POEZIJA
Vesna Furlanič Valentinčič
Tri pesmi
Brat po pisanju
Snemi urine kazalce. Zaustavi veter in naloži soncu, naj zjutraj ne dviguje žaluzij s spuščenih oken. Dovoli, da ti pričaram lanskoletne smehljaje na razpršene veke, naj ti popijem utrujenost osamljenih vdolbin. Vkopljem eter izginulih mest, kjer večni jezdec napaja svojega konja.
Odpri se razčaranim trenutkom, zapusti se v njih.
Ali slišiš, kako razpenjeno ždijo zaznamovanke pod kutami
težkega žameta, kako šuštijo z bronom prevlečena telesa?
Ko ti vdahnejo žarečo sapo na zamolklo čelo.
Zaznamovanke. Nesnice rdečih kristalov.
Če bi znal brati iz mojih polpriprtih vek, če bi znal piti
iz mojih polzaprtih ust, bi vedel. Brat po pisanju.
POEZIJA
Stegna trzajoče živali
Če se uležeš na zemljo po nevihti, lahko prisluškuješ vsem v nedogled nakapljanim oceanom. Pokrila te bo s svojo mehko toploto in dovoliš ji lahko; da prevzame stegna trzajoče živali. Vkopitene dele telesa, ki si si jih od nekdaj želel zavreči.
Vidim ga
Vidim ga, kako ima oči razprte v smeri, od koder prihaja. Vidim njegovo sklonjeno držo. Vidim, kako si je potegnil plašč na zamrežene roke. In ne nosi smelo svojega ponosa. Za seboj vleče, kakor na uzdi, komaj pretežko nogo, podrsava in iz njega zevajo sračji mladiči.
Z njegovimi stopali hodijo prestrašena plemena. Z njegovimi zamreženimi rokami polagajo svoje otroke k nemočnim studencem. Kadar nevidno prestopajo pragove, da ulovijo severnega jelena, da odvzamejo pripadnost njegovemu rodu.
14
T