pravne osebe (po čemer se te organizacije razlikujejo od organizacij, katerih ustanovitelj/lastnik je država); - da so neprofitne, kar pomeni, da je temeljni smisel njihovega obstoja delovanje v javno koristne namene in/ali v skupno dobro svojih članov (po čemer se te organizacije razlikujejo od zasebnih profit¬ nih organizacij); - da so organizacije z določeno stopnjo formalne organiziranosti in pravil ' ki veljajo za vse, ki so vanje vključeni (po čemer se le organizacije razlikujejo od neformalnih socialnih mrež/skupin). Oznaka NVO oziroma neprojitno-volon terski sektor označuje vse NVO, ki delujejo na naslednjih področjih: področje kulture/umetnosti ter športa/rekreacije, področje izobraževanja in raziskovanja, področje zdravstva, področje socialnega varstva, področje zaščite okolja in varstva živali, področje razvo¬ ja lokalnih skupnosti in stanovanj, področje prava, zagovorništva in politike, področje nabiranja sredstev in promocije volontarizma, področje mednarodnega sodelovanja, področje religij, področje poslovnega in poklicnega združevanja ter drugo, česar ni mogoče razvrstiti na nobeno od področij (Kolarič, Črnak- Meglič, Vojnovič, 2002:10-29). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ predvsem z zaposlenimi in plačanimi profesionalci; to pomeni, da se “profesion¬ alizirajo”, in to tako na ravni izvajanja programov kot tudi na ravni opravljanja administrativnih in menedžerskih funkcij (Kramer, 1981: 200). - Ne nazadnje, empirični podatki kažejo, da se najhitreje povečuje delež tistih organizacij, ki se obračajo k takšnim uporabnikom, ki lahko kupijo produkte nji¬ hovih dejavnosti (dobrine, storitve). Te organizacije se “komercializirajo” in kot takšne ne “služijo” več tistim, ki so najbolj prikrajšani v določeni družbi (Van Til, 1988: 215); namesto da bi implementirale vrednote solidarnosti in altruizma, krepi¬ jo egoizem in socialni ekskluzivizem. Navedeno, nekoliko grobo razločevanje je narejeno z namenom, da izpostavimo “problem razvoja” NVO, vsake posamezno in vseh skupaj. Ta razvoj je namreč mogoče razumeti kot tesen preplet treh procesov (Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič, 2002: 151-177): - Prvi proces je proces profesionalizacije. Kot dimenzija institucionalizacije je ta proces inherenten razvoju vsakršnih organizacijskih entitet. Definiramo ga kot ten¬ denco, da organizacija izvaja svoje dejavnosti z zaposlenimi, plačanimi profesio¬ nalci (Van Til, 1988: 200). - Drugi proces, ki tvori razvoj NVO, je proces etatizacije. V tem procesu postajajo NVO producentke storitev za (socialno) državo. To pomeni, da država naroči in plača določeno količino in določene vrste javnih storitev pri NVO, to je tistih stori¬ tev, ki jih zagotavlja vsem državljanom pod enakimi pogoji. - Tretji proces je proces komercializacije. Ta proces pomeni penetracijo tržnih odnosov med NVO (Salamon, 1993: 16). Ti odnosi vključujejo tekmovanje/konku¬ renco med NVO samimi ter med njimi in zasebnimi profitnimi organizacijami za tiste/takšne uporabnike, ki lahko plačajo storitve in dobrine, ki so produkt njiho¬ vega delovanja. Iz tako definiranega razvoja NVO sledi vprašanje: Kakšne so relacije/odnosi med tremi procesi, procesom profesionalizacije, proce¬ som etatizacije in procesom komercializacije, in kakšni so učinki teh procesov na formalni volontarizem 2 , ki je za mnoge temeljna odlika NVO? To splošno vprašanje je mogoče konkretizirati oziroma dopolniti na naslednji način: a) Kakšen je odnos med profesionalizmom in volontarizmom tam, kjer proces profesionalizacije organizacij temelji na njihovi etatizaciji? b) Kakšen je odnos med profesionalizmom in volontarizmom tam, kjer proces profesionalizacije organizacij temelji na njihovi komercializaciji? Na postavljena vprašanja bomo poskušali odgovoriti v treh delih, in to tako, da bomo najprej, na teoretski in empirični ravni, preverili tezo, ki pravi, da je odnos med profesionalizmom in volontarizmom v NVO odnos igre ničelne vsote; v nada¬ ljevanju bomo izpostavili proces etatizacije NVO, ki omogoča njihovo profesiona- liziranje, in pojasnili učinek teh dveh procesov na formalni volontarizem; v zadnem delu bomo izpostavili proces komercializacije NVO, ki prav tako omogo- - Pojem formalni volontarizem označuje organizirano vključevanje prostovoljcev v izvajanje dejav¬ nosti organizacij za razliko od neformalnega volontarizma katerega pojavna oblika je medsebojna pomoč med sorodniki, sosedi in prijatelji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ ča njihovo profesionaliziranje in odgovorili na vprašanje, kako ta dva procesa vpli¬ vata na organizirano vključevanje volonterjev v izvajanje dejavnosti NVO. Teoretske ugotovitve bomo potrdili oziroma ilustrirali s podatki iz mednarodne komparativne raziskave, ki so jo v času od 1990 do 1995 izvedli raziskovalci iz Johns Hopkins Univerze. Podatki za Slovenijo so iz raziskave, ki je bila v letu 1996/97 izvedena na reprezentativnem vzorcu slovenskih NVO. Profesionaliziranje NVO in formalni volontarizem - odnos igre ničelne vsote? Proces profesionaliziranja NVO definiramo kot težnjo, da dejavnost organiza¬ cij izvajajo v organizacijah zaposleni in od njih plačani “profesionalci”. Za potrebe naše analize pojma “profesionalci” ne vežemo le na visoko izobražene eksperte, temveč na vse, v organizaciji zaposlene in za opravljanje posameznih nalog uspo¬ sobljene delavce. Zahteva po usposobljenosti se, zaradi kompleksnosti organizacij, ne veže le na tiste zaposlene, ki izvajajo osnovno dejavnost organizacije (produci¬ rajo npr. zdravstveve storitve), temveč tudi na tiste, ki opravljajo administrativna, pripravljalna ali celo pomožna dela. Proces profesionaliziranja lahko tako operaci¬ onaliziramo kot zaposlovanje ustrezno usposobljenih posameznikov v NVO. Indikator stopnje profesionaliziranosti posamezne organizacije je število v njej zaposlenih delavcev glede na vse zaposlene v NVO; delež zaposlenih v vseh NVO glede na vse zaposlene v posamezni državi pa je indikator stopnje profesionalizi¬ ranosti celotnega neprofitno-volonterskega sektorja. Takšno, široko razumevanje procesa profesionaliziranja NVO, temelji na deskripciji dosedanjega poteka tega procesa. NVO so se pričele profesionalizirati v smislu zaposlovanja izobraženih ekspertov v začetku 20. stoletja. Takrat so se skozi razvoj stroke socialnega dela in psihologije kot znanstvene discipline pričeli oblikovati določeni standardi/pravila, ki naj bi bili upoštevani pri nudenju pomo¬ či posameznikom in skupinam. Razvoj je temeljil na predpostavki, da lahko visoko izobraženi praktiki s specialnimi znanji pomembno prispevajo k oblikovanju “dobre” družbe (Smith, Lypsky, 1993:101). Proces profesionaliziranja je tekel poča¬ si, vendar kontinuirano, vse do začetka 70. let. V tem procesu je bilo v implemen¬ tacijo programov NVO vključenih vse večje število ustrezno usposobljenih profe¬ sionalcev, ki so zadovoljevali potrebe klientov skozi vedno bolj individualiziran pristop. V 70. letih so, zaradi naraščajoče kompleksnosti, NVO pričele zaposlovati posameznike za opravljanje administrativnih in drugih pomožnih nalog. Izoblikoval se je poklicni naziv “neprofitni administrator” in NVO so postale pov¬ sem prepoznavno področje za zaposlovanje. Končno so v 80. letih NVO pričele zaposlovati ustrezno usposobljene profesionalce tudi za svoje vodenje oziroma upravljanje (Van Til, 1988: 204). Podatki iz mednarodne komparativne raziskave kažejo, da je bil proces profe¬ sionaliziranja NVO intenziven tudi v prvi polovici 90. let. Med leti 1990 in 1995 se je zaposlenost v NVO (v sedmih razvitih državah, kjer so raziskovalci lahko zbrali časovne serije podatkov) povečala v povprečju za 23%, kar pomeni, da je bila pov- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ prečna letna rast več kot 4%. Rast zaposlovanja v NVO je bila še posebej intenziv¬ na v zahodni Evropi. V Belgiji, Franciji, Nemčiji in Angilji se je povečala v povpre¬ čju za 24%. V drugih razvitih državah (ZDA, Japonska in Izrael) se je povečala v povprečju za 13%. Velika večina novih zaposlitev je nastala v NVO, ki delujejo na področjih zdravstva (40%), socialnega varstva (31%) in izobraževanja (15%). Delež novih zaposlitev v NVO, ki delujejo na vseh ostalih področjih (šport, kultura, var¬ stvo človekovih pravic itn.), je 14% (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 13). 3 Po splošnem prepričanju je odnos med profesionalizmom in volontarizmom odnos igre ničelne vsote - čim več je v organizaciji zaposlenih profesionalcev, tem manj je volonterjev; in obratno, veliko volonterjev je v tistih organizacijah, ki imajo malo zaposlenih profesionalcev. Gledano z zgodovinskega zornega kota je bilo res tako. V času, ko se je socialno delo uveljavljalo kot poklic, so socialni delavci kot profesionalci dostikrat izrinili volonterje, ki so organizacije ustanovili (Kramer, 1981: 209). Danes je razmerje med profesionalizmom in volontarizmom veliko bolj kompleksno. Podatki iz mednarodne raziskave kažejo, da NVO v vseh, v raziskavo vključe¬ nih državah, pritegnejo precejšnje število volonterjev. V povprečju 28% populaci¬ je v 22 državah “prispeva” del svojega časa NVO. Raziskovalci so čas, ki so ga volon¬ terji v enem letu “vložili” v NVO, pretvorili v polne zaposlitve in jih dodali obstoje¬ čemu deležu zaposlitev v neprofitno-volonterskem sektorju’. Ugotovili so, da bi se tako zaposlenost v NVO kot delež celotne zaposlenosti v posameznih regijah pove¬ čala s 6,9% na 10,1% v zahodni Evropi (Nizozemska, Belgija, Francija, Nemčija, Avstrija, Anglija, Irska, Finska, Španija), s 6,9% na 9,4% v drugih razvitih državah (ZDA, Avstralija, Izrael, Japonska), s 2,1% na 2,5% v Latinski Ameriki (Argentina, Peru, Brazilija, Kolumbija in Mehika) in s 1,3% na 2,4% v srednji in vzhodni Evropi (Češka, Madžarska, Slovaška in Romunija) (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 5). > Ob navedenih podatkih je seveda potrebno upoštevati dejstvo, daje vrsta dejavnosti, ki jo organiza¬ cija izvaja, primarni element, ki determinira stopnjo profesionaiiziranosti organizacije. NVO, ki produci¬ rajo npr. zdravstvene storitve, so nujno višje profesionalizirane kol NVO, ki zgolj podpirajo neko dejavnost (Kramer, Lorentzen, Meiief, PasquinelH, 1993). ’ Zaposlenost je merjena kot zaposlenost za polni delovni čas. Zaposlenost za delni delovni čas je kon¬ vertirana v zaposlenost za polni delovni čas tako, da se upošteva standardno število ur za polno zaposle¬ nost v posamezni državi. Celotno število ur, kijih v enem letu volonterji “porabijo"za delo v NVO, je delje¬ no s standardnim številom ur za polno zaposlitev v posamezni državi. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ Graf: Zaposlenost v NVO kot delež celotne zaposlenosti v posameznih regijah 12 % 10 % 8 % 6% 4% 2 % 0% Evropa razvite države Amerika Vzhodna Evropa Vin johns Hopkins Comparative Project, 1998. V povprečju gre 60% celotnega časa volonterjev v tiste NVO, ki delujejo na področju športa in rekreacije ter socialnega varstva. Tudi okoljske in razvojne orga¬ nizacije pritegnejo precejšen delež časa volonterjev. Bolj zanimive kot povprečja, so razlike med regijami: - Podatki za zahodno Evropo kažejo, da so volonterji največkrat vključeni v NVO na področju športa in rekreacije, pa tudi v zagovorniške organizacije in organzaci- je za varstvo pravic (Comparative Project, 1998: 7). Te organizacije niso visoko pro¬ fesionalizirane. Visoko profesionalizirane so NVO na področjih zdravstva, izobra¬ ževanja in socialnega varstva, saj so v njih zaposlene tri četrtine vseh zaposlenih v NVO (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 6). - V latinskoameriških državah je 40% časa volonterjev v cerkvenih organizacijah, ki nudijo predvsem socialno varstvene storitve in pomoč. 15% časa porabijo volon¬ terji za delo v majhnih, na posamezne lokalne skupnosti vezanih razvojnih organi¬ zacijah. Za obe vrsti organizacij je značilno, da so nizko profesionalizirane. - V drugih razvitih državah, predvsem v ZDA, je skoraj 40% časa volonterjev porab¬ ljenega v NVO, ki delujejo na področju socialnega varstva, in 10% v zagovorniških organizacijah. Dejstvo je, da znaša v ZDA stopnja zaposlenosti v NVO na področju socialnega varstva le 16 % celotne zaposlenosti v neprofitnem sektorju in je dosti nižja od stopnje zaposlenosti v NVO na področju zdravstva in izobraževanja. Rekli bi lahko, da navedeni podatki dokazujejo obstoj odnosa igre ničelne vsote med volontarizmom in profesionalizmom - več profesionalcev/zaposlenih v orga¬ nizaciji, manj volonterjev. Vendar pa je, kot kažejo podatki za vzhodno Evropo, možen tudi povsem obrnjen odnos. V bivših socialističnih družbah so volonterji največkrat vključeni v organizacije na področju športa in kulture, te organizacije pa so tudi najvišje profesionalizirane (Comparative project, 1998: 8). Tudi rezultati TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ raziskav NVO, ki delujejo na posameznih področjih, predvsem organizacij na področju socialnega varstva, kažejo, da odnos igre ničelne vsote ni konsistenten; tako v ZDA kot na Nizozemskem so raziskovalci identificirali organizacije, ki so visoko profesionalizirane in skoraj brez vključevanja volonterjev v izvajanje dejav¬ nosti, pa tudi takšne, ki imajo visok delež zaposlenih profesionalcev, vključujejo pa tudi precejšen delež volonterjev (Kramer, 1981: 202). Iz navedenih ugotovitev sklepamo, da lahko odnos med profesionalizmom in volontarizmom opredelimo kot igro ničelne vsote (več profesionalcev, manj volonterjev), pa tudi kot igro pozitivne vsote (več profesionalcev, več volonterjev). Ob tem velja upoštevati opozorilo tistih avtorjev, ki pravijo, da proces profesiona- liziranja sam po sebi ne omejuje niti ne povečuje možnosti za vključevanje volon¬ terjev v izvajanje dejavnosti NVO. Na te možnosti pa vplivajo drugi elementi, med katerimi je po mnenju številnih, pomembna predvsem menedžerska/upravljalska ideologija in znotraj nje še posebej stališče, ki ga imajo do volonterjev tisti vodilni, ki skrbijo za vsakodnevno delovanje organizacije (Kramer, 1981: 209). Identificiramo lahko dve različni ideologiji upravljanja, kjer lahko eno označi¬ mo za tehnokratsko, drugo pa za demokratsko: - V osnovi tehnokratske ideologije je prepričanje, da so eksperti tisti, ki morajo oblikovati programe in voditi organizacije. Volonterji ne morejo bistveno prispeva¬ ti ne k formuliranju programov (kot člani upravnih odborov) ne k implementaciji programov; - V demokratski ideologiji je odnos med profesionalci in volonterji razumljen kot partnerski odnos, kjer lahko eni in drugi, vsak na svoj način, bogatijo proces obli¬ kovanja programov in njihove implementacije. V okviru te ideologije je vključeva¬ nje volonterjev v izvajanje aktivnosti v organizaciji pomembna menedžerjeva naloga. Vidimo, da čim bolj tehnokratsko je usmerjen menedžment posamezne NVO, tem manj spodbuja vključevanje volonterjev v izvajanje dejavnosti organizacije; in obratno, čim bolj se menedžment v NVO nagiba k demokratskemu načinu vode¬ nja, tem večji je ntaneverski prostor za vključevanje volonterjev v izvajanje dejav¬ nosti organizacij. Nedvomno je vključevanje oziroma nevključevanje volonterjev v izvajanje dejavnosti organizacij stvar odločitve menedžmenta. Je pa, kljub prepri¬ čljivosti tega argumenta, potrebno opozoriti, da je odločitev menedžmenta o tem, ali volonterje vključiti ali ne v izvajanje dejavnosti organizacij, bolj kot z menedžer¬ sko ideologijo pogojena z določenimi objektivnimi pogoji, ki jih mora menedž¬ ment pri oblikovanju svojih odločitev upoštevati. Odnos med profesionalizmom in volontarizmom je namreč boj zapleten, kot se kaže na prvi pogled. Zato poglej¬ mo najprej, kakšen je odnos med njima tam, kjer predstavlja etatizacija NVO osno¬ vo za njihovo profesionaliziranje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ Shema: Kompleksni odnosi med “profesionalizmom in volontarizmom” FORMALNI VOLONTARIZEM Menedžerska ideologija Povzroča delitev vlog PROCES PROFESIONALIZIRANJA Vrste aktivnosti, programov Zahteva specializacijo vlog Krepi Zahteva Omogoča Omogoča ETATIZACIJA ZASEBNIH NVO KOMERCIALIZACIJA ZASEBNIH NVO TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ Etatizacija NVO kot osnova za njihovo profesionaliziranje in formalni volontarizem - okvir konservativno-korporativističnega tipa sistema blagi¬ nje 5 Etatizacija NVO je proces, s katerim postajajo te producentke storitev za (soci¬ alno) državo. Natančneje rečeno, gre za proces, v katerem države/vlade naročijo pri NVO določene količine in določene vrste javnih storitev, to je tistih storitev, ki jih zagotavljajo vsem državljanom pod enakimi pogoji. Za produkcijo teh storitev vlade/države zagotovijo NVO tudi finančna sredstva. Tako definiran proces etatiza- cije NVO lahko operacionaliziramo kot državno/javno financiranje teh organizacij. Dominanten delež javnih/državnih sredstev v strukturi letnih prihodkov organiza¬ cije je potem indikator stopnje njene etatiziranosti. Proces etatizacije NVO se je pričel ob koncu devetnajstega oziroma v začetku dvajsetega stoletja predvsem v tistih evropskih družbah, v katerih se je pričel vzpo¬ stavljati konservativno-korporativistični tip sistema blaginje. V ZDA je tekel pred¬ vsem v šestdesetih letih, ko se je izoblikoval osnovni sistem odgovornosti države za socialno varnost državljanov in se je vzpostavil partnerski odnos med državo in neprofitnim sektorjem (Salamon, 1993: 35). Proces etatizacije NVO teče tudi danes predvem v tistih evropskih družbah, ki imajo močno razvit javni sektor (družbe s socialno-demokratskim tipom sistema blaginje) in kjer poskušajo vlade omejiti nadaljnjo ekspanzijo javnega sektorja tako, da “uporabijo” NVO kot producentke 5 Koncept sistema blaginje oziroma posameznih lipov sistemov blaginje ni identičen konceptu različ¬ nih lipov države blaginje, ki jih je R. Titmuss opredelil kot rezidualni, industrijski in inslitucionalni/redi- stributivni lip. Niti ni identičen konceptu “treh svetov ivelfare kapitalizma”, ki so jih po Esping-Andersenu (1990) razvijali tudi drugi družboslovci (Leibfried, 1992; Gough, 1996 itn.). Njihov koncept temelji na “miksu” vloge države in trga pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje državljanov oziroma so trije “svetovi iveljare kapitalizma, imenovani tudi “ivelfare regini es” so definirani glede na stopnjo “dekomod- ifikacije”, to je stopnjo neodvisnosti posameznika pri zagotavljanju socialne varnosti od trga (in odvisno¬ sti od države). Glede na številne kritike, je Esping-Andersen (1999) tri “ivelfare režime” rede finimi z vklju¬ čitvijo in pojasnitvijo vloge družine/gospodi njslva pri zagotavljanju socialne varnosti in blaginje posa¬ meznikov. Koncept sistema blaginje (ivelfare system) je odprl koncept, ki ne zajema le organizacij, programov, ukrepov, s katerimi država zagotavlja socialno varnost in blaginjo državljanom, temveč tudi tiste organi¬ zacije, programe in ukrepe, ki se oblikujejo in f unkcionirajo v skladu z logiko trga, pa nuli liste, ki se obli¬ kujejo v sferi civilne družbe in v sferi skupnosti. Zajema tako producente kol tudi uporabnike storitev, nji¬ hove norme in vrednote, jut tudi odnose med njimi, ki nastajajo pri upravljanju, financiranju, proizvod¬ nji in distribuciji dobrin in storitev, s katerimi si posamezniki zagotavljajo socialno varnost in blaginjo (Sik. Svetlik., 1988, Svetlik, Kolarič, 1987:23). Različni tipi sistemov blaginje temeljijo na različnih hierar¬ hijah sfer (trga, države, civilne družbe in skupnosti), ki so se v teku zgodovinskega razvoja izoblikovale v posameznih družbah. Mesto, ki ga posamezna sfera zaseda v hierarhiji, predstavlja pomen/odgovor¬ nost/težo te sfere za zagotovitev socialne varnosti in blaginje posameznikov. V realnosti sodobnih razvi¬ tih družb lahko prepoznamo najmanj pet različnig hierarhij sfer, ki so se izoblikovale predvsem v odvis¬ nosti od lega, kateri družbeni razred je v določeni družbi skozi daljše obdobje nadziral vzvode oblasti in kakšen je bil odnos med cerkvijo (cerkvami) in državo v lej družbi. Teh jiel hierarhij nam predstavlja jiel različnih lipov sistemov blaginje. To so: liberalni sistem blaginje, konservalivno-korporalivislični, socialno¬ demokratski, katoliški in državno-socialisiični sistem blaginje (več o lem v Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič, 2002: 53-67). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ tistih (javnih) storitev, ki jih javni sektor ne zagotavlja v zadostnem obsegu ali v zadostni raznovrstnosti. Podatki iz mednarodne raziskave kažejo, da so NVO najbolj etatizirane v druž¬ bah s konservativno-korporativističnim tipom sistema blaginje. Logika delovanja tega tipa sistema blaginje namreč primarno “opravičuje” etatizacijo NVO, to je nji¬ hovo uporabo s strani vlad oziroma držav. Te logike ni mogoče reducirati na “prin¬ cip subsidiarnosti” 6 , ki predstavlja osnovo za delovanje katoliškega tipa sistema blaginje, niti ni v tem tipu sistema blaginje vloga države rezidualna, kot je v liberal¬ nem tipu sistema blaginje. Nasprotno, v konservativno - korporativističnem tipu sistema blaginje deluje država v dveh smereh: - Na eni strani država “prisili” vse, ki participirajo na trgu delovne sile (zaposlene in njihove delodajalce), da se vključijo v obvezne sisteme socialnih zavarovanj. S plačevanjem prispevkov za zavarovanja zagotavljajo denarna nadomestila in storit¬ ve za vse tiste, ki niso več vključeni v delovni proces zaradi starosti, bolezni, inva¬ lidnosti ali zato, ker so brezposelni. Prispevki in “prejemki” so vezani na višino plače zaposlenega in tako delujejo v smeri ohranjanja njegovega relativnega druž¬ benega položaja (Clasen, Freeman, 1994: 11). Še več, na ta način država “podpira” sposobnost tistih, ki delajo oziroma so delali, da si zagotovijo (kupijo) socialno var¬ nost in blaginjo na trgu oziroma kvazi-trgu. - Na drugi strani prevzema država nase, sicer prek lokalnih vlad, tudi odgovornost za vse tiste, ki ne morejo vstopiti na trg delovne sile. Njim ne zagotavlja socialne varnosti in blaginje le prek sistemov socialnih pomoči (v denarju). Zagotavlja jim tudi soritve, predvsem socialno-varstvene storitve, in to tako, da jih praviloma, v okviru pogodbenih odnosov, naroči in plača pri NVO (Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič, 2002). Državo, ki na takšen način zagotavlja socialno varnost zaposlenim in ostalim državljanom, imenujemo socialna država. NVO so tako dejansko producentke sto¬ ritev za socialno državo. Njihova naloga je, da producirajo storitve, medtem ko nastopa država, na nacionalni in na lokalnih ravneh, v vlogi naročnika in plačni¬ ka/financerja produkcije storitev. Ta delitev dela med državo in NVO izhaja iz part¬ nerskega odnosa med državo in Cerkvami, ki je prav tako vtkan v strukturo kon- servativno-korporativističnega sistema blaginje. V tem odnosu nastopajo Cerkve kot ustanoviteljice/lastnice NVO, medtem ko država (lokalne vlade) igrajo vlogo financerja produkcije predvsem socialno-varstvenih pa tudi izobraževalnih in zdravstvenih storitev. Za (vsako) Cerkev kot institucijo je igranje vloge ustanovite¬ lja NVO izredno pomembno, ker si z njo zagotavlja legitimnost; enako pomembno je igranje vloge financerja za socialno državo, saj skozi njo kaže svojo privrženost vrednotam solidarnosti in socialne pravičnosti v družbi in si na ta način ohranja legitimnost. 6 V skladu s “principom subsidiarnosti” se država vključi v reševanje listih in samo listih problemov ; ki jih nižje instance ne morejo rešiti, NVO predstavljajo nižjo instanco. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ Tabela 1: Okvir konservativno-korporativističnega sistema blaginje Vir.Johns Hopkins Comparative Project, 1998. Iz tabele je razvidno, da predstavljajo javna sredstva (javni viri) dominanten delež v strukturi letnih prihodkov NVO v vseh družbah s konservativno-korporati- vističnim tipov sistema blaginje. V Belgiji znaša ta delež 77% vseh prihodkov NVO, v Nemčiji 64%, na Nizozemskem 60%, v Franciji 58% in v Avstriji 50%. Povedano seveda ne pomeni, da v družbah, skozi zgodovinski razvoj katerih so se vzpostavi¬ li drugi tipi sistemov blaginje, proces etatizacije, operacionaliziran kot držav¬ no/javno financiranje NVO, sploh ne poteka. Poteka, vendar nikjer javna/državna sredstva ne predstavljajo dominantnega deleža v strukturi letnih prihodkov NVO 7 . Njihova višina se povzpne do 1/3 letnih prihodkov. Na Finskem (socialno-demo- kratski tip sistema blaginje) predstavlja 36% v strukturi letnih prihodkov NVO, v Španiji (katoliški tip sistema blaginje) 32%, v ZDA (liberalni tip sistema blaginje) 30% in na Madžarskem (bivši državnosocialistični tip sistema blaginje) 27% (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 11). Državno/javno financiranje NVO, ne glede na to, v kakšni obliki poteka (letna dotacija, koncesijska pogodba, projektno financiranje itn.), ni le “tehnična operacija”, temveč krepi tendenco k profesionaliziranju NVO skozi tri med seboj prepletene učinke (Smith, Lipsky, 1993: 106-107): - Državno financiranje omogoča profesionaliziranje NVO, saj prinaša za to potreb¬ na sredstva. Ta sredstva omogočajo NVO, da stabilizirajo in razširijo svoje dejavno¬ sti/programe, in da dolgoročno načrtujejo več in bolje plačane zaposlene. 7 Izjema sta tukaj Irska in Izrael, ki jima, zaradi specifičnega razvoja ne moremo “pripisali" nobene¬ ga od petih opredeljenih lipov sistemov blaginje. Tisto, kar imata skupnega s konservalivno-korporativi- stičnim tipom sistema blaginje je partnerski odnos med državo in katoliško oziroma judovsko cerkvijo. Cerkvi sla ohranili vlogo ustanoviteljic/lastnic ne le socialnovarstvenih, ampak tudi- izobraževalnih NVO. Na Irskem znaša delež javnih sreslev v strukturi letnih prihodkov NVO 78% in je med '19 državami, za katere so raziskovalci uspeli zbrali podatke, sploh najvišji; v Izraelu znaša ta delež 64% (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 11). TEORIJA IN PRAKSA let, 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ - Skozi financiranje države/vlade praviloma zahtevajo profesionaliziranje NVO, saj postavljajo standarde/pravila o načinih in “o kadrih”, ki morajo biti upoštevana pri produkciji storitev, ki jih je naročila država; - S financiranjem države/vlade krepijo/pospešujejo proces profesionaliziranja NVO, saj merijo kakovost v organizaciji proizvedenih storitev s stopnjo profesio¬ nalne usposobljenosti zaposlenih, ki v tej produkciji sodelujejo; to sili organizaci¬ je, da poskušajo pritegniti vedno večje število višje usposobljenih kadrov. Podatki v tabeli 1 potrjujejo obstoj pozitivne korelacije med javnim/državnim financiranjem in stopnjo profesionaliziranosti NVO 8 . V vseh družbah s konserva- tivno-korporativističnim tipom sistema blaginje in z vzpostavljenim partnerskim odnosom med Cerkvijo, kot ustanoviteljico NVO, in državo, kot financerko, so NVO relativno visoko profesionalizirane. Na Nizozemskem je tako v NVO zaposle¬ nih 12,4% vseh zaposlenih v državi, v Belgiji pa je stopnja profesionaliziranosti neprofitno-volonterskega sektorja 10,5%. Nekoliko nižjo stopnjo profesionalizira¬ nosti NVO v Franciji (4,9%), Nemčiji (4,5%) in Avstriji (4,5%), kjer predstavlja javno financirje prav tako dominantni delež v strukturi prihodkov NVO, lahko pojasni¬ mo z usmerjenostjo socialne države k financiranju predvsem tistih NVO, ki zago¬ tavljajo socialnovarstvene storitve, in ne tudi k tistim ki zagotavljajo zdravstvene storitve, kot je to na Nizozemskem, in/ali izobrazbene storitve, kot je to v Belgiji. Vendar pa državno/javno financiranje NVO ne le da omogoča, zahteva in krepi proces njihovega profesionaliziranja, temveč posredno spreminja tudi vlogo volonterjev v organizacijah. Javno financiranje povzroča namreč ločevanje osred¬ nje dejavnosti organizacije, to je produkcije tistih storitev, ki jih je naročila država, od drugih, pomožnih dejavnosti. Izvajanje osrednjih dejavnosti je “rezervirano” za profesionalce, to je zaposlene v organizaciji, medtem ko so volonterji “potisnjeni” v izvajanje pomožnih dejavnosti in opravil (Smith, Lipsky, 1993:112). Ker pa finan¬ cer/država zahteva preglednost tudi pri izvajanju vseh pomožnih opravil v organi¬ zaciji, postajajo tudi ta pomožna opravila vse bolj definirana, vloge volonterjev pa vse bolj formalizirane. Vključevanje volonterjev v izvajanje, čeprav samo pomožnih nalog, pod takšni¬ mi pogoji, kjer mora biti vse vnaprej definirano in formalizirano, je za vodilne v organizaciji zelo zahtevna naloga, ki se ji, če je le mogoče, izognejo (in zaposlijo profesionalce). Podatkov, ki bi zapisano dokazovali, nimamo, nam pa podatki iz mednarodne raziskave zapisano ilustrirajo, ko kažejo, da so v zahodnoevropskih družbah (s konservativno-korporativističnim tipom sistema blaginje), kjer so NVO visoko profesionalizirane na področjih zdravstva (Nizozemska), izobraževanja (Belgija) in socialnega varstva (Francija, Nemčija, Avstrija), volonterji večinoma vključeni v tiste NVO, ki delujejo na področju športa in rekreacije, v zagovorniške 8 Seveda je možno, da državno financiranje NVO ne sproži v njih procesa profesionaliziranja, tem¬ več sproži proces deprofesionaliziranja. Državni uradniki lahko, v težnji, da hi obdržali stroške za pro¬ dukcijo naročenih storitev na čini nižji- ravni, postavijo nižje standarde od listih, ki veljajo v NVO. To se lahko zgodi v družbah, kjer je odgovornost države za socialno varnost in blaginjo državljanov rezidual- na (liberalni lip sistema blaginje). Kot dokazujeta Smith in Lipsky je proces deprofesionalizacije mogoče povezali z določenim tipom sistema blaginje in nikakor ne z državnim financiranjem NVO nasploh (Smith, lipsky, 1993:110). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ organizacije in organizacije za varstvo pravic. Te skozi svojo dejavnost ne produci¬ rajo storitev, za katere bi bila socialna država posebej zainteresirana, zato so v manjši meri financirane s strani države, nižje profesionalizirane (tudi zaradi nara¬ ve dejavnosti oziroma programov, ki jih izvajajo), vendar z več maneverskega pros¬ tora za vključevanje volonterjev. Sklepna ugotovitev, ki izhaja iz tega dela naše analize je, da je etatizacija NVO tisti proces, ki omogoča, zahteva in pospešuje proces njihovega profesionalizira- nja, in ki posredno spreminja tudi mesto in vlogo volonterjev v teh organizaci¬ jah. Komercializacija NVO kot osnova za njihovo profesionaliziranje in formal¬ ni volontarizem - okvir liberalnega sistema blaginje Osnovo za proces profesionaliziranja NVO lahko predstavlja seveda tudi njiho¬ va komercializacija. Komercializacija NVO je proces, ki ne vključuje samo poveče¬ vanja komercialnih aktivnosti, to je aktivnosti, povezanih s prodajo rezultatov dejavnosti organizacije na kvazi trgih. Ta proces vključuje tudi tekmovanje (konku¬ renco) med NVO samimi ter med njimi in zasebnimi profitnimi organizacijami, za tiste oziroma takšne uporabnike, ki lahko plačajo več za ponujene produkte oziro¬ ma storitve. Prostor, kjer se odvija to tekmovanje, je na meji med “pravim” trgom in kvazi trgom, kjer z davčnimi olajšavami “razbremenjene” NVO često predstavlja¬ jo nelojalno konkurenco pravim profitnim organizacijam (Rose, Ackerman, 1990). Proces komercializacije lahko operacionaliziramo kot prodajo rezultatov svojih dejavnosti (dobrin in storitev), skozi katero si NVO poskušajo pridobiti čim večji delež prihodkov. Indikator stopnje komercializiranosti organizacije je dominanten delež tržnih sredstev, to je s prodajo pridobljenih sredstev v strukturi letnih prihod¬ kov organizacije. Najbolj konvencionalna oblika prodaje je zaračunavanje “prispevkov” uporabnikom. Univerze, na primer, zaračunavajo študentom šolnine, muzeji zaračunavajo vstopnine, bolnišnice zaračuvajao oskrbne stroške bolnikom itn. Vendar to zaračunavanje prispevkov uporabnikom ni edina oblika prodaje. Gre lahko tudi za “pravo prodajo”, ko organizacija išče nove uporabnike (tržne niše), oblikuje nove storitve in produkte oziroma poskuša poiskati in izkoristiti vsako možnost in priložnost, da proda rezultate svoje dejavnosti čim bolj profita- bilno. Univerze, na primer, oblikujejo “izobraževalne vikend pakete” in jih proda¬ jajo izrednim študentom, bolnišnice odpirajo fitnes centre, muzeji odpirajo trgovi¬ ne, kjer prodajajo reprodukcije svojih eksponatov, itn. (Weisbrod, 1998: 10). Proces komercializacije NVO je tekel intenzivno v osemdesetih letih, predvsem v ZDA, Avstraliji in Angliji. V teh družbah se je v tem času, pod vplivom neoliberal- ne ideologije, “podrlo” v šestdesetih letih vzpostavljeno, sicer šibko., “parnerstvo” med NVO in državo. Prikrajšane za državna sredstva in brez možnosti, da bi njihov izpad nadomestile s sredstvi iz privatnih donacij, so se NVO obrnile k edinemu viru, ki jim je še preostal, to je k trgu. Ob koncu osemdesetih let komercialni priho¬ dek ni predstavljal le dominantnega deleža v strukturi prihodkov ameriških NVO, ampak je predstavljal več kot 50 % vseh prihodkov (Salamon, 1993: 35). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ Proces komercializacije se je intenzivno nadaljeval tudi v devetdesetih letih. Še več, predstavljal je trend v razvoju NVO, saj se je v času od 1990 do 1995 delež komercialnih prihodkov v strukturi letnih prihodkov v vseh v mednarodno razis¬ kavo vključenih organizacij, povečal kar za 58%, medtem ko je delež javnih sred¬ stev porastel za 34%, delež sredstev iz privatnih donacij pa le za 8% (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 13). Graf: Rast prihodkov neprofitnih organizacij, 1990 do 1995 Vir: Johns Hopkins Comparative Project, 1998. Proces komercializacije NVO seveda ne poteka enako intenzivno v vseh druž¬ bah. Najbolj intenzivno je prisoten v družbah, v katerih se je vzpostavil liberalni tip sistema blaginje. Logika delovanja tega sistema je tista, ki primarno pogojuje “gra¬ vitacijo” NVO k trgu. Liberalni tip sistema blaginje temelji na predpostavki, da so si državljani sposobni zagotoviti dobrine in storitve, ki jih potrebujejo, na trgu. Zaradi “napake trga”, ki ni sposoben zagotoviti kolektivnih dobrin in storitev v zadostnem obsegu, in zaradi rezidualne vloge (odgovornosti) države za socialno varnost in dobrobit državljanov, se v tem modelu odpira širok maneverski prostor za delovanje NVO; njihova vloga je, da producirajo in prodajajo dobrine in storit¬ ve na kvazi-trgih tistim uporabnikom, ki si teh ne morejo (ali nočejo) kupiti na čistem trgu (to je pri profitnih organizacijah); prodaja dobrin in storitev na kvazi trgih je v tem modelu osnovni (seveda pa ne edini) način za generiranje prihodka NVO (Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič, 2002: 53-67). Podatki iz mednarodne primerjalne raziskave to tezo potrjujejo. V Avstraliji in ZDA, družbah z liberalnim tipom sistema blaginje, predstavljajo komercialni pri¬ hodki krepko dominantni delež v strukturi prihodkov NVO; v Avstraliji prestavlja¬ jo komercialni prihodki 62% v strukturi prihodkov vseh NVO, v ZDA pa znaša nji¬ hov delež 57%. Nekoliko nižji je delež komercialnih prihodkov le v Angliji, kjer je, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ sicer z nekaj posebnostmi, prav tako etabliran liberalni tip sistema blaginje (tabe¬ la 2). Tabela 2: Okvir liberalnega tipa sistema blaginje Vir: Johns Hopkins Comparative Project, 1998. Nobenega dvoma ni, da komercializacija NVO omogoča proces njihovega pro- fesionaliziranja, saj zagotavlja za to potrebna sredstva. Podatki iz mednarodne raz¬ iskave nam to potrjujejo, saj kažejo, da so v Avstraliji, ZDA in Angliji, NVO relativ¬ no visoko in v približno enaki meri profesionalizirane 9 . Seveda pa komercializacija NVO ne pomeni le prodaje rezultatov dejavnosti organizacij. Pomeni tudi, kot smo že opozorili, penetracijo povsem tržnih odnosov v neprofitni sektor (Salamon, 1993: 1 6 ). Ti odnosi vključujejo konkurenco/tekmo¬ vanje med NVO samimi ter med njimi in profitnimi organizacijami za takšne upo- rabnike/klienteAupce, ki so sposobni ponujene storitve čim boljše plačati. V tem konkurenčnem boju so uspešnejše tiste organizacije, ki so sposobne učinkoviteje zadovoljiti posebne potrebe posebnih skupin uporabnikov/klientov/kupcev. To sili NVO, da na vseh ravneh organizacijskih aktivnosti zaposlujejo posebej usposo¬ bljene profesionalce, to je specialiste. Tako komercializacija NVO ne le da omogo- " Vendar pa podatki iz omenjene raziskave kažejo, da komercialni prihodek, to je s prodajo dobrin in storitev na kvazi-trgih pridobljen prihodek, ne predstavlja dominantnega deleža v strukturi prihodkov NVO le v družbah z liberalnim tipom sistema blaginje, temveč tudi v “katoliških" družbah (v Španiji 49%, v Peruju 68%, v Mehiki 85%). Nobeno presenečenje ni, da predstavlja komercialni prihodek dominanten delež v strukturi letnih pri¬ hodkov NVO v katoliških družbah. Nasprotno, to je povsem v skladu z logiko delovanja katoliškega lipa sistema blaginje, ki seje izoblikoval skozi zgodovinski razvoj teh družb. Ta tip sistema blaginje temelji na “principu subsidiarnosti'’, pri obrambi katerega vztraja predvsem katoliška cerkev. V skladu s tem princi¬ pom je za svojo socialno varnost iti blaginjo “odgovoren'' najprej posameznik sam, skupaj z družino in drugimi neformalnimi socialnimi mrežami, v katere je vpel (sorodstvo, sosedstvo itn). Takoj naslednjo “instanco"za nudenje pomoči in reševanje problemov posameznikov predstavljajo lokalno (v okviru žup¬ nij) organizirane mreže predvsem cerkvenih NVO. Vloga države je subsidiarna, kar pomeni, da se drža¬ va vključi v reševanje samo tistih problemov, kijih “nižje instance" ne morejo rešiti. Takšna pozicija, na eni strani države, na drugi pa katoliške cerkve, implicira prej, kol partnerski, konfliktni odnos med njima, saj predstavlja “dobrodelna dejavnost" (to je skrb za socialno varnost in blaginjo ljudi) predvsem za Cerkev, pa tudi za državo, pomemben instrument za pridobivanje legi timi lete. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ ča njihovo profesionalizacijo, ampak zahteva specializacijo znotaj NVO. Tam, kjer so potrebna specialna znanja in usposobljenost, da bi se zadovoljile potrebe klien¬ tov/uporabnikov, pa je dejansko zelo malo prostora za volonterje (Smith, Lipsky, 1993: 115). Komercializacija NVO tako ne le omogoča njihovo profesionaliziranje, ampak zahteva tudi njihovo specializiranje in tako posredno zožuje možnosti za sodelova¬ nje volonterjev v organizacijah. Navedeno ugotovitev lahko ilustriramo s podatki za ZDA. Tam v NVO, ki delu¬ jejo na področju zdravstva in na področju izobraževanja, skoraj ni mogoče najti volonterjev. Organizacije na teh dveh področjih so visoko profesionalizirane. V NVO, ki delujejo na področju zdravstva, je zaposlenih skoraj 50% vseh zaposlenih v NVO, nadaljnjih 22% jih je zaposlenih v NVO, ki delujejo na področju izobraže¬ vanja, medtem ko jih je v NVO, ki delujejo na področju socialnega varstva, zaposle¬ nih le slabih 15%. Razlaga za relativno nizko stopnjo profesionaliziranosti NVO, ki delujejo na področju socialnega varstva, je v dejstvu, da socialnovarstvenih storitev ni mogoče tako uspešno tržiti kot je to primer za izobrazbene in še posebej za zdravstvene storitve, saj tisti, ki socialnovarstvene storitve potrebujejo, praviloma nimajo sredstev, da bi zanje plačali. Nudijo pa te organizacije bistveno več mane- verskega prostora za vključevanje volonterjev, saj gre v ZDA več kot 40% celotnega inputa volonterjev v tiste NVO, ki delujejo na področju socialnega varstva (Salamon, Anheier in drugi, 1998) Profesionalizacija, etatizacija in komercializacija ter formalni volontari- zem v slovenskih NVO Podatki iz mednarodne raziskave kažejo, da imajo NVO v bivših socialiatičnih družbah podobne značilnosti, po katerih se istočasno razlikujejo od NVO v drugih družbah. To podobnost navznoter ter različnost navzven je mogoče pojasniti s kontekstom državno-socialističnega tipa sistema blaginje, ki se je v teh družbah vzpostavil v preteklih petdesetih letih socialističnega razvoja. Logika delovanja tega sistema je določala vlogo NVO - te niso bile pomembne kot producentke sto¬ ritev (storitve je zagotavljal javni sektor), pomembne so bile zato, ker so podpira¬ le sposobnost neformalnih socialnih mrež (predvsem družine), da je ta (lažje) skr¬ bela za svoje člane. Obstajale so predvsem v obliki društev, ki niso bila (visoko) profesionalizirana, vključevala pa so velik delež volonterjev; delovala so na vseh področjih, najštevilčnejša pa so bila na področju športa in rekreacije ter kulture (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 7). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ Tabela 3' Okvir državno-socialitičnega sistema blaginje Vir: Johns Hopkins Comparative Project, 1998. Iz tabele je razvidno, da so se opisane značilnosti, kljub razlikam v posociali- stičnem razvoju, ohranile povsod še globoko v devetdeseta leta. V lem 1995 so NVO v teh družbah še zmeraj najnižje profesionalizirane (z rahlim odstopanjem Češke), kar pomeni, da med njimi še zmeraj prevladujejo društva. Dominantna področja, na katerih delujejo, so še zmeraj področja športa in rekreacije ter kultu¬ re. Še zmeraj so si NVO podobne tudi glede na strukturo prihodkov. Zaradi deleža članarin, ki so jih raziskovalci v mednarodnem projektu uvrstili med komercialne vire izgleda, da predstavljajo komercialni viri dominanten delež v strukturi prihod¬ kov NVO tudi v teh družbah. Vendar pa je članarina tukaj prej donacija člana svoji organizaciji kot pa (vnaprejšnje) plačilo za določeno storitev 10 . Če to upoštevamo, potem “komercializacija” oziroma tržna usmerjenost NVO v teh družbah izgubi “ostrino”. Relativno visok delež prihodkov iz privatnih donacij, ki je v bivših socia¬ lističnih družbah, v primerjavi z ostalimi družbami, najvišji, je mogoče pojasniti z Raziskovalci so definirali članarino (inembership fee) kol vnaprejšnje plačilo dana svoji organiza¬ ciji za določeno storitev ati kakšno drugo ugodnost in jo tako izenačili s plačilom uporabnika za določe¬ no storitev (user fee); v določenih primerih se to dvoje seveda pokriva, v vseh pa ne in je članarina dejan¬ sko podpora organizaciji, ne da bi član v zameno kaj dobi! oziroma pričakoval. Razumevanje članarine kot prostovoljnega prispevka posameznika svoji organizaciji je prisotno predvsem lam, kjer med NVO pre¬ vladujejo društva. Razen v bivših socialističnih družbah je to primer tudi v skandinavskih družbah, kjer se je skozi njihov zgodovinski razvoj izoblikoval socialnodemokratski sistem blaginje, logika delovanja lega sistema blaginje namreč ne pušča veliko maneverskega [mostom za delovanje NVO; natančneje reče¬ no. v družbah s socialnodemokratskim sistemom blaginje NVO niso pomembne kol producentke storitev (le zagotavlja dobro razvit javni sektor), so pa pomembne kot ‘posrednice glasu" v odnosu do države in njenih javnih organizacij, listih posameznikov in skupin, katerih potrebe ostajajo kljub močnemu javne¬ mu sektorju nezadovoljene. Povečano javno financiranje NVO je prisotno v Skandinaviji kot strategija, s katero država brzda ekspanzijo javnega sektorja ter dopolnjuje njegovo ponudbo (Olsson, 1993: Pesloff 1992). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Zinka KOLARIČ dejstvom, da so v njihovi strukturi sponzorska sredstva podjetij; ta sredstva očitno predstavljajo osnovo tako za "profesionaliziranje” kot tudi za vključevanje volon¬ terjev predvsem v organizacije na področju športa in rekreacije, ki so še zmeraj tudi najštevilnejše (Salamon, Anheier in drugi, 1998: 7, 8, 10). Podoben “vzorec” nam odslikavajo tudi podatki, zbrani v letu 1996/97 na repre¬ zentativnem vzorcu slovenskih NVO. Tudi v Sloveniji, tako kot v vseh bivših sociali¬ stičnih družbah, med NVO še zmeraj prevladujejo društva. Drugih tipov organizacij (kot so zasebni zavodi, fundacije, socialna podjetja itn, ki so bili tudi vključeni v vzo¬ rec) je bistveno manj, vendar pa je v zadnjih letih proces njihovega ustanavljanja zelo intenziven. Društva so najštevilnejša na področju športa in rekreacije, potem kulture, sledijo gasilska društva; dokaj številna so tudi društva na področju socialne¬ ga varstva in zdravstva, bistveno manj pa jih je na področju izobraževanja. Glede na stopnjo profesionaliziranosti se slovenske NVO, v primerjavi z vsemi, v mednarod¬ no raziskavo vključenimi družbami, nahajajo na predzadnjem mestu. V slovenskih NVO je zaposlenih le 0,7% vseh zaposlenih v Sloveniji. Nižje profesionalizirane kot NVO v Sloveniji so edino še romunske NVO. Input volonterjev v slovenskih NVO je relativno velik, saj opravijo volonterji skoraj polovico toliko dela kot zaposleni v teh organizacijah (Kolarič, Črnak-Meglič, Vojnovič, 2002: 79-150). Glede na absolutno prevlado društev, ki so članske organizacije, lahko sklepa¬ mo, da predstavljajo članarine najpomembnejšo osnovo oziroma vir za (sicer nizko) profesionaliziranje slovenskih NVO. Članarine so največji posamični vir pri¬ hodkov, saj znaša njihov delež v strukturi letnih prihodkov skoraj 20%. K članarinam lahko dodamo javna (predvsem občinska) sredstva, ki omogočajo zaposlovanje predvsem v NVO na področju socialnega varstva (v invalidskih organizacijah, na primer) pa tudi sponzorska sredstva podjetij, ki omogočajo, da je v športnih orga¬ nizacijah zaposlen največji delež vseh zaposlenih v slovenskih NVO. Če vire prihod¬ kov slovenskih NVO združimo po isti metodologiji, kot je to narejeno v mednarod¬ ni raziskavi, potem predstavljajo v strukturi letnih prihodkov vseh NVO javna sred¬ stva (državni proračun in proračuni občin) 27%, sredstva iz privatnih donacij (dona¬ cije zasebnih fundacij, posameznikov in podjetij) predstavljajo 29%, delež članarin znaša kot rečeno 20%, medtem ko znaša delež čistih komercialnih/tržnih prihodkov (prodaja dobrin in storitev) 24%. Na osnovi takšne strukture prihodkov, slovenskih NVO ne moremo označiti ne za “etatizirane” in še manj za “komercializirane”; dru¬ gače rečeno, takšna struktura prihodkov dokazuje, da se (do leta 1996/97) procesa etatizacije in komercializacije, na katerih bi temeljil proces profesionaliziranja slo¬ venskih NVO, še nista zares pričela. Vsi trije, tesno medseboj povezani procesi, bodo zares stekli šele takrat, ko se bo v strukturi neprofitnega sektorja v Sloveniji pričel, ob društvih, povečevati delež drugih tipov organizacij. O tem, da se je to, v zadnjih letih dejansko pričelo dogajati, pričajo statistični podatki, ki kažejo, da je bilo v letu 2001 v Sloveniji registriranih 367 zasebnih zavo¬ dov, ki delujejo kot producenti storitev predvsem na področjih izobraževanja, soci¬ alnega in otroškega varstva, zdravstva itd; k tem lahko dodamo še 135 invalidskih oziroma socialnih podjetij, 106 fundacij in 817 cerkvenih organizacij. Vsem tem organizacijam je skupno to, da niso društva, delujejo pa v javno koristne namene. Na drugi strani je bilo v letu 2001 registriranih tudi precejšnje število organizacij, TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ ki prav tako niso društva, delujejo pa ne v javno dobro, temveč v skupno dobro svojih članov; to so zadruge (cca 500), zbornice (88), sindikati (3615) in politične stranke (36). Pri večini teh organizacij je vrsta dejavnosti/programa, ki jo/ga izvaja¬ jo tista, ki zahteva njihovo profesionaliziranje; to pa, kot smo poskušali pojasniti prej, samo po sebi še ne pomeni, da ne morejo v izvajanje dejavnosti vključevati tudi volonterjev. Proces profesionaliziranja teh organizacij večinoma temelji na koncesijskih pogodbah, tudi na druge načine pridobljenih javnih sredstvih. Tako postajajo te organizacije do določene mere producentke storitev za državo, kar pomeni, da se etatizirajo. Etatizacija bo omogočala in zahtevala zmeraj višjo stopnjo njihovega pro¬ fesionaliziranja ob istočasni formalizaciji nalog in vloge (eventualnih) volonterjev. S sklepanjem koncesijskih pogodb oziroma naročanjem storitev pri NVO, drža¬ va omejujeje ekspanzijo javnega sektorja, vsekakor pa to še ne pomeni, da so/bodo javna sredstva postala dominantna v strukturi letnih prihodkov sloven¬ skih NVO. Prav tako v tem trenutku še ne moremo oceniti, ali se bo delež privatnih donacij, ki je v primerjavi z drugimi družbami zelo visok, bistveno zmanjšal. V njem prevladujejo, kot smo že dejali, sponzorska sredstva podjetij, ki so namenje¬ na predvsem športnim organizacijam in klubom. Vsekar pa je možno najti indice, da so podjetja pripravljena z donacijami podpreti tudi druge, in to ne le kulturne organizacije, ampak tudi organizacije na področjih zdravstva, socialnega varstva in izobraževanja - ob ustreznih davčnih olajšavah seveda. Tako pridobljena sredstva seveda ne morejo predstavljati osnove za profesionaliziranje NVO, lahko pa omo¬ gočijo lažje vključevanje volonterjev. Takšen razvoj bi deloma nevtraliziral pritisk na NVO, da se obrnejo k trž¬ nim/komercialnim virom. Analize namreč kažejo, da se NVO izrazito komercializi- rajo takrat, ko sredstva iz privatnih donacij ne zadoščajo, javna sredstva pa jim niso na razpolago (Gidron, Kramer, Salamon, 1992, Ware, 1989). S tem pa seveda noče¬ mo reči, da orientacija k trgu ni koristna za NVO; res je, da omogoča profesionali¬ zacijo oziroma zahteva celo specializacijo ter zmanjšuje maneverski prostor za vključevanje volonterjev; res pa je tudi, da povečuje konkurenco med NVO na soci¬ alnih trgih, jih tako sili k ponudbi kakovostnih storitev, uporabnikom pa omogoča možnost izbire. Če bi nadaljnji razvoj slovenskih NVO temeljil na dokaj uravnoteženi kombina¬ ciji javnih, komercialnih in zasebnih virov, bi se te organizacije zares lahko vzposta¬ vile kot vmesne/intermediarne strukture, ki so sposobne kombinirati logike delo¬ vanja, resurse in potenciale iz svojega okolja (sfere trga, sfere države in sfere skup¬ nosti) na inovativen način (Evers, 1995). Vsekakor pa bi bil/bo takšen razvoj možen le v toliko, v kolikor se bo v slovenski družbi ohranila “javna odgovornost za socialno”. To preprosto povedano pomeni, da javno/državno financiranje NVO ne bo predstavljalo nadomestila za tisto, kar mora zagotoviti javni sektor, temveč zgolj dopolnilo za tisto, česar javni sektor ne zagotavlja v zadostnem obsegu ali dovolj kvalitetno. Na tej točki - javno financiranje NVO kot nadomestilo ali dopol¬ nilo odgovornosti države (javnega sektorja) za socialno varnost in blaginjo držav¬ ljanov, se bodo postopoma izkristalizirale razlike v razvoju NVO v bivših socialistič¬ nih družbah. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 1/2003 Zinka KOLARIČ LITERATURA Clasen, Jochen and Frecman, Richard (1994); Social Policy in Germany. Harvester/ Wheatsheaf, Ncw York, London, Toronto, Sydney, Tokyo, Singaporc. Esping-Andersen, G. (1990): The Threc Worlds of \Velfare Capitalism. Cambridge, Polity Press Esping-Andersen, G. (1999): Social Foundations of Postindustrial Economics, Oxford University Press. Evers, Adalbert (1995): Part of the Wclfare Mix: the Third Sector as an Intermcdiatc Area. Voluntas, 6/2, str. 159-182. Gidron, Benjamin, Kramer, Ralph and Salamon, Lester (1992): Government and the Third Sector: Emerging Relationship in Welfare States. Jossey-Bass Publishers: San Francisco. Kolarič, Zinka (1998): The Non-profit Sector as a Service Provider in Different Types of \Velfare Systems. V: Stubbs, Paul and Gregson, Kendra ed.: Social Policy, Protection and Practice - The Čare for Vulnerable groups in Bosnia-Herzegovina, IP ‘Svijetlost’ d.d., Sarajevo. Kolarič, Z., Črnak-Meglič, A., Vojnovič, M. (2002): Slovenske neprofitno-volonterske organiza¬ cije v mednarodni perspektivi, Založba FDV, Ljubljana Kramer, Ralph, Lorentz.en, Hakon, Melief, Willem and Pasquinelli, Sergio (1993): Privatisation in Four European Countries: Comparative Studies in Government - Third Sector Relationships. M. E. Sharpe: New York, London. Kramer, Ralph (1981): Voluntary Agencies in the Welfare State. University of California Press: Bcrkeley, Los Angeles, London. Leibfried, S.(1992): Towards a European Welfare State. V: Ferge and Kolberg (eds.): Social Policy in a Changing Europe, Bouldner.CO: Westview Press. Olsson Hort, S. (1993): Social Security in Sweden and Other European Countries; Three Essays. Stockholm ESO 1993. Pestoff, Victor (1992): Third Sector and Co-operative Services: An Alternative to Privatisation. Journal of Consumer Policy, Vol.15, St..l, str.21-47. Rose-Ackerman, S. (1990): Competition between Non-Profits and For-Profits: Entry and Growth, Voluntas Vol.l Št..l. str. 13-25. Salamon, Lester (1993): The Marketisation of Welfare: Non-profit and Forprofit Roles in America’s Welfare State. Social Service Review, Vol.67, Št. 1, str.16-39. Salamon, Lester (1995): Partners in Public Service - Government-Non-profit Relations in the Modern Welfare State. The Johns Hopkins University Press, Baltimore and London. Salamon, Lester, Anheier, Helmut and Associates (1998): The Emerging Sector Revisited: A Summary. The Johns Hopkins Comparative Non-profit Sector Project, Phase II. Center for Civil Society Studies. Sik, E. and Svetlik, I. (1988): “Shifts in the Welfare Mix: Significant Fcatures in Countries with Planned Economy; Similarities and Differences”. V: Evers, A. and Wintersberger, H. ed.: Shifts in the Welfare Mix, European Centre for Social Welfare Training and Research, Vienna. Smith, Števen and I.ipsky, Michael (1993): Non-profit for Hire: The Welfare State in the Age of Contracting. Harvard University Press: Cambridge, London. Van Til, John (1988): Mapping the Third Sector: Voluntarism in a Changing Social Economy. The Foundation Center, Washington Ware, Alan (1989): Between Profit and State: Intermediate Organisations in Britain and the United States. Polity Press. Weisbrod, Burton A. (1998): To Profit or Not to Profit - The Commerdal Transformation of the Non-profit Sector. Cambridge University Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK KOMUNITARISTIČNI PRISTOPI K NOVINARSTVU: NASLOVNIK KOT SUBJEKT Povzetek. Kriza sodobnega novinarstva je tudi kriza naslov¬ nika. Model klasičnega novinarstva predpostavlja skupnost naslovnikov, ki jih opredeljuje status državljanov kot nosil¬ cev sporočanjskih pravic. Novinar ima do njih primarno odgovornost. Toda naslovnik tržnega novinarstva ni držav¬ ljan; sporočevalec sporoča množičnim potrošnikom in potencialnim volilcem. Občinstvo je objekt njegovega mono¬ loga in ima zanj vrednost kot sredstvo za doseganje ciljev ekonomskih in političnih akterjev. Komunitarističnipristopi poudarjajo spodbujanje javnega pogovora o skupnih javnih zadevah kot primarno vlogo novinarstva. Pogovorno novi¬ narstvo in javno novinarstvo prispevata k uresničitvi naslovnika kot subjekta. Ključni pojmi: novinarstvo, naslovnik, javnost, subjekt, etika, komunitarizem, dialog, pogovor, javno novinarstvo Uvod Velik del strokovno-znanstvene literature v devetdesetih letih 20. stoletja ugo¬ tavlja krizo novinarstva ali celo napoveduje njegov konec. * 1 Primerjava zahtev kla¬ sičnega novinarstva z analizo novinarske prakse utemeljuje tezo, da kriza novinar¬ stva ne zadeva samo novinarja kot subjekt, 2 ampak je v krizi tudi naslovnik. Sporočevalci tržno naravnanega novinarstva ga ne pojmujejo kot cilj na sebi, kot nosilca sporočanjskih pravic in za demokracijo odgovornega državljana. Naslovnik je predvsem objekt njihovega monologa in ima zanje vrednost kot sred¬ stvo za doseganje ciljev ekonomske in/ali politične moči ter oblasti - torej kot mno¬ žični potrošnik ali potencialni volilec. Pomembno vprašanje je, kako sprejema * Dr. Metila Roler Kovačič, docentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani, 1 Med raziskovalci je razširjeno prepričanje, da množično sosporočanje, kot ga poznamo, “umira’’ (Hardt, 1996: 21). Bardoelpiše o bojazni, da se približuje “konec kritičnega novinarstva’’ (1995: 284), Dahlgren (1993: S) pa opozarja, da ne gre te za vprašanje, kaj predstavlja kakovostno novinarstvo, ampak tudi za problem določanja, kaj je in kaj ni novinarstvo. Iggers (1999:5) se sprašuje, ali bo novi¬ narstvo sploh preživelo. Kurtz (1998) trdi, da je novinarstvo dejansko v trojni krizi: krizi zaupanja, krizi verodostojnosti in krizi, ki se kaže v labtoidizaciji, v “vzponu tabloidnega in trivialnega na naših straneh in zaslonih, in v naraščajočem pritisku, da bi se /novinarji - op. M. P. K/prilagodili vrednotam svojih kor¬ poracijskih lastnikov’’. 2 Več o krizi identitete novinarstva in novinarja kol subjekta glej v doktorski disertaciji Melite Poler Kovačič Mesto subjekta v sodobni novinarski etiki (FDV, Ljubljana, 2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 57-73 Melita POLER KOVAČIČ mesto, ki mu ga s tako obravnavo dodeljujejo; ali si prizadeva biti dejaven, kritičen in odgovoren subjekt, ki novinarska sporočila tehta in svoje zahteve ter mnenja posreduje s povratno informacijo? Namen članka je opisati mesto naslovnika v (prevladujoči) klasičnonovinarski normi in v tržnonovinarski praksi, opredeliti pojem “naslovnik kot subjekt" in predstaviti možnosti spodbujanja sodelovanja naslovnikov v novinarskem sospo- ročanju. Vzpostavitev naslovnikov kot subjektov, kot “aktivnih, raziskujočih držav¬ ljanov, ki imajo kaj pomembnega povedati o tem, kar zadeva njih in njihovo skup¬ nost” (Anderson in drugi, 1994: 69), vidimo v dialoškem sosporočanju. Novinarstvo je v luči komunitaristične filozofije občestvena dejavnost , ki s poudar¬ kom na skupnosti odpira drugačne poglede na vloge novinarstva in mesta njego¬ vih akterjev v množičnem sosporočanju prihodnosti. Mesto naslovnika v novinarskem sporočanju Naslovnik - državljan ali potrošnik? Enotne opredelitve klasičnega novinarstva ni, obstaja pa vsaj precejšnje soglasje o tem, kako ga razumemo, meni Dahlgren (1993: 7). Skupna točka različnih defini¬ cij je, da identiteto novinarstva opredeljujejo na temelju njegove javne funkcije, kot dejavnost za obče dobro. Dahlgren (1996: 61-62) govori o “visokomodernistični” ali “klasični” paradigmi novinarstva, ki temelji na tradicionalnih liberalnih idealih demokracije in državljanskih pravic. McManus (1994: 24) kot glavno novinarsko normo navaja “javno razsvetljevanje”. Je predvsem model in kot ideal usmerja novinarjevo delovanje; upovedujejo jo učbeniki, formalizirani predpisi in novinar¬ ski kodeksi. Preambula Kodeksa slovenskih novinarjev (2002) določa, da je prvo vodilo dela novinarjev “pravica javnosti do čim boljše informiranosti”. 3 Normativna paradigma opisuje novinarja kot “služabnika javnega interesa” (McNair, 1998: 21), ki je primarno odgovoren naslovnikom kot državljanom, nosil¬ cem sporočanjskih pravic. Idealna ali zaželena podoba novinarstva se razlikuje od realne, opozarja McNair (1998: 19): rezultati (sicer različnih) pristopov k analizi novinarske prakse potrjujejo, da novinarstvo (pogosto) služi vladajočim, zasebnim, sebičnim inter¬ esom. Z izrazom tržno novinarstvo označujemo novinarsko sporočanje, podreje¬ no ekonomskim in/ali političnim interesom; z njim opisujemo dejansko stanje sodobnega novinarstva, v katerem ugotavljamo prevlado zabavnega in dobičko¬ nosnega nad javnim diskurzom. Položaj naslovnika v njem se razlikuje od tistega, ki mu ga dodeljuje klasično novinarstvo, saj je danes “zelo malo govora o bralcih kot državljanih,” izkušnje iz prakse opisuje Iggers (1999: 78). Primaren je cilj zado¬ voljevanja potrošnikov - množičnega občinstva, ki sodeluje na trgu z nakupom določenega proizvoda ali storitve. Namen ni zagotoviti javnosti, kar potrebuje , ampak ponuditi občinstvu, kar (domnevno) hoče in bo kupilo oziroma kar hoče 3 Splichal (2002: 14) kri lično opozarja, cla se novinarji sklicujejo le na pravico bili obveščen, ne pa tudi na pravico svobodnega objavljanja mnenj. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ (potrebuje) in bo za to tudi plačal nosilec določenega interesa. 1 Dobičkonosni motivi zahtevajo usmerjanje množičnih občil k čim večjemu občinstvu. Da bi ga dosegla, se morajo “izogibati ‘elitnim’ (posebnim, zahtevnejšim) temam, ki zani¬ majo sorazmerno ozek krog ljudi, in ‘ekstremnim’ stališčem” (Splichal, 1994:1032). Uredniki in novinarji svoje presoje utemeljujejo z razlogom, da “zgolj dajejo javno¬ sti tisto, kar si želi” (Belsey, 1992: 79; Anderson in drugi, 1994: 57), da upoštevajo, “kaj javnost hoče” (Gordon in drugi, 1996: 231; Underwood, 1995: xviii). Argument “naj odloči javnost” je glavna opora tržnega novinarstva, ugotavlja McManus (1994: 176). Ali je javnosti treba dati, kar si “želi”? Naše videnje o tem, kaj si javnost želi, je neizogibno usmerjeno v preteklost, javni interes pa se spreminja. Ali javnost lahko ve, kaj hoče? Javnost ve, katero izmed alternativ, ki jih je že izkusila, ima raje, ne more pa vedeti, ali želi nekaj, česar še ni izkusila. Kdo so “javnost”? Obstaja več jav¬ nosti, in ko govorimo o tem, da javnost nekaj hoče, po navadi mislimo na to, kar naj bi hotel določen del javnosti. Ta vprašanja oziroma probleme izpostavljata Rivers in Schramm (1957:196-197). Zagovorniki pristopa, da je treba občinstvu dati tisto, kar si želi, izhajajo s stališča, da ljudje vedo, kaj hočejo , in da to sporočajo novinarskim organizacijam s številom prodanih izvodov, gledanostjo in drugimi vrstami “povratnih informacij”, vključno s pismi in telefonskimi klici. Menijo, da je prepričanje novinarjev o tem, kaj ljudje potrebujejo, in vsiljevanje novic, ki jih naslovniki nočejo ali ne morejo uporabiti, predrzno. Z zagotavljanjem tega, kar ljudje hočejo, naj bi “rešili” več problemov: odstranili dilemo odločanja, kaj ljudje potrebujejo, pripravili prostor za relativno poceni informacije in poudarili novice kot proizvod, ki ga bodo ljudje kupili in bo zato zaželen vir oglaševanja (Anderson in drugi, 1994: 61-62). Ne glede na to, kar ljudje govorijo anketarjem in politikom, vsakodnevna prak¬ sa dokazuje, da jih veliko bolj zanima šport in zabava ter spolni škandal kot pa poznavanje sveta politike, je prepričan Sparks (1988: 217). Bernstein meni, da je občinstvo sokrivo za stanje sodobnega novinarstva, ker kaže volčjo lakoto po “opravljanju, čvekanju in preprostih odgovorih na težka vprašanja” (1997: 59), medtem ko interes za težko in kompleksno upada. Tudi Hachten (1998: 8) se stri¬ nja, da javnost ni “nedolžna”. Koširjeva (1996:170) pa ugovarja trditvam, da naslov¬ niki hočejo le senzacionalizem; množična občila so jih navadila nanj in druge izbi¬ re pogosto sploh nimajo. Navidezna raznolikost ponudbe ne pomeni, da ima jav¬ nost več izbire; ko se odstrani “embalaža”, lahko vidimo izredno poenotenost vse¬ bine. Množična občila “zahteve” občinstva (so)ustvarjajo in ne zgolj “odgovarjajo” nanje. Klasičen izgovor, da so novice odsev tega, kar ljudje hočejo, lahko primer¬ neje izrazimo z besedami, da novica postane “to, kar imajo ljudje raje med tistimi izbirami, ki jim jih ponudimo zaradi dobičkonosnosti” (Bennett, 1996: 129). ' Patterson in VVitkins (1994:116-118) opredeljujeta razliko med pojmi, kijih razpravljata o potrebah javnosti pogosto izenačujejo ali mešajo: imeti pravico vedeli, morati- vedeti, želeli/hoteti vedeli. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ Naslovnik - ujetnik novic? Sodobno raziskovanje ne govori več o enostavnem neposrednem vplivu množič¬ nih občil na občinstvo (Luthar, 1995: 30-32). Eden novejših pristopov aktivnost občinstva obravnava kot spremenljivko (Severin, Tankard, 1997: 33): medijski upo¬ rabniki naj bi pri predelovanju vsebin včasih bili selektivni in racionalni, drugič pa naj bi množična občila uporabljali za sprostitev in beg. Raziskovalci z različnimi teoretskimi stališči so sprejeli koncept občinstva z določeno stopnjo aktivnosti v odnosu do medijskih sporočil, vendar se ne strinjajo glede stopnje. Med teorijami, da množična občila manipulirajo z občinstvom, in teorijami, da občinstvo nadzo¬ ruje pomene sporočil, je vmesno stališče teoretikov, ki menijo, da se pomeni dolo¬ čajo “s pogajanji med pošiljateljem in prejemnikom sporočila” (Aucoin, 1996: 70- 71). Prepričanje, da naslovniki zlahka verjamejo vse, kar je v novinarskih poročilih, je sicer še vedno pogosto, vendar ta poenostavljena podoba ljudi kot miselnih ujet¬ nikov ni točna, meni Bennett (1996: 167). Nenehen boj nasprotujočih si stališč od njih zahteva, da aktivno prečistijo, urejajo in interpretirajo medijska sporočila, da bi se izognili popolni zmešnjavi. Ujetniki novic so na subtilnejši način, pri katerem gre za to, kako so informacije povezane z močjo in oblastjo. Posamezniki so ujet¬ niki novic do te mere, da so prej izolirani potrošniki političnih sporočil kot pa državljani, ki sosporočajo o skupnem političnem delovanju. Politično sporočanje je prisiljeno, da poteka v komercialnih občilih, kar pomeni, da je “javno komunici¬ ranje spremenjeno v potrošništvo in državljani v potrošnike” (Splichal, 1999: 19). Bagdikian (1992: 137) navaja, da številne resne raziskave, tudi tiste, ki jih izvaja medijska industrija sama, kažejo, da si ljudje želijo več resnih novic. Vendar ni nič čudnega, da informacijski programi o javnih zadevah, kakršni trenutno prevladu¬ jejo, pritegnejo le malo interesa, saj niso povezani s političnimi dejanji državljanov, trdi Bennett (1996: 31). Novice o sprejemanju nove zakonodaje govorijo o sporih, kompromisih, političnih spletkah in glasovanju; že v izhodišču so usmerjene na naslovnika kot pasivni objekt. Skupnosti, prisiljeni v vlogo opazovalca, se o zako¬ nodaji govori, le redko pa se pričakuje, da bi o njeni vsebini razpravljala, kaj šele, da bi jo določala. Novica je blago, kar pomeni, da odnos novinarske organizacije do skupnosti ostaja “odnos moči in oblasti pošiljatelja nad prejemnikom, gospo¬ stvo pripovedovalca nad tistim, kateremu govori” (Anderson in drugi, 1994: 102). Sporočevalec govori, njegov “objekt” pa posluša ali ne, sliši ali ne, razume ali ne. Tako ostaja pasivni objekt govorjenja, neudeleženi poslušalec. Množična občila se s svojimi občinstvi povezujejo predvsem tako, da so “obveščevalec relativno pasiv¬ nih opazovalcev” (Carey, 1974: 241). Tržno novinarstvo poteka kot medijski spekta¬ kel, spektakel pa - kot piše Debord - “od drugega pričakuje držo pasivnega spreje¬ manja” (1997: 43). Resolucija Sveta Evrope o novinarski etiki št. 1003 zahteva, da “naslovnike upoštevamo kot osebe in ne kot množico”, vendar tržno novinarstvo naslavlja množično občinstvo , 5 pri čemer niso pomembne potrebe in interesi naslovnikov kot oseb, ampak (čim bolj številne) množice. Pečjak (1994: 12, 146-147) govori o “nevidni množici”, o “medijski javnosti”, ki je v marsičem podobna pravim množi- 5 Izraz “množičen” ni le kvantitativna opredelitev, ampak tudi kvalitativna, saj določa množičnega porabnika kot “a to mizi ran ega posameznika množične družbe” (Vreg, 1990:37). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ cam, tudi v enosmernosti komunikacije. Vendar smo kritični tudi do modela kla¬ sičnega novinarstva. Povezava novinarja z naslovniki je tudi v njem predvsem eno¬ stranska, ko poteka prek vlog predstavnika in opazovalca. Sporočanje je dejansko sistem nagovora: to pomeni, da se ljudem govori, se jih obvešča, toda njihova last¬ na zaznavanja, dojemanja, sodbe nikakor ne vstopijo nazaj v proces, piše Carey (1974: 241). Obveščanje javnosti je enosmeren proces, v katerem A obvešča B (mu govori, mu sporoča). Gre za monolog , saj je povratnih informacij malo. Naslovnik redko odgovarja oz. napiše pismo uredniku, ugotavlja Schramm (1999: 66). Povratna informacija je posredno povzeta: prejemniki prenehajo kupovati publi¬ kacijo ali poslušati radijski program. Tržno novinarstvo sicer daje vtis, da povratne informacije obstajajo; toda tržne raziskave so “povratna informacija” potrošnikov, ne državljanov. Potrebe tistih javnosti, ki ne prispevajo k tržnim ciljem, so nepo¬ membne. To dokazuje upad resnega tiska, neupoštevanje informacijskih potreb revnih (ki niso potencialni potrošniki), manjšin in elitnih skupin, saj so njihove potrebe zaradi njihove majhnosti predrage. Novice o politiki lahko opišemo kot izid tekmovanja oziroma igre. Politiki igra¬ jo za podporo javnosti in temu primerno poskušajo vplivati na vsebino novic. Množična občila tekmujejo, kdo bo prvi dobil zgodbo ali da je vsaj ne bi zamudil. Naslovniki pa občasno vstopijo v igro kot glasovalci ali kot člani organiziranih interesov. Večino časa pa so opazovalci, trdi Bennett (1996: 6). Vloga politikov je v tej tekmi oziroma spektaklu aktivna; so subjekti, ki “vodijo igro”. Novinarji vlogo subjektov pogosto izgubljajo in (p)ostajajo objekti politične manipulacije na poti doseganja občinstva. Naslovnik kot tretji akter politične igre je prav tako objekt, ki ga politiki prek novinarjev obmetavajo s sporočili, prilagojenimi njihovim lastnim ciljem in koristim. Podoba naslovnikov kot ujetnikov novic ne pomeni, da imajo ljudje “oprane možgane”, da se pustijo voditi za nos ali da jih vanje usmerjeno stra¬ teško sporočanje kako drugače prikazuje kot nesposobne misliti po svoje, opoza¬ rja Bennett (1996: 168). Prepričljiv del raziskav dokazuje, da ljudje ne verjamejo vsega, kar se pojavi v množičnih občilih. Knowlton (1995: 65) navaja rezultate anket, da bralci in gledalci zaupajo novinarjem približno toliko kot prodajalcem rabljenih avtomobilov. Toda - če ostanemo pri tej primerjavi - to ne pomeni, da rab¬ ljenih avtomobilov ne bodo več kupovali oziroma da ob nakupu ne bodo mislili, da so storili dober posel. Pogosto tudi mislijo, da je rabljeni avtomobil edina izbi¬ ra, da si boljšega ne morejo privoščiti. Bennett (1996: 168-169) v raziskovanju vpliva političnih sporočil ugotavlja, da se ljudje pri uporabi medijskih informacij srečujejo z zaporniško dilemo-. Če ignorirajo ali dvomijo o vsem, kar vidijo, slišijo in berejo v množičnih občilih, postanejo izolirani in nezmožni oblikovati javno mnenje. Če presežejo dvome in postanejo del javnosti, morajo sodelovati tako, da prilagodijo svoje poglede raz¬ položljivemu medijskemu predmetniku zadev in stališč. Če izberejo bodisi izola¬ cijo bodisi privolitev, njihovo nezadovoljstvo narašča, kar kažejo raziskave javne¬ ga mnenja in volitve v zadnji četrtini prejšnjega stoletja. Dahlgren (1995:1) nava¬ ja, da se državljani vedno bolj umikajo z uradnega političnega prizorišča. Med vzroki je prav dejstvo, da je politično sporočanje predvsem monološko. Obstreljevanje državljanov s politično preračunljivimi sporočili vodi v “cinizem, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ izolacijo in miselnost nepripadnosti” (Bennett, 1996: 168-169), kar postane glav¬ ni način psihološke obrambe ljudi pred razočaranji političnih izkušenj. Nekateri sprejmejo določeno ideologijo ali politično usmeritev, drugi povsem opustijo politiko in se zatečejo v osamitev ali cinizem. Nekateri se odločijo, da je sodelo¬ vanje v javnem življenju kljub razočaranjem boljše od izoliranosti. Kljub upošte¬ vanja vrednim dokazom, da posamezniki aktivno izbirajo, prečistijo in pooseb¬ ljajo pomene, ki jih potegnejo iz novic, ostajajo ujetniki zaporniške dileme. Četu¬ di množična občila z ljudmi ne manipulirajo po mili volji, to ne pomeni, da so naslovniki subjekti. Naslovnik kot subjekt Uresničevanje naslovnika kot subjekta ni odvisno samo od novinarja. Tudi naslovnik si mora prizadevati za dejavno sodelovanje v medijskem sosporočanju. Schramm (1975: 38) je že pred desetletji izrazil trdno prepričanje, da lahko javnost v veliki meri doseže uveljavitev takega množičnosporočanjskega sistema, kakršne¬ ga želi, pogoj pa je, da javnost ve in tudi pove, kaj želi. Njene odgovornosti so naslednje (Schramm, 1975: 40-41): - Prizadeva si biti budna, zavzeta: pozorna je na to, kar objavljajo množična občila. - Poskuša biti razsodna: razmišlja o tem, kar ji množična občila ponujajo. - Nadzira spremljanje množičnih občil, na primer gledanje televizije pri otro¬ cih. - Svoje poglede posreduje množičnim občilom, svoje želje naredi znane. Naslovnik kot subjekt soodloča o svoji “usodi”. Čeprav je v shemi sporočanjske- ga procesa na koncu, ni pasivni sprejemnik, ampak sporočilo: 1. kritično interpre¬ tira, vrednoti, primerja, 2. (v povratni informaciji) izraža svoje poglede, mnenja, pripombe, predloge, potrebe, ki izhajajo iz njegovih sporočanjskih pravic in iz vloge državljana v demokratični družbi, 3. informacije množičnih občil tudi “upo¬ rablja” v skladu s svojimi pravicami in dolžnostmi. Pomembno vlogo pri tem imata medijska vzgoja in etika. Vzgoja in etika medijskih naslovnikov McManus upošteva “preoblikovanje javnih zahtev” (1994: 208) kot eno od možnih rešitev problema tržno usmerjenih množičnih občil. V vzgoji potrošnikov in spod¬ bujanju sodelovanja državljanov vidi možnosti za izboljšanje kakovosti ponudbe. Večje prizadevanje za medijsko pismenost bi lahko imelo za posledico izobraženo občinstvo, katerega interesi in zahteve ustvarjajo ekonomski trg, v katerem družbe¬ na odgovornost in etično vedenje prinašata ekonomske nagrade (Gordon in drugi, 1996: 235). Pomislek v zvezi z ekonomskimi utemeljitvami koristnosti etike je, da mnogi ali celo večina ljudj ne ve, kdaj si množična občila privoščijo neetično delovanje, in da jim zelo verjetno tudi ni mar. To potrjuje primer Slovenskih novic, ki imajo največ prodanih izvodov med vsemi slovenskimi dnevniki. Občinstvo ne bo nehalo kupovati tabloida, ker bi menilo, da napačno predstavlja realnost in si TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ celo izmišlja; pravzaprav je verjetno prav to razlog, da ga kupuje, trdi Merrill (v Gordon in drugi, 1996: 237). Številni naslovniki svojega branja, poslušanja in gledanja ne utemeljujejo na verodostojnosti in etiki množičnih občil. Medijsko pismeni naslovniki pa razume¬ jo, da obstaja razlika med novinarjem, ki skrbno poroča in razlaga pomembno ter zapleteno zgodbo, in dobro plačano televizijsko slavno osebnostjo, ki intervjuva popularnega glasbenika, kajti prvi “je služabnik javnosti in drugi je kvazizabavljač” (Hachten, 1998: 177). Vzgojo medijskih naslovnikov je najtežje mobilizirati; celo najvišje izobraženi člani javnosti so začeli uživati ob zabavnih novicah, opozarja McManus (1994: 209). Vendar obstajajo primeri dramatičnih sprememb v potroš¬ nji in stališčih do popularnih proizvodov, ki so se zgodile neposredno po vzgojnih dejavnostih. Medijska vzgoja je povezana z etiko. Ni dovolj, da naslovniki samo odpovedu¬ jejo naročnine in menjujejo kanale; odgovorno vedenje zahteva več. Razmerje med novinarjem in naslovnikom je treba razumeti kot “vzajemen proces, ki je odvi¬ sen od medsebojne obvezanosti” (Hamelink, 1995: 499). Iz vzajemnosti razmerja izhaja, da etika ne more biti omejena samo na pravice in prekrške medijskih ustvarjalcev, ampak tudi uporabnikov. Ti lahko postanejo viri informacij, ki novi¬ narju zagotovijo pristne ali varljive informacije. Lahko se vedejo kot nezanesljivi viri, ki postavljajo trditve o zadevah, ki jih ne poznajo, ali pretiravajo o dogodkih, ki so jim bili priča. Informacije lahko ponujajo zastonj ali poskušajo zaslužiti z njimi. Pravico do odgovora lahko izrabljajo za sebične namene in tako neodgovor¬ no zavzemajo medijski prostor ali čas. Po Hamelinkovem mnenju moramo medij¬ sko potrošnjo razumeti kot družbeno delovanje, ki vsebuje moralne izbire in pred¬ postavlja odgovornost zanje (1995: 502-504). Etika medijskih uporabnikov obsega identifikacijo in razumevanje situacij moralne izbire, doseganje soglasja o rešitvah in zagovor izbranega. Aucoin (1996: 74) navaja naslednja pravila: naslovnik naj bo pripravljen sodelovati v javnem diskurzu, zahteva naj dokaze o resničnosti novi¬ narskih poročil, ohranja naj zdrav skepticizem, razpozna in oporeka naj ideologi¬ jam pošiljateljev sporočil, prepoznava naj zasebne motive sporočevalcev, prispeva naj lastna razumevanja. Samo kritična razdalja ter premišljeno izbiranje množičnih občil in njihovih vsebin niso dovolj, da bi naslovnik postal subjekt. Da bi se polno uresničil, mora delovati. Občutek jaza oziroma osebnosti “izhaja iz udeleženosti in delovanja” (Anderson in drugi, 1994: 104). (So)delovanje državljanov se uresničuje v t. i. “jav¬ nem novinarstvu”, ki med drugim obsega prizadevanja za javni pogovor o proble¬ mih skupnosti, zato bomo o njem govorili kot o “pogovornem novinarstvu”. Navdihujejo ga komunitaristične ideje. Novinarstvo kot občestvena dejavnost Komunitaristični pogledi na novinarstvo izvirajo iz občestva, kar pomeni, da presegajo tako individualistično kot kolektivistično opredeljenost. Stališča komu- nitaristično naravnanih teoretikov množičnega sosporočanja so si v praksi - kljub TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ razlikam v filozofskih utemeljitvah - pogosto podobna. Prizadevajo si, da bi se novinarji bolj ukvarjali z medsebojnim povezovanjem družbenih sektorjev. Spodbujajo vlogo novinarstva kot katalizatorja za javno razpravo. Njihovo mesto ni niti pri posamezniku niti pri skupnosti, ampak v razmerju njune vzajemnosti (Craig, 1996:108, 114). Komunitaristično novinarstvo predstavlja filozofski odklon od prejšnjih, na liberalizmu utemeljenih teorij o vlogi tiska. Christians, Ferre in Fackler (1993: 13- 15) vidijo poslanstvo tiska v državljanski transformaciji in ne v zagotavljanju infor¬ macij; predlagajo komunitaristični model družbene medijske etike , ki poudarja: - Dialoški jaz-. Atomistični jaz je kulturno jedro zahodne civilizacije in oprede¬ ljujoča značilnost sporočanja od 18. stoletja naprej. Izvor razsvetljenskega duha je negativna svoboda, razumljena kot cilj po sebi. Trajen problem, ki ga razsvet¬ ljenstvo z vztrajanjem pri individualni avtonomiji ni uspelo rešiti, je strnitev člo¬ vekove svobode z moralnim redom. Individualna avtonomija označuje klasično libertarno teorijo tiska. Formalna medijska etika, ki se je razvila v tem okviru, je prav tako prepojena z individualističnim duhom. Odgovornost do sebe je glav¬ na norma, zaščita legitimnih meja drugih jazov je edini družbeni aksiom. Za ute¬ meljitev medijske etike potrebujemo pristop, ki ni osnovan na individualni avto¬ nomiji. - Obvezo skupnosti-. Osrednja značilnost človeškega bitja je skupnost. Osebe imajo določene neizogibne obveze ena do druge. Vrhovna življenjska vrednota - priznanje čistega človeškega dostojanstva - je temelj etike. Univerzalna solidar¬ nost je normativno jedro družbenega in moralnega reda. - Državljansko transformacijo: Komunitaristična teorija v simbiozi s sodobnimi medijskimi sistemi daje prednost državljanski transformaciji. Novica je narativni konstrukt, ki usposablja kulturna bitja za izpolnjevanje njihovih državljanskih nalog. Je hermenevtični proces, ki si ne prizadeva za obilico podrobnosti, ampak za interpretativni vpogled oziroma razumevanje. - Vzajemnost v organizacijski kulturi: Strukture množičnih občil morajo konča¬ ti individualistični kapitalizem oziroma pragmatizem moči. Kot ugotavlja Max Weber, medijske birokratske strukture temeljno oblikujejo novičarsko ustvarja¬ nje. Etični modeli morajo biti dovolj sofisticirani, da se lahko vtisnejo globoko v te sistemske oblike. Če komunitaristični standardi niso vključeni v medijske insti¬ tucije, sporočanje ne more preusmeriti svojega poslanstva v državljansko trans¬ formacijo. Institucije se predstavljajo z jezikom, zato so besedila, kot je na primer etični kodeks, močan vir za opredeljevanje moralnih obrisov institucije. Načelo vzajemnosti tudi zahteva, da sta oblast in odločanje razporejena pravično in da je delovno okolje dovolj humano. Tehnološko infrastrukturo množičnih občil je treba radikalizirati tako, da omogoča razcvet komunitarističnih motivov v organi¬ zacijskih okoljih. Značilnosti in zahteve komunitarističnega modela družbene medijske etike opažamo v javnem novinarstvu (public journalism), ki ga nekateri imenujejo državljansko novinarstvo (civic journalism) ali skupnostno novinarstvo (commu- nity journalism), ali pa - kot piše Merritt - “zgolj dobro novinarstvo” (1995: 113). Javno novinarstvo je po Iggersovem mnenju (1999: 9) morda zadnje najboljše upa- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ nje za prihodnost novinarstva kot javne prakse. 6 Predstavlja izziv za dotedanje novinarske tehnike, pa tudi za profesionalno držo novinarstva (Heikkilii, Kunelius, 1996: 81-82). Vključuje več miselnih premikov (Merritt, 1995: 113-114): - od omejene naloge “pripovedovanja novic” k širšemu poslanstvu prispevanja k dobremu delovanju javnega življenja, - od vzvišenega novinarja k pravičnemu udeležencu v javnem življenju, - od zgolj opisovanja, kako “gre kaj narobe”, k predstavljanju, kako bi lahko “šlo prav”, - od obravnavanja ljudi kot potrošnikov k priznavanju njihove vloge potencialnih akterjev pri sprejemanju demokratičnih rešitev javnih problemov. Primeri javnega novinarstva, ki jih opisuje Rosen (1994:376), imajo naslednje skup¬ ne značilnosti: pripravljenost novinarjev prenehati s starimi rutinami, željo po povezovanju z državljani in njihovimi problemi, poudarek na resni razpravi, osre¬ dotočenje na državljane kot igralce “javne drame” in ne samo njene opazovalce. Javno novinarstvo si prizadeva gojiti vezi z javnostjo, pospeševati razpravo o teža¬ vah skupnosti in rešitvah ter spodbujati državljane, da sodelujejo v javnem življe¬ nju (Craig, 1996: 115). Vlogo novinarstva pri pospeševanju javnih koristi lahko okrepimo tako, da sle¬ dimo misli politologa Glenna Tinderja, ki je skupnost delno opredelil kot “dialo¬ ško vpraševanje” (Lambeth, 1997: 229). Novinarji so odvisni od sodelovanja drugih, zato se morajo zavedati, daje novinarstvo v prvi vrsti komunitaristična, občestve- na dejavnost. Lambeth napoveduje, da se bodo novinarji in uredniki v prihodno¬ sti vedno bolj srečevali z zahtevami, naj “svoja občestva razumejo kot občestva in se z njimi tako tudi povezujejo” (1997: 236). Novinarstvo, ki je zavezano standar¬ dom odličnosti, spodbuja in podpira “vpraševanje” sodržavljanov ter tako širi meje skupnega “vpraševanja”. Imenovali ga bomo “pogovorno novinarstvo”. Pogovorno novinarstvo Ugotovili smo, da je za novinarstvo značilno enosmerno sporočanje z redko (in večinoma neuspešno) povratno informacijo. Množična občila posredujejo mono¬ log (pregovarjanje), ki se bistveno razlikuje od dialoga (prepričevanja). Prepričevanje zahteva sodelovanje nasprotne strani, ki jo poskušamo “premagati” z dokazi. Pregovarjanje pa je “nasilnejši”, enostranski proces, ki se ne opira na dia¬ log. Prejemnik je v dialogu aktiven, pri pregovarjanju pa pasiven (Encabo, 1995: 514-515). Novinarstvo bo v družbi, ki je preobremenjena z informacijami, teži pa jo pomanjkanje razumevanja, najbolje služilo in tudi imelo največjo možnost, da pre¬ živi, če bo delovalo kot pogovor (conversation). Pogovorno novinarstvo zavrača linearno zaporedje dogodki se zgodijo —> novinarji se jih udeležijo —> novinarji o njih poročajo —> javnost o njih sliši ali bere. Sporočanje ni zgolj pojav prenosa in 6 Rosen (1999:262, 270) navaja, cla so redki znanstveniki poskušali ugotoviti učinke uresničevanja javnega novinarstva v praksi; nekateri rezultati so spodbudni, drugi ne. Seveda pa javno novinarstvo še ni dokončno izoblikovano, saj se nenehno razvija. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ sprejema, ampak zapleteno prepletanje medsebojnih vplivov, od katerih mnogi niso nikoli formalno ali zavestno priznani (Anderson in drugi, 1994: 135). Poudarjanje dialoga ima pomembne posledice za opredelitev funkcij novinarstva: temeljno ni niti obveščanje niti zabava, ampak “prevzemanje odgovornosti za spodbujanje javnega dialoga o zadevah, ki so skupnega pomena za demokratično javnost” (Anderson in drugi, 1994: xx). Primarna vloga pogovornega novinarstva je zagotavljanje foruma za razpravo o javnih zadevah. Funkcije preiskovanja, raz¬ krivanja in obveščanja so za novinarja ustrezne, vendar jih mora uravnotežiti s funkcijami poslušanja, pogajanja, prilagajanja in odkrivanja z dialogom. Pogovor ne more biti enostranski: novinarstvo mora občasno prepustiti besedo, “več poslu¬ šati in manj govoriti” (Anderson in drugi, 1994: 12). Tako so novinarji udeleženci javnega dialoga, pospeševalci in ne zgolj dobavitelji diskurza. Dialog je najbolj avtentičen način razmerja do drugega. Gre za razmerje, ki ga Martin Buber imenuje jaz-ti: človek, s katerim sem v dialogu, “ni moj predmet; naloženo mi je, da z njim sodelujem” (1982: 107). Povezovanje novinarstva s pogovorom se morda zdi nenavadno, kajti pogovori običajo potekajo medoseb¬ no, iz oči v oči, na zabavah, za jedilnimi mizami ipd. Slovarji opredeljujejo pogo¬ vor kot neformalen. Kako lahko potemtakem v njem sodeluje institucija, kot je tisk? Nofsinger (1991: 3-4) ugotavlja, da ima pogovor poleg neformalnosti še tri splošne lastnosti: - Njegova osnovna značilnost je vzajemnost-, v njem sodelujeta najmanj dva člo¬ veka. Predpostavlja medsebojno priznanje udeležencev in priznanje, da govor vsakega od njih prispeva k zaporedju sporočil ter da lahko vsi udeleženci govo¬ rijo in so slišani. - Udeleženci upravljajo pogovor lokalno, na mestu samem. Vnaprej določena pravila glede časovnih omejitev, scenarija ipd. naj ne bi bila značilna za pogovor. Udeleženci ga vodijo sami, brez zunanjih usmeritev, vendar v okviru implicitnih pravil jezika in kulture. Sami določajo, kdo bo govoril, kako dolgo in po kakš¬ nem vrstem redu. Organizacija in vsebina nista vnaprej določeni ali načrtovani na kak poseben način, čeprav se udeleženci usmerjajo k nekaterim pravilom vodenja pogovorov. - Pogovor je nekaj vsakdanjega in praktičnega. Naše življenje je prežeto s pogo¬ vori; znova in znova se vsak dan različno dolgo pogovarjamo o različno pomembnih zadevah. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ Raziskave kažejo, da pogovor služi kot temelj za druge oblike sporočanja in družbene organizacije nasploh, navaja Nofsinger ( 1991 : 4 - 5 ). Uporabljamo enake postopke in vzorce kot v pogovoru, čeprav pogosto v prilagojeni obliki. Pogovor je osnova kompleksnejših družbenih organizacij, potemtakem tudi sosporočanja v okviru množičnih občil. Pogovor in novinarstvo sta v določenem pogledu spremljajoča pojma: oba sta povezana s pristnimi, vsakdanjimi sporočanjskimi zadevami, oba sta odvisna od pretirano tanke linije med novim in starim oziro¬ ma že znanim. Pogovor je za novinarstvo pomemben na več ravneh (Anderson in drugi, 1994 : 19): 7 - Novinarstvo spodbuja pogovor med ljudmi o skupnem vključevanju v javne zadeve, kar imenujemo 1 javni pogovor”. Novinarji iščejo priložnosti za izzivanje ljudi k premišljevanju, pogovarjanju, delovanju. Prizadevajo si vzpostaviti forum, znotraj katerega je mogoče slišati in primerjati različne glasove in zahteve. - Da bi javni pogovor lahko vzdrževali, morajo biti novinarji kompetentni, aktivni in etični na drugi ravni - ravni “medosebnega pogovora". Upoštevati morajo, koliko novic izvira iz njihovih lastnih pogovorov z uradniki, predstavniki oblasti, očividci dogodkov in “običajnimi” državljani, ne pa iz golih “zasliševanj”. - Tretja je raven “institucionalnegapogovora”. Ljudje, ki berejo ali poslušajo novi¬ ce, morajo čutiti, da je novinarska organizacija dovzetna, dostopna in odzivna, da posluša, je prilagodljiva in odprta za spremembe, ki so rezultat sosporočanja z jav¬ nostjo. Dialog kaže in je obenem odvisen od naslednjih značilnosti, v katerih lahko prepoznamo načine, kako naj novinarstvo redefinira svoje poslanstvo (Anderson in drugi, 1994 : 25 - 31 ): - Neposrednost navzočnosti: Udeleženci dialoga so eden drugemu na razpolago in si prizadevajo zagotoviti vzajemno dostopnost sporočil. - Nepričakovane, nepredvidene posledice: Dialog je odprt za presenečenja, za vdor nepričakovanega, čeprav je veliko sporočanja nujno načrtovanega. - Priznanje “neznane drugosti”-. Partnerji v pogovoru ne morejo videti, slišati ali interpretirati sveta na enak način. Za novinarja in njegovega intervjuvanca je bistveno, da na določeni ravni spoznata in priznata, da ne moreta popolnoma doživeti stališč drug drugega. Številni vidiki doživetij določene osebe bodo ostali skrivnostni, edinstveni in “neznani” glede na doživetja druge osebe. 7 Uporaba prispodobe pogovora za novinarstvo ni nova, opozarjajo Anderson in drugi (1994:20). Obstaja bogata tradicija raziskovanj, ki kot temelje družb opisujejo vsakdanji govor njihovih članov ozi¬ roma razumejo družbene strukture kol oblike ustvarjalnega pogovarjanja. John Dewey na [miner izraža skrb, da bo sporočanje postalo zgolj sredstvo govorjenja ljudem, kaj naj počnejo in mislijo. Pogovor pov¬ zdiguje kol prvi sporočanjski pogoj demokratične javnosti: “Ideje, ki niso sporočene in kijih nihče ne more izmenjali, ki jih nihče ne obnavlja, tako da bi jih ponovno izrazil, so zgolj samogovor; in samogovor ni nič drugega kol prelomljena in nepopolna misel. ° (1999:147-148) Zamišlja si družbo ljudi, ki se pogovar¬ jajo. ki se s sporočili srečujejo in nanje odgovarjajo kot udeleženci in ne kol potrošniki novic. Deweyjeva filozofija predstavlja poseben vidik ameriškega pragmatizma, kije motiviral tudi socialne filozofe in soci¬ ologe. simbolične interakcionisle. Velik del njihove filozofije temelji na nauku Georgea Herberta Meada, ki pogovor pojmuje kol bistvo človeškega udejstvovanja. “Načelo, ki sem ga opredelil kol temeljno načelo človeške socialne organiziranosti, je komuniciranje, ki vključuje participacijo v drugem, "piše Mead (1977: 189). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ - Usmerjenost k sodelovanju-. Zanimanje zase in zanimanje za druge sta v dialogu prepletena. Konflikt ni nujno nasprotnik dialoga. Novinarstvo naj omogoča izraža¬ nje tistim, ki nimajo možnosti ali ne morejo povedati svojih stališč; k družbenemu dialogu lahko prispeva tako, da zagotavlja prostor za alternativna mnenja. - Odprtost-. Pogovor vključuje osebe, ki so si pod vplivom prepričljivih sporočil pri¬ pravljene premisliti in prilagoditi svoja dejanja. Čeprav trdno zagovarjajo svoja sta¬ lišča, imajo pogum priznati, da je drugo stališče lahko pravilno. - Vzajemna zveza-. Govornik in poslušalec drug drugemu postavljata meje. Za vse, kar je v pogovoru rečeno, lahko domnevamo, da označuje to, kar govornik misli ali namerava, in tudi to, kako govornik sodi ali vidi poslušalca. Poslušalec razvija identiteto in spoznava, kdo je, z interpretacijo tega, kako je nagovorjen. Obseg interpratacije pa vpliva na to, kaj bo zatem dejal. - Časovni tok: Pogovora ne moremo analizirati ločeno od njegove preteklosti ali pričakovane prihodnosti. Omogoča zvezo preteklosti prek sedanjosti s prihod¬ nostjo. - Pristnost, verodostojnost-. Prispevki udeležencev temeljijo na pogosto neizrečeni predpostavki, da se to, kar druga oseba govori, ujema s tem, kar dejansko misli. Ljudje občasno seveda govorijo drugače, toda če bi neverodostojen govor upošte¬ vali kot normo, bi onemogočili pogovor v najbolj pristnem smislu. Izmenjava neza¬ nesljivih sporočil ne izpolnjuje pogojev, da bi jo lahko imenovali pogovor. Anderson in drugi (1994: 109-110) predlagajo več načinov, kako naj novinar sodeluje s člani skupnosti: pogovarja naj se vsaj z eno osebo na dan, ne nujno zara¬ di iskanja zgodbe, ampak zaradi iskanja novih pogledov in kontekstov; izjave jav¬ nih uslužbencev naj navaja, ko je nujno, sicer pa naj se pogovarja z “običajnimi” ljudmi iz skupnosti; udeležuje naj se dogodkov, ki so za skupnost pomembni; pod¬ pira in pospešuje naj srečanja, na katerih lahko novinarji, fotografi, uredniki in drugi neposredno slišijo odzive javnosti na objavljene zgodbe, raziščejo nazore članov skupnosti o spremembah politike novic, spodbujajo državljane k pogovo¬ ru ipd. Pomembno je “terensko delo”, ko novinar prisluhne ljudem v svojem oko¬ lju. Pisma uredniku in novinarjem ostajajo običajen način. Standardni vzvodi pov¬ ratnih informacij so učinkoviti do določene stopnje, vendar pritegnejo le tiste ljudi, ki imajo dovolj motivacije ali sposobnosti za odgovor. Ljudje tudi ne bodo odgo¬ varjali brez vsaj malo zaupanja, da so njihove besede in mnenja pomembna. Da bi sporočanje doseglo raven pogovora skupnosti, so potrebni drugi kanali: srečanja v skupnostih, mestni forumi, okrogle mize. Dialoško usmerjeno sosporočanje ni samo govor, ampak pogovor, to pa pome¬ ni, da novinarji veliko pozornosti posvečajo poslušanju. Govorjenje je treba razu¬ meti v smislu navzočnosti poslušalcev. Poslušanje je del opredelitve govornega procesa in govorjenje del opredelitve poslušanja. Pogovor namreč ne pomeni samo tega, da dva človeka (ali več) izmenično prevzemata vlogo govornika in poslušalca, ampak “tako govorjenje kot poslušanje vključujeta prvine in sledi dru¬ gega” (Tannen, 1989: 12). Poslušanje v novinarstvu, ima naslednje značilnosti (Anderson in drugi, 1994: 137-140): - Poslušanje je interpretacijska in ne zgolj receptivna dejavnost: Izboljšanje poslu¬ šanja vključuje na ravni sprejemanja, ki je najbolj temeljna, veščino točnejšega raz- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ kodiranja sporočil. Toda poslušanje, o katerem govorimo v raziskavah sosporoča- nja, pojmujemo bolj kot psihološko in ne fiziološko. Upošteva poslušalčeve edin¬ stvene interpretacije in poskuse osmišljanja jezika, ki ga je govornik izbral. - Za poslušanje sta značilna tako dvom kot zaupanje: Elbow (1982: 147-149) piše o “igri dvoma” in “igri zaupanja”. Igra dvoma išče “resnico” tako, da išče napako, da domneva, da je določena trditev neresnična. Igra zaupanja pa verjame vsem trditvam; njeno prvo pravilo je, da se vzdrži dvoma. Številni novinarji so sprejeli različico igre dvoma kot svojo temeljno ali edino profesionalno samopodobo, trdi¬ jo Anderson in drugi (1994:139-140). Novinar, ki igra vlogo igre zaupanja, pa med poslušanjem in opazovanjem začasno opusti nezaupanje. Ni se mu treba popolno¬ ma odreči dvomu, toda občasno ga pomiri z empatijo in identifikacijo. Glavno opravičilo za to popustljivost je poštenost. Novinar namreč ne ve, kdaj njegove pri¬ stranosti po nepotrebnem kalijo ali ovirajo medsebojno razumevanje. Drugo opra¬ vičilo je pragmatično: ljudje zaupajo in se več pogovarjajo s poslušalci, za katere verjamejo, da si prizadevajo razumeti njihova stališča. - Poslušanje ne duši javnega dialoga, ampak ga oskrbuje: Novinarstvo naj prepo¬ zna svojo interpretativno in kritično vlogo ter si obenem prizadeva za spodbujanje javnega dialoga. Komunitarističen pogled na novico Komunitaristični pristopi k novinarstvu nakazujejo drugačen pogled na novico in novičarsko vrednost. Novica ni nekaj, kar bi ustvarili in nato sporočili občin¬ stvu. Pogovorno novinarstvo novico razume relacijsko (kot družbeni proces pogajanja o pomenih) in ne objektivno (kot preneseni proizvod): novica je “skupna stvaritev novinarjev in članov skupnosti” (Anderson in drugi, 1994:102). To pomeni, da je treba drugače opredeliti novičarsko vrednost. Novinarstvo, ki bi učinkoviteje izpolnjevalo svojo vlogo v demokraciji, naj si prizadeva za (Bennett, 1996: 29-30): - Neodvisnejši izbor tem, ki bi ga pripravila novinarska organizacija, bi zagoto¬ vil boljšo osnovo za vrednotenje dejanj vlade in ocenjevanje prispevkov politi¬ kov. - Več analize o tem, kako institucije in politične skupine delujejo v zakulisju novi¬ narskih dogodkov, bi ljudem pomagalo razumeti, kako sistem deluje in kako se dosegajo politične odločitve. - Bolj raznolik izbor glasov in stališč bi zmanjšal vrzel, za katero običajni ljudje menijo, da jih ločuje od politikov in ostalih, ki obvladujejo vsebino novic. - Zgodbe z več zgodovinskega konteksta bi ljudem pomagale spomniti se prete¬ klih situacij in ugotoviti izvor sedanjih političnih problemov. - Več neodvisne analize v novinarskih prispevkih bi ljudem morda pomagalo, da bi znali vprašanja in probleme izraziti bolj jasno. - Pisanje zgodb z aktivnimi državljani v mislih bi ljudi spodbudilo, da bi postali bolj pozorni in vključeni v politične konflikte, o katerih berejo in slišijo v množič¬ nih občilih. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Melita POLER KOVAČIČ Iggers (1999: 139-140) se zavzema za to, da naj bo več medijskega časa in pros¬ tora posvečenega naznanilom o srečanjih in temah državljanskih organizacij. Novinarstvo lahko razširi svoje pojmovanje novice tako, da v pogovor vključi več razsežnosti in stališč, širši spekter ljudi v družbi. Novice niso samo “uradne verzi¬ je” dogodkov, raziskujejo lahko tudi človeške in ne samo vladne zadeve (Anderson in drugi, 1994: 69). Tudi Harrington (1997: xii) meni, da morajo novinarji in ured¬ niki premisliti, kaj pojmujejo kot novice, in v svoja poročila uvrstiti več novic iz vsakdanjega sveta, v katerem bralci živijo. 8 Birdova (1998: 48) pa predstavlja stališ¬ če, po katerem si moramo prizadevati za razvoj novinarstva, ki bi lahko vključeval tudi tabloidni stil, vendar bi spodbujal občinstva k polnejšemu sodelovanju v demokraciji: obstaja možnost, da bodo ljudje pozorni na zgodbe o pomembnih zadevah, če jim bodo predstavljene učinkovito. Izziv za novinarstvo je, kako odgo¬ voriti na zahtevo občinstva po “uporabnih novicah”, opozarjajoč jih na povezave med njihovimi življenji ter širšim družbenim in političnim svetom. Sklep Kaj se zgodi z novinarstvom, ki zavrača dialog? Občinstvu začne dostavljati svoje lastne odgovore ali pa “zgolj ponavljati odgovore, ki so jih pred tem sestavili predstavniki za odnose z javnostmi” (Anderson in drugi, 1994: 137). To je prevla¬ dujoča praksa tržnega novinarstva. Novinarstvo je desetletja poudarjalo govorniški (oratorski) pristop in linearni model - “prenos” informacij in mnenj od privilegira¬ nih virov do “pohlevnih” sprejemnikov. V tem članku se zavzemamo za komunita- rističen pristop, za t. i .pogovorno novinarstvo, za medosebni model sosporočanja, ki naj nadomesti monološki pristop. Novinarji, ki se od skupnosti oddaljujejo in zgolj “pridigajo” novice, naj si prizadevajo za sosporočanje, ki je dvostransko, vza¬ jemno, dialoško. Večino tega, kar danes imenujemo pogovor, bi pravilneje imenovali govorje¬ nje, saj ljudje na splošno “ne govorijo zares drug z drugim” (Buber, 1982:148). Tudi novinarsko sporočanje je predvsem govorjenje; ko novinarji naslavljajo bralce, ne gre za dialog oziroma za empatijo, ampak za pogovarjanje, ki je manj zavezujoč, bolj površen stik. Pravi dialog lahko poteka v intervjujih, na okroglih mizah ipd., in čeprav to ni dialog z naslovnikom, je dialog zanj oziroma v njegovem imenu. Koširjeva opozarja, da naj se v novinarskem sosporočanju ne bi dogajal dialoško preoblečen monolog, ampak “zavedanje interesov drugega, kot odgovarjanje na naslovnikova vprašanja” (1988: 45). Ko novinar išče informacije, jih izbira in upo- veduje, odgovarja na vprašanja naslovnikov, četudi niso izrecno postavljena. Postavlja si jih v “notranjem dialogu, ko ponotranji vprašanja skupnega referenci- alnega univerzuma komunicirajočih v skupnosti” (Košir, Poler, 1996:12). * Harrington (1997: xiv) ugotavlja, da je pošteno, točno, poglobljeno, prefinjeno in pripovedno poro¬ čanje o vsakdanjem življenju za bralce koristno. Dobro je tudi za časnike, saj razširja njihovo poslanstvo in jih čustveno povezuje z bralci. Cilj zaupnega novinarstva (intimate journalism) je opisali, kako ljudje živijo in kaj cenijo. Ukoreninjen je v opisnem realizmu. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ Toda ali novinar sploh lahko uresničuje dialoško odgovornost, ki jo zahteva razmerje jaz-ti? Po našem mnenju se ji najbolj približuje takrat, ko si prizadeva, da v naslovnikih, virih in predmetih upovedovanja vidi osebe , ki imajo “obraz, ime in svoje lastno življenje” (Buber, 1982: 136-137), ko nanje ne gleda le kot na “številke s človeško krinko” (prav tam), ne v funkciji doseganja ekonomskih in političnih ciljev, ampak ko jih razume kot cilje po sebi. Tako razumevanje pa zahteva, da v opredelitev novinarstva vključimo naslovnika kot subjekt in mu priznamo nepo¬ grešljivo vlogo pri določanju celostne identitete novinarske profesije. LITERATURA Anderson, Rob, Robert Dardenne, George M. Killcnberg (1994): The Conversation of Journalism: Communication, Community, and Ncws. Westport, London: Praeger. Aucoin, James (1996): Implications of Audience Ethics for the Mass Communicator. Journal of Mass Media Ethics 11(2): 69-81. Bagdikian, Ben H. (1992): The Media Monopoly. Boston: Beacon Press. Bardoel, Jo (1996): Beyond Journalism: A Profession between Information Society and Civil Society. European Journal of Communication 11(3): 283-302. Belsey, Andrew (1992): Privacy, Publicity, and Politics. V Andrew Belsey, Ruth Chadwick (ur.), Ethical Issues in the Journalism and the Media, 77-92. New York: Routledge. Bennctt, W. Lance (1996): News: The Politics of Illusion. White Plains: Longman. Bernstein, Carl (1997): Talk show nation. V Alison Alexander, Jarice Hanson, Taking Sides: Clashing Views on Controversial Issues in Mass Media and Society, 58-63. Guilford: Dushkin Publishing Group / Brown & Benchmark Publishers. Bird, S. Elizabeth (1998): News We Can Use: An Audience Perspective on the Tabloidisation of News in the United States. Javnost/The Public 5(3): 33-49. Buber, Martin (1982): Princip dialoga. Ljubljana: Društvo izdajateljev časnika 2000. Carey, James W. (1974): Journalism and Criticism: The Čase of an Undeveloped Profession. The Review of Politics 36(2): 227-249. Christians, Clifford G., John P. Ferre, P. Mark Fackler (1993): Good News: Social Ethics and the Press. New York, Oxford: Oxford University Press. Craig, David A. (1996): Communitarian Journalism(s): Clearing Conceptual I.andscapes. Journal of Mass Media Ethics 11(2): 107-118. Dahlgren, Peter (1993): Introduction. V Peter Dahlgren, Colin Sparks (ur.), Journalism and Popular Culture, 1-23. London: Sage Publications. Dahloren, Peter (1995): Television and the Public Sphere: Citizenship, Democracy and the Media. London: Sage Publications. DahDren, Peter (1996): Media Logic in Cyberspace: Repositioning of Journalism and Its Public. Javnost/The Public 3(3): 59-72. Debord, Guy (1997): Družba spektakla. Časopis za kritiko znanosti 25(182): 41-58. Dewey, John (1999/1927): Javnost in njeni problemi. Ljubljana: FDV. Elbow, Peter (1982): Writing without teachers. London, Oxford: Oxford University Press. Encabo, Manuel NuClez (1995): The Ethics of Journalism and Democracy. European Journal of Communication 10(4): 513-526. Gordon, A. David, John M. Kittross, Carol Reuss (1996): Controversies in Media Ethics. White Plains: Longman. Hachten, William A. (1998): The Troubles of Journalism. A Critical I-ook at \Vhat’s Right and Wrong With the Press. Mahwah: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ Hamelink, Cees J. (1995): Ethics for Media Users. European Journal of Communieation 10(4): 497-512. Hardt, Hanno (1996): The End of Journalism: Media and Newswork in the United States. Javnost/The Public 3(3): 21-41. Harrington, Walt (1997): Intimate Journalism: The Art and Craft of Reporting Everyday I.ife. Thousand Oaks: Sage Publications. Heikkila, Heikki, Risto Kunclius (1996): Public Journalism and Its Problcms: A Thcoretical Perspectivc. Javnost/The Public 3(3): 81-95. Iggers, Jeremy (1999): Good News, Bad News: Journalism Kthics and Public Interest. Boulder: Westview Press. Knowlton, Števen R. (1995): Kthics of Reporting. V Bruce J. Evensen (ur.), The Responsible Reporter, 65-78. Northport: Vision Press. Košir, Manca (1988): Nastavki za teorijo novinarskih vrst. Ljubljana: DZS. Košir, Manca (1996): Novinarska etika. V Ludvik Toplak (ur.), Profesionalna etika pri delu z ljudmi, 165-175. Maribor, Ljubljana: Univerza v Mariboru in Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno. Košir, Manca, Melita Poler (1996): Utemeljitev novinarske etike in svoboda slovenskih novi¬ narjev. V Marjan Sedmak (ur.), Mediji, etika in deontologija, 9-26. Ljubljana: FDV. Kurtz, Howard, Carol Marin, Tom Rosenstiel, Danny Schechter, Brent Staples, Mike Wal!ace (1998): The Erosion of Values. Columbia Journalism Review 36(6): 44-47. Lambeth, Edmund B. (1997): Časnikarstvo kot zaveza: poklicna etika. Ljubljana: FDV. Luthar, Breda (1995): Ponudba identitet na TV. V Manca Košir (ur.), Otrok in mediji, 27-36. Ljubljana: ZPMS. McManus, John H. (1994): Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware? Thousand Oaks: Sage Publications. McNair, Brian (1998): The Sociology of Journalism. London: Arnold. Mead, George Herbert (1977): Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina. Merritt, Davis (1995): Public Journalism and Public Life: Why Telling the News Is Not Enough. Hillsdale: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. Nofsinger, Robert E. (1991): Everyday Conversation. Newbury Park: Sage Publications. Patterson, Philip, Lee Wilkins (1994): Media Ethics: Issues and Cases. Madison, Dubuque: WCB Brown & Benchmark Publishers. Pečjak, Vid (1994): Psihologija množice. Ljubljana: Samozaložba. Rivers, L. William, Wilbur Schramm (1957): Responsibility in Mass Communieation. Ncw York: Harper & Row Publishers. Rosen, Jay (1994): Making Things More Public: On the Political Responsibility of the Media Intellectual. Critical Studies in Mass Communieation 11(4): 363-388. Rosen, Jay (1999): What Are Journalists For? New York: Vail-Ballou Press. Schramm, Wilbur (1975): Quality in Mass Communieation. VJohn C. Merrill, Ralph D. Barney (ur.), Ethics and the Press: Readings in Mass Media Morality, 37-47. New York: Hastings House, Publishers. Schramm, Wilbur (1999/1954): Kako deluje sporočanje. V Slavko Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 2: razvoj empirične komunikologije v ZDA, 51-73- Ljubljana: FDV. Severin, Werner J., James W. Tankard, Jr. (1997): Communieation Theorics: Origins, Methods, and Uses in the Mass Media. New York: Longman. Sparks, Colin (1988): The Popula r - Press and Political Democracy. Media, Culture & Society 10(2): 209-223. Splichal, Slavko (1994); Mediji na prehodu, civilna družba in globalne spremembe javnosti. Intervju. Teorija in praksa 31(11-12): 1025-1034. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Melita POLER KOVAČIČ Splichal, Slavko (1999): Ovvnership, Regulation and Socialisation: Rethinking the Principles of Democratic Mcdia. Javnost/The Public 6(2); 5-24. Splichal, Slavko (2002): Svoboda tiska umira? Naj živi svoboda peresa! Delo, Sobotna priloga, 19. oktobra, 13-14. Tanncn, Deborah (1989): Talking voices: Repetition, dialogue, and imagery in conversational discourse. Cambridge: Cambridge University Press. Undcrwood, Doug (1995): When MBAs Rulc the Newsroom: How the Markcters and Managers Are Reshaping Today’s Media. New York: Columbia University Press. Vreg, France (1990): Demokratično komuniciranje. Maribor: Založba Obzorja. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC * IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK MEHANIZMA VZPOSTAVITVE LOJALNOSTI V SLOVENSKIH PARLAMENTARNIH STRANKAH Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve in vrsta poslanskega mandata Povzetek: Politične stranke so posebna vrsta organizacij. Vendar tudi zanje veljajo nekatere značilnosti tipičnih orga¬ nizacij. Med njimi je prav gotovo potreba po čustvovanju, ki se najbolj izraža v lojalnosti organizaciji oziroma stranki. Stranke v zahodnoevropskih državah so v letih svojega delo¬ vanja razvile različne mehanizme za vzpostavitev lojalnosti posameznih članov strankam. Med najbolj izpostavljena mehanizma sodita selekcija kandidatov za parlamentarne volitve in vrsta poslanskega mandata. V prispevku smo podrobneje analizirali, ali imajo tudi slovenske parlamen¬ tarne stranke možnost uporabiti omenjena mehanizma za vzpostavitev lojalnosti. Ugotovili smo, da statutarno gledano to možnost imajo. Poleg tega slovenske parlamentarne stranke v resnici poskušajo uporabljati ali celo uporabljajo selekcijo kandidatov za parlamentarne volitve in poslanske mandate za vzpostavitev lojalnosti posameznih članov strankam oziroma, če smo natančnejši, centralnim orga¬ nom strank, ki poosebljajo celotne stranke, in vzpostavljajo tudi pravila čustvovanja. Tako lahko rečemo, da se sloven¬ ske parlamentarne stranke v tem pogledu bistveno ne razli¬ kujejo od strank v zahodnoevropskih, državah. Ključni pojmi: selekcija kandidatov za volitve, poslanski mandati, politične stranke, lojalnost Uvod Politične stranke so politične organizacije, ki so vitalnega pomena za demokra¬ cijo (Krouwel, 1999; Schattschneider v Djupe, 2000). Kljub vitalnemu pomenu strank za demokracijo in dejstvu, da so posebna vrsta organizacij, imajo še vedno kar nekaj tipičnih značilnosti organizacij. Za organizacije je značilno, da so racio¬ nalno in normativno usmerjene, ker so sestavljene iz posameznikov pa tudi čustvujejo (Flam, 1990). Med zelo pomembna čustva je pogosto uvrščena čustvena * Dr Alenka Krašovec, docentka na Fakulteti za družbene vede, Univerza v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 74-89 Alenka KRAŠOVEC pripadnost oziroma lojalnost * 1 posameznikov (delu) organizaciji. 2 V strankah se to čustvo pogosto izrazi v obliki pričakovanja ali zahteve lojalnosti stranki kot celoti, največkrat pa v obliki lojalnosti določeni manjši ali večji formalni skupini v stran¬ ki, 3 * ki ima moč odločanja o (naj)pomembnejših vprašanjih ali/in procesih v stran¬ ki. 1 Lojalnost je po J.M. Barbaletu (1996: 82) “čustvo povezano z delovanjem posa¬ meznikov in skupin v prihodnosti, ki vpliva na delovanje v sedanjosti”. Lojalnost je torej izraz pričakovanega delovanja v prihodnosti, ki sooblikuje delovanje v seda¬ njosti, ter povezuje posameznike in organizacijo. Sčasoma se celo pojavi novo čustvo, povezano z lojalnostjo - potreba biti lojalen že vzpostavljeni lojalnosti (Djupe, 2000). Politična organizacija ali formalna skupina v njej imata na razpolago večje šte¬ vilo mehanizmov 5 vzpostavitve lojalnosti. Vrste in oblike omenjenih mehanizmov se raztezajo od nagrajevalnih do kaznovalnih, od blagih do “strogih” oblik obeh vrst. Vsekakor pa ti mehanizmi služijo upravljanju s čustvi posameznikov, z name¬ nom zagotoviti obstoj strank in izpolniti cilje strank (Flam, 1990). V politološki literaturi je v zadnjih desetletjih zaslediti večje število raziskav, analiz in razmišljanj o dveh vrstah procesov in pojavov v strankah, ki se vedno pogosteje izpostavljajo kot mehanizmi, s katerimi je moč vzpostavljati lojalnost posameznikov do strank kot celot oziroma do manjših ali večjih formalnih skupin v njih. Prvi od mehanizmov je selekcija kandidatov za (predvsem) parlamentarne volitve, drugi pa vprašanje vrste poslanskih mandatov. V prispevku se bomo tako največ ukvarjali s selekcijo kandidatov za parlamen¬ tarne volitve v slovenskih parlamentarnih strankah in vprašanjem vrste poslanske¬ ga mandata, ki je uveljavljena (se uveljavlja) v Sloveniji in slovenskih parlamentar¬ nih strankah. V ta namen bomo analizirali statute 6 omenjenih strank, ki so veljali v času parlamentarnih volitev leta 2000. ' Čustvena pripadnost oziroma lojalnost posameznikov organizaciji je tudi pogoj njihovega uspešne¬ ga delovanja (Mam, 1990). Vprašanje lojalnosti se ponavadi povezuje z vprašanjem zaupanja. Povezava med obema obstaja, “vendar pa ni enostavna, saj (začasna) prekinitev zaupanja nujno ne spodkoplje lojalnosti" (Barbalel, 1996: 79). '/. opredelitvijo povezave med lojalnostjo in zaupanjem se je ukvarjal Diego Gambella (v Barbalel. 1996: 79), po čigar mnenju, pomeni lojalnost globalno zaupanje oziroma obdržanje le-lega - v organizacijo, stranko, posameznika ali več posameznikov. 1 lahko se vzpostavi tudi lojalnost do neformalnih skupin v stranki. ■ Velikokrat ta manjša ali večja formalna skupina tudi določa pravila čustvovanja, sankcije v prime¬ ru njihovega morebitnega kršenja in izvajalca teh sankcij. 5 Praviloma naj bi sicer posamezniki sami imeli politične razloge za lojalnost strankam (Djupe, 2000: 83). 6 To metodo raziskovanja in analiziranja odnosov, razporeditve pristojnosti in moči v strankah upo¬ rablja veliko politologov Čeprav lake vrste raziskave in analize pogosto predpostavljajo, da formalno opredeljeni procesi in odnosi določajo odločitve in rezultate v strankah, temu velikokrat ni tako (Norrts, 1997:9). Pomeni, da se formalno (statutarno) opredeljeni ter dejanski procesi in odnosi v strankah pogo¬ sto ne pokrivajo, in da med njimi prihaja do manjših ali večjih razlik. Vendar so kljub temu raziskave in analize formalnih pravil (predvsem statutov) zelo uporabna začetna točka (van Biezen, 1998:4). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve 7 je najpomembnejši vidik politič¬ nega procesa v parlamentarnih demokracijah in ima pomembne posledice za stran¬ ke, volivce in zakonodajno vejo oblasti 8 (Erickson in Carty, 1991: 331). Moisei Jakovlevič Ostrogorski (v Norris, 1997: 7) je že na začetku 20. stoletja ugotovil, da ima odgovor na vprašanje, kdo v stranki odloča o selekciji kandidatov za parlamen¬ tarne volitve zelo pomembnen vpliv na razporeditev pristojnosti in moči v njih. “Schattschneider, katerega ugotovitve je podprlo tudi veliko drugih politolo¬ gov, je proces selekcije kandidatov za parlamentarne volitve označil za najpo¬ membnejši proces v stranki. Lastnosti tega procesa določajo tudi lastnosti stranke; kdor lahko odloča o selekciji kandidatov za volitve, je lastnik stranke. Zato je pre¬ učevanje omenjenega procesa ena najboljših točk, na kateri se lahko opazuje raz¬ poreditev moči znotraj stranke” (Ranney, 1968: 142). Tisti, ki v stranki odloča o selekciji kandidatov za parlamentarne volitve veliko¬ krat vzpostavlja (ne)formalne kriterije v procesih selekcije in (zavedno ali nezaved¬ no) (ne)formalne kriterije lojalnosti do strank oziroma do ključnega odločevalca v njih. Torej ta subjekt določa pravila čustvovanja in sankcije v primeru njihovega nespoštovanja. Začetni in tudi najpogostejši kriteriji, da je posameznik v stranki izbran za kandidata na parlamentarnih volitvah, so dolgoletno aktivno delo v njej, zanesljivost’, spoštovanje programa, statuta in odločitev stranke ter lojalnost (Mouritzen, 1987; Norris, 1997; Krouwel, 1999). Poleg tega od bodočih kandidatov za parlamentarne volitve v večini zahodnoevropskih držav in njihovih strank pri¬ čakujejo in tudi že zahtevajo izkušnje na nižjih ravneh političnega delovanja oziro¬ ma v političnih predstavniških telesih na lokalni ali regionalni ravni (Norris, 1997). Veliko strank je tako izoblikovalo ustaljeno pot 10 , ki jo morajo prehoditi člani strank, preden jim te dopustijo kandidirati v njihovem imenu" (Norris et al., 1997). 7 V predvolilnem obdobju je čustvena mobilizacija v strankah na vrhuncu (Ham, 1990:228). 8 Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve ima pomemben vpliv tudi na nekaterih drugih področjih, tako npr. vpliva na procese oblikovanja javnih politik (Pennings, 1999), na odnose med zako¬ nodajno in izvršilno vejo oblasti (Hazan, 1999). 9 Stranke želijo poslali svoje najvidnejše in najzanesljivejše predstavnike na najpomembnejše delo¬ vno mesto, na katerem po njihovem mnenju lahko opravljajo najkoristnejše delo (Michels, 1925/1990). '° Čeprav do istega cilja kljub temu lahko vodijo tudi nekatere alternativne poti - prek kariere v vojski, množičnih medijih ali državni upravi (Norris, 1997). “ Potrebno je opozoriti, da so procesi selekcije kandidatov za parlamentarne volitve skoraj izključna domena strank. Na parlamentarnih volitvah ponavadi kandidira le manjše število neodvisnih kandida¬ tov, v parlamente zahodnoevropskih držav pa jih je izvoljeno zelo malo. Možnost nastopa na volitvah je največkrat omejena s pravnimi omejitvami, ki določajo, pod kakšnimi pogoji lahko nekdo kandidira na volitvah (določeno število podpisov volivcev, vložene kandidature v večjem številu volilnih enot/okrajev). Eden zanimivejših pogojev je denarni depozit, ki ga morajo položiti neodvisni kandidati in ga dobijo vrnjenega, če dosežejo določen odstotek glasov. Taka in podobna določila lahko v resnici omejujejo, ne pa tudi preprečujejo nastop neodvisnih kandidatov (Epstein, 19(57:215). Učinkovitejša ovira za nastop neodvisnih kandidatov so stroški volilnih kampanj. Volilne kampanje postajajo vedno bolj profesionalno vodene, vedno dražje in vedno bolj nepogrešljive (Kalz in Mair .; 1995). Poleg finančne podpore, ki jo največkrat nudijo stranke (razen v primeru finančnih mogotcev, kisi zmo¬ rejo te vire zagotoviti sami), je pomembna tudi logistična podpora in razprostranjenost organizacije po vsem ozemlju (države, volilne enote/okraja), ki jo ponavadi prav tako zagotavljajo stranke. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Alenka KRAŠOVEC S pomočjo oblikovane ustaljene poti imajo stranke ali formalne skupine v njih, ki odločajo o selekciji kandidatov za volitve, možnost preveriti zanesljivost, preda¬ nost in lojalnost možnih kandidatov strank oziroma njihovo čustveno pripadnost strankam. Pri selekciji kandidatov za parlamentarne volitve je zelo pomembnih nekaj vprašanj. a) Ali so procesi selekcije kandidatov v strankah določeni le z znotrajstrankarskimi pravili ali nemara tudi nacionalna zakonodaja določa neka pravila, elemente in procedure, ki veljajo za vse stranke v neki državi? Največkrat nacionalne zakonodaje vsebujejo le določila, ki predpisujejo, pod kakšnimi pogoji lahko stranke in posamezni kandidati vložijo svoje kandidature za volitve. Redko pa vplivajo na procese selekcije kandidatov v strankah. V zahodno¬ evropskih državah v tem pogledu izstopajo le Finska, Nemčija in Norveška (Krouwel, 1999: 5) u V ostalih državah stranke pri določitvi pravil, elementov in procedur selekcije kandidatov za volitve zakonsko v bistvu niso omejene in jih oblikujejo same. Zaradi tega se lahko procesi selekcije med strankami iste države bistveno razlikujejo. b) Kdo natančneje oblikuje/določa procese selekcije kandidatov v strankah in pra¬ vila, ki v njih veljajo, če tega ne naredi nacionalna zakonodaja? To vprašanje je večinoma prezrto, ni pa nepomembno (Krouwel, 1999). Ni namreč pomembno le, kdo v stranki odloča o selekciji kandidatov za volitve, saj si tisti, ki strukturira moč odločanja v procesu že s to pristojnostjo lahko zagotavlja določe¬ no moč v njem. V strankah zahodnoevropskih držav je pristojnost natančnejšega oblikovanja/določanja procesov selekcije kandidatov in pravil v njih večinoma v rokah manjše ali večje formalne skupine posameznikov, ki predstavljajo centralne organe (dele) strank 13 (Krouwel, 1999). c) V kolikšnem obsegu se selekcija kandidatov opravlja na nacionalni ravni v cen¬ tralnih organih strank oz. v kolikšni meri je decentralizirana in daje več pristojno¬ sti na tem področju lokalnim organizacijam? Praksa (de)centralizacije procesov selekcije se v evropskih strankah in državah razli¬ kuje. Na eni strani je možnost, da kandidate določijo lokalne organizacije strank, in sicer brez kakršnega koli vmešavanja od zunaj (zgoraj). Druga skrajnost je, da o tem odločajo izključno le centralni organi strank, mogoče celo predsedniki strank sami. V večini strank liberalnih demokracij pa prevladuje kombinacija obeh možnosti (Ware, 1996: 262). Pomeni, da je enako težko odkriti procese selekcije, kjer ni vpliva¬ nja s strani centralnih organov, kot procese selekcije, ki bi bili popolnoma centralizi¬ rani (Ware, 1996). Med omenjenima skrajnostima je širok prostor možnosti oblikova¬ nja različnih kombinacij, ki vsebujejo različne vrste odnosov med lokalnimi organi¬ zacijami in centralnimi organi ter ustvarjajo različna ravnotežja moči med obema. Večina strank lokalnim organizacijam dopušča možnost predlaganja kandida¬ tov, vpliv centralnih organov pa je zagotovljen na različne načine. Največkrat cen¬ tralni organi potrjujejo kandidate, ki so jih izbrale lokalne organizacije, in če se ne Kroutvelov prispevek iz leta 7 999, ki ga večkrat omenjamo, se opira na podatke raziskave in anali¬ ze 83 strank iz 12 zahodnoevropskih držav. u Centralni organi (deti) strank imajo v strankah različne nazive. Prevladujejo pa nazivi svet, pred¬ sedstvo, izvršilni odbor. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Alenka KRAŠOVEC strinjajo s predlaganim(-i) kandidatom(-i), imajo možnost veta na odločitve lokal¬ nih organizacij." V teh primerih dejansko odločajo centralni organi strank. Ti lahko dajejo lokalnim organizacijam tudi priporočila in nasvete. d) Ali je dokončno odločanje o kandidatih v tisti enoti (na lokalni ali nacionalni ravni), ki ima največjo moč odločanja v teh procesih, poverjeno manjšemu ali več¬ jemu številu akterjev? V strankah zahodnoevropskih držav je dokončno odločanje o kandidatih skoraj izključna pristojnost strankarskih elit, največkrat kar tistih na nacionalni ravni (Krouwel, 1999). Članske volitve, ko o kandidatih stranke za volitve odločajo vsi člani določene stranke 15 , so v strankah zahodnoevropskih držav sila redek pojav. V obdobju od II. svetovne vojne do 90. let 20. stoletja so se pojavile le na Finskem (ker je to zakonska obveznost za vse stranke) ter v posameznih strankah v Belgiji, Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem (Krouwel, 1999: 20). Na koncu lahko rečemo, da so procesi selekcije kandidatov za parlamentarne volitve skoraj izključna pristojnost strank. Znotraj njih pa imajo najpogosteje odlo¬ čilno vlogo elite, ki so združene v centralne organe strank. Tisti, ki v strankah dejansko odloča o selekciji kandidatov za volitve, ima možnost izoblikovanja (ne)formalnih kriterijev (največkrat so to zanesljivost, predanost in lojalnost stran¬ ki), ki jih bo upošteval v procesih selekcije. Zato so ti procesi zelo primerno orod¬ je za nagrajevanje kandidatov, ki delujejo po pričakovanjih (zahtevah) centralnih organov strank in za kaznovanje tistih, ki ne delujejo po njihovih pričakovanjih (zahtevah). Na opisani način se v strankah dejansko vzpostavlja zahteva po lojalno¬ sti glavnim odločevalcem - ponavadi centralnim organom strank. In paradoksalno - organizacije, ki so vitalnega pomena za delovanje demokracije, v resnici prevze¬ majo nedemokratično in s strani nacionalnih strankarskih elit nadzorovano obliko selekcije kandidatov za parlamentarne volitve (Krouwel, 1999: 2). Vrsta poslanskega mandata Vrste poslanskih mandatov so se skozi razvoj modernega parlamentarizma spreminjale. Zlasti na začetku so bili poslanci izvoljeni, da bi zastopali dele ljudstva na podlagi dveh načel: načela teritorialnega in načela interesnega predstavništva. Volivci iz določenega teritorialnega ali določenega interesnega dela družbe, ki so poslance izvolili, so v tem primeru od poslancev pričakovali in zahtevali, da bodo ti predstavljali in se zavzemali za njihove interese. V nasprotnem so imeli volivci možnost svoje poslance odpoklicati. Taki mandati predstavništva so se imenovali imperativni (vezani) mandati. Sčasoma se je narava mandatov usmerila k predstavljanju vsega ljudstva, s čimer so poslanci dobili možnost odmika od obveznih navodil ozkih delov druž¬ be, ki so jih izvolili. Poslanci so postali pri svojem delovanju in odločanju prepuš¬ čeni svoji neodvisni presoji delovanja v imenu in korist vseh volivcev (Hague, 11 Tudi če centralni organi obdržijo le pravico potrjevanja kandidatov, ki so jih izbrale lokalne orga¬ nizacije, in pravice do vela (skoraj) nikoli ne uporabijo, laka statutarna določila omogočajo centralnim organom pridobitev velike moči, ker jim dajejo možnost uporabiti omenjeno avtoriteto kadarkoli ocenijo, da je to potrebno (van Biezen, 1998:16). 15 Ameriški model podeljuje pravico odločanja o kandidatih določene stranke vsem volivcem. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC Harrop in Bresiin, 1992). V tem primeru govorimo o svobodnem (nevezanem) mandatu, kjer volivci svojih predstavnikov ne morejo odpoklicati, če z njihovim delovanjem niso zadovoljni. “Odpoklic” lahko uresničijo šele na naslednjih volit¬ vah, ko poslancev, z delom katerih niso bili zadovoljni, ne izvolijo ponovno. Ob evoluciji imperativnega mandata v svobodni mandat je potekal še en pro¬ ces - proces oblikovanja političnih strank. Te organizacije so v procesu volitev, prav tako pa tudi v parlamentu, začele pridobivati vedno večjo vlogo, saj so dejansko postale tiste, ki so organizirale in izpeljale volilne kampanje (Ware, 1996). Volilne kampanje so namreč postajale vedno bolj nepogrešljive, pa tudi logistično zahtev¬ nejše in dražje (Katz in Mair, 1995). Posledica tega je bilo pričakovanje strank, da bodo poslanci pri svojem delovanju spoštovali in upoštevali interese organizacij, ki so jim nudile pomoč in omogočile vstop v parlament. To pomeni, da so pričakova¬ le in tudi zahtevale določeno stopnjo strankarske discipline in lojalnosti oziroma čustveno pripadnost. Ob nespoštovanju in neupoštevanju strankinih interesov, pri¬ čakovanj ali celo zahtev so svojim poslancem lahko odtegnile podporo na nasled¬ njih volitvah. Ta pa je, glede na majhno število neodvisnih kandidatov na volitvah (Muller, 1994) in zanemarljivo število izvoljenih neodvisnih kandidatov (Svasand, S tram in Rasch, 1997), ključna. Tako v času sodobne, strankarsko prevladujoče politike in posebej v sistemih proporcionalnega predstavništva vidijo stranke poslance kot svoje izdelke in zato kot subjekte svojih navodil (Poguntke, 1994: 206). Če poslanci ne delujejo tako kot želijo stranke, jih te v procesih selekcije kandidatov za naslednje parlamentarne volitve ne izberejo za svoje kandidate. Če želijo poslanci nadaljevati parlamentar¬ no kariero, morajo torej svojo lojalnost strankam (natančneje, tistim delom strank, ki odločajo o selekciji kandidatov za parlamentarne volitve) 16 dokazovati s preda¬ nim delom in upoštevanjem pričakovanega ali zahtevanega delovanja v parlamen¬ tu in strankarsko disciplino. V nasprotnem kandidati, ki želijo nastopiti na parla¬ mentarnih volitvah v imenu strank, ne dobijo mandata strank za nastop na volit¬ vah, na katerih bi se potegovali za mandat volivcev. Danes močno prevladujejo de iure (ustavno, zakonsko) svobodni mandati poslancev in njihova odgovornost vsemu ljudstvu (Kranjc, 1992). V resnici pa imamo v državah, v katerih najpomembnejšo vlogo v političnem življenju (na volitvah, v parlamentih in v procesih selekcije kandidatov za volitve) igrajo stran¬ ke, uveljavljene de facto strankarske mandate in odgovornost poslancev strankam. Tako zdaj “določilo o svobodnem mandatu pomeni zaščito poslancev pred stran¬ kami in pred popolno odvisnostjo od volje strankarskih elit” (Kranjc, 1992: 2). Kljub de iure svobodnemu mandatu in možnosti strank, da strankarsko nedis¬ ciplinirane in nelojalne poslance kaznujejo z odtegnitvijo mandata strank za nastop na naslednjih volitvah, so te postale še nestrpnejše. Nekatere stranke pred potrditvijo kandidatur za parlamentarne volitve svojim kandidatom ponudijo v podpis (ta je pogoj za kandidaturo) pogodbe, na podlagi katerih so lahko ob izvo- m V primeru članskih volitev za določitev kandidatov strank na parlamentarnih volitvah je subjekt, kateremu nai bi poslanci, ki želijo nadaljevati parlamentarno kariero, izkazovali lojalnost, predvsem članstvo: IzkuSnje izraelskih strank pa kažejo, da članske volitve ravno zaradi lega negativno vplivajo na strankarsko disciplino in notranjo kohezijo v strankah (Mazan, 1999). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Alenka KRAŠOVEC litvi za poslanca in kasnejšemu neupoštevanju pričakovanj ali zahtev strank (nelo¬ jalnosti) pri delovanju v parlamentu izključeni iz poslanske skupine ali celo ob poslanski mandat. Tako v resnici oblikujejo imperativne strankarske mandate. Vprašanje, ki se ob tern pojavi je, kako poslance prepričati (prisiliti), da bi se umaknili s svojega izvoljenega položaja. Poslance je sicer možno izključiti iz poslanskih skupin in strank, ni pa jih možno odstaviti s položaja poslanca, če tega sami ne želijo. Ustave, ki v večini primerov zagotavljajo svobodne mandate, so namreč najvišji pravni akti držav. Položaj je drugačen, če so pred potrditvijo kan¬ didatur podpisane pogodbe v resnici bianco izjave o odstopu poslancev z njiho¬ vih položajev . 17 Zadeva je v tem primeru pravno sporna, ker pomeni kršenje dolo¬ čil o svobodnem mandatu in sklepanju pogodb, verjetno pa je pravne posledice takih podpisanih pogodb v obliki (nezaželenega) odstopa težko preprečiti. Vse to le še utrjuje de facto strankarske mandate, ki postajajo zaradi opisane možnosti takojšnje odstavitve nediscipliniranih (nelojalnih) poslancev z njihovega položaja celo imperativni strankarski mandati, in nujnost lojalnosti strankam (delom strank, ki odločajo o selekciji kandidatov za parlamentarne volitve). Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve v slovenskih parlamentar¬ nih strankah Selekcija kandidatov za parlamentarne volitve je zelo pomemben proces. Slovenska zakonodaja pa ji (tako kot nacionalne zakonodaje večine zahodnoev¬ ropskih držav) namenja le malo pozornosti. Zakon o političnih strankah od strank zahteva, da v statutih določijo postopek in organ, ki določa kandidate za volitve v državni zbor, za predsednika republike ter kandidate za volitve v organe lokalnih skupnosti. V statutih morajo stranke določiti tudi način zagotavljanja enakih možnosti obeh spolov pri določanju kan¬ didatov za navedene volitve. Kakšen bi postopek moral biti (kaj mora vsebovati in česa ne) in kateri organ strank naj določa kandidate pa ni opredeljeno. Tudi Zakon o volitvah v državni zbor to prepušča pravilom posameznih strank. Edino kar od njih zahteva je, da se lista kandidatov določi s tajnim glasovanjem, in da mora biti vložitvi kandidatur dodan zapisnik o določitvi liste kandidatov ter pravila politič¬ nih strank. S tem sklopom določil nacionalna zakonodaja minimalno sooblikuje procese selekcije kandidatov pri vseh strankah. Tako Slovenija očitno sodi med države, kjer je ureditev teh pomembnih procesov prepuščena idejam in željam ' 7 Portugalski socialisti so vzpostavili institut “častne zaobljube", na podlagi katerega kandidati za poslance podpišejo datumsko nedoločeno pismo o odstopu s položaja poslanca, ki ga ima stranka možnost uporabiti, če je kateri izmed poslancev izgubil njeno zaupanje (van Biezen, 1998:13). Tudi kandidati za poslance dolgo časa vladajočega Gibanja za demokratično Slovaško so morali pred potrditvijo kandidatur v centralnih organih stranke podpisali datumsko nedoločeno izjavo o odstopu s položaja poslanca, l.i. bianco odstopno izjavo. Tako izjavo so v vodstvu stranke brez večjih zadržkov upo¬ rabili pri poslancu, za katerega so menili, da ni strankarsko discipliniran (lojalen), in da ne deluje v skla¬ du s pričakovanji in zahtevami stranke. Poslanec je za svoj odstop izvedel, ko je želel vstopiti v parlament, pa mu varnostniki lega niso dovolili z obrazložitvijo, da ni več poslanec (Malova in Deegan Krause, 2000). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Alenka KRAŠOVEC posameznih strank. Zaradi tega se (lahko) ti procesi med posameznimi strankami bistveno razlikujejo. Z analizo statutov strank smo želeli pridobiti podatke o procesih selekcije kan¬ didatov za volitve v državni zbor. Kljub zakonskim določilom, da stranke v statutih določijo postopek in organ, ki določa kandidate za omenjene volitve, so stranke temu področju posvetile le malo pozornosti. Podrobnejše postopke namreč pravi¬ loma urejajo posebni pravilniki strank, na katere nas statuti tudi napotujejo, če želi¬ mo procese selekcije kandidatov podrobneje spoznati. Čeprav statuti prav veliko o procesih selekcije ne povedo, je bilo iz njih vseeno možno razbrati vsaj delne odgovore na že omenjene tri najpomembnejše sklope vprašanj. Analizirali smo statute, ki so določali procese selekcije kandidatov v parlamen¬ tarnih strankah za državnozborske volitve leta 2000. Analizirani statuti so: pri Združeni listi socialnih demokratov (ZLSD) statut iz leta 1997, pri Liberalni demo¬ kraciji Slovenije (LDS), Demokratični stranki upokojencev Slovenije (DeSUS) in Slovenski nacionalni stranki (SNS) statuti iz leta 1998, pri Socialdemokratski stran¬ ki Slovenije (SDS) statut iz leta 1999, pri SLS+SKD Slovenski ljudski stranki (SLS+SKD), Novi Sloveniji - Krščansko ljudski stranki (N.Si) in Stranki mladih Slovenije (SMS) pa statuti iz leta 2000. Natančnejše oblikovanje/določanje procesov selekcije kandidatov za volitve Tabela 1: Subjekti strank, ki so sprejemali natančnejša pravila procesov selekcije kandidatov za volitve v državni zbor vir: statuti strank * sprejme svet na predlog izvršilnega odbora ** podrobnejša navodila o načinu in postopkih določanja kandidatov lahko predpiše izvršni odbor Pravila, ki so natančneje oblikovala/določala procese selekcije kandidatov, so v vseh strankah sprejemali centralni organi strank in si že tako zagotovili določeno moč v njih. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Alenka KRAŠOVEC Možnost predlaganja kandidatov v strankah Tabela 2: Subjekti strank, ki so lahko predlagali kandidate za volitve v državni zbor vir: statuti strank * kadar tako določi svet stranke s sklepom Pri LDS, ZLSD in SNS možni predlagatelji kandidatov iz statutov niso bili jasno razpoznavni. Kot vidimo, so vse stranke možnost predlaganja kandidatov podelile teritorial¬ nim organizacijam, v SDS, DeSUS in SMS so imeli to pravico tudi centralni organi. Le SDS in SMS pa sta možnost predlaganja kandidatov podelili še interesnim orga¬ nizacijam in posameznim članom. Dokončno odločanje o kandidatih v strankah Tabela 3' Subjekti strank, ki so dokončno odločali o kandidatih za volitve v državni zbor vir: statuti strank * na predlog izvrš(il)nega odbora ** listo kandidatov na predlog predsedstva določi volilna konvencija *** listo kandidatov določi volilna konferenca; svet stranke določi listo kandidatov **** listo kandidatov na predlog predsednika stranke določi predsedstvo ***** listo kandidatov določi svet, kadar je ne določi kongres, vsekakor pa na predlog izvršnega odbora TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC V vseh strankah so pri končnem odločanju o kandidatnih listah za volitve dolo¬ čeno vlogo, v večini primerov tudi dokončno, imeli centralni organi strank. V SMS so to možnost podelili še najvišjemu organu stranke - kongresu, vendar v statutu ni bilo opredeljeno, v katerih in pod kakšnimi pogoji o kandidatnih listah dokončno odloča kongres in kdaj svet stranke. V ZLSD je bila dokončna odločitev v rokah širšega, posebej za to priložnost oblikovanega in sklicanega telesa. Podobno je bilo tudi v DeSUS, kjer pa so statu¬ tarne določbe malce nejasne. Iz statuta tako ni moč zanesljivo razbrati, kdo je dokončno določil listo kandidatov - volilna konferenca ali svet stranke. SNS pa izstopa v nasprotni smeri, saj je bil individualni organ, tj. predsednik stran¬ ke, tisti, ki je predsedstvu predlagal dokončno listo kandidatov. V tem primeru torej poseduje veliko moč v procesih selekcije kandidatov predsednik stranke. Glede na statute lahko rečemo, da so procesi selekcije kandidatov v slovenskih parlamentarnih strankah v skoraj izključni pristojnosti strankarskih elit, predvsem tistih na nacionalni ravni. Nekaj pristojnosti je v večjem številu strank podeljeno še lokalnim strankarskim elitam (predvsem prek možnosti predlaganja kandidatov in dokončnega odločanja o njih na volilnih konvencijah/konferencah) ter v SDS in SMS še interesnim organizacijam in posameznim članom (prek možnosti predla¬ ganja kandidatov). Vsekakor pa slovenske parlamentarne stranke v primeru voli¬ tev leta 2000 niso bile med tistimi redkimi izjemami v Evropi, ki so uvedle članske volitve. 18 Povedano nas usmerja k ugotovitvi, da imajo v procesih selekcije kandidatov za parlamentarne volitve v slovenskih parlamentarnih strankah odločilno vlogo centralni organi strank. Ti imajo na ta način možnost izoblikovati (ne)formalne kri¬ terije 19 , ki jih bodo upoštevali v procesih selekcije, in pravila čustvovanja. Tako so procesi selekcije kandidatov lahko orodje centralnih organov za nagrajevanje in kaznovanje možnih kandidatov na volitvah ter mehanizem vzpostavitve lojalnosti (čustvovanja) posameznikov do strank kot celot, največkrat pa kar do številčno manjših centralnih organov, ki poosebljajo stranke. V SNS igra zelo pomembno vlogo sam predsednik stranke. Predsedstvo namreč določa listo kandidatov za par¬ lamentarne volitve na njegov predlog. To pa pomeni, da se v tej stranki bolj izpo¬ stavlja še lojalnost do predsednika stranke. po sedaj je s članskimi volitvami, ki v bistvu niso na noben način omejevale izbire in volje članov, poizkusila edino ZLSD, in sicer na volitvah leta 1996(Krašovec, 2000). Pred tem so z neko obliko članskih volitev pri določitvi kandidata za predsednika države leta 1992poizkušali Slovenski krščanski demokra¬ ti (Krašovec, 2000). « Zanimivo bi bilo poznati vsaj formalne kriterije, kijih v procesih selekcije kandidatov upoštevajo centralni organi strank, vendar so jih v statut zapisali le v SDS. V tej stranki se pri predlaganju in izboru kandidatov enakopravno upoštevajo naslednji kriteriji: ugled in poznanosl kandidata v Sloveniji in v določenem volilnem okolju; možnost za izvolitev oziroma pričakovan dober volilni' rezultat glede na rezultate javnomnenjskih raziskav; rezultati dotedanjega dela in prispevek k. uresničevanju programa stranke; kandidatov javen pozitivni odnos do stranke. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC Vrste poslanskih mandatov v Sloveniji Ustava Republike Slovenije, sprejeta leta 1991, ima v 82. členu določbo, ki se glasi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršna koli navodila”. To pomeni, da imamo v Sloveniji ustavno in de iure uveljavljen svobod¬ ni mandat. Vprašanje pa je, kakšen je položaj v resnici. Videti je, da so tudi v Sloveniji obsežne volilne kampanje postale nujne. Le težko bi namreč rekli, da je brez obsežne volilne kampanje moč pridobiti zadostno število glasov za vstop v parlament. 20 Take volilne kampanje pa predstavljajo tudi velik strošek. Na podlagi poročil o reviziji poslovanja organizatorjev volilnih kam¬ panj za volitve v državni zbor leta 2000 lahko ugotovimo, da je imela med stranka¬ mi, ki so uspele vstopiti v parlament, najmanjše izdatke SNS, in sicer 10.345.937,00 sit. 21 Pri tem je potrebno opozoriti, da ne gre popolnoma nekritično povezovati večjih izdatkov za volilne kampanje z večjim uspehom na volitvah, vendar je očit¬ no, da je možnost vstopa v parlament tudi v Sloveniji vedno bolj povezana s finanč¬ nimi sredstvi, vloženimi v volilne kampanje. Večja finančna sredstva in potrebno organizacijo volilnih kampanj pa v bistvu lahko zagotovijo le stranke. V obdobju od parlamentarnih volitev leta 1990 do parlamentarnih volitev leta 2000 je na volit¬ vah sodelovalo kar nekaj neodvisnih kandidatov. Vendar je njihov uspeh do sedaj ničen; nobenemu neodvisnemu kandidatu še ni uspelo vstopiti v parlament. Ti dve dejstvi kažeta, da igrajo najpomembnejšo vlogo na volitvah in v parla¬ mentu stranke, ki posameznikom pomagajo vstopiti v parlament. Posledica tega je, da v določenih, za stranke najpomembnejših, primerih od teh posameznikov pri¬ čakujejo in tudi zahtevajo določeno stopnjo strankarske discipline in lojalnosti. V nasprotnem primeru imajo centralni organi strank, ki igrajo v procesih selekcije kandidatov za parlamentarne volitve odločilno vlogo, nediscipliniranim in nelojal¬ nim poslancem možnost odtegniti podporo strank za nastop na naslednjih volit¬ vah. Taki poslanci lahko seveda nastopijo na kandidatni listi katere druge stranke ali kot neodvisni kandidati, vendar imajo glede na dosedanje izkušnje v zadnjem primeru zelo majhne možnosti izvolitve (ali pa jih sploh nimajo). Na podlagi predstavljenih dejstev bi za slovenske stranke lahko rekli, da imajo velike možnosti vzpostavitve de facto strankarskih mandatov. Da jih poskušajo v resnici vzpostaviti, nam dokazujejo trije medijsko najbolj izpostavljeni primeri. Prvi je primer poslanca Cirila Pucka, ki je bil na volitvah leta 1996 izvoljen na listi Slovenskih krščanskih demokratov (SKD). Omenjeni poslanec je kljub drugač¬ nim navodilom svoje stranke in poslanske skupine kandidatu za mandatarja vlade po parlamentarnih volitvah leta 1996 prispeval odločilni glas. Zaradi neupošteva¬ nja navodil stranke in poslanske skupine so se na njegov račun vrstile obtožbe o izdaji volivcev določenega volilnega okraja in volivcev stranke v celoti, čeprav je v ustavi zapisano, da so poslanci predstavniki celotnega ljudstva (ne le volivcev volil¬ nega okraja, v katerem so se potegovali za mandat ali volivcev stranke, na listi kate- 20 Verjetno je SNS edina stranka, kiji je uspelo vstopiti v parlament (na volitvah leta 1992), pa ni imela obsežne volilne kampanje. 21 Največ izdatkov je imela LDS (94.798.395,00sit). Najvišji zakonsko dovoljeni znesek porabe finanč¬ nih sredstev je bil leta 2000 95.174.100,00sit. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2Q03 Alenka KRAŠOVEC re so kandidirali) in niso vezani na kakršna koli navodila. Pucko se je branil s pojas¬ njevanji o tem, da je ravnal po svoji vesti in v korist celotne Slovenije. S pravnofor- malnega vidika je imel Pucko vso pravico podpreti kandidata za mandatarja, kljub drugačnim navodilom svoje stranke. Hkrati pa je tudi res, da mu je stranka omogo¬ čila vstop v parlament, saj je finančno in logistično podprla njegovo volilno kam¬ panjo. Glede na dosedanje izkušnje bi imel kot neodvisni kandidat na volitvah zelo majhne možnosti izvolitve (ali pa jih sploh ne bi imel). Zaradi ravnanja ob glasova¬ nju za mandatarja so Pucka v stranki pozvali naj odstopi s položaja poslanca. Tega seveda ni storil, stranka pa ga zaradi ustavnega določila o svobodnem mandatu s položaja ni mogla odstaviti. So ga pa zato izključili iz stranke in poslanske skupine (iz obeh je Pucko že prej sam izstopil), nove parlamentarne volitve pa je dočakal kot samostojni poslanec. Druga dva primera sta podobna. Dalj časa tudi v javnosti vidne napetosti med Edo Okretič - Salmič in DeSUS ter Polonco Dobrajc in SNS so doživele dva vrhunca. Prvega ob izvolitvi mandatarja za sestavo vlade po neizglasovani zaupnici vladi v državnem zboru leta 2000, ko je kandidat za mandatarja uspel na tajnih volitvah dobiti odločilna glasova. Ob tem se je v javnosti govorilo, da sta glasova prispevali omenjeni poslanki, ki naj ne bi upoštevali navodil svojih strank in poslanskih skupin. Drugi vrhunec je sledil malce kasneje, ko so bili v državnem zboru imenovani mini¬ stri vlade. Na javnem glasovanju o ministrih in posledično tudi o vladi sta ti dve poslanki prispevali glasova podpore. Na njun račun so se zvrstili že ob prvem prime¬ ru opisani očitki, pri čemer je tudi tu potrebno izpostaviti oba vidika njunega delo¬ vanja - pravnoformalnega in t.i. moralnega. Zaradi ravnanja v nasprotju z navodili sta bili poslanki še isti dan izključeni iz poslanskih skupin strank, na listah katerih sta bili izvoljeni. Tudi v teh dveh primerih so poslanki pozvali naj odstopita s svojih položa¬ jev, vendar sta obe zakonodajni mandat zaključili kot samostojni poslanki. Očitno pa je, da poskušajo (vsaj nekatere) slovenske parlamentarne stranke vzpostaviti celo imperativne strankarske mandate. Zaradi nekaterih dogodkov na kongresu SDS leta 2001 se je eden izmed strankinih poslancev odločil, da ni več pripravljen sodelovati s predsednikom stranke in sočasno tudi vodjo poslanske skupine, in bo v državnem zboru morda začel delovati kot samostojni poslanec (Repovž, 2001). Odgovor predsednika stranke in vodje poslanske skupine je bil, da bo moral poslanec v tem primeru vrniti svoj mandat in povrniti sorazmerni del stroškov za volilno kampanjo (Repovž, 2001). K temu naj bi ga obvezovala pogod¬ ba, ki jo je v stranki podpisal pred potrditvijo kandidature za parlamentarne volit¬ ve. Poslanec je zanikal, da bi tako pogodbo podpisal, je pa povedal, da je že leta 1996 podpisal bianco odstopno izjavo. Tako se takoj postavi vprašanje, ali statuti strank obvezujejo njihove kandidate, da pred dokončno potrditvijo kandidatur na organih strank, podpišejo kakršne koli pogodbe, ki jih lahko pri njihovem delu posebej zavezujejo, ali celo bianco odstopne izjave. Analiza omenjenih statutov strank je razkrila, da štiri stranke od svojih kandidatov na parlamentarnih volivah zahtevajo podpis različnih pogodb oziroma izjav. Te stranke so SDS, ZLSD, DeSUS in SNS. Najmilejšo obliko najdemo pri DeSUS. V tej stranki se mora poslanec za ves čas trajanja svojega mandata, pred vključitvi- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC jo na listo kandidatov stranke, pisno in s častjo zavezati, da ne bo izstopil iz stran¬ ke ali prestopil k drugi stranki oziroma poslanski skupini. Skoraj identično določ¬ bo imata tudi ZLSD in SNS. Vendar ti dve dodajata, da poslanska skupina (pri ZLSD na podlagi predhodnega mnenja predsedstva) ugotovi, da je poslancu z dnem izstopa iz stranke oziroma prestopa v drugo stranko ali poslansko skupino prene¬ halo članstvo v poslanski skupini. Poleg tega morajo kandidati na listah strank, pre¬ den stranki potrdita njihovo kandidaturo, podpisati dogovor o razmerju med poslancem in stranko. V tem dogovoru se opredeli tudi način vrnitve mandata v primeru izstopa poslanca iz stranke ali prestopa v drugo stranko. Pri ZLSD se v dogovoru opredelijo še politične in materialne obveznosti poslanca, posebej v pri¬ meru prestopa v drugo stranko ali prenehanja članstva poslanca v poslanski sku¬ pini. Statut SNS določa, da mora vsak kandidat povrniti stroške volilnih kampanj, če izstopi iz stranke ali prestopi v drugo stranko. Višina stroškov se določi glede na splošno količino porabljenega denarja in drugih sredstev za volilno kampanjo, natančno pa se merila opredelijo s posebnim pravilnikom. Prav tako se v primeru obeh strank v že omenjenem dogovoru lahko določijo še druge obveznosti poslanca, ki niso opredeljene v statutu. Statut SDS od kandidatov stranke zahteva, da pred uvrstitvijo na kandidatno listo podpišejo izjavo o nesodelovanju s tajnimi službami totalitarnega režima (do 15.5. 1990) in izjavo o brezpogojnem odstopu s položaja poslanca v primeru izstopa ali izključitve iz stranke oziroma vstopa v drugo stranko ali poslansko skupino (to zadnje velja za nečlane, ki bi kandidirali na listi SDS). Tako vidimo, da zlasti določbe SDS in tudi ZLSD ter SNS vsebujejo nekatere nastavke za uvedbo imperativnih strankarskih mandatov. Pri vsem tem je verjetno nerealno pričakovati, da preostale stranke v kakšnih drugih pravnih aktih ne poskušajo na podoben način omejevati delovanja svojih poslancev, vendar pa so le omenjene stranke to izrecno zapisale v najvišji notranji pravni akt strank - v svoje statute. Delno je taka določila možno pojasniti tudi s pre¬ teklimi številnimi prestopi/izstopi poslancev v/iz (druge) poslanske(-ih) skupin(- e) in tudi (ra)združitvami strank oziroma delov strank. Vzrok za ta dogajanja je bila vsaj deloma, če ne celo najbolj organizacijska in ideološka nekonsolidiranost strank. Ugotovimo lahko, da so poslanski mandati tudi v Sloveniji v resnici bolj ali manj strankarski mandati, kaže pa se celo tendenca vzpostavitve imperativnih strankarskih mandatov. Na ta način poslanski mandati postajajo pomemben meha¬ nizem nagrajevaja ali kaznovanja poslancev strank. Če poslanci pri svojem delu ne upoštevajo pričakovanj ali celo zahtev strank, jim te lahko najkasneje ob selekciji kandidatov za naslednje parlamentarne volitve odtegnejo svojo podporo. S tem pa poslanski mandati postajajo mehanizem vzpostavitve lojalnosti poslancev, ki želi¬ jo nadaljevati svojo parlamentarno kariero. Zaključek Kot smo povedali že na začetku, so politične stranke v marsikaterem pogledu posebna vrsta organizacij. Vendar tako kot ostale organizacije tudi one za svojo TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC racionalistično fasado pogosto skrivajo (včasih tudi namerno razkrivajo) čustveno komponento. Zelo pomembna čustvena komponenta je lojalnost oziroma čustve¬ na pripadnost posameznikov strankam. Stranke želijo in potrebujejo izkazovanje lojalnosti posameznikov, še posebej tistih, ki javno nastopajo v njihovem imenu. V tej želji in potrebi se v bistvu sočasno zrcalita njihova čustvena in racionalna kom¬ ponenta, ki sta nujno potrebni za njihovo uspešno delovanje. Politične stranke so vzpostavile različne mehanizme, s katerimi poskušajo zagotoviti lojalnost oziroma pravilno čustvovanje posameznikov. Med najpogosteje uporabljena mehanizma v strankah zahodnoevropskih držav sodita selekcija kandidatov za parlamentarne volitve in vrsta poslanskega mandata. Analiza statutov strank je pokazala, da imajo omenjena mehanizma možnost uporabljati tudi slovenske parlamentarne stranke, natančneje centralni organi strank. Ti zato lahko določajo pravila čustvovanja v strankah in sankcije v primeru njihovega nespoštovanja. Da mehanizma centralni organi strank v resnici poskušajo uporabljati oziroma jih uporabljajo, dokazuje tudi javno razkrito delovanje strank. Vse to pomeni, da se slovenske stranke v tem pogledu bistveno ne razlikujejo od večine strank v zahodnoevropskih državah, in da sledijo njihovemu (pozitivnemu ali negativnemu) vzoru. S tem pa razkrivajo vse tri razsežnosti svojega delovanja: normativno, racionalno in čustveno. LITERATURA Barbalet, J.M. (1996): Social Emotions: Confidence, Trust and I.oyalty. International Journal of Sociology and Social Policy 16(9/10): 75-96. Djupe, A. Paul (2000): Religious Brand I.oyalty and Political Loyalties. Journal for the Scientific Study of Religion 39 (1): 78-89. Epstein, D. Leon (1967): Political Parties in Western Democracies. London: Pall Mali Press. Erickson, I.ynda in Carty, R. K. (1991): Parties and Candidat Selection in 1988 Canadian General Election. Canadian Journal of Political Science 24(2): 331-349. Haguc, Rod, Harrop, Martin in Breslin Shaun (1992): Comparative Government and Politics. London: Macmillan. Piam, Helena (1990): Emotional “Man”: A Corporate Actors as Emotion-Motivated Emotion Managers. International Sociology 40 (2): 225-234. Hazan, Y. Reuven (1999): The Consequences of Candidate Selection tor Party Organization, Political Representation and I.egislative Behavior: Empirical Evidence and Theorctical Arguments from Israel. Prispevek predstavljen na delavnici The Consequences of Candidate Selection, European Consortium of Political Research Joint Sessions, Mannheim, 26.-31. marec 1999. Katz, S. Richard in Mair, Peter (1995): Changing Models of Party Organization and Party Democracy: The Emergence of the Cartel Parties. Party Politics 1(1): 5-27. Kranjc, Stane (1992); Politične stranke - poslanske frakcije (klubi) - parlament. Raziskovalno poročilo. Ljubljana: Inštitut za družbene vede - Center za politološke raziskave. Krašovec, Alenka (2000): Moč v političnih strankah: Odnosi med parlamentarnimi in central¬ nimi deli političnih strank. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Krouwel, Andre (1999): The Selection of Parliamentary Candidates in Western Europe: The Paradox of Democracy. Prispevek predstavljen na delavnici The Consequences of Candidate Selection, European Consortium of Political Research Joint Sessions, Mannheim, 26.-31- marec 1999. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC Malova, Darina in Deegan ICrause, Kevin (2000): Parliamentary Party Groups in Slovakia. V Knut Hcidar in Ruud Koole (ur.), Parliamentary Party Groups in European Democracies: Political Parties Behind Closcd Doors, 195-213. London, New York: Routledge in ECPR. Michels, Robert (1925/1990): Sociologija partija u suvremenoj demokraciji: Istraživanja o oli- garhijskih tendencijama u životu skupina. Zagreb: Informator, Fakultet političkih nauka. Mouritzen, Poul lirik (1987): The I.ocal Politician: Loyal to the Party or Responsive to the Local Constituency. Scandinavian Political Studies 10(2); 97-109. Muller, C. Wolfgang (1994): The Development of Austrian Party Organizations in the Post-war Period. V Richard S. ICatz. in Peter Mair (ur.), How Parties Organize: Change and Adaptation in Party Organizations in Western Democracies, 51-79. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. Norris, Pippa (1997): Introduction: Theories of Recruitment. V Pippa Norris (ur.), Passages to Povver: I.egislative Recruitment in Advanced Democracies, 1-14. Cambridge, New York, Melbourne: Cambridge University Press. Pennings, Paul (1999): The Cosequences of Candidate Selection for Policy-Making in Western Europe. Prispevek predstavljen na delavnici The Consequences of Candidate Selection, European Consortium of Political Research Joint Sessions, Mannheinr, 26.-31. marec 1999. Poguntke, Thomas (1994): Parties in a I.egalistic Culture: The Čase of Germany. V Richard S. Katz in Peter Mair (ur.), Hov/ Parties Organize: Change and Adaptation in Party Organizations in \Vestern Democracies, 185-215. London, Thousand Oaks, New Delhi: Sage Publications. Poročilo o delu državnega zbora v mandatnem obdobju 1996 - 2000. Ljubljana: Državni zbor Republike Slovenije. Ranney, Austin (1968): Candidate Selection and Party Cohesion in Britain and the United States. V William Crotty (ur.), Approaches to the Study of Party Organizations, 139-157. Boston: Allyn and Bacon Inc. Repovž, Grega (2001): Poslanskega mandata ne more odvzeti nihče. Delo, 24.5.2001. Svasand, Lars, Kaare, Strani in Rasch, Bjarn-Erik (1997): Change and Adaptation in Party Organization. V Kaare Strani in Lars Svasand (ur.), Challenges to Political Parties: The Čase of Norway, 91-123. The University of Michingan Press. Ustava Republike Slovenije 1991. van Biezen, Ingrid (1998): The Relationship Between the Party in Public Office and the Extra- Parliamentary Party in New Democracies. Prispevek predstavljen na delavnici Change and Continuity in the Roles of Parties in Democratisation, European Consortium of Political Research Joint Sessions, Warwick, 23.-28. marec 1998. Ware, Alan (1996): Political Parties and Party Systems. Oxford: Oxford University Press. OSTALI VIRI Poročila o reviziji poslovanja organizatorjev volilnih kampanj za redne volitve poslancev v državni zbor 15.10. 2000 (http://www.sigov.si/racs; junij 2001) Statut Demokratične stranke upokojencev Slovenije; junij 1998 Statut Liberalne demokracije Slovenije; januar 1998 Statut Nove Slovenije - Krščansko ljudske stranke; avgust 2000 Statut Slovenske nacionalne stranke; september 1998 Statut SLS+SKD Slovenske ljudske stranke; april 2000 Statut Socialdemokratske stranke Slovenije; maj 1999 Statut Stranke mladih Slovenije 2000; julij 2000 Statut Združene liste socialnih demokratov; marec 1997 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Alenka KRAŠOVEC Zakon o političnih strankah, Uradni list RS 62/94 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o volilni kampanji, Uradni list RS 7/97 Zakon o volilni kampanji, Uradni list RS 62/94 Zakon o volitvah v državni zbor, Uradni list RS 44/92 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK UČINKOVITOST IN PRAVIČNOST VISOKOŠOLSKE¬ GA IZOBRAŽEVANJA V SLOVENIJI' Povzetek. Učinkovitost in pravičnost sta ključna kriterija financiranja izobraževanja iz javnih sredstev. V prispevku najprej prikazujemo širši teoretični okvir, ki zajema oprede¬ litev in merjenje teh dveh pojavov, nato rezultate merjenja za visoko šolstvo v drugih državah in nazadnje rezultate merjenja v Sloveniji. Prikaz za Slovenijo izhaja iz druge lon¬ gitudinalne analize o učinkovitosti visokega šolstva v drža¬ vi ter prve empirične analize o pravičnosti financiranja le- tega iz javnih sredstev. Navedene analize za Slovenijo teme¬ ljijo na dveh raziskovalnih projektih. Ključni pojmi: izobraževanje, učinkovitost, pravičnost, financiranje, Slovenija Uvod Ekonomska učinkovitost in pravičnost sta dve večdimenzionalni merili naložb v izobraževanje in obenem potrebni značilnosti sistema financiranja izobraževa¬ nja. Kritika številnih sistemov financiranja izobraževanja po svetu, zlasti visokošol¬ skega izobraževanja, se nanaša na slabo uresničevanje teh ciljev. Pri financiranju iz javnih sredstev naj bi imele ob omejenih sredstvih prednost naložbe v nižje stop¬ nje izobraževanja (osnovno, srednje) in ne naložbe v visokošolsko izobraževanje, ki prinašajo posamezniku velike ekonomske koristi (večje kot osnovno in srednje izobraževanje/izobrazba). Slovenija vlaga iz javnih sredstev v visoko šolstvo, upoštevaje podatke Ministrstva za finance, že nekaj časa (1995-2000) enak delež bruto domačega pro¬ izvoda (BDP), in sicer med 1,1% in 1,2%; povprečje za države EU in OECD pa je 1,3% BDP (OECD 2001). * 2 Ekonomska učinkovitost in pravičnost uporabe teh sred¬ stev sta med drugim odvisni od sistema financiranja izobraževanja, in sicer obeh delov tega sistema, izobraževalnih ustanov in državne pomoči študentom. Ključne značilnosti sistema financiranja visokega šolstva v Sloveniji so: za redni dodiplom¬ ski študij, v katerega je vpis omejen, ni šolnine; izredni študenti na tem študiju pla¬ čajo polno šolnino (v višini celotnih stroškov poučevanja); edina neposredna obli- * Dr. Milena Bevc, raziskovalno razvojna svetnica na Inštitutu za ekonomska raziskovanja v Ljubljani. ' Članek temelji na predavanju avtorice na Historičnem seminarju SAZU - 5.12.2002. 2 V celotno izobraževanje, skupaj s predšolsko ravnijo, pa Slovenija vlaga, upoštevaje isti vir in obdo¬ bje, med 5,5% in 5,7% BDP, kar je raven številnih razvitih držav. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 str. 90-102 Milena BEVC ka državne finančne pomoči študentom pa so po zastoju, leta 1999 vpeljanih štu¬ dentskih posojil, spet štipendije (za revne in nadarjene), šolnino za podiplomski študij pa v zadnjih letih država znatno subvencionira. Namen prispevka je prikazati okvirno sliko o učinkovitosti in pravičnosti jav¬ nega financiranja visokega šolstva v Sloveniji ter prek tega nakazati umest¬ nost/neumestnost vpeljave šolnin za redni dodiplomski študij. V prispevku prika¬ zujem za učinkovitost in za pravičnost porabe javnih sredstev za visoko šolstvo naj¬ prej na kratko širši teoretični okvir, ki zajema opredelitev in merjenje pojava, nato rezultate merjenja v drugih državah in nazadnje rezultate merjenja v Sloveniji. Jedro prispevka je na predstavitivi ugotovitev za Slovenijo. Te temeljijo na dveh raziskovalnih projektih, ki smo ju v zadnjem času zaključili na Inštitutu za ekonom¬ ska raziskovanja v Ljubljani, enega v tesnem sodelovanju s Statističnim uradom (Bevc et. al. 2001, 2001 a). 3 Učinkovitost visokošolskega izobraževanja - opredelitev, merjenje, ugoto¬ vitve za druge države Razlikujemo notranjo in zunanjo ekonomsko učinkovitost izobraževanja, pri čemer gre pri obeh za razmerje med inputi in outputi. Notranja učinkovitost izob¬ raževanja označuje medsebojni odnos med “inputi” in rezultati izobraževanja na ravni izobraževalnih ustanov in šolajočega se. Vključuje ekonomsko učinkovitost (proizvodnja maksimalnega “outputa” z danimi sredstvi) in tehnično učinkovitost (proizvodnja maksimalnega “outputa” z določenimi “inputi” pri dani tehnologiji). Zunanja učinkovitost izobraževanja (celotnega sektorja, posamezne ravni izobra¬ ževanja, posameznih izobraževalnih ustanov) pa označuje realizacijo različnih družbenih ciljev izobraževanja izven izobraževalnega sektorja, kot so njegov vpliv na zdravje, produktivnost dela, zaposlenost, gospodarsko rast itd. Output se v tem primeru nanaša na širše družbene cilje izobraževanja. V nadaljevanju prispevka se osredotočam na notranjo učinkovitost izobraževanja. Za merjenje notranje učinkovitosti izobraževanja se lahko uporabljajo različni preprosti kazalci, kot so na primer stopnja dokončanja študija, stopnja osipa ipd., pa tudi celovitejši kvantitativni postopki (izobraževalna proizvodna funkcija itd.). Poudariti moram, da so tudi za navedene preproste kazalce, če naj verodostojno izražajo učinkovitost študija, potrebni določeni podatki, ki jih večina držav nima - to so podatki, ki omogočajo individualno spremljanje šolajočih se iz leta v leto (torej longitudinalno analizo učinkovitosti). Eden od instrumentov za tako sprem¬ ljanje je neka enotna številka vsakega šolajočega se, enotna matična številka (EMŠO) ali kakšna druga. s Gre za naslednja projekta: Ekonomska učinkovitost in pravičnost izobraževanja v Sloveniji- in potrebne informacijske podlage za njuno kvantifikacijo, Analiza pravičnosti državnega financiranja izobraževanja v Sloveniji in možnosti za njeno povečanje. Prvi projekt so financirali Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, nekdanje Ministrstvo za znanost ter Statistični urad. Drugi projekt pa sta financirali dve ministrstvi, ki sta zdaj združeni v Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. TEORIJA IN PRAKSA tet. 40. 1/2003 Milena BEVC Verodostojnih meddržavnih primerjav (uporaba longitudinalnega pristopa, isto obdobje opazovanja itd.) o osipu in ponavljanju za dodiplomski študij za večje število držav ni. Med 20 državami OECD, za katere obstajajo za 90. leta ocene o stopnji diplomiranja in stopnji osipa (OECD 1998), le v treh te temeljijo na podla¬ gi longitudinalnega opazovanja - Finskem, Nizozemskem in ZDA. V vseh teh drža¬ vah je v opazovanem obdobju (80. ali 90. leta) študij končalo vsaj 60% vpisanih (največ na Finskem). Učinkovitost visokošolskega izobraževanja v Sloveniji V nadaljevanju predstavljena analiza pomeni šele drugo longitudinalno anali¬ zo o učinkovitosti dodiplomskega študija v Sloveniji. Prva je bila narejena v 80. letih in jo je izdelal nekdanji Center za razvoj univerze - CRU (Stergar et. al., 1988). Podatki, metodologija in značilnosti opazovane populacije Ključni podatek oziroma vezni člen za individualno spremljanje oseb (longitudinal¬ no analizo) je bila enotna matična številka občana (EMŠO), ki se v Sloveniji med šolajočimi spremlja le za študente. Podatkovno podlago za analizo smo tvorili z združitvijo več podatkovnih virov Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), Republiškega zavoda za zaposlovanje in Ministrstva za notranje zadeve (podatki Centralnega registra prebivalstva - CRP). Opazovana populacija so bili študenti, ki so se leta 1991/1992 vpisali v prvi letnik dodiplomskega študija na slovenskih visoko¬ šolskih ustanovah (generacija 1991), za katere je bil na razpolago podatek o EMŠO (takih je bilo 96%, torej skoraj popolno zajetje). Znotraj te populacije smo na željo glavnega financerja (Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve) posebej opa¬ zovali še dve kategoriji študentov - prejemnike dveh glavnih vrst štipendij iz javnih sredstev, za revne in nadarjene (republiške in Zoisove štipendiste). Obdobje opazo¬ vanja je bilo 1991-1999. Med generacijo, ki jo je spremljala prva longitudinalna štu¬ dija (nekdanji CRU), in opredeljeno generacijo 1991, je 15 let razlike, v obeh prime¬ rih je bilo obdobje opazovanja osem let. Najnižji nivo opazovanja pri generaciji 1991 so bile skupine študijskih programov - z izjemo šol z zelo razvejano organiza¬ cijsko strukturo. Sintezni kazalci učinkovitosti oziroma uspešnosti študija, ki smo jih oblikovali na podlagi spremljanja individualnih poti študentov osem let od vpisa v prvi letnik (do konca leta 1999), so: stopnja diplomiranja, stopnja osipa, delež potencialno uspešnih študentov (tistih, ki so bili v zadnjem opazovanem letu še vedno nekje vpisani), ponavljanje letnikov in trajanje študija za diplomante. Dejavniki učinkovitosti študija, ki smo jih proučevali, zajemajo predvsem nekatere demografske, socialno-ekonomske in druge (“izobraževalne") značilnosti študenta in njegovih staršev (izobrazba, poklic), ki se spremljajo z vpisnim listom. Pri analizi smo naleteli na vrsto težav, ki smo jih večinoma uspešno rešili. Mednje sodijo organizacijske in druge spremembe visokošolskih zavodov in štu¬ dijskih programov v opazovanem obdobju, skupni prvi letniki, izredni študenti, evidentiranje absolventov in reprezentativnost rezultatov po šolah/programih. Šole smo spremljali po nazivih, ki so jih imele v zadnjem opazovanem letu, študen- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Milena BEVC te pa glede na šolo vpisa v prvi letnik leta 1991/92 (“vhodno" šolo). Reprezentativnost rezultatov po šolah/programih je bila odvisna od razpoložljivo¬ sti podatkov o EMŠO za študente in diplomante v obdobju 1991-1999. Povprečna stopnja pokritosti z EMŠO v navedenem obdobju je znašala za študente 98% (raz¬ pon med šolami je znašal od 94% do 100%), za diplomante pa 94% (razpon med šolami je znašal od 80% do 100%). Med značilnostmi opazovane populacije študentov sta posebej zanimivi dve, razmerje študentov glede na način študija ter njihova socialnoekonomska struktu¬ ra. Delež rednih študentov je znašal štiri petine (danes znaša okoli dve tretjini), izobraženost staršev kot približek za socialnoekonomski položaj študentov je bila boljša od takratne povprečne izobraženosti odraslih v Sloveniji (zlasti za redne štu¬ dente). Med spremembami v obdobju 1991-1999, ki smo jih za opazovano genera¬ cijo opazovali, pa je zanimiva zlasti sprememba šole in načina študija. Med tistim delom generacije 1991, ki je diplomirala, jih je šolo v času študija spremenilo 12%. Med njimi so se na drugo šolo največ preusmerjali tisti, ki so študij začeli na podro¬ čju matematično-fizikalnih, kemijskih in nekaterih tehničnih ved ter teologije, kot najprivlačnejša alternativa prvotno izbrani šoli pa se je pokazal študij ekonomskih in poslovnih ved. Opazujoč spremembo načina študija pa smo ugotovili, da je pe¬ tina diplomantov, ki so študij začeli kot izredni študenti, le-tega končala kot redni študenti in 6% tistih, ki so študij začeli kot redni študenti, so ga končali kot izredni. Rezultati V opazovani populaciji študentov je v dobrih osmih letih od vpisa (do konca leta 1999) študij končalo 50% vpisanih (to je enak delež kot v navedeni prvi longitudi¬ nalni analizi za 15 let starejšo generacijo študentov), še vedno jih je študiralo 6%, neuspešnih pa je bilo 44%. Večina diplomantov je pridobila diplomo druge stopnje. V tabeli 1 prikazujem ključne kazalce učinkovitosti študija za celo populacijo ter za nekatere dele populacije, ki kažejo na vpliv treh značilnosti študentov na učinkovitost študija: spol, način študija in prejemanje katere od dveh navedenih glavnih vrst štipendije iz javnih sredstev. Vpliv vseh treh navedenih dejavnikov na učinkovitost študija je precejšen, pri tem zadnjih dveh v skladu s pričakovanji. Ženske so uspešnejše od moških. V osmih letih od vpisa je študij končalo 56% žensk in 44% moških. Med rednimi študenti (ob vpisu) je študij končalo 54% štu¬ dentov, med izrednimi pa 32%. Povprečna stopnja večkratnih vpisov v prvi letnik, kjer je ponavljanje najpogostejše, je za redne študente znašala kar 36%. Republiški in Zoisovi štipendisti so veliko uspešneje dokončali študij od ostalih rednih štu¬ dentov (stopnja dokončanja šolanja - 62% in 71%), ponavljanje prvega letnika pa je bilo tudi zanje pogosto. Vpliv drugih proučevanih dejavnikov na učinkovitost študija pa je bil naslednji: - Starost: s starostjo pada uspešnost študija, vendar ne premosorazmerno; naj¬ uspešnejši so tisti, ki študij nadaljujejo takoj po srednji šoli - med njimi jih je diplo¬ miralo 56%. - Predhodna šolska izobrazba: najvišja stopnja diplomiranja je bila značilna za štu¬ dente, ki so končali naravoslovno-matematične, pedagoške in zdravstvene srednje¬ šolske programe. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Milena BEVC - Izobrazba in poklic staršev: proučevali smo vpliv na stopnjo diplomiranja in na vrsto pridobljene diplome. Stopnja diplomiranja je bila najvišja za študente z naj¬ manj izobraženimi starši (najnižja pa za tiste, katerih starši imajo gimnazijo), opa¬ zujoč poklic pa za tiste iz krnečih družin. Vpliv na strukturo diplom (višja stopnja: visoka stopnja) pa je bil naslednji: delež diplomantov na visoki stopnji med vsemi diplomanti in v celi generaciji je premosorazmerno povezan z izobrazbo staršev (narašča s stopnjo izobrazbe staršev) oziroma delež diplomantov višje stopnje obratnosmerno povezan z izobrazbo staršev (je najvišji pri študentih z najmanj izobraženimi starši). Visoka stopnja diplomiranja študentov iz revnejših družin je torej predvsem posledica pridobitve diplome višje stopnje, ki je za državo cenejša od diplome visoke stopnje. V grafikonu 1 je prikazana učinkovitost študija opazo¬ vane generacije glede na izobrazbo očeta. - Občina in regija stalnega bivališča: na regionalni ravni se kaže vsaj na primeru regij z nižjo stopnjo diplomiranja od povprečne v državi istosmerna povezanost s stopnjo gospodarske razvitosti; najnižja je stopnja diplomiranja za študente iz treh severovzhodnih regij (Pomurske, Podravske, Koroške). - Način bivanja med študijem: med rednimi študenti so bili najuspešnejši tisti, ki so (na začetku študija) živeli v študentskem domu. - Vrsta šole in študijskega programa: med šolami so precejšnje razlike v izračuna¬ ni uspešnosti študija opazovane generacije, kar je povezano z vrsto proučevanih, pa tudi nekaterih neproučevanih (uspešnost predhodnega izobraževanja) značil¬ nosti vpisanih. Ena od splošnih ugotovitev je, da se po več kazalcih praviloma kažejo kot uspešnejše od ostalih nekatere umetniške akademije ter nekatere šole/programi z zahtevnejšim (daljšim) študijem (na primer medicina) oziroma študenti na teh šolah/programih. Tabelal: Učinkovitost/uspešnost študija “genearacije študentov 1991/92 v 8 letih od vpisa v 1. letnik - Struktura študentov v % Vir: Bevc et. al, IER-SURS, 2001a. TEORUA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC Grafikon 1: Stopnja diplomiranja na dodiplomskem študiju v generaciji 1991/92 za redne študente glede na izobrazbo očeta 20 30 40 50 60 70 80 90 100 Do 7 razredov O.š. Osnovna šola Poklicna šola Višja šola in i stopnja fakultet Visoka šola (II.stopnja) Neznano SKUPAJ 1 j MwSja slopnja BMSoka slopnja U neznana stopnja j Vir: Bevc et. al„ IER-SURS, 2001a. Pravičnost financiranja visokošolskega izobraževanja - opredelitev, merje¬ nje, ugotovitve za druge države Opredelitev Pravičnost je v državnem financiranju izobraževanja mogoče presojati po več kriterijih - trije glavni so: - zagotavljanje enakosti možnosti vključitve (dostopa) v izobraževanje ne glede na materialni položaj posameznika - socialna pravičnost, - plačilo v skladu z možnostmi - sposobnostjo plačati (več naj plačajo tisti, ki imajo več), - plačilo v skladu s prejetimi koristmi iz državne blagajne (več naj plačajo tisti sloji, ki so tudi vključeni - imajo koristi od javnih izdatkov), torej skladnost prispevkov posameznih dohodkovnih skupin v državno blagajno s prejetimi koristmi - trans¬ ferji države. Med temi kriteriji je prvi ključni, zadnji pa ima v javnih financah omejen domet/uporabo. Kot dodatni kriterij pa se vsaj na primeru visokega šolstva, pogo¬ sto pojavlja tudi drug vidik koristi izobraževanja, in sicer velikost individualnih ekonomskih koristi te izobrazbe v obliki višjih plač, nižje brezposelnosti itd. Pravičnost je mogoče ocenjevati za celotni izobraževalni sistem ali pa za posa¬ mezno raven izobraževanja. Če opazujemo celotni izobraževalni sistem je, upošte¬ vaje navedene kriterije, pravičnost javnega financiranja izobraževanja odvisna od naslednjih dejavnikov: porazdelitve državnih izdatkov izobraževalnim ustanovam po ravneh/stopnjah izobraževanja in med posameznike (državna finančna pomoč TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC šolajočim se), socialnoekonomske sestave šolajočih se po ravneh/stopnjah izobra¬ ževanja in prejemnikov državne pomoči šolajočim se, značilnosti davčnega siste¬ ma (progresiven, regresiven). Pravičnost v “razdelitvi” javnih izdatkov za izobraže¬ vanje se torej uresničuje prek več faz, ki pa jih lahko strnemo v dve: porazdelitev davčnih bremen in porazdelitev javnih izdatkov. Merjenje Sklepi o pravičnosti metode/sistema financiranja izobraževanja v dani državi so odvisni od uporabljenega merila/kriterija ter od načina merjenja blagostanja (soci¬ alnoekonomskega položaja) gospodinjstev in koristi izobraževanja. Obstajajo štir¬ je glavni možni postopki merjenja: 1. neto koristi izdatkov za izobraževanje glede na neto koristi drugih državnih izdatkov po socialnoekonomskih skupinah prebi¬ valcev, 2. neto koristi izdatkov za izobraževanje po socialnoekonomskih skupinah prebivalcev, 3. porazdelitev izdatkov za izobraževanje po socialnoekonomskih skupinah prebivalcev, 4. socialnoekonomska struktura vključenih v izobraževanje. Med prikazanimi pristopi, ki jih na kratko predstavljam v nadaljevanju, le prva dva omogočata oceno, ali veljavni sistem financiranja pomeni prelivanje sredstev od enih slojev prebivalstva k drugim. Zadnji pristop, ki ne vključuje analize javnih financ, je dejansko vmesni korak pri vseh prvih treh navedenih pristopih. Prvi navedeni pristop (neto koristi izdatkov za izobraževanje glede na neto koristi drugih državnih izdatkov po socialnoekonomskih skupinah prebivalcev) je teoretično najbolj pravilen, ker proučuje pravičnost državnega financiranja izobra¬ ževanja v okviru širše analize pravičnosti celotnih javnih financ. Gre za kompleks¬ no analizo raznih vrst državnih izdatkov gospodinjstvom (izobraževanje, zdrav¬ stvo, pokojnine itd.), ki se v življenju dopolnjujejo. Takšna analiza je podatkovno in metodološko zelo zahtevna, in je tudi za razvite države izredno redka (nekaj poskusov take analize je bilo izdelanih za ZDA). Naslednja dva navedena pristopa sta pogostejša od pravkar opisanega. Pomenita pa obravnavo izobraževanja izolirano od ostalih dejavnosti, ki se finan¬ cirajo iz javnih sredstev in neposredno zadevajo gospodinjstva v različnih življenj¬ skih obdobjih. Če podatki omogočajo, je med njima boljša uporaba pristopa, ki zajema obe strani javnih financ (neto koristi izdatkov za izobraževanje po social¬ noekonomskih skupinah prebivalcev). S tretjim navedenim pristopom, ki zajema le stran izdatkov za izobraževanje, so doslej (vključujoč analizo za Slovenijo, pred¬ stavljeno v nadaljevanju) ugotavljali dohodkovno neenakost med gospodinjstvi pred in po državnih izdatkih za izobraževanje ali pa primerjali porazdelitev izdat¬ kov po gospodinjstvih s porazdelitvijo dohodkov. Po tem pristopu ni mogoče vero¬ dostojno trditi, ali se z državnim financiranjem izobraževanja prelivajo sredstva med različnimi sloji prebivalstva; v primeru, da davki niso progresivni, pa je o tem mogoče domnevati. S četrtim navedenim pristopom (analiza vključenosti v izobraževanje različnih socialnoekonomskih skupin prebivalcev) pa ocenjujemo, ali veljavni sistem finan¬ ciranja zagotavlja enak dostop do izobraževanja (enakost možnosti izobraževanja) ne glede na materialne možnosti, torej uresničevanje prej navedenega prvega kri¬ terija pravičnosti. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC Ugotovitve za druge države Kakovostne empirične analize pravičnosti financiranja izobraževanja obstajajo le za posamične države, pri tem pa se od navedenih možnih teoretičnih pristopov najpogosteje uporablja zadnji - analiza vključenosti v izobraževanje glede na soci¬ alnoekonomski položaj. V večini razvitih držav z verodostojnimi analizami trendov se socialnoekonomska struktura študentov terciarnega izobraževanja v zadnjih desetletjih ni izboljšala; dostop do izobraževanja revnim ni nič manj težaven, kot v preteklosti. Iz večine analiz na podlagi prvih dveh metodoloških pristopov pa izha¬ ja, da prekomerno državno financiranje terciarnega izobraževanja (ni šolnine, neposredna državna finančna pomoč le v obliki štipendij) praviloma pomeni pre¬ livanje državnih sredstev od revnih k ostalim slojem prebivalcev; ne izhaja pa tak rezultat iz vseh evidentiranih analiz. Pravičnost financiranja visokošolskega izobraževanja v Sloveniji Analizo pravičnosti državnega financiranja izobraževanja v Sloveniji smo pro¬ učevali istočasno za tri stopnje/ravni formalnega izobraževanja - osnovno, srednje in visoko oziroma terciarno. Od navedenih možnih kriterijev pravičnosti nam je bil ključni “enakost možno¬ sti izobraževanja” za vse socialnoekonomske skupine; posredno pa smo ocenjeva¬ li tudi uresničevanje kriterija “plačilo v državno blagajno v skladu s prejetimi korist¬ mi iz nje.” Proučili pa smo tudi uresničevanje kriterija “plačilo v državno blgajno v skladu z velikostjo individualnih ekonomskih koristi izobraževanja/izobrazbe.” Od prikazanih štirih metodoloških pristopov smo uporabili tretjega, pri kate¬ rem je bil stranski produkt tudi četrti pristop. Proučevali smo torej “stran izdatkov za izobraževanje”; natančneje, primerjali smo porazdelitev državnih izdatkov za izobraževanje s porazdelitvijo dohodka po dohodkovnih decilih gospodinjstev. Za to analizo smo morali pogledati tudi strukturo vljučenih v izobraževanje glede na njihovo socialno poreklo. Blagostanje gospodinjstev pa smo opazovali prek njiho¬ vega dohodka; na tej podlagi smo jih razvrstili v 10 dohodkovnih skupin (decilov). Ključni vir podatkov je bila anketa o porabi gospodinjstev (združen vzorec za obdobje treh let 1997-1999), ki jo Statistični urad že več let izvaja na podlagi med¬ narodno veljavne metodologije. Pri državnih izdatkih za izobraževanje pa smo kombinirali podatke Statističnega urada in Ministrstva za finance. Rezultate bomo prikazali sintezno, v luči uresničevanja različnih kriterijev pra¬ vičnosti financiranja izobraževanja. Enakost možnosti dostopa. - Iz analize izhaja, da je glede na ta kriterij veljavno državno financiranje osnovnega in srednjega izobraževanja v Sloveniji pravično, financiranje dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja pa ne. Dodiplomsko, zlasti pa podiplomsko visoko izobraževanje, ni enakomerno dostopno vsem socialnim kategorijam mladih (tabela 2). Revnim je manj dostop¬ no kot ostalim slojem. Pri tem pa žal nismo mogli ločeno opazovati rednega in izrednega dodiplomskega študija; po zadnjih razpoložljivih podatkih (za sredino 90. let) je podobno kot v prej prikazani generaciji 1991 socialnoekonomski položaj TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC rednih študentov v povprečju boljši kot socialnoekonomski položaj izrednih štu¬ dentov (za izobrazbo očeta - glej grafikon 2). Tabela 2: Socialnoekonomska struktura študentov v Sloveniji ob koncu 90. -združen vzorec gospodinjstev 1997-1999 (%) Vir: Bevc et. al, IER, 2001. * Skupina gospodinjstev, iz katere so študenti, glede na povprečni letni dohodek (“ekvivalentni” dohodek - opredeljen po metodologiji OECD) Grafikon 2: Struktura študentov rednega in izrednega študija v letih 1991 in 1995 glede na izobrazbo očeta (leta dokončanega šolanja) 100% 1991-R 199S-R 1991-1 1995-1 Vir: Bevc et.al., IER-SURS, 2001a. Opomba: Prva dva stolpca (R) se nanašata na redne študente, zadnja dva stolpca (I) pa na izredne študente. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC Ocene, ali gre pri veljavnem državnem financiranju izobraževanja za prelivanje sredstev od enih socialnih kategorij k drugim (revnejših k bogatejšim) - uresniči¬ tev kriterija plačilo v državno blagajno v skladu s prejetimi koristmi iz nje - ne moremo dati, ker smo proučevali le eno (in sicer izdatkovno) stran državnega financiranja izobraževanja (zaradi težavnosti proučevanja druge strani - davčnih prihodkov). Smo pa s primerjavo koeficientov koncentracije posameznih vrst izdatkov (za osnovno, srednje in visoko izobraževanje) s koeficientom koncentra¬ cije dohodka (Ginijevim koeficientom) ugotovili, da pri dani socialnoekonomski strukturi študentov in povprečnih državnih izdatkih za izobraževanje bogati dobi¬ jo od državnih izdatkov za visoko izobraževanje absolutno več kot revni (tabela 3).4 Toda ob odsotnosti informacije o tem, koliko prispevajo prek davkov različne dohodkovne skupine k državnim sredstvom za izobraževanje, ocena o prelivanju od enih slojev k drugim ni možna. Dejstvo je, da je sistem dohodnine v Sloveniji precej progresiven - bogati plačujejo v državno blagajno veliko več kot revni. Tabela 3 ■' Ginijev koeficient in koeficienti koncentracije za izdatke za izobraževanje ter za osebe s terciarno izobrazbo - Slovenija ob koncil 90. let, vsa gospodinjstva iz APG 1997-1999 Vir: Bevc et. al., IER, 2001 (izračuni na podlagi podatkov Statističnega urada (APG 97-99 in drugih) in Ministrstva za finance). 1 Ko analiziramo vrednosti koeficienta koncentracije za nek pojav, ga praviloma primerjamo z Ginijevim koeficientom. Ginijev koeficient nam namreč služi za bazično, lo je “referenčno" mero neena¬ kosti. Če je vrednost koeficienta koncentracije negativna, to pomeni, da je pojav bolj skoncentriran med revna gospodinjstva oz. je tega pojava absolutno in relativno (glede na dohodek) več med revnimi gospo¬ dinjstvi, Če je vrednost koeficienta koncentracije enaka nič, to pomeni, da je pojav prisoten z enako frek¬ venco v vseh dohodkovnih skupinah. Če je vrednost koeficienta koncentracije pozitivna, a manjša od Ginijevega koeficienta, to praviloma pomeni, da je dani pojav bolj skoncentriran med revnimi kol pa dohodek. Če je vrednost koeficienta koncentracije pozitivna in večja od Ginijevega koeficienta, lo pravi¬ loma pomeni. da je pojav še bolj (torej relativno) skoncentriran med premožnimi kot pa dohodek: (Bevc et. al, 2001). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Milena BEVC Za oceno uresničevanje dodatnega kriterija “plačilo v skladu z velikostjo indi¬ vidualnih ekonomskih koristi od izobrazbe" smo proučili “mejne" individualne ekonomske koristi visoke izobrazbe. Te lahko merimo z relativnimi plačami in rela¬ tivnimi stopnjami brezposelnosti tistih z visoko glede na tiste s srednješolsko izob¬ razbo, pa tudi s stopnjo donosa naložb v visokošolsko izobrazbo. Te koristi so bistveno večje kot mejne ekonomske koristi osnovnošolske in srednješolske izob¬ razbe; v Sloveniji so se v 90. letih povečale, ne glede na način merjenja, in so viso¬ ke tudi glede na druge države. Z vidika tega kriterija veljavni sistem financiranja rednega dodiplomskega študija (ni šolnine) ni pravičen. Financirajo ga vsi sloji prebivalstva, vključenost vanj je odvisna od socialnoekomskega položaja mladih, od njega pa ima posameznik visoke ekonomske koristi. Sklepne ugotovitve V prispevku smo proučevali učinkovitost in pravičnost porabe javnih sredstev za visoko šolstvo v Sloveniji, pri čemer smo ti dve kategoriji najprej opredelili, pri¬ kazali tudi možne načine njunega merjenja, ter glavne ugotovitve za druge države. Učinkovitost dodiplomskega študija v Sloveniji je bila na podlagi prikazane druge longitudinalne analize za opazovano generacijo študentov (vpisani v prvi letnik v študijskem letu 1991/92), podobno kot za 15 let starejšo generacijo študen¬ tov (opazovano v prvi longitudinalni študiji), nizka. V osmih letih je študij končala le polovica vpisanih. Med dejavniki učinkovitosti študija smo lahko opazovali zna¬ čilnosti študenta in njegovih staršev, ki se spremljajo s vpisnim listom. Žal zaradi odsotnosti spremljanja EMŠO za osnovnošolce in srednješolce vpliva vrste značil¬ nosti študentov iz njihovega predhodnega izobraževanja (uspešnost šolanja v osnovni in srednji šoli ipd.) nismo mogli proučevati; prva longitudinalna analiza je pokazala precejšen vpliv številnih med njimi. Pomen oziroma vrednost predstavljene longitudinalne analize je razen prika¬ zanih rezultatov še predvsem v tem, da je bila izdelana metodologija za podobno longitudinalno spremljanje katere od kasnejših generacij študentov, ter da je bila posredno zasnovana metodologija za longitudinalno analizo prehodnosti šolajo¬ čih se skozi celotni izobraževalni sistem od začetka do zaključka šolanja. Obenem pa so bile evidentirane možnosti številnih analiz na podlagi individualnega sprem¬ ljanja šolajočih se (analiza migracij, analiza individualnih poti študentov - najpogo¬ stejših poti, analiza prehoda na trg dela), ki so pomembne za oblikovanje izobra¬ ževalne politike, politike državnih pomoči šolajočim se, financiranje izobraževal¬ nih ustanov, a tudi oblikovanje drugih politik. In kakšne so potrebe in možnosti longitudinalnega spremljanja prehodnosti šolajočih se skozi izobraževalni sistem v Sloveniji v prihodnosti? Tako spremljanje prehodnosti šolajočih se je koristno, potrebe po tem so velike, bi pa bilo potrebno povečati tudi možnosti za tako spremljanje, saj je koristno tako za oblikovalce izob¬ raževalne politike kot za politiko državnih finančnih pomoči šolajočim se, za izob¬ raževalne ustanove itd. Potrebe po takih analizah v Sloveniji so tudi zaradi velikih izgub v procesu izobraževanja (osip, ponavljanje), omejenega demografskega TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Milena BEVC potenciala (majhen narod, padanje natalitete), omejenih sredstev za izobraževanje (državnih, zasebnih), kot seveda tudi zaradi številnih neugodnih psiholoških dimenzij šolske/študijske neuspešnosti itd. Možnosti za take analize pa so za štu¬ dente bistveno večje (na podlagi razpoložljivih podatkov Statističnega urada) kot za osnovnošolce in srednješolce. Za slednje bi to bilo mogoče le s vpeljavo neke enotne številke za vsakega šolajočega se oziroma evidentiranja EMŠO ob vpisu. Dejansko predlagamo vpeljavo takega individualnega spremljanja šolajočih se od vstopa v osnovno šolo do vstopa v visokošolski sistem. Obenem pa menimo, da bi longitudinano spremljanje prehodnosti šolajočih moralo biti pogostejše in se izva¬ jati na pobudo ministrstva za šolstvo. Gotovo bi bila za študente tretja longitudinal¬ na analiza potrebna prej kot šele čez 15 let, zlasti tudi zaradi proučitve vpliva uved¬ be mature na učinkovitost študija. Tudi drugi ključni cilj financiranja visokega izobraževanja iz javnih sredstev - pravičnost, se vsaj v smislu zagotavljanja enakosti možnosti izobraževanja vsem socialnim slojem (kot tudi z vidika kriterija velikosti individualnih ekonomskih kori¬ sti izobrazbe) na podlagi predstavljenega prvega poskusa empirične analize slabo uresničuje. Za verodostojno merjenje uresničevanje tega kriterija pravičnosti bi bilo potrebno v prihodnje zagotoviti spremljanje socialnoekonomskega položaja štu¬ dentov (od srede 90. let se ne spremlja več niti izobazba staršev, ki je približek za socialnoekonomski položaj študentov). V okviru predstavljene raziskave smo le- tega namreč proučili na podlagi ankete o porabi gospodinjstev, ki je zajemala 1% gospodinjstev (slučajnostni vzorec, ki omogoča posplošitve na populacijo) in ni omogočala ločeno opazovanje rednih in izrednih študentov. Menimo, da je iz navedenih razlogov (nizke učinkovitosti in socialne nepravič¬ nosti) šolnina za redni dodiplomski študij v javnih ustanovah v Sloveniji upraviče¬ na, pri čemer pa le ob istočasnih drugih spremembah oziroma značilnostih siste¬ ma financiranja - štipendije za revne, študentska posojila (zastavljena drugače od tistih, vpeljanih leta 1999, ki so v letu 2001 zastala). Šolnina bi v takih razmerah zelo verjetno povečala učinkovitost študija in predvidoma tudi enakost možnosti dosto¬ pa (zbrana sredstva bi se uporabila za štipendije za revnejše, pa tudi za zmanjšanje omejitev na redni študij). Razlog, da ob odsotnosti šolnine ni zagotovljen enak dostop, je v drugih stroških študenta v zvezi z izobraževanjem - denarnih in opor- tunitetnih. V Sloveniji bi šolnina v višini 10-30% stroškov poučevanja predstavljala le 4-13% skupnih denarnih stroškov študenta za njegovo izobraževanje (Bevc et. ah, 2001). Šolnina kot oblika zasebnega financiranja izobraževanja je instrument cenovne politike na področju izobraževanja (je cena za dano oziroma prejeto izobraževalno storitev); če je neustrezna (enaka 0), ima to lahko vrsto neugodnih posledic, kar razmere v Sloveniji dokazujejo. Vpeljava šolnine ima, poleg navede¬ nih, praviloma tudi druge ugodne učinke, ki bi v Sloveniji prav tako bili dobrodoš¬ li; povečajo se sredstva za visoko šolstvo, izboljša se kakovost izobraževalnih stori¬ tev, olajšan je razvoj zasebnih ustanov in poveča se konkurenca med izobraževal¬ nimi ustanovami. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Milena BEVC LITERATURA IN VIRI Anketa o porabi gospodinjstev 1997-1999. Izdatki za izobraževanje. Ljubljana: Statistični urad. Interna dokumentacija. Bevc Milena: Učinkovitost in pravičnost visokega šolstva v Sloveniji, vabljeno predavanje na Historičnem seminarju RZC-SAZU, 5.12.2002 Bevc Milena (nosilka), Valentina Prevolnik-Rupel, Tine Stanovnik (2001): Analiza pravičnosti državnega financiranja izobraževanja v Sloveniji in možnosti za njeno povečanje, Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. Bevc, Milena (nosilka), Danilo Dolenc, Breda Ložar, Tatjana Novak, Olivera Perič-Mulac, Tomaž Smrekar (2001a): Ekonomska učinkovitost in pravičnost izobraževanja v Sloveniji in potrebne informacijske podlage za njuno kvantifikacijo. Ljubljana: Inštitut za ekonom¬ ska raziskovanja - Statistični urad Republike Slovenije. Državni izdatki za izobraževanje v obdobju 1995-2000. Ljubljana: Statistični urad - Oddelek nacionalnih računov. Interna dokumentacija. Izdatki države na področju izobraževanja - skladno s programsko-funkcionalno klasifikacijo. Ljubljana: Ministrstvo za finance. Interna dokumentacija. OECD (1998): Education at a Glance - OECD Indicators, Pariš. OECD (2001): Education at a Glance - OECD Indicators, Pariš. OECD (2001a): Education Policy Analysis 2001, Pariš. Slovenia: Government finance statisties, 1992-1999 and preliminary outturn 2000 (2001): Ljubljana: Ministry of finance of the R of Slovenia. Stanovnik, Tine (1997): The Returns to Education in Slovenia. Economics of Education Review, Oxfbrd, Vol. 16, No. 4, str. 443-449. Stergar, Eva (ed.), Darja Budihna-Požar, Sonja Kump, Zdenko Lapajne, Bogomir Mihevc: Proučevanje študijske poti študentov v SRS - generacija 1976, Ljubljana, Center za razvoj univerze, 1988. Študenti v obdobju 1991-1999, diplomanti v obdobju 1993-1999, študenti podiplomskega štu¬ dija v obdobju 1995-1999, štipendisti v obdobju 1991-1999, zaposleni v obdobju 1991- 1999, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije, Interna dokumentacija. Vodopivec Milan (2001): The Evolution and Detereminants of Slovenia’s Wage structure in the 1990s. Draft. Portorož: The World Bank - GEA College of Entrepreneureship, Portorož. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH * izvirni ZNANSTVENI ČLANEK DELOVANJA V SREDIŠČU BALKANA Povzetek; Članek je učinek antropološkega terenskega dela v vaseh na severu Črne gore, saj je nastajal med izvajanjem opazovanja z udeležbo. Analitični pristop temelji na izja- , vah kot dogodkih, ki vodijo pripoved in teorijo. Metoda je delovanje, ki ustvarja teorijo. Produkcija, razdelitev in potrošnja hrane vpeljeta pripoved v institucijo rodu, kjer delujejo akterji v sorodstvenih odnosih. Nasledniki rodu so v položaju pasivnosti, ko hrano sprejemajo, tujci v razliko od naroda pa hrano zavračajo. Hrana potuje do tujih gostov, ki jo vzpostavijo kot tradicijo Balkana, ter do hišnih gostov, ki vzpostavijo dom kot njegov center. Hrana je kot vednost vpeta v politične odnose, država je določena kot proizvajal¬ ka naroda, institucija političnih strank pa nadomešča drža¬ vo. Volitve kot dogodek pokažejo na kratek stik v sorodstve¬ nih in političnih odnosih: mogoče ga je misliti kot balkaniza¬ cijo sorodstvenega atoma ali kot prehod k vzpostavitvi indi¬ vidualistične dritžbe. Ključne besede: Zvezna republika Jugoslavija, Črna gora, Balkan, antropologija, terensko delo, delovanje, sorodstvo, politika, prostor izjav. Strategija Besedilo je nastalo v času antropološkega terenskega dela v Republiki Črni gori 1 , na meji med Virkom in Poščenskim krajem, vasema v občini Žabljak na seve¬ ru republike. Umeščeno je med trenutke soočenja s proučevanimi posamezniki iz omenjenih vasi, v odnose dialoga. Odločitev za umestitev besedila v čas izvajanja opazovanja z udeležbo je eksperimentalna strategija delovanja: 1. Strategija prepreči, da bi se pozornost ujela v linearnost časa, vzdolž katere terensko delo poteka, saj čas terenskega dela nima določene meje. Zapiski s tere¬ na, ki predstavljajo osnovni material za znanstveno obravnavo določene teme, so dobesedno v nastajanju. Datumsko razvrščeni popis dogajanj še ni zgodovina povedanega in slišanega, ki zahteva razvrščanje dogodkov v tematske okvire (sorodstvo, politika, odnosi med spoloma itn). Analiza sloni na trenutku kot osnov¬ ni celici raziskave, na trenutnemu zdaj, ki deluje. Dogodki odprejo prostor kratko¬ trajne časovnosti, znotraj katere ni bojazni po pozabljanju. * Mag. Jana Urh, mlada raziskovalka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ' S pomočjo prenosnega računalnika, ki shranjuje zapiske s terena skupaj z literaturo in referencami. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 str. 103-116 Jana URH 104 2. Strategija dopušča, da pozornost uvidi simultanost dogodka v kratkotrajni časo¬ vnosti. Antropolog tako zaide na področje, ki ga še ni mogoče zvesti na struktur¬ no logiko, ki še ne podlega železnemu prijemu binarnih diferencialnih opozicij in se tako upira razumevanju. To je “kontingenca onkraj transparentne matrice (Dolar, 2001: 237)“. 3. Strategija v spoznavno polje prepusti izjave kot dogodke. Vsaka izjava/dogodek vzpostavi svoj korektivni prostor, ki ga Foucault imenuje referencialno. Referencialno izjave “formira mesto, pogoj, polje nastopa, instanco diferenciacije individuov ali objektov, stanj stvari in relacij, ki jih vzpostavi sama izjava (Foucault, 2001/1969: 99)“- Izjava kot dogodek ni tisto, kar se dogodi, temveč kar odpre mož¬ nost pripovedi in teorije. S strategijo upravlja namera, katere cilj je delovanje in ustvarjanje specifične politike vednosti. Politika ustvarja in deluje s konkretnim drugim/ Na terenu antro¬ polog vedno srečuje ljudi s specifičnimi osebnimi zgodovinami in fluidnimi iden¬ titetami, ki so dejavne. Če opazuje delovanja konkretnih ljudi in ob tem spremen¬ ljivost njihovih identitet, potem mora v svojo analizo vključiti človeško spontanost. 3 Na ta način terenec prepreči lastni mentalni strukturi, da bi zapadla v logiko sploš- nosti in ustvarila univerzalnega pripadnika določenega naroda, etnije, skupnosti, kulture. Ko odpre vrata spontanosti, omogoči ljudem, da vstopijo na mesto univer¬ zalnega človeka v območju teoretske pozornosti. Lahko opravi z nastavki splošno- sti in tako omogoči nepredvidljivosti partikularnega, da se izrazi med terenskim delom. Strategija konkretnim drugim vseeno ne prizanaša. Odvzame jim izjave in pomene, kjer domuje njihova drugačnost, ter jih umesti v “prazno mesto, ki ga lahko dejansko zapolnjujejo različni individui (Foucault, 2001/1969: 103)“. Pomembnost izjav je določena z dogodkom, ne z nosilcem izjave. Dialog s kon¬ kretnimi drugimi zato ne vzpostavlja ponovne prisotnosti domačinov v etnograf¬ skem tekstu, ki naj bi preprečila odtujitev njihovega dela od končnega izdelka. Nasprotno, odnos dialoga predpostavlja tudi fizično odsotnost sogovornika, ki pa je seveda toliko bolj navzoč kot nasilni pritisk in učinek na jezik, pomen in teorijo (prim. Feldman, 1991). Tovrstna smrt človeka* ni vojna napoved antropologiji kot disciplini, temveč namerna ukinitev antropologije kot specifične vednosti. Ker nova politika vedno¬ sti ne priznava konstrukcije drugačnega, umika pogled s sveta hegemonskih ozna¬ čevalcev. Počisti teoretsko območje in tako dovoli, da v prazen prostor vstopijo naključni govorci, vsi enako (ne)pomembni. Med trenutki njihovega izjavljanja Konkretne/ga druge/gaje kot enega izmed temeljev svoje politične etike predstavila Seyla Benhabib (7992). 1 Hannah Arendl (7996/1958) je obravnavala spontanost kol obliko političnega delovanja. V svoji analizi in poskusu rehabilitacije političnega je človeško spontanost zoperstavila utvari o vsemogočnosti človeka z veliko začetnico. Pogled na Človeka povzroči, da ljudje postanejo odvečni in dobesedno padejo eden v drugega, saj že sama možnost za njihovo delovanje izgine (prim. Jahtšič, 7996: xxxii-xl). 1 Fraza o smrti človeka je pripisana Michelu Foucaultu (7971). To /Himeni, da v “antropološkem “ izjav¬ nem polju- po neizprosnem boju- umreta tako Drugi kol Antropolog. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Jana URH zamre glas konstruiranega “Drugega", ki je doslej v antropoloških tekstih domini¬ ral z veliko začetnico 5 . Metoda V območju nove politike vednosti se klasična antropološka metoda “neposred¬ nega opazovanja z udeležbo" preobrazi v delovanje, ki ustvarja teorijo. Izvajanje antropologije je sosledje praks, teorija pa je učinek praks v danih okoliščinah. Ker so prakse vedno relacijske, mora biti teorija prepoznana kot učinek tovrstnih rela¬ cij. Opredelitev metode kot delovanja in teorije kot učinka velja za vsako posamez¬ no terensko delo, kjerkoli med ljudmi na obličju Zemlje. Metoda opusti prizadevanje za antropologovo prevzemanje “domačinskega" zornega kota. Ko se terenec “udomači", naj bi mu prej bizarni segmenti kulture domačinov postali smiselni, razumljivi in razložljivi. Zahteva po udomačitvi je zgra¬ jena na predpostavki, da je njihova tujost/naša domačnost vgrajena v antropologo¬ vo vednost, da je bizarnost/normalnost tista dvojnost, na kateri je potrebno gradi¬ ti, če naj bo predstavitev terena verodostojna. Izkaže se, da je na terenu bizarna in nerazumljiva predvsem nujna delitev vsakodnevnosti na (objektivno) opazovanje in (subjektivno) udeležbo, kateri sledi (znanstveno) dokumentiranje konkretne evidence, risanje preglednih tabel, preliminarno skiciranje rezultatov in kar je še podobnih zahtev za idealni potek metode terenskega dela . 6 Objektivnost pri opa¬ zovanju je terenu vsiljena, rojena je v konstrukciji teksta. Subjektivnost pri udelež¬ bi na terenu ni domena avtorja zapiskov, pač pa obveščevalcev, ki postopoma gra¬ dijo antropologovo subjektivnost. Edino razumljiva zahteva v oksimoronu opazo¬ vanja z udeležbo je neposrednost - biti tu, med temi obveščevalci. Tukaj, med konkretnimi drugimi, se prostor za opazovanje najprej napolni z glasovi in podobami, ki niso znaki in ne simboli. Oko je tisto, ki prikliče v spomin. Življenje poteka znotraj vizualne paradigme. “Slušaj kako se čuje varenika*." Izjava obveščevalke v trenutku vzpostavi relacije, ki opazovalca napotijo k določeni refe¬ renci. Najprej je tu hrana kot sestavina, ki je užitna. Določeno je čutilo, ki naj pre¬ pozna hrano. Izjava je dogodek, ki ga je kot takega mogoče prepoznati šele ob vključitvi čutil, ki so potrebna za prikaz stanja določene stvari. Udeležiti se dogod¬ ka pomeni aktivno delovati v prostoru, kjer metonimična premestitev ne dovoli čutilom, da bi delovala kot ločeni zaznavni organi. Če opazovalec želi slišati, kako mleko diši, se pač ne more zadovoljiti s splošno razlago glagola čuti, ki naj bi pre- 5 Drugi kot Drugi (The Otherjje vzpostavljen v Fabianovih (1983) tekstih Tirne and the Olher„ Uta Abu-Lughod (1991) med svojim napadom na koncept kulture raziskuje odnos do Drugega, pri lem pa pov¬ zema ugotavljanja Marylin Stralhern (1988, 1995). Avtorica Todorova (1999/1997) v knjigi Imaginarni Balkan drugega obravnava v okviru ontologije drugosti in “splošne krize reprezentacije" (prim. Todorova 1999:26), na naslednjih straneh pa je drugi že eksplicitno označen z veliko začetnico (ibid: 27-29). Za avtorje antropoloških tekstov, ki povzemajo spoznanja Edtvarda Saida (1987) ali avtorjev Writing Culture (1986), je the Other že uveljavljeni označevalec v območju kritike antropološke reprezentacije (prim, Sax 1998). 6 Idealni model za potek terenskega dela, kot ga je orisal Malinotvski, po Godini (1998:269-272). *varenika -sveže mleko, takoj po molži 105 TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Jana URH vzel posamezen pomen v različnih situacijah. Niti ne more subjektivno oceniti, da je tovrsten po-sluh le drugi izraz za zaznavo kot kodirano pozornost. Subjektivnost je vedno shranjena v spominu, še posebej pa to velja za čutilni spomin. Ko je spo¬ min enega čutila shranjen v drugem čutilu (prim. Seremetakis, 199d: 27-29), je mogoče govoriti o pomenu poslušanja varenike, a zgolj v prostoru kratkotrajne časovnosti, saj spomin ne pozna akumulacije. Pomen je shranjen v “korelativnem prostoru (Foucault, 2001/1969: 99)“, v tistem referencialnem, ki ga je odprla sama izjava. Izjava povzroči, da aktivni udeleženec in pasivni opazovalec v določenem trenutku padeta eden v drugega, saj poslušanje ne more biti pasivno: vezano je na aktivno delovanje sogovornikov v dialogu ali imaginarnih pričevalcev v prostoru. Praksa poslušanja mleka antropologu ne omogoči ekskluzivnega vpogleda v bistvo domačinske vednosti, prav gotovo pa mu ne zagotovi “udomačitve" v tujem kulturnem okolju. Terenec si s tovrstno iniciacijo zgolj pridobi nov položaj, iz kate¬ rega lahko deluje in misli. Vsak položaj je specifičen položaj z ozirom na konkret¬ ne druge. Aktivacija tišine, ki svežemu mleku pripiše specifično vonjavo v prostoru in času, je že lahko delovanje, ki ustvarja teorijo. Vsako delovanje, ki ga v tem trenut¬ ku in prostoru odprejo izjave, je poslušanje stanja svari in pridobivanje specifič¬ nih položajev za delovanje glede na specifične konkretne druge. “Ne čujem dobro..., ali želim da vam odgovorim na ono što tražite, 7 “ zatrjuje obveščevalec na televizijskem ekranu. Zanj odgovarja aktivna poslušalka v dialogu. “Jadni Slobodane, hajduče, natjerali te u Haag, prodali te ko kravu, a ti sjediš slobodno ko u svojoj kuči... i jebat češ jim oca, svima!“ Spis mora vsaj nakazati, zakaj neka¬ tere izjave - v nepregledni množici bogastva terenskih vtisov - nastopijo na svojem mestu, in v čem so izključevalne za vse druge in zato zmeraj redke (prim. Foucault, 2001/1969). Zato se mora usmeriti na odprti prostor, ki ga izjave odpre¬ jo, na delovanja akterjev, ki so aktivni/pasivni ustvarjalci v tem prostoru, na rela¬ cije, ki so tu potrjene, ponovljene ali zanikane. Sledimo torej odprtemu prostoru svežega mleka. Delovanja, ki ustvarjajo teorijo Varenika je snov, iz katere obveščevalke vsakodnevno izdelujejo mlečne izdel¬ ke. Pred obdelavo jo je potrebno očistiti vseh substanc, ki zaidejo vanjo na poti od hleva do kuče (doma). Predvsem so to na kravjih vimenih viseči ostanki iztrebkov (govno) in krme, navadno koruze (kukuruza). Ko žena (ženska) vstopi v svoj dom, vareniko očisti s prsti, še prej pa umije svoje roke in preobleče telo. Vonj obleke iz hleva je treba v domu pregnati, če naj bodo mlečni izdelki primerni za zaužitje. Vonj je otipljiv; vsaka vonjava formira sebi lastno zgradbo in površino. Vsakodnevno dvakratno preoblačenje, ki starejši obveščevalki povzroča nemalo preglavic, je nujno, da varenika pridobi status očiščene snovi, iz katere je mogoče 7 Slobodan Miloševič na televizijskem posnetku, predvajanem v Haagu, posredovanem na mejo med Poščenskim krajem in Virkom, odgovarja množici v Beogradu. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Jana URH zgraditi vsebino - užitno hrano. * * * 8 9 Gre za dnevni obred očiščenja, ki žensko telo pri¬ lagodi in preobrazi v proizvajalca hrane s primernim okusom in vonjem. Čeprav “nema boljeg od varenike za ljude na čitavoj zemlji okrugloj", jo je nesmi¬ selno shranjevati ali dodajati jutranji kavi. Ko jo žena prečiščeno preobrazi v kiselo mlijeko, kajmak ali sir, pridobi trdnost. Vstopi v polje zunanjosti in postane hrana, objekt v matrici družbenih odnosov. Pridruži se drugim prehrambenim izdelkom, shranjenim v kredenci, ki čakajo na razkritje: v prostoru doma, vasi in sveta. Shranitev hrane pomeni odlog takojšnjega zaužitja, ki je pogoj za distribucijo. Ženske pripravijo, shranijo in razdelijo hrano, šele kasneje jo zaužijejo same. Hrana je za druge. V domu poročena ženska (domačica) ne je skupaj z družino ali gosti: med jedjo streže (dvori ali služi). Tovrstni položaj je pridobila s poročnim obredom; poroka je na tem mestu (zgolj) dogodek, ki odpre možnost agentki, da med vsako¬ dnevnimi obredi hranjenja deluje na specifičen način. Mladoporočenka stoji in stre¬ že, medtem ko moški jedo. “Mlada stoji i dvori dok ljudi ručaju.“ Na tem mestu žen¬ ska nastopi, da nahrani moške. Aktivnost hranjenja nekoga drugega je uspešna samo, če je vzpostavljen nadzor nad distribucijo izdelkov in hrane, ki je na mizi. Ženske ne jedo skupaj s pomembnimi drugimi, zato lahko distribucijo in potrošnjo izdelkov med njimi nadzorujejo. Pomembni drugi, ki jih nadzorujejo, so raznoliki. Najprej so tu nasledniki rodu - sinovi. V vaseh Virak in Poščenski kraj je bolj zaželeno rnuško kot žensko djete, saj se rodi dedič rodu: družinskega imena in last¬ nine.’ Rod je institucija prisile, ki zahteva odnose, kolektivna delovanja in specifič¬ ne akterje. Je sistem, ki prepreči vdor tujega v domače, ki je biološka družina 10 (porodica) in rodbina, bratstvo (družine bratov). Sistem obstaja, ker se “korijena ne seče. Ne može- valjda - neki stranac da ulazi u porodicu!" Red institucije in ne red individualizacije opredeljuje “možnost reinskripcije in transkripcije" posamez¬ nih izjav (Foucault, 2001/1969: 112). Institucija zato pogojuje delovanja vseh akter¬ jev. Kot sistem je tu od vekomaj, “danas pa do vjeka“, izvora mu nihče ne more določiti, zato tudi nihče ne more poosebiti izvora, pripisati avtorstvo tej ali oni kategoriji oseb, ki naj bi sistem ustvarjale. Akter kot vzrok je lahko samo vzrok za delovanje drugega akterja, ne more pa biti konceptualiziran kot vzrok za obstoj sistema kot takega (prim. Strathern, 1988: 323-325). Rodu kot instituciji prisile avtorstvo ni pripisano, zato spola novorojenega otroka ne gre tolmačiti kot vloge, ki je konkretnemu posamezniku vsiljena od nekoga drugega." Prevod človekove »/a zgraditev kajmaka, imenovanega tudi skorup, so potrebni specifični postopki (“Kajmak se skine sa varenike. koja se prekuva i stoji čilav dan i noč. Kacia skineš kajmak, ukiseliš mlijeko. Akoje vrijeme toplo, vareniku prekuvaš i odma' ukiseliš. “) Trdi sir, “zvani pr jo, siri se, da prekuvaš vareniko, razliješ i onda sloji 48 sati". Mastni sir zahteva jutranjo vareniko, kiji dodaš sirilo. 9 “To je bruha, ako sudski tražiš svoju očevinu!" Obveščevalke v intervjujih (7) zanj ujejo, da ne pozna¬ jo primera, ko bi hči dedovala lastnino po očetu, saj je to “družbena ’’ sramota. Zakonsko so sicer do dedo¬ vanja opravičene, a se odrečejo svojega dela v korist brata(ov). Navadno oče družine tudi razdeli posest (npr novo zgrajeno hišo) po načelu pravičnosti med sinove, ki v njej živijo, hčeram pa ne dodeli ničesar. ,o Biološka družina je na lem mestu “sorodstveni atom" v redu institucije, ki opredeljuje možnost alo- kacije izjav. " Nekdo drugi je v vrednostnem sistemu, ki temelji na asimetrični spolni dihotomiji, vedno moški spol, ki vsiljuje vlogo ženskemu spolu. Produkcija, lastništvo in obvladovanje institucij tako lahko predstavlja¬ jo neizčrpen vir vprašanj o patriarhatu kot “oblasti očeta", ki določa in podreja ženska telesa. Aktivni “izdelovalci" institucionalnih norm in praks silijo ženske, da pasivno “konzumirajo" njihove izdelke (prim, Strathern, 1988). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH biološkosti v družbenost je prisila, ki velja za vse. Otrok ženskega spola v skladu z institucijo odide od doma že ob rojstvu, saj prevzame družinsko ime soproga in z rojstvom sina nadaljuje rod zunanjega, tujega sveta. Ko se rodi deklica, se je “rodi¬ la tuda kuča“ (tuja hiša). Če se rodijo izključno ženska telesa, se “osuši grana“, veja družinskega drevesa se ne nadaljuje, rojstvo deklice ne aktivira sorodstvenih odno¬ sov, zato ni konceptualizirano kot dogodek, temveč zgolj kot učinek. Ko se rodi moški, je čas za čestitku, praznovanje, ki spontano privabi v hišo vse sorodnike in prijatelje iz bližnje in daljne okolice. Tisti, ki prinese novico o rojstvu sina, uhvati muštuluk, ujame darilo za sebe, ki mu ga mora izplačati praznovalec. Pred vsto¬ pom v hišo je dogodek ovekovečen s streljanjem iz pušk v zrak. Čestitati velja očetu ali dedu (in vsem nadaljnjim pra-cledom, če bi še živeli) za nadaljevanje rodu. Ko se rodi deklica, čestitka ni primerna, saj je učinek “ne-clogodka“ preprečil prazno¬ vanje dogodka. Že pripravljenim praznovalcem iz bližnje in daljne okolice je zato “žao“ očeta rojene deklice, še posebej če že v preteklosti “nije gadao u puno“, torej žena ni rodila sinov. 12 Deklica, ki nima bratov, se bo imenovala mirazuša v naspro¬ tju s sinovi, ki bodo naslednici. Otrok moškega spola ostane, njegova žena pa z rojstvom sina cikel nadaljuje. Pod pogojem, da je dom dovolj velik za vse, naj bi sinovi živeli v rojstni hiši svojih staršev, skupaj s svojimi soprogami in otroci 13 . Hčere naj bi se tako po poroki odse¬ lile na dom soprogovih staršev (svekrve in svekra) in postale snahe. Seveda se sinovi tudi odselijo. A v sinovem domu njegov oče še vedno lahko sprejema goste, deluje kot domačin, gospodar hiše. 11 Sinovi, ko prihajajo v hišo matere in očeta, vedno prihajajo v dom, in ne v tujo hišo. V primeru, da se sinovi odselijo v bližnja mesta, prihajajo domov pogosteje kot tisti, ki živijo v oddaljenih krajih. Ob prihodu domov sinove dočaka prijem (sprejem): mati na mizo položi vse pridelane proizvode, ki so na razpolago. Preobraženi vareniki - mlečnim izdelkom je tu ob bok postavljeno meso, ki je produkt moškega dela, saj je skrb za zrejo govedi (ali ovac) pripuščena njim. Tako kot mati, ki vsakodnevno spreminja vare- niko v očiščeno vsebino, tudi oče z oskrbovanjem in vzrejo govedi iz dneva v dan deluje kot proizvajalec hrane. A šele ob sprejemu potomcev sta mati in oče kot pro¬ izvajalca hrane tudi prepoznana: proizvedena hrana takrat aktivira starša kot ena¬ kopravna agenta v konstelaciji odnosov in določi vzroke za njuno delovanje. Sprejem je zato dogodek. Sinovi, ki hrano sprejemajo, so med vnašanjem hrane v svoja telesa v položaju pasivnosti, kot objekti so ujeti v vse predhodne in pričako¬ vane sorodstvene odnose; v tem trenutku so v tistem položaju zato, da igrajo vlogo vzroka za delovanje staršev. Hranjenje “vpelje zahtevo agenta nad tistimi, ki zgolj vpisujejo njegova delovanja (Strathern, 1988: 290)“. Moški so tako izpostavljeni specifičnemu nadzoru: domačo hrano lahko jedo izključno kot sinovi, kot “objek- " Seveda praznovalci žalujejo tudi za samim obredom praznovanja, ki prepreči veseljačenje. ' 3 V Virku se je, kot poročajo obveščevalke, nedavno dogodilo prvič, daje nevesta zavrnila naselitev v hiši soprogovih staršev, potem ko je rodila sina, čeprav je bilo prostora dovolj. " Nedavni obisk sina v Nikšiču je pokazal, da oče sprejema goste v sinovi hiši tudi v primeru, da je sam domovanje obiska! prvič po dolgih letih, potem ko ga je zgradil Tu se nam (spel) kar vsiljuje I.evi- Straussova (1996/1950) analiza sorodstvenih odnosov. Če potomstvo in mesto naselitve družine sledila istemu principu, gre za t.i, harmonični režim menjave (žensk med skupinami moških). Žal smo že preda¬ leč od tovrstne strukture za vstop vanjo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH tivirana oblika odnosov (ibid. 294)“. Pod vprašajem je lahko celo hranjenje kot nuj¬ nost za preživetje specifične osebe: v tovrstni obliki nadzora ne gre za preživetje posameznika, v katerega je hrana položena, gre za preživetja (izumrtje) specifičnih sorodstvenih odnosov oziroma institucije rodu. Sinovi, ki prihajajo domov, odhajajo s telesi, polnimi hrane. V tej družini med Virkom in Poščenskim krajem prihajajo tudi po mlečne izdelke, ki jih kasneje pre¬ dajo soprogam, da prehranijo lastne otroke. Vsi skupaj, ne pozabimo, živijo v domovanjih, v katerih sinov oče lahko prevzema položaj domačina. S predano vareniko se sinovi spominjajo sebe kot osebe, določene z dogodkom prijema. V tem kontekstu sin kot posameznik ni “celostna oseba 15 "; individualnost je učinek vpisa starševskih delovanj. Red institucije (rodu) vpelje subjekta kot učinek, nad katerim se vrši nadzor. Hči, rojena v ne-dogodku, tovrstnemu nadzoru uteče, saj se med trenutki prijema ne znajde v položaju pasivnosti: med hranjenjem drugih se umakne, služi in nadzira, pa naj bo to na domu svojega očeta, ko začasno prevza¬ me položaj svoje matere, ali pa v rodu, ki ga je osnovala s soprogom. Ker je v insti¬ tuciji rodu rojena kot pogrešljiva, kot hči lahko proizvede svoj lastni učinek, ne more pa nastopiti kot objekt, torej vzrok za delovanje drugega akterja, ki tako postane agent. “Ljudi su naši a žene državne," na tem mestu izjavi obveščevalec. Šele z rojstvom otroka (moškega ali ženskega spola) žena vstopi v položaj, kjer lahko proizvaja lastno potrošnjo: “Bila sam hrana za djecu: ko onaj električni kabal ili ko žirafa. Sve sam bacala iz grudi, njima. 1 ' Če rodi sina, je “ljep, ljepotan, jer sam ga dojila naopako!" Sinje dobesedno proizvod njenega telesa, a hkrati tudi objekt, ki je z njo v specifičnem sorodstvenem odnosu, in zato drugačen od nje. Rojstvo sina je zato dogodek, ki odpre možnost materi kot akterju, da nastopa v specifič¬ nih položajih (pasivnosti/aktivnosti) glede na konkretne druge. Hči do določene mere ponovi njen lastni položaj znotraj institucije prisile, zato je njun odnos ne¬ viden, skrit instituciji. V primeru, da ženska ni poročena, nima sinov in potomcev, je institucija prisile ne zagrabi. Pred neporočeno žensko brez sinov se ustavi tudi teorija, saj se je uspešno izognila vsem dogodkom/izjavam. Razen ene: “Ljudi su naši a žene državne." Vse ženske so v prostoru, ki ga odpre izjava, pogrešljive. “Ne-poročena ženska brez sinov" ni določena glede na abstraktno kategorijo “poročena ženska s sinovi". Ne-poročena ženska ni osvobojena vseh položajev pasivnosti v odnosih v naspro¬ tju od naslednikov rodu. Ni družbeno mrtva, saj lahko proizvaja mlečne izdelke ali meso, razširja svoje proizvode, deluje in vstopa v odnose. Akterji so tisti, ki deluje¬ jo, in ne institucija sama po sebi. Povzemajo različne položaje agentov v odnosih. « Sin ni “celostna oseba" v strukturi “individulističnih družb", kot jih določi Močnik (1996: 302), v kateri je konstitutivna opozicija: atomiziran, “svoboden in enakovreden posameznik"/celota, družba. Stralhern (1988) logiko “celostne osebe" bere kot zahtevo Zahoda, po kateri mora posameznik doseči sta¬ nje “oddvojenosti" v (sorodstvenih) odnosih, daje lahko prepoznan kot “celosten". TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH A šele delovanja neporočenih žensk brez sinov 16 razodenejo slepi teoriji, da so sorodstveni odnosi samo eden od tipov družbenosti, oblik delovanja, ki jih je moč opazovati v vaseh pod Durmitorjem. V nasprotnem primeru bi bile vse ženske brez potomstva nezmožne kakršnegakoli vstopanja v odnose, družbeno mrtve v smislu, da ne morejo zastaviti svojih proizvodov in tvegati proizvedenih učinkov. Ali pa bi bile edine sposobne svobodnega, avtonomnega delovanja brez nadzora, “celostne osebe". V vsakem primeru proizvod nečesa: institucije, abstraktne kate¬ gorije ljudi, družboslovne teorije ali antropološke analize. S spoznanjem, da posa¬ meznik/ca ni nujno “celostna oseba“, ki deluje, pač pa so pod Durmitorjem lahko “družbeni odnosi mišljeni kot predpogoj za delovanje, in ne enostavno rezultat delovanja številnih posameznikov (ibid. 321)“, pa se teorija lahko usmeri na vzpo¬ redna območja družbenosti, kjer tako moški kot ženske kot akterji delujejo, torej kot agentje pridobivajo specifične položaje (aktivnosti ali pasivnosti) glede na spe¬ cifične konkretne druge. Obstoj in delovanja ne-poročenih žensk brez sinov obe¬ nem pokažejo na nezmožnost katerekoli sfere družbenih praks, da totalizira druž¬ bo (prim. Feldman, 1991 ), na preprosto dejstvo, da je družba - tako kot teorija - vedno nedovršen projekt. Izjava “ljudi su naši a žene državne" zruši strukturo in odpre vzporedna “mesta, pogoje in polja nastopa, instanco diferenciacije individu- ov ali objektov, stanj stvari in relacij (Foucault, 2001 / 1969 : 99 )“ ter nove možnosti pripovedovanja. Še vedno sledimo vareniki kot preobraženi hrani: proizvodnja, distribucija in potrošnja hrane se nam kažejo kot produkcija/konzumacija različnih tipov družbe¬ nosti in vednosti. Konec koncev, kot pravi obveščevalka, “ovaj narod izjede sve“, zato se tudi ne odpelje - kot vsi civilizirani narodi - na počitnice v tujino. Narod so tisti konkretni drugi, zbrani v kolektivu, s katerimi obveščevalka vstopa v odnose, tisti, ki so z njo v aktivnem ali pasivnem položaju glede na obliko delovanja, tip družbenosti, proizvodnjo hrane. Tujina, v nasprotju z narodom, ne vstopa v druž¬ bene odnose z obveščevalko in v tem smislu ne deluje. Tujina je imaginarno, ki ob pomoči tehničnih sredstev (televizije, tiskanih medijev) v domovih postane repre- zentacija 17 , tujci pa objekti, ki v družbenem prostoru ne nastopajo kot aktivni ali pasivni udeleženci v odnosih. Ker reprezentacije ne delujejo same za sebe, ne pro¬ izvajajo lastnih učinkov, temveč jih je moč prepoznati po učinkih na delovanje naroda samega, po izjavnih mestih v polju imaginarnega. Izmišljanje tujcev je lahko samo družbeno specifično, umeščeno v že prepoznavna delovanja in odno¬ se. “Karladelpont 18 je kučka. Da nije žena no čovjek mi bi bili prosti," pravi obveš- 16 Vsako terensko delo nujno prinese srečanja s posamezniki, ki naj bi delovali iz položajev “izven sistema”. Nekatera antropološka poročila jih povežejo s tako imenovanimi marginalnimi diskurzi, insti¬ tucijami in izkušnjami (prim. Tsing, 1993), ki se borijo proti hegemonskim diskurzom (vednosti in obla¬ sti). Njihove “subverzivne”prakse lahko postanejo celo središče analize. Dialogi z dvema neporočenima ženama na našem terenu izvajajo pritisk, in se bojujejo ravno proti tovrstnim analizam in teoretičnim zaključkom; zato morata najti mesto zgolj v prostoru za opombe: prva gospa je novinarka lokalnega časo¬ pisa, druga pa direktorica podjetja. V lem smislu “marginalci” tukaj, na lem terenu, ne obstajajo. 17 Tu se navezujemo na Andersenovo (1991/1983) idejo o imaginarnih skupnostih, ki so narodi. Teren nas uči, da moramo vpeljati tujino kol tisto zamišljeno skupnost, ki narekuje delovanje narodu. 18 Carla del Ponte, glavna tožilka Mednarodnega sodišča za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Jana URH čevalka. Trenutno je tujina Zapad (Zahod), tujci pa pomembni drugi, ki nikoli ne vstopijo v hišo, da bi se nasitili hrane, saj nesramno odklanjajo vsakršno možnost, da bi zavzeli aktivne/pasivne položaje v družbenosti, da bi delovali. Zato je “Solana 19 pizda, no ne samo pizda, no ona stara pizda, što nije ni za šta!“ Njihovo delovanje jim je zato nasilno pripisano. “Siromašni smo mi ko vrag, a nas je zatro- vao Zapad i političari sada hvataju muštuluk. Zapad obečava, pa opet nova nared- ba - to vidim ja šašava a ljudi pametni da ne vide: mi smo tureni na lomaču! Ovo ne valja ništa, ovo če doči do krepače.“ Dialog s tujci poteka v območju, kjer produk¬ cija domačinske hrane ali vednosti ne proizvede pričakovanih delovanj in učinkov: proizvedene hrane nihče noče zaužiti, jedcev ni mogoče nadzorovati, poleg tega pa njihovi spoli kršijo institucionalna vpisovanja aktivnega/pasivnega udeleženca v odnosih. Nekateri mlečni izdelki vseeno najdejo pot do skritih jedcev iz tujine, ki izdel¬ ke zaužijejo po prodaji na prostem trgu. Navadno so to hotelski gostje v bližnjem turističnem središču Žabljak. Hrana, ki potuje po njihovih telesih, je očiščena pomenov, saj ni zaužita v prostoru doma. Njena vsebina ne nosi spominov o aktiv¬ nem delovanju, postane del materialnega sveta, ki je ustvarjen po načelu arbitrar¬ nosti. Njen okus, vonj in oblika lahko zgolj sodelujejo pri konstitutivni iznajdbi tra¬ dicije; postanejo originalna domača hrana. Original je zgrajen ob vsakem obedu na terasi turističnega objekta, udeleženci obreda pa mu pripisujejo poljubne ozna¬ čevalce. Balkansko originalno jelo si tako zasluži oznako dobrega ali slabega, z raz¬ ličnimi variacijami obeh arhe/stereo/tipov. Za vstop v tovrstno označevalno polje je potrebno plačati ceno, v spet poljubnem menjalnem sredstvu. Trenutno je v veljavi “novo govno“, ki označuje valuto evropskega Zahoda. Sir, kajmak in kiselo mlijeko so sicer zaužiti in prebavljeni, a brez nadzora, zato je končnemu produktu tovrstnih menjav pripisan edino primeren označevalec. Potrošniki domačih prehrambenih izdelkov, katere je moč ne samo nadzorova¬ ti, pač pa tudi narekovati njihova vedenja, so hišni gostje. V nasprotju od skritih jed¬ cev iz hotela, ki nikoli ne prestopijo praga kuče, ali tujcev, ki hrano odklanjajo, so gostje vanjo povabljeni in nujno dostojno primljeni (sprejeti). Vsak gost, ki vstopi v hišo prvikrat, naj bi s seboj prinesel darilo. Običajno prinese kavo ali rakijo (ž«ano pijačo), proizvoda, ki sta nepogrešljiva pri sprejemu gostov. Ponudba, na katero naleti, pa je vedno večja od darila. Količina, kakovost in raznolikost ponuje¬ ne hrane je pogoj za obstoj domače kuče v prostoru vasi. “Kako su vas prhnili?" je prvo vprašanje vsakega domačina (gospodarja hiše) po prihodu od tuje kuče v dom. Primeren odgovor je količina naštetih prehrambenih proizvodov, ki delujejo kot presežna vrednost v oblastnem razmerju. Gostitelj in prejemnik, ki sedita za obloženo mizo, medtem ko jima streže gospodinja, nista sama: nanju z vseh strani pritiska nevidni mikrokozmos družbenih razmerij. Gre za uživanje hrane kot pro¬ ces, ki se “ne dotakne principa užitka; pogojuje ga princip moči (Durand, 1991: 37)“. Hrana deluje kot “realni učinek moči,...ki podreja telesa, obvladuje geste in narekuje vedenje (Foucault, 1991: 32)“ jedca. Gostitelj s ponujenimi izdelki vpisu¬ je lastno subjektivnost v telo drugega. Prisila k vnosu hrane v telo je zato nujna. “Moraš da jedeš!“ Zavrniti hrano pomeni preprečiti, da se substanca spremeni v '•> javier Solana, Visoki predstavnik Evropske Unije TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH 112 spomin o obstoju gostitelja. Pomeni zavrniti lastno, pasivno vlogo (objekta), ki dom vzpostavi. Ko domačin hiše nima sredstev ali možnosti, da bi s pomeni napol¬ nil obiskovalce, je - po besedah obveščevalcev - ogrožena kultura 20 . Nizek življenj¬ ski standard je napad na kultura, saj se obredni elementi gostujočih teles-objektov ne morejo dotakniti. Gostujoča telesa v hiši vzpostavijo dom kot začasno središče oblastnih razme¬ rij, ki se obnavljajo v času in prostoru. Prostor je center Balkana, trdi obveščevalka. Vasi Virak in Poščenski kraj ležita na poti, ki se nadaljuje zgolj v težko prevozna hri¬ bovska območja. V času zime, ki pod Durmitorjem običajno traja med novembrom in majem, so ceste neprevozne, posamezne hiše v vasi pa povezujejo gazi v snegu. Naključni prišleki so izredno redki, ljudje obiskujejo najbližje sosede. Toliko šte¬ vilčnejše so zato reprezentacije gostov, ki so bili nekoč tu, v tem domu, in so zato tu ponovno. Prihajajo iz vseh prestolnic sveta, od Rusije do Združenih držav, in iz vseh držav nekdanje Jugoslavije. V primerjavi s tujci Zapada v prostor domačinstva vstopajo kot aktivni udeleženci v dialogu, pri čemer so njihova telesa na razpolago vsem, ki jih želijo nadzorovati, investirati vanje in jih spreminjati v objekte. Imaginacija, ki reprezentira, pri tem deluje kot družbena sila 21 centra, saj nadzor vzpostavi center kot svoj realni učinek. “Mi smo u centru Balkana" je izjava, ki ne zahteva geo-strateške legitimizacije, saj je z družbenimi praksami že ustvarila sebi lasten referencialni prostor. Gostje in njihove imaginarne reprezentacije vstopajo v vsako posamezno hišo v obeh vaseh, zato je boj za nadzor nad njihovimi telesi neizprosen. Vsi namreč morajo jesti. Vsako posamezno domačinstvo tako ohranja sebe kot središče moči na Balkanu, pri čemer popisuje in po potrebi spreminja popise posameznih teles. Do vasi se - kljub neprevoznim potem- vedno prebijejo predstavniki političnih strank 22 , še posebej v času pred volitvami. V vaški šoli, ki je obenem tudi volilno mesto, prirejajo sestanke (sjednice) za strankarske privržence. Pred sestanki obis¬ kujejo vaščane (seljake). Domačinu so gostje poznani po večni in nespremenljivi instituciji rodu: gospodarju hiše ali domačici je redko potrebno zastavljati vpraša¬ nja o družinski pripadnosti gosta. (“Čiji si ti, koga imaš kod kuče?“) Kot predstav¬ niki novih političnih izbir in vednosti zavzemajo položaje, ki so obenem inovativ¬ ni in začasni, saj prihajajo v hišo z namenom pridobiti volilne glasove družine na volitvah. Njihovi darovi so zato neobičajni. Namesto kave ali rakije ljudem ponudi¬ jo pakete z industrijskimi mesnimi izdelki (kobasicami), namesto običajne pasiv¬ nosti gostujočega uprizorijo predstavo o možnostih za utrditev doma kot središče 20 Antropološki koncept kulture (culture), vpeljan z razlikami med kulturami, proti kateremu je vred¬ no pisali (prim. Abu-Lughod, 1991), tako dobi ne samo pomenskega, temveč epistemološkega rivala. Kultura ljudem ni podarjena, zalo postane luksuzna dobrina, populacija pomenov, ki se utelesijo, živa stvar (prim. Kodseth, 1998), ki jo je potrebno braniti. Koncept kulture, ki naj bi pridobila posamezen pomen v različnih kulturah, se tako na prizorišču dogajanja zruši sam vase: razlaga o “etničnem antropologu " ki uporablja domačinske koncepte, ne more delovali, skovanka “primitivna kultura' 1 pa je absoluli i i no i iset ise. 21 Da je imaginacija lahko tudi družbena sila smo se naučili od Appaduraija (2000). 22 V vaseh so trenutno še posebej aktivni člani SNP (Socialisiička Narodna Partija), ki jo na nacional¬ ni ravni vodi Predrag Bulaiovič, ter člani DPS (Demokratska Partija Socialista), ki jo vodi predsednik. Milo Dukanovič TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jana URH oblastnih razmerij. “Evo kako kupuju glasove, majku jim jebem.“ Njihove ponudbe so raznolike in konkretne: zagotovljeno delovno mesto članom družine, asfaltirani dovoz do odmaknjenih hiš, posojila za gradnjo prizidkov, hlevov ali nakup živine. Vse ponudbe so dobrine, ki pogojujejo kulturu, delovanje političnih predstavni¬ kov v domu pa dogodek, ki tokrat razkrije nujnost pasivnega položaja gostitelja. Politične prakse predstavijo domačina kot objektivirano obliko političnih odno¬ sov, bi izjavila M. Strathern (1988), in to v domu, v samem središču Balkana. “Eh, zajeba nas politika," izjavi obveščevalec. Vstopanje v politične odnose je v vaseh pod Durmitorjem prav tako neizbež¬ no kot vstopanje v sorodstvene odnose. Politika kot tip družbenosti zahteva speci¬ fična delovanja in akterje, ki vzpostavijo narod. Ni naroda brez politike, kot ni rodu brez sorodstva. A v nasprotju od sorodstva, ki je tu od vekomaj in kateremu avtor¬ stvo ni pripisano, ima vsaka politika svojo zgodovino, poosebljeni izvor, osebo, ki vlada. Oblast je vedno pripisana določeni osebi, ki upravlja z državo kot instituci¬ jo. Institucija države kot institucija rodu, obstaja kot proizvajalka. Proizvaja narod in dobrine za obstoj naroda. “Narod mora da jede." Predstavniki države kot nosil¬ ci oblasti torej proizvajajo, a brez delovanja, ki je značilno za sorodstvene odnose med potrošnjo in menjavo pasivnih/aktivnih položajev posameznikov kot akter¬ jev. Država ne vstopa v prostor doma, da bi delovala, vstopala v odnose in tvegala lastne učinke, in ravno to jo konstituira kot oblast in proizvajalko. V vsakem posa¬ meznem domu je zato lahko sprejeta kot reprezentacija nekoga, kot poosebljena oblast, za katero ni potrebno glasovati na volitvah, da vzpostavi dom kot središče oblastnih razmerij. Oblike političnega sistema, kot jih lahko opazujemo iz domov konkretnih drugih v središčih Balkana, torej niso (zgolj) razširjena oblika sorod¬ stvenih odnosov, nekakšna “javna oblika sorodstva". Politika zaenkrat lahko zgolj povzema retoriko sorodstva, ko dobrin primanjkuje. Politika obstaja “od Kosova pa i prije njega, 23 lahko pa tudi od leta 1071. 2i Danes je vezana na institucijo političnih strank s poosebljenim izvorom in avtorstvom, a ■» Tu. v hiši tega obveščevalca, je Kosovo čas, ki prežemiva večnost in neizbežnost političnega, ki brani specifični narod. Politična orientacija že pogojuje njegovo prezentacijo. Njegov glas, ki ga spremljajo gusle, posreduje sporočilo: “Iivo vakat ti vrijeme dode Da zapjevam i ja nočas vožde... Ejgusle moje slavnog srbskog roda Hramu svetog srbskoga naroda Divni daru svevišnijega boga Vitez naSog srbskog roda. Najlepša ste duhovna nam hrana Od Kosova do današnjeg dana Od Kosova pa i prije njega Ne imasmo bogastva večjega Nit' imasmo boljeg junaka Sto mu nije jedna želja jaka Da svoj život u boju ti daju Ej srbske gusle da jih opjevaju. “ Namesto tradicionalnega glasbila in pesmi se obveščevalec iz sosednje hiše poslužuje zgodovinskih knjig, v katerih je zapisano, da pozna črnogorski narod politiko že od ieta 1071, ko je car Makedonski da! državo Dukliji, papež pa mu je predal kraljevsko krono. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Jana URH 114 novejšega datuma. Milo in Pedža 25 sta tista, ki politični sistem trenutno ustvarjata in prek svojih predstavnikov vstopata v domove. A v domu še ne moreta biti sprejeta kot reprezentaciji države, saj, kot smo dognali, država kot proizvajalka ne vstopa v dom s svojimi predstavniki kot agenti. Milo in Pedža vseeno tvegata in nadaljujeta s svojim delovanjem; začela sta lahko takrat, ko je razpadla država, in nadaljujeta tudi v tem trenutku, ko je “propala država u svakom pogledu." Delovanje politič¬ nih predstavnikov je torej sprejeto kot učinek propada države. Institucija političnih strank je v vaseh Virak in Poščenski kraj lahko zgolj nadomestek za državo, če ne njena uničevalka. “Ovdje nema države!" na tem mestu izjavi obveščevalec, ki ga moramo jemati povsem dobesedno. Država je, ko so “ljudi naši a žene državne". Oblika države, ki jo obveščevalci priznavajo, je nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija, katere poosebljeni avtor je Tito. “Što če nam sad demokrati- ja, kad smo imali ljepu našu zemlju Jugoslaviju, u koju smo se usrali." Po razpadu SFRJ je bil poosebljeni izvor države Slobodan Miloševič s svojimi predstavniki. “Jadni Slobodane, hajduče, natjerali te u Haag, prodali te ko kravu, a ti sjediš slo- bodno ko u svojoj kuči...i jebat češ jim oca, svima!" Njegov odhod v Haag je pod Durmitorjem odprl možnost politiki kot tipu družbenosti, da ponovno pridobi poosebljen izvor, novo avtorstvo. Obenem je večstrankarski politični sistem omo¬ gočil političnim akterjem, da vstopajo v odnose, proizvajajo in tvegajo lastne učin¬ ke. Politika je povsod: v domovih, na delovnih mestih 26 , na poti, ki pelje do doma . 27 Teorija zato politiko na tem terenu lahko umesti v prostor zasebnosti in določi kot osebno. Vrnimo se v prostor doma, kjer je domačin sprejel in pogostil predstavnika določene politične stranke. Gostitelj je v pasivnem položaju glede na ponujene izdelke, kot objekt je že del političnih odnosov, delovanja in institucije. “Ovdje nema slobode glasanja," izjavi obveščevalec. V svojem domu je izpostavljen politi¬ ki, ki proizvaja narod. Predstavniki političnih opcij s ponujenimi izdelki predstav¬ ljajo državo kot proizvajalko; a s tem, ko vstopajo v domove, na novo proizvajajo tudi državo kot tako. Proizvodnja te države je pogojena z volilnim glasom. Volitve (izbori) pri tem nastopajo kot dogodek, ki aktivira vsakega domačina kot akterja v specifičnem političnem delovanju. Pa ne samo vsakega domačina, temveč tudi domačico, njune sinove, hčere, sosede in vse tiste konkretne druge, s katerimi gospodar hiše vstopa v odnose. Narod namreč mora voliti kot mora jesti, ali prav zato. V Virku in Poščenskem kraju zato ni politične apatije. Volivci so politični agentje, ki so sprejeli ponujene izdelke, se odrekli svobodi glasovanja in oddali glas določeni državi in določenemu narodu. Milo in Pedža poosebljata dve politi- - 3 Milo Dukanovič in Predrag Bulatovič, že omenjena voditelja političnih strank. x Rekrutacija delovne sile v podjetjih, ki so če vedno v “državni * lasti, je pogojena s pripadnostjo poli¬ tični stranki, poročajo obveščevalci, ki odhajajo na delo v Žabljak. Tudi podjetja, ki so v zasebni lasti, imajo lastnika, ki je za Mila ali Pedžu, V tovrstnem okolju je kupovanje izdelkov v tej ali oni prodajalni že politično dejanje, nad čemer se pritožujejo predvsem lastniki zasebnih podjetij s točno določenimi stalni¬ mi kupci, simpatizerji stranke lastnika. Na poli, ki vodi od mosta na Tari do Žabljaka in naprej do vasi in posameznih domov (približno 25 km),je večina prometnih znakov popisana s kraticami političnih strank. Upoštevanje in izvajanje pro¬ metnih predpisov je prepuščeno iznajdljivosti voznikov. Politični grafiti so v Žabljaku v večini, plakati s politično vsebino najdejo svoje mesto tudi v osrednjih prostorih domov. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Jana URH ki, zato proizvajata dva naroda in dve državi, ter z vstopanjem v odnose tvegata lastne učinke. Obveščevalcem in obveščevalkam ostaja nostalgičen spomin na obdobje, ko je obstajala ena politika, država in narod. “Što če nam sad demokrati- ja, kad smo imali ljepu našu zemlju Jugoslaviju, u koju smo se usrali." Zaključek Položaji konkretnih drugih, ki kot akterji vstopajo v odnose v Virku in Poščenskem kraju na severu Črne gore, so mnogoteri. Izjave/dogodki so v našem spisu vpeljale sorodstvo in politiko kot tipa družbenosti, znotraj katerih delovanja kažejo smer teoriji. Vpeljava volitev kot dogodka, ki je mišljen kot totalen, saj ni svobode glasovanja, pa lahko teoriji razkrije vsaj kratek stik, če ne antagonističen spopad v območju sorodstvenih in političnih odnosov, v katere vstopajo konkret¬ ni drugi na tem terenu. Aktivirani volivci prve ali druge politične opcije, ki so več¬ strankarsko politiko sprejeli v domove, so namreč vpeti v institucijo rodu, ki se mora politiki prilagoditi, se obnavljati, vzpostavljati na novo. Proces proizvede pro¬ tislovja, ko načela rodu razvrščajo akterje/ke v isto skupino, načelo političnih strank pa v različne skupine: žena voli prvo stranko, mož drugo; prvi sin je Milovac’ 8 , drugi za Pedžu, brat poskuša prepričati sestro, da mora na volitvah sledi¬ ti očetu itd. Ko politično delovanje kot potlačitev alternativnih možnosti (za eno samo) proizvaja tudi narod, pa s tem reproducira napetosti in konflikte, ki jih insti¬ tucija rodu le s težavo kroti. Akterji iste porodice ali bratstva so lahko pripadniki različnih narodov. “Jedan je Srbin a drugi Crnogorac." Učinek politike v prostoru zasebnosti je lahko “balkanizacija 29 " sorodstvenega atoma. V številnih središčih Balkana pod Durmitorjem primanjkuje tako proizvodov za graditev kulture kot dobrin za obstoj naroda(ov). Zato drastično primanjkuje dogodkov, ki bi številna središča poenotili, vzpostavili družbeno ravnotežje. Vsake volitve vpisujejo posameznike kot pripadnike določenega naroda in države, obe¬ nem pa vzpostavljajo politični nadzor, ki jih oddaljuje od vpetosti v sorodstvene odnose. Volivci in volivke imajo večje možnosti, da so “celostni", samostojni in ena¬ kopravni državljani in državljanke, saj oče lahko glasuje proti sinu in hči proti bratu. Kratek stik v sorodstvenih in političnih odnosih torej lahko beremo kot prehod k vzpostavitvi čisto novega družbenega ravnotežja, konflikte pa kot način družbene integracije (prim. Gluckman, 1965), ki vodi k vzpostavitvi “individualistične družbe (Močnik, 1996: 302)“ v okviru enotne države. V središču Balkana, kjer konkretni drugi kot akterji delujejo, tovrstne zahteve Zahoda (prim. Strathern, 1988: 321) mis¬ lijo kot nasilni učinek Zapada in še eno kršitev institucionalnih pravil: “Siromašni smo mi ko vrag, a nas je zatrovao Zapad i političari sada hvataju muštuluk. Zapad obečava, pa opet nova naredba - to vidim ja šašava a ljudi pametni da ne vide: mi smo tureni na lomaču! Ovo ne valja ništa, ovo če doči do krepače." a Član ali volilec Mila Dukanoviča. - v Z interpretacijo termina "balkanizacija" se je podrobneje ukvarjala Todorova (1999). Tu nam ter¬ min služi kot nasprotje od združevanja, “razbijanje področja na majhne in pogosto sovražne enote (ibid. 1999: 68)". 115 TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Jana URH 116 LITERATURA Abu-I.ughod, Lila (1991): Writing against Culture, V Richard G. Fox (ur.), Rccapturing Anthropology: Working in thc Present, 137-162. Santa Fe: School of American Research Press. Anderson, Benedict (1991, 1983): Imagined Communities: Reflections on thc Origin and Spread of Nationalism. London in New York: Verso. Appadurai, Arjun (2000): Grassroots Globalization and thc Research Imagination, Public Culture 12(1), 1-19. Arendt, Hannah (1996, 1958): The Human Condition, New York, Doubleday Anchor Books. Benhabib, Seyla (1992): Situating the Self. Cambridge: Polity Press. Dolar, Mladen (2001): Spremna beseda, v: Michel Foucault, Arheologija vednosti, 233-247, Ljubljana: Studia Humanitatis. Durand, Gilbcrt (1991/1984): Antropološke strukture imaginarnog: Uvod u opču arhetipolo- giju. Zagreb: IP August Cesarec. Fabian, Johannes (1983): Time and the Other: How anthropology makes its objects. New York: Columbia Univcrsity Press. Feldman, Allen (1991): Formations ofViolence: The Narrative of the Body and Political Tcrror in Northern Ireland. Chicago in London: University of Chicago Press. Foucault, Michel (1991): Vednost-oblast-subjekt, Ljubljana, Knjižna zbirka KRT. Foucault, Michel (2001, 1969): Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia Humanitatis. Gluckman, Max (1965): Politics, Law and Ritual in Tribal Society. Oxford: Blackwell. Godina, Vesna V. (1998): Izbrana poglavja iz zgodovine antropoloških teorij. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Jelušič, Vlasta (1996): Hannah Arendt, Politika kot možnost, v: Arendt, Hannah, Vita Activa, Ljubljana, Knjižna zbirka KRT. Levi-Strauss, Claude (1996/1950): Uvod v delo Marcela Maussa, v: Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi, 227-266, Ljubljana: Studia Humanitatis, Škuc-Filozofska fakulteta. Mauss, Marcel (1996): Esej o daru in drugi spisi. Ljubljana: Studia Humanitatis, Škuc- Filozofska fakulteta. Močnik, Rastko (1996): Marcel Mauss-klasik humanistike, v: Marcel Mauss, Esej o daru in drugi spisi, 267-303, Ljubljana: Studia Humanitatis, Škuc-Filozofska fakulteta. Rodseth, Lars (1998): Distributive Models of Culture: A Sapirian Alternative to Essentialism. American Anthropologist 100(1): 55-69. Said, Edward (1995/1978): Orientalism: Western Conceptions of thc Orient. New York: Bantham Sax, William (1998):The Hall of Mirrors: Orientalism, Anthropology, and the Other. American Anthropologist 100(2): 292-301. Seremetakis, Nadia C. (1991): The Last Word: Women, Death, and Divination in Inner mani. Chicago: University of Chicago Press. Seremetakis, Nadia C., ur. (1994): The senses stili: Perception and memory as material cultu¬ re in modernity. Boulder, San Francisco, Oxford: Westview Press. Strathern, Marilyn (1988): The Gender of The Gift: Problems with women and Problems with Society in Melanesia. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press. Strathern, Marilyn, ur. (1995): Shifting Contexts: Transformations in Anthropological Knowledge. London in New York: Routledge. Todorova, Marija (1997,1999): Imaginarni Balkan. Beograd: Biblioteka XX vek. Tsing, I.owenhaupt, Anna (1993): In the Realni of the Diamond Queen: Marginality in an Out- of-the-Way Plače. Princeton, New Yersey: Princeton University Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 RELIGIJE IN SEKTE Aleš CRNIC* izvirni ZNANSTVENI ČLANEK ODNOS SODOBNIH DRUŽB DO NOVIH RELIGIJSKIH GIBANJ Povzetek; V odnosu sodobnih družb do novih religijskih gibanj (NRGj, ki so se množično pojavila na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja, prevladuje vrsta stereotipov in predsod¬ kov. O diskriminatornem javnem odnosu do NRG priča že sama terminologija, s katero jih označujemo v vsakdanji nestrokovni rabi, saj že sama beseda sekta (ali v angleškem jeziku beseda kult) vsebuje slabšalen pomen. Zato se je v zadnjih desetletjih v znanstvenem preučevanju NRG uvelja¬ vil vrednostno nevtralnejši termin nova religijska gibanja, ki pa tudi ni povsem neproblematičen. Avtor na kratko pred¬ stavi izjemno raznorodno in kompleksno področje delova¬ nja NRG, prikaže različne teoretske opredelitve tipov verskih skupnosti (cerkev, denominacij, sekt in kultov), v nadaljeva¬ nju analizira procese, ki ustvarjajo negativno javno podobo NRG, kot njihova ključna generatorja pa izpostavlja proti- sektantska gibanja in medije. Ključni pojmi: nova religijska gibanja, verske skupnosti, cer¬ kev, sekta, denominacija, kult, protisektantska gibanja Za odnos sodobnih družb do novih religijskih gibanj (v nadaljevanju NRG), ki so se množično pojavila na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja, je značilna jasna polarizacija mnenj. Na eni strani vse številnejše liberalne skupine opozarjajo na pristransko medijsko poročanje o NRG in na sovražen odnos dominantnih cerkva, ki včasih vplivata tudi na uraden odnos države do NRG. Pri tem se sklicujejo na osnovne človekove pravice, povezane s svobodo religijskega izražanja. Na drugi strani pa je večinsko javno mnenje, v katerem še vedno prevladuje negativna podoba NRG. Vendar pa različne družbe različno reagirajo na pojav in delovanje NRG. Religijsko (in tudi drugače) pluralna okolja so do NRG praviloma bolj nev¬ tralna - vendar se tudi v takšnih družbah pogosto pojavijo nestrpne reakcije do NRG, ki so pogosto posledica včasih precej neusmiljenega boja za vernike med konkurenčnimi religijskimi skupinami. Nove religije so bile skozi celotno človeško zgodovino pogosto preganjane. Harvardski teolog Harvey Cox je na podlagi preučevanja preganjanja religijskih skupin - tako krščanskih kot tudi nekrščanskih, sodobnih kot tudi zgodovinskih - zaključil, da kritiki preganjanih religijskih skupin pogosto izhajajo iz svojih aprior- * Dr. Aleš Črnič je raziskovalec na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 str. 117-135 Aleš ČRNIČ nih, mitskih predstav. Tako navaja pet tipičnih mitov (ki nove religije na danem ozemlju prepoznavajo kot deviantne in nevarne), na katerih običajno temelji pre¬ ganjanje religijskih skupin (Cox, 1978): 1. Mit o prevratniškem, subverzivnem delovanju, po katerem preganjani “krivover¬ ci” ali člani “sekte” ogrožajo obstoječi družbeni red (državo, monarhijo, sodno oblast, družino ali kako drugo družbeno priznano ustanovo). Zato jih označijo za prevratnike, s tem pa upravičijo versko preganjanje. 1 2. Mit o orgijah kontroverznim religijskim skupinam pripisuje razne orgiastične dejavnosti, ki so v ostrem nasprotju z obče sprejetimi družbenimi normami. Za zgodnje kristjane so verjeli, da jedo človeško meso in pijejo kri, judje naj bi v sred¬ njem veku ugrabljali in jedli majhne krščanske otroke, pogoste so tudi govorice o raznih spolnih ekscesih pripadnikov religijskih skupin ipd. Podobni miti so očitno še zmeraj prisotni, kar kaže na njihovo trdovratno zasidranost v družbi. 2 3. Mit o licemerstvu, po katerem pripadnikom deviantnih religijskih skupin ne gre verjeti, saj naj bi bili za dosego svojih ciljev pripravljeni storiti karkoli. Ta mit je še posebno trdovraten in povzroča nezaupljivost do preganjanih religijskih skupin. Na ta način se okrog določene skupine ustvari komunikacijska blokada, ki povzro¬ či, da se skupina iz družbe umakne. (V naslednjem koraku pa družba to skupino obtoži zaprtosti in sovražnosti.) 4. Mit o zaklinjanju predstavlja pripadnike kontroverznih religijskih skupin kot žrtve zlih sil, urokov, hudiča ipd. Včasih so predstavljeni kot žrtve, pogosto pa kot predstavniki demonskih sil. 5. Mit o dobrotljivem inkvizitorju pa prikazuje ukrepe, ki jih družba izvaja nad pri¬ padniki preganjanih skupin, kot dobronamerne in dobrodejne za same pripadni¬ ke. Le-ti naj bi namreč živeli v zmoti, bili naj bi zavedeni, postali naj bi žrtve hudob¬ nih sil, zato jih je potrebno ozdraviti in jim spet omogočiti “normalno” življenje. V srednjem veku so sežigali čarovnice in izganjali hudiča, v sodobnih družbah pa so eksorciste zamenjali deprogramerji. Ti miti tako že stoletja upravičujejo religijsko preganjanje, saj so v zgodovini domala vsaki novi religiji pripisovali družbeno nevarnost, prirejanje orgij, zaklinja¬ nje in negativno vplivanje na ljudi. Metanje prvih kristjanov levom, lov na čarovni¬ ce in preganjanje judov se danes v prenekateri zahodni državi nadaljuje s prega¬ njanjem NRG. O diskriminatornem javnem odnosu do NRG priča že sama terminologija, s katero jih označujemo. Že sama beseda sekta (ali v angleško govorečem svetu beseda kult) vsebuje slabšalen pomen, saj je v javni rabi pogosto neločljivo pove¬ zana s stereotipi o družbeno škodljivih, deviantnih organizacijah, ki zaradi različ¬ nih nelegalnih aktivnosti in zaradi “prevarantskih” tehnik novačenja članov (kot so ' Primer zgodnjih kristjanov, te judaistične “sekte", ki so jo proglasili za grožnjo rimskemu imperiju. Dober primer iz novejše zgodovine je gibanje Ilare Krišna, ki so ga v začetnem obdobju v ZDA obtoževa¬ li komunistične zarote, v Sovjetski zvezi so bili pripadniki gibanja razglašeni za agente CIA, v številnih vzhodnoevropskih državah v njih vidijo predvsem grožnjo narodovi nacionalni identiteti ipd. - Psihoanaliza bi npr. mit o orgijah razložila kot primer projekcije, ko družba v preganjano skupino (ki dobi status “grešnega kozla") projecira lastne potlačene fantazije in strahove. TEORIJA IN PRAKSA let 40. 1/2003 Aleš ČRNIČ npr. pranje možganov, 3 mentalna manipulacija, nadzor duha ipd.) niso “prave” reli¬ gije. Sekte in kulti Termina sekta in kult v splošni rabi označujeta množico religijskih skupin, ki so začele nastajati na Zahodu že ob prehodu v 20. stoletje, intenzivno pa so se začele pojavljati v šestdesetih letih 20. stoletja. Ta dva termina sta obremenjena s pejorativnim nabojem, saj implicitno vključujeta predpostavko o manjvrednosti sekt oz. kultov v primerjavi s cerkvami. Nastala sta znotraj judovsko-krščanskega kulturnopojmovnega sistema in sta kot taka neprimerna za analizo religijskih sku¬ pin iz drugih, še posebej azijskih tradicij. Termin sekta sta v družboslovno analizo uvedla nemška sociologa Max Weber (1864-1920) in Ernst Troeltsch (1865-1923), 4 ki sta izoblikovala klasifikacijo religij¬ skih organizacij na temelju dihotomije med cerkvijo in sekto. Cerkev naj bi bila dominantna oblika religijske organizacije, ki odraža, utrjuje in določa obče vred¬ note in obstoječi družbeni sistem, v katerem deluje. Zanjo sta značilni univerzal¬ nost (namenjena je vsem ljudem, svoj nauk naj bi razodela celemu svetu) in inklu- zivnost članstva, kar pomeni, da je članstvo cerkvi družbeno pripisano na temelju geografskega področja, v katerem deluje. Posamezniki tako z rojstvom avtomatsko postanejo člani cerkve. Člani cerkva prihajajo iz vseh družbenih razredov, zaradi utrjevanja in legitimiziranja obstoječega družbenega reda so med njimi tudi pri¬ padniki višjih slojev. Cerkev je po svoji naravi konservativna in pogosto tesno povezana z državo, v kateri deluje. V nasprotju s cerkvijo pa naj bi bila sekta majhna, koherentna religijska organi¬ zacija, ki praviloma zavrača dominantno kulturo 5 ter nasprotuje (aktivno ali pasiv¬ no) obstoječi družbeni ureditvi. Sekte so tako protestna gibanja, ki pa ne naspro¬ tujejo le občim družbenim vrednotam, temveč tudi (ali predvsem) prevladujoči cerkvi (iz katere se sekta pogosto loči), v kateri člani sekte ne vidijo legitimnega predstavnika religijske tradicije. Sekta tako ne zavrača obstoječe religijske tradicije, nasprotuje le znotraj te tradicije prevladujoči cerkvi, ki je po mnenju pripadnikov sekte odstopila od prave vere, ne predstavlja več pravega nauka ipd. Sekte so, v nasprotju s cerkvijo, ekskluzivne: članstvo ni avtomatično, ampak se posamezniki za vstop v sekto zavestno odločijo. Pri tem morajo izpolnjevati določene, nemalo- ' y.a podrobnejšo analizo nastanka, razvoja in propada teze o pranju možganov alej Lesjak, 2007 in Mellon, 2007. J Številni avtorji predstavljajo Troeltscha kol Webrovega učenca, kar pa ne drži popolnoma. Bila sta sodelavca in prijatelja (nekaj let sta njuni družini celo živeli v isti hiši), družilo ju je zanimanje za iste leme, s svojim delom pa sta v približno enaki meri vplivala drug na drugega. Weberje prišel na univerzo v Heitderbergu šele dve leti za tem, ko je bil Troeltsch (kije bil liberalni teolog in sociolog) tam imenovan za predstojnika teologije. Razlog takšni obče sprejeti podobi Troeltscha kol Vdebrovega učenca gre nema¬ ra iskali pri Talcottu Parsonsu, dolgoletni avtoriteti ameriške sociologije, kije Webru namenil celoten zve¬ zek svojega dela Slruclure of Social Action, Troeltscha pa omenja le v štirih opombah (glej Hexham in Poeme, 1997:37-33) 3 Zato je sekta tipična kontrakultura. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Aleš ČRNIČ krat stroge kriterije. Za člane je značilna močna identifikacija s sekto in občutek drugačnosti, izjemnosti (sebe vidijo kot izbrance, izvoljence) in ločenosti od druž¬ be, v kateri sekta deluje (“mi” in “oni”). Sekte po Webru in Troeltschu zaradi svoje¬ ga nasprotovanja vrednotam dominantne kulture privlačijo posameznike, ki so nezadovoljni z družbenimi normami in praviloma pripadajo nižjim ter bolj depri- viligiranim družbenim razredom. Za Webra in Troeltscha je sekta dinamičen koncept. Po svoji naravi so namreč sekte nestabilne, zato se s časom spreminjajo. Neuspešne se izgubijo znotraj domi¬ nantne cerkve, uspešne sekte pa se s časom transformirajo v organizacijo, ki ima osnovne strukturne značilnosti cerkve. Po eni strani se to zgodi zaradi njihove veli¬ kosti, saj s časom pridobijo večje število članov, kar rezultira v organizacijskem modelu, značilnem za cerkve. Hkrati pa se sekta z rastjo sooči tudi s procesom ruti- nizacije karizme. Če sekto vodi karizmatični voditelj, ga po njegovi smrti nadome¬ sti novo vodstvo, ki pa nima več karizmatične avtoritete, temveč legalno-racional- no avtoriteto, vodstvo religijske organizacije pa postane birokratsko. Prav tako potomci prve generacije pripadnikov v sekte ne vstopijo več z zavestno odločitvi¬ jo, temveč zaradi pripadnosti staršev; na nek način so v sekto rojeni. Zato s svojimi starši pogosto ne delijo gorečih verskih čustev. Webrova in Troeltscheva tipologija verskih skupnosti, ki temelji na dialektiki med cerkvijo in sekto, je nastala na podlagi preučevanja evropskega krščanstva v 16. stoletju, ko so cerkve zajemale celotne nacionalne populacije, hkrati pa uživale široke privilegije, ki so jim jih podeljevale države. Sodobna religijska situacija pa je seveda precej drugačna. V ZDA so bile religijske razmere od samih začetkov dru¬ gačne, danes tudi v evropskih državah cerkve izgubljajo zgodovinske privilegije, po drugi strani pa tudi manjšinske religije vse redkeje definirajo svojo identiteto v ostrem nasprotju do dominantne cerkve ali do družbe in njenih vrednot. Tako zaradi temeljnih sprememb v sodobni družbi in kulturi dihotomija med cerkvijo in sekto ni več uporabna za analizo sodobne religijske situacije. Zato so osnovno Webrovo in Troeltschevo tipologijo (s cerkvami in sektami) sodobni avtorji dopol¬ nili še z denominacijami in kulti. Richard Niebuhr (1894-1979) je preučeval ameriško religijsko situacijo na začet¬ ku 20. stoletja in v delu The Social Sources of Denominationalism že leta 1929 pov¬ zel in nadgradil Webrovo in Troeltschevo koncepcijo o prehajanju religijskih orga¬ nizacij od sekt proti cerkvam ter tipologijo religijskih organizacij dopolnil še s kon¬ ceptom denominacije. Denominacija (iz lat. imenovati) se razlikuje od cerkve v Webrovem in Troeltschevem smislu, saj ne zajema vseh prebivalcev določenega geografskega področja. Vendar pa se zaradi svoje neekskluzivnosti in odsotnosti strogih kriterijev članstva razlikuje tudi od sekte. Po Niebuhrovem mnenju lahko s terminom sekta označujemo zgolj prvo generacijo pripadnikov, saj so s časom sekte zaradi generacijskega efekta, vertikalne socialne mobilnosti članov (ki je posledica delovne etike), 6 socialne integracije in rutinizacije karizme ter birokrati¬ zacije prisiljene v razvoj proti denominacijskemu in v končni fazi cerkvenemu tipu r ‘ Niebuhr je svojo teorijo oblikoval na temelju preučevanja ameriških protestantskih skupin, za kate¬ re je značilna protestantska delovna etika, ki jo je v svojem klasičnem delu Protestantska etika in duh kapi¬ talizma detaljno analiziral Max Weber (glej Weber, 1988). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. I /2003 Aleš ČRNIČ organizacije. Tako lahko denominacijo na nek način razumemo tudi kot prehodno stopnjo med sekto in cerkvijo. Pripadniki denominacij, podobno kot člani cerkva, pripadajo vsem družbenim slojem, vendar pa denominacije niso tako tesno pove¬ zane z višjimi razredi kot cerkve. Prav tako se denominacija ne identificira z drža¬ vo niti ne uveljavlja monopola nad religijskimi resnicami. Že Troeltsch je cerkvam in sektam dodal še tretjo kategorijo, mistične skupine, ki naj bi v modernih družbah dobivale vse pomembnejšo vlogo. Troeltsch je misti¬ cizem opredelil kot “radikalni religijski individualizem” (Troeltsch, 1931: 377) posa¬ meznikov, ki doživljajo religijsko izkušnjo neodvisno od organiziranih in jasno strukturiranih religijskih organizacij. 7 Takšne mistične skupine nasprotujejo religij¬ ski formalizaciji in dogmatski rigidnosti cerkva in sekt. Namesto doktrine in čašče¬ nja poudarjajo osebna, notranja doživetja. Tako sovpadajo z rastočim individualiz¬ mom in krizo avtoritete tradicionalnih institucij, ki sta značilni za moderne druž¬ be. Mistične skupine uspevajo v urbanih središčih in privlačijo predvsem izobraže¬ ne pripadnike srednjega sloja. V nasprotju s cerkvami in sektami so Troeltscheve mistične skupine odprte za kulturne vplive, ki prihajajo iz nekrščanskih tradicij. Po tem so podobne Webrovi koncepciji “kulta”, ki zajema tudi starodavne in nekr- ščanske religijske tradicije, zanj pa je značilna “protiracionalna” in “mistična” obli¬ ka religije (glej Hexham in Poewe, 1997: 34-35). Na temelju Webrove opredelitve kulta in Troeltscheve definicije mističnih skupin se je kasneje razvila še četrta kate¬ gorija verske skupnosti, imenovana kult, ki je najmanj institucionalizirana in orga¬ nizirana ter najbolj fluidna oblika religijske organizacije. Zanjo je značilna malošte- vilnost pripadnikov ter nejasno definirano članstvo. Obstoječo tipologijo je v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko sta najprej ZDA, kmalu za tem pa tudi zahodna Evropa doživljali pravi razcvet novih religijskih sku¬ pin, do podrobnosti izpopolnil in dodelal britanski sociolog Roy Wallis. Religijske organizacije je razdelil na podlagi dveh razsežnosti (Wallis, 1976): 1. zunanja predstava: kako določeno religijsko skupino dojema širša družba (ali velja skupina za ugledno ali deviantno). 2. notranja predstava: kako se religijska skupina dojema sama (ali se ima za edin¬ stveno legitimno, kar pomeni, da se vidi kot edino nosilko religijske resnice, ali za pluralistično legitimno, kar pomeni, da priznava različne poti do religijske resnice). Tabela 1: Wallisova tipologija religijskih organizacij Vir: Wallis, 1976:13■ > Takšna definicija misticizma je mogoče rahlo zavajajoča, saj se razlikuje od prevladujočega teolo¬ škega in filozofskega razumevanja misticizma kol osebnega izkusiva enotnosti z bogom (ah svetim). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ Glavna prednost takšne tipologije je v upoštevanju družbenega konteksta, v katerem deluje neka religijska organizacija. Status te organizacije je namreč odvi¬ sen od kompleksne mreže odnosov med njeno samopodobo in njenimi odnosi z drugimi religijskimi organizacijami, državo in družbo. Cerkve so tako ugledne reli¬ gijske organizacije, ki si prisvajajo mandat na edino pravo resnico, denominacije pa so prav tako ugledne, le da v razumevanju religijske resnice niso ekskluzivistič- ne. Sekte in kulti pa so po tej tipologiji deviantne religijske skupine. Sekte so po Wallisu “epistemološko avtoritarne”: zagovarjajo religijsko dogmo, imajo predpisane obrede, natančno določeno članstvo in striktne vstopne pogoje. Kulti, ki so glede verskih resnic neekskluzivistični, pa so “epistemološko individualistični”: nimajo nujno natančno določenega članstva, vstop in izstop iz kulta je prost in nenadzorovan, pogosto je možna pripadnost več kultom hkrati, pripadniki pa imajo določeno svobodo pri iskanju lastnih načinov religijskega izražanja. Kulti predstavljajo odklon od kulturne tradicije, v kateri delujejo, in pogosto niso religije v konvencionalnem pomenu. 8 Družbeno priznani status ugledne religijske organizacije neredko prinaša soci- oekonomske ugodnosti, zato mnoge religijske organizacije, ki bi jih po njihovih značilnostih uvrstili med sekte in kulte, poskušajo prikazati kot ugledne skupine in pogosto uporabljajo njihovo terminologijo, neredko pa tudi organizacijsko strukturo (npr. Združitvena cerkev, Cerkevjezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, Scientološka cerkev ipd.). Določena religijska organizacija lahko spada v različnem družbenem kontek¬ stu (okolju) v različno skupino. Tako so npr. po Wallisovi tipologiji mormoni v ZDA denominacija, v Evropi pa sekta; podobno je Rimskokatoliška cerkev v Evropi seveda cerkev, v ZDA pa denominacija (Aldridge, 2000: 41). Prav tako pa religijske skupine niso za vedno fiksirane v tej tipologiji, ki je izjemno prikladna tudi za analizo religijskih sprememb. Religijske skupine lahko s časom prehajajo med različnimi tipi. To prehanje ni nujno enosmerno (od sekte proti cerkvi), temveč so možne spremembe v katerikoli smeri. Wallis je na podlagi predstavljene tipologije kot primer analiziral nastanek scientologije kot sekte, ki se je razvila iz individualističnega terapevtskega kulta, dianetike (Wallis, 1976). Zelo podobno cerkve, sekte in kulte definirata ameriška sociologa Rodney Stark in William Bainbridge, ki sicer kritično zavračata uvrščanje religijskih skupin v tipologije in namesto idealnih tipov predlagata jasne definicije. Po njunem poj¬ movanju je: 1. cerkev konvencionalna religijska organizacija, 2. sekta deviantna religijska organizacija s tradicionalnimi verovanji in praksami, ki se oblikuje kot stranska veja že obstoječe religije (kot posledica delitve, shizme znotraj te religije), 3. kult pa je deviantna religijska organizacija z inovativnimi verovanji in praksami, ki so posledice kulturnega uvoza ali pa kulturnih inovacij (Stark in Bainbridge, 1987:124). * Dober primer kuhaje Transcendentalna meditacija, ki jo večina listih, ki to meditacijo praklicilra- j°, dojema zgolj kot medilacijsko tehniko za sproščanje, brez upoštevanja širšega religijskega (hindujske¬ ga) konteksta, iz katerega izhaja (Aldridge, 2000: 42). Podoben primer je tudi v Sloveniji razširjena loga v vsakdanjem življenju. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Aleš ČRNIČ Vendar pa tudi te, sicer eksplicitne in jasne definicije, v sodobnih globalizira- nih družbah ne omogočajo neproblematičnega definiranja religijskih skupin, ki bi univerzalno veljalo v vseh sociokulturnih okoljih. Tako je glede na Starkove in Bainbridgove definicije Soka Gakai na Japonskem sekta, v ZDA in Evropi pa kult, podobno pa so Jehovove priče na krščanskem Zahodu sekta, na Kitajskem pa kult. A nad sicer problematičnimi, pa vendar relativno plodovitimi teoretskimi priza¬ devanji, je v sedemdesetih letih z množičnim pojavom novih, pogosto neobičajnih religijskih skupin, prevladala javna raba terminov sekta in kult. Najprej se je termin sekta uporabljal za označevanje vseh starejših religijskih skupin, ki so izšle iz krščanstva (npr. mormoni, Jehovove priče ipd.), kult pa za nove skupine, ki so mno¬ žično nastale v ZDA (in kmalu za tem tudi v Evropi) predvsem konec šestdesetih let, doktrine in prakse pa so pogosto črpale tudi iz nekrščanskih, predvsem azijskih tra¬ dicij. Vendar pa sta oba termina dobila tudi čustven naboj in tako nista več vrednost¬ no nevtralna, saj vsebujeta implicitno predpostavko o manjvrednosti sekt in kultov. O tem zgovorno pričajo rezultati raziskave, ki jo je konec osemdesetih let izve¬ del ameriški psiholog Jeffrey Pfeiffer. Stotim osebam je dal v branje kratko zgod¬ bo, v kateri opisuje, kako se nekdo pridruži organizaciji in gre pri tem skozi dolo¬ čen proces indoktrinacije. Poskusne osebe so dobile v branje v osnovi enako zgodbo, ki se je razlikovala le v tem, da se posameznik v eni različici pridruži “kultu” munijev (Združitvena cerkev), v drugi Katoliški cerkvi, v tretji različici pa se pridruži marincem. Rezultati so pokazali, da so poskusne osebe opisale posamez¬ nika, ki se je pridružil munijem, kot manj srečnega, manj inteligentnega in manj odgovornega od tistega, ki se je pridružil marincem. Poskusne osebe so tudi meni¬ le, da so prvega posameznika v odločitev silili in z njim na sploh ravnali nepoš¬ teno, v drugem primeru pa takih mnenj ni bilo zaslediti. Ko je kasneje Pfeifier anketirance prosil, naj opišejo svoje občutke do kultov, je 74% anketirancev izrazi¬ lo negativne občutke, 82% pa jih je opisalo povprečnega pripadnika kultov z nega¬ tivnimi izrazi; hkrati pa je 78% poskusnih oseb izjavilo, da še nikoli niso srečali kakega pripadnika kulta (Pfeiffer, 1989). Termina sekta in kult sta izgubila teoretsko vrednost, saj sta v obči rabi pričela neselektivno označevati vse nove, nenavadne skupine, ki naj bi bile v svojem bistvu manipulativne, avtoritarne, totalitarne ipd. Termina sta postala “socialno orožje” (Richardson, 1998: 33) za boj proti družbeno nezaželenim, marginalizira- nim skupinam. Mnogim NRG so tako na podlagi domnev o ekonomskem izkoriščanju, finanč¬ nih goljufijah in političnih spletkah, trgovanju z orožjem in mamili ter celo umorih, duševni okrutnosti, namernem odtujevanju pripadnikov od njihovih družin, golju¬ fivem novačenju, škodljivi prehrani in življenjskem stilu, spolnih zlorabah, celo obrednih zlorabah otrok, ter seveda pranju možganov, nadeli naziv “destruktivne sekte”. Posledično javnost NRG pogosto oporeka status “pravih religij”. 9 Takšen negativen odnos javnosti do NRG podpirajo predvsem protisektantske skupine in mediji (predvsem rumeni tisk). » Zgovoren primer takega pristopa, ki NRG oporekajo status “pravih", “pristnih" religij, je tudi knjiga Mohorjeve družbe o NRG (Škafar, 1998), ki močno poudarja ‘kvazT-religijski oz. “kvazi’’-verski status obravnavanih skupin. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ Protisektantska gibanja Prvo NRG, ki je bilo že v začetku sedemdesetih let deležno izrazito negativnih reakcij okolice, so bili Božji otroci (Children of God), kasneje pa so se preimeno¬ vali v Družino (The Family). Gibanje je nastalo konec šestdesetih let na plažah v južni Kaliforniji. Ustanovil ga je bivši protestantski duhovnik David Berg (ki si je nadel ime Mojzes David, pripadniki pa so ga poznali tudi kot “oče David” ali Mo), izhajalo pa je iz tradicije ameriškega evangelijskega krščanstva. Temeljilo je na jas¬ nem sporočilu o skorajšnji Jezusovi vrnitvi (in s tem povezani končni sodbi in kon¬ cem sveta), zato so si kot osnovni cilj zastavili spreobrniti čim več posameznikov (preden bo prepozno). Za gibanje je bilo značilno komunalno življenje in permi¬ sivna spolnost. Zaskrbljeni, prestrašeni in jezni starši večinoma mladih pripadnikov Božjih otrok so leta 1972 ustanovili organizacijo FREECOG (Free our Children front the Children of God), ki si je na razne načine prizadevala prepričati pripadnike giba¬ nja, da se vrnejo v “normalno življenje”. Pri tem je FREECOG izvajal tudi organizi¬ rane pritiske na lokalne oblasti. To predstavlja začetek organiziranega protisektant- sega gibanja. Protisektantska gibanja glede na njihov izvor delimo v dve skupini: 1. protisektantska (anti-cult) gibanja so sekularne organizacije, ki jih običajno usta¬ navljajo zaskrbljeni starši pripadnikov NRG (npr. britanski FAIR - Fantily Action Information and Rescue), 2. kontrasektantska (counter-cult) gibanja pa so organizacije, ki jih ustanovijo pre¬ vladujoče cerkve (primer takšnega kontrasektantskega gibanja, ki ga je ustanovila katoliška cerkev, je Deo Gloria Trust; še več je kontrasektantskih skupin, za kateri¬ mi stojijo prevladujoče protestantske cerkve v ZDA). Kmalu po ustanovitvi FREECOG so po vsej Ameriki nastale podobne organiza¬ cije, ki v NRG vidijo predvsem grožnjo. Običajno delujejo na več ravneh, v glav¬ nem pa gre za lobiranje proti NRG, za pravno in praktično pomoč sorodnikom čla¬ nov NRG. So glavni akter družbenega demoniziranja NRG; obdolžujejo jih različ¬ nih finančnih prekrškov, spolnih ekscesov in različnih zlorab svojih pripadnikov, ki jih prikazujejo kot pasivne žrtve različnih manipulacij (npr. pranja možganov, hipnoze, različnih oblik indoktrinacije ipd.). Zato jih včasih tudi ugrabljajo in “deprogramirajo”. 10 Pravi razcvet pa so protisektantska gibanja doživela po tragediji v Jonestownu v Gvajani, kjer je leta 1974 Tempelj ljudstev pod vodstvom Jima Jonesa ustanovil svojo komuno. Milenaristična skupina, ki je temeljila na različnih krščanskih religij- 10 Ideja o de-programiranju lemelji na podmeni, da NRG svoje pripadnike pridobivajo s pomočjo raz¬ ličnih manipulativnih tehnik, med katerimi naj bi prevladovalo pranje možganov. Tako naj bi svoje člane oropali svobodne volje in jih na nek. način programirali, Protisektantska gibanja so predvsem v sedemde¬ setih in osemdesetih letih pogosto ugrabljala člane NRG in jih proti njihovi volji s pomočjo izurjenih (in izjemno dobro plačanih) specialistov poskušala “deprogramirati”. Pri tem so uporabljali podobno radikal¬ ne metode . kot sojih očitali NRG: ugrabljene pripadnike so deprogramerji zapirali v temne prostore, jim kratili spanec in jih niso izpustili toliko časa, dokler se niso psihično zlomili, se '‘odrekli” skupini, njenemu nauku in voditeljem. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ skih osnovah (predvsem na liberalnem metodizmu in apokaliptičnih idejah bin- koštnikov) ter socialnih teorijah (tudi na komunistični ideologiji) si je prizadevala zgraditi nekakšen demokratični socializem. Zaradi vse ostrejših nasprotovanj v ZDA se je gibanje leta 1978 v celoti preselilo v Jonestown, kjer se je intenzivno pri¬ pravljalo na apokaliptičen konec sveta. Ko je novembra 1978 v inšpekcijo prišla posebna skupina pod vodstvom kongresnika Lea Ryana, se je skupini v zmešnjavi umorov in samomorov zares zgodil armagedon (v katerem je življenje izgubil tudi kongresnik Ryan). Čeprav še danes ni dokončno razjasnjeno, kaj se je v Jonestownu zares dogaja¬ lo," pa so tragični incident izjemno uspešno izkoristila protisektantska gibanja. Na prvo obletnico dogodkov v Jonestownu je 31 protisektantskih skupin ustanovilo vseameriško mrežo, iz katere je kasneje nastala organizacija z imenom Cult Awareness Network (CAN). Ustanovili so nacionalno pisarno, ki je ponujala infor¬ macije zainteresiranim medijem in posameznikom, hkrati pa so sprožili vrsto agre¬ sivnih protisektantskih kampanj. Približno v istem času je nastalo še eno pomemb¬ no protisektantsko gibanje, American Family Foundation, ki pa ima vse od svojih začetkov predvsem raziskovalen karakter. Izdaja poljuden časopis “The Advisor” (“Svetovalec”) in akademsko revijo “Cult Studies Journal”. Mnogi strokovnjaki (pred¬ vsem psihologi in psihiatri), zbrani okoli CAN in AFF, so kmalu začeli nastopati kot ekspertne priče v številnih sodnih procesih proti NRG. Po tragediji v Jonestownu pa je skokovito naraslo tudi število deprogramiranj (najpogosteje so bili tarče pripad¬ niki Mednarodne skupnosti za zavest Krišne in Združitvene cerkve). Poudariti pa velja, da večina strokovnjakov, ki so se pridružili protisektantskim gibanjem (praviloma psihologi in psihiatri, tudi nekaj sociologov), ni imela nika¬ kršnih neposrednih izkušenj (v obliki resnega preučevanja) z NRG, o katerih je podajala ekspertna mnenja, temveč so njihovi zaključki temeljili izključno na zgod¬ bah bivših pripadnikov NRG (na katere so pomembno vplivali procesi deprogra- miranja). Njihovo dejavnost so vztrajno kritizirali strokovnjaki, ki so se resno ukvar¬ jali s preučevanjem NRG - njihovo teoretsko in praktično delo, ki je sredi osemde¬ setih let dokončno ovrglo veljavnost teorije o pranju možganov, je bilo seveda za protisektantske skupine še posebej moteče (glej Melton, 1999: 223, 232). Protisektantska gibanja so kmalu začela nastajati tudi v Evropi, kamor so že v začetku sedemdesetih let prišli Božji otroci; leta 1972 je častiti Mun, ustanovitelj in vodja Združitvene cerkve, opravil izjemno odmevno evropsko turnejo; široko pa se je razmahnila tudi scientologija. Tako so že sredi sedemdesetih let 20. stoletja po ameriškem vzoru tudi v Evropi nastale številne protisektantske skupine: v Angliji FAIR (Family Action, Information and Rescue), v Franciji ADFI (Association pour la Defense de la Famille et de Plndividu) in v Nemčiji AGPF (Aktion ftir geistige und psychiche Freiheit), 12 ki so hitro sprejele ameriško tezo o pranju možganov (ibid: 225). " Velika večina dokumentov o raziskavah, ki sojih izvedle različne vladne (pa tudi nekatere neodvis¬ ne) preiskovalne skupine, je še danes javnosti nedostopnih (glej Mellon, 1999:220-221). V osemdesetih letih je v Evropi nastala prava mreža protisektantskih skupin, kol so npr. SOS na Nizozemskem. Dialog center na Danskem, FRI (Društvo za reševanje posameznikov) na Švedskem, Comilaro per la I.iberazione v Italiji in Association Pro-Juventud v Španiji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Aleš ČRNIČ Medtem ko je v devetdesetih letih v ZDA z dokončnim zatonom teorije o pra¬ nju možganov in z bankrotom nacionalne mreže CAN 13 protisektantsko razpolože¬ nje opazno pojenjalo, pa je v Evropi situacija drugačna. Tu je množična zaskrblje¬ nost zaradi “destruktivnih sekt” skokovito narasla predvsem po obrednih samomo¬ rih pripadnikov Reda sončnega templja. To mistično apokaliptično skupino, ki je temeljila na mešanici krščanske tradicije, viteških obredov in novodobnih idej, je ustanovil Luc Jouret, ki naj bi bil v prejšnjem življenju član viteškega reda Templarjev iz 14. stoletja. Člane gibanja, predvsem premožne osebe srednjih let, je prepričal, da je smrt iluzija in da se življenje po smrti nadaljuje na drugih planetih. Tako je po težavah, ki jih je imela skupina z oblastmi, med leti 1994 in 1997 v Franciji, francosko govorečem delu Švice in Kanade pred pričakujočo apokalipso v posebnem obredu na “drugi svet prešlo” 74 članov Reda sončnega templja. 1 ' 1 Na te dogodke je prva reagirala Francija, kjer je bilo protisektantsko vzdušje prisotno že vsaj od Jonestowna dalje. Posebna parlamentarna komisija je (po detaljnih posvetovanjih s francoskim protisektantskim gibanjem ADFI) leta 1996 sprejela poročilo, v katerem je izdelala seznam 174 “nevarnih sekt”; podobna poro¬ čila so sledila še v letih 1998,1999 in 2000. Na podlagi teh poročil so v Franciji maja 2001 sprejeli oster “protisektantski” zakon, katerega glavni namen je “krepitev pre¬ prečevanja in onemogočanja sektantskih gibanj, ki ogrožajo človekove pravice in temeljne svoboščine”. 15 Pri tem so skoraj popolnoma ignorirali ostra nasprotovanja strokovne javnosti. Podobna poročila, ki na podlagi iz ZDA “uvoženih” teorij o pranju možganov, mentalni manipulaciji in nadzoru duha NRG oporekajo status “prave” religije, so sprejeli tudi v Belgiji (1999) in v francoskem delu Švice (leta 1997 in 1999) 16 Izjemno ostra protisektantska klima (naperjena predvsem proti scientologom) pa prevladuje tudi v Nemčiji, kjer je leta 1997 zvezna vlada celo odredila uraden (poli¬ cijski) nadzor Scientološke cerkve. 17 Protisektantske reakcije v nemško in francosko govorečih predelih Evrope so pomembno vplivale tudi na položaj NRG v postsocialistični srednji in vzhodni Evropi (ta je za NRG še posebej neugoden v tradicionalno pravoslavnih deželah). Tako kaže, da se v primerjavi z ZDA in Veliko Britanijo celinska Evropa s približno dvajsetletno zamudo sooča s prilagajanjem na nove družbene razmere religijskega pluralizma. 13 Številne skupine in posamezniki (med njimi predvsem scientologi) so v devetdesetih sprožili serijo pravnih procesov proti CAN\ kije bila leta 1996 po več milijonov vrednem procesu prisiljena bankrotirati. Njeno blagovno znamko in v širši javnosti dobro poznano telefonsko številko pa je kupila skupina NRG, proti katerim je v preteklosti CAN najostreje nastopala. " Večina obrednih samomorov se je zgodila v času enakonočij; takrat naj bi namreč bila zvezda Sirius, ki naj bi jih popeljala na druge planete, v najugodnejšem položaju, ' s Za podrobnejši opis položaja NRG v Franciji glej Hervieu-teger, 2001. K Za izčrpnejšo analizo evropskih parlamentarnih in administrativnih poročil glej Richardson in Ititrovigne, 2001. 17 Za podrobnejšo analizo položaja NRG v Nemčiji glej Schoen, 2001. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Aleš ČRNIČ Mediji Drugi pomemben generator negativnega odnosa sodobnih družb do NRG so mediji. Zaradi potrebe po ustvarjanju novic mediji o NRG poročajo senzacionali¬ stično, običajno poudarjajo negativne vidike in pogosto povzemajo mnenja proti- sektantskih skupin. Objektivnih poročil o NRG je izjemno malo, zato se splošna slika, ki jo ustvarjajo mediji, ne sklada z rezultati relevantnih družboslovnih empi¬ ričnih raziskav. 18 Kljub jasno izraženi sovražnosti proti NRG pa je v resnici samo neznaten del prebivalstva zahodnih družb kdaj prišel v neposreden stik s katerim izmed teh gibanj. To pa seveda ni bistveno vplivalo na negativno javno podobo, ki temelji na poročanju množičnih medijev, saj je zelo malo ljudi poskušalo navezati neposreden stik z gibanji in se seznaniti tudi z njihovo interpretacijo resnice. Tako javna percepcja NRG temelji predvsem na medijskem poročanju in na informaci¬ jah, ki jih ponujajo protisektantska gibanja. Britanski sociolog James Beckford na podlagi analize člankov, objavljenih v angleškem časopisju med leti 1975 in 1985, dokazuje, kako negativna prezentacija NRG v medijih producira in vzdržuje konflikte z družbo, v kateri NRG delujejo (glej Beckford, 1994). Svoje ugotovitve strne v naslednjih šest točk: 1. Konflikt kot privlačna novica Sredstva množičnega obveščanja objavijo informacije o NRG praviloma le, kadar so povezane s konflikti. Mediji običajno konflikt, ki se tiče enega gibanja, uporabi¬ jo kot izgovor za preiskovanje vseh ostalih. Dogodki v zvezi z enim NRG jim služi¬ jo kot podlaga za strašljive zgodbe o možnih grožnjah, ki naj bi jih na splošno pred¬ stavljale “sekte”. Globalizacija množičnih komunikacij pa novinarjem pomaga pri ožigosanju določenih NRG za “destruktivne sekte” celo v državah, kjer so ta giba¬ nja neznana ali neproblematična. 2. Konflikt kot leitmotiv Konflikt je leitmotiv, ki povezuje novinarsko portretiranje različnih NRG. Kot dokaz za to Beckford navaja dejstvo, da novinarji tiskanih in elektronskih medijev pogosto uporabljajo tako imenovani “povzetek ob negativnem dogodku” - med epizodnimi zgodbami ustvarjajo kontinuiteto z dodatkom zgoščenega povzetka negativnih vidikov pojava, ki ga opisujejo. Občinstvo to spomni na sosledje poro- čanih dogodkov, v katero lahko uvrsti tekočo zgodbo (ki tako pridobi določeno konfliktno “razpoloženje”, tudi če zadnja epizoda ni bila neposredno povezana s konfliktom). 3. Izmenjava referenc o konfliktu Tretji vidik medijskega konstruiranja konfliktne podobe NRG predstavlja pogosta uporaba zgodb kot referenc v drugih medijih. Tako npr. televizijski programi upo¬ rabljajo posnetke naslovnih vrst v časopisih in revijah, da bi poudarili šokantnost in grozljivost novice. Včasih uporabljajo fotografije voditeljev kultov, strmeče s časopisnih strani. S tem hočejo povečati občutek stvarnosti in resničnosti, saj poka¬ žejo, da so se zgodbe o določenem NRG oziroma njegovem voditelju že pojavile v tisku in so zato gotovo resnične. Ker so informacije in slike, ki jih tako “citirajo” " Glej Barker, 1983 in 2001; Beckford, 1983; Parsons, 1993 in Richardson, 1983- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Aleš ČRNIČ med različnimi zgodbami in/ali sredstvi množičnega obveščanja največkrat skraj¬ no kritične, v javnosti utrdijo splošno negativno podobo NRG. 4. Konflikt se hrani z zgodbami o konfliktu Običajno protisektantska gibanja novinarjem posredujejo negativne informacije o NRG, potem pa sovražne prispevke medijev o NRG (ki so nastali na podlagi njiho¬ vih informacij) uporabijo kot dodaten dokaz za resničnost teh informacij. Ker se javnost pri informacijah o nekonvencionalnih religijah močno opira na medije, lahko zavezništvo med protisektantskimi gibanji in novinarji bistveno oteži objav¬ ljanje nekontroverznih, objektivnih informacij o NRG. Zaradi “logike sumničavosti” mnogi raziskovalni novinarji postanejo zavezniki protisektantskih gibanj, njihovo izrazito kritično portretiranje gibanj pa vzpostavlja teren za vladni nadzor.” 5. Konflikti, novinarji in nadzor Če je portretiranje NRG v medijih (ki večinoma temelji na enostranskih informaci¬ jah protisektantskih gibanj) dovolj vztrajno in vznemirjajoče, potem obstaja velika možnost, da bodo morali agenti družbene kontrole nekaj ukreniti. Še posebno zakonodajalci in policijski funkcionarji se znajdejo pod pritiskom, da morajo jav¬ nosti povedati, kaj nameravajo ukreniti v zvezi z dozdevnimi prestopki in izgredi, ki naj bi jih zagrešile sekte. Organi oblasti so prisiljeni odgovoriti na ta odločujoča vprašanja in ne dobijo priložnosti, da bi izrazili svoje dvome oziroma pridržke glede “metanja vseh sekt v isti koš” (Barker, 1989). Taka dramatizacija situacije pov¬ zroča nestrpnost javnosti ter obrambno držo organov oblasti, niti ena niti druga pa ne prispevata k jasnemu razmišljanju in pravičnemu ravnanju. Zato se pojavi nevarnost nerazumnih, paničnih reakcij. 6. En konflikt lahko skriva drugega Novinarji niso bili tako prevzeti s tragedijama v Wacu in v Jonestownu le zaradi eksotičnih in fantastičnih detajlov v življenjskem slogu dveh skupnosti, pač pa tudi zaradi suma, da predstavljata ta dva primera le vrh ledene gore. Konflikti v zvezi s sektami so namreč lahko povezani tudi s širšim zanimanjem za uporabo oziroma zlorabo državne moči, kjer smo včasih priča polarizaciji novinarskega in javnega mnenja med stališčem, da so v določenih primerih konflikov (kot sta npr. Jonestown in Waco) predstavniki države delovali nemarno oziroma nezakonito, ter stališčem, da bi morali isti predstavniki delovati bolj odločno in zatreti določe¬ no gibanje, še preden je problem dobil take razsežnosti, da ga ni bilo več mogoče Beckford navaja konkreten primer poročanja o dogajanju v težaškem mestu Waco, kjer sla leta 1993 FBI in ameriško ministrstvo za pravosodje zaradi suma o zlorabah otrok po 51 -dnevnem obleganju na silo vdrla na posestvo Davidovcev (ki jih je vodil karizmatični David Koresh), pri tem pa je izgubilo življenje 80 pripadnikov lega NRG. Novinarji in uredniki TV in radijskih programov so javnosti selektiv¬ no posredovali predvsem pričevanja nekaterih psihologov, ki so bili že predhodno dobro znani po svojih protisektantskih stališčih, dosledno pa so zavračali objavljanje mnenj bolj nevtralnih strokovnjakov za kontroverzna NRG (sociologov, antropologov ipd). Zelo verjetno ti družboslovci, ki že leta preučujejo NRG v njihovem naravnem okolju, ne bi podprli nasilnega posega. A za medijsko zgodbo je bil očitno bolj od kompleksnih razlogov, ki se skrivajo 'v družbeni dinamiki ekskluzivnih verskih skupin z visokimi zahte¬ vami ter v kulturnih vidikih učinka verovanja v apokaliptično tisočletje, zanimiva preprosta in lahko razumljiva črno-bela zgodba, ki je temeljila na psihološkem profilu duševno neuravnovešenega voditelja sekte. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ rešiti na miren način. Vendar pa tudi to potrjuje tezo, da so (šele) konflikti (pa tudi če se odgovornost za konflikte pripiše državi) tisti, ki naredijo NRG zanimive za medije. Kot primer Beckford zopet navaja poročanje evropskega časopisja o Wacu. Dolgotrajna in počasi odvijajoča se zgodba obleganja je novinarjem omogočila v globino raziskati problematiko lastnine in kontrole strelnega orožja v ZDA. Obseg pozornosti, posvečene tej temi v miselni povezavi z akcijo zoper Davidovce, je bil včasih dejansko še večji od poročanja o dogodkih v Wacu. Na ta način je medijsko poročanje še utrdilo konfliktno podoba sekt, saj so jih povezali z ločenim konflik¬ tom v zvezi s strelnim orožjem. En konflikt je bil “ugnezden” v drugega. Vendar pa Beckford medijem priznava tudi določene zasluge, saj je javnost pri informiranju o nekonvencionalnih in včasih vase zaprtih verskih gibanjih pogosto odvisna predvsem od sredstev množičnega obveščanja. Nekateri novinarji so pomembno prispevali k razkritju resničnih kriminalnih dejavnosti določenih vodi¬ teljev NRG. Tako Beckford jasno izpostavlja pomembno vlogo raziskovalnega novinarstva v demokratičnih družbah, vendar pa kritično dodaja, da ima “javnost pravico od novinarjev pričakovati, da so bolj metodični, da znajo (med različnimi NRG) delati razliko, ter da so pri portretiranju novih reli¬ gijskih gibanj bolj previdni in nepristranski kakor običajno. Njihova ref¬ leksna kategorizacija teh gibanj kot problematičnih in konfliktnih ni le polna predsodkov in lena, temveč tudi neposredno pripomore k nevedno¬ sti v javnosti ter manj kot nepristranskemu odnosu družbenih organov kontrole do teh gibanj. Oportunističen odnos, ki ga mnogi novinarji vzdr¬ žujejo s protisektantskim gibanjem, je zanje lahko izgovor, da svoje razis¬ kave ne opravijo korektno. ” (Beckford, 1994:23) Prevladujoče enostransko predstavljanje NRG v medijih pa ni imelo zme¬ raj le negativnih posledic (za NRG). Ameriški sociolog James T. Richardson izpo¬ stavlja naslednje pomembne posledice velike pozornosti, ki so jo mediji posveča¬ li NRG v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja (Richardson, 1983: 103): 1. Starši mladih potencialnih članov NRG so postali pozorni na njihovo dejav¬ nost (nekateri so sovražno nastrojeni proti NRG, drugi pa ne). 2. Predstavniki cerkvenih skupin so postali pozorni na novo konkurenco. 3. Oglasili so se številni borci za državljanjske pravice in večinoma stopili na stran NRG. 4. Na dejavnost NRG je postala pozorna tudi množica mladih Američanov (in Evropejcev), 2 " ki predstavlja “ciljno populacijo” NRG. Tako je bil rezultat dejavnosti protisektantskih skupin in negativnega poroča¬ nja medijev včasih ravno nasproten od pričakovanega, saj so po eni strani s svoji¬ mi agresivnimi in včasih nelegalnimi metodami spiožili tudi val nasprotovanj, hkrati pa so po načelu “vsaka reklama je dobra reklama” pomagali pri promociji NRG. Seveda pa so protisektantske organizacije na NRG vplivale tudi v nasprotni smeri. Nekatera NRG so bila prisiljena spremeniti načine pridobivanja novih čla¬ nov, zbiranja denarja, nekatera so preselila sedeže ali celo razpadla, na stotine posameznikov je bilo deležnih nasilnega deprogramiranja itd. Richardson je do predstavljenih zaključkov pričel na podlagi analize NRG v '/.DA, vendar so njego¬ vi sklepi v veliki meri koristni tudi za analizo evropskih razmer. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ Nova religijska gibanja Ko sta, kot smo opisali na začetku, v splošni rabi termina sekta in kult izgubila teoretsko jasnost (in s tem uporabnost), je v določenih jezikovnih okoljih začel pre¬ vladovati en termin. V angleško govorečem svetu je za označevanje stereotipizira- nih skupin prevladal termin kult, v nemškem, francoskem in tudi slovenskem jezi¬ ku pa termin sekta. V slovarju slovenskega knjižnega jezika tako za besedo sekta (lat. sequi: slediti, naslediti, nekomu slediti ali lat. secare: sekati, odsekati, odrezati, razsekati, raniti, pohabiti) najdemo njen neposredni, ožji pomen “verske skupno¬ sti, ki se je odcepila od kake že utrjene verske skupnosti, cerkve” in ga je mogoče sloveniti tudi z besedo “ločina”, poleg tega pa tudi preneseni (sekularni) in najpo¬ gosteje slabšalni pomen v smislu “zastopanja skrajnih, doktrinarnih stališč v svoji skupini ali organizaciji, zlasti politični” (SSKJ 4/619). Beseda kult pa v slovenskem jeziku ni prevzela označevanja novih, deviantnih religijskih skupin, ampak se nanaša na bogoslužje. V slovarju je definirana kot “izkazovanje (tudi pretirane) časti z molitvami in obredi”; prav tako pa je naveden njen neposredni (npr. pogan¬ ski kult, kult boga/svetnikov, verski kult) in preneseni pomen (kult mladine, rase ipd.) (SSKJ 2/525). Kar torej danes v obči rabi v angleškem jeziku označuje bese¬ da kult, v slovenščini označuje beseda sekta. Zaradi takšne nekritične, nejasne in vrednostno obremenjene rabe terminov sekta in kult, ju je v družboslovnem preučevanje sodobnih religijskih skupin že konec sedemdesetih let skoraj popolnoma nadomestil nov termin, nova religijska gibanja, ki pa tudi ni popolnoma neproblematičen. Označuje namreč pestro mno¬ žico izjemno heterogenih gibanj, ki se med seboj razlikujejo po izvoru, organiza¬ cijski strukturi, doktrinah in praksah, velikosti, odnosih z okolico ipd. Najpogostejša kritika termina NRG se nanaša na dejstvo, da številne skupine, ki jih označujemo s tem terminom, nikakor niso nove. Tako npr. Mednarodna skup¬ nost za zavest Krišne sebe dojema kot starodavno, tradicionalno religijo, saj svoje izvore locira vsaj v srednji vek, ko je živel veliki religijski reformator in ustanovitelj gaudijskega vajšnavizma, Šri Čajtanja, ali pa celo kar v predzgodovinski čas pred 5.000 leti, ko naj bi v svetem mestu Vrindavan v današnji severni Indiji v človeški podobi živel sam Krišna. Podobno se ena najštevilnejših budističnih skupin, Soka Gakai, predstavlja za avtentične naslednike nauka kontroverznega meniha Ničirena (1222-1282). Vendar pa se sam termin NRG ne nanaša toliko na izvor dok¬ trine in praks določenega gibanja, temveč je oblikovan na podlagi kriterija, kdaj se je določeno gibanje pojavilo na Zahodu kot organizirana skupina. 21 Tako ni nobe¬ nega dvoma, da Mednarodna skupnost za zavest Krišne (ki sicer temelji na staro¬ davni vedski doktrini, a je bila kot organizirana skupina ustanovljen šele leta 1966) in Soka Gakai (ustanovljen v tridesetih letih 20. stoletja) spadata med NRG. Tako je razrešena dilema starodavnih izvorov novih religijskih skupin, vendar pa se pojavi novo vprašanje: kako “nova” morajo biti religijska gibanja, da jih šteje¬ mo med NRG. Nekateri avtorji med NRG še zmeraj prištevajo že omenjene krščan¬ ske sekte, nastale konec 19. in v začetku 20. stoletja, vendar je danes znanstveno Pri lem ni nujno, da bi bilo gibanje tudi uradno pravno registrirana institucija. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Aleš ČRNIČ preučevanje NRG osredotočeno predvsem na mlajše skupine, nastale v drugi pol¬ ovici 20. stoletja. Kritike termina NRG pa se nanašajo tudi na preostali del sintagme, na besedi religija in gibanje. Kompleksno problematiko definiranja religije smo podrobneje predstavili drugje (glej Črnič, 2001), zato v zvezi s tem omenimo le, da je med druž¬ boslovci prevladal pristop, po katerem med NRG uvrščamo religijske skupine, ki “so se pojavile v današnji obliki po drugi svetovni vojni in so religijske v tem smislu, da ponujajo religijski ali filozofski svetovni nazor, ali pa ponu¬ jajo način za dosego kakega višjega cilja (kot npr. transcendentalno zna¬ nje, duhovno razsvetljenje, samospoznanje ipd.). Termin tako uporablja¬ mo za označevanje skupin, ki svojim članom nudijo dokončne odgovore na osnovna vprašanja (življenjski smisel, posameznikovo mesto v svetu ipd.)" (Barker, 1984: 145). Kritika besede gibanje pa se nanaša na dejstvo, da so številna NRG jasno struk¬ turirane organizacije s svojim vodstvom in hierarhijo, ki bi jih težko šteli za gibanja (če gibanje definiramo kot ohlapno organiziran tok znotraj širše organizacije ali družbe nasploh).- 2 Kljub svoji relativni mladosti je namreč množica NRG prešla fazo gibanja in delujejo kot institucionalizirane skupine, za katere izraz gibanja gotovo ni najprimernejša oznaka. S terminom nova religijska gibanja (kljub njegovim očitnim pomankljivostim) 23 torej označujemo skupine z izjemno pestrim naborom različnih verovanj in praks, ki so se množično pojavile na Zahodu po drugi svetovni vojni (predvsem v ZDA v šestdesetih in sedemdesetih letih) 21 - npr. Mednarodna skupnost za zavest Krišne, Scientološka cerkev, Mu nova 25 Združitvena cerkev, Radžniševo gibanje Bhagvan (Ošo), razne budistične skupine (zen, tibetanski budizem itd.), Družina/Božji otro¬ ci, Transcendentalna meditacija, Misija božanske luči, Tempelj ljudstev itd. NRG v največji meri nastajajo z reinterpretacijo idej dominantnih religij (veliko skupin je protestantskih, nekatere pa črpajo ideje tudi iz katoliške tradicije), druge si ideje “sposojajo” pri azijskih religijah (predvsem indijskih), ki so jih na Zahod v drugi polovici dvajsetega stoletja prinesle množice azijskih emigrantov. K množič¬ nemu pojavu NRG v ZDA je pomembno prispevala tudi sprememba zakona o pri¬ seljevanju tujcev, s katerim so ZDA leta 1965 občutno liberalizirale politiko do tuj¬ cev. To je namreč med drugim rezultiralo tudi v prihodu duhovnih učiteljev iz Azije, ki so ustanovili svoje skupine. 26 Nekatera NRG nastajajo tudi s ponovnim Tako lahka npr. govorimo o karizmatičnemu gibanju znotraj krščanstva, gibanju človeškega poten¬ ciala, novodobnem gibanju, težko pa bi za gibanje označili jasno strukturirana NRG, kol so npr. Mednarodna skupnost za zavesi Krišne, Združitvena cerkev, Scientološka cerkev ipd. (glej npr Chryssides, 1999:16). 21 Očitno je nemogoče enkrat za vselej določili, katere skupine spadajo med NRG in katere ne, zato je sintagmo potrebno uporabljati ‘‘znotraj meja zdravega razuma (Rarkei,1989. 148). * Kot smo že omenili, je to prevladujoča usmeritev sodobnega znanstvenega preučevanja NRG, ven¬ dar pa nekateri avtorji med NRG štejejo tudi sekte, ki so v krščanskem miljeju zahodnega sveta začele naslajali že na prehodu v dvajseto stoletje. JS Sun Mjung Mun. X Npr Maltariši Malieš Jogi in njegova Transcendentalna meditacija, seveda tudi Bhagvan Šli Radžniš, Prabhuphadova Mednarodna skupnost za zavesi Krišne, ipd. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ odkrivanjem magičnih, mističnih, metafizičnih in okultnih idej lastne tradicije (vse od antike prek gnostičnih začetkov krščanstva do srednjeveških krščanskih misti¬ kov) in s poljubnim mešanjem verovanj in idej, dostopnih v sodobnem globalizira- nem svetu. Zaradi izjemne pestrosti v sami doktrini, izvoru, ritualih, premoženju, odnosu do spolnosti, v organizacijskih oblikah in načinih vodenja velikega števila NRG v zahodnih družbah, je zelo težko opredeliti njihove skupne značilnosti. Tako britanska sociologinja Eileen Barker, ena najvplivnejših raziskovalk področja NRG, poudarja, da je edina posplošitev, ki si jo lahko privoščimo pri tako raznorodnem pojavu kot so NRG ta, da ne moremo ničesar posploševati. Vendar pa vseeno nava¬ ja nekatere tipične karakteristike, ki so značilne za NRG v zgodnjem obdobju, kmalu po njihovem nastanku (Barker, 1995: 166-167): majhnost; atipična zastopa¬ nost populacije (gibanja na začetku sestavljajo predvsem mladi,- 7 nadpovprečno izobraženi, relativno dobro materialno preskrbljeni predstavniki srednjega sloja); članstvo prve generacije, ki je bolj entuziastično, bolj predano gibanju, kot pa člani naslednje(ih) generacij(e); karizmatični voditelji; nov verski sistem, ki je praviloma bolj jasen in manj dvoumen od etabliranih religijskih tradicij, ki so se skozi stolet¬ ja prilagajale vernikom in njihovim interpretacijam nauka; delitev na “njih” in “nas”, ki temelji na dualističnem, “črno-belem” pogledu na svet, po katerem pred¬ stavlja gibanje dobro, božansko, resnično ipd., preostali svet pa zlo, demonsko, satansko, prekleto, iluzorično ipd.; kot pogosto značilnost pa Barkerjeva navaja tudi sovražnost okolja do NRG. Vendar pa se s spreminjanjem družbe seveda spreminjajo tudi NRG in odnos družbe do njih. Tako je danes, tri desetletja po največjem razmahu NRG, za veliko večino gibanj značilno prilagajanje družbenemu okolju, zgoraj navedene karakte¬ ristike pa veljajo le še za nekatere skupine. NRG postajajo vse večja, širijo pa se tudi geografsko, čemur nujno sledijo tudi organizacijske in ideološke spremembe. Odnosi med člani se formalizirajo, nastajajo različne kategorije članov, pri interna¬ cionalnih gibanjih pa se pojavljajo organizacijski modeli, ki so podobni tistim v multinacionalnih korporacijah (dober primer je gibanje Hare Krišna) itd. Barkerjeva (1995: 165) poudarja, da so spremembe NRG preprosto neizogibne, da s spremembami znotraj posameznih NRG naraščajo razlike med njimi, hkrati pa se tudi zmanjšujejo razlike med samimi NRG in okoljem, v katerem delujejo. Tipične premembe, ki jih s časom skoraj neizogibno doživijo NRG, strne v naslednjih toč¬ kah (ibid: 171,179): 1. Porast v številu članov in s tem povezane spremembe v samem ustroju gibanja, v religijski doktrini in praksah, v načinu življenja njegovih pripadnikov, v odnosih z okolico ipd. 2. Spremembe v strukturi članstva: medtem ko se mora gibanje v zgodnjih fazah delovanja zanesti skoraj izključno na konvertite, ki so večinoma mladi, nadpovpre¬ čno izobraženi, urbani pripadniki srednjega sloja, pa s časom struktura članstva postaja vse manj atipična. 27 Predvsem v nemško-govorečem okolju se je zalo za NRG uveljavil izraz “mladinske religije” oz. “religije mladih” (fugendreligionen) (primer tudi Gojevšček, 'J992:148-164). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Aleš ČRNIČ 3. Izziv druge generacije, ki s svojim, pogosto drugačnim pogledom na svet, kot ga imajo njihovi starši, zahteva določene spremembe v organizacijski in idejni struk¬ turi gibanja. 4. Spremembe v načinu vodstva in tipih avtoritete, praviloma v smeri manj kariz¬ matičnih, skupinskih in bolj birokratskih oblik vodenja. 5. Modifikacije verovanjskega sistema (doktrine), ki običajno postane bolj razdela¬ na in kompleksna, manj ekskluzivistična in absolutistična. 6. Kot eno ključnih sprememb, ki s časom doleti veliko večino NRG, Barkerjeva navaja upadanje ekstremov v življenjskih stilih in brisanje meja med člani gibanja in ostalimi pripadniki družbe. Če NRG v začetnih fazah svojega delovanja pogosto izločajo pripadnike, ki niso dovolj predani ali lojalni gibanju, pa zrelejša gibanja izločajo predvsem tiste, ki bi zaradi nesprejemanja družbeno sprejemljivih norm lahko prispevali k negativni podobi gibanja. 7. Spremembe odnosa okolice do NRG, ki se, tudi zaradi boljše informiranosti oko¬ lice, spreminja v smeri vzpostavljanja dialoga in medsebojnega prilagajanja med NRG in družbo. NRG tako niso več kontrakulture, temveč (lahko) postajajo del dominantne kulture. 8. Splošne družbene spremembe: intenzivne ekonomske, politične in socialne spremembe ter vse hitrejši razvoj komunikacijskih in drugih sodobnih tehnologij pomembno vplivajo na spremembe v življenjskih stilih, s tem pa tudi na “povpraševanje” po določenih oblikah duhovnosti. Seveda pa je potrebno omeni¬ ti tudi radikalne družbene spremembe, ki so se zgodile v vzhodni in srednji Evropi s padcem berlinskega zidu. Na to, po dolgih desetletjih naenkrat za duhovnost odprto področje, je namreč svojo pozornost intenzivno usmerila množica NRG. Podobno tudi drugi avtorji ugotavljajo, da je po obdobju nasilnih incidentov v sedemdesetih in osemdesetih letih zadnja generacija NRG (razen redkih izjem) razrešila konflikte z družbo in se uspešno vkorporirala v obstoječo kulturo (glej npr. Melton, 1995: 272, 273). To pa še ne pomeni, da so sodobne zahodne družbe dokončno sprejele NRG. Senzacionalistični mediji še zmeraj podpihujejo strah pred “sektami”, prevladujoče krščanske cerkve se marsikje še vedno niso sprijazni¬ le z obstojem konkurence na religijskem tržišču, protisektantska gibanja pa še naprej brezkompromisno napadajo NRG. Zato odnos med NRG in družbo še zda¬ leč ni brez konfliktov, kar še posebej velja za vzhodno in srednjo Evropo, kjer so NRG po padcu komunizma našla plodna tla za svojo dejavnost. 28 •» Glej Barker, 2001. Med drugim Barkerjeva razlikuje med sovražnim odnosom okolja do NRG na Zahodu, kije (hi!) večinoma posledica njihovega protesta proti obstoječemu družbenopolitičnemu stanju, in sovražnostjo do NRG v postkomunističnih srednje in vzhodnoevropskih državah, ki je posledica doje¬ manja NRG kol tujih elementov, ki ogrožajo nacionalno identiteto in varnost države, hkrati pa predstav¬ ljajo tudi direktno grožnjo tradicionahii(m), nacionalnem) religiji (religijam). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Aleš ČRNIČ LITERATURA: AI.DRIDGE, Alan (2000); Religion in the Contemporary World: A Sociological Introduction. Cambridge: Polity Press. BARKER, Eileen (1983): New Religious Movements in Britain: The Context and the members- hip. Social Compass, 30(1): str. 33-48. BARKER, Eileen (1984): The Making of a Moonie: Choice or Brainwashing? New York: Basil Blackwell. BARKER, Eileen (1989): New Religious Movements: A Practical Introduction. London: Her Majesty’s Stationery Office. BARKER, Eileen (1995): Plus ?a change... Social Compass, 42(2): str. 165-180. BARKER, Eileen (2001); “Kdo bo zmagal?” Nacionalne in manjšinske religije v postkomuni¬ stični družbi. Časopis za kritiko znanosti, 29 (202-203): str. 103-122. BECKFORD, James A. (1983): The Public Response to the New Religious Movements in Britain. Social Compass, 30(1): str. 49-62. BECKFORD, James (1994): The Mass Media and New Religious Movements. ISKCON Communications Journal, 4: str. 17-24. CHRYSSIDES, George D. (1999): Exploring New Religions. London and Nev/ York: Cassel. COX, Harvey (1978): Myths Sanctioning Religious Persecution. V: BRYANT, M. Darrol in Herbert RICHARDSON (ur.): A Time for Consideration, str. 3-19. New York: The Edwin Mellen Press. ČRNIČ, Aleš (2001): Teorija in praksa definiranja religije. Teorija in praksa, 38(6), str: 1004- 1016 . GOLJEVŠČEK, Alenka (1992): New Age in krščanstvo. Koper: Ognjišče. HERVIEU-LEGERE, Daniele (2001): Obsedenost Francije s “sektantsko grožnjo”. Teorija in praksa, 38(6), str: 1091-1097. HEXHAM, Irwing in Karla POF.WE (1997): New Religions as Global Cultures: Making the Human Sacred. Boulder, Colorado: Westview Press. LESJAK, Gregor (2001): Fragment izvorne hipoteze o sektantskem pranju možganov. Časopis za kritiko znanosti, 29 (202-203): str. 123-139. MELTON, Gordon J. (1995): The Changing Scene of New Religious Movements: Observations from a Generation of Research. Social Compass, 42(2): str. 265-276. MELTON, Gordon J. (1999): Anti-cultists in the United States: an historical perspective. V: WIL- SON, Bryan injamie CRESSWELI. (ur.)(1999): New Religious Movements: Challenge and Response, str: 213-234. London, New York: Routledge. MELTON, Gordon J. (2001): Pranje možganov in sekte: vzpon in padec neke teorije. Teorija in praksa, 38(6), str: 1017-1036. PARSONS, Gerald (ur.)(1993): The Growth of Religious Diversity: Britain from 1945; Volume I: Traditions. London: Routledge. PFEIFFER, Jeffrey (1989): The psychological fraiming of cults: Schematic presentations and cult evaluations. Journal of Applied Social Psychology, 22, str: 531-544. RICHARDSON, James T. (1983); New Religious Movements in the United States: A Review. Social Compass, 30(1): str. 85-110. RICHARDSON, James (1998, 1993): Definitions of Cult: From Socioiogical-Technical to Popular-Negative. V: Dawson, Lorne R. (ur.): Cults in Context. Readings in the Study of New religious Movements, str. 29-38. New Brunswick, London: Transaction Publishers. RICHARDSON, James T. in Massimo INTROVIGNE (2001): Teorije o “pranju možganov” v evropskih parlamentarnih in administrativnih poročilih o “kultih” in sektah”. Teorija in praksa, 38(6), str: 1058-1090. SCHOEN, Brigitte (2001): Nove religije v Nemčiji: seznanjanje javnosti ter javna razprava. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Aleš ČRNIČ Teorija in praksa, 38(6), str: 1125-1132. STARK, Rodney in William S. Bainbridge (1987, 1996): A Theory of Religion. New Brunswik, New Jersey: Rutgers University Press. ŠKAFAR, Vinko (ur.)(1998): Verstva, sekte in novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba. TROKI.TSCH, Ernst (1931): The Social Teaching of the Christian Churches. London: Allen and Unvvin. WA1.I.IS, Roy (1976): The Road to Total Freedom: a Sociological Analysis of Scientology. London: Heinemann. WEBER, Max (1988): Protestantska etika in duh kapitalizma. Ljubljana: Studia Humanitatis. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK* SODOBNE TEORIJE O SEKTANTSKEM PRANJU MOŽGANOV IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Povzetek. Avtor predstavlja, povzema in komentira sodobno razpravo o sektantskem pranju možganov in zadevni raz¬ cep v sociologiji novih religijskih gibanj. Temeljna ugotovitev je, da je strokovno in odgovorno zatrjevanje sektantskega pranja možganov danes izjemno težka, če ne že neures¬ ničljiva naloga. Vse dosedanje formulacije so se namreč izkazale za slepo ulico v pojasnjevanju domnevno izjemno močnih, kvalitativno presežnih procesov socialnega nadzo¬ ra in vpliva. V več kot trideset let trajajoči kontroverzi pa so vendarle prispevale k razčiščevanju temeljnega analitične¬ ga orodja discipline in intenzivnemu raziskovanju procesa spreobrnitve v novo religijsko gibanje. Ključni pojmi: pranje možganov, sekte, kulti, nova religijska gibanja Uvod Hipoteza o sektantskem pranju možganov (brainwashing in cults) je nastala v sedemdesetih letih minulega stoletja v Združenih državah Amerike. V svoji razviti obliki je združevala raznorodne, a vselej medikalizirajoče in inkluzivne inter¬ pretacije razmeroma uspešnega in agresivnega novačenja starejših mladostnikov v nekonvencionalne komunske skupnosti. Svoj vrhunec je dosegla v zatrjevanju izgube svobodne volje novaka (recruit) in v kliničnemu opisu generično sek- tantske, atipične disociacijske motnje 1 . Hipoteza je tvorila idejno podstat vse- ameriškega protisektantskega gibanja (Anti-Cult Movement) ter osnovo civilnih tožb zoper nove religije in s pranjem možganov domnevno povzročeno psiho¬ loško škodo med leti 1975 in 1990 (prim. Lesjak, 2001a). S posredovanjem druge¬ ga vala ameriških novih religij jo v minulem desetletju povzamejo številna poroči¬ la evropskih parlamentarnih in administrativnih organov o sektah in kultih (Francija, Belgija, Nemčija, Švica, Italija in Švedska) ter francoski Zakon o prepreče¬ vanju in zatiranju sekt, ki ovirajo uresničevanje temeljnih človekovih pravic in * mag Gregor Lesjak, doktorski študent sociologije religije na Filozofski fakulteti, Univerza v Ljubljani, ' To gre “diagnosticirati pri posameznikih, za katere se zdi, da trpijo za disociacijskimi motnjami, a ne izpolnjujejo meril za specifično disociacijsko motnjo. Primeri kažejo transu podobna stanja in tista dolgotrajnejša disociativna stanja, ki jih lahko opazimo pri osebah, izpostavljenih dolgotrajnemu in intenzivnemu prisilnemu prepričevanju - pranju možganov, miselni prevzgoji in indoktrinaciji v ujet¬ ništvu teroristov ali v sekti (APA, 1980)’’. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 str. 136-157 Gregor LESJAK svoboščin (2001/504). Hipoteza o sektantskem pranju možganov sopojasnjuje spreobrnitev v novo religijo tudi v slovenskem prostoru. Zasledimo jo lahko med konkurenčnimi religijskimi skupinami (npr. Škafar, 1998), nekaterimi službami socialnega skrbstva (Šutej, 2000), delom strokovne javnosti (Šinkovec, 1997: 218) in včasih mediji (prim. Lesjak, 2001b). Izvorno ameriško kontroverzo o sektantskem pranju možganov lahko sprem¬ ljamo kot osrednji dejavnik sočasne homogenizacije stroke, iz katere je izšla sodobna sociologija novih religijskih gibanj (new religious movements). Njeno notranjo pot lahko opišemo prek širše krize v razumevanju in pojasnjevanju družbenih artikulacij religijskega novuma s klasično tipologijo religijskih organi¬ zacij. Njen neposredni rezultat lahko najdemo v realnem napredku preučevanja spreobrnitve v novo religijsko gibanje * 2 3 * in prek kakovostnega dela stroke morda tudi v strpnejšem odnosu okoliške družbe do novih religij (prim. Lesjak in Črnič, 2001). Sodobni procesi v religijski sferi slovenske družbe odražajo zadevno dinamiko zgolj posredno ali trpno; kolikor je pač mogoče slabi polovici državi priglašenih in večini drugih novoreligijskih skupnosti pripisati zahodno poreklo, in kolikor je njihovo delovanje pritegnilo zgolj manj odmevno, selektivno in nere- flektirano rabo sekundarnih besedil kontroverzen Ugotovimo lahko, da termina “kult” nismo skušali tematizirati, pač pa je njegova popularno-negativna opre¬ delitev prodrla v razumevanje in pojasnjevanje tipa sekte predvsem v javni rabi ter delu nekaterih katoliško usmerjenih avtorjev ali organizacij' (prim. Črnič, 2002). Zaradi že ustaljenega terminološkega preskoka, razumljivosti in siceršnje opustitve termina kot “socialnega orožja” (Richardson, 1993), besedo kult tudi v pričujočem besedilu slovenimo s sekto 5 . Posledice oživljanja formulacij o sektantskem pranju možganov in hkratno polemiko lahko v zadnjih nekaj letih opazujemo predvsem v okviru oblikovanja znanstvene skupnosti sociologov novih religijskih gibanj. Nastajanje in izčiščevan- je “raziskovalnega programa” seveda ni pomenilo zgolj trivialne ali avtoritativne negacije družbeno in pravno sankcionirane teze o robotskem, ekstrinistično razumljenem procesu spreobrnitve v sekto ali izobčenja njenih zagovornikov, pač pa višjo raven refleksije, ekstenzivno demonstracijo temeljnega analitičnega orod- O doslej edinem poskusu celovite obravnave razvoja in aplikacij sodobnih modelov spreobrnitve v alternativne religije v slovenskem teorijskem prostoru glej Volarič, 200]. 3 “Ena od redkih blagodati komunističnega režima je bila, da je sektam bolj ali manj uspešno preprečeval širjenje po Sloveniji, Zdaj le omejitve ni več... Zalo bi morala bili naloga Cerkve in družbe v celoti, da prebivalstvo poučuje in varuje pred sektami, ki iz zdravih ljudi naredijo duševne pohabljence (Urbanija, 1996:253)" 3 Svet Krščanskih cerkva v Sloveniji npr. meni, da se vprašljivost delovanja sekt “kaže v gorečem in agresivnem pridobivanju novih članov (prozelitizem), nestrpnosti, fanatizmu in pritiskih na liste, ki so izstopili V delovanju navznoter (do lastnih članov) jim očitajo avtoritarnost, pomanjkanje samokri¬ tičnosti, indoktrinacijo, pranje možganov, miselno kontrolo, kolektivno prisilo, iskanje gmotnih koristi, vzbujanje občutka krivde in strahu. Članstvo pogosto vodi v razrahljanje ah popolno prekinitev običajnih socialnih stikov (SKCS, 11. 9. 2002)'. 3 Slovar slovenskega knjižnega jezika (IV/619-20) omogoča različno veriženje osnovnega pojma: pri¬ padnik sekte je lahko sektar, sektaš ali sektam. Pejorativnega pomena je, vsaj na papirju, prost le zadnji, poleg tega izpeljanki “sektantski" in “sektantstvo" edini izrecno kažeta na ožji, religijski značaj pojma. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Gregor LESJAK ja in posledično formulacijo “boljše” teorije. Neposredni povod takšnega razvoja najdemo v zahtevah po prevrednotenju epistemološkega statusa izvorne hipoteze o pranju možganov, kot sta jih na stroko naslovila Benjamin Zablocki (1997,1998a, 1998b, 2001) in Stephen Kent (1997, 2001a, 2001b). Pranje možganov kot zasvojenost s karizmatičnim odnosom Ključni besedili Benjamina Zablockega uvajata “novi pristop k znanstvenemu preučevanju pranja možganov, [in sicer naj demistificirani, nepristranski način (2001) analize cene raz-družitve (exit cost)” (1998a). Njegova zmerna, srednja pot v razpravi posreduje tako, da v izhodišču razvrednoti stališča in prizadevanja obeh strani kontroverze. Pro-religijski blok je, pravi Zablocki, v strahu pred morebitnim kratenjem človekove pravice do svobode veroizpovedi nepriljubljenim religijam “in s patetično demonstracijo znanstvene sile, usklajeno (in skorajda histerično) pod preprogo pometel vsakršno preučevanje sektantske pokorščine, ki ne ustreza nemogoče togim eksperimentalnim standardom (2001:162)”. Toda ovrgel je zgolj “karikaturo hipoteze o pranju možganov, kot jo priskrbijo različne protisektantske skupine iz pravdnih in ne znanstvenih razlogov (1997:106)”, t.j. “teorijo [Margaret Singer] o ‘posebni’ vrsti vpliva, ki izniči svobodno voljo in v posamezniku sproži stanje duha, v katerem se karizmatičnim direktivam podreja nehote, ker se jim pre¬ prosto ni več zmožen upreti (2001: 170)”. Jedro obrata pomeni ugotovitev, da se hipoteza o pranju možganov v resnici nanaša na “trajanje ideološke spreobrnitve po odstranitvi prvotnega dražljaja in ne na to, kako so posameznike k tej ideologiji najprej pritegnili [oziroma jih vanjo spreobrnili] (1997:100)”. Trajanje te ideološke spreobrnitve je povezano s stanjem subjektivno zvišane “cene raz-družitve” posameznika in skupine, “z občutkom ujetosti v sicer prostovoljnem združenju (1998a: 219)” ali “s sindromom zaprtih vrat, zaradi katerega se posameznik ukloni skorajda vsaki zahtevi skupine, v nekaterih primerih tudi zahtevi po samomoru (2001: 192)”. Teorija “ne predstavlja neke nove, revidirane teorije o pranju možganov, ampak zgolj obnovitev natančne in stroge teorije Roberta Liftona (1989, 1999) v socioloških okvirih (2001: 168)”. Zablocki na ta način za seboj “podira mnogo mostov”, pred seboj pa gradi “temelje pranja možganov kot omejenega, dobro opredeljenega [in empirično preverljivega] družboslovnega pojma (1998a: 217)”. Ako so bili predmet preuče¬ vanja poprejšnje, “spreobrnitvene” paradigme novaki (recruit) in proces novačen¬ ja (recruitment), zdajšnja razlikuje še pripadnike (agent) in zanesljive ali prever¬ jene pripadnike (depIoyable agent) sekte. Prvi o članstvu v njej zgolj razmišljajo, ali pa jih nemara skupina snubi; drugi so vanjo že vstopili in sprejeli njene cilje; tretji “so [prek vrste transakcij med izoliranim pripadnikom in karizmatično vodenim kolektivom ali pranja možganov] ponotranjili cilje skupine do takšne mere, da jim gre vse zaupanje glede uresničevanja le-teh tudi brez neposrednega nadzora in celo tedaj, kadar se ti cilji razhajajo z njihovimi osebnimi cilji (1998: 221)”. Pojasnjevanje tako opredeljenega pranja možganov ob opori na klasične študije prisilnega prepričevanja (coercive persuasion) v času kitajske komunis- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK tične revolucije in korejske vojne (npr. Lifton, 1961/1989) ne zahteva dejavnika fi¬ zične prisile. “Razlika med pranjem možganov v kitajskih prevzgojnih ustanovah in sektah je v funkciji pridobivanja, ne pa tudi ohranjanja,” pravi Zablocki (2001: 176). “V kitajskih in korejskih razmerah so silo uporabili za pridobivanje, pranje možganov pa za ohranjanje. V sektah [nove pripadnike] pridobiva karizma, pranje možganov pa jih (v nekaterih primerih) ohranja (ibid)”. Ako je proces pranja možganov poprej dosegal razsežnosti pandemije" in je (ob sprevrženih namenih izvajalcev) največkrat pomenil zgolj ljudsko obrt, gre zdaj za “statistično redek pojav..., ki zahteva kompleksno in drago strukturo socialnega nadzora (1998a: 222) in je smiseln le, kadar sredstva, prihranjena prek zmanjšanega nadzora [skupnos¬ ti] presegajo sredstva, investirana v proces pranja možganov (2001: 174)”. Pranje možganov ni več enofaktorska pojasnitev sektantske pokorščine, pač pa “je treba [pri tem] uporabiti ves nabor pojmov socialnega vpliva, pri čemer so pomembni tudi drugi dejavniki, npr. obredje skupine ali preprosta konfbrmnost njenih pri¬ padnikov... Videl sem veliko sekt, ki ne uporabljajo pranja možganov, a hkrati nobene, v kateri bi pranje možganov predstavljalo edino silnico, ki bi skupino držala skupaj (2001: 164). Ako se je poprejšnja razprava glede pojasnjevanja posameznikove dovzetnosti za proces pranja možganov razvila ob odnosu med dispozicijskimi in/ali situacijskimi dejavniki, zdaj “opuščamo enosmerne razlage sektantske pokorščine v prid interakcijskih (2001: 171)... Model pranja možganov se primarno ne osredotoča na značilnosti posameznika, pač pa predpostavlja, da je mogoče z dovolj napora možgane oprati veliko različnim vrstam ljudem (1998a: 222)”. Dosedanja teoretska kritika je tako v celoti zgrešena, obsežne kvantitativne in etnografske raziskave o spreobrnitvi v nova religijska gibanja so nepomembne. Pranja možganov ni mogoče raziskovati na način “vse-ali-nič”: iz dejstva, da sekta ni oprala možganov vsem svojim članom ni mogoče sklepati, da česa takega sploh ne prakticira. “Celo Mao ni nikoli skušal oprati možganov vseh prebivalcev Kitajske. Zakaj bi se česa takega sploh lotil? Noben voditelj ne potrebuje toliko pre¬ verjenega kadra (ibid)”. Tudi podatki o fluktuaciji pripadnikov v sektah nam ne morejo povedati ničesar o navzočnosti ali odsotnosti pranja možganov, tudi o moči in učinkovitosti procesa ne (prim. npr. Barker, 1984). “Prav nič v hipotezi o pranju možganov ne napoveduje, da bo proces učinkoval na vsakogar, kot tudi ne deleža novakov, ki se odločijo za pripadnost (ibid: 229)”. Teorija v ničemer ne zatr¬ juje niti izgube svobodne volje posameznika - ta je pač filozofski in empirično nepreverljiv pojem - ampak trdi, da “[zadevna] resocializacija prestrukturira posameznikove vrednote in preference, tako da se le-ta svobodno odloča o tem, kar od njega želi skupina... [V procesu] ne gre za eliminacijo izbire, ampak za mod¬ ifikacijo preferenc, na katerih temelji [svobodna in racionalna] izbira (1997:102)”. l 2 gubo svobodne volje lahko nemara merimo zgolj s prostostjo. Človek je svobo¬ den, kadar je njegova odločitev o nepokorščini prosta; pranje možganov pa mu vsiljuje [ponavadi duhovno in emotivno] ceno, in kadar ima neko dejanje ceno, ‘Sekte si lahko obetajo vsakogar, ki je v ranljivem položaju, išče partnerja ali tovariše oziroma smisel bivanja v obdobju prehoda ali trenutku izgube (prim. Singer in Lalich, 1996: 20). Sekte obenem ne pomenijo zgolj grožnje staršem; ker “so izmojstrile svoj pristop in prepričevalne tehnike, iz obrobja družbe prodirajo v njeno središče. Hočejo vas (ibid: 5-6)! TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Gregor' LESJAK tedaj ni brezplačno, t.j. zastonj ali svobodno (prim. 1998a: 170-1). Vprašanje o tem, ali sekte svojim pripadnikom povzročajo psihopatološke težave, je [zdaj] veliko bolj splošno od vprašanja, ali udeležba v travmatičnem procesu resocializacije [t.j. pranju možganov] pušča merljive psihološke sledi; idejo o [generični] travmatski nevrozi je [pač] od začetka spremljala skrb glede odškodnine (prim. 2001: 177). “Smoter prisilnega prepričevanja je [vendar] sprožitev ideološke in vedenjske spremembe v popolnoma zavednem, duševno zdravem posamezniku (Schein, 1959); zakaj neki naj bi sekte z njim torej povzročale norost ali neumnost svojih članov (ibid)”. Hipoteza o pranju možganov dejansko napoveduje psihološko zmedo ali disorientacijo v nekaterih izmed vmesnih stopenj procesa 7 , ne pa v končnem stanju posameznika. “Pranje možganov ljudi ne razstavlja, ampak jih ses¬ tavlja na nov in funkcionalno ustrezen način... Oseba z opranimi možgani je emo¬ tivno in duševno funkcionalna, dokler ne začne razmišljati o nepokorščini ali odhodu iz skupine. Takšna oseba nima nikakršnih nenavadnih fizičnih značilnos¬ ti, če ne upoštevamo njene nepripravljenosti za pogovor ali celo razmislek o določenih prepovedanih temah (1998a: 222)’’. Zablocki želi svojo teorijo prvenstveno oblikovati kot “dobro teorijo” in tako pokazati, da je pranje možganov vredno znanstvene pozornosti. V prvem poskusu zagotovi svoji formulaciji epistemološki status hipoteze, in sicer tako, “da se v gra¬ ditvi teorije zanaša na [načelno] ovrgljive trditve o empirično preverljivem veden¬ ju, [ki izkazujejo] konvergentnost z nekaterimi drugimi trditvami v sociologiji in behaviorizmu, [in jih je] obenem mogoče razlikovati od trditev konkurenčnih teorij (1998a: 223-4)”. Da bi od hipoteze napredoval k teoriji, mora “oblikovati model pojava, v katerem bo mogoče [empirično] meriti spremembe v ljudeh in odnosih, kar pa je v zdajšnjih razmerah [in na obeh straneh kontroverze] še neizvedljivo (ibid: 239)”- Kljub temu stopi še korak naprej in ponudi tudi zamisel o tem, “kakšna [da] naj bi bila resnična teorija o pranju možganov... [oziroma katere] internalizirane spremembe na ravni [posameznikovega] kognitivnivnega in emotivnega aparata (ibid: 240)... utegnejo v neki točki v prihodnosti preveriti na biokemični ravni delovanja možganov (ibid: 244) in tako [končno] opraviti ‘kru- cialni eksperiment’ (1998b: 269)”- Drugi poskus “dobre teorije pranja možganov” (2001) se v želji po transparentnosti opira na model prirodoslovnih znanosti. Zablocki v njem oblikuje osem definicij in njihov način operacionalizacije ter dvanajst hipotez, s katerimi da je mogoče “empirično ugotoviti, ali in kako uspešno skuša nek karizmatični sistem izvajati pranje možganov (ibid: 185)”. Iz obeh besedil je torej razvidno, da avtor razlikuje med epistemološkim statusom hipoteze in teorije, da s svojo formulacijo neposredno ne stremi k oblikovanju 7 “Popularna povezovanje pranja možganov z bedaki (zombies) ali roboti je izšlo iz zamenjave med fizičnimi značilnostmi posameznikov med in po končanem procesu, ”pravi Zablocki ('199Sa: 232). “Tudi sam sem lahko opazoval polno zgradbo močno disorientiranih pripadnikov Združitvene cerkve in le izkušnje ne bom nikoli pozabil. Ti ljudje, čeprav vljudni in neškodljivi, so bili grozljivi. Toda njim niso oprali možganov, vsaj v celoti ne. Večina izmed njih najverjetneje nikoli ni izkusila celotnega procesa. Nekateri- so se morda duševno zlomili in jih je gibanje [iz procesa] izločilo, drugi so morda v sebi končno našli dovolj moči za odhod”. Med prepoznavne značilnosti “bedaste ali robotske disorientac je” sodijo: srep pogled, nezmožnost končanja začetega stavka in nenehen, strašljiv nasmeh (ibid). TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Gregor LESJAK znanstvene teoiije, in da takšen status odreka tudi konkurenčnim, “apologetskim hipotezam”. Očitno je tudi, da kriterij “teorijskosti”, t.j. empirično preverljivost, razume v svojevrstnem kontinuumu. Kolikor namreč govori o pranju možganov kot “znanstveno utemeljenem pojmu” (npr. 2001: 181), z njim največkrat meni zgolj “verjetno zgodbo [apostata]”, v kateri ni prostora za nobeno izmed diskre¬ ditiranih kategorij, kot sta npr. izguba svobodne volje ali informacijska bolezen (prim. ibid: 182). Prvi epistemološki korak pomeni zamejitev obsega preučevanega pojava. Induktivna teorija, ki je nastala s pomočjo empiričnih generalizacij etnografskega raziskovanja in intervjujev ter opredelila idealnotipski konstrukt procesa pranja možganov (prim. 2001: 182), se ukvarja z “verskimi skupnostmi; vendar ne, ker bi [avtor] menil, da je pranje možganov [zgolj] religijski pojav, pač pa se je želel ome¬ jiti le na tisto, kar je bil videl s svojimi očmi... (1998a: 217). Čeprav se zdi pranje možganov [nadalje] očitno povezano z izvajanjem karizmatične avtoritete, je ta povezava kočljiva in zapletena... zato [se je] omejil na najpreprostejše karizmatične situacije, o katerih tudi največ ve, t.j. na neposredni odnos med posameznikom in živim karizmatičnim vodjo njegove skupine (ibid: 218)”. Zadnji strukturni “pogoj procesa pranja možganov je navzočnost ideološkega totalitarizma [in sicer na način, ki mora biti primerljiv z resocializacijskim procesom, kot sta ga v petdesetih letih minulega stoletja v kitajskih prevzgojnih ustanovah opazovala Robert Lifton in Edgar Schein (prim. 2001: 187)]. S pranjem možganov bodo [torej] poskušali le v [sektantskih, karizmatičnih in najpogosteje komunskih] skupinah, ki so struk¬ turirane totalitaristično; vse ideološko totalitaristične skupine pa seveda ne bodo skušale oprati možganov svojih pripadnikov (ibid: 185)”. Zablocki je zadnji pogoj oblikoval najbolj natančno: če v preučevani skupini ne najdemo ideološkega tota¬ litarizma, ali če proces resocializacije v okolju ideološkega totalitarizma v osnovnih potezah ni podoben Liftonovemu in/ali Scheinovemu opisu “prisilnega prepriče¬ vanja”, tedaj lahko trdimo, “da preučevana skupina svojim pripadnikom ni skušala oprati možganov (ibid: 182)”. K sreči in presenetljivo, nadaljuje Zablocki, “obstaja med strokovnjaki velika stopnja soglasja o tem, katera dejstva [ali katero obliko vedenja posameznika] je potrebno razložiti. Ta preverljiva in razmeroma neprob¬ lematična dejstva tvorijo zaporedje naslednjih, pogosto prek več let raztresenih dogodkov: pridružitve [zgoraj opredeljeni skupnosti], spremembe načina življen¬ ja, raz-družitve, razočaranja/streznitve in časovne (ne)doslednosti (1998a: 220)”. Hipoteza o pranju možganov pojasnjuje specifičen, razmeroma redek razplet zad¬ nje trojice navedenih dejstev. Razočaranje/streznitev posameznika in njegova raz¬ družitev s skupnostjo sta v času lahko izmenljiva, določen delež nekdanjih članov sekt pa svojo prejšnje prepričanje in ravnanje zdaj zagotovo razume kot ego-dis- tonično, t.j. povsem tuje njegovim zdajšnjim in/ali vnovič prepoznanim, preci- pridružitvenim vrednotam. Nekateri izmed njih svoje razočaranje/streznitev tudi v daljšem časovnem obdobju dosledno pripisujejo manipulacijam verskih skupnos¬ ti (prim. ibid: 220-1). Ker je pranje možganov “rezultat socialno-psihološkega vpli¬ va, mora polnejša opredelitev termina [nadalje] vsebovati (1) opis vnaprej potreb¬ nih strukturnih pogojev, (2) interakcijski proces, ki dejansko vrši vpliv ter (3) učinke vpliva na posameznike in skupnost (1998a: 222)”. Ob epistemološki na- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Gregor LESJAK ravnanosti besedila je morda zanimivo, da opis strukturnih pogojev pranja možganov opušča uvodoma zahtevano in opredeljeno širšo versko in ožjo kariz¬ matično naravo preučevanih skupin. “Karizma,” pravi Zablocki (ibid: 240), “stremi k oblikovanju recipročno naraščajočih zahtev med vodjo in njegovim pripad¬ nikom in se na strani skupnosti izteče v zanko pozitivnega povratnega učinka, ki prej ali slej uide izpod nadzora, če pripadnikov ne spremenimo v zanesljive ali pre¬ verjene pripadnike (ibid: 240)” ter tako po svoji notranji naravi neizogibno priteg¬ ne ali zahteva (KI) konstelacijo sestavin ideološkega totalitarizma 8 , t.j. “nujnega, ne pa tudi zadostnega pogoja procesa pranja možganov (2001: 185)”. Opredelitev okolja ideološkega totalitarizma v operativni obliki povzema Liftonov model (nad¬ zor okolja, mistična manipulacija, zahteva po čistosti, kult izpovedi, sveta znanost, obremenjevanje jezika, podrejanje človekovega izkustva zahtevam doktrine in odrekanje pravice do obstoja le-tega nevrednim; prim. 1961/1989: 419-37), njegove minimalne strukturne pogoje pa (K2) opis dejanskega interakcijskega procesa vplivanja. Ta mora omogočati: odstranitev strukture starih preferenc in vrednot posameznika, identifikacijo le-tega z drugimi pripadniki skupine ter njegovo sim¬ bolično smrt in preporod, v katerih posameznik internalizira novo preferenčno in vrednostno strukturo. Resocializacijo prek navedenih stopenj primarno krepijo: neprestano izmenjavanje ostrine in blagosti [nadzornikov totalitarnega okolja v odnosu do gojencev programa miselne prevzgoje] ali dajanje in odrekanje brez¬ pogojne ljubezni in potrditve ter ponavljajoča se premena izpovedi, prevzgoje in prečiščevanja izpovedi [gojencev] (prim. Lifton, 1961/1989: 65-85 ter Zablocki, 1989a: 223 in 2001: 187). Proces simultano poteka na kognitivni in emotivni ravni posameznika ter v njem (K3) krepi pretirano zaupljivost (hyper-credulity) in relacijsko omreženost (relational-enmeshment). Prvo pomeni “utrditev poprej v večini ljudi prehodnega stanja duha v stabilno dispozicijo za nekritično sprejetje karizmatično zapovedanih prepričanj (2001: 184)”; drugo označuje “potopitev [posameznika] v relacijsko mrežo z značilnostmi ekskluzivizma, vzajemne zamenljivosti in odvisnosti (ibid)”. Pranje možganov ali [razmeroma zelo redek, sicer močan, a ne vselej učinkovit in empirično težje preverljiv] socialno-psiho- loški mehanizem za spreminjanje [nekaterih] pripadnikov v zanesljive/preverjene pripadnike z močno internaliziranimi ovirami za raz-družitev z [gmotno dobro sto¬ ječo, notranje visoko organizirano, versko in najpogosteje komunsko] skupnostjo [pod vodstvom živega, karizmatičnega vodje], je mogoče ponazoriti takole (prim. ibid: 189-92): * Metodološka obravnava strukturnih razmerij med elementoma karizme in ideološkega totalitariz¬ ma bi zagotovo obogatila teorijo Zablockega in omogočila navezavo na širši spekter pojavov dom nevne¬ ga pranja možganov v številnih sodobnih religijskih gibanjih, ki so uspešno prebrodila smrt kariz¬ matičnega ustanovitelja, ali pa so, zaradi geografske razširjenosti, osebne slike z njim večinoma nado¬ mestili z elektronskimi (prim. npr. Barker, 2001). V prvo kategorijo zagotovo sodila tudi Scientološka cerkev in v nadaljevanju povzela kritika njenega delovanja Stephena Kenta. Takšna razprava bi utegni¬ la razjasnili tudi dejstvo, da karizma v sektantskem pranju možganov opravlja funkcijo pridobivanja novakov (prim. Zablocki, 2001:176), t.j. prav listo, s katero Zablocki prekinja navezavo na diskreditirane modele. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Gregor LESJAK Preglednica 1: Jedro kognitivne plati pranja možganov tako tvori “odprava nagnjenja k neza¬ upljivosti” in posledično “nekritično sprejetje/internalizacijo globokih prepričanj v prid zunanje avtoritete (ibid: 184)”. Odločilna točka emotivne plati procesa temelji v dialektiki karizme, njenih “nenehnih premenah kriz in uspehov... Karizmatični vodja v opravičevanju svoje avtoritete nikoli ne more počivati na lovorikah; od svojih pripadnikov ne more pričakovati, da mu bodo ostali zvesti tudi v prihodnji krizi zgolj zato, ker so mu bili zaupali v preteklosti. Karizmatični vodja mora izkazovati zmožnost opravljanja izjemnih del, sicer od svojih pripad¬ nikov ne more zahtevati izjemne predanosti. Eden izmed dejavnikov, ki omogoča¬ jo takšen dosežek, je zanesljivost/preverjenost njegovih pripadnikov. Le-ti mu omogočajo zatrjevanje še bolj izjemnih del in postavljanje še večjih zahtev (1998a: 240-1)”. Karizmatični odnos tako “ponavlja odnos navezanosti med materjo in otrokom. Izvorni impulz karizmatičnega vodje je hraniti, pripadnika pa biti hran¬ jen... Odnos vsebuje vzajemno občutljivost, v kateri vsaka stran priznava premeno zahtev druge po potrditvi in ugodju. Doseženo ravnotežje nikoli ni stabilno in implicira nenehno testiranje... [ter] vse večjo zasvojenost obeh (ibid: 243)”. Rezultat procesa pranja možganov opiše Zablocki z "dramatično spremembo iden¬ titete [posameznika], s “podvajanjem” (doubling): oblikovanjem drugega [ali fan¬ tomskega] sebstva (shadow seli), ki ob prejšnjem pogosto vztraja daljše časovno obdobje (ibid: 223)”. Več kot petintrideset let dela med novimi religijskimi gibanji ga je tako “brez dvoma prepričalo, da nekatere sekte v nekaterih časovnih obdob¬ jih svojega obstoja nekaterim svojim pripadnikom perejo možgane s spre- TEORIJA IN PRAKSA let 40. 1/2003 Gregor LESJAK 144 menljivim uspehom (2001: 163-4)”. Opredelitvi pranja možganov kot interakcije relacijsko oblikovane dispozicije za nekritično podreditev karizmatični avtoriteti ter hkratne zasvojenosti s karizmatičnim odnosom, ki se izteče v subjektivno povišano ceno raz-družitve, lahko torej očitamo “slabo” teorijo vsaj v izjemno šibki generalizaciji empiričnih raziskav in metodološki nejasnosti vloge enega izmed ključnih strukturnih elementov, karizme. Prvo obsežno, epistemološko strogo in dosledno kritiko oživljenih teorij o pranju možganov Benjamina Zablockega je oblikoval “sodni psiholog” in ena osrednjih osebnosti ovržbe robotske, ekstrinistične teorije o pranju možganov pred ameriškimi sodišči v poznih osemdesetih in devetdesetih letih minulega sto¬ letja, Dick Anthony. Jedro njegovega argumenta je, da se nova formulacija pranja možganov v ničemer pomembneje ne razlikuje od [totalitarističnih] psevdo- znanstvenih protisektantskih konstruktov, čeprav jih kategorično odklanja, pač pa opravi zgolj nekaj kozmetičnih popravkov, s katerimi se želi izogniti učinku teht¬ nih raziskav in analiz, če je o falzifikaciji izvorne hipoteze sploh mogoče govoriti. Vse “formulacije [sektantskega] pranja možganov trdijo, da zagotavljajo kriterije za prepoznavanje socialnega vpliva, iz katerega sledi neprostovoljno/prisilno' J [vzbu¬ jeno] vedenje, in sicer na način socialnega vpliva, iz katerega ne sledi neprosto¬ voljno/prisilno [vzbujeno] vedenje. Vsi avtorji formulacij o prisilni sektantski pokorščini utemeljujejo svoja izvajanja v [uveljavljenih] raziskavah metod prisilne indoktrinacije kitajskih in severnokorejskih komunističnih režimov v času korejske vojne. O znanstvenem statusu teh trditev je torej mogoče soditi prek odgovorov na naslednji vprašanji: (1) ali te trditve zagotavljajo kriterije za razlikovanje prisilnega in ne-prisilnega vpliva in (2), ali so takšne kriterije potrdile tudi metodološko utemeljene znanstvene raziskave. Primarni konteksti, v katerih so ovrednotili hipoteze o pranju možganov, so bili: (1) raziskave, ki jih je financirala in nad¬ zorovala ameriška Osrednja obveščevalna agencija [CIA], s katerimi so skušali odkriti način za spremembo nazorov tujcev iz Združenim državam Amerike sovražnih v naklonjene (oziroma teh posameznikov v “zanesljive/preverjene pri¬ padnike združenih držav); (2) raziskave, ki so ovrednotile poskuse kitajskih in se¬ vernokorejskih komunistov za spremembo nazorov ameriških ujetnikov v komu¬ nistične nazore (oziroma teh posameznikov v “zanesljive/preverjene pripadnike komunizma); ter (3) raziskave o novih religijskih gibanjih (ibicl: 218)”. Temeljna ideja formulacij pranja možganov je, da “je mogoče s tehnikami vzbu¬ janja disorientacije in hipersugestibilnosti ter z nadaljnjo intenzivno indoktrinaci¬ jo prepričanja posameznikov spreobrniti v njihova polarna nasprotja (ibid: 219)”. Med drugo svetovno vojno sta jo začeli razvijati nemški obveščevalni službi, Gestapo in SS. Njuni raziskovalci so [v koncentracijskih taboriščih] v ta namen preizkušali psihoaktivne droge (meskalin in nekatera pomirjevala, npr. barbitu¬ rate) ter le-te kombinirali s hipnozo, nasilnim zasliševanjem in indoktrinacijo. Ameriška obveščevalna služba se je do zapiskov o nacističnih inovativnih metodah 9 Pridevnik “involuntary"slovenim dvopomensko, ker vsako neprostovoljno vzbujeno vedenje ni tudi prisilno, četudi se zadevna formulacija pranja možganov dosledno opira na raziskave 'prisilnega prepričevanja" (coercive persuasion). Neprostovoljni deI para se v kontroverzi največkrat nanaša na očitke o odsotnosti “posega s privolitvijo" (informed consent). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Gregor LESJAK prisilnega prepričevanja dokopala neposredno po vojni; njihove rezultate je začela preizkušati in nadgrajevati v obdobju hladne vojne 10 . Primarni namen teh raziskav je bilo razvijanje metod za preoblikovanje tujcev iz Združenim državam Amerike sovražnih držav v zanesljive/preverjene pripadnike prvih, in sicer z namenom opravljanja vohunskega dela ali siceršnjega spodkopavanja komunističnih režimov. Prikrite raziskave Osrednje obveščevalne agencije so izvajali njeni uslužbenci ter ugledni družboslovci in behavioristi v akademskem okolju. “Preučevani model sta tvorili dve stopnji: (1) od-pogojevanje, s katerim naj bi ob vsiljevanju disorientacijskih, hipersugestibilnih stanj zavesti odpravili prejšnjo ide¬ ološko pripadnost [posameznika]; ter (2) [vnovično, posebno] pogojevanje, temelječe na načelih behavioristične psihologije in usmerjeno k vsaditvi nove pri¬ padnosti in novega sebstva (ibid: 220)”. CIA je, poleg hipnoze, preizkusila več drugih eksperimentalnih tehnik od-pogojevanja, med njimi: droge, senzorno deprivacijo in izolacijo, elektrošoke, narkoterapijo (prim. Marks, 1980: 23, 26, 40, 134), lobotomijo in druge oblike psihokirurgije (prim. ibid: 136-7, 140), toda “noben izmed poskusov sprožitve nižjih, sugestibilnih stanj zavesti ji ni omogočil razvoja uporabne tehnike pranja možganov (Anthony, 2001: 220)”. Tudi druga stopnja preučevanega procesa, t.j. hkratno uvajanje posthipnotskih sugestij ter dol¬ gotrajnega, nepretrganega pogojevanja, ni prinesla želenih rezultatov. “Ambiciozna nemški in ameriški program nadzora duha (mind-control), slednji je trajal petindvajset let, sta glede zastavljenih ciljev ali izboljšanja tehnik zasliševanja in prisilne indoktrinacije s pomočjo fizične sile in drugih tradicionalnih metod, povsem spodletela. Ne nemški in ne ameriški program nista nikoli odkrila, kako v človekovemu duhu spremeniti politično prepričanje in še manj, kako posamezni¬ ka spremeniti v zanesljivega/preverjenega pripadnika [tega prepričanja ali nje¬ gove širše skupnosti]. Tako kot nemški program tudi ameriški nikoli ni razvil zanesljive zamenjave za skrajno fizično prisilo v postopkih zasliševanja in indok¬ trinacije (ibid)”. CIA je kasneje kljub temu sama razširila ovrženi model pranja možganov in z njim v sklopu vojne propagandne Američanom pojasnjevala vpliv držav komunističnega bloka na njihove državljane ter zahodne vojake in civiliste, zajete in/ali zaprte na Kitajskem in v Koreji v času korejske vojne (Hunter, 1951 in 1958). Ta model so dodatno ovrgle splošno sprejete študije komunistične prisilne indoktrinacije zahodnih civilistov in vojnih ujetnikov, npr. Lifton (1954, 1961), Schein (1956,1958,1961) ter Hinkle in Wolff (1956). “Temeljni znanstveni problem formulacij o sektantskem pranju možganov je v tem,” nadaljuje Anthony (2001: 221), “da v resnici temeljijo na diskreditiranemu modelu ameriške Osrednje obveščevalne agencije, a obenem trdijo, da se opirajo na splošno sprejete raziskave o kitajsko-korejskih načinih indoktrinacije”. Ker torej teorije o sek¬ tantskem pranju možganov nikoli niso bile predmet sistematičnega znanstvenega preučevanja, in ker ne temeljijo na raziskavah komunistične miselne prevzgoje, je lahko njihov cilj le ideološki in praktični. Ideološki, kei so jih upoiubili kot osred- ««Podatki o tem so danes dovolj dobro dokumentirani (prim. npr. Marks, 1980 ali Anthonv, 2001: 293), čeprav so potek raziskav še v sedemdesetih letih minulega stoletja skrbno varovali pred javnostjo. Največje delo so po sprejetju Zakona o svobodi informacij (1974) in v splošnem nezadovoljstvu z delo¬ vanjem Osrednje obveščevalne agencije (\Vatergate) opravili raziskovalni novinarji. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Gregor LESJAK njo ideologijo konservativnega socialnega [t.j. ameriškega protisektantskegaj gibanja za zaščito prevladujočih vrednot; in praktični, ker so pomenile temelj pričanj v sodnih procesih in drugih prizivih državi, s katerimi so želeli [akterji] raz¬ glasiti verjetje v nova prepričanja za nezakonito (prim. ibicl: 222-3)”. Različne for¬ mulacije sektantskega pranja možganov še naprej vplivajo na del širše javnosti in v nekaterih primerih utemeljujejo celo pričanja sodnih izvedencev, ker so v svojem jedru nejasne. [Taktična] nejasnost (tactical ambiguity) jih napravi za neobčutljive na empirično ovrednotenje, pomaga jim prikriti protislovja in se izogniti ovržbi nji¬ hovih napovedi s strani utemeljenih raziskav o novih religijskih gibanjih. Poglavitne “oblike nejasnosti sektantskih formulacij pranja možganov so: (1) notranja pro¬ tislovnost, (2) način prepoznavanja značilnosti ključnih spremenljivk in napovedi, ki ga ni mogoče falzificirati ter (3) konotativna in ne denotativna raba jezika, t.j. raba emotivno nabitih ključnih besed namesto natančno opredeljene terminologije, ki bi jo bilo mogoče operacionalizirati (ibid: 223)”. Takšna nejasnost je obenem tak¬ tična, ker govorcu omogoča potrjevanje pranja možganov v poljubnih kontekstih in brez tega, da bi morala formulacija ohranjati zunanjo in notranjo konsistentnost. Anthony razlikuje tri obdobja razvoja paradigme o pranju možganov. Prvo traja od štiridesetih do zgodnjih sedemdesetih let minulega stoletja; CIA v njem razvije dvostopenjski model za raziskovanje prisilnih sprememb nazorov posameznikov in za protikomunistično propagando. Drugo zaznamuje spremembe tega modela v ideologijo, s katero so v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih racionalizirali prisilno odprogramiranje (deprogramming), sodne procese zoper nova religijska gibanja in s pranjem možganov domnevno povzročeno škodo ter druge cilje pro- tisektantskega gibanja. Tretje obdobje še traja, pomeni pa rezultat praktične in akademske ovržbe teorij o sektantskem pranju možganov v poznih osemdesetih in devetdesetih letih". To obdobje zaznamujejo poskusi oživitve paradigme na način, ki bi presegel strokovno in pravno kritiko (prim. ibid: 225). Formulacije Benjamina Zablockega, ugotavlja Anthony, v splošnem ustrezajo naboru konfliktov paradigem druge generacije in uveljavljenih raziskav komunis¬ tične miselne prevzgoje 12 . To so: 1. Spreobrnitev. Nobeden izmed Liftonovih in Scheinovih primerov se ni spreo¬ brnil v komunizem zaradi učinkov programa miselne prevzgoje. Le dva izmed Liftonovih štiridesetih primerov in eden ali dva izmed Scheinovih petnajstih primerov so po procesu miselne prevzgoje izražali nekaj simpatij do komunizma, vendar se vanj niso spreobrnili. Komunistične tehnike prisilnega prepričevanja v preostalih primerih sprožijo zgolj vedenjsko konformnost in ne krepitve verjetja v komunistično ideologijo. 2. Predispozicijski motivi. Tisti posamezniki, na katere je komunistični indoktri- nacijski proces sploh vplival, so bili k temu nagnjeni zaradi poprej oblikovanih značajskih lastnosti. 3. Fizična prisila. Komunistične metode indoktrinacije imajo neprostovoljni/prisil¬ ni vpliv le zato, ker posameznike izpostavijo skrajni fizični prisili. " Podrobneje npr. v Mellon, 1999/2001. ' J Podrobneje v Anthony, 1989. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK 4. Kontinuiteta z normalnim socialnim vplivom. Nefizične oblike vpliva pro¬ gramov miselne prevzgoje se ne razlikujejo od siceršnjih situacij socialnega vpliva in niso izrazito prisilne. 5. Pogojevanje. V procesu komunističnega prisilnega prepričevanja niso uporab¬ ljali nobenih posebnih oblik pogojevanja. 6. Psihofiziološki stres/oslabelost. Skrajni, fizično vzbujeni stres in oslabelost zaprtih žrtev miselne prevzgoje ne povzročita neprostovoljne/prisilne pripadnos¬ ti komunističnim nazorom. Nova religijska gibanja ne uporabljajo primerljivih metod. 7. Prevara/okrnjeno razmišljanje. Žrtve komunistične miselne prevzgoje niso spre¬ jele komunizma zaradi prevare ali okrnjenih miselnih zmožnosti. 8. Disociacija/hipnoza/sugestibilnost. Žrtve miselne prevzgoje niso postale hiper- sugestibilne zaradi učinka spremenjenih stanj zavesti, npr. hipnoze, disorientacije, disociacije, itd (prim. ibid: 263). Tudi formulacija Benjamina Zablockega temelji na prepričanju, da so raziskave Liftona in Scheina dokazale (1) spreobrnitveni učinek komunistične miselne pre¬ vzgoje, ki (2) izhaja iz disorientacije, odprave zmožnosti kritičnega razmišljanja, hipersugestibilnosti in posledične nezmožnosti upora zoper propagando nadomestnega nazora. Le-ta obenem (3) ni odvisen od predispozicijskih motivov za ugoden odziv na komunistično ideologijo, (4) traja po končanju programa mi¬ selne prevzgoje in (5) ga je težko zavrniti, čeprav bi si posameznik tega želel (prim. ibid: 264). Zablocki v jedru zatrjuje iste značilnosti domnevno prisilnega vpliva kot for¬ mulacije pranja možganov prve in druge generacije (npr. Hunter, Singerjeva in Ofshe). Vzbujena disorientacija [ali eno izmed opredelitev primitivnih stanj zavesti] v posamezniku odpravlja “nagnjenja k nezaupljivosti” [ali kritično racionalnost] in ustvarja pogoje za “nekritično sprejetje globokih prepričanj [ali sugestibilnost] v prid zunanje avtoritete” [ali na škodo posameznikove volje]. Rezultat procesa, “popolnoma spremenjeno ali (zasvojeno) fantomsko sebstvo” najprej in povsem ustreza “psevdo-identiteti (Singer in Lalich, 1995: 60, 6l, 77-9)”, ne pa tudi Liftonovemu pojmu “podvojitve”. Nova identiteta je napačna, ker jo posamezniku v celoti vsili zunanji vpliv in jo določa izrazita diskontinuiteta s pred- pridružitvenim ali raz-družitvenim sebstvom oziroma “ego-distoničnost”, t.j. popačenost racionalnega miselnega procesa, podobna primerom blodenj, haluci¬ nacij ter prisilnih misli in vedenja (prim. Anthony, 2001: 228). Lifton je s podvo¬ jitvijo, nasprotno, menil “simultani obstoj dveh radikalno različnih sebstev v isti osebi, ki se izražata na kontradiktoren način v različnih socialnih kontekstih. [Sam je pojem razvil ob primeru]... nacističnega zdravnika, ki ob opravljanju nehumanih poskusov na ljudeh v službenem kontekstu, doma prevzema vlogo ljubečega moža in očeta (ibid: 294-5)”. Predstava napačnega ali fantomskega sebstva, kot jo podajajo Zablocki in drugi teoretiki pranja možganov, vsebuje idejo novega, a nepristnega sebstva, ki zamenja [ali preglasi] izvorno, pristno sebstvo. Oba načina biti si v istem času ne delita iste osebe. Če bi osebo z opranimi možgani označe¬ vala podvojitev, tedaj bi le-ta gladko in brez težav prehajala iz sektantskega v pred- sektantski ali družinski kontekst, česar očitno ne zmore. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK Zablocki trdi, da lahko sekta uniči ali nadomesti pred-pridružitveno, avten¬ tično sebstvo s fantomskim zgolj prek vzbujanja spremenjenih, primitivnih oblik zavesti, v katerih se posameznik ne more upreti indoktrinaciji. Ta domnevna stan¬ ja primitivne zavesti imenuje “disorientacija”; drugi teoretiki pranja možganov med njimi najpogosteje naštejejo hipnozo in disociacijo. “Pomembno je vedeti,” pravi Anthony (ibid: 229), “da ne disorientacija, ne katerikoli izmed terminov, ki jih uporabljajo za opis primitivnih stanj zavesti, tako pomembnih za proces pran¬ ja možganov, niso opredeljeni dovolj natančno, da bi jih lahko razlikovali med seboj ali od normalne zavesti. Zablocki npr. ne zagotovi definicije rabe svojega termina in bralca ne napoti niti na ustrezni strokovni vir, kjer bi se o tem lahko podučil sam. Vsi ti termini [za označevanje primitivnih stanj zavesti] so tako funkcionalno ekvivalentni, teoretiki pranja možganov jih pravzaprav uporabljajo kot sinonime”. Disorientacija ima splošno sprejet in dobro opredeljen pomen zgolj v psihiatriji in nevrologiji. Na teh področjih “se nanaša na specifično odsot¬ nost posameznikove zavesti o njegovi identiteti, času in kraju... Osebna identiteta se v teh definicijah nanaša natančno na zavest o posameznikovem imenu in nje¬ govem statusu specifične psihološke/fizične entitete s specifično fizično in social¬ no zgodovino. Ne nanaša pa se na subtilnejše in bolj kontroverzne diskontinu¬ itete sebstva, ki naj bi jih povzročalo pranje možganov... Z disorientacijo v psihia¬ triji in nevrologiji diagnosticirajo organsko napako v delovanju možganov, in ne duševne bolezni, nastale zaradi socialno-okoljskih in psihodinamičnih dejavnikov (ibid: 296)”. Raziskave komunistične miselne prevzgoje, posebej študi¬ je Liftona in Scheina, na katere se sklicuje Zablocki, [dodatno] ugotavljajo, da komunistični vpliv ni izhajal iz zmanjšanja kognitivnih zmožnosti [gojencev pre¬ vzgojnih ustanov in/ali vojnih ujetnikov] niti iz prisilnega prepričevanja na temelju hipnoze ali drugih oblik disociacije. Schein npr. ugotavlja, “da je odnos hipnotizerja in hipnotiziranega v svojem bistvu prostovoljen, in da je prisilni ele¬ ment v prisilnem prepričevanju najpomembnejši (posameznik v njem mora dopustiti poskuse prepričevanja, če želi fizično in psihološko preživeti)...; [da] ne premoremo ustrezne teoretične razlage učinkov hipnoze, in da bi zato ne prido¬ bili ničesar, če bi le-to uporabili kot eksplanatorni pojem...; [ter da vsi, njemu znani] primeri hipnoze merijo na namerno povzročanje stanja, podobnega span¬ ju ali disociaciji, bistvo prisilnega prepričevanja pa je, po drugi strani, sprožitev ideoloških in vedenjskih sprememb v popolnoma zavednem, duševno zdravem posamezniku (1959: 437)”. Tudi sodobni znanstveni skupnosti psihologov in psi¬ hiatrov se strinjata, da “hipnoza ni učinkovita tehnika za neprostovoljno/prisilno navajanje ljudi k nemoralnemu, nezakonitemu ali kakšnemu drugačnemu veden¬ ju, ki bi bilo v nasprotju z njihovimi interesi. [Še več,] hipoteza o tem, da bi bilo mogoče s hipnozo uničiti svobodno voljo posameznika je ena izmed najbolje raziskanih v zgodovini preučevanj hipnoze in je... [obe znanstveni skupnosti združila v konsenzu], da hipnoze ni mogoče učinkovito uporabiti s ciljem odprave svobodne volje posameznika ali zamenjave le-te z voljo hipnotizerja (ibid: 234)”, četudi se številni teoretiki pranja možganov v podkrepitvah svojih formulacij [taktično nejasno] sklicujejo prav na raziskave o hipnozi, ki njihovim izvajanjem izrecno nasprotujejo. Socialni vpliv novih religij torej ne temelji na hip- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Gregor LESJAK noži ali drugih domnevno primitivnih stanjih zavesti, med katera sodi tudi disori- entacija (prim. ibid: 236)” Temeljna novost, ki jo v primerjavi z izvornim modelom pranja možganov zagovarja Zablocki, je presenetljiva trditev, da “raziskave o miselni prevzgoji niso obravnavale prisilne spreobrnitve žrtev procesa v komunistične nazore, pač pa prisilno krepitev že oblikovane pripadnosti komunističnim nazorom, (ibid: 236)”. Toda nobeden izmed posameznikov, ki sta jih preučila Lifton in Schein, ni bil komunist pred izpostavljenostjo procesu miselne prevzgoje. Ne tako, da bi bil komunistične nazore sprejel začasno ali kako drugače, in ne tako, da bi bil član komunistične partije, morda stranke ali drugačne organizacije. Noben izmed njih se komunističnim organizacijam ni pridružil niti po procesu miselne prevzgoje in nobeden izmed njih po zapustitvi okolja miselne prevzgoje nikoli ni imel težav z zavrnitvijo kakršnekoli stopnje interesa za komunizem. Edina vrsta “cene raz¬ družitve”, s katero so se ti posamezniki soočali, je bila tehnična težava glede zapustitve zapora ali taborišča. Raziskave komunistične miselne prevzgoje zares govorijo o sicer “redkih primerih pristnih [in pozitivnih] vedenjskih sprememb, toda le pri zapornikih, ki so izkazovali poprejšnje dispozicije [za sprejetje komu¬ nistične ideologije], in le v primeru, kadar je takšna oseba naletela tudi na izjem¬ no učinkovit zaporni režim... (Schein, 1973 : 295 )”. O prav takšnih predispozicijah žrtev miselne prevzgoje govorijo že študije pred Liftonom in Scheinom, npr. delo Hinkla in Wolffa ( 1956 : 162 - 3 ), toda paridgma o pranju možganov se “ne osredo¬ toča na značilnosti posameznika [ali enofaktorske pojasnitve procesa], pač pa predpostavlja, da je mogoče z [izjemno učinkovito in/ali dovolj močno socialno¬ psihološko metodo in] dovolj napora možgane oprati veliko različnim vrstam lju¬ dem”. Ekstrinistični značaj vpliva v formulacijah o pranju možganov, ugotavlja Anthony ( 2001 : 239 ), “je [namreč] bistvenega pomena pri ugotovitvi, da je takšen vpliv neprostovoljen/prisilen”' 3 . Robert Lifton je v svoji študiji kitajsko-korejskih metod miselne prevzgoje eksplicitno ovrednotil formulacijo o pranju možganov in končal z zavrnitvijo obojega: termina in paradigme. Formulacijo pranja možganov je v opisovanju procesov miselne prevzgoje nadomestil s pojmom total¬ itarizma. Pri razlagi dejstva, zakaj da sta se dva izmed njegovih štiridesetih primerov v kitajskih zaporih ugodno odzvala na totalitaristični vpliv (vendar se v komunizem nista spreobrnila) je uporabil teorijo totalitarizma Miltona Eriksona. Njun odnos, v katerem je Erikson prevzel vlogo učitelja in Lifton učenca, je izrec¬ no razviden iz Eriksonove biografije (Friedman, 1999 ) in rabe številnih drugih Eriksonovih pojmov v Liftonovem delu. Uporabljena Erikson-Liftonova teorija je predvsem psihoanalitična teorija in izhaja iz širšega kroga interdisciplinarnih študij individualnih motivov za totalitarizem, v katerega je mogoče všteti tudi Theodorja Adorna, Boba Altmayerja, Ericha Fromma in Wilhelma Reicha. Erikson opredeli totalitarizem kot notranjo predispozicijo posameznika, zaradi katere se le-ta pozitivno odzove na totalitarno ideologijo, socialna gibanja ali državo. « Glede vprašanja predispozicij izkazujejo formulacije o pranju možganov praviloma tudi izrazilo notranjo nekonsistentnost; v pričujočem primeru s spoznanjem, da odtujitev od prevladujočih družbenih vrednotiti institucij posameznika napravi bolj dovzetnega za vpliv karizmatičnih socialnih gibanj (prim. Zablocki, 1980). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK Razume ga kot obrambni mehanizem ali psihološko potrebo po totalnosti brez izbire ali spremembe. Totalitarna reorganizacija odrasle osebe (v nasprotju z njeno celostjo) po Eriksonu pripada psihologiji normalnega, psihiatrijo pa zanima zgolj, kadar totalitarno stanje posameznika traja prek meja njegove funkcionalnosti pri premagovanju psihološke nuje. Totalitaristična predispozicija se razvije v zgod¬ njem otroštvu predvsem prek vzgojnega procesa, ki pospešuje polariziran, črno- bel način mišljenja (ali predstavlja posledico zgodnjega pomanjkanja zaupanja, izjemnega okoljskega nereda, popolne dominacije enega starša, nalaganja preti¬ ranega bremena krivde in resnih kriz identitete). Zadevna gibanja pritegnejo takšnega posameznika z zagotavljanjem podpore njegovemu narcisoidno poveličanemu razumevanju sebstva in s projekcijo polarizirane zle samopodobe v kontrastno, vsega krivo skupino (prim ibid: 244-7, 249-50). Takšno “razumevanje totalitarizma je torej v očitnem nasprotju s poskusom Zablockega, da bi pojasnil neprostovoljno/prisilno versko spreobrnitev izključno na temelju [ekstrinistične- ga] socialnega vpliva ter neodvisno od pred-pridružitvenih značajskih lastnosti posameznika, na katerem se vpliv izvaja (ibid: 250)”. Stopnja primerljivosti formulacij pranja možganov in uveljavljenih raziskav o ideološkem totalitarizmu je torej očitno premajhna, da bi bilo mogoče znanstveni status prvih zatrjevati na temelju drugih. Anthony zato razišče še možnost, ali je pričujoča formulacija pranja možganov nemara v sebi (in neodvisno od zatrje¬ vanega teorijskega temelja) razvila potencialno ovrgljivo teorijo, ki bi lahko v pri¬ hodnosti služila kot temelj znanstvenih raziskav. V analizi se opira na Popperjev falzifikacionizem, iz katerega sledi, da so “[kakršnekoli, tudi povsem metafizične ali spekulativne hipoteze] znanstveno smiselne šele tedaj, ko obstaja možnost nji¬ hovega zavračanja, t.j. ko se lahko zamisli nek krucialni eksperiment, ki odloča za ali proti tem hipotezam (Ule, 1992: 155)”. Anthony ugotavlja, da “formulacija Zablockega ne zagotavlja kriterijev za jasno razlikovanje tehnik pranja možganov in njihovih domnevno neprostovoljnih/prisilnih učinkov od sestavin običajnega socialnega vpliva, in še posebej ne od drugih oblik verske spreobrnitve in pripad¬ nosti (2001: 266)”; da jo torej “ni mogoče falzificirati, in da [zato] vodi do neovr¬ gljivih obtožb (ibid: 265)”. Analizo spremenljivk razčleni v (1) neodvisni, teorijski ali vzročni del opredelitve posebnega procesa socialnega vpliva in (2) odvisni ali posledični del, t.j. zatrjevano neprostovoljno/prisilno pripadnost prizadetih posameznikov nazorom ali organizaciji, vključno z njihovim napačnim fantom¬ skim sebstvom in ceno raz-družitve. Zablocki (KI) poistoveti pranje možganov z Liftonovim opisom psiholoških stopenj procesa miselne prevzgoje in ugotavlja, da se prvi lahko pripeti le v totalitarističnih socialnih organizacijah, a obenem ne zagotovi minimalnih kriterijev za prepoznavanje takšnega okolja. Skorajda vsakršno in vsako je torej lahko totalitaristično. Svojega razumevanja totalitarizma tudi ni apliciral na nobeno skupino, zato ne moremo vedeti, ali bi pojem dosegel zahtevano strogost falzifikacije (prim. ibid: 304-5). Liftonove stopnje procesa potekajo prek metod za vzbujanje primitivnih oblik zavesti, toda Zablocki ne zago¬ tovi kriterijev ali splošno sprejetega empiričnega temelja, s katerim bi lahko oblike primitivne zavesti razlikovali [med seboj in] od drugih oblik religijske zavesti (prim. ibid: 266-7). In končno, več kot očitno je, da tudi tako razumljen Liftonov TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK stopenjski opis miselne prevzgoje pojasnjuje univerzalni proces socializacije v novi nazor, t.j. spreobrnitev na sebi in ne posebne, neprostovoljne/prisilne spreo¬ brnitve, če in kadar iz nje odstranimo element skrajne fizične prisile (prim. ibid: 267-9). Hkrati Zablocki ne ponuja načina za (K2) empirično prepoznanje učinkov pranja možganov. Nobeden izmed Liftonovih in Scheinovih primerov ne zadošča kriteriju krepitve že sprejetega prepričanja na način oblikovanja zanesljivega/pre¬ verjenega kadra skupine. Totalitaristične skupine bi morale, glede na zatrjevano ceno, nemara izkazovati manjšo stopnjo raz-druževanja njihovih pripadnikov, raziskovalec pa bi lahko dodatno dokumentiral še morebitne ovire ali težave na tej poti. Toda Zablocki trdi, da totalitarističnih skupin ne zaznamuje manjša stopnja raz-druževanja, in da le-ta pri testiranju cene raz-družitve ni pomembna. Preostane nam torej zgolj subjektivni kriterij “ujetosti” [apostata], ki pa je (npr. med ločitva¬ mi zakoncev) tako pogost, da najverjetneje ne bi zadovoljil niti teoretikov pranja možganov (prim. ibid.: 269-272). “Trditev, da imajo vse oblike socialnega vpliva svoj biokemični substrat, nedvomno drži,” sklene Anthony (ibid: 275), “toda imajo ga tudi vse druge vrste človekovih duševnih procesov. Sam ne poznam nobenih verodostojnih znanstvenih raziskav, ki bi na temelju nevrofizioloških spremenljivk razločevale med prostovoljnimi in neprostovoljnimi vrstami socialnega vpliva in prepričan sem, da nam takšnega, potencialno ovrgljivega kriterija ne bodo zago¬ tovile kmalu. Utemeljevanje domnevno znanstvenega značaja pranja možganov na tako utopičnem pričakovanju se zato zdi zelo vprašljiv temelj trditve, da je pranje možganov znanstvena teorija in ne ideološki konstrukt”. Pranje možganov kot zgolj fizična prisila Prispevek Stephena Kenta k sodobnim teorijam o pranju možganov izhaja iz predpostavke, “da bi se večina strokovnjakov verjetno strinjala s takšnim poime¬ novanjem [ideološkega preoblikovanja posameznikov], če bi sektantsko okolje [v kontekstu indoktrinacijskega programa] vsebovalo fizično prisilo ali grožnjo z njo (Kent, 2001 a: 349)”. Kent oboje in na način neposrednega razvida priredi seg¬ mentoma resocializacijskih dejavnosti dveh skupin, Scientološke cerkve in Družine/Božjih otrok (The Family/Chilclren of God), ter sklene, da je v obravna¬ vanih [in vsaj še v treh drugih] primerih mogoče utemeljeno govoriti o pranju možganov, ker vsebujejo “(1) prisilno omejevanje gibanja, (2) fizično trpinčenje, (3) socialno degradacijo in trpinčenje ter (4) intenzivno preučevanje ideologije, povezano z (4) izsiljevanjem izpovedi in (5) zgodb o uspehu [takšne transforma¬ cije] (ibid: 350)”. Pranje možganov tudi v tej formulaciji označuje “prizadevanja nekaterih kontroverznih religij za ohranjanje [in ne pridobivanje novih] pripad¬ nikov....”, vendar ne v smislu oblikovanja ali zagotavljanja notranjega, elitnega kroga preverjenega kadra, kot je proces razumel Zablocki, pač pa obravnave tistih pripadnikov “... za katere se vodstvo boji, da so skrenili [s prave poti] ali pa se od skupnosti oddaljujejo (ibid: 365)”. Temu primerna je tudi opredelitev rezultata spornih programov. Kent nadomesti napačno fantomsko sebstvo posameznika in predelavo izvornega pomena Liftonove podvojitve z oblikovanjem mnogo bolj TEORIJA IN PRAKSA let 40, 1 /2003 Gregor LESJAK profane, v procesu pranja možganov edino stalne “uldonljivosti sotrpinov” (Scheflin in Opton, 1978) različnim ciljem totalitarističnega okolja, npr. izsiljevanju priznanj v stalinističnih čistkah, ideološki spreobrnitvi v kitajskih institucijah za miselno prevzgojo in kolaboraciji v taboriščih za zajete pripadnike enot Organizacije združenih narodov v korejski vojni (prim. ibid: 265-6). Svojo študijo je oblikoval na temelju primarnega tekstovnega gradiva obeh skupnosti, pred sodiščem zapriseženih izjav, poročanja medijev; podatkov, dostopnih prek sve¬ tovnega spleta in intervjujev z nekdanjimi ne pa tudi aktualnimi člani obeh skupin. Stika s slednjimi ni niti iskal, “ker bi le-ti utegnili utrpeti neljube posledice, če bi privolili v razkritje dejstev o programih, ki jih želita skupini zamolčati (ibid: 351)”. Zbrani podatki dodatno triangulirajo glede na obsežena časovna obdobja, geografske lokacije in človeške vire (prim. Kent, 2001b: 405). Na Kentovo formulacijo pranja možganov se je ostro odzval kanadski sociolog religije Lorne Dawson (2001) in ji, ob upoštevanju vsaj normativnega ideala o objektivnosti in vrednostno nevtralnem pristopu, očital “hude, s prakticiranjem družboslovnih ved nezdružljive metodološke napake (ibid: 380)”. Najspornejša je Kentova argumentacija s pomočjo majhnega vzorca “apostatov”, t.j. do svojih nek¬ danjih skupin izrazito negativno in/ali bojevito nastrojenih posameznikov. Kategorija apostatov (Bromley, 1997) je klasična tema razhajanj med raziskovalci novih religijskih gibanj/sekt. Zanašanje zgolj nanjo, kot ga praviloma izkazujejo protisektantske študije, v tehničnem smislu pomeni izkrivljanje uravnoteženega vzorca ali napako v triangulaciji raziskave, t.j. v priporočeni rabi več virov, več teorij o istih dejstvih, več metod in dela različnih raziskovalcev (prim. npr. Yin, 1994: 90- 94). Kategorijo apostatov po nekaterih ocenah tvori približno 10 do 20 odstotkov vseh nekdanjih članov novih religijskih gibanj (Introvigne, 1999). Apostati veliko raje sodelujejo s protisektantskim gibanjem in mediji, zato je njihov glas pogosto odločilen v presoji ali poročilih različnih državnih institucij glede represivnih ukre¬ pov zoper nove religije (prim. npr. Richardson in Introvigne, 2001). Že klasične empirične študije so držo apostata povezale z dejavnostjo protisektantskega gibanja. Ungerleider in Wellisch (1979) sta v vzorcu petdesetih članov in nekdan¬ jih članov razlikovala med (1) člani, ki se bojijo odprogramiranja ali (2) so se po le- tem vrnili v svojo skupino ter (3) nekdanjimi člani, ki so jih oclprogramirali ali (4) so skupino zapustili prostovoljno. Ugotovila sta, da se je oseminosemdeset odstotkov odprogramiranih nekdanjih članov (in nihče iz preostalih treh skupin) odločilo za opravljanje dela odprogramerja. Solomonova (1981) je v študiji nek¬ danjih pripadnikov Združitvene cerkve opozorila, da je odnos nekdanjih članov do prejšnje sredine neposredno povezan z načinom njihovega odhoda in od nji¬ hovih poznejših stikov s protisektantskim gibanjem: tisti, ki so skupino zapustili prisilno in so tudi pozneje vzdrževali tesnejše stike s protisektantskim gibanjem, so cerkev ocenjevali negativno. Wright (1984) je raziskal skupino nekdanjih članov, ki so svoja gibanja zapustili samostojno in prostovoljno. Med drugim je ugotovil, da se dve tretjini vprašanih počutita za izkušnjo bogatejših, da so njihove sodbe o skupini kot celoti [v primerjavi z apostatskimi] bolj strpne in manj kritične ter predvsem izrazito ambivalentne. [Rejsocializacija nekdanjih članov novih religijskih gibanj v protisektantsko gibanje prek prisilnega odprogramiranja in TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK “svetovanja pri raz-družitvi” (exit counseling) tako vsebuje elemente “biografske rekonstrukcije (Snow in Machalek, 1984)” ali eno izmed značilnosti spreobrnitve v katerokoli, staro ali novo religijo, t.j. reinterpretacijo njihove preteklosti na način primerljivosti z novo identiteto. Spreobrnjenci so nagnjeni k pretiravanju o grešnosti in/ali stiskah pred-spreobrnitvenega in ugodnih učinkih po-spreobr- nitvenega življenja; neredki čutijo tudi dolžnost oznanjanja “vesele novice”. Takšne sodbe se v času [dodatno] pogosto spreminjajo. Barkerjeva v svoji študiji Združitvene cerkve (1984: 170-1) npr. ugotavlja, da je bilo mnogo tistih, ki so skup¬ nost zapustili “v nekem času prepričanih o posesti religiozne izkušnje, a so si pozneje premislili in le-to pripisali svoji domišljiji ali bolj zemeljskim povodom. Tisti, ki so v nekem času vstopili v versko skupnost so, nasprotno, povečini odklan¬ jali [religiozno] opredelitev svoje izkušnje, a so zdaj ugotovili, da jim je tedaj go¬ voril Bog”. Formulacije pranja možganov tretje generacije takšno argumentacijo kategorično odklanjajo. Zablocki (2001: 199) jo npr. pripisuje dejstvu, da akademi¬ ki redko zapustijo svoj kabinet. Po njegovem mnenju so se pričanja apostatov ali “emotivno izčrpanih nekdanjih članov, ki si želijo predvsem opraviti s sektantsko izkušnjo in nadaljevati svoja življenja (ibid)”, izkazala za enako zanesljiva in vero¬ dostojna kot pričanja aktualnih članov, zato je morebitno izključevanje te kate¬ gorije iz raziskovanega vzorca enako napaki izključnega zanašanja nanjo. Teorija o apostatih po njegovem prepričanju ne odgovori na vprašanje povezanosti “zlob¬ nih zgodb (Richardson, 1998: 172)” z odprogramiranjem. Zablocki (2001: 199-200) meni, da “kavzalna zveza nikakor ni očitna. Dejstvo, da bodo posamezniki z opra¬ nimi možgani v protisektantskih organizacijah iskali podporo in pomoč je namreč vsaj enakovredno razlagi, da so protisektantska gibanja istim posameznikom vsadi¬ la napačne spomine [oziroma jim s pranjem možganov, t.j. odprogramiranjem, vsadila idejo o pranju možganov]. Poleg tega nekateri nekdanji člani zatrjujejo pranje možganov, čeprav se ne povežejo s protisektantskim gibanjem, in čeprav je njihov odstotek manjši”. Zadnji in najpomembnejši protiargument Zablockega je njegov empirični razvid glede doslednosti pričanj apostatov. Prav nobeden izmed številnih nekdanjih članov, ki so ob raz-družitvi zatrjevali pranje možganov in jih je uspel poiskati tudi po dvajsetih ali tridesetih letih, svojega mnenja ni spremenil (prim. ibid: 201). Prvi odgovor v razpravo tako ne prinaša novih elementov. Spor glede apostatov nikoli ni pomenil diskreditacije te kategorije nekdanjih članov, pač pa prepričanja ali nemara vtisa, da lahko z njo reprezentiramo tudi preostale, prepričljivo prevladujoče kategorije nekdanjih članov, ki v odnosu do svojega prejšnjega okolja izkazujejo manj negativno, polarizirano ali celo pozitivno držo. Razprava je skušala obenem podrobneje razumeti in pojasniti značilnosti zadevne kategorije in prav neverjetno bi bilo, da bi se akademska ali apologetska struja v tem segmentu resnično sklicevala na recipročno pranje možganov ali vsajanje napačnih spominov 1 ! Ključni argument Zablockega, konsistentnost sodb nekdan- " Kes pa je. ugotavljala l.etvis in Bromlev (1987:512-3), da vsiljena ali posredovana tranzicija vlog, l.j. odprogramiranje in svetovanje pri raz-družitvi, ‘‘posameznika ujame med dva simbolna svetova. Ker ga še dodatno bremeni s socialnimi in psihološkimi konflikti, povezanimi s takšno tranzicijo, bo v njem zelo verjetno vzbudila emotivni stres in /psihopalološke/ težave, kijih nekateri pripisujejo prav sektantskemu pranju možganov". TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1 /2003 Gregor LESJAK jih članov o pranju možganov, pa bi nemara potreboval vsaj podrobnejšo obrav¬ navo. Ob dejstvu respondentove negativne izkušnje in ameriških “sektantskih vojn” oziroma sodnih procesov zoper nova religijska gibanja in s pranjem možganov povzročeno psihološko škodo, intenzivne dejavnosti protisektantskega gibanja, akademske in drugih polarizacij ter širših dejavnikov kontroverze, priču¬ joča namreč govori predvsem o socialni konstrukciji takšnih razlag. Drugi, Kentov odgovor, pa Dawsonu (2001: 387-392) omogoči zgolj vajo v metodi. Kent očitno, in tudi na metodološki ravni, ne izrazi niti najmanjšega dvoma v pričanja nezado¬ voljnih apostatov; njegova študija ne upošteva priporočil o metodološki uravnoteženosti in raznovrstnosti, saj se opira le na obravnavanima skupinama sovražne vire; nihče izmed teh pa obenem ne pripada skupinama, njunemu vod¬ stvu ali članstvu, če smemo izvzeti enega, [domnevno] aktualnega in brezimnega scientologa in njegova sporočila v spletni diskusijski skupini (prim. Kent, 2001 b: 405-6). Kent si za takšno triangulacijo ni niti prizadeval, (1) ker bi morebitne disidente zaradi sodelovanja v njegovi raziskavi iz skupnosti utegnili izobčiti ali vrniti v obravnavni rehabilitacijski program oziroma bi mu v dogovoru z vodstvom lagali (prim. Kent, 2001 a: 268-9); (2) ker je cilju raziskave ustrezne nekdanje člane tudi sicer težko najti oziroma le-ti zavračajo sodelovanje (prim. Kent, 1997: 5); in (3) ker je mnogo potencialnih informantov po vrnitvi iz obravnavanih programov ostalo v skupnostih (prim. ibid). Razširitev vzorca in potencialna falzifikacija študije tako sploh nista mogoča, saj je zgornji sklep očitno cirkularen in temelji na vnaprejšnji izključitvi drugih virov informacij. Sklep Heterogen in večplasten pojav sodobnih hipotez o sektantskem pranju možganov je mogoče smiselno urediti ob kriteriju, ali in kako uspešno si je posamezna formulacija prizadevala za pridobitev statusa znanstvene razlage. Pregled najuspešnejših v časovnem sosledju pokaže, da se je predmet preučevan¬ ja sektantskega pranja možganov v minulih tridesetih letih izjemno skrčil. Skorajda neselektivna pozornost, usmerjena na širok spekter ameriških novih in nekon¬ vencionalnih religijskih gibanj (Singer in Ofshe), se postopoma zoži v zanimanje za razmeroma redke, karizmatične in totalitaristično urejene, največkrat komunske skupnosti (Zablocki) ter izteče v preučevanje posameznih, taksativno naštetih pro¬ gramov znotraj religijskih gibanj, ki jih lahko preštejemo na prste ene roke (Kent). Obenem spremljamo očitno zmanjševanje stopnje medikalizacije razprave o novih religijskih gibanjih. Izjemno močne sektantske tehnike socialnega vpliva so nek¬ danjim članom v prvem obdobju pogosto povzročale prepoznaven vzorec ti¬ pičnih psihopatoloških težav (Singer); v drugem je bilo mogoče nekatera tradi¬ cionalna patološka stanja napovedovati le še znotraj posameznih stopenj nedokončanega procesa (Zablocki), tretje obdobje zanimanja za preučevanje generično sektantske patologije ne izkazuje več (Kent). Trend lahko podkrepimo z ugotovitvijo, da so najuspešnejše formulacije pranja možganov preiskale vse stopnje odnosov med posameznikom in novim religijskim gibanjem: pridružitev, TEORIJA IN PRAKSA let 40, 1/2003 Gregor LESJAK nadaljnje članstvo in razdružitev; in da so preizkusile vse oblike navezav na uvel¬ javljene študije kitajsko-korejskih metod indoktrinacije: problem odsotnosti ele¬ menta skrajne fizične prisile in kontinuitete zatrjevanega vpliva je prva reševala z zatrjevanjem kakovostnih razlik v sektantski metodi (Singer in Ofshe), druga je gradila na razvrednotenju pomena dejavnika skrajne fizične prisile (Zablocki), zadnja pa ga je vnovič preprosto afirmirala (Kent). Notranja dinamika hipotez o pranju možganov se tako vendarle giblje v smeri selektivne specializacije in indi- viduacije preučevanega pojava ter se vsaj na ta način približuje akademskim študi¬ jam novih religij. Kritični pregled formulacij o sektantskem pranju možganov, četudi očitne stran¬ poti v pojasnjevanju socialno-psihološkega vpliva novih religij, se ne more ustaviti zgolj v enostavni falzifikaciji znanstveno smiselnih empiričnih stavkov. Pokazali smo, da pranje možganov ni empirični pojem, ki bi ga lahko prepoznali s prepros¬ tim opazovanjem iz prve roke, pač pa sodi v domeno interpretacije, teorije. Kot se torej po eno strani lahko utemeljeno odločimo za “boljšo teorijo”, tako po drugi velja, “da pluralizem teorij ni nekaj začasnega v znanosti, kar bo z napredkom znanosti izginilo, ko bo nadomeščeno z ‘eno pravo teorijo’, temveč je bistvena poteza vsega znanja, ki hoče biti objektivno. Pri tem niso nobene teorije a pripori izključene iz sodelovanja v znanosti, celo takšne ne, kot so astrologija ali mitologija Hopi indijancev (Ule, 1992:170)”. Sociologija novih religij je mlada veda. Dejstvo, da se s starejšimi težje primerja glede “...razvoja strogih, ponavadi kvantitativnih raziskovalnih metod, soglasja o temeljnem naboru pojmov, definicij in termi¬ nologije, usposabljanja strokovne skupnosti ter zagotavljanja finančne podpore raziskav, ki temeljijo na ovrednotenju kolegov, (ne) govori (nujno) tudi o njenem slabem stanju (Bainbridge, 2002)”, pač pa lahko odraža tudi aktualnost, raznolikost in empirično širino preučevanih, danes že globalnih pojavov in procesov. Če torej vrednotimo konkurenčne in ne psevdo-znanstvene, čeprav izvorno redukcionis- tične formulacije o sektantskem pranju možganov, ne moremo mimo njihovega prispevka k prečiščevanju temeljnega znanstvenega aparata nastajajoče vede. LITERATURA: Anthony, Dick (1989): Religious Movements and Brainwashing Litigation - Evaluating ICey Testmony. V Thomas Robbins (ur.), Dick Anthony (ur.): In God We Thrust - New Pattcrns of Religious Pluralism in America, 2nd ed, 295-344. New Brunswick: Transaction Press. Anthony, Dick (2001): Tactical Ambiguity and Braimvashing Formulations: Science or Pseudo Science. V Zablocki, Benjamin (ur.) in Robbins, Thomas (ur.): Misunderstanding Cults - Scarch for Objectivity in a Controversial Field, 215-317. Toronto, Buffalo in London: University of Toronto Press. B arker, Eileen (1984): The Making of a Moonie - Choice or Brainwashing. Oxford: Basil Blackwel. Črnič, Aleš. Položaj novih religijskih gibanj v Slovenski družbi. V: Kramberger, Anton (ur.). Slovenija 2002 : sociološki pregled stanja in sprememb, (Novice SSD), str. 36-38. Hinkle, Lawrence E. in WoIff, Harold G. (1956): Communist Interrogation and Indoctrination TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK of “Enemies of the State”. Archives of Neurology and Psychiatry 76, 115-174. Huntcr, Edward (1958): Brainwashing - The Story of Men Who Defied it. New York: Pyramid Books. Kent, Stephen (1997): Brainwashing in Scientology’s Rehabilitation Project Force. Society for Scientific Study of Religion: San Diego. Kent, Stephen (2001a): Brainwashing Programs in The Family/Children of God and Scientology. V Zablocki, Benjamin (ur.) in Robbins, Thomas (ur.): Misunderstanding Cults - Search for Objectivity in a Controversial Field, 349-78. Toronto, Buffalo in London: University of Toronto Press. Kent, Stephen (2001b): Compelling Evidence - A Rejoinder to I.orne Dawson’s Chapter. V Zablocki, Benjamin (ur.) in Robbins, Thomas (ur.): Misunderstanding Cults - Search for Objectivity in a Controversial Field, 401-11. Toronto, Buffalo in London: University of Toronto Press. Lesjak, Gregor in Črnič, Aleš (2001): Nova religijska in duhovna gibanja - izziv družbi in državi. Teorija in praksa XXXVIII(6): 981-3. Lesjak, Gregor (2001a): Fragment izvorne hipoteze o sektantskem pranju možganov. Časopis za kritiko znanosti 202-3, 123-139. Lesjak, Gregor (2001b): Nova religijska in duhovna gibanja v Sloveniji. Teorija in praksa XXXVIII(6); 1108-1124. Lewis, James in Bromley, David (1987): The Cult Withdrawal Syndrom - A Čase of Misattribution of Cause. Journal for The Scientific Study of Religion 26/4, 508-22. Lifton, Robert Jay (1961/1898): Thought Reform and the Psychology of Totalism. Chapel Hill in London: University of North Carolina Press. Marks, John (1979/1991): The Search for “Manchurian Candidate” - The CIA and Mind Control. New York: W.W. Norton & co. Melton, Gordon J. (1999/2001): Pranje možganov in sekte - vzpon in padec neke teorije. Teorija in praksa XXXVIII/6, 1017-36. Snow, David in Machalek, Richard (1984): The Sociology of Conversion. V: Turner, Ralph H. (ur) in Short, James F. (ur): Annual Review od Sociology, 167-190. Palo Alto: Annual Reivews. Solomon, Trudy (1981): Integrating the “Moonie” Experience - A Survey of Ex-members of the Unification Church. V: Thomas Robbins (ur.), Dick Anthony (ur.): In God We Thrust - New Patterns of Religious Pluralism in America, 275-94. New Brunswick: Transaction Press. Šinkovec, Janez (1997): Pravice in svoboščine. Ljubljana: Uradni list Škafar, Vinko (1998): Verstva, sekte in novodobska gibanja. Celje: Mohorjeva družba. Šutej, Adamič Jelka (2000): Boleče in ponižujoče metode. Delo (21. marec). Ule, Andrej (1992): Sodobne teorije znanosti. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Ungerleider, Thomas in Wellisch, David (1979): Coercivc Persuasion (Brainwashing), Religious Cults, and Deprogramming. American Journal of Psychiatry 136/3, 279-82. Volarič, Ariana: Znanstveni pogledi na spreobrnitev v alternativne religije. Teorija in praksa XXXVIII/6: 1037-1057. Wright, Stuart (1984): Post Involvement Attitudes of Voluntary Defectors frorn Controversial New Religious Movemcnts. Journal for the Scientific Study of Religion 23/2, 172-182. Zablocki, Benjamin (1997): The Blacklisting of a Concept: The Strange History of Brainwashing conjecture in the Sociology of Religion. Nova Religio (1/1): 96-121. Zablocki, Benjamin (1998a): Exit Cost Analysis: A New Approach to the Scientific Study of Brainwashing. Nova Religio 1/2: 216-249. Zablocki, Benjamin (1998b): Reply to Bromley. Nova Religio 1/2: 267-271. Zablocki, Benjamin (2001): Towards a Demystified and Disinterested Scientific Study of TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Gregor LESJAK Brainwashing. V Zablocki, Benjamin (ur.) in Robbins, Thomas (ur.): Misunderstanding Cults - Search tor Objectivity in a Controversial Field, 159-214. Toronto, Buffalo in London: University of Toronto Press. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 PREVOD Adam FERGUSON O POKVARJENOSTI, KI NAS VODI V POLITIČNO SUŽENJSTVO :: ' Izgleda, da v določenem smislu svoboda predstavlja zgolj dediščino omikanih narodov. Divjak je osebno svoboden, zato ker živi prosto in je, kar se delovanja tiče, enakopraven s pripadniki svojega plemena. Barbar je pogosto neodvisen od obstoječih okoliščin zato, ker poseduje pogum in meč. Toda že sama dobra politi¬ ka lahko poskrbi za uvajanje pravičnosti oziroma vzpostavljanja take moči v drža¬ vi, ki je ob vsaki priložnosti pripravljena braniti pravice svojih prebivalcev Znano je, da so se, razen v nekaj posameznih primerih, trgovske in politične spretnosti razvijale skupaj. Omenjene spretnosti pa so bile v moderni Evropi med seboj tako tesno prepletene, da ni več moč ugotoviti, katere so se razvile najprej, oziroma, ali jim niso najbolj koristili prav medsebojni vplivi, s katerimi so ena na drugo reagirale in delovale. Opaziti je, da je pri nekaterih narodih trgovski duh, v prizadevanju, da bi si zagotovil dobiček utrl pot politični modrosti. Prav ljudje, ki so posedovali bogastvo in se za svoje imetje bali, so izoblikovali projekt osvobodit¬ ve ter ga razvijali ob podpori svoje nedavno pridobljene pomembnosti. Kasneje pa so svoje zahteve razširili in začeli izpodbijati privilegije, katere je smel nekoč uporabljati le njihov vladar. Toda zaman je v neki dobi, le od posedovanja bogastva pričakovati sadove, za katere smo že omenili, da predstavljajo plod neke prejšnje dobe. Veliko povečanje trenutnega bogastva, ki ga spremlja občutek za zmernost in neodvisnost, lahko lastnikom povrne zaupanje vdastne moči in jih pripravi do borbe proti zatiranju. To prizadevanje, ki sicer ni dostopno osebni izkušnji oziro¬ ma ni namenjeno razvijanju nečimrnosti, ampak podpori strankarskih interesov, z namenom, da bi pri strankah vzpodbudili višje strasti, močno odvrača bogate meš¬ čane od tistih, ki si drznejo vladati. Iz tega pa ne sledi, da bo v času pokvarjenosti enako ali še večje bogastvo izzvalo isti učinek. Prav nasprotno, če je bogastvo nako¬ pičeno le v rokah skopuhov ter preti nevarnost, da bo potrošeno s strani zapravlji¬ vih oziroma, ko se družinski dediči, sredi obilja, znajdejo v revščini in v škripcih, hrepenenje po razkošju utiša celo glasove strank in frakcij. Ker pa tli upanje, da bodo tisti, ki so prostovoljno sodelovali nagrajeni oziroma, ko vlada strah, da bodo izgubili, kar so si pridobili s pomočjo obzirnosti, to ljudi ohranja v stanju negoto¬ vosti in strahu, ali na kratko povedano, v primeru, ko bogastvo, namesto da bi ga imeli za vzpodbujevalca energičnega duha, postane malik pohlepnih ali razsipnih oziroma grabežljivih in strahopetnih duhov, lahko temelji, na katerih je zgrajena svoboda, služijo le še za podpiranje despotstva. Tisto, kar v neki dobi vzpodbuja prizadevanja in krepi samozaupanje podanikov, pa jih lahko v drugi pahne v suženjsko podložnost in izstavi ceno, ki jo bodo prisiljeni plačati za svoje vlačugar- stvo. Celo tisti, ki v prodornih dobah predstavljajo vzor bogastva, ki se je nakopiči- * VI. poglavje, V odstavek v: Ferguson, Adam (1966): An Essay on the History of Civil Society 1767, Edinburgh University Press, Edinburgh. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 158-165 Adam FERGUSON lo v rokah ljudstva in katero je na ta način postalo vzvod za prizadevanja po svo¬ bodi, v času propada le potrjujejo Tacitov izrek, “da občudovanje bogatih vodi k despotski vladavini.” 1 Ljudi, ki so okusili svobodo in se zavedli svojih osebnih pravic, pa ni lahko pre¬ pričati, da se morajo sprijazniti z vmešavanjem drugih, ter jih ni mogoče brez vsake vnaprejšnje priprave pripraviti do tega, da bi se podredili zatiranju. Tako nesrečno pripravo pa lahko dobijo tako s pomočjo različnih oblik vladanja kot tudi iz različ¬ nih rok in na ta način prispejo do istega cilja po različnih poteh. Tako se omenje¬ nemu cilju na en način približujejo v republikah, spet na drug v monarhijah in na tretji v mešanih vladavinah. Toda, kjerkoli je državi s pomočjo sredstev, ki ne ohra¬ njajo kreposti podanikov, uspelo učinkovito ubraniti svojo varnost, je zelo verjet¬ no, da bosta kaj kmalu sledila omalovaževanje in zanemarjanje javnosti. Zato se bodo morali, kot se zdi, omikani narodi spopasti z nevarnostjo, ki je enaka stopnji, v kateri so le-ti, v kateremkoli časovnem obdobju, nemoteno uživali mir in blago¬ stanje. Po navadi menimo, da svoboda predstavlja rezultat vladavine zakonov, zato smo pripravljeni imeti zakone ne le za določbe in vodila ljudi, ki so se odločili, da bodo svobodni, torej ne le za zapise, s pomočjo katerih se ohranjajo njihove pravi¬ ce, ampak tudi za moč, ki je bila vzpostavljena, da bi jih zaščitila oziroma za branik, katerega človeške muhe ne smejo prestopiti. Ko si paša v Aziji domišlja, da bo lahko vsak spor razrešil z pomočjo zakonov naravne pravičnosti dopuščamo možnost, da ima on neomejena pooblastila. Toda, ali je sodnik v Evropi, ki se je prisiljen odločiti v skladu s svojim lastnim razumeva¬ njem pisanih zakonov za to v kateremkoli smislu bolj zmeren kot pa slednji? Ali nimajo mnogotere besede zakona močnejšega vpliva na zavest in srce, kot pa ga imata razum oziroma narava? Ali mogoče stranke v kateremkoli sodnem postopku uživajo manjšo stopnjo varnosti, ko o njihovih pravicah razpravljamo na temelju zakona, ki je razumljiv vsemu človeštvu, kot pa takrat, ko so namesto tega prisilje¬ ne uporabljati zamotan sistem, ki je postal predmet posebnega poklica, ki ga pro¬ učuje in razlaga? Če pa izoblikovani postopki, pisani zakoni oziroma drugi sestav¬ ni deli zakona prenehajo biti izvajani s strani prav tistega duha, iz katerega so izšli, služijo le še za krinko in nič več za obrambo pred krivicami moči: v takem prime¬ ru so verjetno spoštovani celo s strani pokvarjenih uradnikov, saj ščitijo njihove namere, a jih opustijo in zavržejo v trenutku, ko se jim postavijo pot. Sicer pa vpliv zakonov, kjerkoli imajo le-ti kakršenkoli dejanski učinek na ohranjanje svobode, ni nikakršna magična moč, ki bi izhajala iz preobloženih polic s knjigami, ampak v resnici pooseblja vpliv ljudi, ki je oblikoval odnose, ki naj bi vladali med njimi in državo ter njihovimi sopodaniki. Potrjeni so s pomočjo njihovega duha in budno¬ sti, ki zagotavlja, da bodo ti odnosi spoštovani. Navajeni smo že, da v vsaki obliki vladavine doživljamo uzurpacije s pomočjo zlorab oziroma zaradi razširjanja pooblastil s strani izvršilne oblasti. V čistih monarhijah je omenjena moč po navadi dedna ter je dedovana po točno določeni liniji. V voljenih monarhijah je le-ta dosmrtna. V republikah pa je izvajana le v ome- ' Esi apud illos el opibus honos; eoque unus imperitat,&c. Tacitus De mm: Nem. C. 44. TEORIJA IN PRAKSA let 40. 1/2003 Adam FERGUSON jenem časovnem obdobju. Tam pa, kjer si posamezniki ali družine pridobe v posest visoke položaje s pomočjo volitev le začasno, predstavlja njihov pravi cilj bolj prizadevanje, da bi si le-te zagotovili za stalno, kot pa prizadevanje za poveča¬ nje moči. Najvišja oblast pa je v dednih monarhijah trajna. Zato je cilj vsakega malo bolj častihlepnega princa povečanje svojih privilegijev. V nasprotju s tem pa repu¬ blike, in v teh burnih časih tudi skupnosti vseh mogočih oblik, niso izpostavljene stalni nevarnosti le s strani tistih, ki so bili zakonito povzdignjeni na odgovorne položaje, ampak tudi s strani katerekoli osebe, ki jo spodbuja častihlepnost s pomočjo stranke. Princu ali kakemu drugemu uradniku pa ne koristi, če uživa toliko moči, da le¬ ta ni več združljiva z dobrobitjo človeštva, tako kot človeku prav nič ne koristi, če je nepravičen. Vendar pa predstavljata omenjena izreka kaj slabo zaščito pred člo¬ veškimi strastmi in neumnostjo. Vsi tisti, ki jim je zaupan kakršenkoli vpliv, so izpo¬ stavljeni pritiskom, od odpora in prisile pa vse do poskusov odstranitve s strani opozicije. Ne le monarh, ki nosi dedno krono, tudi uradnik, kateremu je položaj dodeljen le za omejeno časovno obdobje, se Sčasoma zaljubi v svoj visoki položaj. Prav tistega ministra, katerega položaj je odvisen od trenutnega prinčevega razpo¬ loženja in katerega osebne koristi so v vsakem pogledu iste kot koristi podanikov, h katerim se bo s svojo družino najverjetneje kaj kmalu lahko prišteval, vseeno mika širitev privilegijev, ter da bi o svojih posegih v pravice ljudi, razmišljal kot o pridobitvah zase. Kljub temu, da želimo človeštvu le vse najboljše, pa običajno vse¬ eno menimo, da njegovo blagostanje ni odvisno od ustreznega izražanja njegovih lastnih nagnjenj oziroma srečne izrabe lastnih talentov, ampak od njegove voljne pripravljenosti sprejeti tisto, kar smo si izmislili v njegovo dobro. V skladu s tem največje vrline, katere vzgled je do sedaj predstavljal vladar, ne predstavlja njego¬ va želja, da bi pri svojih ljudeh cenil duha svobode in neodvisnosti, ampak nekaj, kar je samo po sebi sicer bolj redko ter zato nadvse pohvalno, t.j. stalna skrb za šir¬ jenje pravičnosti v premoženjskih zadevah ter njegova odločenost, da lastnino zaščiti in utrdi, popravi krivice ter se zavzame za koristi svojih podanikov. Prav na podlagi odnosa do teh zadev je Tit ocenil vrednost svojega časa in podal sodbo o njegovih posledicah. Toda prav meč, ki je bil potegnjen s strani dobronamernega, da bi zaščitil podanike ter dosegel hitro in učinkovito uveljavljanje pravičnosti, se je v rokah tirana izkazal kot enako primeren za prelivanje krvi nedolžnih in ukinja¬ nje pravic ljudi. Sodobni postopki človeštva pa kljub temu, da so uspeli začasno zaustaviti izvajanje nasilja, niso uspeli zlomiti nacionalnih okov: in tako je bil princ še bolje opremljen za pridobivanje prav tistih dobrin, katerih si želi, ker pač ni pre¬ ostalo zadosti svobode oziroma, ker ne obstoji več nikakršna sila, ki bi lahko izpod¬ bijala njegove odločitve ali preprečila njihovo izvajanje. Je bil torej Antonij zaman poučen o značajih Trasa, Helvidija, Kata, Diona in Bruta? Se je le-ta zaman naučil razlikovati med svobodno skupnostjo, nastalo na podlagi enakosti in pravičnosti, ter monarhijo, v kateri svoboščine podanikov veljajo zgolj za najbolj nedotakljivi predmet upravljanja ? 2 Ali pa je mogoče uporabil napačna sredstva, s pomočjo kate¬ rih bi lahko človeštvu podal tisto, o čemer je menil, da bi zanj predstavljalo blago¬ slov? Mogoče pa ga je prav absolutna moč, ki jo je posedoval v mogočnem impe- 2 M. Anlonius, lih. 1. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Adam FERGUSON liju, onesposobila, da bi izvajal tisto, o čemer je njegov razum menil, da predstav¬ lja narodno dobro? V tem primeru bi bilo zaman laskati monarhu ali njegovemu ljudstvu. Prvi nam ne more podati svobode, ne da bi pri tem ustvaril duha, ki bi lahko ob prvi priložnosti predstavljal nasprotje njegovih lastnih načrtov, slednji pa tega blagoslova ne morejo sprejeti zato, ker menijo, da je gospodarjeva pravica, da jim le-tega poda ali odtegne. Zahteva po pravičnosti je trdna in brezpogojna. V nasprotju s tem pa mi usluge po navadi sprejemamo prijazno in z občutkom dolž¬ nosti, toda mi smo svoje pravice prisiljeni iztirjati, zato duh svobode pri tem s proš¬ njami ali hvaležnostjo nima ničesa, če nočemo izdati sami sebe. “Rotili ste Oktavija”, reče Brut Ciceru, “naj prizanese tistim, ki so odločno na strani državlja¬ nov Rima. Kaj pa če jim ne bo prizanesel? Bomo potem morali umreti? Da, raje, kot pa, da bi mu dolgovali naša življenja.” Svoboda je pravica, ki jo mora biti priprav¬ ljen braniti vsak posameznik za sebe in katero tisti, ki se pretvarjajo, da so nam jo podelili iz ljubeznivosti, v resnici prav s tem dejanjem zanikajo. Kar se tiče ohranja¬ nja svobode pa se ni moč zanesti niti na politično skupnost, čeprav se zdi, da je le¬ ta neodvisna od volje in presoje ljudi. Ona sicer lahko vzdržuje, ne more pa si pri¬ pisati zaslug za ohranjanje tistega trdnega in odločnega duha, s pomočjo katerega se je liberalni um vedno pripravljen upreti ponižanjem. Kjer pa je narod prepuš¬ čen v oblikovanje vladarju, tako kot glina, ki je položena v roke lončarju, je verjet¬ no od vseh omenjenih načrtov še najtežje izvesti podarjanje svobode ljudem, ki so v resnici hlapčevski, saj zahteva, da ga izvajamo v tišini in z veliko rezervo. Ljudje so namreč sposobni sprejeti omenjeni blagoslov le v tolikšni meri, v kakršni so sposobni razumeti svoje lastne pravice, ter so pripravljeni spoštovati pravične zahteve človeštva le v toliko, v kolikor so pripravljeni, kot posamezniki, nositi breme vladanja in narodne obrambe, zato so bolj pripravljeni ceniti prizadevanja liberalnega uma kot pa ugodnosti, ki jih nudi počasnost oziroma zavajajoči upi, ki obljubljajo varnost v zameno za podrejanje in strah. Govorim s spoštovanjem, in če si lahko dovolim ta izraz, tudi s prizanesljivostjo do tistih, katerim so bili zaupani veliki privilegiji v političnem sistemu narodov. Zelo redko se namreč zgodi, da bi bila država zasužnjena po njihovi krivdi. Toda, ali sploh smemo od njih pričakova¬ ti, pa čeprav tudi njih same ženejo človeška poželenja in zato tudi sami niso naklo¬ njeni neizvajanju ali celo zavlačevanju, da se bodo s žarom, s katerim se zavzema¬ jo za svojo stvar, prebili skozi vse ovire in s tem uničili svoje kariere? V primeru, ko so se milijoni pripravljeni ukloniti enemu samemu človeku ter so zakonodajna telesa pasivna, kot da bi bila sestavljena iz članov, ki nimajo svojega lastnega mne¬ nja in mišljenja, se lahko vprašamo, kdo se je pravzaprav izognil obrambi svobode in komu naj pripišemo zasluge za neuspeh? Podaniku, ki je pobegnil s straže, ali vladarju, ki je ostal na svojem, in ki bo, če bodo pomožni ali podrejeni člani vlade prenehali preizpraševati njegovo moč, še naprej vladal biez vseh omejitev? Dobro je znano, da morajo biti ustave, ki so zasnovane z namenom, da bi ohranjale svo¬ bodo, sestavljene iz številnih delov, ter da morajo biti zakonodajni sveti, ljudske skupščine, sodišča in uradniki, ki opravljajo različne naloge, razporejeni tako, da eden drugega ohranjajo v ravnotežju, medtem ko izvajajo, vzdržujejo ali preverja¬ jo izvršilno moč. Proizvodnja bo zastala ali pa se bo popolnoma zaustavila, če odstranimo katerikoli njen del. Če je torej katerikoli član brezbrižen, so dolžni na TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Adam FERGUSON njegovo mesto stopiti drugi. V skupščinah, ki so sestavljene iz ljudi različnih talen¬ tov, navad in nazorov, bi morala obstajati neka sila, ki bi presegala človeške sposo¬ bnosti, da bi jih lahko pripravila do tega, da bi se strinjali v vsaki točki, ki je pomembna. Ker pa tudi sami različna mnenja in nazore, bi morali biti popolni, če bi se hoteli odreči razpravi. Ceno, ki jo je potrebno plačati za enotnost, moramo torej imeti za neko nevarnost,ki preti svobodi. Zato si, čeprav s tem tvegamo, da bomo zasedli njihovo mesto, želimo prizanesljivosti ljudi, ki so postali brezbrižni do javnosti ter podkupljivosti tistih, ki so prodali pravice svoje države, oziroma hlapčevstva tistih, ki so slepo pokorni voditelju, ki je podjarmil njihov razum. Ljubezen do javnosti ter spoštovanje njenih zakonov sta točki, v katerih se je člove¬ štvo prisiljeno strinjati, toda če je v spornih zadevah zdravi razum kateregakoli posameznika ali stranke neprestano preganjan, je s tem ideal svobode že izdan. Tisti, katerega naloga je vladati brezbrižnemu in hlapčevskemu ljudstvu, si ne more niti za trenutek prenehati prizadevati, da bi povečal svoje moči. Vsako izva¬ janje zakona, vsaka poteza države, vsaka civilna ali vojaška operacija, v kateri je uporabljena njegova moč, zato služi le še za potrjevanje njegove avtoritete in ga v očeh javnosti povzdigne v edini predmet, ki je vreden premisleka, strahu in spo¬ štovanja. Prav tiste ustanove, ki so bile, v neki dobi, ustanovljene, da bi omejile ozi¬ roma usmerjale izvajanje izvršilne moči, bodo v neki drugi služile za utrjevanje nje¬ nih temeljev, ji dale stabilnost ter ji pokazale strugo, po kateri bo mogoče lahko tekla, ne da bi si pri tem nakopala zamere ali sprožila preplah, in prav tisti sveti, ki so bili ustanovljeni, da bi jo branili pred vmešavanjem, bodo v času pokvarjenosti pripomogli k in poskrbeli za njeno uzurpacijo. Želja po neodvisnosti ter ljubezen do oblasti pogosto izvirata iz istega vira: v obeh lahko zasledimo odpor do nadzo¬ ra, tisti namreč, ki mu v nekem primeru ni uspelo uničiti nadrejenega, pač ni do tega, da bi ga, v nekem drugem, uvrstili med sebi enake. Kar princ, v čisti ali ome¬ jeni monarhiji, po ustavi svoje dežele je, bi si vodja stranke želel postal v republi¬ kanski vladi. In če si zares prizadeva doseči to toliko zaželeno stanje, potem mu lastna nagnjenja oziroma usmeritev, ki je značilna za vse človeške zadeve, odpira¬ ta kariero, ki je vredna kraljevske častihlepnosti. Vendar pa se okoliščine, v katerih mu je usojeno delovati, zelo razlikujejo od tistih, v katerih deluje kralj. On se je namreč prisiljen srečati z ljudmi, ki niso vajeni ugovarjanja, zato je zaradi lastne var¬ nosti bodalo prisiljen nositi neprestano v nožnici. Upa sicer, da si bo uspel zagoto¬ viti varnost s tem, da bo pravičen, vendar pa je od prvega trenutka uzurpacije pah¬ njen v najrazličnejša izvrševanja despotske moči. Omenjenih sporov s svojimi pod¬ ložniki.pa ni potrebno razreševati tistemu, ki je krono podedoval. Njegov položaj je zato laskav, in moral bi imeti zares zelo pokvarjeno srce, da bi le-to prenehalo izžarevati naklonjenost do ljudstva, ki zato nemudoma postane njegov občudova¬ lec in opora ter okrasek njegove vladavine. V njem mogoče celo ni izrazite želje, da bi posegal v pravice svojih podanikov, toda v tej shemi ustanove, ki so namenje¬ ne ohranjanju njihove svobode, v njegovih rokah niso vedno varne. Človeštvo je bilo zasužnjeno zaradi muhavosti izprijene častihlepnosti, zato so bile v temačnih urah ljubosumja in strahu izvršene tiranske krutosti. Vendar pa ti demoni niso nujno stvaritev in opora samovoljni moči. Čeprav ni nikoli obstajala politika, ki bi bila, pri ohranjanju narodnega bogastva bolj uspešna od politike rimske republike, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Adam FERGUSON so si tako podaniki kot njihovi princi pogosto predstavljali, da predstavlja svoboda coklo, ki zgolj ovira postopke vlade. Menili so namreč, da je despotska moč najpri¬ mernejša za doseganje hitrosti in tajnosti delovanja javnih svetov oziroma za ohra¬ njanje tistega, čemur so radi rekli politični red 3 , ter da je še prav posebej primerna za hitro odpiavo pritožb. Včasih pa so celo trdili, da je v primeru, če je mogoče zagotoviti nasledstvo dobrih princev, despotska vlada najprimernejša za dosego sreče človeštva. Iako mnenje pa jim ni dovoljevalo, da bi obsojali vladarja, kateri si je v prepričanju, da mora uporabljati svojo moč v dobre namene, prizadeval razši¬ riti svoja pooblastila, meneč, da si le prizadeva odstraniti omejitve, ki so razumu v napoto, in ki izničujejo učinke njegovih dobrih namenov. Ker pa je na ta način pripravljen na uzurpacijo, in ker se nahaja na čelu svobod¬ ne države, mu je dovoljeno uporabiti silo, s katero je oborožen, zato da bi zatrl seme navideznega nereda v vsakem kotu svojega ozemlja. Dovoljeno pa mu je tudi učinkovito zauzdati duha nasprotovanja in ugovarjanja med svojim ljudstvom ter odpraviti moteča vmešavanja v vladanje, ki so posledica rušilne svojeglavosti in zasebnih koristi njegovih podanikov. Poleg tega pa mu je dovoljeno zbrati vso moč države in jo uporabiti proti svojim sovražnikom ter za to uporabiti vse, kar je moč nabrati s pomočjo davkov in osebnih uslug. Zato je zelo verjetno, da bo, četudi ga vodi želja, da bi deloval v korist človeštva, podrl vse branike svobode in vzpostavil despotizem, medtem ko si bo laskal, da le sledi nareku zdravega razuma in spo¬ dobnosti. Vendar pa v trenutku, ko domnevamo, da smo vladi podali neko stopnjo spo¬ kojnosti, za katero včasih upamo, da jo bomo sami prejeli od nje kot njen najbolj¬ ši sad, ter da bodo zato javne zadeve, ki jih izvajajo razni pravni in izvršilni oddel¬ ki, opravljeni tako, da bodo kar najmanj ovirale trgovino in pridobitne veščine, taka država, kot npr. Kitajska, z odmetavanjem zadev v razne urade, katerih vode¬ nje se sestoji z ukvarjanjem s podrobnostmi in spoštovanjem navad, izriva vsa pri¬ zadevanja velike liberalne misli in je bolj naklonjena despotizmu kot pa si lahko mislimo. Čeprav imamo po navadi zatiranje, nepravičnost in krutost za zla, ki so značil¬ na za despotsko vlado, jih imamo lahko tudi za neodvisne od le-te. Vendar pa je zaenkrat dovolj, če le opozorimo na dejstvo, da svoboda ni nikoli bolj ogrožena kot ravno takrat, ko začnemo narodovo srečo meriti s pomočjo blagoslovov, katere nam lahko poda le princ ali po pokoju s katerim nam lahko postreže nepristranska uprava. Vladar nas sicer lahko osupne s svojimi heroičnimi kvalitetami. On je namreč sposoben svoje podanike varovati pri uživanju vsakršnih živalskih ugod- ■< Naše razumevanje reda v meščanski družbi je pogosto napačno, saj je ustvarjeno na podlagi primer¬ jave z mrtvimi in brezdušnimi podaniki, zato veljata delovanje in nemir za nasprotje njegove narave, kate¬ ra se, po tem prepričanju, sestoji le iz poslušnosti, molčečnosti ter lihega urejanja zadev, ki gredo skozi roke peščice. Dobra urejenost kamnov v zidu je posledica njihove pravilne namestitve na mesta, za katera so bili izklesani, in če jih med seboj pomešamo, se bo zgradba podrla. V nasprotju s tem je človeški red v družbi sestavljen na način, da postavimo posameznike na mesta za katera so usposobljeni. Prvi predstavlja torej izdelek, ki je narejen iz mrtvih in brezdušnih delov, drugi pa je sestavljen iz živili in dejavnih članov. V lem ko si zavoljo reda v družbi prizadevamo za manj delovanja in več spokojnosti, pozabljamo napravo nara¬ vo našega predmeta ter zalo namesto na red svobodnih ljudi naletimo na sužnje. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 Adam FERGUSON nosti ali ugodji. Vendar pa so koristi, ki izhajajo iz svobode, koristi drugačne vrste. One ne predstavljajo sad vrline in dobrote, ki se nahaja v prsih enega samega člo¬ veka, ampak predstavljajo rezultat občevanja vrline same z mnogimi. Na ta način pa one porazdeljujejo funkcije v civilni družbi tako, da podeljujejo ljudem naloge, ki ustrezajo njihovi naravi. Tudi najboljše sestavljene vlade se morajo soočati z neprijetnostmi, zato lahko izvajanje svobode marsikdaj spremljajo pritožbe. Toda ravno v takrat, ko smo se odločili, da bomo izkoreninili zlorabe, nas lahko zlorabe svobode vodijo h krepit¬ vi vzrokov, zaradi katerih je lahko do le-teh sploh prišlo. Despotizem sam ima dolo¬ čene prednosti, v obdobju vljudnosti in zmernosti ga lahko izvajamo s tako malo prestopki, da do javnega preplaha sploh ne pride. Omenjena okoliščina pa lahko v človeštvu vzbudi reformističnega duha preobrazbe oziroma namero, da bi upo¬ rabilo ali pa odstranilo nevarne inovacije iz obstoječe politike. Seveda pa suženj¬ stvo ni vedno uvedeno zgolj po pomoti. Včasih je tudi vsiljeno s pomočjo nasilne¬ ga in roparskega duha. Princi pa Sčasoma postanejo prav tako pokvarjeni kot nji¬ hovo ljudstvo in ne glede na to, kaj predstavlja izvor despotske vladavine, njeni nameni, če so v celoti razgaljeni, vodijo do prepira med vladarjem in njegovimi podložniki, ki je lahko razrešen le s pomočjo sile. Ti nameni pa predstavljajo nevar¬ nost za osebnost, imovino in življenje prav vsakega podanika, saj oni v človeški živali vzbudijo prav vse strasti, vznemirijo brezbrižne in oropajo podkupljive za njihove nagrade ter napovedo vojno tako pokvarjenim kot vrlim, ubogljivo pa so sprejeti le s strani strahopetcev, toda celo njim morajo biti podani s pomočjo sile, ki je sposobna vplivati na njihove strahove. To silo osvajalec prinese iz tujine, domači uzurpator pa si jo prizadeva odkriti pri domačih strankah. Če pa so ljudje vajeni orožja, potem si je enemu delu težko podvreči celoto. Uzurpator je, namreč vsaj pred ustanovitvijo discipliniranih armad, težko vladal številnih s pomočjo peščice. Vendar pa je omenjeno težavo politika civiliziranih in trgovskih narodov sčasoma popolnoma odpravila z uvedbo razlikovanja med civil¬ nimi in vojaškimi poklici. S tem je namreč ohranjanje in uživanje svobode podala v različne roke ter tako utrla pot nevarnemu povezovanju strank z vojaško močjo, namesto da bi se zavzemala le za uvedbo političnih ustanov in pravic človeštva. Ljudje, ki so bili razoroženi v skladu s temi usodnimi izboljšavami, pa so si poskušali pred tribunalom častihlepnosti in sile svojo varnost zagotoviti s pomoč¬ jo sklicevanja na razum in pravičnost.Vendar pa se v takih skrajnih razmerah zastonj sestajajo senati in citira zakone. Tisti, ki sestavljajo zakone ter tisti, ki zase¬ dajo civilne oddelke države, se namreč lahko odločajo le na podlagi sporočil, ki jih prejemajo z dvora. Vendar pa bodo tudi oni, ko jim bo sel tako kot centurion, ki je prinesel prošnjo Oktavijanu v Rimski senat, pokazal ročaj svojega meča, spozna¬ li,da so postale prošnje zapovedi, ter da so sami postali karikatura ne pa nosilci suverene moči. Razmišljanj v tem odstavku pa ni moč uporabiti za razumevanje manjših narodov. Manjše skupnosti, pa naj bodo še tako pokvarjene, niso priprav¬ ljene sprejeti despotske vladavine: njeni člani, trdno povezani ter blizki središču moči, nikoli ne pozabijo svoje povezanosti z javnostjo ter se, na podlagi domačno¬ sti in svobode, vtikajo v prizadevanja tistih, ki bi radi vladali ter tam, kjer umanjka¬ ta ljubezen do enakosti in občutek za pravičnost, delujejo na podlagi motivov TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Adam FERGUSON strankarstva, tekmovalnosti in zavisti. Izgnani Tarquin je imel svoje privržence v Rimu, toda če bi si s pomočjo njihovih prizadevanj uspel povrniti položaj, bi moral verjetno pri svojem kraljevanju prestati tudi obdobje nesoglasij s prav tisto stranko, ki mu je povrnila moč. Čim večje pa je ozemlje, toliko bolj njegovi deli izgubljajo svojo pomembnost v odnosu so celote. Čim večje je ozemlje, toliko manj pomemb¬ ni so njegovi deli v razmerju do celote. Zato njihovi prebivalci prenehajo zaznavati svojo povezanost z državo in so le redko udeleženi pri izvajanju kakršnegakoli narodnega ali celo strankarskega načrta. Oddaljenost od sedeža uprave in brezbriž¬ nost do oseb, ki si prizadevajo napredovati, večino nauči, da se ima za podanike vla¬ darja ne pa za člane političnega telesa. Omembe vredno je še, da povečanje ozem¬ lja, ki oropa posameznika vpliva na javnost ter mu onemogoča, da bi bil moteč s svojimi nasveti, v bistvi teži k prehajanju narodnih zadev v roke ozkega kroga oziro¬ ma teži k zmanjšanju števila tistih, ki so udeleženi pri zakonodaji in drugih vladnih zadevah. Neredi, ki jim je izpostavljen velik imperij, pa zahtevajo budnost ter hitro pre¬ prečevanje in reagiranje. Oddaljene province je potrebno ohranjati v podložnosti s pomočjo vojaške sile in trinoško močjo, kakršna je v svobodnih državah, od časa do časa zbrana, le zato, da bi zadušila vstajo, ali da bi se soočila z drugimi prilož¬ nostnimi zli. Le-ta pa je, kot se zdi, čim gospostvo doseže določeno velikost, vedno potrebna, da bi preprečila razgradnjo telesa, katerega deli so bili zgolj umetno sestavljeni, zato jih je potrebno zlepiti s pomočjo učinkovitih, odločnih in tajnih ukrepov. Med vsemi sredstvi, ki v času narodnega blagostanja in ob uspehih prido¬ bitnih dejavnosti vodijo do vzpostavitve despotizma, pa ni nobenega, s pomočjo katerega bomo ob omenjenem razvoju dogodkov tako zagotovo dospeli na želeni cilj, kot je neprestano povečevanje ozemlja. V vsaki državi je svoboda njenih čla¬ nov odvisna od ravnotežja in medsebojne prilagojenosti njenih notranjih delov, tako kot je svoboda človeštva odvisna od ravnotežja med narodi. V napredovanju podjarmljenja naj bi tisti, ki so bili podrejeni izgubili svoje svoboščine, toda izgle- da, da se je, gledano s stališča človeške zgodovine, izkazalo, da pomeni podjarmlja- ti ali biti podjarmljen dejansko isto. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 James MADISON 6. februarja 1788 FEDERALIST ŠT. 51* H kakšnim sredstvom pa se pravzaprav čisto nazadnje sploh še lahko zateče¬ mo, če si želimo v praksi ohraniti nujno delitev moči med različnimi oddelki, kot nam je naloženo v ustavi? Edini pravi odgovor, ki ga je moč podati na to vprašanje je, da so vsi ukrepi, ki so zgolj zunanji, neustrezni, ter da je potrebno omenjeno pomanjkljivost odpraviti, saj nam bo šele to omogočilo urediti notranjo sestavo vlade tako, da se bodo lahko njeni različni sestavni deli, s pomočjo medsebojnih odnosov, spremenili v sredstvo, ki jim bo omogočilo, da bodo lahko eden druge¬ ga ohranjali na ustreznih položajih. Ne domišljam si,da mi bo v celoti uspelo razvi¬ ti to pomembno idejo, zato si bom dovolil le nekaj splošnih opazk, ki bodo le-to, kot upam, vsaj nekoliko osvetlile in nam s tem omogočile, da si ustvarimo pravil¬ nejšo sodbo o načelih in sestavi vlade, ki jih načrtuje skupščina. Če pa si namreč zares želimo položili primerne temelje za ločeno in oddvoje- no izvajanje različnih moči vlade, katero je v določeni meri vsepovsod spoznano kot bistveno za ohranjanje svobode, potem je očitno,da bi moral imeti vsak odde¬ lek svojo lastno voljo. V skladu s tem pa bi moral biti organiziran tako, da bi imeli člani vsakega oddelka kar najmanjši vpliv na imenovanje članov drugih vej oblasti. Toda, če si zares želimo rigorozno spoštovati omenjeno načelo, bo le-to od nas zahtevalo, da morajo vsa imenovanja na najvišje izvršilne, zakonodajne in sodne položaje svojo avtoriteto črpati iz istega vira in bo ljudem, ki se nahajajo na ome¬ njenih položajih, onemogočeno vsakršno medsebojno občevanje. Mogoče pa načrta, ki predvideva vzpostavitev več različnih vej oblasti, ne bi bilo tako težko udejanjiti v praksi, kot to izgleda, če o njem zgolj razmišljamo. Seveda pa bi izved¬ ba načrta povzročila kar nekaj težav in dodatnih stroškov in zato so določeni odkloni od omenjenega načela dopustni. Še posebej neprimerno bi bilo togo vztrajati pri omenjenem načelu pri ustanavljanju sodnega oddelka, in sicer kot prvič zato, ker je posebna usposobljenost njegovih članov bistvena, zato bi največ¬ jo skrb morali posvetiti predvsem načinu izbire, ki bi kar najbolje zagotavljal tovrst¬ no usposobljenost, drugič pa zato, ker bi stalna služba, ki bi jo prinašalo imenova¬ nje v omenjeni oddelek, zagotovo kaj kmalu odpravila vsakršen občutek odvisno¬ sti od oblasti, ki te službe podeljuje. Prav tako je očitno, da bi morali biti, če je to le mogoče, člani posameznih oddelkov, kar se tiče dohodkov, ki jih prinaša njihova služba, čim manj odvisni od članov drugih oddelkov. Če namreč uradniki ali sodniki za časa svojega službova¬ nja glede dohodkov, niso neodvisni od zakonodajnega zbora, potem je tudi njiho¬ va neodvisnost na vseh drugih področjih zgolj navidezna. Najbolje pa se lahko zaščitimo pred postopno koncentracijo različnih moči v enem samem oddelku na ta način, da tistim, ki te oddelke upravljajo, omogočimo nujno potrebno osebno * Poglavje Federalist No-. 51: Madison v: Aleksander Hamilton. James Madison in John Jay (1982): The Federalist Papers, Bantam Books, Netv York. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 str. 166-169 James MADISON motivacijo ter ustavna sredstva, s pomočjo katerih se bodo lahko uprli kakršnemu¬ koli vmešavanju s strani ostalih. Dana zaščita pa mora biti seveda v vseh primerih sorazmerna z nevarnostjo napada. Častihlepnost mora tako postati sredstvo, s katerim se bomo lahko borili proti častihlepnosti. Koristi posameznika moramo torej navezati na ustavne pravice, ki pripadajo njegovemu položaju. Že kratek raz¬ mislek o človeški naravi nam pove, da utegnejo biti taka sredstva nujna, če želimo preprečiti zlorabe pri vladanju. Sicer pa, ali ni vladanje samo najmogočnejši odraz človeške narave od vseh? Če bi bili ljudje angeli, potem ne bi potrebovali vlade. Če pa bi, v nasprotju s tem, angeli vladali ljudem, potem ne bi potrebovali niti notra¬ njega niti zunanjega nadzora nad vlado. Pri vsakem poskusu oblikovati vlado, ki naj bi jo ljudje izvajali nad ljudmi, pa je največja težava naslednja: najprej moramo vlado usposobiti za to, da bo zmožna nadzorovati tiste, katerim vlada, nato pa jo moramo prisiliti še k temu, da bo nadzorovala samo sebe. Odvisnost vlade od ljudstva nedvomno predstavlja najpomembnejši nadzor nad vladanjem, vendar pa so izkušnje človeštvo poučile o nujnosti pomožnih var¬ nostnih ukrepov. To politiko medsebojnega nadzora s pomočjo zoperstavljenih in med seboj nasprotujočih si interesov, ki je posledica pomanjkanja pravih motivov, pa lahko zasledujemo skozi celoten sistem človeških odnosov. Še prav posebej pa je omenjena politika očitna pri vseh sekundarnih porazdelitvah moči, kjer je njen cilj vedno razdeliti in urediti posamezne urade na tak način, da lahko vsak urad nadzira vse ostale. Na ta način pa se osebni interesi vsakega posameznika sprevr¬ žejo v čuvarje javnih pravic. Nič manj pa ni prisotnost omenjenih iznajdb, ki so plod preudarnosti, potrebna pri porazdeljevanju najvišjih moči države. Seveda pa ni mogoče prav vsakemu oddelku podati enake samoobrambne moči. V republi¬ kanski vladi je namreč zakonodajna oblast nujno vedno prevladujoča. To neprijet¬ nost pa lahko ozdravimo na ta način, da razdelimo zakonodajno oblast na različne veje ter jo tako s pomočjo različnih načinov volitev in različnimi načeli delovanja razcepimo. Le-te pa naj bi bile med seboj čim manj povezane oziroma le toliko, kolikor to dopuščata narava njihovega skupnega delovanja ter njihova skupna odvisnost od družbe. Vendar pa bo mogoče le-to potrebno zaščititi pred nevar¬ nostjo vmešavanja s še dodatnimi varnostnimi ukrepi. Tako kot pomembnost zako¬ nodajne oblasti zahteva, da jo moramo razdeliti, pa hkrati šibkost izvršilne oblasti zahteva, da jo je potrebno okrepiti. Tisto, kar na prvi pogled pri zakonodajni obla¬ sti izgleda kot njena absolutno negativna lastnost, je njena naravna obrambna spo¬ sobnost, s katero naj bi bili oboroženi izvršilni uradniki. Vendar pa je prav mogo¬ če, da le-ta ne bi bila niti popolnoma varna niti sama po sebi zadostna. V normal¬ nih okoliščinah najverjetneje ne bi bila izvajana s potrebno trdoto, v izjemnih pa bi bila lahko perfidno zlorabljena. Toda, ali ne bi bilo mogoče te pomanjkljivosti odpraviti s pomočjo ustrezne povezave med šibkejšimi oddelki ter šibkejšo vejo močnejšega oddelka, pri čemer bi slednjo lahko uporabili za podpoto ustavnih pravic prvih, ne da bi bili le-ti pri tem preveč ločeni od pravic lastnega oddelka? Če so torej načela, na katerih temelje predložena opažanja pravilna, kot sem se sam uspel prepričati in bi služila za merilo tako posameznih državnih ustav kot tudi zvezne ustave, bi seveda brž ugotovili, da sicer slednja ni popolnoma usklajena z njimi, da pa so prve še toliko manj sposobne prestati tak preizkus. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 James MADISON Poleg tega pa obstajata še dve oceni, ki sta še posebej primerni za oceno ame¬ riškega federalnega sistema, ki pa ga ocenjujeta z zares zanimivega stališča. Prvič. V neki republiki je vsa moč, ki so se ji ljudje odrekli, dana v upravljanje eni sami vladi, zaščita proti uzurpaciji le-te pa se sestoji iz delitve vlade na različne in ločene oddelke. V združenih republikah Amerike pa je moč, ki so se ji ljudje odrekli najprej razdeljena med dve različni vladi, del te dodeljene moči pa je nato še razdeljen med različne ter med seboj ločene oddelke. S tem je pravicam ljudi dana dvojna zaščita. Različne vlade bodo nadzorovale ena drugo, obenem pa bo vsaka nadzirala tudi samo sebe. Drugič. Zelo važno je, da v republiki ni le družba zaščitena pred zatiranjem svo¬ jih vladarjev, ampak da je tudi en del družbe zaščiten pred krivicami, ki bi mu jih lahko prizadejal kak drug del. Interesi različni razredov državljanov so namreč med seboj nujno različni. Če pa bi se večina uspela združiti ob kakem skupnem interesu bi bile pravice manjšine ogrožene. Obstajata le dva načina, na katera se lahko zaščitimo pred tem zlom. Eden je ta, da ustvarimo v skupnosti voljo, ki je neodvisna od večine, se pravi od družbe same, drugi pa je ta, da v družbi prizna¬ mo toliko različnih vrst državljanov, da bo postalo nepravično povezovanje večine na ravni le-te kot celotne zelo malo verjetno, če že ne kar neizvedljivo. Prvi način prevladuje v vseh vladah, ki temelje na dedni ali samozvani moči. Vendar pa je to v najboljšem primeru le negotova zaščita, kajti moč, ki je neodvisna od družbe, se lahko zavzame tako za nepravične nazore večine kot za legitimne interese manjšin¬ ske stranke, lahko pa se obrne tudi proti obema strankama. Ponazorimo si torej drugi način na primeru federalne republike Združenih držav. S tem ko bo vsa oblast izhajala iz družbe in bo od nje tudi odvisna, bo le-ta razdrobljena na toliko delov, interesov in različnih razredov državljanov tako, da interesno povezovanje večine ne bo moglo več ogroziti pravic posameznikov in manjšin. V svobodni vla¬ davini mora biti namreč državljanskim pravicam zagotovljena ista stopnja zaščite kot verskim svoboščinam. Le-ta se v prvem primeru sestoji iz množice interesov, v drugem pa iz množice sekt. Stopnja zaščite v obeh primerih pa bo odvisna pred¬ vsem od števila interesov in sekt, zato lahko sklepamo, da je le-ta odvisna pred¬ vsem od velikosti države oziroma števila ljudi, ki so združeni pod isto vlado. Tak pogled na obravnavani predmet vsem iskrenim in zainteresiranim prijateljem republikanske vlade še prav posebej priporoča, naj se zavzamejo za pravi federal¬ ni sistem, saj nam le-ta razodeva, da bo zatiralsko povezovanje večine toliko bolj naraščalo kolikor bolj se bo ozemlje Zveze drobilo v bolj omejene zvezne Enote ali Države: najboljša zaščita pravic vseh razredov državljanov v republikanskem modelu pa bo tako zmanjšana: s tem pa posledično tudi stabilnost in neodvisnost nekaterih članov vlade. Iz tega pa sledi, da je potrebno sorazmerno temu ojačiti le prvo vrsto zaščite. Pravičnost pomeni konec vladavine. Ona predstavlja cilj civilne družbe, za katero si je vedno in si tudi vedno bo prizadevala, dokler ne bo udeja¬ njena ali vsaj dokler v prizadevanju zanjo le-ta ne bo izgubila svoje svobode. O družbi, katere ureditev dovoljuje, da se lahko močnejša frakcija brez težav združi in zatre šibkejše, lahko zatrdimo, da v njej vlada anarhija tako kot v naravnem sta¬ nju, v katerem šibkejši posameznik ni zaščiten pred nasiljem močnejšega, zaradi česar so se bili pozneje prav močnejši posamezniki zavoljo negotovosti svojega TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 James MADISON položaja prisiljeni podrediti vladi, ki je bila sposobna zaščititi, tako slabotne kot tudi njih same. Zato bi v prvotnem stanju v močnejših frakcijah oziroma strankah najverjetneje postopoma prevladal podoben motiv, na podlagi katerega bi si one želele vlado ki bi bila sposobna zaščititi vse stranke, tako šibke kot tudi močnejše. Če bi se torej, na primer, država Rhode Island odcepila od Konfederacije in bila prepuščena sama sebi, bi bile znotraj tako ozkih meja in v taki populistični vlada¬ vini, pravice nedvomno ogrožene, kar bi se odražalo v neprestanem zatiranju manjšin s strani strankarskih večin, tako da bi se kaj kmalu pojavila zahteva, po neki od ljudstva popolnoma neodvisni moči, in to ravno s strani tistih strank, kate¬ rih slabo vladanje je izzvalo zahteve po Ie-tej. V nasprotju s tem pa v širši republiki Združenih držav, v katerih je veliko naj¬ različnejših interesov, strank in sekt, prav zato na ravni celotne družbi skorajda ne more priti do koalicije večine ob kateremkoli drugem vprašanju razen ob vpraša¬ nju o načelih pravičnosti in občega dobrega, ker torej manjša stranka s strani volje večje ni prav posebno ogrožena, tudi nimamo opravičila za to, da bi prvi zagoto¬ vili zaščito s tem, da bi v vlado uvedli voljo, ki bi bila neodvisna od slednje ali z dru¬ gimi besedami, volje, ki bi bila neodvisna od družbe same. Navkljub nasprotnim mnenjem, ki smo jih obravnavali, pa je prav toliko gotovo kot tudi pomembno dej¬ stvo, da čim večja je družba, pod pogojem seveda, da se le-ta nahaja na območju, ki ga je moč uporabiti za vsakdanja življenjska opravila, toliko bolj si bo sposobna sama vladati. Na vso srečo za republikansko stvar pa je moč svet vsakdanjega živ¬ ljenja v zelo veliki meri upravljati s pomočjo mešanice razumnih sprememb ter federalnih principov. Publius TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 PRIKAZI, RECENZIJE Matjaž URŠIČ Amitai Etzioni The Monochrome Society Princeton University Press, Princeton 2001, str. 309, 29,95$ (ISBN: 0-691-07090-3) Učinke globalizacije na sodobne skupno¬ sti lahko, med drugimi, opredelimo tudi z naslednjih dveh vidikov. Po eni strani globa¬ lizacija vpliva na kulturno diferencijacijo in povečevanje števila najrazličnejših kultur¬ nih elementov v skupnostih. Naraščanje raz¬ novrstnosti naj bi v tem kontekstu prispeva¬ lo k obogatitvi lokalnih skupnosti ter sproži¬ lo več občutljivosti in spoštovanja do različ¬ nosti, ki jo izražajo pripadniki drugih ver, narodnosti, nacionalnosti itd. Obenem pa globalizacija deluje tudi v smeri univerzali- zacije in zmanjševanja kulturnih specifik v skupnostih. Zagovorniki homogenizacije navajajo, da omejevanje raznovrstnosti in brisanje razlik med pripadniki različnih kul¬ tur, ras in veroizpovedi prispeva k vzpostav¬ ljanju skupnih vrednot ter izgradnji širšega družbenega konsenza. Iskanje ravnotežja med tema dvema skrajnostma oz., kateremu izmed dveh nasprotujočih si polov dati večjo težo, je ključno vprašanje, s katerim sc ukvarja Amitai Etzioni v knjigi Mono- kromatska družba. Kot vnet zagovornik komunitarizma (communitarism), miselne šole, ki poudar¬ ja, da je potrebno vsa moralna vprašanja reševati v odnosu do skupnosti, njenih ide¬ alov ter tradicije, je Etzioni mnenja, da pre¬ več pozornosti namenjamo vprašanjem šir¬ jenja kulturne fragmentacije. Vse pozorno¬ sti bi morali posvetiti iskanju nekega enot¬ nega konsenza, na katerem bi lahko temelji¬ le prihodnje “globalne” skupnosti. Po njego¬ vem mnenju so najboljši primer, na konsen¬ zu utemeljene skupnosti, Združene države Amerike, kjer se pestrost multikulturalizma istočasno prepleta z enotnimi “družbenimi vrlinami”, ki skrbijo, da skupnosti lahko delujejo in se razvijajo. Etzioni nalašč upo¬ rablja pojem družbenih vrlin (virtues), saj je mnenja, da je pojem družbenih vrednot (values) preveč relativiziran, da bi bil sploh še uporaben. Pravi, da so vrednote kot pojem pridobile relativistično konotacijo, saj družboslovci pišejo tako o ameriških, afriških, nacističnih vrednotah prek istih pojmovnih kategorij, kar prispeva k zameg¬ ljevanju moralnih aspektov pojma vrednot. Prav zato Etzioni, z namenom poudarjanja pozitivnih moralnih aspektov, raje govori o družbenih vrlinah, ki naj bi v večji meri pri¬ spevale oz. usmerjale posameznike k pravil¬ ni družbeni socializaciji in iskanju ustrezne vloge v skupnosti. Združene države Amerike imajo v Etzionijevem konceptu monokromatske družbe posebno vlogo. V uvodnem poglav¬ ju avtor poudarja, da ZDA na prvi pogled morda res izgledajo kot fragmentiran moza¬ ik, vendar je to le prvi vtis. V resnici je drža¬ va pod površjem bistveno bolj “družbeno monokromatska” - enobarvna in deluje po principih enotnih družbenih vrlin, ki jo vežejo v skupnost. Z zagovarjanjem koncep¬ ta monokromatske družbe skuša Etzioni zavrniti očitke, da ZDA prehajajo v družbo, ki ji vlada “večina manjšin”, t.j. Latinskoameričani, Azijci, Afroameričani itd. Rasistični podtoni, ki vejejo iz napovedi, da bodo manjšine v ZDA, po letu 2050, pred¬ stavljale največji delež populacije in državo vodile v skladu s svojimi vrednotami in interesi, Etzioni odločno zavrača in poudar¬ ja, tudi na osnovi nekaterih statističnih podatkov, da ima večina Američanov, ne glede na svoje poreklo, skupne vrline, želje in aspiracije. Da je skupnost za Etzionija pomembnejši pojem od države, je razvidno v drugem poglavju, kjer je skupnost prikazana kot naj¬ bolj učinkovit vir družbenega povezovanja in razširjanja skupnih idej. Vsaka država namreč v največji meri temelji na neformal¬ nih virih družbene socializacije, ki izvirajo iz skupnosti in ne iz pravnoformalnih zako¬ nov, ki jih sama postavlja. V bistvu mora država zakone prilagajati v skladu z zahteva¬ mi skupnosti, ki na neformalne načine oce¬ njuje, ali jim predpis ustreza ali ne. Lep pri¬ mer ““upora skupnosti” je bil čas prohibici¬ je ali pa ob bolj svežem primeru, boju proti mamilom. Tretje poglavje (Post-bogata družba) je nadgradnja koncepta neformal¬ nih procesov delovanja skupnosti. V njem avtor opozarja na vse večji razkorak med stopnjo naraščanja bogastva in temu pre- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 mosorazmernim padcem zadovoljstva. Kljub temu, da bogate zahodne družbe eko¬ nomsko prosperirajo, je splošna stopnja zadovoljstva skupnosti manjša. Avtor zato zahteva reorganizacijo ekonomskih ciljev in večjo usklajevanje med potrebami skupno¬ sti in potrebami države. Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi poglavju Ali so virtualne skupnosti lahko realne?, ki ga je avtor spisal s svojim sinom Orenom, sicer profesorjem računal¬ niških znanosti na Univerzi Washington. Avtorja ugotavljata, da internetne skupnosti ne morejo do potankosti zamenjati ali pod¬ vajati realnih skupnosti, lahko pa jih nadgra¬ jujejo in prispevajo k obogatitvi družbene¬ ga življenja. Ktzioni v nadaljevanju zastavi cel kup kontroverznih družbenopolitičnih vprašanj in bralca poziva oz. izziva k ocenjevanju nje¬ govih idej. Tako v petem poglavju, Trpljenje otrok, predlaga nekatere drastične ukrepe (posebne filtre), s katerimi naj bi otroke zavarovali pred škodljivimi vplivi medijev. V šestem poglavju, Počitnice - zapostavljeni izvori vrlin, se osredotoči na preučevanje načinov preživljanja počitnic in praznova¬ nja državnih praznikov. Ob tem tudi zaskrb¬ ljeno ugotavlja, da prisotnost sodobnih teh¬ nologij v vse bolj vpliva na kolonizacijo posameznikovega prosti časa in ne dopušča pravega oddiha. V sedmem poglavju Ktzioni po profesori¬ ci filozofije Amy Gutmann (Princeton University), povzame vprašanje: “Ali je mogoč obstoj skupnosti, ki niso represivne - ali lahko obstaja Salem brez čarovnic?” Ktzioni na vprašanje odgovarja s prepriča¬ njem, da so obstoječe skupnosti dosti manj represivne od tradicionalnih družb ter nam predstavi koncept “moralnih dialogov”, ki omogočajo evolucijo in prenašanje vrlin na naslednje generacije. Ob tem v osmem poglavju družbene vede predstavi kot eno izmed ključnih orodij, ki lahko pripomorejo pri analizi spreminjanja vrlin in družbenih norm. Deveto poglavje je analiza civilne družbe kot intermediarne sfere med državo in posameznikom. V njem avtor prične debato o ustrezni civilni družbi, ki naj ne bi pred¬ stavljala le temeljev dobre družbe, temveč tudi spodbujala razvoj vrlin. Debata se nada¬ ljuje tudi v desetem poglavju, kjer je pred¬ stavljen razgovor med Rtzionijem in profe¬ sorjem Robertom Georgom (označen kot dialog med komunitaristom (Communitarian) in družbenim konserva¬ tivcem (Social Conservative)). Knjiga se zaključi z povzetkom ključnih idej, ki jih avtor razvija prek celotnega dela. Med njimi posebej izstopa obsodba moralnega relati¬ vizma, ki preprečuje družbeno delovanje. Nevtralnost za Etzionija ni opcija. Skupnosti morajo imeti ustrezne vsebine, ki ne smejo biti relativizirane, saj v nasprotnem primeru prihaja do zlorab, ki lahko privedejo do raz¬ pada države. Arnitai Ktzioni je profesor na Univerzi Georga Washingtona in avtor devetnajstih knjig s področja družbenih ved. Med dru¬ gim je tudi oče treh “mehiško-ameriških” sinov in bivši predsednik Ameriškega socio¬ loškega združenja ter utemeljitelj komunita- rističnega gibanja v Ameriki. V svojih zadnjih delih: Transformacija države blagi¬ nje - tiha predaja javne odgovornosti (Ktzioni in Gilbert, 2002), Naslednje - pot do dobre družbe (2001) in Monokromatska družba (2001), se skuša Ktzioni upreti radi¬ kalnim pozivom po uveljavljanju vseh mogočih pravic, ki prihajajo tako z leve kot desne politične opcije. Namesto tega zago¬ varja središčno opcijo (“tretjo pot”), ki naj bi državo usmerjala v razvoj dobre družbe in ne le poskušala deliti skupnost, z namenom uveljavljanja vrednotnih razlik oz. tvorje¬ njem političnih preferenc. Knjiga je razde¬ ljena na trinajst poglavij, ki so povzetek tri¬ najstih esejev, ki jih je avtor predelal za potrebe knjižne izdaje. Odtod izvira tudi občasna neskladnost med posameznimi idejami in pristopi k obravnavani tematiki. Med drugim močno izstopa avtorjev nepri¬ krit moralni čut, ki včasih deluje kontroverz¬ no in kontraproduktivno. Na primer v poglavju o počitnicah, kjer Američane ozna¬ či za premalo patriotske oz. domoljubne. Kljub temu je knjiga, zaradi svoje vsestran¬ skosti, pestrosti, enostavnega jezika in veli¬ kega števila podatkov, nadvse primerno ter zanimivo branje za vsakogar, ki želi slediti debatam o razvoju skupnosti v dobi globali¬ zacije. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 Jelena ALEKSIČ Drago Kos Praktična sociologija za načrtovalce in ure¬ jevalce prostora Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2002, str. 168, 2.500,00 SIT (ISBN 961-235-092-2) “Uvodničarskost” in “dekorativnost” soci¬ ologije je (pre)pogosto prisotna pri prostor¬ skem planiranju. To je stališče in izhodišče Draga Kosa - avtorja knjige, ki predstavlja poskus združevanja, po abstraktnosti in neuporabnosti sloveče sociologije in reduk- cionistične, pogosto preveč tehnicistične prakse in stroke urejanja prostora, kot ju pogosto vidijo družboslovci. Med prostorskimi urejevalci in načrtoval¬ ci je še vedno prisotno mnenje, da je težko razumljiva in prevedljiva interpretacija poja¬ vov, ki sc zdijo samoumevni, nepotrebno zapletanje in trošenje virov. Avtorja ne zaskrbljuje toliko dejstvo, da sociologija ni popularna, temveč to, da ni uspela vzposta¬ viti dialoga niti s sorodnimi disciplinami, kaj šele s strokami, ki so povsem “iz drugega sveta”. Razlogi za oteženo uveljavljanje in povezovanje sociologije s prostorsko-ureje- valskimi in načrtovalskimi strokami so: a) nekontinuiranost - občasne povezave omenjenih strok preprečujejo vzpostavlja¬ nje institucionalnih in komunikacijskih povezav; b) nepravočasnost - do vključevanja, pove¬ zovanja prostorsko-urejevalskih strok s soci¬ ologijo pride prepozno - v neprimernih, kri¬ tičnih trenutkih (manifestacija konflikta); c) nerazumljivost - različnost strokovnih žar¬ gonov otežuje interdisciplinarno komunici¬ ranje; d) prevelika pričakovanja - razočaranje zara¬ di pričakovanj, da lahko sociologija učinko¬ vito razreši nastale zaplete; e) razlike v motivaciji - sociologe zanimata odkrivanje in interpretacija, prostorske pla¬ nerje pa motivira delovanje/ reševanje kon¬ kretnih problemov; 0 nesoglasja glede predmeta opazovanja - sociologija v raziskovanje vključi že naročilo naročnika; g) slaba izkoriščenost rezultatov - nizka izkoriščenost rezultatov zmanjšuje motivira¬ nost raziskovalcev, davkoplačevalcem pa daje osnovo za kritiziranje; h) disciplinarna tekmovalnost - otežuje interdisciplinarno povezovanje. Zgornjemu orisu trenutnega stanja na, v zadnjih desetih letih pri nas, vzpenjajočem se “vmesnem” področju prostorske sociolo¬ gije in prostorskega urejanja in načrtovanja, kjer so vendarle opazni premiki v smeri povezovanja in sodelovanja, ni kaj očitati. Še posebej pomembno je dejstvo, da takšen oris velja tudi za druga družboslovna področja - npr. v primeru disciplinarnih pre¬ sečišč ekonomije, ekonometrije, družbene geografije in krajinskega načrtovanja (regio¬ nalni razvoj), ali pa ko gre za povezovanje politologije (analize politik), socialne ekolo¬ gije in okoljevarstvenih strok (trajnostni raz¬ voj, družbena kakovost). Knjiga je razdeljena na dva dela - prvi, teo¬ retsko bogatejši in konceptualno raznovrst- nejši, je namenjen argumentiranju in “legiti¬ miranju” uporabnosti sociološke teorije pri urejanju in načrtovanju prostora, pri čemer je uporabnost pomemben legitimacijski ele¬ ment. Avtor skuša utemeljiti potrebo po čim boljši teoretski usposobljenosti prostorskih strokovnjakov večinoma “tehničnega izob¬ razbenega pedigreja”. Ti naj bi bili vsaj toli¬ ko teoretsko opremljeni, da bi bili sposobni kompetentno strukturirati probleme in avtonomno odločati o izboru metod za doseganje legitimnosti svojega delovanja. Nesporno je, da raznorodne težave, ki se pojavljajo pri prostorskem urejanju in načr¬ tovanju, ne izvirajo le iz njihovega organiza- cijsko-tehničnega značaja, temveč so vselej tudi posledica spremenjenega družbenega položaja te dejavnosti. Ta je, podobno kot sociologija, v čemer je bržčas njuna podo¬ bnost, v kratkem času prešla od nekdanje naklonjenosti “znanstveni” družbeno-pros- torski regulaciji do skromne odzivnosti na potrebe po interpretacijah dinamičnih in kompleksnih, pogosto zapletenih in nejas¬ nih tranzicijskih prelomov in sprememb. Temu sledi postmoderno razkrajanje rutin¬ skih samoumevnosti vsakdanjega življenja in upadanje legitimnosti ekspertnih siste¬ mov. Prvi del tvorijo štiri poglavja: “Uporabnost” teorije, Družbena kompleks- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 nost in legitimizacijski problemi, Prostorsko načrtovanje v “tranziciji” in Sklep: praktična teorija. Že iz takšne vsebinske strukture je razvidno, da avtor razmeroma sistematično razčlenjuje v uvodu pojasnjena temeljna vprašanja in dileme. Najprej je v ospredje postavljena klasična, vselej aktualna dilema o razmerju med akademsko-teoretskim in uporabniško-sociološkim raziskovanjem, na kar prepričljivo odgovarjata že Berger in Giddens, in sicer s “postulatom” o primarno interpretativnem značaju sociologije. Če gre pri raziskovalnem interesu sociolo¬ gije prvotno za razumevanje, je njen prispe¬ vek v primeru prostorskega planiranja pojasnjevanje neukrotljivih prostorskih usmeritev v Sloveniji. Sociologija lahko pojasni vzroke v Sloveniji nadpovprečno razmahnjenega individualnega graditelj¬ stva, močne zasidranosti protimestnega raz¬ položenja in praznjenja mest, amerikaniza- cije/avtomobilizacije prostora, pogosto neracionalnega in brezkompromisnega nasprotovanja nujnim posegom v prostor ipd. Sociološke razlage potrjujejo, da pros¬ torskih problemov večinoma ni mogoče zaobjeti in obravnavati celostno, zatorej je potrebna “smiselna selekcija problemov” (str. 10). Slednji sledi poglobljena sociolo¬ ška analiza, ki jo skušajo v zadnjem času nadomeščati raznovrstni, a pogosto površni prijemi odnosov z javnostmi, ki ne temeljijo na celostnem razumevanju družbenega konteksta, katerega del je planersko delova¬ nje. Da bi sociologija dosegla večjo popular¬ nost, ne pa tudi populističnosti, mora dose¬ či obzorje vsakdanjega življenja, kar je že pred časom napovedala Schutzcva fenome¬ nologija in obravnave na ravni individualne¬ ga v vsakdanjem življenju. Z vidika prostor¬ skega planiranja je obetajoč pristop sociolo¬ gija vsakdanjega življenja, ki z združeva¬ njem vsakdanjega in abstraktnega na novo oživlja in legitimira zdravorazumsko logiko - v moderni sociologiji pogosto zavračano kot banalno in/ ali banalizirajočo. Postmoderni premik zornega kota v teo¬ retskem razvoju ne pomeni, da je minil čas “velikih tem”, temveč, da se je spremenila opazovalna optika. Teme, kot so socialno razslojevanje, neenakost, prostorska segre¬ gacija so še vedno (ali pa vse bolj?) aktualne, implicirajo pa problem interpretativne nemoči klasičnih socioloških teorij. Če je bilo v modernih, manj kompleksnih sistemih družbeno mogoče opisovati s pov¬ prečji oziroma prevladujočimi večinskimi trendi, je v postmodernem stanju razdrob¬ ljenosti družbenega delovanja in institucij večinska logika nezadostna. V takšnem sta¬ nju namreč ni mogoče prepoznavati ene same referenčne točke, torej “realne večin- skosti” (str. 13), zatorej se na podlagi t.i. manjšinske družbe uveljavljajo vse občutlji¬ vejši instrumenti in opazovanja. V začetku devetdesetih se je pojavil koncept socialne izključenosti, ki je na podlagi prostorske logike (bližine/ oddaljenosti od družbeno- središčnih položajev) proučeval nove poja¬ ve revščine, socialnega izključevanja in nastajanja novih marginalnih skupin ter obravnaval socialne politike in vprašanja socialnih pravic, socialnega državljanstva. lina od osrednjih tez recenziranega bese¬ dila je, da je vključevanje sociologije v sistem prostorskega urejanja in načrtovanja vzajemno koristno. To potrjuje predpostav¬ ka, da prostor ni/ne more biti disciplinarno zamejen, s čimer je povezana tudi odprtost sistema urejanja in načrtovanja prostora, ki privede do hotenih in neželenih posledic, tudi ne-prostorskega značaja. Fizični pros¬ tor vselej predstavlja družbeno kategorijo, zaradi česar je uspešnost in učinkovitost prostorskega planiranja odvisna od družbe¬ ne konstruiranosti realnosti. Zato se sistem urejanja in načrtovanja prostora znajde v zagati zaradi splošnega nizkega ugleda državne avtoritete, kar je sicer ena od osred¬ njih značilnosti postmodernih družb. Znotraj tako zasnovane epistemologije družbenih ved prevladujeta dva pristopa: 1- naturalistični, kjer gre za obravnavanje fizič¬ nega prostora kot klasičnega raziskovalnega predmeta, ki ga je mogoče meriti; 2- kon¬ struktivistični pristop, ki upošteva kognitiv¬ no posredovanost in percepcijo fizičnega prostora in od tu izvirajoče številne različice obravnav prostora. Sociologija je nepogrešljiva pri strukturi¬ ranju problemov oz. “določanju problem¬ skih prioritet v konkretnem družbenem okolju” (str. 18). To je osnova selektivnega TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 delovanja, saj je uspešnost tovrstnih razisko¬ valnih projektov pogosto povezana s kako¬ vostjo strukturiranja (raziskovalnega) polja, problema. Pojavljajo se t.i. napake tretje vrste, ko zaradi pomanjkljive, nekakovostne komunikacije med naročnikom in izvajal¬ cem pride do tega, da raziskovalec pravilno reši napačno zastavljen problem. Ključna za izogibanje tovrstnim težavam je ustrezna komunikacija med naročnikom in izvajalcem, ki jo otežujejo različni dejav¬ niki, kot so npr. zatekanje v formalistični diskurz zaradi tekmovalnosti med strokami, nejasno porazdeljene vloge (in obveznosti) ter prepad med različnimi diskurzi. Slednje lahko omili ali razreši “skupno razpravljalno polje” (str. 19), do katerega privede prevaja¬ nje in usklajevanje specialističnih diskurzov vpletenih strani, pri čemer sta izpostavljeni predvsem dve, pogosto nasproti si stoječi skupini: tehnično-prostorska in družbeno- neprostorska stroka. Ti morata najprej dose¬ či soglasje o tem, da je medsistemsko preže- manje kot spoznavanje, sporazumevanje in usklajevanje v obojestranskem interesu. Drugo poglavje obravnava razmerje med naraščajočo družbeno kompleksnostjo in problemom upadanja legitimnosti formali¬ ziranih družbenih podsistemov, ki so se izoblikovali skozi modernizacijo, in med katere sodi tudi od upravljalskega sistema osamosvojen in specializiran sistem pros¬ torskega planiranja. Ker slednji, tudi zaradi svoje formalistične narave, spregleduje raz¬ novrstnost prostorskih pomenov in rab, potrebuje dodatno podporo; v ne povsem moderniziranih družbah zato, ker je prisi¬ ljen tekmovati z neformalno logiko; v druž¬ bah na prehodu v postmoderno pa zato, ker je načeta prepričljivost (legitimnost) formal- no-sistemskih pristopov. Konkretno se pro¬ blemi zaostrijo na točki, ko se sicer strokov¬ ni, a parcialni pristop preveč razlikuje od uveljavljenih, integralnih ideoloških zdravo¬ razumskih interpretacij in pomenov. Rizič¬ ne družbe so se morale soočiti z dvema pro¬ cesoma; na eni strani je naraščajoča reflek- sivnost privedla do dezinstitucionalizacije, decentralizacije, odpiranja odločevalskih postopkov in s tem do vse večje individuali¬ zacije individualnih in kolektivnih akterjev. Na drugi strani pa smo se znašli v nekakšni “krizi smisla”, ko taisti procesi načenjajo samoumevnost delovanja družb, in ko upa¬ danje preglednosti otežuje predvidevanje povsem vsakdanjih “rutin”. To spoznanje je ključnega pomena tudi za prostorske planerje, saj razvoj prostora predpostavlja tako cilje kot sposobnost raci¬ onalnega usmerjanja akterjev in virov za dosego ciljev. Ker je treba upoštevati utopič¬ ne vidike formalnega načrta, ki odstopa od predstav načrtovalcev in tistih, ki jih nepo¬ sredno zadeva, je sprejemljiva Wallersteino- va teza o tem, da odpiranje formalnih siste¬ mov in procedur do točke, ko lahko obdela fantazijsko-utopične prostorske predstave, poveča legitimnost sistema prostorskega planiranja. Prostorski planerji so hkrati stro¬ kovnjaki za prostor in čas, saj prostorsko planiranje ureja rabo prostora v prihodno¬ sti. Poznavanje časa kot dinamičnega odno¬ sa med strukturo in delovanjem pa je ima¬ nentno sociološka tema. V poglavju Prostorsko načrtovanje v “tran¬ ziciji” se avtor uvodoma loti vpliva pogosto nekritičnega zaupanja v (samo)regulativno moč trga, ki so mu, zlasti v t.i. tranzicijskih državah, vse prepogosto podrejeni javni/ skupni interesi. Ključno vprašanje prostor¬ skega planiranja je, kako ob nenaklonjeno¬ sti kolektivnemu zagotoviti več podpore načrtovanju. To je povezano z legitimnostjo državnih institucij, ki se soočajo z upada¬ njem zaupanja, kar je deloma posledica pre¬ velike sistemske diferenciacije in vse slabo¬ tnejše koordinacije med specializiranimi podsistemi. Zmanjšana učinkovitost držav¬ nih institucij je odločilno prispevala h kre¬ pitvi moči t.i. nevladnih organizacij, ki so zaradi svoje fleksibilnosti sposobne hitreje prepoznati in bolje zastopati interese druž¬ benih skupin v postmodernih družbah. Zato se je sistem prostorskega planiranja znašel v legitimitetni krizi in v krizi učinko¬ vitosti. Za moderne družbe značilen klasič¬ ni vseobsežni sistem planiranja ne more ustrezno odgovoriti na potrebe postmoder¬ ne razsrediščenc in dehierarhične družbe, v Sloveniji pa situacijo zapleta tudi tranzicijski problem razmejitve nacionalnih, regional¬ nih in lokalnih pristojnosti. Omenjeni razlogi so botrovali ponovni oživitvi podpore (prostorskemu) načrtova- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 nju. To naj bi pomagalo obvladovati nered in anarhijo ter blažiti negativne učinke ncoliberalne ekonomije. Namesto vseob- sežnega je /.a “postmoderno stanje” primer¬ nejše strateško načrtovanje, katerega naloga je predvsem usklajevati interese različnih akterjev ter omogočati sodelovanje in part¬ nerske odnose pri skupnem snovanju stra¬ tegij, politik in načrtov; je v vlogi “posredni¬ ka in koordinatorja”, ne pa narekovalca izvr¬ šenih dejstev/ načrtov. V uvodu drugega dela knjige se Drago Kos sprašuje, ali je mogoče v razmerah postmoderne razdrobljenosti oblikovati model vključevanja socioloških analitskih postopkov v neposredno prakso načrtova¬ nja in urejanja prostora. Takšnega modela sicer ne ponudi, se pa zavzame za “skupna interdisciplinarna teoretična in praktična prizadevanja” (str. 57), ki naj po možnosti odgovorijo na zgornje vprašanje. V tem delu je predstavljen širok in raznovrsten nabor analitskih postopkov, med njimi tudi takšni, ki pri nas še niso uveljavljeni v prak¬ si, vendar sodijo v strokovni repertoar pros¬ torskega planiranja. To so presoje družbe¬ nih vplivov (PDV), analiza politik in diskur- zivna analiza ter raziskovanje javnega mne¬ nja kot najznačilnejša sociološka metoda. Metodologija PDV se je razvila na prese¬ čišču sociologije, politologije, demografije in sorodnih ved. So nekakšen “družboslov¬ ni” komplement presojam vplivov na narav¬ no okolje (PVO), vendar se v nasprotju od slednjih niso uveljavile kot obvezni sestavni del analiz posledic večjih posegov v prostor. PVO kažejo na objektivne učinke fizičnega posega v geosferi in biosferi, PDV pa naj bi prepoznavale predvsem “subjektivne” druž¬ bene percepcije le-teh. V zadnjem delu je priloga s kvalitativno analizo konkretnega primera iskanja pri¬ merne lokacije za odlagališče nizko in sred¬ nje radioaktivnih odpadkov, ki temelji na nestandardiziranih intervjujih in diskurziv- nih analizi izjav neposredno vpletenih. Iz zgornjega lahko na kratko izluščimo nekaj posamičnih kvalitet, ki odlikujejo besedilo v celoti. Avtorju je uspelo prevesti abstraktne sociološke koncepte in prostor¬ skim strokam težko razumljiv specialistični jezik v “skupno razpravljalno polje”, prav tako je na nekaterih točkah jasno argumen¬ tirana uporabnost sociološke teorije pri prostorskem planiranju. Knjiga je nesporno pomemben prispevek za obe področji: za prostorsko sociologijo, ker skuša prestopiti abstraktnost in apriorno disciplinarno izoli¬ ranost, za prostorske stroke pa zato, ker uspešno utemelji potrebo po njihovem odpiranju in dovzetnosti za sociološka spo¬ znanja, in sicer ne šele v “kriznih” situacijah, temveč prek npr. strateškega načrtovanja že v izhodiščnih pripravah prostorskih pose- gov. Alenka KRAŠOVEC Danica Fink-Hafncr Politične stranke Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 2001, str. 285, 4.340,00 SIT (ISBN: 961-235-0787) Knjiga Danice Fink-Hafner je osredotoče¬ na na preučevanje ključnega dejavnika sodobnega vladanja, pogosto sinonima za moderno družbo in moderno politiko ozi¬ roma na, kot je menil Weber, “otroke demo¬ kracije” - politične stranke. “Politične stran¬ ke” so vse od knjige Albina Ogrisa iz leta 1926 edino tako obsežno in vseobsegajoče delo o strankah v Sloveniji. Povod za podro¬ bnejše preučevanje strank je bilo dejstvo, da prehoda v demokracijo, s katerim se je Slovenija soočila konec 80. let 20. stoletja, ni mogoče izpeljati brez strank. Stranke so namreč osrednji igralci tega procesa, ki lahko s svojim odločanjem pomembno vpli¬ vajo na potek in tudi uspeh prehoda v demokracijo. Knjiga je razdeljena v pet delov, pri čemer so štirje deli namenjeni strankam na slovenskih (jugoslovanskih) tleh. Prvi del knjige je posvečen razlagi najpo¬ membnejših politoloških pojmov in teorij. Tako se že na začetku soočimo z dejstvom, da ni enotne opredelitve pojma “politična stranka”, saj so opredelitve zgodovinsko in kulturno pogojene. Ob tem avtorica kritič¬ no izpostavi, da je ob vseh opredelitvah in teorijah o strankah vidna obremenjenost večine politologov z evropocentričnimi, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 celo zahodnoevropocentričnimi pogledi. Kritika evropocentrizma je izpostavljena zlasti pri predstavitvi različnih teorij o nastanku in razvoju strank (institucionalni, krizni, modernizacijski in organizacijski), s pomočjo katerih skuša v nadaljevanju knji¬ ge razložiti tudi nastanek in razvoj strank v Sloveniji oziroma Jugoslaviji ter njihovem doprinosu h kompletnejšemu razumevanju nastanka in razvoja strank. Ob tej temi se avtorica namreč dotakne nastanka in razvo¬ ja strank v tretjem svetu in na Japonskem. Pri tem ugotovi, da evropocentrični modeli v teh primerih dejansko nimajo pojasnjeval¬ ne moči. lino izmed pomembnih področij v pre¬ učevanju strank je izpostavitev razlik med strankami in podobnimi političnimi feno¬ meni, predvsem interesnimi skupinami in (novimi) družbenimi gibanji. Danica Fink- Hafner natančno in analitično predstavi raz¬ like med omenjenimi političnimi fenomeni, ki v politični praksi pogosto stopajo v vza¬ jemno instrumentalen odnos. V prvem delu knjige avtorica predstavi tudi vprašanje raz¬ merja med strankami in demokracijo. Ob tem izpostavi nekatere kritične komentarje, ki so na stranke prihajali z levega, skrajno levega in konec 20. stoletja tudi s skrajno desnega ideološkega pola. Značilni kritični komentarji, ki so včasih zahtevali celo odpravo strank, so npr. bili: stranke so egoi¬ stične; stranke so dejavnik negacije demo¬ kracije, saj omejujejo dejavnost državljanov zgolj na volitve; stranke so “vojaške organi¬ zacije”... Da so stranke v določenih pogojih in časovnem okviru res lahko “vojaške orga¬ nizacije” vidimo, ko Fink-Hafnerjeva pred¬ stavi različne vrste in tipe strank, ki so se razvili skozi čas. Z organizacijskega vidika predstavi stranke caucusa, branžne stranke, celice in milice; z vidika selekcije članstva predstavi kadrovske in množične stranke; z vidika razmerja stranke do socialne struktu¬ re nas sooči z razrednimi in “catch-all” (ljud¬ skimi) strankami; glede na vlogo članov- posameznikov v strankah so te razdeljene na stranke individualne reprezentacije, stranke (demokratične) integracije in stran¬ ke totalne integracije. Za konec ilustrira zgo¬ dovinski premik strank od državljanov k državi, pri čemer to poveže z nastankom dveh tipov strank, značilnih za današnji čas - s kartelnimi in medijskimi strankami. Na podlagi predstavitve vrst in tipov strank nas avtorica prepriča, da so stranke dinamičen zgodovinski pojav, temeljne značilnosti strank in njihov položaj v družbi pa se lahko spreminjajo celo v posameznih državah. Vsekakor se Fink-Hafnerjevi zdi potrebno izpostaviti tudi posebnosti raziskovanja strank v (postsocialističnih državah, saj je mednje sodila tudi Slovenija oziroma Jugoslavija. Tako najprej opozori, da v soci¬ alističnih državah po II. svetovni vojni nc moremo govoriti o sodobnem raziskovanju strank in strankarstva. Vendar pa so vzpo¬ redno s procesi liberalizacije in demokrati¬ zacije (konec 80. in na začetku 90. let) v evropskih (post)socialističnih državah postajali pristopi in metodološki instrumen- tarij preučevanja (nastajanja) strank vse bolj podobni tistim, ki so jih raziskovalci uporab¬ ljali v kapitalističnih kontekstih. Ob tem avtorica kritično ovrednoti doprinos že omenjenih teorij o nastanku in razvoju strank k razlagi o nastanku in razvoju strank v (postsocialističnem evropskem prostoru. Izpostavi pa tudi pomen tranzitoloških teo¬ rij, saj druge teorije niso zmogle pojasniti razlik med demokratizacijskimi procesi v različnih družbah niti napovedati zakonito¬ sti v zagotavljanju dolgoročne uspešnosti teh sprememb. Tranzitološke teorije pa na drugi strani razčlenjujejo in napovedujejo uspešnost demokratičnih prehodov ter vlogo političnih igralcev (tudi strank) v njih. V drugem delu knjige se Danica Fink- Hafner posveti nastanku in razvoju strank na Slovenskem, in sicer od druge polovice 19. stoletja do II. svetovne vojne. Tako ugo¬ tovi, da so v omenjenem obdobju na nasta¬ nek in razvoj strank vplivali različni notranji (modernizacijski) in zunanji dejavniki. Ob tem se še izkaže, da je bilo poleg zunanjih dejavnikov, zlasti v politološko relevantnem pogledu, malo raziskano tudi delovanje slo¬ venskih parlamentarcev, političnih klubov ter njihov razvoj v stranke. Zato procesi, opi¬ sani v zgodovinskih študijah, izrecno kažejo na zunajparlamentarni nastanek prvih slo¬ venskih strank. Več pozornosti je v drugem delu name¬ njeno predstavitvi strank, predstavnic treh TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 najpomembnejših duhovnih družin strank (liberalne, konservativne, socialistične/soci¬ aldemokratske), ki so se oblikovale do konca 19. stoletja. Poleg teh strank so se do konca 20. let 20. stoletja oblikovale še agrar¬ ne, skrajno leve in skrajno desne stranke, tako da se je na Slovenskem v resnici obliko¬ val ideološkopolitični spekter, primerljiv z ideološkopolitičnimi spektri v drugih evropskih državah v istem obdobju. Čeprav je avtoričino preučevanje osredotočeno na stranke, ki so pomembno oblikovale politič¬ ni prostor, s kratko omembo regionalnih in srednješolskih političnih organizacij, ki so občasno popestrile politično dogajanje in prostor, izstopi tudi dejstvo, da smo Slovenci že na začetku 20. stoletja poznali na nek način posebne politične organizaci¬ je, znane v današnjem času. Pod drobnogledom so še družbeni razce¬ pi, ki sta jih identificirala I.ipset in Rokkan (osrčje-obrobje, država-cerkev, mesto-pode- želje, delodajalci-delojemalci). Fink- Hafnerjeva ugotovi, da so se na Slovenskem pogosto oblikovali prepleti omenjenih cepi¬ tev, ki so bili vzrok za nekatere velike poli¬ tične polarizacije, zlasti med liberalnim in katoliško konservativnim taborom. Izrazito kompleksen naj bi bil preplet cepitev pred II. svetovno vojno in med njo, ko je bil pri mobilizaciji občutij ljudi zelo aktiven komu¬ nistični segment slovenske politike. Na koncu je avtorica lepo prikazala, da je posa¬ mezne slovenske stranke v preučevanem obdobju hipotetično moč razvrstiti v vse v prvem delu podrobneje predstavljene vrste in tipe strank. Preučevanje strank v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji v obdobju socializma začne z ugotovitvijo, da od začetka II. svetovne vojne do izteka 80. let ne moremo govoriti o strankah, ki bi delovale v normalnem demo¬ kratičnem okolju in bi tekmovale za oblast po demokratični poti. V slovenskem zor¬ nem kotu je prikazano predvsem dogajanje v Sloveniji kot skoraj neodvisni enoti pre¬ učevanja. Pri obravnavi obdobja med II. sve¬ tovno vojno je izpostavljena zlasti različnost ideološkopolitičnih skupin, družbene cepit¬ ve, organizacijske značilnosti delovanja strank ter primerjava med nasprotnima koa¬ licijama (glede načina delovanja, koaliianja, glede organizacijskih virov...) - narodnoos¬ vobodilnim gibanjem in meščanskimi stran¬ kami. Omenjeni čas pa je raziskovalno zaključen s prikazom oblikovanja enostran¬ skega sistema oziroma zraščanja KP in novonastajajoče države. Dogajanje v jugoslovanskem prostoru Fink-Hafnerjeva obravnava predvsem z vidika procesov, ki so ugodno vplivali na občasno politično pluralizacijo, znotraj posameznih zveznih enot pa so sprožali nastanek strank konec 80. in na začetku 90. let 20. stoletja. Posebna pozornost je name¬ njena dejavnikom politične pluralizacije na ravni zvezne države in oblikovanja nado¬ mestkov strank ter dejavnikom nesočasno- sti in razlik pri vnovičnem vznikanju strank v različnih delih Jugoslavije. Tako je pod drobnogledom tudi vloga nacionalizma kot avtonomnega dejavnika v političnih cepit¬ vah, ki je v jugoslovansko javno življenje vstopil v 80. letih, in sicer prek množičnih medijev, ko so politični tedniki začeli delo¬ vati kot politični igralci. Vsekakor je zanimi¬ va predstavitev posebne vrste strank - jugoslovanskih strank, ki so bile legalizira¬ ne sredi leta 1990 (na zvezni ravni se jih je registriralo 13, bile pa so ustanovljene tudi po posameznih republikah). Avtorica oce¬ njuje, da se te stranke niso uveljavile kot povezovalni dejavnik v obdobju razkroja zvezne države ter so bile le obroben in krat¬ kotrajen pojav. Posebno poglavje znotraj tretjega dela knjige je posvečeno nastanku in razvoju strank v Sloveniji v obdobju tranzicije. Nastanek in razvoj strank, ki je tudi v Sloveniji potekal v več fazah, je posledica zapletenega spleta raznolikih dejavnikov, ki se jih lahko vsaj deloma pojasni z moderni- zacijsko, krizno, organizacijsko in institucio¬ nalno teorijo. Pomembno vlogo pri nastan¬ ku in razvoju strank je odigrala opozicija, ki se je od sredine 70. let do sedaj spreminjala (od (sub)kulturne, prek družbene, do nad¬ zorovane politične opozicije in “sistemske” opozicije do politične opozicije v večstran¬ karskem sistemu). Potrebno pa je poudariti še eno značilnost, preoblikovana politična elita je celo uzakonila večstrankarstvo še znotraj socialistične zvezne jugoslovanske države z enostrankarsko ustavno ureditvijo. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Ugotovila je namreč, da je delitev oblasti z nefundamentalistično opozicijo postal nujen pogoj za njeno preživetje. Ob koncu tretjega dela pa se avtorica zopet ukvarja z družbenimi cepitvami in nji¬ hovim vplivom na strankarski sistem od konca 80. let do sedaj. Tokrat se I.ipsetovim in Rokkanovim cepitvam pridruži še izvirno postsocialistična cepitev komunizem - proti¬ komunizem, ki je v največji meri izražena kot cepitev med novo nastalimi strankami in preoblikovanimi družbenopolitičnimi organizacijami. V četrtem delu je pozornost posvečena političnemu pluralizmu kot dejavniku demokratizacije družbe. Konec 80. let so bila zelo pomembna razmerja med stališči o političnem pluralizmu na štirih ravneh: med državljani Slovenije, v uradnih stališčih foru¬ mov republiških družbenopolitičnih orga¬ nizacij, med funkcionarji ZK in SZDL na lokalnih ravneh organiziranosti, v uradnih stališčih novih, alternativnih in opozicijskih subjektov v Sloveniji. Avtorica je prepričana, da je bila prav prepletenost stališč teh štirih ravni zelo pomembna za vzpostavitev poli¬ tičnega pluralizma, čeprav so bila zaradi specifične ustavne in praktične politične vloge stališča ZK in SZDL ter njunih funkci¬ onarjev najpomembnejša. Fink-Hafncrjeva predstavi rezultate empirične raziskave o njihovih stališčih oziroma spreminjanju le- teh. Na podlagi empiričnih podatkov je izpostavljenih nekaj zanimivih ugotovitev: stališča politične elite so se ob izteku 80. let zelo hitro spreminjala, kljub temu pa je bila monistična politična kultura v njej še zelo zakoreninjena, čeprav je bila do novih druž¬ benih gibanj relativno strpna; ob tem se je izpostavila nepopolna konsistentnost poli¬ tičnih stališč te elite; izkazalo se je, da so bile lokalne politične elite v tem obdobju kon- servativnejše kakor nacionalna politična elita - prve so zagovarjale le notranjo plura¬ lizacijo ZK in SZDL. V zadnjem delu knjige je poudarek na svobodi (političnega) združevanja, ki je kazalnik in dejavnik moderne demokracije ter je tudi nujen, ne pa zadosten predpogoj za delovanje politične opozicije. Uresničevanje svobode združevanja je tesno povezano z uresničevanjem vseh dru¬ gih politično pomembnih pravic. Zelo poučen je zgodovinski pregled ure¬ ditve svobode združevanja. Prva pomemb¬ na omejitev svobode združevanja se je zgo¬ dila že leta 1921 in se je nadaljevala vse do II. svetovne vojne. Na drugi strani pa je sociali¬ stična Jugoslavija razmeroma pozno uvedla sistemsko normativno omejevanje politične opozicije, saj pravno ni bilo sporno, da je bilo delovanje strank tudi po ustavi iz leta 1963 še vedno legalno, čeprav je s to ustavo pojem “politična stranka” izginil iz jugoslo¬ vanske pravne ureditve, večstrankarstvo pa je bilo praktično omejevano že dosti pred tem. V nadaljevanju avtorica prikaže, kako je Slovenija izkoristila dvojnost znotraj usta¬ ve iz leta 1974 (priznavanje človekovih pra¬ vic in svoboščin, skupaj s pravico do svo¬ bodnega združevanja, in izničenje konkret¬ nih ustavnih členov, ki so to omogočali, s temeljnimi načeli) za prehod v večstrankar¬ ski sistem po “zakoniti poti”. Kljub temu pa je dejstvo, da je oblikovanje pravnih norm za urejanje svobode združevanja med pre¬ hodom v demokracijo potekalo v več fazah, ki se jih lahko razdeli v dvoje obdobij. V prvem obdobju spremljamo ukrepe stare politične elite, ki so pripeljali do uveljavitve političnega in strankarskega pluralizma ozi¬ roma do sprejetja Zakona o političnem združevanju decembra 1989. V drugem obdobju pa je pod drobnogledom strankar¬ ska zakonodaja oziroma vsebinska dinamič¬ nost ureditve nekaterih najpomembnejših vidikov v tej zakonodaji od leta 1989 do sedaj (npr. opredelitve strank, njihovih funkcij, notranje ureditve, načinov delova¬ nja, financiranja, pogojev in načinov regi¬ striranja ter omejevanja svobode združeva¬ nja, kazni za kršenje zakonodaje in protiko¬ rupcijska določila). Na podlagi celotne ana¬ lize normativnih rešitev in prakse delovanja strank avtorica ugotavlja, da se slovenske stranke približujejo zahodnoevropskim izkušnjam, zlasti v pogledu normativnega pomika strank od družbe k državi (zakon¬ ska opredelitev financiranja iz državnega proračuna) in v strankarski praksi (delova¬ nje v obliki kartelov strank, ki se otepajo s problemi legitimnosti, zlorab javnih funkcij in s finančnimi aferami). TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 Ob koncu lahko rečemo, da knjiga “Politične stranke” združuje veliko teoretič¬ nega znanja in tudi empiričnih podatkov. Z omenjeno knjigo smo Slovenci dobili obšir¬ no politološko delo, ki nas poučuje o stran¬ kah v Sloveniji ter o procesih, ki so spremlja¬ li oziroma pogojevali nastanek in razvoj strank vse od konca 19. stoletja. Tako se je kopici zgodovinskih knjig, ki preučujejo delovanje strank (zlasti v prvi polovici 20. stoletja), pridružila knjiga, ki omenjeno področje preučuje z drugih, stasioloških in tranzitoloških vidikov. Posebno pohvalo pa si knjiga zasluži tudi zaradi utemeljene kriti¬ ke evropocentrizma v preučevanju strank in opozorila, da nekatera področja politične zgodovine Slovencev niso zadosti preuče¬ na. Mirsad BEGIČ Bruno Httienc Radikalni islamizem Cankarjeva založba, Ljubljana 2000, str. 468, 6.345,00 SIT (ISBN: 961-231-176-5) Po enajstem septembru 2001, teroristič¬ nem napadu na simbola svetovne trgovske in vojaške prevlade Združenih držav Amerike, newyorški World Trade Center in washingtonski Pentagon, je na Zahodu zani¬ manje za islam, islamizem in muslimanski svet na splošno v konjunkturi. Kar je seveda razumljivo, saj velja, da so napad zakrivili islamski skrajneži oz. islamski “fanatiki” in\ali “fundamentalisti”, kot se je takoj po napadu - kasneje pa toliko bolj - hitelo razla¬ gati. Vsekakor pa to na novo porojeno zani¬ manje ni prav vzpodbudno, saj po eni stra¬ ni kaže, da je za spoznavanje Drugega (in islam je za Zahod že od nekdaj Drugi) potreben nasilni in kataklizmični vdor, po drugi strani pa govori o tem, da islama (kot religije, politične ureditve in socialnega fenomena) pravzaprav nikoli nismo pozna¬ li. Hkrati velja seveda pripomniti, da sam proces spoznavanja ni nekaj dovršnega, nekaj dokončnega, kjer bi imeli neko namiš¬ ljeno točko, na kateri bi lahko dejali: zdaj pa ta fenomen poznamo. In še preden se je dodobra polegel prah ter preštelo mrtve v ruševinah, že se je v bran svobodi, demokraciji in zahodnemu načinu življenja oblikovala “protiteroristič¬ na koalicija”, za tarčo so določili obubožani islamistični talibanski režim v Afganistanu in začela “vojna proti terorju”, kakor so voja¬ ško kampanjo - ki ji sedaj že ni videti konca - poimenovali vojaški, politični in medijski voditelji z one strani Atlantika. Preokupirani z maščevanjem (oz. uveljavljanjem pravice kot pravijo glavni protagonisti) pa nimamo niti časa niti volje, kaj šele energije, da bi svet, od koder je priletel napad na ZDA, tudi spoznali. Kar nas upravičeno žalosti, saj kaže, da se iz vsega slabega, kar se je zgodi¬ lo od lanskega septembra, ne bomo kaj prida naučili. Svet ni postal z enajstim sep¬ tembrom, s tistim dnem - in dnevi, ki so mu sledili - se je kvečjemu prelevil. Zato je povsem na mestu knjiga francoske¬ ga profesorja političnih ved Bttiena Radikalni islamizem, ki so jo na prelomu tisočletja založili pri Cankarjevi založbi, litti- ene nas s temeljitim poznavanjem islama, zgodovine islama pa tudi političnega islama popelje skozi črno luknjo tistega, čemur šte¬ vilni evropski (pa tudi širše zahodni) “humanisti” v svoji značilno diskvalifikator- ni in oportuno manihejski maniri pravijo “fanatizem” in ekspanzionizem islama. Ponuja nam konstruktivno/pozitivno bra¬ nje islama, njegove zgodovine in pogloblje¬ no analizo radikalnega islama kot alternativ¬ nega odgovora na izzive in probleme modernega (nekateri bi rekli “globalnega”) sveta. Knjiga je dober primer, kako se lahko pri pisanju o islamu izognemo evropocen- trični perspektivi, ki vse prevečkrat pripelje do več- oziroma manjvrednostne obravnave kulturno-civilizacijskih prostorov, ki so v svojem bistvu samo pogojno primerljivi. Avtor opozarja, da kot marksizem in psiho¬ analiza iščeta in kažeta na globinske vzroke ter vzvode, ki se kažejo v vsakokratni druž¬ beni “nadgradnji”, skuša zgodovina religij razbirati navzočnost transcendentnega in nadzgodovinskega v vsakdanjem življenju. Preučevanje vsakdanjega življenja, nečesa živetega, pa tako ali tako ni usmerjeno k nje¬ govi reprodukciji, ampak prej k nazorni TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 izpostavitvi razkoraka med uradnim (pravo¬ vernim) diskurzom in vsakdanjimi (družbe¬ nimi) praksami. Je že res, da je - kot pravi antropolog Mircea Eliade - “odkritje” neev¬ ropskega Človeka in njegovega univerzuma pomembnejše od proletarske revolucije. Odprto pa ostaja vprašanje, ali smo ga - izklesani in “izprani” od sekularizirane, če ne že laične države - sposobni uzreti (saj velja, da so naši referenčni registri in komu¬ nikacijski kodi drug(ačn)i, “Zahodnjaki” pa smo pod patronatom države tudi globoko ponotranjili shemo javno/zasebno). Ettiene nam pri tem projektu lahko veliko pomaga, saj nam nudi obširen in temeljit vpogled v kozmogonijo, kozmologijo in eshatologijo muslimanskega sveta. Že na začetku nas avtor opozori na kon¬ stitutivno vlogo islama v zgodovini Evrope in judovsko-rimljansko-krščanskega kultur¬ nega prostora ter opozori na mitologije in predstave, ki nam onemogočajo, da bi spo- zna(va)li muslimanski svet. Opozarja tudi, da doslednost zahteva, da podobno kot pri obravnavi domačih, nam bližjih (političnih) dogajanj in socialnih trendov, vztrajamo pri razgrnitvi verskih in političnih dejavnikov in ravnamo tako tudi pri razumevanju in spoznavanju islama. Ettiene seveda prizna¬ va, da je tudi njegov pogled pogled zahod¬ njaka, s to razliko, pravi, da je njega Vzhod že skvaril; poudarja pa tudi, da je konstruk¬ cija vednosti vedno neko vzpostavljanje hegemonije, neke dokse (kar velja toliko bolj, če vzamemo v ozir strukturno vlogo, ki jo v sodobni socialni konstelaciji igra “stro¬ ka”, “strokovnost”, ali figura “strokovnjaka”). Skozi celoten tekst mu gre za razvijanje nekega konsekventnega primerjalnega pogleda, ki je nujen, če želimo razumeti, zakaj pri islamu - pa tudi pri judovstvu ali krščanstvu - sploh gre. Konec koncev je islam neločljiv del skupnega konstitutivne¬ ga debla judovsta in krščanstva, četudi si muslimani pri tem lastijo dovršitev in skleni¬ tev razodetja, ki ga pridigajo “ljudje knjige”, ki po njihovem mnenju niso povsem dojeli logike procesa (muslimani imajo svojo vero za Pečat monoteističnih preroštev), judje in kristjani pa imajo preroka Mohameda za sle¬ parja. Kot pravi fittiene se vsako od treh veli¬ kih monoteističnih verstev, kljub številnim konvergenčnim momentom, zanima le za svojo kronologijo. Je pa v razmerju do svetih, temeljnih bese¬ dil islam bližje judovstvu oziroma protestan¬ tizmu, saj je za muslimana bistveno, da sc posveča samostojnemu študiju verskih spi¬ sov (resda ob opori komentarjev Starih, pa vendarle), pri tem pa je Koran za razliko od Tore prej neustvarjena/neuresničena božja beseda in ne neka zgodovina ljudstva, kot bi lahko dejali za Toro. Islam je v še eni pomembni točki podoben protestantizmu: v odnosu do (posvetne) oblasti, saj poleg pravila, da v veri ni prisile, velja, da musli¬ man ne sme biti pokoren bitju, ki ne uboga Stvarnika, velja pa tudi, da oblast lahko pri nepokornih potepta telo in premoženje, ne more pa poteptati duše: duhovna svoboda lahko soobstaja s civilno podrejenostjo. Seveda pa islam ni monolit (Ettiene je pre¬ učeval predvsem magrebški islam in musli¬ mane Bližnjega vzhoda), kot si vse preveč radi predstavljamo v teh koncih sveta, pri čemer bi lahko poglavitno delitev (četudi ne na nekih teoloških temeljih) potegnili med šiitsko in sunitsko vejo islama. Unitarnost islama pa se nam kljub njegovim družbeno, zgodovinsko ali geografsko plu¬ ralnim trajektorijem kaže predvsem v strem¬ ljenju k enotnosti muslimanskega sveta (ki izvira iz edinstvenosti boga), ali kot pravi sam Ettiene (str. 35) “srečal sem mnogo muslimanov, ki so trdili, da je islam le eden, nisem pa srečal niti enega muslimana, ki bi bil podoben drugemu.” Četudi verskih predstav ni mogoče zvesti na družbene, psihološke ali racionalne funkcije, saj religioznega dejstva v čistem stanju ni, pa lahko v vsakem religioznem sistemu in praksah (v znakih, simbolih, obredih) njegovih vernic in vernikov razkri¬ vamo možne (in množične) pomene, ki jih subjekti religije skozi religiozno prakso (vede ali nevede, zavestno ali nezavedno) vzpostavljajo in izpostavljajo. Ettiene v izogib sicer že preseženemu redukcioniz- mu vseh oblik (saj načeloma noben vidik vere ni iluzoren ali drugoten) predlaga, da religiozne smisle iščemo znotraj zgodovine človeškega duha. Za kaj takega pa je nujna vsaj minimalna definicija “religije”: avtor predlaga, da religijo definiramo kot sistem TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 verovanj in praks v razmerju do svetega, ki proizvajajo družbena ravnanja in v skup¬ nost združujejo posameznike in posamez¬ nice, ki so ji privrženi. Obenem ne smemo pozabiti, da med doslednim ateistom in pra¬ vim vernikom obstaja cela paleta odtenkov bolj ali manj verujočih/vernih ljudi, ali pa neupravičeno domnevati, da je Religija stvar pred- oziroma nemodernih (homogenih in tradicionalnih) družb, v nasprotju od Ideologij, ki naj bi organizirale, razlagale in “živele” v (post)modernih, tehnološko naprednih oziroma t.i. odčaranih družbah. “Religijo, božanski lik, mit ali obred namreč lahko zares dojamemo le, če razkri¬ jemo ideološki sistem, ki se skriva v družbe¬ nih in verskih ustanovah,” pravi Httiene (str. 18), ker pa v muslimanskem svetu ne vzdrži delitev med politiko in religijo (državo in vero), kakršno smo oblikovali v tukajšnji tra¬ diciji, je iskanje političnih momentov v islamskem svetu na prvi pogled otežkoče- no. Kot da muslimani niso izdelali neke kri¬ tike družbene vloge religije. A vseeno lahko to politično dimenzijo družbenega v islamu enostavno razberemo, še posebej, če smo pripravljeni delanje politike razumeti kot izdelovanje in uveljavljanje semiotičnih sistemov (reprezentacij empirično realne¬ ga) s pomočjo in na podlagi v kulturnem prostoru že prisotnih/obstoječih transce- dence, mita ali simbola. Etticna zanima predvsem radikalni arab¬ ski islamizem (sam islam je sicer prežet z arabskostjo, momentom, ki ga mnogi tudi obtožujejo za konservativizem in totalitari¬ zem muslimanskega sveta), ki je kljub svoji mnogoterosti nekakšno ideološko okostje, ki muslimanskemu svetu omogoča prilasti¬ tev političnega - na tam edini možni način - prek religije: radikalni islam se kaže kot rešilna bilka tako za žrtve odčaranja sveta kot tudi za žrtve politične in/ali ekonomske represije. Httiene razume radikalnost na več načinov: razume jo kot politično radikal¬ nost, kot umevanje in uresničevanje neke doktrine iz korenin oziroma iz temelja, pa tudi v pomenih, ki jih s seboj nosi “radikal¬ no” v arabskem jeziku: kot učinkovitost in zdravilno sredstvo, kot radikalno rešitev in ukrep, kot preizkus avtentičnosti in kot tisto poslednje. Islam kot religija je že sam po sebi “militanten”: vsak musliman je borec za vero in vsak musliman je prozelit (pri tem puščamo odprto, v kolikšni meri sta “mili¬ tantni” drugi dve veliki monotcistični ver¬ stvi). Zaradi umanjkanja modernizacije in sekularizacije, ki jo modernizacija s seboj prinaša, je islam še vedno omnipotenten instrument mobilizacije, radikalni islami¬ zem pa je uspešen toliko bolj, saj jadra na valovih ideološkega korpusa, ki so ga (pred njim) izrabljali/instrumentalizirali tako mus¬ limanski nacionalisti, reformisti kot tudi modernisti. Radikalni islam le ponovno (seveda radikalneje) bere isto enkratno voli- lo-program, ki so ga pred njimi uporabljali drugi. S tem skušajo predrugačiti “gnoseo- loški red” stvari (po Durkhcimu), obstoječi red/hegemonijo/simbolno oblast, ki izvira iz istovrstnega dojetja reda sveta. Novost, ki jo za Ettiena predstavlja radikalni islami¬ zem, je sledeča: “vladani živijo svoj upor proti vladajočemu sistemu v edinem refe¬ renčnem okviru vladajoče legitimnosti” (str. 31). Islamizem razpira vladajočo hegemoni¬ jo tam, kjer je sama nedosledna, prekratka, lahko bi si dovolili reči, da je “bolj papeški od papeža” in pri tem uspešen, saj radikalni islamisti ponovno odpirajo doktrinarno raz¬ pravo o resnični naravi države. Četudi teologije ne priznavajo/podpirajo razrednega boja kot takega, pa je vloga duhovnikov kot strokovnjakov za verska vprašanja, torej kot (ideoloških) referenc tako na strani vladajočih kot tudi na strani ponižanih in razžaljenih, bistvena. Razumevanje vloge duhovnika pa je tudi eden od osnovnih elementov razhajanj med suniti in šiiti, kjer bi sunizem lahko razume¬ li kot “ljudi tradicije in skupnosti” oziroma “ljudi soglasja”, šiizem pa kot ločino, stranko nenehnega upora proti krivici, ki se je zgo¬ dila Alijevim naslednikom. Šiite in sunite loči tudi ezoterično oziroma eksoterično branje in interpretiranje vere, pa tudi različ¬ no razumevanje politike (obstaja ostra raz¬ delitev med imamatom in kalifatom kot dvema oblikama vodenja muslimanske skupnosti): sunizem priznava le prerokovo posvetno dediščino in njegovo nadaljevanje v kalifu, medtem ko šiiti zagovarjajo tudi kozmično, svečeniško funkcijo imarna- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 duhovnega voditelja, ki ga ljudje niti ne morejo izbrati/določiti. Kttiene skozi delo opozarja na drugačno koncepcijo zgodovine, ki jo goji musliman¬ ski svet, predstavi koncept dave (poziva), po kateri je vsak vernik poklican k uresničeva¬ nju vere in njenih načel pravičnosti, če le teh ne uresničujejo bolj poklicani. Pokaže nam hermenevtiko korana, predvsem pa politič¬ no zgodovino in razvoj razumevanja ter uveljavljanja islama (znotraj države in tudi širše). Nakaže inherentne nastavke za islam¬ ski ekspanzionizem/univerzalizem in različ¬ na gibanja ter vidne osebe, ki so skozi nasprotovanje hinavščini in nedoslednosti vladajočih elit v različnih družbah poskrbe¬ li za preživetje umme (kot skupnosti vseh vernih). Največja vrednost knjige pa je v tem, da nazorno pokaže meje in paradokse, ob katere so trčili tisti, ki so vero instrumen- talizirali za druge (recimo jim posvetne) cilje. Islamisti namreč ponujajo drugačno branje zgodovine, s preizpraševanjem sve¬ tovnega reda in prevlade Zahoda so prišli do odgovora, da je podrazvitost njihovih skupnosti proizvod Zahoda in njegovega posnemanja v islamskih državah, kot rešitev te zagate pa predlagajo vrnitev h koreninam islama, k idealni državi prvih štirih kalifov. Namesto sekularizirane religije v “moderni” državi islamski radikalci ponujajo sakralizi- rano državo, usmerjeno k egalitarizmu na podlagi posvetovanja v šuri, kar seveda ne pomeni parlamentarne demokracije zahod¬ nega tipa. Apokalipsa kot dovršitev razodet¬ ja (vseh treh monoteističnih verstvih) pa se kaže kot perverzno zanikanje življenja: bolj ko je situacija katastrofična, bližje je božje kraljestvo. Kljub vsemu pa je njihov cilj zelo tuzemski in vpliva na življenje onkraj “njiho¬ vih” kraljestev. Knjiga prinaša še obširen slovarček bistvenih in uporabljenih arabskih izrazov, prepis univerzalne islamske deklaracije o človekovih pravicah, pa tudi številne pre¬ glednice o gibanjih, razprostranjenosti in sestavi muslimanskega prebivalstva ter povezanosti med različnimi radikalnimi gibanji. Kot vsako pravo branje nam ponuja namige in subverzivne odgovore, ki napotu- jejo naprej, ne pa dokončnih resnic. Kot pred koncem ponovi avtor, ki želi islam pri¬ bližati zahodno-krščanskemu kulturno-civi- lizacijskemu miljeju, mogoče res ni velike razlike med delavcem v tovarni orožja neke zahodne države, ki proizvaja večtonske vodene bombe, ali finančnim strokovnja¬ kom, zaposlenim v globalni korporaciji, ter muslimanskimi kamikazami, ki se s potni¬ škim letalom zaletijo v nebotičnik ali s tovor¬ njakom polnim razstreliva parkirajo pred poslopje, ki jim simbolizira prevlado Zahoda. Tomaž KAŠTRUN Maurice Blanchot Blanchotovi obrazi Koda, Ljubljana 2001, str. 263, 4.450,00 SIT (ISBN: 961-6356-41-0) Zgodnejša definicija postmodernega epi- stema Ihaba Hassana se je napajala delno iz eksistencialističnih avtorjev, v večji meri pa naslanjala in črpala svoje gradnike iz avant¬ gardnih gibanj. Blanchot je bil eden od gradnikov Hassanove ideje o literarnem postmodernizmu. Njegov postmodernizem je, značilno, obremenjen s preteklostjo. Svojo izvirno noto pa išče v soju ognjevitih izzivov - podoben je predvsem evropskemu mikrokozmosu - ki jih skoraj ni mogoče pre¬ zreti. Četudi je spomin večen in je takšno obdobje stvar težje predstave o dolgoročni družbeni amneziji, je - pa čeprav dostikrat nasprotujujoče - obvezna podlaga trenutne paradigme. Zato je svojo paradigmo Blanchot gradil z nekaterimi modernistični¬ mi idejami in družbenimi obolenji, polnimi prvinskih fikcij. Fundamentalnost pisane besede in instanca avtoritete sta le dva problema, ki stopita v ospredje v knjigi Blanchotovi obra¬ zi. Poleg teh problemov, pa si zelo prizade¬ va s kritičnim diskurzom ovrednotiti vpraša¬ nje avtorja kot dejavnika per se, se identifi¬ cirati z jezikovnim pragmatizmom, literarno transgresijo, heglijansko dialektiko ter števil¬ nimi drugimi ključnimi problemi, ki jih je razvijal v svojih življenjskih delih. “Blanchotovi obrazi” so na slovenskih tleh torej “magnum opus” reprezentativno delo, TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 nam dokaj nepoznanega francoskega misle¬ ca. Najprej je uspel kot prozaist že v zgod¬ njih 30. letih prejšnjega stoletja, nato pa ga je bližnje srečanje s smrtjo med nemško okupacijo zaznamovalo z začaranim kro¬ gom uporništva, ujetništva, smrti, izgnan¬ stva, norosti, kritičnosti in revolucionarnost. Hkrati so bili to tudi razlogi za njegovo rela¬ tivno uspešnost v filozofiji, čeprav je bil vsaj nekje do sredine 70. let kot avtor “v senci”. Po koncu druge svetovne vojne so njegova dela močno eksistencialistična, vendar pa njegovo fragmentarno pisanje ni vzdržalo napora in skrajnosti meja eksistencialistične filozofije, racionalnosti in moči. Zato mu je začetek 60. let prejšnjega stoletja prinesel novi status. Njegovo pisanje je bilo močno pod vplivom imanentne skupine franco¬ skih strukturalistov Derridaja, Barthesa, Foucaulta ter kasneje tudi dvojice Deleuze in Guattari. Pa vendar je bil v vsej svoji drži - kot skriti pisatelj nepoznan širši publiki, kot sugestija bralcu, da se lahko svobodneje identificira s svojimi lastnimi idejami - pred¬ vsem intelektualec, zagret za sistematično raziskovanje odnosa jezika in njegovega pomena. Topografija Blanchotovih del je, hvalabo- gu, danes že presežena z idejo o njegovem institucionalnem poslanstvu kot pisatelju. Zato si avtor dovoli genezo svoje lastne lite¬ rarne prakse in prikaza historičnega ozadja. Pa naj si bo to čisto na ravni simbolne zazna¬ ve pisanega teksta ali premagovanje lastne vokacije, ki počasi resignira v ne-literarne reference; Blanchot si ne dovoli nekakšne moralne aktualizacije po družbenih bolez¬ nih. Prej si želi doseči tisto raven literature, ki ne bi bila vključena v trenutno stanje jezi¬ ka in bi iskala vprašanja v lastnih usedlinah izkušenj. Zato tudi svojega kozmosa ne zrca¬ li na drobnih življenjskih anekdotah, pač pa počiva na silovitem in emblematičnem mestu neutopljivih izkušenj, polnih brazgo¬ tin. Pa čeprav sem bil kot ljubitelj Blanchota nad izborom esejev v reprezentativnem slo¬ venskem prevodu prej razočaran kot zado¬ voljen. Navkljub dejstvu, da so že leta 1988 (letnik VII, št. 69/70 in št. 73/74) in leta 2001 (letnik XX, št. 228-229) v Novi reviji prevaja¬ li Blanchotova prepoznavnejša dela, se s knjigo “Blanchotovi obrazi” v slovenskem prostoru tako rekoč ne pojavi kaj dosti. Okusimo lahko njegovo literarno razmišlja¬ nje, dotaknemo se prepovedanih meja eksi¬ stencialistične filzofije, kanček strukturaliz¬ ma in nazadnje tudi nekaj pristnih življenj¬ skih kapric. Pa vendar s knjigo ni mogoče prikazati Blanchota ne kot prvega ne kot drugega, morda le kot tretjega. Seveda v tem primeru ne kritiziram njegovih esejev ali tiste, ki želijo biti postmoderni in jih človek lahko že bere kot Uliksesa, niti ne kritiziram osebe, ki je naredila izbor. Enostavno gre za kalejdoskop kritičnih del, zbranih pod enim pokrovom, ki nas vodijo v - morda že malce zavajajoče - verovanje o radikalnem negati¬ vizmu. Predvsem tam, kjer Blanchot široko- ustno opisuje različna stanja drugih av¬ torjev, v opisih vidimo subverzivne rešitve njegove razmišljanja. Jeziku dodaja tisto subtilnost, ki zavaja in sprevrača pomanjklji¬ vosti pred sodiščem lastnih kriterijev. Ni cinik, ni pisatelj, ni filozof, je prerok. Institucionalizacija subjektivnosti je bila zanj pač rešitev pred naravo kolektivizma; morda privilegij, v katerega se je zatekel in utemeljil svojo zapuščino, ki uteleša njego¬ vo nikoli identificirajočo se ideologijo. Vendar pa je za prvo srečanje s tem avto¬ rjem knjiga vsekakor opremljena s paketom primernih esejev, ki - kot pot skozi gozdove - popelje bralca v sorodstvene teme in ugledne pisatelje, pri katerih je Blanchot nabiral sadeže. Eno takih je vsekakor razu¬ mevanje Kafke - v eseju Branje Kafke -, mimo katerega ne moremo, ne da bi pomis¬ lili na Becketta ali na Joycea, s katerima avtor ponovno in ponovno koketira, kot da bi se z namišljenima prijateljema pogovar¬ jal. Ni nič čudno, če potem ta esej, in tudi ostali, spominjajo na skupaj zlepljene kola¬ že. Pa recimo, hipotetično, da je Kafka kult¬ na oseba skoraj v vseh humanističnih študi¬ jah, je esej Baudelairov poraz ponovno nekakšen namišljeni dialog s Sartrom. Preko provokativnega Sartra, Blanchot najde nekakšne vsakodnevne beležke in jih v tekstu malodane implementira, povsod tam, kjer se mu primeri. Takšno empirično ponazorjevanje - delirij osebnega življenje¬ pisa - se zastavlja na bogoskrunski izjemno¬ sti, ki je bila značilna za Baudelairjev opus. Pa vendar ga preganja misel, da ta dekadent- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 ni pesnik ni bil ustrezen niti po estetskem idealu niti po obliki formi mentis. Drastično združevanje idej, katarzično očiščevanje - glede na kulturno izročilo - je inovativno vse¬ kakor tam, kjer poizkuša razkrojiti stereotip- ske predstave simbolnih mrež. Razbijanje že davno mumificiranega tradicijskega obrazca, to izpelje to v esejih tretjega/zadnjega sklopa. Kot vrh ledene gore - sveta brez varnosti - napada Nietzscheja, Pascala ter Simono Wcil. Vsi trije eseji so kot dodatek k nekaterim nerazrešljivim problemom, ki so bili izrisani kot predstava usode številnih generacij. Tokrat vsekakor bolj metodološko zbrano kritizira - singularno gledano - bistvo filozofi¬ je, liriko njihovih jezikov, venomer pa ga pre¬ ganja misel na tišino. Kot apokaliptični jez¬ dec s prevelikim moralnim mačkom se spra¬ šuje smisel avtorstva: “ali je boljše, da jaz povem, ali je boljše, če ostanejo stvari nezapi¬ sane.” Takšno ontologijo človeške volje kri¬ stalizira v eseju Na Nietzschejevi strani. Navsezadnje, a nič manj pomembnejše, pa se v eseju Simone Weil in gotovost dotika pro¬ blema razočaranja ideologij, predvsem tiste, ki je Weilovi najbolj podobna; v odnosu do krščanske logike Boga. Navkljub temu Blanchot z dobro mero gravitacije drži Weilovo pod nadzorom, da ne bi preveliko dvomila. Če je naloga Blanchota, da ostane “buden”, medtem ko slehernik živi v snu, trka njegovo zadovoljstvo ob lastno predanost realnemu življenju. Občutek nadvlade nad opisovanim subjektom da vedeti, da ne išče zadovoljstva v pisanju, pač pa ga najde v posledičnem bra¬ nju. Zaradi tako bridkega pristopa do besedi¬ la kot celote, nenehno tlači v ozadje ustvarjal¬ čevo funkcijo, kar rezultira prav v tem, da poudarja na množico opomb, ki jih original¬ ni avtor dopušča v tekstu, in ki služijo za demistifikacijo posameznika. Vendar se zara¬ di tega, ker življenje piše mnogo bolj fanta¬ stične zgodbe od tistih, ki si jih more izmisli¬ ti človeška fantazija (Laseh), Blanchot obrača okoli samega sebe, kjer išče mejo med življe¬ njem in zgodbo. Njegova budnost se mesto¬ ma sestopi v bolečino, saj že sama fikcija nasilno vstopa v njegovo in bralčevo [hkrati tudi Blanchotovoj življenje. Knjiga je tako ena sama strast, skoraj neskončni tekst: poglabljanje v pisanje do te mere, da bralec že začne iskati mejo med imi¬ tacijo in originalom. Obrazi so tako metafore za pisateljevo mnogoterno življenje, zgošče¬ no tudi na ponavljajoča sc mesta, podprta s spektakularnimi učinki, ki so nedvomno neprizanesljivo direktni, povsem sproščena pisava pa enkrat pisatelja, drugič filozofa vznemirja zaradi ambivalence poželjivosti po “temni strani” diskurza. Mnogotero življenje so osebe, so praskanke, kjer se podobe zara¬ di praskanj mešajo, on pa jih elegantno vnaša v temelje književnosti. Piše iz elemen¬ tarne radoživosti, ki mu predstavlja osnovno moč avtoritete, vendar ni zato nič manj pre¬ sunjena spričo tišine, zaradi katere tudi sam Blanchot ne more nič. Niti je oživljati niti je semantično premikati v potlačeno hrepene¬ nje. Gregor STARC Roman Vodeb Subjekt v ideologiji (športa) Fit, Trbovlje 2002, str. 158, 3.255 SIT (ISBN: 961-90852-2-1) V predgovoru svoje tretje knjige je Roman Vodeb zapisal, da se bralcem ponuja kot idc- olog-teoretik “z rešitvami na temo, kako s športom (v Sloveniji) naprej,” ob tem pa je tudi jasno nakazal, kako se namerava proble¬ ma sploh lotiti - s pomočjo psihoanalize. V naslovu knjige je šport sicer v oklepaju, ven¬ dar bralec po prebrani knjigi ugotovi, da je oklepaj odveč. Vse se namreč vrti okrog športa ali natančneje - okrog šolske športne vzgoje in športne rekreacije. Vodeb se polja ideologije loteva zelo ambiciozno, oborožen z Althusserjem in nekaterimi izleti v teorije Foucaulta, Kultna in Bachelarda, ki pa se na koncu vedno stečejo v Freudovo psihoanali¬ zo. V knjigi je razvidno ortodoksno razume¬ vanje Freuda, ki je postavljen na sam vrh Vodebove epistemološke piramide, kar pa argumentacijo včasih pripelje v težave. Avtor na več mestih na primer ugotavlja, da je iz ideologije nemogoče izstopiti, obenem pa želi pokazati, da njegova lastna teorija izsto¬ pa iz ideologije. Tako prihaja do nekaterih protislovij, ko so uporabljene Freudove teori- TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 je označene kot resnica, ki ni v analizi nikjer izzvana, na drugem mestu pa je v opombi eksplicitno povedano, da sc tudi v teoretič¬ nem oziroma epistemološkem kontekstu iz ideologije ne da izstopiti. Potemtakem je tudi Freud deloval znotraj določene ideologije, kar pa je v knjigi prezrto. Tako se skozi celo¬ tno knjigo ponavlja kolebanje med ideologi¬ jo in nc-ideologijo, bolj ideološkim in manj ideološkim ter pozitivno in negativno ideo¬ logijo. Osnovni namen knjige, razdeljene na šest poglavij, je po avtorjevih besedah opaziti in prepoznati ideologijo v slovenskem športu in se ji na ta način izogniti, kar pa se skozi celo knjigo kaže kot neuresničljiva naloga. Vodeb precej neprizanesljivo nastopa do dogajanj znotraj slovenske športne stroke in ji očita nekritično mišljenje ter nezmožnost opažanja lastne ideologije, s čimer sc sicer lahko strinjamo, vendar pa pri tem pozablja, da tudi zaznava lastne ideologije med šport¬ nimi strokovnjaki stvari najbrž ne bi kaj dosti spremenila. Verjetno bi eno ideologijo zgolj nadomestila druga. Iz te zagate sc avtor poskuša rešiti z nekaj rešitvami, ki pa kritično analizo povsem banalizirajo. Ena izmed njih je, da naj bi sedanjo ideologijo v športu, ki je slaba, zamenjala dobra ideologija, pri čemer pa bralec ne dobi nobenega prepričljivega merila, s katerim bi lahko njeno pozitivnost ali negativnost ocenil. Edino merilo, ki pa ostane precej nedoločeno je, da je slaba ide¬ ologija tista, ki štrli iz družbenega okvira in odstopa od ostalih hegemonih ideologij družbe. Iz celotnega konteksta je tako mogoče raz¬ brati, da avtor ideologijo, kljub nasprotnemu zatrjevanju, zaznava kot nekaj negativnega - kot manipulacijo in zaroto vsemogočne drža¬ ve. V funkciji države nastopajo ideologi, ki predstavljajo vir ideologij, in po Vodebovem prepričanju vodijo celotno igro. V knjigi so omenjeni trije ideologi, ki jih avtor ne poime¬ nuje z imeni, temveč jih označi za ideologe XY, QW in ZZ. S tem se želi izogniti njihovi osebni diskreditaciji, še vedno pa z navaja¬ njem njihovih izjav pusti dovolj indicev, da bralec, ki vsaj površno pozna dogajanja v slo¬ venskem športu oziroma športni politiki, z lahkoto ugotovi, za katere tri ljudi gre. Zaradi tega je skrivanje identitet za psevdonimi pov¬ sem odveč. Bralec dobi občutek, da v ozadju celotnega dogajanja v športu stoji nekaj ključnih igralcev - ideoloških mastermindov (Vodeb jih imenuje ideologi z doktorati), ki vlečejo nitke, vse skupaj pa izzveni kot načr¬ tovana zarota proti nič hudega sluteči ovčji čredi državljanov. Po takšnem prepričanju ideologija izvira iz točno določenih virov, ki sc jih da personifieirati, in ki igrajo ključno vlogo v upravljanju množic. Pri tem jih, po avtorjevem mnenju, žene nezavedna želja in Vodeb na primeru politikov (ideologov) pravi, da so dobri politiki tisti, ki se ne pusti¬ jo zapeljati lastni nezavedni želji takrat, ko se od njih pričakuje razumna odločitev. Vprašanje, ki se bralcu na tem mestu ponuja, je le, kako se lahko upreš želji, ki se je ne zavedaš. Tu avtor pride tudi v nasprotje s Foucaultovim pojmovanjem oblasti, na kate¬ rega se sicer pogosto deklarativno naslanja, vendar si ga glede na zapisano razlaga neko¬ liko po svoje. V recenzentskem izvodu knjige je v dru¬ gem in tretjem poglavju po naključju manj¬ kalo dvanajst strani in mogoče so bile neka¬ tere Foucaultove ideje podrobneje predstav¬ ljene ravno na teh manjkajočih straneh, ven¬ dar pa je njihovo razumevanje, sodeč po pre¬ ostanku nepopolnih poglavij, napačno, kakršno je tudi Vodebovo prepričanje, da je Foucault teoretik ideoloških mehanizmov. Foucault sc v svojih delih ideologije nameno¬ ma ni lotil, ker mu ideologija ni predstavljala znanstvene kategorije. Celotna Foucaultova epistemologija je slonela na površinskem in zavračala kakršne koli skrite pomene. Njegovo prepričanje je bilo, da se oblast skri¬ va na površini na tako vidnih in vsakdanjih mestih, da je sploh ne opazimo več. Zaradi tega se v svojih analizah ni ukvarjal z ideolo¬ gijami, ampak z oblastnimi mehanizmi, s pomočjo katerih različne ideologije (sam jih ni nikoli imenoval ideologije - še najbližje je ideologiji pri Foucaultu vednost) delujejo. Že samo zaradi tega je uporaba Foucaultove teo¬ rije v Vodebovi analizi zgolj prestižni obesek. Vodeb jo bere prek teorij Althusserja in Marxa, čemur pa se je Foucault ravno hotel izogniti. Takšno branje je razvidno že iz Vodebove dikcije, da oblast deluje na subjek¬ te, medtem ko Foucault vedno govori o tem, da oblast šele proizvaja subjekte in da subjek- TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 ti niso že vnaprej konstituirani. Če bi Vodeb torej razumel Foucauitove ideje, bi šolo obra¬ vnaval kot institucijo, ki prek delovanja oblastnih mehanizmov proizvaja otroke, ne pa kot institucijo, ki skuša vplivati na že nare¬ jene otroke. Pozablja namreč, da je otroštvo konstruirana kategorija, ki je pred nekaj sto¬ letji še niso poznali v današnjem pomenu, in je med drugimi ravno šola odločilno prispe¬ vala k temu, da otroke danes pojmujemo kot nepopolne osebnosti, ki jih z vzgojo in izob¬ raževanjem spremenimo v ljudi. Šola je torej ena izmed institucij, ki otroke naredi otroke. Vodeb s tem, ko postavlja ideologe z dok¬ torati na položaj oblasti, krši tudi vsa Foucaultova metodološka pravila, ki jih naj¬ demo v njegovemu predavanju Kako prouče¬ vati oblast?, saj je v tem predavanju še pose¬ bej poudarjeno, da oblasti ni mogoče locira¬ ti v posameznikih ali skupinah ljudi, in da oblast ne deluje piramidalno od zgoraj nav¬ zdol, temveč v obliki mreže, v kateri se znaj¬ deta tako monarh kot njegov najnižji podlož¬ nik. Nenazadnje pa se Foucault v svojem petem metodološkem opozorilu povsem upravičeno vpraša, ali je to, čemur pravimo ideologija, sploh ideologija in eksplicitno poudari, da se v analizi oblasti ne smemo usmeriti k ideologiji in državnim aparatom, kot v svoji analizi to počne Vodeb. Ob tem pa zagovarja tudi idejo, da so pretekle ideologi¬ je lažje razumljive in opazne kot sodobne ideologije, v katerih živimo, in da se ideologi¬ je potemtakem razvijajo v smislu evolucije, od manj zapletenih do bolj zapletenih in od bolj vidnih k sofisticirano prikritim sodo¬ bnim ideologijam. Še posebej takšno pojmo¬ vanje bode v oči, ker se Vodeb ponekod skli¬ cuje tudi na Thomasa Kuhna, ki pa v svojih analizah razvoja znanosti ostro nastopa ravno proti evolucijskemu razumevanju raz¬ voja znanosti in znanstvene misli. Največ prostora je v knjigi namenjeno pro- blematizaciji šolske športne vzgoje, saj avtor obravnava šolo kot institucijo, pri čemer sledi Althusserjevi ideji ideoloških aparatov drža¬ ve. Še posebej je v ospredju dogajanje na šol¬ skem področju po osamosvojitvi Slovenije, ki ga Vodeb kritizira zaradi pomanjkanja demo¬ kratičnosti in neizkoriščenja možnosti nare¬ diti šport v šoli manj ideološko obremenjen. Pri tem opozarja, da šola ne bi smela biti vzgojna, temveč izobraževalna institucija, ozi¬ roma cia ne bi smela načrtno vzgojno delova¬ ti, ampak le tiho pričakovati vzgojne učinke kot stranske produkte izobraževanja. Sicer pa vzgojo v šoli pojmuje kot nemogočo, ko sc nasloni na Freudovo idejo, po kateri je otrok s četrtim ali petim letom starosti tako ali tako že ‘narejen’ in se ga tudi v šoli ne da več bistveno spremeniti. Vodeb kritično poudar¬ ja, da starši od učiteljev pričakujejo preveč in da so oni sami tisti, ki morajo poskrbeti za vzgojo svojih otrok. Pri tem pa ga sledenje Freudu zopet pripelje v slepo ulico, saj trdi, da otrok kljub pravilni vzgoji v otroštvu, kas¬ neje zaradi vzgojnega popačenja lahko postane sprevržena osebnost. To lahko na eni strani pomeni, da je vsakršno vzgajanje nesmiselno, na drugi strani pa pripelje do spoznanja, da je veliko večja verjetnost, da se bo nekdo razvil v sprevrženo osebnost, ker je pač vzgojno popačenje lahko le negativno, šola pa tako ali tako ne more vzgajati. Tisti otroci, ki doma niso bili deležni vzgoje, so potemtakem avtomatično obsojeni na spre¬ vrženost, saj vzgojno popačenje v pozitivno smer pač ni mogoče. Precej avtorjeve kritike je deležno tudi uvajanje številčnega ocenje¬ vanja športne vzgoje v šoli, vendar pa se avtor kljub nekaterim obetajočim argumen¬ tom nasloni na trhle ideje, kot je na primer ta, da bo ocena pri športni vzgoji potencirala žensko seksualno telo in pri deklicah sproža¬ la izbruhe bulimij in anoreksij. Pri tem poza¬ blja, da je atribut ženske seksualnosti v prvi vrsti izgled, irnago, ne pa telesna učinkovitost in gibalno znanje, ki sta predmet šolske ocene in sta v svoji funkciji prej nastrojena proti ženski seksualnosti kot ne. Estetskega izgleda telesa pri športni vzgoji seveda ne bodo ocenjevali, zaradi česar so tovrstna pre¬ tiravanja odveč. Nezadovoljstvo z izgledom lastnega telesa ima namreč svoje korenine v širšem kontekstu potrošniške družbe, v pri¬ merjavi s katerim je ocena pri športni vzgoji povsem banalna zadeva. Knjiga je po vsem povedanem namenjena tistim, ki verjamejo v psihoanalizo kot ustrez¬ no orodje za analizo družbenih dogodkov, koristna pa je lahko tudi ostalim, saj jim lahko predstavlja izhodišče za kritiko tovrstnega pristopa, česar se zaveda tudi avtor sam. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1 /2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 321:321.011.5 Veljko RUS: SOCIOLOGICAL ASPECTS OF TRANSITION FROM MODERN TO POSTMODERN STATE Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 5-16 The article deals with the transformation of modern society to postmodern one. It calls attention to closer partnership between the State and civil society which is carried out either through delegation of functions of State organs to organization of civil society organizations or through co-optation of civil society representatives into the decision-making processes within State organs. Analyses of some legal acts regarding regulation of social activities show that relations between the State and civil society in Slovenian legislation are carried out in the light of manipulative co-optation of civil society representatives and in the light of paternalistic delegation of State functions to the quasi-autonomous foundations and agencies. Both mean colonization of State over civil society. This will undoubtedly brake the development of Slovenian society in general. Key words: Delegation, co-optation, colonization, partnership between the State and civil society, postmodern State. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 504:316.752(497.4) Andrej KIRN: ECOLOGICAL/ENVIRONMENTAL CONSCIOUSNESS OF SLOVENIANS ON THE THRESHOLD OF THE THIRD MILLENNIUM Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 17-36 The article is written on the basis of statistični data from Slovenian public opinion survey (SJM) 2000/2 (a part that refers to environment). A comparison is also made by data from Slovenian public opinion survey 1993/2, 1997/1 and 1997/3- The author took into account tire answers of the respondents that show the following: respondents’ value intrinsic or instrumentni, pragmatic, anthropocentric perception of life; their self-reflection on their own possibilities for environmental action; their opinion regarding the value of environmental action; their attitude toward various environmental consequences (chemisation of food, low dose of radioactive radiation, hotbed), the level of consciousness regarding their own interference into the environmental consequences; perception of risk of pollution; and information regarding the International environmental issues. Environmental consciousness of Slovenians is heterogeneous. However, tlrree patterns of ecological/environmental consciousness and practical ecological/environmental posture can be traced: a) prevalence of extension of ecological paradigm; b) balance between non-ecological and ecological mental and practical posture, and c) prevalence of characteristics of non-ecological paradigm. Confrontation of various answers reveals presence of the following differences: between public opinion and scientific knowledge; between principled support to intrinsic ecological values and at the same time consent to anthropocentric values in conflict situations; between ecological/environmental declarative motivation for ecological action and the actual ecological behavior. Key words: Intrinsic values, anthropocentrism, natural, hotbed, environmental consciousness, protection of environment, demographic reductionism. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 351.84/85:331.578.2 Zinka KOLARIČ: NONPROFIT-VOLUNTARY ORGANIZATIONS AND THEIR DEVELOPMENT - FROM VOLUNTEERISM TO PROFESSIONAJJSM Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 37-56 Three processes represent the growth and development of nonprofit-voluntary organizations. These are the processes of professionalisations, etatisation (governmentalisation) and marketisation. The article first examines the complex relations between the three processes and formal volunteerism, which is (for many scholars) one of the distinctive features of NVOs. The author attempts further to answer the question of why professionalisation of NVOs is in some societies based more on their etatisation (governmentalisation) while in others it depends on the ‘marketisation’ process. The findings show that both, the etatisation and marketisation processes, strengthen the tendency of professionalisation, and that ali three together change the role and position of volunteers within NVOs. What is more, it is the logic of conservative-corporate type of welfare system that primarily justifies the utilization of NVOs by governments (the etatisation process), facilitates, requires and strengthens their professionalisation and changes the role and the position of volunteers within the NVOs; and it is the logic of liberal type of welfare system that turns NVOs toward the market (marketisation process), facilitates their professionalisation, requires specialization of roles and narrows the space for voluntary action. Key words: Nonprofit-voluntary organizations, formal volunteerism, professionalisation process, etatisation process, marketisation process, types of welfare systems. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 070:659.3/.4:17 Melita POLER COMMUNTTAEIAN APPROACHES TO JOURNALISM: AN ADDRESSEE AS A SUBJECT Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 57-73 The crisis of contemporary journalism is also the crisis of an addressee. The model of classical journalism presupposes a community of addressees who are defined by their status of citizens as owners of communication rights. A journalist is primarily responsible to them. But the addressee of the market-driven journalism is not a Citizen; a Communicator communicates to the mass consumers and potential voters. The audience is an object of his monologue, and it has a value for him as a means for achieving goals of economic and political actors. Communitarian approaches stress stimulating public dialogue on issues of common public concern as the primary role of journalism. Journalism as conversation and public journalism contribute to the realization of an addressee as a subject. Key words: Journalism, addressee, public, subject, ethics, communitarianism, dialogue, conversation, public journalism TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 324:329 Alenka KRAŠOVEC: MECHANISMS OF ESTABLISHING LOYALTY IN SLOVENIAN PARLIAMENTARY PARTTES Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 74-89 Political parties are special sort of organizations, though they have some characteristics of typical organizations. Among them, there are emotional needs, most commonly expressed in a form of loyalty. Parties in Western European countries have developed various sorts of mechanisms fbr establishing loyalty of individuals to their parties. These are, for example, selection of candidates for parliamentary elections and sort of MPs’ mandate. The article presents a detailed analysis of whether Slovenian parliamentary parties have a possibility of using the mentioned mechanisms for establishing loyalty. It was confirmed that according to their statutes they have such opportunity. In fact they also try to use them or even use selection of candidates for parliamentary elections and MPs’ mandate for establishing loyalty of particular party members, especially in central organs of the parties, which embody the whole parties and also define the emotional rules. It could be said that Slovenian parliamentary parties in this respect do not differ a lot from parties in Western Europe. Key words: Selection of candidates fbr elections, MPs’ mandate, political parties, loyalty. TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 37.8(497.4):336.1/.5 MILENA BEVC: EFFICIENCT AND EQUITY IN HIGHER EDUCATIONAL SYSTEM IN SLOVENIA Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 90-102 Efficiency and equity are two main criteria of public funding of education. At the beginning, the author presents a theoretical basis of these two phenomena, continues with the results of measurement of efficiency and equity of public funding of higher education for other countries and than concentrates on the results of measurement in Slovenia. The analysis for Slovenia is based on the second longitudinal analysis of the efficiency of higher education in the country and the first empirical analysis of equity of its funding from public sources. The presented analyses for Slovenia were performed within two research projects. Key words: Education, efficiency, equity, funding, Slovenia TEORIJA IN PRAKSA let. 40. 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 572(497.1) Jana URH: ACTION IN THE CENTER OF THE BALKANS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 103-116 The article presents some preliminary results of anthropological fieldwork conducted in two villages in the northern part of Montenegro. The fieldwork itself was based on partieipant observation. Statements are analyzed as events, guiding narrative and theory. Method is recognized as the action creating theory. Production, distribution and consumption of food are vehicles for the narrative. Family as elementary unit of a elan is perceived as an institution for actors in specific social relations - for example, heirs acquire passive position while eating. It is argued that foreigners do not enter social relations, while a nation does. Food can make a journey to foreign guests, who invent Balkan tradition by consuming it, while family guests invent the home as the center of the Balkans. Food represents knowledge in political relations. Although it is the State that produces nations, political parties can replace the State. Elections are recognized as an event and short Circuit for kinship and political relations, which can then produce either “balkanization” of tlie atom of kinship, or an example of an individualized society. Key words: Federal Republic of Yugoslavia, Montenegro, the Balkans, anthropology, field-work, action, kinship, polities, field of statements. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 291.1:316.3 Aleš ČRNIČ: ATTITUDE OF MODERN SOCIETIES TOWARD NEW RELIGIOUS MOVEMENTS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 117-135 Modern societies cultivate a lot of stereotypes and prejudices regarding the new religious movements (NRM), which emerged in the Western countries in the second half of 20th Century. The discriminatory public attitude toward NRM is already seen in terminology, used in everyday laic speech, since the word “cult” has a pejorative tone. For this reason, the scientific analysis of NRM for many years now includes a value neutral term “new religious movements”, although there are some problems with it as well. The author shortly introduces extremely heterogeneous and complex field of NRM, presents various theoretical definitions of types of religious communities (churches, denominations, sects, cults), and further analyses processes, which create a negative public image of NRM, and exposes anti-sect movements and mass media as key generators of this negative image. Key words: New religious movements, religious communities, church, sect, denomination, cult, anti-sect movements. TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 AUTHOR'S SYNOPSES UDC: 291.1:316:2 Gregor LESJAK: CONTEMPORARY THEORIES ON BRAINWASHING IN CULTS Teorija in praksa, Ljubljana 2003, Vol. XXXX, No. 1, pg. 136-157 The article introduces and comments contemporary American discussion on brainwashing in cults, as resulted from recently renewed claims about scientific status of the hypothesis, made by sociologists Benjamin Zablocki and Stephen Kent. It is recognized that responsible and expert affirmation of brainwashing argument is stili very difficult or maybe even impossible. Such argumentation in therefore considered as dead end in thirty years long attempts to explain supposedly unique cultic form of social influence and control. From broader perspective it seems that sociology of new religious movements benefited from the whole controversy in a way of becoming better and more rigorous Science. Key words: brainwashing, sects, cults, new religious movements TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Nove knjige založbe ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Rammurti S. Mishra FILOZOFIJA IN PSIHOLOGIJA JOGE Prevod dela Rammurtija S. Mishre, priznanega doktorja medicine in filo¬ zofije, poznavalca sanskrta, ki je kot psihiater, endokrinolog in nevrokirurg deloval v rodni Indiji, nato pa v Veliki Britaniji, ZDA in Kanadi, nudi prvovrsten uvid v razumevanje izvirne tradicije indijske joge in njene filozofsko-psihološke podlage v filozofiji samkhye. Mishra je v tem delu prevedel in komentiral starodavne Patanjalijeve sutre o jogi, ki so med strokovnjaki po pomenu primerljive z vedskimi spisi, Upanišadami ali Budinimi govori, in so torej eno klasičnih del indijske kulture in duhovne tradicije. Patanjalijevo klasično hinduistično delo je najverjetneje nastalo v 2. sto¬ letju pred našim štetjem in avtor sam ga komentira kot metodično prizade¬ vanje doseči popolnost z obvladovanjem različnih elementov človeške narave - telesne in duševne. Patanjali si ni lastil prvenstva v oblikovanju joge, vendar pa je iz joge ustvaril filozofski sistem v smislu praktične filo¬ zofije. Mishra je Patanjalijevo delo obogatil z obsežnimi - delno psiho¬ loškimi - komentarji k posameznim sutram, od katerih je vsaka predstav¬ ljena v sanskrtu. Ob preobilici poljudne in včasih strokovno vprašljive literature o teh temah je pričujoči prevod še toliko bolj dobrodošel kot znanstveno in strokovno delo, ki zagotavlja temeljito predstavitev suter o jogi kot tudi uvod v samkhya filozofijo. Prevod: Lev in Maja Milčinski v sodelovanju z Vlasto Pacheiner-Klander, Miranom Božovičem, Borutom Skodlarjem in Petrom Pehanijem. 428 str., 140 x 205 mm, mehka vezava Cena: 4.968 SIT ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Frane Adam, Matej Makarovič, Borut Rončevič in Matevž Tomšič SOCIO-KULTURNI DEJAVNIKI RAZVOJNE USPEŠNOSTI - Slovenija v evropski perspektivi Avtorji knjige, vsi sociologi s Fakultete za družbene vede v Ljubljani, pristopajo k problematiki vključevanja Slovenije v Evropsko unijo iz nove¬ ga zornega kota. V ospredje analize postavljajo socio-kulturne dejavnike, pomembne za notranji razvoj Slovenije same, kar je tudi skladno z novejšimi trendi družboslovnega raziskovanja v svetu. Med socio-kulturne dejavnike sodijo civilizacijska kompetenca, socialni kapital, kognitivna mobilizacija, kvaliteta politike, družbena kohezivnost in odprtost družbe v mednarodni prostor, in sledeč tej strukturi avtorji določajo mesto Slovenije ne samo v kontekstu tranzicijskih držav, ampak tudi v primerjavi z državami EU. Osrednji notranji dejavnik za priključe¬ vanje Slovenije k svetovnemu razvojnemu jedru je po njihovem mnenju socialni kapital, ki se izkazuje v sposobnosti družbe za samoorga¬ niziranje in sodelovanje. Opazovanja in primerjalne meritve so, kot poudarjajo avtorji, izpostavili, da je prav nezadostna razvitost socialne¬ ga kapitala v Sloveniji ključni zaviralni dejavnik oblikovanja kompe- tenčnosti, potrebne za mednarodno konkurenčnost in vzdrževanje kora¬ ka z najrazvitejšimi družbenimi sistemi. Avtorji so v knjigo vključili več grafov, tabel in shem, ki podpirajo njihovo interpretacijo in dajejo jasnejšo sliko Slovenije v primerjalni perspektivi. 216 str., 140 x 205 mm, mehka vezava Cena: 4.320 SIT ZNANSTVENO IN PUBLICISTIČNO SREDIŠČE Peter Stankovič DRUŽBENA STRUKTURA IN ČLOVEKOVO DELOVANJE - Kaj prinaša sinteza dveh pristopov sociološki teoriji? Avtor, dr. sociologije in docent za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede, v knjigi predstavlja in kritično vrednoti teoretske in epistemološke trende v sodobni sociološki teoriji, pri čemer izhaja iz "večne" sociološke dileme o odnosu med posameznikom in družbo, med družbeno spremembo in ustaljenim redom, nenazadnje med individual¬ nim in kolektivnim. Pokaže, kako so te dihotomije razumeli najvplivnejši sociološki teoretiki in kako so jih skušali premostiti: od Bourdieuja, Habermasa, Luhmanna do Archerjeve, Colemana in Alexandra. Te poskuse ocenjuje kot neuspešne ter jim kot primer uspešne teoretske sin¬ teze zoperstavi Giddensovo delo, kjer pa opozori na zdrs v izpraznjeni eklekticizem. V nadaljevanju predlaga naslonitev sodobne sociološke teorije na post¬ moderno teorijo, predvsem francoske avtorje, in se nato osredotoči na delo Jeana Baudrillarda kot tistega, ki bi s svojimi raziskovalnimi postop¬ ki in načini pisanja lahko najbolj pripomogel sociološki teoriji pri dvigu na kvalitativno višji nivo. Knjiga je opremljena z imenskim in stvarnim kazalom. 240 str., 140 x 205 mm, mehka vezava Cena: 3.960 SIT Knjige lahko naročite z 20% popustom pri založbi: Znanstveno in publicistično središče, Slomškova 6, p.p. 1710, 1001 Ljubljana, tel.: + 386 1 434 49 35, fax: + 386 1 434 49 38 e-mail: zps.dario@email.si NAVODILA SODELAVCEM ČLANKI Besedilo. Teorija in praksa (TIP) sprejema v presojo za objavo originalna znanstvena in strokovna besedila, ki še niso bila objavljena drugje niti niso drugje v recenzentskem postopku. Besedila (vključujoč reference in opombe) naj bodo enostransko izpisana v treh izvodih na papirju formata A4 z 1,5 vrstičnim razmikom. Vse strani besedila morajo biti zaporedno oštevilčene. Izpisu je treba priložiti besedilo na 3,5-palčni disketi, na kateri naj bo poleg imena in priimka avtorja označen tudi računalniški program v katerem je besedilo pripravljeno (na primer Microsoft Word 97). Besedila pošljite na naslov: Teorija in praksa, Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija. E-pošta: teorija.praksa@uni-lj.si. V kolikor je besedilo poslano po elektronski pošti na naslov uredništva, izpis treh kopij ni potreben. Zaradi dvostranskega anonimnega recenzentskega postopka naj prva stran besedila vsebuje le naslov besedila brez imen avtorjev. Imena avtorjev naj bodo izpisana na posebni naslovni strani pod naslovom prispevka, skupaj s strokovnim nazivom in trenutno zaposlitvijo, s polnim naslovom, telefonsko številko, elektronsko pošto ter na povzetku. Besedilo mora spremljati izjava avtorja, da besedilo še ni bilo objavljeno oz. ni v pripravi za tisk. Uredništvo zavrnjenih besedil ne vrača. Dolžina besedil. Znanstveni in strokovni članki naj praviloma ne presegajo 8000 besed; pogledi, glose, komentarji in publicistični zapisi naj obsegajo do 3000 besed; recenzije do 1500 besed. Naslovi. Naslovi morajo biti jasni in povedni. Glavni naslov ne sme presegati dolžine 100 znakov. Besedila daljša od 1500 besed morajo vsebovati podnaslove. Povzetki. Izvirni znanstveni članki morajo biti opremljeni s povzetkom in smiselnimi ključnimi besedami (oboje v slovenskem in angleškem jeziku) v obsegu do 100 besed. Povzetki naj vsebujejo natančno opredelitev teme besedila, metodo argumentacije ter zaključke. Tabele in slike morajo biti izdelane kot priloge (ne vključene v besedilo) z jasnimi naslovi. Vsaka tabela in slika mora biti izpisana na posebnem listu papirja. V besedilu naj bo okvirno označeno mesto kamor sodijo. Opombe morajo biti v besedilu jasno označene z zaporednimi številkami od začetka do konca, nadpisane na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvrščene pod besedilom. Število in dolžina opomb naj bo omejena. Opomba o avtorju in zahvala vključuje informacije o organizacijski povezanosti avtorja (avtorjev), ki so relevantne za obravnavano problematiko, ter o finančnih in drugih pomočeh pri pripravi besedila. RECENZENTSKI POSTOPEK Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Uredništvo lahko brez zunanjega recenziranja zavrne objavo neustreznega članka. TEORIJA IN PRAKSA let 40, 1/2003 NAVAJANJE Reference v besedilu: Osnovna oblika reference v besedilu je (Novak, 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak, 1994:27-8). Če je več avtorjev besedila, uporabljate v tekstu obliko (Novak et al., 1994:27), v seznamu literature pa navedite vse avtorje. Če ne uporabljate prve izdaje knjige, napišite tudi letnico prve izdaje (Novak, 1953/1994:7). Več referenc hkrati ločite s podpičjem (Novak, 1994:7; Kosec, 1998:3-4; Kosec, 1998a:58). Če navajate več del istega avtorja, objavljena v istem letu, dela med sabo ločite s črkami a, b, c, itd. (Novak, 1994a:27-9) (Novak, 1994b:l). Seznam referenc: v seznam referenc vključite vse uporabljene vire. Seznam referenc mora biti urejen po abecednem redu priimkov avtorjev ter v primeru istega avtorja po časovnem zaporedju izdaje. Knjige: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje knjige): Naslov knjige: Morebitni podnaslov. Kraj: Založba. Na primer : Geertz, Clifford (1980); Negara: The Theatre State in Nineteenth- Century Bali. Princeton, NJ: Princeton University Press. Zborniki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izdaje zbornika): Naslov prispevka v zborniku. V Ime Priimek urednika (ur.), Naslov zbornika, strani prispevka. Kraj: Založba. Na primer : Palan, Ronen (1999): Global Governance and Social Closure or Who is to Governed in an Era of Global Governance? V Martin Hewson in Timothy J. Sinclair (ur.), Approaches to Global Governance Theory, 55-72. Albany: State University of New York Press. Članki: Avtorjev Priimek, Ime (letnica izida članka): Naslov članka. Ime revije Letnik(številka): strani. Na primer : Bachrach, Peter in Morton S. Baratz (1963): Decisions and Nondecisions: An Analytical Framework. American Political Science Review 57(3): 632-42. Svetovni splet (www): Avtorjev Priimek, Ime (letnica): Naslov. Dostopno preko Internet naslov, datum dostopa. Na primer : Deleuze, Gilles (1978): Spinoza. Dostopno preko http://www.imaginet.fr/deleuze/TXT/240178.html, 10.1.2001. RECENZIJE KNJIG TIP sprejema v objavo recenzije domačih in tujih znanstvenih del, ki niso starejša od dveh let. Recenzije naj ne presegajo 1500 besed. Na prvi strani zgoraj naj bo v prvi vrstici napisano ime avtorja recenzirane knjige, v drugi z odebeljeno pisavo naslov in morebitni podnaslov knjige, v tretji vrstici pa je treba navesti sledeče podatke: naziv izdajatelja, kraj izdaje, leto izdaje dela in število strani. Recenzija se podpiše na koncu besedila. © TEORIJA IN PRAKSA let. 40, 1/2003 VC. TOTALNO MSAN SOK. mult vitam Fruc pravzaprav ni totalno zmešan sok, ampak totalno zmešana sadna pijača z io do 20 odstotnim sadnim deležem z okusi višnje, pomaranče z limono ter korenčka s pomarančo in limono. 3 o odstotkov nižjo energijsko vrednost pa ima Lahki Fruc z okusom jabolka, saj je sladkan z manjšo količino sadnega sladkorja - fruktoze. Družini Fruc sta se pred kratkim pridružila še dva nova okusa: Fruc Multivitamin z okusom tropskih sadežev z dodatkom vitaminov ter Fruc Mineral z okusom grenivke in limone, ki smo ga obogatili s kalcijem. Fruc je negaziran, ni presladek in je prijetnega okusa, zato je idealen za osvežitev v vročih dneh. Zaradi aseptičnega načina polnjenja ohranja najbolj naravne sadne okuse in lastnosti. Napolnjen je v pollitrske in enainpollitrske plastenke s širokim grlom, pa tudi v Tetra Brik in Tetra Prisma embalažo, zato zadovoljuje okuse in potrebe še tako zahtevnih potrošnikov. Fr uctal rt.H Tovarniška 7 Airlnv tcina VELJKO RUS SOCIOLOŠKI VIDIKI PREHODA IZ MODERNE V POSTMODERNO DRŽAVO ANDREJ KIRN EKOLOŠKA/OKOUSKA ZAVEST SLOVENCEV NA PRAGU TRETJEGA TISOČLETJA ZINKA KOLARIČ NEPROFITNO VOLONTERSKE ORGANIZACIJE IN NJIHOV RAZVOJ - OD VOLONTARIZMA K PROFESIONALIZMU RELIGIJE IN SEKTE ALEŠ ČRNIČ, GREGOR LESJAK