-   138   -
Naš vek in pa gosence.
Marsikdo bo prašal, kako se besedi tega nadpisa prilieite, ker ste tako razniga pomena ko svitli dan in tamna noč; in vender — če se okoli ozremo, bomo spoznali, da sta se ta dva pomena tako pobratila, da se eden od drugiga nič več ločiti nočeta. — V našim veku (stoletja) se od mnogih ljudi tožba zoper gosence sliši. Kdor to tožbo enostransko premisli, jo pravično spozna; kdor jo pa bolj natanjko pregleduje, bo drugači sodil, in sicer, da se nas vek in gosence več vkup ne vežejo, in da le nevednost, večkrat sklenjena z lenobo in zanikernostjo, celo s hudobijo, ljudi k ti tožbi pelje, ki so skorej vselej sami krivi, ako jim gosence še nadlego delajo in jim dobro sadno leto pokončajo. Slabo vreme in druge škodljive zadeve, kterih človek odverniti ne more, bo vsak umen bravec sam izvzel.
Tudi pri nas se iz mnogih krajev taka tožba sliši, in česar smo se z lastnimi očmi v Ljubljanski okolici in nekterih daljnih krajih prepričali, je žalostna resnica, in mi si ne moremo besed „vek in gosence44 iz glave zbiti. Zakaj pa? hočemo svojim bravcam ključ k ti zastavici podati: naj sami razsodijo, ali smo resnico govorili. Še se spomnimo, ko je pred 40 leti na tem kraju pri Ljubljani, kjer sedaj Latermanov drevored (jde) stoji, gost gojzd bil; tudi v bližnji okolici je krasno drevje stalo — prebivalise mnogih pevalic spevnih ti-čev). Bližnji griči so s košatimi drevesi pokriti bili, medije, ko je kdo popotoval, še lepši gojzdi so se njegovim očem razprostirali, — še prijetna Šmarna gora je bila s takimi velikimi drevesi obrašena, da smo od tal do verna vedno v senci hodili, kodar nas je veselo petje mnogih ptic spremljalo. In tako je bilo po več krajih naše domovine. Ali „vek in gosence!" — Samopridni človek je zastran nekoliko časniga dobička sekiro na deblo zastavil, je cele okraje njih kinča ob-ropal, — drevo za drevesam je moglo pasti, brez po-mislika: ali seka drevesa ali le drevesca, brez skerbi za nov zarod — in tako so se celi okraji spremenili ali v pušobo ali v slabe njive in senožeti, in dobrotljivi prebivavci gojzdov — tiči — med njimi veliko število pevalic, ki so nar veči sovražniki in pokončavci raznih merčesov, ktere nam sadne drevesa in polje vniču-jejo, niso več varniga prebivališča v naših krajih našli, so se tedaj mogli iz naše soseščine umakniti, in kar je te koristne živalice pri nas še ostalo, jim je hudobni človek pogin napovedal, ker jih lovi kodar koli jih le zasačiti more.
Tako dela naš tako imenovani omikani vek, in nasledek tega so gosence! —
Vsak fantalin, ki še komaj hlače nosi, že streže po tičjih gnjezdih in nastavlja limance ali kletke in jih po tisuč in tisuč polovi in zadavi,  in njih  rod za  pri-
hodnje pokonča, in tako za pomnožen je gosenc za drugo leto skerbi, ktere bi bili tički scer pokončali v svoj živež. —
V mnogih vunanjih deželah je ojstro prepovedano, pevalice, ki so sploh merčesojedi, loviti in pokončati; — pri nas pa vsak fantalin za 2 gold. od zadevajoče gosposke dovoljenje (licenc) dobi, da sme na njenim zemljišu ptice poloviti in pokončati; — še marsikteri ne-delski lovec, ako mu drugač po sreči ne gre, jih nekaj postreli, da le s prazno mavho domii ne pride. Nekteri fantalini, so v svoji sirovosti tako hudobni, da se o prostih urah po gojzdu klatijo in gnjezda zalezujejo, da mladičke, ki so večkrat se vsi goli in slepi, ropajo, jih v mestu prodajajo, ali jih pa iz same hudobije morijo. Pred nekimi tedni smo na poti skoz gojzd proti Šiški našli mlade še gole penice, ktere so rokodelski u-čenci iz gnjezda vzeli in v strašni hudobii jih z nitjo na nogah skupej zvezali in na germiček obesili, da so revno počepale! Pri našim prihodu so hudobneži zbežali. „Uboge starke, ki se za napravo gnjezda toliko trudijo in veliko skerb za svoje mlade imajo, morajo žalostne iz takih krajev zbežati, kjer tako hudobni ljudje prebivajo" — smo od ptujcov, ki so tudi zraven prišli, slišali — in sram je nas bilo, ko so še pristavili: „škoda za tako lepo deželo s takimi prebivavci, ki vedno Boga v ustih imajo in na videz v cerkev hodijo — v sercu pa so polni hudobije!" Mi pa rečemo: kjer šol manjka ali pravi ga poduka v njih ni, ne bo nikdar prave človeške omike, ktera edina vzame sirovost in divjost in požlahni serce. Vse je na dobrih šolah ležeče, pa ne na tacih, kakor so sedanje deželne, v kterih je z rpla-teltofam", enmalo branjem, pisanjem inrajtanjem že vse storjeno, ali da k večimu učenje nemščine za omiko človeka velja. „Novice44 so v 17. 18. in 19. p list. natanjko razodele, kako sne morajo ljudske šole biti — scer ne bo ljudstvo nikdar potrebne omike doseglo.
(Dalje sledi.)
List 29.
Naš vek in pa gosence.
(Dalje.)
Pred nekimi leti je v gojzdih Ljubljanske okolice vse mergolelo slavčikov — zdaj bi se skoraj poprej bela vrana dobila, ko ta kraljica pevalic, ker jo že vsak fan-talin zalezuje, da jo v mesto za dvajsetico proda, in tako se njeni rod vsako leto zmanjša. Tudi druge pe-valice so se v bolj samotne in mirniši kraje umaknile, kjer jim pa tudi veliko boljši ne gre. Ali ne le okoli Ljubljane je tako, tudi na kmetih ni veliko boljši. V druzih deželah postavljajo ljudje takim pticam, kterim je Stvarnik gosence pokončavati naukazal, blizo hiš ali v vertih primerne naprave za gnjezda, kterih se ptički s hvaležnostjo poslužijo in so gospodarju v veliko korist, ker mu po vertu gosencev trebijo in druge merčese in njih jajčica pokončajo. Če pa pri nas kak Šinkovec eno črešnjo posoblje, ga že spodi neumen la-komnež, brez premislika, da jo tisučkrat s pokončanjem merčesov poplača; — gosence pa njegova nevednost in ,wioba pustite na drevesu, da mu obilno desetino vzamejo, in drevo večkrat za več let nerodovitno store! Ali je to pamet ? Narava je vsaki živalici njeni živež odločila, in ona v svoji prostosti tudi nikdar iz navade ne pride ; le pomanjkanje naravniga živeža in sila človeka jo primorate, svoje živitje spremeniti. V ti zadevi se ptičem nar hujši godi.
Med tiči imamo tudi 3 poglavitne plemena, namreč: zernojedce, merčesojedce in mesojedce. Od poslednjih bomo le memogrede nekaj povedali, kar naravnost kmetijstvo zadene, ker naš namen je le od gosenc in kar njih pokončanje vtiče, pisati; od tičev drugiga in perviga plemena bomo svoje proste bravce nekoliko podučili, da bodo vedili, kakošno škodo si sami in drugim delajo, če take ptice, kterim je narava pokončanje merčesov izročila, lovijo in pokončujejo, — Vsaka stvar, ptica pa še nar bolj ljubi prostost, in ker je nas vsih Stvarnik letečim živalim zrjik in gojzde, log in verte za prebivališče odločil, je tudi naša sveta dolžnost, jim njih prostosti in življenja ne kratiti, ker le v svoji prostosti je ptica človeku v velik dobiček, v zaporu pa mu nič ne hasni, in to majhno veselje, ki ga človek od petja ima, je ter^inčenje za prostost vstvarjene ži-valice, in gotova škoda stoterim drevesa m.
S tem pa ne rečemo, da bi nekterih med njimi ne polovili in jih za svoj živež ne porabili, ker vsaka reč ima svoje meje, ali to so nevedni in hudobni ljudje v svojo in druzih veliko škodo v našim veku preveč prekoračili. — Kar tu rečemo, je čista resnica, in jo hočemo tudi dokazati. Poglejmo le, če oratar njivo orje, kako krokarji, srake, vrane, kavke in ptice sploh tega plemena tikama za plugam ali brano hodijo in nekaj pobirajo. Nevedni človek te ptice obdolžuje, da mu vseja-no seme zobljejo, zato jih spodi ali postrelja— ali poglej bolj na tanjko,  in vidil boš,  da so ti te ptice v velik
144
dobiček, ker ne išejo semena, ker so meso- in merče-sojedi, da le bramore, červe majskih kebrov in druge merčese, kterih more biti na tvoji njivi mergoli in ti nježne koreninice rastljin pokončajo, s plugam in brano na svitlo pripravljene pobirajo in povžijejo.
Ako se resnice tega še bolj prepričati hočeš, pre-orji travnik ali senožet, brez da bi po tem na njo kaj semena vsejal, in vidil boš, če količkaj paziš, koliko merčesov si na dan spravil, in kako marljivo jih te ptice pobirajo.
Ali tudi kot mesojedci so te ptice človeku in deželi v veliko korist; brez da bi roparce bile — razun srake, ktera včasih tudi mlade in majhne ptičke v gnje-zdu ali kakor si bodi napade in požre, tudi svitle reči rada vkrade in v svoje gnjezdo nese — vso merhovino pocepanih žival poišejo, povžijejo in nam tako zrak čistijo, ki se po gnjilini in trohljini merhovin okuži.
Neka druga jako koristna ptica je štorklja, caplja (Storch); ali ta žival je tako nježnočutljiva, da vsako nar manjši zamero dobro v spominu ohrani. Zatoraj jo sedaj pri nas na Krajnskim redkokrat vidimo, ker je gotovo večkrat po nevednih ljudeh preganjana bila — le na Ljubljanskim močirju se včasih še ktera vidi. Kaee, krastavice in take ostudne laznine nimajo veči sovražnice med pticami od štorklje; ona nar bolj strupeno kačo brez škode požre, in ena rodovi na tega plemena je v'stanu cel okraj človeku in živini škodljivih golazin jih pokončajo očistiti. To uče skušnje tacih krajev, kjer ž njimi prijazno ravnajo in jim mirne pustijo njih gnjezda, kteresiizšib spletajo, in na strehe cerkev, hiš ali na dimnike narejajo. Ce ravno je ta ptica od-letavnica fZugvogef), vunder, kjer se enkrat vdomaci in mirno pusti, vsako leto spet pride in staro gnjezdo v last vzame. Mlada štorklja se pusti tudi k hiši privaditi, ter živi potem med hišno perutnino prav prijazno in zraven merčesov tudi zernje je; je pa potem pri hiši jako koristna, ker se takimu dvorišu nobena ro-parca — še postojna in jastrob ne — ne bliža, ker se štorklje viga ojstriga kljuna boji, ki je tako vstvarjen, da se na vse plati v bran postavi in hudo vseka; privajena se tudi za hišno perutnino bojuej.
(Dalje sledi.)
List 31.
Naš vek in pa gosence.
(Dalje.)
Med gosencejedci naše dežele sta kralj i ček (Zaun-konig) in steržek (Goldhannchen) nar imenitnisi.
Začuditi se je, koliko kraljiček, zraven steržka nar manjši ptičica v Evropi, gosenc in drugih merče-sov polovi in v svoje gnjezdo znese; naravoznanci so zapazili, da po 500- in še večkrat na dan svojim mladim živeža prinese, ki vedno cverčkajo in svoje kljunčike odperte deržijo, da bi jih stari kermili, ker skorej nikdar prav siti niso in hitro prebavljajo. Dve rodovini teh ptičkov celi vert gosenc očistite; zatorej imajo v deželah, kjer se ljudje s sadjorejo pridno pečajo, tega ptička jako v časti ter mu na drevesa male tičnice iz dilic narejene postavijo, v ktere kraljiček rad svoje gnjezdo naredi, ker tako svoje mlade roparskih ptic nar bolj obvarje. Ker ta ptičica odletavnica ni, tedaj vedno pri nas ostane, in se celo leto z merčesi, njih jajčki in mešički preživi, nam je ona nar bolj koristna, in zatorej bi bilo prav, da bi jo v naše verte, kakor drugod privadili, ker ona rada blizo ljudi prebiva.
Steržek, nar manjši evropejska ptičica, se ne more tako množiti, ker ga že vsaka še tako majhna roparca napade in vžuga; je pa tudi  priden merčeso-
156
jedec, vunder no tako priljuden, kakor kraljiček, in se le pozimi v vertih najde, si jajčic merčesov iskaje, ker mu ta čas v gojzdih živeža manjka.
Sedaj pridemo na lastovico (Scavvalbe), ktero mestnjani večidel le malo poznajo, zato ker jo preveliki mestni sum overa, tu gnejzda delati; na kmetih pa eno pleme lastovic rado blizo ljudi gostuje. Ta ptica je od-letavnica, in ima gotov čas odriniti iz naših dežel v gorkeji kraje in se poleti zopet verniti. Ona stoji v pervi versti merčesojedcov; zato je nam jako koristna žival in priporočiti je, da bi jo mimo pustili če svoje gnjezdo na kakošin strop hiše ali hleva naredi, ker ona nam cele verte gosenc očisti, ter nam ta prostorček, ki ga za gnjezdo potrebuje, tisučkrat poplača. V več nemških deželah je zapor na 14 dni v kazin temu naložen, kteri v razujzdanosti lastovco ubije, ker so prepričani, da v tistih krajih, kjer veliko lastovic prebiva, skoraj vsako leto sadne drevesa dobro rodijo.
liazun teh je več tičev, ki so pridni merčesojedci; med njimi je pa tudi več tacih, ki zraven merčesov tudi zernje jedo, kakor:  sternad, (Ammerling),   konopljen k a   (Hanfling),   popkar   (Gimpel) ,   m uho ve a (Fliegenschnapper), tašica (Rothkelchen), Šinkovec (Tink), cizek (Zeisig), lisec (Stieglitz, Distelfink), germovica   (Buschfink,   Schwarzblattel),   bergle z (Rothspecht), žolna (gemeinerSpecht), dlesk^Kreuz-schnabel), dleskovca fKernbeisser), škorec (Staar), kos LAmsel), vuga (Goldanisel), drozeg ^Drossei), skalavec, devetomorc ^Neuntodter), prav volk na merčese,   pastarica  (Bachatelze),  se ni ca  (Meise), slavček  (^Nachtigall),   postovka  (jMauer-Habicht , ktera je pa že roparca,  ker se včasih tudi malih ptičkov loti, in pa zviti vrabec,  kteri zna v škodo biti, ako se preveč mnojsi, scer nam je pa tudi v veliko korist.   Se se spomnimo,   ko so na Ogerskii^ in v  Srei   i kmetje mogli svojim grajšinam vrabčne glave namest denarja za davk plačevati, ker so se ti ptiči tako zlo za-redili, da so  po prerajtu vsako leto več tisuč vaganev zernja  pozobali; — ali  nasledek tega je bil,  da o tih krajih,  kjer so poprej vsako  leto več tisuč veder  slivo vi ca  naredili  in v druge dežele drago  prodali, po tem niso toliko bokalov kot poprej veder dobili, ker mo jim   g o sence vse drevesa pokončale.    Postava je bila preklicana — ali  veliko  let je  minulo,   da se je spet popravilo,   kar je po ti postavi skaženiga bilo,  in oči-vidno se je pokazalo,  da so vrabci vender v veči dobiček kakor v škodo.
(Dalje sledi.)
List 32.
Naš vek in pa gosence.
(Dalje.)
Zaznamovali smo zdaj nekaj ptic, ktere so nar veči merčesojedci v naši deželi in tedaj k pokončanju gosenc v vertih veliko pripomorejo ; — ali samim pticam ne sme umen človek pokončanja gosenc in drugih merčesov prepustiti; to bi nespametno bilo in ravno toliko , ko bi rekli: 55ne delaj več, vsedi se na cesto in čaki, da ti bo izpod neba jed in pijača do šla". — Pa tudi en gospodar samotež ne bo nič opravil, če ima leniga, zanikerniga, ali clo hudobniga soseda. Ravno združena moč v tacih zadevah nar več zamore, da se sosedje cele županije, ali clo cele okrajne vzajemno podpirajo, da na svojim posestvu go-sence in njih mešičke in jajčke pokončajo. Zalibog! da je veči število naših gospodarjev tako nečimernih, da se le na   vreme  zanašajo,   roke  križema  derže —
160
po šegi svojih očetov in dedov. V sramoto je našimu veku, ki se tako prebrisanima misli, da spoznanje te škode se še ni vrinilo v glavo vsim, kterim gosence obilno desetino sadja pokončajo! Vse desetine so nam zoperne — le zoper to se ne ganemo i.
Ni davno, kar smo v Ljubljanski okolici nekiga kmeta na vertu zapazila, ki je svoje gole sadne drevesa , po gosencah pokončane, žalostno pregledoval; na naše vprašanje, zakaj ni pomladi svojih dreves očistil in gosenc pokončal? je odgovoril: „nisim mislil, da se bo ta zlodej tako zaredil". Na svet: naj vunder sedaj pokonča, kar je v pajčini nove zalege zapredene, nam nejevoljno odgovori: ;,ej — saj mi sedaj ne morejo nič več škode storiti", in se je vernil od nas — morebiti sije še mislil: ?3škrici iz Ljubljane, kaj vi od tega razumete la — Žalostno je, da je veči del naših kmetov tako malo podučenih, da ne vedo, da se gosence zapredejo in umešičijo (einpuppen), da potem skorej iz vsakiga mešička metulj (on in ona) zleii, ki o malo dnevih po 200—500 jajčik med skorjo debla in vej položi — nar raji na sadne drevesa, iz kterih drugo leto spet gosence izlazijo in se tako od leta do leta množijo, in blagoslov božji kmetu, kteriga si po sadjoreji obeta, pokončajo.
Kje pa se zamore mladi kmetiški fant tega naučiti? Od nevednih in nečimernih staršev gotovo ne, ker sami od tega nič ne vedo, ali so saj preleni, da bi to po vrednosti porajtali. In tako pridemo spet le na šole, kjer se zamore ta nauk mladini tako globoko v glavo in serce vtisniti, da ga nikdar pozabila ne bo. Žali bog! da je v naših ljudskih šolah naravoznan-stvo dosihmal tako zanemarjeno bilo. Pa kaj? ker tudi učitelji v pripravljavnih šolah se sami tega učili niso! Kamor se ozremo, zadenemo le na potrebo dobrih šol — šol za vsakdanje življenje! Nočemo pa tudi tukaj žalovanja ponavljati zastran slab i ga plačila deželskih učiteljev! Kako bo revež veselje do šole dobil, ako je večkrat malo boljši plačan , kakor čednik!
Skerb za živež,   obleko   in   več drugih   potrebnih
reči ga je vedno terla, in bira (beračvanje) pri kmetih
mu je veliko   časa   in  časti kratila.    Učitelj   mora od
srenjčanov neodvisen biti, svoje plačilo naj   neposredno
iz učbniga zaklada dobiva , in k temu naj srenjčani, po
razmeri druziga davka, svoj donesek plačujejo; in kdor
nobeniga   davka   ne   plača,   naj   ravno   tako   tudi svoj
božjak, kteri naj se po postavi prerajta, donese.   Tako
je v drugih izobraženih deržavah, in učitelj  je častena
in zares časti   vredna oseba v srenji;   tako  bomo   tudi
mi boljši učitelje in boljši ljudske šole dobili.
(Konec sledi.)
-    166   -
Naš vek in pa gosence.
(Konec.)
V  natoroznanstvu pa sam izobražen, priden in sa-mostojin učitelj pa bi zamogei kaj veliko storiti v poduka sadjoreje ne le v šoli, temuč tudi na vertih, ko bi večkrat mladost sabo na sprehod vzel in tukaj pod milim nebam obilne priložnosti se poslužil, ji med druzimi koristnimi nauki tudi razlagati in očividno kazati prid oberanja gosenc in čedenja dreves, naj se to zgodi po marljivosti skerbniga gospodarja ali po pripomoči koristnih tičkov, ki škodljive merčese trebijo. Tako bo poduk učenika prav djansk poduk , in mladost ga bo pazljivo poslušala.
Z vsim tem, čeravno bode veliko veliko po-magano, pa vunder ne bo še vse opravljeno , dokler ojstra postava ne pride, ki prepove tičji lov, in zapove gospodarjem gosenčno trebo. Izpeljava tega je sedaj lahka, ker imajo župani je oblast v rokah, vse odverniti, kar je srenji v škodo.
V   mnogih nemških deželah se vse to natanjko spolnuje. Posebne ogledne komisije vsako leto okoli sv. Jurja po odločeni okrajni sadne drevesa pregledujejo, in kjer gosence na njih najdejo, lastnika za vsako drevo z 3 fl. in 30 kr. kaznujejo; tudi mesca rožnika, maliga in veliciga serpana, včasih še pozneje, kakor je leto in vreme, komisija nenadama pride in pregleduje, in kjer umešičene gosence najde, lastnika brez milosti kaznuje, ker on po svoji nemarnosti tudi drugim škodo dela. Ali ljudstvo tukaj že lastni dobiček spodbada, merčese pridno zatirovati, da se jim dvojna škoda ne zgodi; in plačilo za njih trud je obilen pridelk sadja skoraj vsako leto, ako jim ga ka-košna druga nesreča ne vzame. Ptičji lov je v tih der-žavah ojstro prepovedan in nihče ne sme tičev loviti kot gojzdnarji in njih služabniki; ali ti imajo spet svoje postave , po kterih se ravnati morajo , da kazni ne zapadejo.
In zakaj bi tudi pri nas tako ne bilo? Postavimo, Krajnska dežela, ktera med 45. in 46. stapinjo severne širokosti in 31. in 33. zahodne dolgosti leži, je s snemo malo krajev , prav pripravna za sadjorejo. Kjeno južno podnebje pripusti, da lahko toliko žlahniga sadja rodi, da — kakor skušnje s prodajo suhih češpelj pričajo — bi ga za več sto tisuč gold. skoraj vsako leto v druge dežele prodali, in kupčija s sadjem je tako imenitna, da se veliko tergovci ž njo pečajo, ker jim obilno dobička prinese. V povzdigo sadjoreje nam je tedaj sledečih 3 reči potreba:
1.  Prepovedi tičji ga lova in kaznovanja tistih, ki vjete koristne pevalice na prodaj prineso.
2.   Natanjčniga in občni ga spolnovanja tiste že obstoječe postave, po kteri je zapovedano, gosence z dreves trebiti in pokončati.
3.  Vneme ljubezni do sadjoreje v sercu mladosti in spoznanja škodljivosti gosenc in p t i č j i g a lova.
Vse to pa zamoremo o sedanjim bolj prebrisanim času terjati, da se zgodi. Zupani imajo oblast v rokah zoper vse gosence svoje župani je — naj jo spoinejo, kakor so jo ^polniti dolžni v prid vsim gospodarjem svoje županije! Ne k rad i! je ena deseterih božjih zapoved. Ali ne krade tisti nemarni gospodar svojimu sosedu sadja, ki redi gosence na svojim drevju, da grejo na sosedov vert sadne drevesa pokončavat? Ali ne znese ta tatvina veliko goldinarjev včasih na enim samim vertu ? Zupani na noge tedaj , da ne bo sosed sosedu tat! — Prepovejte tudi ojstro fantalinam lov pcvalic, ktere je Stvarnik vstv-a-ril drevju v prid! Ne pripustite, da bi smerkovci namene  dobrotljiviga Stvarnika vničevali!
In vi, učeni ki! storite, kar morete, pa vžgite gorečo ljubezen do sadjoreje v sercu Vam izročene mladosti; pomislite: „kar se Anžik nauči, toAnže stori." Star nemaren človek se ne da več spreoberniti; na mladosti je vse iožeee za boljši prihodnost.
Tako se bo z druženo močjo vsa druga zapela škodljivim gosencam, da bomo zamogli po pravici reči:
Naš vek in pa — sme rt gosencam!        B— k.