IDENTITETA KOT VREDNOTA ARHITEKTURNE DEDIŠČINE
Strokovni članek | 1.04
Izvleček: Avtor v članku ugotavlja, da je bila identiteta arhitekture (stavbarstva) v različnih obdobjih ne le različno razumljena, temveč tudi zlorabljana za nacionalistične ali politične cilje. To je mogoče ugotavljati še danes, le da so ponekod nekdanja merila dopolnjena z vse preveč ozkimi ekonomskimi merili. Širše ali »združevalne« sestavine stavbar-ske ali arhitektonske identitete so lahko arhetipski vzorci arhitekture ali njenih posebnih likovnih sestavin, ki koreninijo daleč v preteklosti in določajo vrednote stavbne dediščine, vendar le, če so povezane s kulturo bivanja v določenem prostoru. Kot vzorec so prikazane značilne dileme v skupnem prostoru Slovenije in Avstrije, s tem pa se odpira možnost, da identiteta ostane ena od temeljnih vrednot arhitekturne dediščine in s tem prihodnosti našega bivalnega okolja.
Ključne besede: prostor, arhitektura, dediščina, kultura bivanja, identiteta
Abstract: In different periods, architectural identity had been understood in different ways. Not only that, but it had been also misused to correspond to certain nationalist and political means and goals. It is possible to say that this approach is still being used, although in certain places former standards have been supplemented with overly narrow economic criteria. Some components of architectural heritage may represent archetypal samples of architecture and its specific elements whose roots, originating in the distant past, determine the value of architectural heritage - but only if they are connected with the dwelling culture of a given area. Discussed are some common dilemmas arising in the area shared by Slovenia and Austria and the possibility that identity remain one of the most valuable components of architectural heritage, and with it of the future of the environment in which we live.
Key Words: space, architecture, dwelling culture, identity
Arhitektura, ki jo danes vrednotimo kot kulturno dediščino, je prepoznavna v prostoru, času in kulturnem okolju ter povezana s človekom, ki jo je gradil in uporabljal. Ker želimo danes te značilnosti ohranjati za prihodnost, jih moramo prepoznati in med seboj povezati ter hkrati njihove posebnosti ohranjati kot dragoceno podlago za kakovost bivanja. Tako kot je bila v preteklosti, je identiteta v arhitekturi še danes mnogokrat preozko predstavljena ali celo izrabljana za posebne cilje, ki v ničemer niso povezani z resnično arhitekturno dediščino. Pojem »identiteta« ali »razpoznavnost« je bil v različnih obdobjih različno razumljen in tudi zlorabljan. Danes naj bi bil skupaj s pojmom humanost ena od vrednot, s katerimi človekovo brezosebno in zaradi globalizacijskih trendov vse bolj nerazpoznavno bivalno okolje oblikujemo v bivalno okolje po meri človeka. V določenih preteklih obdobjih je bil pojem arhitekturne/stavbne dediščine prevečkrat zlorabljen tudi za nacionalistične ali politične cilje -kar je seveda mogoče ugotavljati tudi danes, le da se ponekod ta merila dopolnjujejo z vse preveč ozkimi ekonomskimi merili. O prihodnosti kulturne dediščine se danes v največji meri razmišlja prav v zvezi s stavbarskimi značilnostmi določenega okolja. Te značilnosti sestavljata tako arhitektura posebnih vrednosti kot še bolj tista arhitektura (=stavbarstvo), ki jo označujemo kot anonimna, ljudska, vernakularna, itd. Celotno človekovo oblikovanje bivalnega okolja je bilo vedno znova usmerjeno v vzpostavitev posebne identitete, ki je človeku zagotavljala uveljavitev njegovih zahtev po njemu prilagojenem načinu življenja in odnosu do prostora. »To, kar človek gradi v širšem pomenu, ni vezano na estetiko, temveč na človeka ... prostor v antropološkem pomenu ne more biti homogen, človeka je vedno pomembno izoblikovala tudi arhitektura,« so temeljne misli Nolda Egenterja, enega najpomembnejših raziskovalcev arhitekturne antropologije (Egenter 1992: 77). Podobno razlago pojmov »stavbarstvo« in »arhitektura«, ki pa ju medsebojno povezuje, je sredi preteklega
stoletja prav zaradi ugotovitve o izgubljanju vrednosti identitete v prostoru in času podal tudi umetnostni zgodovinar Bruno Zevi: »... poglavitni značaj stavbarstva je v tem, da je to oblikovan prostor z določeno vsebino, in ta vsebina je človek ...« (Zevi 1959: 27). Če torej iščemo eno od temeljnih vrednot stavbne dediščine in s tem bivalnega okolja, je to lahko le dosežena stopnja identitete, ki jo je človek ustvaril ali jo še ustvarja. Ker tudi splošni pogled na kakovost življenja kot merila za kakovost stavbarstva ali arhitekture ter značilnosti celotnega prostora izhajajo iz vedno nanovo dogovorjenih, ne pa večnih vrednot, bi bilo danes v različnih strokah in okoljih treba sprejeti nova merila za izbor in vlogo omenjenih vrednot. Ugotoviti moramo, ali res lahko izvzamemo le nekatere posebej izbrane sestavine, ki naj nam bodo merilo za identiteto oblikovanega prostora in njegove poglavitne sestavine - stavbarstva, ali pa naj bi bil to seštevek različnih vrednot, ki šele v medsebojni hierarhični povezavi oblikujejo njeno celostno podobo, kot ugotavljata tudi Bontron in Luginbuhl v svoji študiji, ki je uveljavila novo metodologijo vrednotenja prostora in kulturne krajine (Bontron 1991). Izhodišča za iskanje odgovora na zastavljeno vprašanje so različna in odvisna predvsem od območja, na katerem vrednotimo. Prav to pa je hkrati že prvi dokaz o pomembni vlogi identitete ali razpoznavnosti pri oblikovanju bivalnega okolja, saj so bile posebnosti vedno povezane z določljivimi, relativno majhnimi okolji. Za širša območja veljajo skupna merila, ki pa so največkat le načelna. Ta obenem povezujejo manjša območja s posebnimi, lastnimi merili. Seštevek obeh značilnosti seveda ne more biti nikdar splošno veljaven, ampak omogoča predvsem vrednotenje človekovih dosežkov v ožjem okolju ali celo kot individualne rešitve. Kot dokaz je bilo že večkrat postavljeno vprašanje, ali lahko kdo najde dve enaki kmečki stavbi, zgrajeni pred obdobjem v preteklem stoletju, ko se je začelo prodajati tisočkrat ponovljene tipske hiše ali danes povsod enake steklene fasade. Pa vendar je
67
Dr. Peter Fister, dipl. inž. arh., doktor arhitekturnih znanosti; redni profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. 1000 Ljubljana, Cojzova cesta 12, E-naslov: peter. fister@guest.arnes.si.
C»
0 0
4 D
Slika 1: Različnost v podobnosti je za arhitekturno dediščino največja identitetna vrednota! Vzorci: Koroška - osrednja Slovenija. Pripravil Peter Fister.
R8
CD O O
CN ^^^
00 C» r-1
bila v tem obdobju tudi najpreprostejša arhitektura razpoznavna kot pripadnica določene regionalne identitete - »koroške«, »kraške«, »prekmurske« hiše, itd. To je vsakemu prebivalcu omogočalo ustvariti resnično nekaj »svojega«, a obenem odlično vključenega v prostor. Danes sta nekaj »svojega« zamenjala pojem »nekaj drugačnega« ali celo edino merilo - avtor posamezne arhitekture. To seveda nima prav nobene zveze s prostorom, temveč lahko izraža le odklonilen odnos do skupnega bivalnega okolja in s tem uveljavlja izključno lastnika ali graditelja, povsem pa zanika prostor.
Širše ali »združevalne« sestavine stavbarske ali arhitekturne identitete so lahko arhetipski vzorci arhitekture ali njenih posebnih likovnih sestavin, ki koreninijo daleč v preteklosti. Oblike naselij in posameznih stavb so lahko povezane s formalnimi zahtevami, ki so bile proizvod bolj ali manj oddaljenih političnih pripadnosti, prilagoditev posebnim geografskim ali klimatskim posebnostim, itd. To pa niso tiste lastnosti, ki tudi v realni, fizični obliki sestavljajo identiteto nekega prostora. So le združevalne oblike ali formalni okvir, ki bolj razlagajo kot dejansko uokvir-jajo posamezne, znotraj sebe specifično oblikovane krajine ali male regije. Včasih je to prekrito s pravno identiteto, ki je določena vedno znova in v povsem določenem okviru - te splošne zakonitosti pa so bile ali orodje politike ali pa morda le splošni vzorci, iz katerih je človek šele gradil svoje lastno okolje, torej resnično identiteto prostora in stavbarstva (Slika 1). Če tako razumemo pomene in lastnosti identitete prostora in arhitekture, lahko danes poiščemo odgovor na v začetku postavljeno vprašanje »katere so te lastnosti?« le s poznavanjem njihovega razvoja ali vrednot. Prav gotovo so identiteto nekega okolja sestavljale tako posebnosti naravnega okolja kot spremembe, ki
jih je vanj vgrajeval človek, ko je kot kmetovalec, rudar, ribič, meščan ali morda celo fevdalec skušal čim bolj smotro izrabljati naravne danosti. Po drugi strani pa je bila identiteta vedno ustvarjena iz vsega, kar je bilo - dobrega ali slabega - že zgrajeno kot dopolnilo nekemu prostoru. Identiteto je človek oblikoval tudi s posebnimi poudarki, ki so bili v vsakem obdobju drugačni, vendar vselej prilagojeni posebnostim človekovih ciljev, meril in izkušenj v danem okolju.
Posebnost današnjega razumevanja identitete je torej tista sestavina arhitekture, ki je s prostorom povezana geografsko, kulturo-loško, gospodarsko, materialno, celo nacionalno, ideološko, žal včasih tudi politično. Zato se posamezni strokovnjaki lotevajo težke naloge odkrivanja omenjenih značilnosti, dodatna težava pa je, da razloge za tak pristop določa vsaka stroka posebej in brez upoštevanja medsebojnih povezav, ki dejansko ustvarjajo identiteto prostora ter njegove stavbne dediščine kot najpomembnejše sestavine.
Najbrž ni naključje, da se v zadnjih letih vrstijo številni posveti, okrogle mize in kongresi, ki obravnavajo vprašanja vrednotenja umetnostnih »izdelkov«, kulturne dediščine človeka, narodov ali celotnega človeštva, možnosti ali nujnosti varstva te dediščine in sorodne teme, v teh okvirih pa razmerij med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Žal pa je splošno veljavna sodobna ugotovitev, da je »umetnost prostor za nalaganje hitro pridobljenega bogastva - plačati je treba vstop v članstvo nekega kroga, ki ljudi in s tem umetnostne dosežke pa tudi kulturno dediščino presoja glede na plačilno zmožnost« (Pataud 2008: 28-29). Zato se seveda postavlja vprašanje, kakšna so oziroma ali sploh še obstajajo neka strokovna merila za vrednotenje tako najvišjih umetnostnih dosežkov kot tistih stvaritev »preprostega« člove-
l
Slika 2: Vpliv politike na »strokovno« vrednotenje identitetnih značilnosti arhitekture v Sloveniji (tri različna obdobja). Pripravil Peter Fister.
ka, ki naj bi jih ohranjali kot kulturno dediščino in s tem njeno identitetno vrednoto. Še več, v krogih ekonomistov se je uveljavilo celo mnenje, da »... se danes neko delo ne ocenjuje več na podlagi tvarnih značilnosti ali uvrstitve na estetski lestvici, kar je bil kriterij v akademskih časih; tudi kriteriji, kot so obvladovanje veščine, vložek, inovacija, tehnika, znanje, izvirnost in avtentičnost pri ocenjevanju umetniškega dela niso bistvenega pomena. Ti kriteriji pri cenitvah del sodobnih ustvarjalcev igrajo zanemarljivo majhno vlogo« (Pataud 2008: 28). Opisanega vrednotenja ne uveljavljajo le sodobni kritiki in ocenjevalci »umetnosti«, ampak se uveljavlja tudi v razmerju do ustvarjalnih dosežkov neakademskih ustvarjalcev, pa naj bodo to pleskarji (»slikarji« ...), kamnoseki (»kiparji« ...), graditelji (»arhitekti« ...) ali drugi anonimni ustvarjalci - pomembna je cena, ki jo njihov izdelek dosega na trgu, ne pa kakovost ali pomen. Kot kaže, se tak način vrednotenja vse bolj uveljavlja tudi za kulturno dediščino, še zlasti za njen anonimni del, za katerim ne stojijo imena slavnih ustvarjalcev, ki bi lahko zviševali vrednost (=ceno!) posameznemu spomeniku. Zaščiteni spomenik ali del kulturne dediščine naj bi bil predvsem dobra finančna naložba za lastnika, vse manj pa splošna vrednota za prihodnost, še manj pa za celotno človeštvo.
Na številnih srečanjih stroke se med visoko strokovnimi pa tudi bolj popularnimi razpravami v zadnjem času najpogosteje sprašujejo o vrednosti pojma prepoznavnosti (identitete) kulturne dediščine ali umetnine. Ali za to obstajajo neka merila ali vrednost določajo le zgoraj omenjene oblike promocije posameznih ustvarjalcev? Kljub številnim kongresom in posvetom pa se v vsakodnevni praksi še vedno poglablja usmeritev v največkrat edino pomembno oceno, koliko bo mogoče z ohranitvijo in s po-
sebno rabo neke dediščine zaslužiti!
V	letih 2007/08 je bila na primer v Sloveniji sprejeta nova zakonodaja o varstvu kulturne dediščine in načrtovanju prostora.
V	našem prostoru naj bi uveljavila nekatere sodobne cilje in zahteve, kakršne postavlja ne le Evropa, ampak tudi svetovna organizacija Unesco; načelno so v novih predpisih te zahteve vsaj formalno tudi povzete. Ohranjala naj bi se raznovrstnost kulturnih krajin, katerih temeljne vrednote so zgoščene prav v razpoznavnosti človekovih posegov vanjo, torej v identiteti arhitekturne dediščine - kulturna dediščina naj bi postala eno od meril za kakovosten razvoj prostora, itd. Obenem pa se je že na začetku uveljavila tudi vrsta stranpoti, ki omogočajo vse preveč svobodno in individualno odločanje o resničnih zahtevah po ohranitvi tistih delov zlasti prostorsko pomembne arhitekturne dediščine, ki so v resnici ustvarile tako razpoznavnost določenih območij, da jih zaradi nje danes vrednotimo kot temelje kakovostnih kulturnih krajin s posebno identitetno vrednostjo. Verjetno k takemu razvoju prispevajo tudi številni neizobraženi naročniki, ki zahtevajo le takojšnje in kratkoročne dobičkonosne rešitve v razvoju prostora in ki se jim žal mnogi strokovnjaki preprosto niti ne upirajo, temveč skušajo tako ravnanje celo upravičevati. Tako se moramo vprašati, ali smemo pričakovati, da bo zaradi navedenih sprememb kulturna dediščina v prihodnje - in v njenem okviru še zlasti anonimna - pri nas še zagotavljala ohranitev tiste identitetne raznovrstnosti, ki je naše kraje do neke mere uvrščala (in jih še vedno uvršča) med dežele z bogato paleto krajinske, arhitekturne in s tem tudi življenjske raznovrstnosti. Ali pa se bomo morali v bližnji prihodnosti soočiti s skrajno dolgočasnim in nehumanim bivalnim okoljem, ki je brez vsake identitete povsod po svetu enako. Zagovorniki »nečesa novega«
69
C»
o o
namreč zahtevajo, da globalizacija poruši vse humane vrednote v odnosu do okolja in drugih soprebivalcev in jih nadomesti z edino veljavnim merilom vsakega naročnika posebej brez upoštevanja soseda ali širšega prostora in tako izbriše vse identitetne značilnosti.
Stavbna dediščina je postala tudi »kulturna dediščina« tedaj, ko so jo razpoznali kot posebno vrednoto. To je bilo lahko povezano z lastništvom, s politiko, z ideologijo, nacionalno pripadnostjo, ekonomsko vrednostjo, itd., vse do njenih nemerljivih likovnih, simbolnih, kulturoloških, semantičnih in drugih meril, vse prevečkrat načrtno postavljenih, da bi s tem izbrani del dediščine pridobil kar največ tisti trenutek iskanih vrednot. Vse prevečkrat so bili cilji tako ozki, da so izločali trenutno nezaželene dele arhitekturne in stavbne dediščine kot identitete nekega prostora in časa, saj so s tem dokazovali določene vsiljene predpostavke o vrednosti določenih delov prostora ali pripadnosti nekemu socialnemu, nacionalnemu ali ideološkemu razredu. Kako nenavadna je bila na primer razlaga identitetne pripadnosti našega skupnega prostora v obdobju okoli prve in druge svetovne vojne, lahko pokažejo nekatere tedaj najbolj uveljavljane študije in iz njih izpeljane posledice. Določene »znanstvene« študije so očitno po naročilu dokazovale zaželeno pripadnost in višjo vrednost le izbrani nacionalni dediščini in njenim identitetnim značilnostim. Tako sta na primer Rhamm in Graber v času priključitve Avstrije k Nemčiji dokazovala, da je stavbna dediščina na Koroškem z jasno mejo na Karavankah povsem germanskega izvora ter s pečatom »nemškega kulturnega kroga« in da so zato maloštevilne hiše Slovencev celo manjvredne. Med Hitlerjevo Nemčijo pa so skupaj s Paschingerjem trdili, da iste arhitekturne značilnosti dokazujejo, da je to enoten prostor. Kot odgovor na te trditve so hkrati nastale študije slovenskih geografov in etnologov (Melik; Ložar, itd.), ki so po drugi strani postavljale kot edino merilo identitetne pripadnosti omejenemu prostoru le izbrane primere kmečkih hiš (Slika 2).
Še eno zanimivost lahko uporabimo kot dokaz, kako nujno je ločevati strokovne ali znanstvene ocene na tiste s pričakovanim ali celo z naročenim rezultatom, in tiste, ki so res le strokovno umeščene v čas in prostor. To so vedno znova navodila za gradnjo hiš in drugih stavb, ki so uveljavljena kot zakonski predpisi. Eden takih je bil na primer v Sloveniji leta 1945 izdan predpis o gra-
dnji hiš zunaj mest (Nasveti ... 1945), precej podoben pa je tudi zadnji predpis Dežele Koroške iz leta 1981 o obvezni tipologiji arhitekture podeželskih gradenj. V obeh primerih je seveda mogoče ugotoviti le, da so bile tako izbrane tipološke (=identitetne) posebnosti daleč od resničnih lokalnih ali regionalnih značilnosti. Takšno formalno ali celo politično dokazovanje pripadnosti s posebnim namenom izbranih identitetnih značilnosti seveda ne more biti posebnost in merilo niti »slovenskega« niti sosednjega avstrijskega, italijanskega, madžarskega ali drugega prostora, še manj pa vrednota arhitekturne dediščine.
Seveda ne moremo vseh omenjenih težav opazovati in ocenjevati le v podeželskem prostoru, kjer je najpomembnejše merilo kulturna krajina. Povsem podobne zgodbe se dogajajo v mestih, kjer le še redkokdo razume pojme »urbana krajina« ali »urbana identiteta« - kar našim mestom in njihovi še mnogo dragocenejši arhitekturni dediščini odvzema njihovo resnično vrednost ter razpoznavnost. Zgodba o celotni predstavitvi vseh ciljev, ki naj bi nam pomagala odgovoriti na zastavljeno vprašanje, bi bila predolga. Z izbranimi predstavitvami težav, izkušenj in načinov razmišljanja je zato kot vzorec prikazan del razmerij v skupnem prostoru Slovenije in Avstrije ter na ta način odprta možnost, da identiteta vendarle ostane ena od temeljnih vrednot arhitekturne dediščine in s tem prihodnosti našega bivalnega okolja.
Viri in literatura
BONTRON, Jean Claude idr.: Methodologie pour I'identification et la typologie despaysages. Pariz: DAU, 1991.
EGENTER, Nold: Architectural Anthropology (Research series 1). Lausanne: Structura Mundi, 1991.
GRABER, Georg: Volksleben in Kärnten. Gradec: Leykam, 1939.
KERROS, Aude de: Prikrita umetnost: disidenti v sodobni umetnosti. Pariz: Eyrolles, 2007.
MOUREAU, Nathalie in Dominique Sagot-Duvaroux: Trgovanje s sodobnimi umetninami. Pariz: La decouverte, 2006.
Nasveti za gradnjo kmečkih domov. Ljubljana: Sindikalna podružnica ESZ-DN pri Ministrstvu za kmetijstvo, 1945.
PASCHINGER, Viktor: Savekärnten ein Alpenland. Carinthia II., Celovec, 1942.
PATAUD CELERIER, Philippe: Sodobna umetnost. Le Monde Diplomatique - Svet diplomacije 36, avgust 2008, 28-29.
70
Identity as a Valuable Component of Architectural Heritage
The concept of »identity« or »recognizability« had been understood differently in different periods. It had also been used, or even misused, to further a number of aims. Today it is supposed to be, in addition to the concept of humanity, one of the most fundamental values that dictate the creation of our living environment according to our own needs. Whether identity is perceived and applied correctly or not, however, remains a question. In this sense it can be said that an element which is connected to a certain environment or area, be it culturologically, geographically, economically, materially, nationally and ideologically, and at times even politically, represents an architectural »value«. Architectural heritage per se is therefore not a worth yet, but becomes that only when it has been recognized as a special, valuable element connecting a person with her or his dwelling culture. Illustrated by examples and practical experience, the article discusses problems as well as desired aims and methods of evaluating identity, and suggests certain possibilities. As the basic component of architectural heritage that needs to be protected for the future and used to form a solid foundation on which to create a quality living environment, identity can be achieved only by applying professional approach and methods. Since we have ascertained that the identity of architectural as well as general cultural heritage is one of the most important elements of the dwelling culture its identification, evaluation, and application are carried out by disciplines that study the dwelling culture and its relation to people, for example ethnology, anthropology, architecture, etc. Discussed are different patterns of changing and abusing the concept of architectural identity in the politically divided, but nationally relatively uniform area shared by both Slovenia and Austria, and within the political ideologies present in 20*^ - century Slovenia. Different professional approaches serve as an illustration of this topic.