GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE B E S E D Ajunij 2019 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F 9 772463 821805 Metoda, s katero se starejšim ljudem polagajo v usta odgovori na tendenciozna vprašanja, ni v čast resni novinarski hiši, zato so Pričevalci šolski primer tega, kakšna oddaja ne sme biti. Oddaja niti ne poskuša celovito predsta- viti dogodkov druge svetovne vojne na Slovenskem, prej njen voditelj načrtno izbira sogovornike, da bi predstavil svoj pogled na polpreteklo zgodovino, in resnici na ljubo je uspešen. Uspešen, ker slišimo in vidimo zgolj enosmerno poda- janje spominov, ki so prav tako skrbno izbrani, da se ne zgodi kaj nepredvidlji- vega, pa čeprav je oddaja posneta vnap- rej. Želim si, da bi gospod Možina in drugi načrtovalci ter pristojno uredništvo gledalcem v oddaji Pričevalci prav s tako vnemo predstavili tudi slovenske kolabo- rante, ki so stopili na stran okupatorja ter prisegli zvestobo Hitlerju 20. aprila 1944 in drugič na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji, 30. januar- ja 1945. Vem, da veste, pa vas vseeno želim spomniti na besedilo ljubljanskih domobrancev, ki se je glasilo: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oborože- no silo, stoječo pod poveljstvom vodje ve- like Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi nje- govim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.« Prisegli so vodji velike Nemčije, bori- li so se za slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Svobodne Evrope, ki jo je okupirala nacistična Nemčija in Slovencem namenila popolno izginotje s streljanjem talcev, požiganjem, poši- ljanjem ljudi v uničevalna taborišča, izselitev celotnih območij itd. Zanimivo bi bilo slišati, kakšna naj bi bila priho- dnost Slovencev z nacistično Nemčijo. S floskulo o »uravnoteženosti« ste že dav- no prestopili meje dobrega okusa. Iz ob- stoječih programskih dokumentov RTV Slovenija ne izhaja, da je razpihovanje sovraštva njen programski cilj. Zato je čas, da tudi glede tega začnete uresni- čevati vsebinsko zasnovo javne televizije. Temeljno izhodišče vsake razprave o drugi svetovni vojni na Slovenskem je lahko le to, da so nemški, italijanski in madžarski okupatorji razkosali našo deželo in obsodili naš narod na naci- onalno smrt. Rodoljubi so se jim uprli, kolaboracionisti pa so sodelovali z oku- patorjem proti lastnemu narodu. Člani Združenja protifašistov in bor- cev za vrednote NOB južne in severne Primorske smo Programskemu svetu RTV Slovenija poslali peticijo, s katero zahtevamo, da se oddaja »Pričevalci« ukine, saj s svojo vsebino zastruplja so- žitje med ljudmi. Pričevalci Marijan Križman podpredsednik ZZB NOB Slovenije UVODNIKKOLUMNI TEMA MESECA PO SVETU KOMENTAR Jože Poglajen dr. Martin Premk dr. France Križanič Novi triumf strankokracije »Pohod resnice« Gospodarska rast se nadaljuje S T R A N 4 S T R A N 2 S T R A N 1 2 S T R A N 3 Polaganje venca pri slovenskem spomeniku v taborišču Mauthausen (Foto: A. Elenovski) Nikoli več številka, vedno le človek Kultura v narodnoosvobodilnem boju Navdih in opora za uporništvo tudi v umetniški besedi Ko razmišljamo o kulturi v narodnoosvobodilnem boju, je treba upoštevati ključne značilnosti takratnih družbe- nih razmer. To pomeni, da je ne smemo presojati le s splošnimi formalnimi meri- li za vrednotenje njenih se- stavin, temveč moramo v ta merila vključiti vsebinske razsežnosti, ki jih je zahtevalo prelomno obdobje v življenju narodne skupnosti. Cilj okupacije in razkosanja sloven- skega ozemlja leta 1941, sistematič- ne in silovite ter krute raznarodoval- ne prakse, ki se je na Primorskem utrjevala že dve desetletji prej, ni bilo le zasužnjenje, temveč uničenje slovenstva in narodne skupnosti. Pri večini prebivalstva, ki so jo povezo- vali zvestoba slovenstvu in ljubezen do domovine ter odgovornost za lastni obstoj, se je vedno bolj jasno izražala misel na odpor. Življenje brez dostojanstva se je namreč kaza- lo za nesmiselno, saj »manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi«. Zapis tega Prešernovega verza je nekaj dni po italijanski zasedbi ponesel s sabo v valove Ljubljanice nekdanji legen- darni ljubljanski župan Ivan Hri- bar. Vsakdanje nasilje in težnja po svobodi sta številčno sicer majhno skupnost spodbujala k upornosti in skupnemu zavračanju brezupa; pri številnih je oživel puntarski klic »Le vkup, le vkup uboga gmajna!«. Klic k neuklonljivosti so krepila tudi sporo- čila »goriškega slavčka«, ki so zlasti v času fašizma navdihovala in bod- rila Primorce: »Le vstani, uborni na- rod moj, / do danes v prah teptan, / pepelni dan ni dan več tvoj,/ tvoj je vstajenja dan.« dr. Maca Jogan Najlepši partizanski tisk, ki ga je v 1500 oštevilčenih izvodih natisnila tiskarna Trilof, je bila Prešernova Zdravljica. Zdravljico je kot založnik izdal Pokrajinski odbor OF za Gorenjsko ob 100 – letnici njenega prvega izida. Veliko desetletij po drugi svetovni vojni na slovenskih tleh je Matjaž Kmecl prepričljivo opozoril na zgo- dovinsko dejstvo, ko je zapisal: »Kaj pa so slovenski ljudje 1941 navse- zadnje sploh imeli v rokah, da bi se lahko uprli – razen ponosa in časti, zaupanja vase, v svobodo in pra- NADALJEVANJE NA STRANI 2 ustvarjalcev, nosilcev prek ustanov do vsakdanje uporabnih del na vseh področjih, od knjig, glasbenega po- ustvarjanja do gledališča, od slikar- skih del do znanosti. Samo na Šta- jerskem in Gorenjskem so nemški oblastniki zaplenili in uničili več kot dva milijona knjig, med njimi mno- go izjemno dragocenih. V iskanju najrazličnejših oblik, kako ob bru- talnih okupatorskih ukrepih rešiti bogastvo kulturne dediščine, lah- ko prepoznamo začetek zavestne- ga odpora in upora. Medtem ko so novi oblastniki na Štajerskem in Go- renjskem uživali ob plamenih, ki so požirali slovenske knjige, so mnogi posamezniki začeli knjige iz javnih in zasebnih knjižnic prenašati na skrivna mesta, kjer naj bi počakale do osvoboditve. Misel na to, da okupatorsko nasilje ne more in ne sme trajati večno, da mora enkrat zasijati »sonce svobo- de«, je navdihovala reševanje po zgledih iz preteklosti (vinski sodi za protestantske knjige) in tudi vodila k ustvarjanju novih odrešilnih poti. Veliko je bilo takih, kot je bila Roza Šter iz Motnika, ki je kot trinajstle- tno dekle po okupaciji pod krušno peč v domači hiši skrila in zazidala knjige krajevne javne knjižnice. Ob skrbi za kulturno bogastvo je kljub najstrožjim prepovedim mnogo po- končnih in pogumnih ljudi zbiralo puške (in drugo orožje) razkroplje- ne jugoslovanske vojske in jih pre- našalo v varna skrivališča. Tako se je med ljudmi spontano porajal in širil odpor zoper vedno bolj bru- talne ukrepe okupatorskih oblasti. Navdih in oporo za osebno upor- niško naravnanost so ljudje poiskali tudi v umetniški besedi. Emil Cesar npr. navaja, da so poleti leta 1942 v šentpetrskih zaporih v sobi št. 20 vični svet? Nekaj starih, zakopanih pušk, iznajdljivost, svoj jezik in svo- jo kulturo, ki so jima bili neizmer- no zvesti. In pogum.« Prav kultura kot temeljna določilnica slovenske samoniklosti in vir nacionalne- ga ponosa je bila najprej obsojena na pogin, in to na vseh ravneh: od junij 20192 začeli spontano prebirati Prešerno- ve Poezije, last nekega zapornika, tem pa je sledilo branje Aškerčevih Balad in romanc. Stiska, ki jo je čutilo slovensko prebivalstvo, in vedno bolj izra- žena potreba po neuklonljivosti sta se posebej dotaknili delujočih na kulturnem polju. Kot ugotavlja E. Cesar, je slovenski kulturni od- por v času druge svetovne vojne edinstven tako v domačem kot v evropskem okolju. Večina kulturnih delavcev ni vdano privolila v hlap- čevstvo, ki so ga z vsemi sredstvi hoteli novi oblastniki, temveč je dejavno in odgovorno sprejela svo- jo vlogo v boju zoper nasilje, ki je že zahtevalo mnogo žrtev. »Kakor hitro pa narod daje žrtve za svojo svobodo in se upira nasilju, ne bi smel biti pravi pisatelj miloščinar, temveč vodnik,« je leta 1941 ned- voumno povedal Juš Kozak. Res sta zapela »gozd in gora« in nastal je silen hrup, ki je zelo (z) motil tuje in tudi domače varuhe reda. Hrup ni ostal le na ravni in- dividualnih dejanj in spontanosti, temveč so se kulturniki organizi- rali v okviru Osvobodilne fronte že dr. France Križanič Gospodarska rast se nadaljuje V prvem letošnjem četrtletju je bil slovenski bruto domači produkt (BDP), merjen v evrih, za 6 odstotkov, po odvzeti inflaciji (torej realno) pa za dobre 3 odstotke večji kot pred letom dni. Izvoz blaga in storitev je bil v prvem letošnjem četrtletju v evrih za 9 odstotkov večji od primerljivega lanskega. Uvoz je presegal za 1,1 milijarde evrov ali za 12 odstotkov v primerjavi z letom poprej, na tekočem računu plačilne bilance pa smo imeli 759 milijonov evrov pre- sežka (12 odstotkov več kot pred letom). Podatki o neto zunanjem dolgu Slovenije kažejo, da so imele marca 2019 poslovne banke 4,4 milijarde evrov, Banka Slovenije 3,4 milijarde evrov, t. i. ostali sektorji (gospodarstvo brez bank in prebivalstvo) pa 1,7 milijarde evrov presežka terjatev nad obveznostmi. Državni sektor je v tem mese- cu tujini skupaj neto dolgoval 15,2 milijarde evrov. Večino predstavljajo dolgoročna kreditna razmerja. Marca letos je skupni neto zunanji dolg našega narodnega go- spodarstva znašal 5,3 milijarde evrov (3,6 milijarde evrov ali 41 odstotkov manj kot v enakem mesecu lani ter 11,2 milijarde evrov ali 68 odstotkov manj od svoje najvišje ravni v decembru 2012). Pri drugih komponentah končne porabe se omejimo na realne vrednosti. Inflacija je že odšteta. V prvem letošnjem četrtletju so bile bruto in- vesticije v osnovna sredstva za 9 odstotkov, državna poraba za 4 odstotke, osebna poraba pa za 2 odstotka večje kot pred letom. V zadnjem letu, od prvega lanskega do prvega letošnjega četrtletja, se je realno najbolj povečala dodana vrednost v gradbeništvu (za 15 odstotkov), v trgovini s popravilom vozil, prometu, skladiščenju in turiz- mu (za 6 odstotkov), v kmetij- stvu z gozdarstvom in ribištvom ter v predelovalnih dejavnostih (po 4 odstotke). Pri poslovanju z nepremičninami je bila doda- na vrednost prvo letošnje četr- tletje realno na enaki ravni kot pred letom. Anketa, izvedena po metodo- logiji Mednarodne organizaci- je dela (MOD), za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 978 000 delovno aktivnih ljudi in 50 000 ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oziroma neprijavljene oblike gospodarske dejavnosti). Število delovno aktivnih se je po tej oceni v zadnjem letu povečalo za 14 000 ali za 2 odstotka, število iskalcev zaposlitve pa znižalo za 11 000 ali za 18 odstotkov. V prvem četrtletju letos je bila mednarodno primerlji- va stopnja brezposelnosti v Sloveniji 4,8-odstotna,v državah evrskega območja pa 7,8-odstotna. Po anketnih ocenah je bilo na začetku 2019 število delovno aktivnih že za 7000 večje, število nezaposlenih pa za 2000 manjše kot med konjunkturo v prvem četrtletju 2008. V letih od 2008 do 2018 se je kljub svetovni finančni krizi 2009 in nato v Sloveniji umetno ustvarjeni recesiji v letih 2012 in 2013 zmanjšalo zaposlovanje v nekaterih negotovih oblikah dela. Število registrirano zaposlenih za določen čas je bilo lani za 6000 manjše kot leta 2008, v strukturi delovno aktivnih pa se je njihov delež znižal z 12 odstotkov na 11 odstotkov. Število zaposlenih preko študentskega servisa se je v enakem obdobju zmanjšalo za 11 000, njihov delež med delovno aktivnimi pa je upadel s 5 odstotkov na 4 odstotke. Od 2008 do 2018 se je nekoliko, za 4000, pove- čalo število samozaposlenih. Njihov delež med delovno aktivnimi se je dvignil z 10 odstotkov na 11 odstotkov. Anketa o trgu dela, izvedena po standardih MOD, kaže, da se je v zadnjih desetih letih število samozaposlenih povečalo bolj (za 23.000), kot kažejo podatki o registrirano zaposlenih oziroma samozaposlenih. Konec mi- nulega leta je to število po anketni oceni doseglo 13 odstotkov delovno aktivnih. Očitno gre za povečanje sive ekonomije oziroma »dela na črno«. Kriza je na tem področju imela negativne posledice, ki jih v podatkih o registrirano zaposlenih ozi- roma samozaposlenih ni zaznati. V tem primeru gre za povečanje tipično prekarnih zaposlitev. Po drugi strani pa rezultati ankete o trgu dela kažejo zmanjšanje števila t. i. »pomagajočih članov gospodinjstva«. V letih od 2008 do 2018 se je to število znižalo za 18 000, strukturni delež med delovno aktivnim pa s 4 odstotkov na le 2 odstotka. Gre za najbolj hendikepirane oblike dela znotraj družin, ki se večinoma ukvarjajo s kmetijstvom. Inflacija je nizka. Maja letos so bile cene življenjskih potrebščin za 1,4 odstotka višje kot pred letom. Najbolj (za 6 odstotkov) so se med lanskim in letošnjim majem povečale cene stanovanja, vode, električne energije, plina in goriva. Ali se bo sorazmerno hitra gospodarska rast na Slovenskem nadaljevala, je od- visno od tega, ali bo našemu gospodarstvu uspevalo še naprej povečevati deleže na svetovnem trgu. Prognoza analitikov revije The Economist za letos kaže 1,3 odstot- ka realno rast BDP v državah evrske skupine. Če upoštevamo, da se je lani v vsem letu BDP držav evrske skupine realno povečal za 1,8 odstotka, Slovenije pa za 4,4 odstotka, in če predpostavljamo, da bo razmerje rasti letos ostalo enako, se bo letos slovenski BDP glede na to prognozo realno povečal za 3,9 odstotka. Anketa, izvedena po metodologiji Mednarodne organizacije dela (MOD), za prvo letošnje četrtletje kaže, da je v Sloveniji 978 000 delovno aktivnih ljudi in 50 000 ljudi brez dela (tudi če upoštevamo neformalne oziroma neprijavljene oblike gospodarske dejavnosti). KOMENTAR NADALJEVANJE S STRANI 1 septembra leta 1941 s prvim plenu-mom, na katerem so bila sprejeta vsebinska izhodišča za odporniško delovanje in zavračanje prisilne- ga sodelovanja z okupatorskimi oblastmi, vključno s kulturnim mol- kom. Prav o tej obliki odpora, ki je bila povezana s številnimi vprašanji golega preživetja delujočih v kul- turi, so razpravljali udeleženci na drugem plenumu kulturnih delav- cev (aprila 1942), ko je bilo vnovič poudarjeno načelo nesodelovanja z okupatorskimi oblastmi. K spošto- vanju tega načela so skladno s pro- gramom OF poklicali »slovenske pesnike in pisatelje, upodabljajoče umetnike in glasbenike, časnikarje, publiciste in znanstvenike, naj ne sodelujejo pri kulturnih prireditvah okupatorjev, naj ne bodo sotrudni- ki pri njihovih časopisih in revijah, naj ne poročajo o njihovih priredi- tvah, tudi ne o njihovem tisku, knji- gah itd.«. Na tem plenumu, vodil ga je Pre- žihov Voranc, je bil kot sestavni del OF izvoljen Glavni odbor kul- turnih delavcev Slovenije, ki je skrbel za njihovo bolj učinkovito organiziranost in za preverjanje sklepov. Odločna narodnoosvo- bodilna drža tega telesa je bila ob kritični presoji nekaterih odklonov v praksi izražena v Izjavi (12. ju- lija 1942), v kateri je tudi večno veljavno sporočilo: »Kultura ne- kega naroda je odvisna od nje- gove nacionalne in gospodarske samostojnosti. Noben narod, ki je suženj v nacionalnem in gospo- darskem pomenu, se kulturno ne more razvijati, vsaj kot narod ne, zato je naša sveta dolžnost, da vse svoje sile damo na razpolago na- rodnoosvobodilni borbi, od kate- re izida je odvisno naše kulturno življenje.« Za uresničevanje skle- pov tega plenuma in za izvedbo raznolikih nalog je v naslednjih letih (do množičnih aretacij julija 1944) skrbela mreža terenskih in matičnih odborov po posameznih strokah in področjih. E. Cesar ute- meljeno sklepa, da je tako nastala »izjemna in učinkovita odporniška organizacija, ki nima primere v te- danjem evropskem protifašistič- nem odporu«. Kulturno dogajanje je do kapitu- lacije Italije potekalo predvsem v Ljubljanski pokrajini (tako v oži- čenem mestu kot »na terenu«), medtem ko je bila na Štajerskem in Gorenjskem večina kulturnikov izgnana, številni so se kot begunci vključili v odporniško delovanje v Ljubljani, nekateri pa so že bili ubi- ti, kot Jože Kerenčič. Ob oživlja- nju upornega duha prednikov je v skrajno težkih in krutih razmerah na kulturnem polju začela brsteti zlasti besedna umetnost; z obto- žujočo podobo obstoječega stanja in prežeta z »novimi nadami« se je zgoščeno udomačila prav v pesni- štvu. Na Župančičevo vprašanje: »Veš, poet svoj dolg? Nimaš nič be- sed?« so znani in neznani, priznani in »prvopristopniki«, poeti in pesni- ce odgovarjali z množico »pesmi za današnjo rabo«, ki so jih tematsko povezovali upor, trpljenje in upanje – na svobodo in pravično družbo. V neposrednem stiku z oboro- ženim partizanskim gibanjem in vključevanjem vanj so nastajale nove uporniške pesmi, ki so ozave- ščale in spodbujale borce in druge. Po izjemnem skupinskem prizade- vanju je bila na začetku leta 1942 ciklostilno razmnožena in v maju (v tiskarni Podmornica) natisnjena v 8000 izvodih zbirka pesmi Mate- ja Bora Previharimo viharje. »Ka- dar čez gozdove rjovejo viharji, / drevesa se svojih korenin zavedo«, je o prebujenju narodne (samo)za- vesti pesnik spregovoril tako, da so ga razumeli vsi, ki so v odporniš- kih akcijah in boju za obstoj videli pot do častne osvoboditve. Pisate- ljica Branka Jurca se je spominjala na čas, ko jo je »prevzemala sladka groza« ob tem, kako so pripadniki OF sredi v žice vklenjene Ljublja- ne imeli v rokah uporne pesmi in se zavedali, »da je naš pesnik na- pisal to in takšno pesniško zbirko, da jo je pred nosom okupatorja naš grafični delavec stiskal, da so jo po- tem kolporterji Osvobodilne fronte prinesli po mestu in po vsej Slove- niji. … In že takrat sem vedela, da takšne pesniške zbirke tisti čas ni v vsej Evropi.« (nadaljevanje v prihodnji številki) Obroč Fantje, petnajst nas je! Petnajst partizanov! In njih je samo tristo, tristo – ciganov. Tristo jih trepeče. strah nazaj jih vleče, a mi na nje! Juriš! Juriiiš! Dan bo vroč, ozek je obroč. A treba je proč, proč od tod! Svoboda povsod, le tod, le tod jeklen obroč. Boj bo vroč. V strelce, v zaklon! Vsak se postroji! Vsak se podvoji! Vsak se potroji! Puška postane mitraljez in vse počez kosi, mori, kosi. Puška postane top in vse naokrog kakor snop pada sovrag. Iz zaklona se dvigne vojak: »Juriš, juriš, juriiiš!« In tedaj strelci vsi kot vrelci moči in poguma do brezuma kajti širok je obroč – se zapodimo, zakadimo, navalimo z bombo, z nožem, z roko v nje, kot kdo more. V tihi lozi potem se preštejemo, se veselo nasmejemo: »Petnajst nas je še!« In brez opore njih tristo kot mehko testo se vda le toliko,da potisnemo skozi. Marija Drnovšek junij 2019 3 KOLUMNA Jože Poglajen Novi triumf strankokracije P red časom so državni svetniki pod taktirko obrtnika Kovšce bogve zakaj pred ustavnim sodiščem sprožili ustavno presojo različnih velikosti volilnih okrajev za volitve poslancev. V glavnem na desno nagnjeni svetniki so si od na novo skrojenih meja volilnih okrajev najbrž obetali koristi za svoje stranke. Ustavno sodišče jim je nekoliko presenetljivo pritrdilo in parlamen- tu naložilo, naj to »neustavnost« odpravi. Toda vladna koalicija se je namesto krojenja novih meja volilnih okrajev odločila črtati jih iz volilnega zakona. Ne samo zato, ker so ti okraji v navzkrižju z ustavo, ampak tudi zato, ker zgodovina risanj okrajev uči, da je to bolj ali manj Sizifovo delo, kajti priti do soglasja strank, ki imajo v vsakem okraju preštete volivce, je dokazano misija nemogoče. Volilne okraje so v sicer proporcionalni volilni zakon leta 1992 vpeljali na zah- tevo »pomladanskih« strank, da bi, kot so trdili, v parlament prišli tudi kandidati s podeželja. Predlog so večinoma podprle tudi druge stranke. A ne zaradi tega precej iz trte izvitega podeželskega argumenta, ampak zato, ker so se z njim doko- pale do glavnega zadetka na volilni tomboli. Omogoča jim namreč, da v okraje, kjer imamo največ privržencev, pošljejo kandidata po meri vrha stranke, v okraje z manj privrženci pa tiste, ki jih iz različnih razlogov ne želijo imeti v poslanskih klopeh. Volivec nima prav nobenega vpliva na to, kdo od kandidatov njegove stranke bo prišel v parlament, kajti na volilnem lističi lahko »izbirajo« samo tega, ki jim ga postavi stranka. Sprememba naj bi nastala v prihodnjih mesecih. V igri je predlog, da se to- rej okraji ukinejo, volivci pa v okviru volilne enote odločajo, komu od praviloma enajstih kandidatov dati prednostni glas. Število prednostnih glasov, ki bi jih zbral posamezni kandidat, bi potem do- ločilo, kdo bo poslanec in kdo po- raženec. Če bi torej ta novela volil- nega zakona v parlamentu dobila zahtevanih vsaj 60 glasov, bi bilo po dveh desetletjih uresničeno ustavno načelo o odločilnem vplivu volivcev na to, kdo od kandidatov bo izvo- ljen za poslanca. Celih dvajset let je parlamentar- nim strankam uspevalo zadržati status quo, se pravi v svojih rokah obdržati možnost, da pod krinko ljudske volje v parlament »delegira- jo« svoje najbolj vnete in najubog- ljivejše privržence. Nekaj poskusov volilni zakon uskladiti z ustavo je sicer bilo, a so vsi klavrno propadli, še preden so predlogi sploh prišli v glavno pisarno državnega zbora. Do glasovanja je tako prišlo skoraj natanko pred osmimi leti. No, izid je bil pravi triumf strankarskih interesov in pokop ustavnega načela, da se brez pardona upošteva glas ljudstva, se pravi volivcev. Za podoben predlog, o katerem zdaj kupčkajo ob prigrizkih v sobanah predsednika republike, je takrat glasovalo le 21 (!) poslancev strank Zares, LDS in SNS. Se lahko ta farsa ponovi? Zelo verjetno. Iz dimnika predsednika republike se sicer vali bel dim, s čimer Pahor sporoča, da je doseženo večinsko soglasje strank. Toda to je le dimna zavesa, za katero se skrivajo pravi interesi strank. Te seveda poskušajo tako ali drugače zase ohraniti čim več vpliva na to, kdo bo sedel v poslanskih klopeh. Načeloma z izjemo Janševe SDS ukinitev okrajev javno pod- pirajo, a imajo zato polna usta pogojevanj glede uveljavitve prednostnega glasu. Tako je v vodo padla najbolj čista in za volivce ugodna rešitev, da bi uvedli abso- lutni prednostni glas, se pravi, da bi volivec ta glas moral obvezno oddati, s čimer bi se po volilnih enotah ustvaril vrstni red kandidatov glede na število dobljenih glasov. Vrhovi strank so namreč izsilili zase ugodnejšo rešitev: uveljavitev praga, to je števila glasov, ko se ti glasovi upoštevajo, pod tem pragom pa se upošteva vrstni red, ki ga določi vrh stranke. Ta prag naj bi bilo število glasov za listo, deljeno z dvakratnikom števila kandidatov. Če bi to uveljavili že na lanskih volitvah, bi bil ta prag za kandidate SDS v volilni enoti 3 (Ljubljana Center) 1272 prednostnih glasov, za LMŠ 700, SD 500, NSi 418 in tako naprej. Kdor ne bi dosegel tega praga, se mu prednostni glasovi ne bi upoštevali. Nekaterim strankam se tudi ta prag zdi prenizek. Kakor koli že, na našo nesrečo v naši deželi vse niti oblasti v svojih rokah držijo vrhovi strank, zato ni pričakovati, da bi pljuvale v lastno skledo. Za sprejem novele je potrebnih vsaj 60 glasov. 25 glasov poslancev SDS očitno ne bo med njimi, usoda novele je torej v rokah petih poslancev drugih strank. Zato ni izključeno, da bodo posamezniki zaradi lastnih ali strankarskih koristi glasovali proti ali pa ne bodo glasovali. Je pa še tretja možnost, da Pahor in vodje strank toliko časa zavlačujejo, da bo ta mandat tako ali drugače minil. Kar bi bil, kot rečeno, nov triumf strankokracije. Iz dimnika predsednika republike se sicer vali bel dim, s čimer Pahor sporoča, da je doseženo večinsko soglasje strank. Toda to je le dimna zavesa, za katero se skrivajo pravi interesi strank. SPOMINI Nemcem naklonjeni domači ovaduhi in vrinjeni vohuni Bratovo truplo končalo v dachavskem krematoriju Pod skalnatimi Karavankami ob levem bregu Save leži vas Moste. Vas je bila že pred drugo svetovno vojno strateško pomembna točka obrambe in vključena v obrambni sistem Rupnikove linije. Zgrajene so bile utrdbe in številni bunkerji, v katerih naj bi posadke stare jugo- slovanske vojske zaustavile napa- de in napredovanje enot nacistič- ne Nemčije. Ob aprilskem napadu Nemčije na Jugoslavijo leta 1941 je pripadnikom starojugoslovanske vojske uspelo porušiti železniški in cestni most, vendar je to le delno zaustavilo prodor nemških motori- ziranih enot. Kmalu po okupaciji so Nemci na Gorenjskem na osnovi spiskov, ki so jih izdelali že pred vojno vrinjeni nemški vohuni in Nemcem naklo- njeni domači ovaduhi, začeli izvaja- ti množične aretacije. Tako so jese- ni 1941. leta prijeli tudi mojega bra- ta Rudija, ki je bil uslužbenec žele- zarne na Jesenicah in poznan kot dejaven član naprednih društvenih in kulturnih gibanj in tudi rezervni oficir starojugoslovanske vojske. Odpeljali so ga v jeseniško izposta- vo gestapa, od tam pa v Begunje, kjer so ga zverinsko mučili. Spo- mladi 1942. leta je bil deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je 28. oktobra istega leta umrl, njegovo truplo pa je končalo v kre- matoriju. Žaro z njegovimi posmr- tnimi ostanki so Nemci poslali oče- tu in po vojni je bila žara prenesena na borčevsko grobišče na Breznici. Smrt brata Rudija me je močno prizadela. Mene, očeta in starej- šo sestro Martino je bratova smrt podžgala k sodelovanju s parti- zani. Iz tistega časa mi je ostal v spominu dogodek, ki bi se lahko tragično končal za vso našo druži- no, v kateri so bili še dve sestri in dva mladoletna brata. Nemci so nad našo hišo imeli stalno posad- ko v bunkerju Rupnikove linije, iz katerega so nadzorovali leta 1941 porušeni in še istega leta obnov- ljeni železniški most. Z vodo se je posadka bunkerja oskrbovala prav v naši hiši, ki je bila bunkerju naj- bližja. Bil je še dan, ko je po vodo prišel nemški vojak. Med točenjem vode pa je v hišo vstopil lepo oble- čen in oborožen partizan – doma- čin Slavko Dežman s partizanskim imenom Zoran. Srečanje partizana z Nemcem v ozki veži se je srečno končalo. Nemec je partizana Zora- na pozdravil z »guten tag« (dober dan) in ga vprašal: »Wie gehts?« (Kako gre?) Zoran pa mu je odvr- nil: »Za nas dobro, a za vas slabo.« Nemca je opozoril, naj o srečanju molči, kajti v nasprotnem primeru bo likvidiran. Nemec je besedo res držal, vendar ga od tega dogodka ni bilo več videti. Verjetno je zapro- sil za premestitev. Pri razpečevanju propagandne- ga gradiva OF – letaki so bili po- zivi za vključitev krajanov v par- tizanske enote – sva bila s sestro Martino izdana. Sestro so ujeli in odpeljali v begunjske zapore, meni pa je uspelo pobegniti v partizane. V partizane sem odšel še s tremi domačini. Našo skupino je v parti- zane vodil Nemec po imenu Toni. Pozneje smo izvedeli, da je Toni z ene od gorenjskih policijskih postaj z orožjem pobegnil v partizane. Kot poklicni miner je deloval v prvem bataljonu Kokrškega odreda. O nje- govih podvigih piše v knjigi »Beg z morišča« naš domačin, pisatelj in zgodovinar Jože Vidic. Po desetih dneh bivanja v partiza- nih sem šel s še nekaj tovariši v akci- jo z nalogo likvidacije znanega izda- jalca. Odpravili smo se čez Smoku- ški vrh v vas Vrbo. Vasi smo se pre- vidno približali in pri hiši po domače pri Ribiču naleteli na zasedo. Bil sem prvi v skupini. Ko se je izza žive meje oglasil glas: »Kdo je tam,« sem se oglasil z istim vpra- šanjem: »Kdo pa je tam?« Namesto odgovora so mi mimo glave švigni- le krogle rafala. Kljub presenečenju mi je uspelo proti živi meji zaluča- ti italijansko ročno bombo. Sledil je hiter umik, ki ga je mitraljezec Šmon, domačin, doma iz Žirovnice, kril izza obzidja Markove cerkve. Akcija nam ni uspela, vendar smo bili veseli, da smo se umaknili brez žrtev. Med domobranci, ki so nam postavili zasedo, pa je bilo nekaj mrtvih, tudi komandir domobran- cev iz postojanke Lesce. Po treh tednih bivanja v I. bataljo- nu Kokrškega odreda je prišla od- redba, da mora bataljon dati nekaj borcev na Koroško, kjer so bile raz- mere za razvoj partizanskega boja izredno neugodne. Na sestanku ba- taljona je bilo povedano, da naj bi šli na Koroško mladi, organizirani in fizično močni prostovoljci. Bil sem skojevec in sem se odločil, da se pridružim skupini borcev, ki se je pripravljala na odhod na Koroško. Na Koroško nas je odšlo kakšnih 60, vse orožje smo morali pustiti v bataljonu, edini, ki je bil oborožen, pa je bil naš vodnik. Rečeno nam je bilo, da bomo orožje dobili na Koro- škem, kamor ga v velikih količinah s padali spuščajo Angleži in Ameri- čani. Pri odhodu z Gorenjskega si nismo predstavljali, koliko napo- rov in lakote bomo morali presta- ti, preden bomo prešli na severno stran Košute in se pridružili koroš- kim partizanom. Na dolgi in napor- ni poti nas je spremljal dež vse do Obirskega pri Železni Kapli. Hrane, ki smo jo dobili pri odhodu, je bilo tako malo, da bi jo lahko pojedli za eno kosilo. Ob prihodu na dogovor- jeno mesto smo lačni, premraženi in na smrt utrujeni samo obležali in težko dočakali jutro. Naslednji dan, ko smo se nekoliko opomogli, je prišla odredba, da gre ves I. ko- roški bataljon v vas Korte, kjer naj bi zaminirali osnovno šolo, v katero se je nameravala vseliti neka poli- cijska enota. Nalogo smo uspešno opravili. Po eksploziji, ki je popol- noma uničila stavbo, smo se umak- nili v smeri Obirske doline, tam se je začela bitka, v kateri je padel naš politkomisar Drago (doma iz Kočevja). Takrat je v boju z Nem- ci padlo sedem borcev, pet pa jih je bilo ranjenih. Po končani bitki se je naš bataljon umaknil na pobočje Olševe gore v Solčavi. Janez Baloh (zapisano leta 1967) (nadaljevanje v prihodnji številki Svobodne besede) V partizanih – Korte jeseni leta 1944. Janez Baloh je v prvi vrsti, drugi z leve. Pri razpečevanju propagandnega gradiva OF, letaki so bili pozivi za vključitev krajanov v partizanske enote, sva bila s sestro Martino izdana. Sestro so ujeli in odpeljali v begunjske zapore, meni pa je uspelo pobegniti v partizane. junij 20194 AKTUALNO Trajno negovanje samozavesti in samospoštovanja Uporništvo – prisvajanje onaravljene etike »Partizani se v gozdu niso nikdar počutili osamljene ali izgubljene,« nam pove naš legendarni partizan- ski komandant Franc Sever - Fran- ta. In s kakšnim navdušenjem ga poslušamo v našem debatnem šta- bu ob jutrih, ko smo skupaj pri kavi! Pozimi je bil partizanski tabor videti kot lep pejsaž na belo-rjavi sneženi preprogi, izstopali so što- ri, ki so na pomlad postali nevidni, narava se je takrat razkošno pre- bujala in odela z gostim zelenjem. Borci so spali oblečeni in obuti, ves čas opasani in oboroženi, s prip- ravljenim nahrbtnikom tudi med spanjem pod odejo, pripravljeni za takojšen spopad, umik ali po- hod. Včasih se je med njimi znašel kakšen štirinožni prijatelj, ki so ga naučili, kdaj sme in kdaj ne lajati, biti čisto tiho, kako opozoriti pred sovražnikom in šlo je. Še mravlje so se odzvale na pomlad, ko je ožive- lo njihovo mravljišče. V sončnem dnevu si lahko položil na mravljišče kaj, iz česar so gomazele uši, in da vidiš, kako so jih mravlje – sodobno rečeno – ekološko počistile! Krošnje dreves in debla so zelo pogosto prestrezali krogle, ki so bile namenjene borcem, varovali so pred vročino, neurjem, padavinami, dajali zavetje in bili domovanje, zato partizanska vojska ni dovolila sekati gozdov. Mnoga drevesa so žal bila priče smrti mnogih, premnogih in še danes v miru varujejo neznane grobove padlih, ki jih prekriva prap- rot. Kako so pokale bukve, ko je pri- tisnil mraz, in kako čaroben zvok ob tem nastane v mesečni zasneženi noči! Vse to se spreminja v nekaj romantičnega. Partizanski tabor je varno bivališče, zavetje, in to podo- bo je Franta primerjal z ljudskimi pripovedmi o rokovnjačih in ropar- jih, ki so se nekoč prav tako skri- vali v naših gozdovih, samo da so bili razbojniki zaradi bede, revščine, partizani pa domoljubi. Ko je Franta ponoči vdihaval duh smrekovih vej, ki so bile njegovo ležišče in odeja hkrati, je razmišljal o teh nekdanjih upornikih, ki so sicer veljali za raz- bojnike, zavedal pa se je, da so ime- li nadpovprečno razvit čut, »volčji instinkt« za pravičnost, in da zato upravičeno veljajo za ljudske juna- ke. Rokovnjači so se bojevali proti krivicam in zato so naši prvinski uporniki. Niso izdajala drevesa, ampak domači izdajalci Večni nagrobni govor je v šeleste- nju krošenj ‒ in kako so se te prijet- no upogibale takrat, ko so zapeli V temnem gozdu ob tabornem ognju! In spet so krošnje dreves posrkale dim, da jih iz zraka ni nihče opazil. Ko so zanetili ogenj, so z vej okles- tili lubje, da se je manj kadilo. Niso izdajala drevesa, ampak domači izdajalci, »švabobranci«, s svojim človeka nevrednim in ponižujočim početjem. Vse štirinožno je sode- lovalo s partizani: kuharji so ved- no našli kakšen ostanek, da so jih nasitili, in razvilo se je nepozabno sožitje človeka z živaljo. Sicer ved- no plašne srne se jih niso bale, kot predstraža blizu partizanskih tabo- rov so bile, nagrada so bili ostanki iz partizanskih kotlov. Vrane in šoje so še posebno iz- stopale. Šoja je ptica, ki je zelo svo- jevrstna, roparska, iz gnezd krade majhne ptičke, hitro se prilagaja okolju, tudi ljudem, in Franta jo je opisal kot inteligentno ptico, ki si zapomni vse premike in dogajanja v svojem okolju. Ob vsakem kora- ku človeka ali živali začne vpiti in iz varne razdalje spremlja vsiljivca, opazuje in ga zasleduje. To njeno nadarjenost in izredno občutljivost so partizani z vsem spoštovanjem upoštevali. Šoje so jih s svojim vre- ščanjem neštetokrat opozorile, da se nekaj dogaja, in mnogim rešile življenje. Bile so kot naravni, opo- zorilni stražar in alarm, za kar so jim bili partizani zelo hvaležni. Ita- lijanska vojska je glasno in hrupno šla v ofenzivo, nemška vojska pa zelo disciplinirano in v popolni ti- šini, po navadi še v jutranjih urah, v mraku, in nato je silovito udarila. Sledil je partizanski protiudar, ker so jih šoje pravočasno alarmirale. Vendar jih 15. marca 1945 na Me- nini planini ni bilo, ker je bil prehud mraz, umaknile so se v nižje, toplej- še kraje. Med streljanjem se je zvečer nena- doma oglasil še gornjegrajski zvon in nikdar nobeno zvonjenje ni osta- lo Franti v takem spominu kot to iz Zgornje Savinjske doline pri posku- su preboja iz nemškega obroča. Po vsej verjetnosti je cerkovnik zvonil še posebno močno zato, ker so se že tri dni slišali grmenje in silovit potek bojev na Mozirski planini in Meni- ni. Kot da bi tudi zvonjenje borce bodrilo, naj se ne dajo, in tako so sprejeli in razumeli oddaljeno bitje zvonov. Sporočilo zvonjenja, ki ga je prinesel veter, je bilo kot spodbuda ljudem, ki jih je napajala z duševno in telesno močjo in utripajoče priži- gala luč k svobodi. Neizmerno do- moljubje v njih je premagovalo vse, še tako težke ovire. Umik z Menine planine je pote- kal v skrajni tišini po drči, po kateri drvarji spuščajo hlode s planine v dolino. Uspelo jim je, zagledali so zeleno, zgodnjepomladno travo, in vas, ki jih je pričakala, je zavrisni- la od veselja. Z jutranjo svetlobo je prišla svoboda in prihod borcev v vas Gaberje je bil nepozaben, ljudje so jih presrečni sprejeli. Vse je bilo veselo, še psi so laja- li glasno in prijateljsko, kuharji so s pomočjo domačinov pripravili pravo pojedino. Ta dva dneva sta borcem ostala v prelepem spomi- nu, saj so jih domačini prisrčno vzeli medse in pri tem izpostavili tudi svoje življenje, kajti vojna je še trajala in vaščani so tvegali, da se bo sovražnik maščeval. Zdaj je nad Menino planino zasijalo še sonce, meglena odeja, ki je borce prej va- rovala, se je umaknila in tokrat so zares prišli v začetek pomladi. Po- mlad vse obuja, vse zaživi s svojo prasilovitostjo ohranjanja življenja. Narava v človeku in narava, v kate- ri in s katero človek živi svobodno. Vemo, da je etika narodov, ki živi- jo tesno povezani z naravo, povsem drugačna od etike trgovsko-prekup- čevalskih narodov. Naša zdajšnja štacunarska budalost, ki nam jo je vsilil liberalizem, se nam bo v priho- dnosti lahko zelo maščevala. Daljnosežno Frantovo sporočilo Vprašajmo se: kakšno usodo nam je namenila Evropa, če nam spodreže korenine tam, kjer smo jih vedno imeli, namreč v najbolj tesni povezavi in v sožitju z nara- vo? Zato je Frantovo sporočilo daljnosežno, skoraj že preroško, namreč da se lahko trajno ohranja- mo samo tako, da svojo etiko doje- mamo in negujemo kot človekovo drugo naravo in nikdar in nikakor ne kot protinaravo. Naše medvojno partizansko uporništvo je bilo do- cela onaravljeno in tako kar najbolj osredinja življenje, saj taka etika življenju vedno in povsod pritrjuje. To je topel tok življenja, ki si je z uporništvom prisvajal etiko. Upor- nik je človek, ki najprej z vesoljno pravičnostjo zavrne vsako nepra- vičnost, življenje se upira krivici in prav vsako življenje vpije, da ima pravico do obstoja. Zgodovinsko dejanje na Menini planini je postalo mit in »živa le- genda Franta« – kakor ga zdaj tisk pri nas upravičeno imenuje – nam sporoča, da je to vir naše samoza- vesti, mi pa moramo to samoza- vest in samospoštovanje negovati in trajno ohranjati. Naj v tej zvezi dr. Cvetka Hedžet Tóth KOLUMNA Martin Premk »Pohod resnice« V večini sredstev množičnega obveščanja se še kar nadaljuje križar- ska vojna proti vsemu, kar diši po partizanih in narodnoosvobo- dilnem boju. Združena Katoliška cerkev, njej hlapčevska sloven- ska desnica in še kakšna tuja obveščevalna služba se še vedno trudijo spremeniti resnico ter z zanikanjem naše lastne zgodovine uničiti ljudi in njihovo zavedanje. Pri tem si pomagajo z raznimi »publicisti in poštenimi zgodovinarji«, ki naj bi pisali »nepristransko in končno po- vedali pravo resnico« o partizanskem boju in drugi svetovni vojni. Ker se večina teh pisunov rada okliče za zgodovinarje ali sklicuje na zgodovinsko znanost, pa je vendarle treba vedeti, da je zgodovina res znanost in da mora zna- nost imeti vedno ista merila, stvari pa morajo biti dokazljive in preverljive. Zato si lahko malo za zabavo, malo pa tudi zares pogledamo, kako bi bila denimo videti vojna za samostojnost Slovenije leta 1991 z merili in »znanstvenimi pristopi« raznih »poštenih zgodovinarjev in resnicoljubnih publicistov«: »Dr. Deževnik je znova poudaril, da je bil odpor Teritorialne obrambe in miličnikov leta 1991 popolnoma brez smisla ter da je povzročal samo nepotrebne žrtve. Upira- nje močnejši sili je namreč nesmiselno početje, po njegovem mnenju se v vseh vojnah močnejši upre šibkejši sili. Dejstvo je, da je leta 1991 več vojakov umrlo zaradi nesreč z orožjem kot zaradi sovražnega ognja ter da je v vojni umrlo več bolgarskih in turških tovornjakarjev kot pa pripadnikov teritorialne obrambe. To je po njegovem mnenju prav gotovo zato, ker so strahopetni teritorialci uboge tovornjakarje pah- nili pred mitraljeze in pod letalske bombe, sami pa nato pobegnili. Sicer se je bilo po mnenju dr. Deževnika tako ali tako nesmiselno upirati močnejši jugoslovanski vojski, saj bi lahko vojno preživeli mirno in brez žrtev, ker bi nas nekaj let pozneje osvobodila zveza NATO, tako kot je osvobodila Kosovo. Vendar kot je poudaril dr. Deževnik, je DEMOS načrtno pahnil Slovence v vojno zgolj zato, da se je polastil oblasti ter nato pokradel ljudem lastnino z denacionalizacijo in prodajo zemlje tuj- cem. Nobenega dvoma torej ni, da je DEMOS načrtno izkoristil osamosvojitveno vojno kot državljansko vojno zgolj v boju za oblast. Celotna osamosvojitvena vojna je bila po mnenju dr. Deževnika zločin, kar sta potrdila tudi njegova znanstvena sodelavca dr. Pizdur in dr. Osmer- da, ki sta v svoji knjigi dokazala, da je bila Teritorialna obramba zločinska organizacija že davno pred začetkom osamosvojitvene vojne. Med vojno je svoje zločin- sko delo nadaljevala le zato, da je DEMOSU zagotovila oblast. To je v svoji oddaji »Nakladalci« potrdil tudi priznani novinar dr. Lažina, ki je gostil generala Ratka Mladića, poveljnika jugoslovanske vojske, ki je takrat skušala zaustaviti nasilje DEMOSA. General Ratko Mla- dić je kot pričevalec takratnih do- godkov gledalcem opisal, kako so slovenski teritorialci med vojno v porodnišnicah metali neslovenske dojenčke iz inkubatorjev, kako so žene jugoslovanskih oficirjev gna- li čez minska polja in kako je bilo pred Ljubljano pri Črnučah več kot tisoč nedolžnih jugoslovanskih vojakov nataknjenih na kol. Nekateri gledalci so sicer oporekali oddaji, češ da so to same laži, da je treba oddajo ukiniti, vendar so bili na srečo neuspešni. V bran dr. Lažini se je namreč odločno postavila dr. Penzionka, ki je poudarila, da bo vedno branila svobodo laži in da bi se z ukinitvijo oddaje vrnili v čase monarho-fašistične strahovlade Kraljevine Jugoslavije. Dr. Penizonka je poudarila tudi pomen sprave med obema stranema in objavila nov prelomen esej, v katerem je v imenu sprave ize- načila četnike in teritorialce, JLA in slovenske miličnike, partizane in domobrance, ustaše in komuniste, zaveznike in sile osi, organizacijo SS in Rdečo armado ter Me- toda Trobca in ženske, ki jih je ubil in sežgal – vsi so bili le žrtve, žrtev je žrtev, zločin pa je zločin. Tudi predsednik Pahnjeni je podprl oddajo »Nakladalci« in dejal, da si bo tudi on prizadeval, da se še naprej predvaja, dokler mu njegovi gospodarji ne rečejo nasprotno. Še več prispevkov o zločinih teritorialcev in mitih o osamosvojitve- ni vojni pa bo predvajala NORA 24TV. Napovedali so serijo prispevkov o tem, kako so slovenski vojaki leta 1991 posiljevali in klali ateistične meščanke po Ljubljani.« Takšno pisanje seveda ne predstavlja nobenega »kritičnega pogleda« ali »znanstve- ne resnice«, temveč je namenjeno zgolj blatenju, spreobračanju in zlorabi zgodovine v politične namene oziroma propagandi. Tisti, ki na tak način pišejo o drugi svetov- ni vojni in narodnoosvobodilnem boju, namreč dobro vedo, kaj počnejo. Odveč je pričakovati, da bodo odličniki na vrhu naše oblasti nasprotovali takšnemu početju, saj jim godi, ker ljudi odvrača od resničnih težav. Hkrati pa večino njih zanimajo le lastne koristi, ne pa resnica. Uradna oblast je brezbrižna ob takem blatenju lastne zgodovine, čeprav takšno početje povzroča dolgoročno družbeno škodo. Sicer pa je prav med drugo svetovno vojno prav »uradna oblast« prepustila oziroma prodala Slovence okupatorju. Če so si takrat Slovenci sami izborili svobodo in državo, si bomo tokrat sami izborili resnico. Združena Katoliška cerkev, njej hlapčevska slovenska desnica in še kakšna tuja obveščevalna služba se še vedno trudijo spremeniti resnico ter z zanikanjem naše lastne zgodovine uničiti ljudi in njihovo zavedanje. Vemo, da je etika narodov, ki živijo tesno povezani z naravo, povsem drugačna od etike trgovsko- prekupčevalskih narodov. Franc Sever - Franta in avtorica prispevka dr. Cvetka Hedžet Tóth. junij 2019 5 SPOMINI Trajno negovanje samozavesti in samospoštovanja Uporništvo – prisvajanje onaravljene etike Živeli smo v Veliki Račni pri Grosu- pljem. Oče Frančišek Zajec je bil cestar, mati Marjeta Mihelčič pa delavka. V želji po boljšem zasluž- ku je bila družina v letih od 1906 do 1912 v Clevelandu v ZDA, kjer je oče delal v rudniku železa. V druži- ni nas je bilo osem otrok. »Ko se je začela druga svetov- na vojna, se je brat Ivan že leta 1941 vključil v boj za osvoboditev domovine. V vasi je deloval odbor OF, domači belogardisti pa so brata Ivana in Alojza vabili k vaški straži. Ko so spoznali, da ju ne bodo pri- dobili, so ju leta 1942 poslali v ta- borišče Gonars in nato v Padovo. V koncentracijskem taborišču sta os- tala do kapitulacije Italije,« se tistih dni spominja Jožefa Zajec, poroče- na Plankar. »Mene in sestro Frančiško so za- prli avgusta leta 1943. Takrat so v našo hišo prišli trije belogardisti z Italijani. Bili smo izdani. Italijani so pokazali na belogardiste, češ, ti so vas izdali. Odpeljali so naju najprej v župnijski urad. Župnika ni bilo, ker se je skril. Poleg naju s sestro so pripeljali še tri vaščanke in vseh pet nas je prenočilo v župnišču,« je pripovedovala Jožefa. Naslednji dan so zapornice z vla- kom odpeljali v Belgijsko vojašnico v Ljubljani. Tam se je trlo Sloven- cev, ki so jih Italijani zapirali, seve- da ob sodelovanju domačih izdajal- cev. »Iz celice v drugem nadstropju sem lahko videla tramvajske žice. Enkrat na teden smo lahko hodili v krogu po dvorišču v vojašnici. Za jesti smo dobivali makarone, zelje, paradižnik, hlebec kruha in črno kavo za zajtrk. Stenice so bile naše sopotnice. Vse polno jih je bilo in lezle so po nas in po prostoru. Ubi- jali smo jih, vendar jih je bilo vedno več. V zaporu sva s sestro spoznali Belokranjko, ki je bila tam zaprta že 16 mesecev,« dodaja Jožefa. 9. septembra 1943 je Italija kapi- tulirala. Do sprememb je prišlo tudi Janez Alič samo na kratko pripomnim: v na- ravi mita je, da ljudi povezuje med seboj na podlagi nečesa globoko skupnega, kajti vsak mit krepi sile, ki določeno skupnost osredinjajo, povezujejo, celo trajno ohranjajo. Ta mit je nastal na podlagi konkret- nega zgodovinskega dogajanja in nikakor ne iz domišljijske moči kakšne pesniške duše in njenega zagona. Narodu, ki je enkrat iz sebe uspel poroditi svoje lastne mite – in praviloma je narodotvorno tudi mi- totvorno –, se ne more več zgoditi, da bi izginil iz zgodovine. Brata partizana ubili po izdaji na pragu svobode Sestri Zajec v zaporu, ker so mislili, da sta Judinji Mene in sestro Frančiško so zaprli avgusta leta 1943. Takrat so v našo hišo prišli trije belogardisti z Italijani. Bili smo izdani. Italijani so pokazali na belogardiste, češ, ti so vas izdali. v zaporih. »Luči so se prižigale, vo- jaki so bili nemirni, polno dvorišče jih je bilo. Že naslednji dan nam je prinesel hrano karabinjer. Opazila sem, da nima pištole za pasom. Ču- dila sem se, da so bili vsi brez orož- ja. Morda je minil teden dni po ka- pitulaciji, ko je prišla komanda, da se moramo vsi zbrati na hodniku. Prišel je civilist s seznamom in nas začel klicati po priimkih. Vsi zapr- ti v kasarni so odšli, najverjetneje domov. Izjema sva bili midve s se- stro. Karabinjer naju je spet zaprl. Zakaj morava s sestro ostati, sva se spraševali. Seveda odgovora nis- va dobili. Nič nama ni bilo jasno. Zapomnila sem si samo to, da sva bili podčrtani z rdečo barvo. Sami sva bili v vojašnici. Karabinjerji so nama vsak dan nosili hrano. Sestra je nekega dne spet vprašala kara- binjerja, zakaj ne moreva domov. Odgovora seveda spet nisva do- bili. Po desetih dneh so tovornjaki znova začeli dovažati ljudi v zapor. V najino sobo so prišle tri ženske. Vprašale so naju, zakaj sva zaprti. Povedali sva, da ne veva. Na vpra- šanje, kje sva v službi, sva povedali, da v banki. Ženske, ki so jih pripe- ljali, naj bi delale na železniški di- rekciji, zaprli pa so jih zaradi sode- lovanja s partizani.« Zatem so v vojašnico namesto Ita- lijanov prihajali Nemci in domo- branci. Največ se je dogajalo pono- či. Ljudi so vozili v vojašnico in iz nje. V zaporu sta vedno ostali samo sestri Zajec. Jožefa in Frančiška sta bili v vojašnici zaprti do oktobra leta 1944. »Videla sem, da je bilo na dvorišču polno orožja. Opazi- la sem puške, mitraljeze, na desni strani dva tanka, minomete, topo- ve. Nenehno so s tovornjaki vozili ljudi noter in ven, verjetno v tabori- šča. Nekega dne pa je naju poklical Nemec in dejal, da bodo naju odpe- ljali v sodne zapore na Miklošičevi cesti. V tretjem nadstropju na desni strani so bile celice. Naša je ime- la lino obrnjeno proti Miklošičevi cesti. Lina je bila tako visoko, da bi morali imeti lestev, da bi videli na cesto. Toaletnih prostorov ni bilo. Vse potrebe smo opravljale v kiblo. V celici so bila štiri ležišča. K nama je prihajala Slovenka, redovnica, ki je imela cel šop ključev. Prihajale so tudi druge sestre redovnice. Bile so zelo uradne. Vsako nedeljo so naju naganjale k molitvi. Nekega dne je prišla v našo celico ženska po imenu Lili. Oblečena je bila v črno. Dejala nama je, da nas bodo Nemci odpeljali v taborišče. Lili k nedeljski maši ni hotela in nune so nam grozile, da bomo sankcionira- ne. Lili mi je izjemno ostala v spo- minu. Povedala je, da ima moža in vnuke, da imajo na tovarno kleja.« V sodnih zaporih sta sestri Zajec ostali do februarja leta 1944. Nič nista vedeli, kaj se dogaja doma, kaj zunaj zaporniških sten. Jožefa je pozneje izvedela, da je njihova mama v času, ko sta bili v zapo- ru, odšla k svojemu bratu Janezu Mihelčiču, ki je stanoval na Rim- ski cesti 7 v Ljubljani. Bil je nadu- čitelj na Brezovici, njegov sin Mi- loš pa študent filozofije, komunist, glasbenik in fotograf. Mama ga je šla prosit, da bi poizvedel, kako je z njenima hčerama. Res je šel na policijo na Prešernovi cesti. Kaj je izvedel, sestri Zajec nista nikoli iz- vedeli. Njunega bratranca Miloša pa so pozneje odpeljali v nemško koncentracijski taborišče Dora, od koder se ni nikoli več vrnil. »Nekoč februarja leta 1944 so naju končno le poklicali. Po dol- gih mesecih sva le odšli iz zapora, medtem ko je Lili ostala za težki- mi zaporniškimi vrati. Zasliševali so naju. Nemec je naju spraševal o Judih, o tem, koliko bratov in sester imava. Hoteli so vedeti, ali imava kakšne sorodnike med Judi. Končno so naju izpustili. Rekli so, da greva lahko domov in naj se pa- ziva banditov, s katerimi ne sme- va imeti nobenih stikov. Dobili sva prepustnici, ki sva ju pokazali na bloku. Zunaj je bil sneg. Spraševali sva, kje je Florjanska cesta, kje je Karlovški most. Odšli sva narav- nost na Ižansko cesto 139, kjer je bil doma očetov brat. Tam je bila tudi meja. Stric je bil tiskar in je Jožefa Zajec danes v Ljubljani na svojem domu. (Foto: J. A.) Sestri Jožefa (desno) in Frančiška Zajec pred približno 75 leti (osebni arhiv) Naša Javorovica 16. marca 1944. leta, v zimski noči, so se krvoločni psi kot podlasice spustili na kraj zločina, kjer so zverinsko klali partizane, ki so spali. Izdajalska horda se v krvi je potila, samo da bi okupatorskim poveljem zadostila. Danes na Javorovici stoji iz kamna sezidana kapela, spominski hram, opomnik krvavega dogodka; tam zapisana so imena, padlih borcev Cankarjevega bataljona. Zato Javorovica je kraj spomina na dogodek krvavega zločina, ki povzročila ga je izdajalska roka domačina. Kaj pa danes? Tudi danes so še gospodje, ki izpod čela gledajo na te dogodke, se trudijo na vse načine, da z Javorovice izženejo rdeče zvezde in zastave, ki jih opisujejo kot zablode. Tovariši, preživeli borci in vsi ljudje pravice, le kdo lažnivcem daje te pravice, da izpodbijajo resnice in da z umazanim jezikom sejejo zlo nad spomenikom? Javorovica je spomenik – večna sled krvavega in bratomornega dogodka; Javorovica je večna luč za naše vnuke in vse rodove; Javorovica je simbol upora, partizanstva in svobode. Javorovica je spomenik vsakega zavednega Dolenjca. Naj spomin na Javorovico ostane takšen, kot je bil. Takšen, kot je zasidran v naših srcih. Lojze Podobnik, KO ZB Šentjernej Pesem je posvečena padlim partiza- nom Cankarjevega bataljona. sodeloval s partizani. Skoraj ga je kap, ko naju je zagledal. Preoblekli so naju, postregli, nato pa sva šli peš čez blok, kjer sta stala Nemec in domobranec. Dobrih 28 kilome- trov sva imeli do doma. Najprej sva šli do Grosupljega, nato do Šmarja - Sapa in nato še pet kilo- metrov do doma do Račne. Doma so bili naju zelo veseli. Izvede- li sva, da sta brata v partizanih. Tudi midve sva se povezali s par- tizani. Zbirali sva hrano zanje in poskrbeli za drugo pomoč. Pri nas so se tudi skrivali pod kozolcem. Kadar sem videla, da se hiši prib- ližujejo domobranci, sem zbežala v hrib in se tam skrivala, da me ne bi dobili. Ves čas sem govorila, da bom šla k Ivančku v partizane. 9. januarja 1945 pa so brata Ivana ustrelili nedaleč od rojstne hiše. Izdal ga je domačin iz Grosuplje- ga. Takrat je bilo veliko snega in ga nismo našli, čeprav ga je oče večkrat iskal. Šele marca, ko je prišel k nam neki domačin, smo našli njegovo truplo. Hoteli smo ga pokopati v Račni, pa nam je župnik Kopanj dejal, da ga v do- mači vasi ne bodo pokopali. So ga pa v Šentjurju. Drugi brat Lojze je vojno preživel. Obe s sestro sva osvoboditev dočakali doma.« O Lili Jožefa ni nikoli nič sli- šala. Šele pred kratkim, ko je v tedniku Mladina brala zgodbo o judovski družini Zajc, si je prikli- cala spomine iz leta 1944. Skoraj prepričana je, da gre za tisto Lili, o kateri v Mladini pripoveduje njen vnuk Tomaž Zajc. Zdaj pri 91 letih je tudi ugotovila, da sta bili s se- stro najverjetneje zaprti zato, ker so Italijani in Nemci mislili, da sta Judinji. Razlika v priimku je bila le v črki e. Zajec – Zajc, očitno pa dovolj, da sta imeli toliko sreče in ostali živi. »Takrat v zaporu niti nisem vedela, kdo so Judje. Sestra mi je dejala, da je to nekakšna or- ganizacija,« je povedala Jožefa, ki živi sama v Ljubljani, saj je mož, spomeničar, umrl leta 1993. Druž- bo ji sedaj največkrat delajo hči in trije vnuki. junij 20196 Smrečje: »Spoštovani vsi prisotni, vreme nas preizkuša, kot je preizkušal čas v usodnih dneh druge svetovne vojne vse tiste, ki so si drznili pomisliti, da se je mogoče upreti strahoviti vojaški moči nacizma in fašizma. In niso samo pomislili, ampak so se tudi zares uprli, in že samo zato si zaslužijo vse naše spoštovanje in skrb za ohranjanje spomina na to navdihujoče obdobje v zgodovini slovenskega naroda,« je zbrane v Smrečju pri Turjaku nagovoril Srečo Knafelc, predsednik Društva Zarja spominov Velike Lašče. Kraj okrutnega zločina pet dni pred koncem druge svetovne vojne v Smrečju pri Turjaku je bil kljub slabemu vremenu in še slabšim obetom priča spoštljivemu in množičnemu odzivu domačinov in udeležencev iz Ljubljane in zaledja. Na obnovljenem prizorišču se je pretakala pozitivna energija sporočil slavnostnega govornika dr. Igorja Šoltesa, učencev Osnovne šole Primoža Trubarja ter pevskega zbora Pevcev izpod Rožnika. Dr. Igor Šoltes se je v svojem govoru dotaknil tako tragičnega dogodka kot tudi trenutnih razmer in težav, s katerimi se ukvarja država Slovenija, in posebej poudaril, da se je treba truditi ohranjati spomin na ljudi, ki so žrtvovali svoje življenje za svobodo. V uvodu je dr. Šoltes dejal: »Najprej se želim zahvaliti za povabilo in priložnost, da danes skupaj obujamo spomin na dogodke, ki so svobodo, ki je na začetku maja leta 1945 že se- vala iz vseh por naše domovine, obtežili s težko žalostjo in razočaranjem. Kdo bi si lahko namreč predstavljal, da se bodo okupator in njegovi domači oprode v dneh, ko so po Evropi že pospešeno brisali sledi svojih zločinov in se pripravljali na uradni konec morije, ki so jo sprožili, tu, v osrčju Slovenije, storili še enega? Krutega in neprizanesljivega. Iz ljubljanskih zaporov so 3. maja 1945 privedli 29 jetnikov, ki so predstavljali vodstvo Osvobodilne fronte v ljubljanski regiji, in jih dan zatem po nečloveškem mučenju ustrelili. O tem zločinu danes govorijo le še redki. Prič, ki bi lahko o koncu druge svetovne vojne govorile iz prve roke, je čedalje manj, nerazumljivo pa je, da je vse manj tudi tistih, ki bi želeli njihove zgodbe oh- ranjati za rodove, za katere je druga svetovna vojna zgolj še eno zgodovinsko dejstvo več.« Kot vedno so bili prisotni častna straža Slovenske vojske in pa seveda praporščaki. Predse- dnik Društva Zarja spominov je posebej poudaril prispevek nekdanjega predsednika društva Boža Kovačiča, ki je organiziral temeljito obnovo spominskega parka. Zelo pomembna spre- memba je bila tudi prisotnost novega župana občine Velike Lašče dr. Tadeja Malovrha, ki je v kratkem nagovoru tudi sam podelil svoje videnje bolečih medvojnih dogodkov. Srečo Knafelc, predsednik Društva Zarja spominov Velike Lašče Udin boršt: Na praznični 27. april je v organizaciji ZB NOB Kranj, KOBZV NOB Duplje in Kokrica, Sveta KS Kokrica, članov PGD Kokrica, Turističnega društva Kokrica in Društva upokojencev Kokri- ca potekal že 26. pohod prijateljstva in spomina Udin boršt 2019. Letos se ga je udeležilo več kot 350 pohodnikov, med njimi že devetič tudi večje število članic in članov OZVVS Kranj in PVD Sever Gorenjska. Osnovna motiva za vsakoletno pripravo tega pohoda sta ohranjanje vrednot NOB in domovinske zavesti ter popularizacija rekreativnega pohodništva po še vedno dokaj ne- okrnjenem krajinskem parku Udin boršt, ki ga je prav na pobudo ZB NOB Kranj takratna skupščina Občine Kranj zavarovala z odlokom. Pohodniki so se že pred osmo uro začeli zbirati na izhodiščni točki pred trgovskim centrom podjetja Mercator na Kokrici in se glede na svoje sposobnosti odločali za pohod na krajši (7 km) ali daljši trasi (13 km). Približno na polovici prehojene poti so se pohodniki po krajši trasi usmerili proti zaselku Cegelnica in nato mimo mlinčkov v Zelencih proti izhodišču. Pohodniki po daljši trasi pa so nadaljevali po gozdni cesti mimo umetnih jezerc Račnik do zatrepa doline Želin (Kapnik), kjer stoji spominsko obeležje, ki spominja na čas NOB, ko je bilo na tem območju zbirališče, bivališče in izhodišče za partizanske akcije na območju Udin boršta. Pohodnike so pričakali prijazni člani KOBZV NOB Duplje in članice TD Kokrica s toplim čajem. Med temi pohodniki so bili 03-898-26-30 info@muzej-velenje.si www.muzej-velenje.si obiščite KAVCNIKOVO DIMNICO, biser slovenske ljudske arhitekture V SLIKI IN BESEDI NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI AKTUALNO Poimenovanje praznika vrnitev Primorske k matični domovini ne ustreza zgodovinskim dejstvom Zakaj priključitev Primorske? Zakon o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji je bil sprejet novembra leta 1991 ter je bil nato še petkrat noveliran, nazad- nje konec leta 2016, ko je bil znova uveden 2. januar kot praznik in dela prost dan. Sicer pa je zakon obširnej- še spremembe in dopolnitve doživel s sprejemom novele v letu 2005. Državni zbor je namreč na seznam praznikov uvrstil tri dneve, s kateri- mi smo se tudi uradno na državni ravni začeli spominjati pomembnih zgodovinskih dejstev oziroma de- janj za slovenski narod, in sicer 17. avgust, združitev prekmurskih Slo- vencev z matičnim narodom, 15. september, vrnitev Primorske k ma- tični domovini, ter 23. november, dan Rudolfa Maistra. Omenjeni trije prazniki pa niso postali dela prosti dnevi. Poleg navedenega je bila te- daj uzakonjena tudi terminološka dopolnitev poimenovanja praznika dneva samostojnosti, kar pome- ni, da od leta 2005 praznujemo 26. december kot dan samostojnosti in enotnosti. Poimenovanje praznika vrnitev Primorske k matični domovini, kot ga navaja zakon, pa ne ustreza zgo- dovinskim dejstvom, ki jih navajamo v naslednji točki, niti tradiciji poime- novanja tega praznika. V Primorski se je vedno praznovala priključitev Primorske in nikoli vrnitev Primor- ske, kar dokazujejo tudi pisni viri. Praznik priključitve Primorske k ma- tični domovini je zlasti v Primorski tradicionalen praznik, globoko za- sidran v zavest ljudi, zato je drugač- no poimenovanje praznika, kot ga označuje términ priključitev, za Pri- morce neustrezno in nesprejemljivo. Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona S predlogom zakona zato ne predla- gamo novega praznika, temveč želi- mo obstoječi praznik 15. september, vrnitev Primorske k matični domo- vini, terminološko pravilno poime- novati. Predlagamo, da se términ »vrnitev« nadomesti s términom »priključitev«. Svoj predlog utemeljujemo z zgo- dovinskimi dejstvi, iz katerih izhaja poimenovanje praznika. »Slovensko srce je na Koroškem, slovenska pljuča pa v Trstu.« Zna- meniti izrek najbolje označuje po- men Trsta in s tem Primorske v slovenski zgodovini. Trst pa seveda ni bil samo slovensko in gospodar- sko-finančno središče Slovencev, ampak je bil skupaj z Gorico in Go- riško tudi slovensko duhovno okno v svet, ki nas je na specifičen način že od Trubarja dalje odvezovalo od enostranske navezanosti na ger- manski prostor. Zato ni po naklju- čju obstajala zamisel, da bi morala biti slovenska univerza v Trstu, ki je bil, čeprav so bili v njem Slovenci v manjšini, duhovno najbolj odprto mesto s slovenskim prebivalstvom. Po sklenitvi tajnega Londonskega pakta aprila leta 1915 je Italija v prvo svetovno vojno stopila na stra- ni antantnih sil. Po njihovi zmagi sta Italija in Kraljevina SHS novembra leta 1920 s sklenitvijo Rapalske po- godbe določili mejo med državama. Ta ni bila v celoti skladna z določili Londonskega pakta, saj je Kraljevini SHS puščala večino Dalmacije, med- tem ko je na slovenskem ozemlju meja tekla še bolj vzhodno od nje- govih določil. Z njo je Italija dobila obsežna ozemlja, na katerih je žive- lo več kot 300.000 izjemno narodno ozaveščenih Slovencev. Njihovega intelektualnega potenciala kljub dej- stvu, da je večina morala emigrirati v Jugoslavijo, ni bilo mogoče niko- li nadomestiti. Emigranti so izgubili svoje naravno in duhovno okolje in se v relativno zaostalem okolju niso mogli ustrezno uveljaviti. Italijanski imperializem, ki je s prevlado fašizma dobil svojo najbolj grobo vsebino, se je nad Slovenci znesel kot nihče dotlej v zgodovini. Slovenci so skupaj s Hrvati postali manjvredna manjšina, t. i. allogeni, ki je bila v okviru politike obmejne- ga fašizma izpostavljena kulturne- mu genocidu. Nasilje je rodilo od- por in ta je prerasel v močno proti- fašistično gibanje, ki ga je podpirala velika večina primorskih Slovencev in cilja katerega sta bila sprememba meje in priključitev k matici. Pestra zgodovine Primorske Iz zgodovine Primorske po letu 1918 je obilo datumov, ki si zaslužijo po- sebno negovan zgodovinski spomin. Posebno obžalujemo, da je v zgodo- vinskih učbenikih premalo tehtno obravnavana vrsta dejstev, ki bi jih naši mlajši državljani morali bolje poznati. Požig Narodnega doma 13. julija 1920 in usmrtitev bazoviških junakov 6. septembra 1930 sta sicer med najbolj znanima zločinoma nad primorskimi Slovenci, je pa še vrsta dogodkov iz zgodovine, ki bi si zas- lužili posebno pozornost. Naj omeni- mo le delovanje organizacije TIGR, Društva svečenikov sv. Pavla, Višar- sko gibanje pa tudi dogajanja med drugo svetovno vojno. Italija je z napadom na Jugoslavi- jo aprila 1941 prekoračila rapalsko mejo in tako omogočila, da so zah- teve po spremembi meje postale uresničljive. Zahteve po Zedinjeni Sloveniji, v katero bi bilo vključeno vse s Slovenci poseljeno ozemlje, so tako leta 1941 postavile vse politične opcije med Slovenci. Tako so sloven- ski člani jugoslovanske vlade v Lon- donu za slovenske mejne zahteve skušali doseči soglasje Velike Brita- nije. V okupirani domovini je OF Slo- venskega naroda v 1. temeljni točki programa poudarila: »Proti okupa- torjem je treba vršiti neizprosno obo- roženo akcijo«, v 2. pa: »Ta akcija predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev vseh Slovencev.« Potem ko je Italija postala okupa- torka osrednje Slovenije, je tudi za Primorske Slovence protifašistični odpor prerasel v osvobodilni boj, v katerem so sodelovali tudi tisti, ki se niso strinjali s prevlado komunistov v njem. Naj omenimo samo parti- zanski narodnoprebudni pohod v Beneško Slovenijo maja 1943. leta pod vodstvom Jake Avšiča. Obenem so italijanske oblasti v okupirani tako imenovani Ljubljan- ski pokrajini izvajale nasilje ne le nad sodelavci slovenskega osvobo- dilnega gibanja, ampak tudi nad ci- vilnim prebivalstvom. Vrhunec je to nasilje doseglo s pobijanjem prebi- valcev in s požiganjem vasi med ve- liko ofenzivo italijanske vojske poleti in jeseni leta 1942 ter v italijanskih koncentracijskih taboriščih, zlasti na Rabu. Vse hujšemu nasilju so bili iz- postavljeni tudi primorski Slovenci. Takoj po kapitulaciji Italije je bil 11. septembra 1943 na Vogrskem ustanovljen Narodnoosvobodil- ni svet za Primorsko, v katerem so bili, kot je bilo objavljeno v Progla- su primorskim Slovencem, zbrani predstavniki vse Primorske. Tej od- ločitvi je sledil odlok Vrhovnega ple- numa OF 16. septembra 1943, ki v prvi točki navaja: »Vrhovni plenum Osvobodilne fronte slovenskega na- roda izpolnjuje temeljno, iz narav- nih in zgodovinskih pravic izhajajo- čo zahtevo slovenskega naroda ter proglaša priključitev slovenskega Primorja svobodni in združeni Slo- veniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji.« Odlok o priključitvi je nato na začetku oktobra potrdil ko- čevski zbor odposlancev slovenske- ga naroda, prav tako pa tudi AVNOJ na svojem drugem zasedanju konec novembra leta 1943. Pokrajinski NOO za Slovensko Primorje Predsedstvo Slovenskega narodno- osvobodilnega sveta je konec avgu- sta leta 1944 izdalo odlok, s katerim je v Primorski, ki jo je že imelo za del Slovenije, ustanovilo Pokrajin- ski narodnoosvobodilno odbor za Slovensko Primorje. Izvoljen je bil nato 16. septembra na zasedanju zbora 155 odposlancev iz celotne Primorske. Obenem se je vodstvo slovenskega osvobodilnega giba- nja pripravljalo na mirovna (mejna junij 2019 7 V SLIKI IN BESEDI tudi tisti z območja občin Tržič in Naklo, kar kaže na priljubljenost samega pohoda in na še vedno veliko domovinsko zavest prebivalcev tega konca Gorenjske. Pohodniki z izhodiščem na Kokrici so se nato vrnili po gozdni trasi mimo zaselka Cegelnica in Zelencev. Pred trgovskim centrom podjetja Mercator na Kokrici je od 12. ure dalje potekal zak- ljučni del prireditve. V kulturnem programu, ki ga je povezovala mag. Ana Pavlovski, so sodelovali učenci Osnovne šole dr. Franceta Prešerna – podružnice Kokrica pod vodstvom mentorice prof. Brigite Fojkar in MePZ Kokrški odred Preddvor pod vodstvom zborovodje Milana Bajžlja. Sledila sta nagovora predsednika Sveta KS Kokrica Domna Hvale in predsednika ZB NOB Kranj Boža Janeža, ki sta udeležence pozdravila z željo in zavezo po ohranjanju vrednot NOB. Še posebej sta pri tem poudarila pomen Udin boršta kot zibelke partizanstva na Gorenjskem ter njegovo današnjo vlogo krajinskega parka. Oboje je namreč tudi bistvo prizadevanj za ohranitev vsakoletnega druženja v obliki tega tradicionalnega pohoda. Slav- nostni govornik je bil tokrat župan Mestne občine Kranj Matjaž Rakovec. Besedilo: Damjan Renko, foto: Lado Nikšič Trebnje: V Spominskem parku v Trebnjem je bila 19. maja spominska slovesnost, posvečena osvobo- ditvi Trebnja ob koncu druge svetovne vojne in posebej še 19. maju 1944, ko je Cankarjeva brigada po tridnevnih hudih bojih uničila nemško-domobransko postojanko v Trebnjem. Pozdravni nagovor je imel Dejan Smuk, predsednik sveta KS Trebnje, slavnostni govornik je bil Aljaž Verhovnik, generalni sekretar ZZB Slovenije, v imenu skupnosti borcev Cankar- jeve brigade pa je spregovoril Boris Hren. K spomeniku padlim v NOB so položile vence in prižgale sveče delegacije Združenja borcev za vrednote NOB Trebnje, skupnosti borcev Can- karjeve brigade in veteranov vojne za Slovenijo. V kulturnem programu so nastopili Pihalni orkester Trebnje s partizanskimi in drugimi melodijami, Ženski pevski zbor Šentrupert s pesmijo Počiva jezero v tihoti in več domačimi pesmimi, igralec Jože Falkner z deklamaci- jami pesmi Mateja Bora, učenci in učenke OŠ Trebnje z deklamacijami pesmi Toneta Pavčka ter Breda Videnič Kuplenik z deklamacijo Gorjanska četa. Program je vodila Mojca Bahun. K slovesnemu razpoloženju je pripomogla navzočnost praporov in članov borčevskih in veteranskih organizacij, Dolenjskega spominskega bataljona in številnih občanov. Nasto- pajočim in udeležencem proslave se je zahvalil predstavnik občine Trebnje Žiga Zaplotnik. Stojan Pertovt Sežana: 29. aprila 1945 so pripadniki jugoslovanske vojske in slovenskih partizanov na svoji poti v Trst osvobodili Sežano, 27. aprila 1941 pa je bila ustanovljena Osvobodilna fronta sloven- skega naroda. 74. obletnico osvoboditve kraške prestolnice in 78. obletnico začetka upora proti okupatorju so v Kosovelovem domu v Sežani praznovali na slovesnosti, ki sta jo 25. aprila pripravila sežansko območno združenje Zveze borcev in Občina Sežana. Prireditve so se udeležili nekateri še živeči borci in udeleženci NOB, med njimi Radovan Hrast in Jože Furlan ter častni sežanski občan, 97-letni Viktor Saksida (rojen v Svetem). Pozdrav števil- nim obiskovalcem sta v imenu organizatorjev namenila predsednik domačega borčevskega združenja Bojan Pahor, ki je med drugim poudaril, da je upor Slovencev proti okupatorju omogočil preživetje naroda in hkrati pomeni temelj ustanovitve naše države, in sežanski župan David Škabar, ki je spomnil na nedavno sežansko srečanje protifašističnih združenj Slovenije, Italije, Hrvaške in Avstrije proti poskusom razdvajanja Evrope in za spoštovanje vrednot, kot so tovarištvo, širjenje prijateljstva ter ohranjanje miru in ljubezni do domovine. Slavnostni govornik, zgodovinar in upokojeni ravnatelj Narodne in študijske knjižnice v Trstu Milan Pahor, pa je poudaril veličino NOB in protifašizma kot vrednoti, na kateri sloni demokracija. Ob tem je posvaril, da sta v Evropi in pri nas že vrsto let na pohodu fašizem in revizionizem, ki pomenita načrten poskus na novo napisati zgodovino sodobne družbe, posebno za obdobje po letu 1918, po koncu prve svetovne vojne, s posebnim poudarkom na dogodkih druge svetovne vojne in obdobja po osvoboditvi v Evropi po porazu fašizma in nacizma. Kulturni program, ki ga je povezoval recitator, gledališki in filmski igralec Igor Rojc in v katerem so sodelovali Kraška pihalna godba Sežana z dirigentom Ivom Bašičem, Moški pevski zbor Slavnik Hrpelje - Kozina z dirigentko Fanči Klobučar in harmonikarjem Maticem Štavarjem, recitatorji in glasbeni bend sežanske osnovne šole, so sklenili s pesmi- jo Vstajenje Primorske. Besedilo in foto: Olga Knez NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI Poimenovanje praznika vrnitev Primorske k matični domovini ne ustreza zgodovinskim dejstvom Zakaj priključitev Primorske? pogajanja). Naj pri tem opozorimo na pomembno delovanje Znanstve- nega inštituta Predsedstva SNOS, ki ga je vodil Fran Zwitter. Slovenski partizani so skupaj z Ju- goslovansko armado v prvih dneh maja 1945 osvobodili in zasedli ce- lotno ozemlje do slovenske etnične meje na zahodu. Z dela tega ozemlja so se nato 12. junija morali umakni- ti. Sledila so mirovna pogajanja med zavezniškimi in pridruženimi silami, del katerih je bila tudi Jugoslavija, in Italijo. Na izid pogajanj je vpliva- lo tudi dejstvo, da je bila Italija sicer premagana država, a od kapitulacije septembra 1943 sobojevnica zave- zniških sil in z močnim odporniškim gibanjem. Z mirovno pogodbo, podpisano 10. februarja 1947 in uveljavljeno 15. septembra isto leto, slovenske zahteve v celoti sicer niso bile spre- jete. Je pa Slovenija (v okviru Jugo- slavije) priključila velik del s Sloven- ci poseljenega ozemlja, na katerem je živelo več kot 200.000 Slovencev, Hrvaška pa veliko večino Istre in otokov. Rapalska meja je bila tako pomembno spremenjena v sloven- sko korist. Z mirovno pogodbo je bilo ustanovljeno tudi Svobodno tr- žaško ozemlje. To v celoti ni nikoli zaživelo in je ostajalo razdeljeno na coni A pod anglo-ameriško in cono B pod jugoslovansko vojaško upra- vo. Z Londonskim memorandumom oktobra 1954, ki so ga nadgradili Osimski sporazumi novembra leta 1975, pa je Slovenija priključila del cone B Svobodnega tržaškega ozem- lja z obalnimi mesti Koper, Izola in Piran, s čimer je takratna Ljudska republika Slovenija dobila izhod na morje, Hrvaška takratni Bujski okraj, Italija pa Trst z zaledjem. Pomem- ben del memoranduma je statut, ki je določal zaščito slovenske manjši- ne v nekdanji coni A in italijanske v nekdanji coni B STO. To je bil prvi mednarodni dokument, ki je urejal zaščito dela slovenske manjšine v Italiji. Njegovih določil pa italijanska država ni v celoti izpolnila. Slovenska javnost se večinoma strinja, da si slovenska Primor- ska zaradi zvestobe slovenstvu in najstarejšega protifašizma v Evropi zasluži poseben spominski dan. Za 15. september obstaja veliko so- glasje tudi v strokovnih zgodovinar- skih krogih. S sprejemom predlagane rešitve bi v celoti sledili zgodovinskim in etimološkim dejstvom ter zadostili Državni svet je z 21 glasovi za in devetimi proti izglasoval veto na spremembe zakona, s katerim so poslanci odločali o preimenovanju primorskega državnega praznika. Zakon mora znova v parlament. Državni zbor bo tako znova odlo- čal o predlogu, da se praznik vrnitve Primorske k matični domovini pre- imenuje v praznik priključitve Pri- morske k matični domovini. Da bi bil zakon potrjen, bo tokrat potreb- na absolutna poslanska večina. Primorska vedno del narodnostnega ozemlja Državni svetniki so o tem predlogu razpravljali poldrugo uro. Svetnik Branko Tomažič je v imenu pre- dlagateljev odložilnega veta pouda- ril, da je bila Primorska vedno ve- činsko slovensko poseljena in del slovenskega narodnostnega ozem- lja, zato bi bilo mogoče govoriti kvečjemu o pridružitvi, nikakor pa ne o priključitvi Primorske. Tudi mi- rovna pogodba z Italijo iz leta 1947 je pomenila dogovor, ne pa eno- stranske priključitve, je pojasnil. Svetnik Marjan Maučec je med drugim omenil stališče tržaškega pi- satelja Borisa Pahorja, ki se je jasno opredelil za termin vrnitev. Fran- ci Rokavec se je vprašal, zakaj bi govorili o priključitvi nečesa, kar je bilo vedno naše. Da je beseda pri- AKTUALNO Veto na preimenovanje praznika Primorske Državni svetniki in državni zbor proti Primorcem Opravičilo V sliki in besedi – Vanetina ključitev neustrezna s terminološke- ga vidika, je na podlagi opredelitev iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika pojasnjevala državna svetni- ca Branka Kalenić Ramšak. Igor Antauer pa se je vprašal o smisel- nosti takšne razprave. Primorci govorijo o proslavah priključitve Prvopodpisani pod spremembo za- kona, poslanec SD-ja Matjaž Ne- mec, je na drugi strani zatrdil, da je zakon utemeljen tako z zgodo- vinskega kot z mednarodnoprav- nega vidika, in zavrnil primerjave z nasilno priključitvijo. Svetnik Bojan Režun je poudaril, da so Primorci vselej hodili na proslave priključit- ve Primorske k matični domovini in ne na praznik vrnitve. Z njim se je strinjal Davorin Terčon, ki je dodal, da je dilema pravzaprav nepotrebna in da je prav, da kot zagovorniki lo- kalnih interesov prisluhnejo ljudem. Svetnik Branimir Štrukelj je ob tem poudaril, da bi bilo smiselno morda med Primorci opraviti kakšno razi- skavo javnega mnenja. V parlamentu so po izglasova- nem vetu morali znova odločati, vendar pa je za njegovo potrditev bilo potrebnih 46 glasov. S pregla- sovanjem so poslanci zavrnili spre- membo zakona. J. A. V aprilski številki smo v rubriki V sliki in besedi objavili fotovest iz Vane- tine. Iz Združenja borcev za vrednote NOB Cerkvenjak so sporočili, da ni bila objavljena prava fotografija. Zato jo še enkrat objavljamo in se priza- detim za napako opravičujemo. junij 20198 Sabotin, Solkan: Na predvečer dneva zmage nad fašizmom, 8. maja 2019, je sekcija »25. maj« Območnega združenja borcev za vrednote NOB Nova Gorica priredila tradicionalno prižiganje ognja in osvetlitev napisa »TITO« na Sabotinu nad Solkanom. Tako imenovano 15. baklado so zaradi deževnega vremena in megle na hribu morali zadnji trenutek prestaviti na pokrito kotal- kališče pri nekdanji karavli v Solkanu. Osrednji govornik na prireditvi je bil zgodovinar dr. Martin Premk, kulturni program pa je v celoti zapolnil Partizanski pevski zbor Pinko Toma- žič iz Trsta. Program je vodil prizadevni vodja sekcije Aleksander Škrlj. Posebno pozornost več kot 600 obiskovalcev je pritegnil napis »TITO« pred odrom za nastopajoče, oblikovan z svečami, s čimer je organizator vsaj delno nadomestil vzdušje, ki ga obiskovalci vsako leto ob tem dogodku doživijo na Sabotinu. Besedilo: Miloš Lozič, foto: arhiv SB Braslovče: Letos se spominjamo 100. obletnice smrti dveh pomembnih mož: Srečka Puncerja, ki je bil ubit 29. aprila 1919, in Franja Malgaja, ki je umrl 6. maja, prav na rojstni dan Srečka Puncerja, njegovega sošolca, prijatelja in soborca. Skupaj z generalom Rudolfom Maistrom sta prispevala pomemben delež v boju za slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem: Malgaj v vojaškem pogledu, Puncer pa zlasti na področju informiranja na območju Koroške (Korotana) in tudi zdajšnjega slovenskega območja. Srečku Puncerju v spomin je na obletnico njegove smrti na pokopališču v Braslovčah, kjer je tudi pokopan, potekala slovesnost, ki so se je udeležili predsednik države Borut Pahor, predstavniki Zveze in Spodnjesavinjskega društva generala Maistra, ZB za vrednote NOB Žalec, OZ VVS Spodnje Savinjske doline, nekateri spodnjesavinjski župani, praporščaki številnih domoljubnih veteranskih in drugih organizacij in tudi sorodniki Srečka Puncerja. Zbrane je pozdravil in nagovoril župan občine Braslovče Tomaž Žohar. Več o Srečku Pun- cerju je spregovoril zgodovinar in geograf Franci Kralj, ki je tudi preučeval delo in življenje nekdanjega Braslovčana, slavnostna govornica pa je bila predsednica Zveze društev gene- rala Maistra Lučka Lazarev Šerbec. Še pred slavnostnimi nagovori se je na braslovškem pokopališču razlegala pesem Slove- nec sem, ki jo je zapel Dušan Pungartnik, z recitacijami Maistrovih pesmi pa je svoj delež k slovesnosti dodala upokojena profesorica slovenščine in kulturnica Breda Šip. Sodelovala sta tudi častna straža gardistov Slovenske vojske in Kvartet Policijskega orkestra. Vir: Občina Braslovče/T. Tavčar, foto: Bor Slana/STA Izola: V kulturnem domu v Izoli so s koncertom Marjetke Popovski, pevke in ljubiteljice slovenskih ljudskih in partizanskih pesmi, zaznamovali dan upora proti okupatorju. Marjetka je s skupino izvrstnih glasbenikov, pevcev in recitatorjev zapela in zaigrala pred polnim izolskim kulturnim domom. Njeni gosti so bili tudi starejši pevci in pevke iz upokojenskih vrst in zborov, vendar so zapeli srčno, spontano in z odlično ljudsko interpretacijo. To so začutili tudi poslušalci, zato so začeli prepevati tudi oni in tako so tudi iz dvorane ustvarjali razpoloženje. Program, ki je zajemal poznane in spevne bojne in partizanske pesmi, je trajal polni dve uri in pevke in pevci z Marjetko vred so ustvarjali neverjetno energijo in dvigovali temperaturo dogajanja v dvora- ni. Nastopajoči so bili nagrajeni z močnim ploskanjem in po ponosnem prepevanju Vstajenje Primorske so morali zapeti še dodatne pesmi. Odličen koncert, odlični nastopajoči in odlično poslušalstvo – pretakala se je energija in razpoloženje je bilo spontano in čudovito. Besedilo in foto: B. Č. V SLIKI IN BESEDI NADALJEVANJE NA NASLEDNJI STRANI SPOMIN IN OPOMIN PESEM OBLETNICA Koledar najhujših zločinov italijanskih nacionalistov in fašistov proti Slovencem v obdobju med obema vojnama Tajaniju in italijanski skupnosti v Kopru 30. september 1918: V Trstu je med napadom italijan- skih nacionalistov na Narodni dom ubit Slovenec Anton Irgolič. 3. november 1918: Italijani zase- dejo Trst, pozneje pa celotno Pri- morsko. V letih zatem je to območje zapustilo 100.000 ljudi, pretežno Slo- vencev in Hrvatov. 19. november 1918: Italijanska nacionalistična in ire- dentistična sodrga vdre v škofovsko palačo tržaškega škofa Andreja Karlina, ki je Slovenec, in jo opusto- ši ter ogrozi škofovo življenje. 24. november 1918: Predsednik italijanske vlade V. E. Orlando ukaže vrhovnemu povelj- stvu okupacijskih sil represivne ukrepe proti »Jugoslovanom« ter »duhovnikom in socialistom«. 3. april 1919: Le teden dni po ustanovitvi prve- ga oddelka v Milanu je ustanovljen oddelek fašistične stranke v Trstu in s tem se začne obmejni fašizem, katerega glavne žrtve so Slovenci in Hrvati. 4. avgust 1919: Tržaški incident, o katerem po- roča britanski kontraadmiral sir Edwyn Sinclair Alexander-Sinclair. V njem so italijanski vojaki streljali na množico ljudi, pretežno Sloven- cev. Ubili so devet in ranili od 15 do 20 ljudi. Incident je zavit v plašč Pri spomeniku sinovom Rusije in Sovjetske zveze, ki so umrli na slovenskih tleh v prvi in drugi sve- tovni vojni, je na ljubljanskih Žalah veleposlaništvo Ruske federacije v Sloveniji 8. maja v počastitev dne- va zmage pripravilo komemorativ- no slovesnost s polaganjem ven- cev. Venec je položila tudi krovna veteranska organizacija KoDVOS, katere član je ZZB NOB Slovenije. Slovesnosti so se med drugim ude- ležili veleposlanik Ruske federacije Doku Gapurovič Zavgajev, ljubljan- ski župan Zoran Janković, predse- dnik slovenske borčevske organi- zacije dr. Tit Turnšek, predsednik TIGR Savin Jogan, predsedujoči KoDVOS generalmajor dr. Alojz Šteiner in predstavniki drugih vete- ranskih organizacij ter praporščaki in gardna enota Slovenske vojske. Naj spomnimo, da sta spomenik si- novom Rusije in Sovjetske zveze na Žalah 30. julija 2016 odkrila pred- sednik Ruske federacije Vladimir Putin in predsednik Republike Slo- venije Borut Pahor. J. A., foto: Janez Alič skrivnosti. Tega dne Italijani v Tr- stu zažgejo tudi slovenski Delavski dom s knjižnico. 17. november 1919: Papež Benedikt XV. pod pritiskom italijanske države razreši tržaškega škofa Andrej Karlina, ki se zelo za- vzema za pravice Slovencev. 11. februar 1920: Italijani izženejo krškega škofa Antona Mahniča v Jugoslavijo. 13. julij 1920: Požig Narodnega doma v Trstu in veliko uničevanje vsega slovenskega v Trstu. V napadu umre dr. Hugon Roblek. 21. september 1920: Benito Mussolini ima govor v Pulju. Grozi »Slovanom« in napove, da bo z lahkoto žrtvoval 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov. 10. februar 1921: Italijani uničijo tiskarno slovenske- ga časnika »Delo« v Trstu. 19. marec 1921: Fašisti streljajo pri Strunjanu z vla- ka na skupino otrok pri igri. Pri tem ubijejo dva (Renato Brajko in Do- menico Bartole) ter ranijo pet ot- rok, od katerih dva ostaneta trajna invalida. 15. maj 1921: Na ta dan so parlamentarne voli- tve v Italiji in fašisti z ustrahova- njem skušajo Slovencem preprečiti glasovanje. Tega dne požgejo več slovenskih kulturnih ustanov, ubi- jejo 12 Slovencev in številne rani- jo. Tega dne koprski fašisti v Ma- rezigah ubijejo Jožeta Sabadina, v Čežarjih pa Josipa Boniona. Ker se domačini v Marezigah uprejo, sle- dijo krvave represalije. Šest mese- cev pozneje ujamejo in ubijejo tudi organizatorja upora Ivana Babiča - Jagra, imenovanega Amerikanec. 16. maj 1921: Italijani zaprejo slovenski Narodni dom na Proseku. 8. september 1921: Italijani uničijo telovadnico sloven- skega telovadnega društva na Ro- janu. 2. november 1921: Italijani zažgejo slovenski narodni dom pri Sv. Ivanu v Trstu, knjige iz domske čitalnice pa zažgejo pred Verdijevim spomenikom. 12. november 1921: Italijani uničijo Narodni dom Adrija v Barkovljah. 20. november 1921: Italijani uničijo dvorano slovenske- ga prosvetnega društva v Rojanu v Trstu. 26. november 1921: Italijani opustošijo slovenski kul- turni dom v Gradišču ob Soči. 27. november 1921: Italijani zažgejo poslopje družine Mašera v Kobaridu, ker so v njeni hiši krajani obudili spomin na smrt pesnika Simona Gregorčiča. Zava- rovalnica jim noče izplačati zavaro- valnine. 21. marec 1922: Fašisti zažgejo prostore prosvetne- ga društva »Svoboda« v Renčah pri Gorici. 20. avgust 1922: Fašistične škvadre pustošijo po Pi- vškem. Pretepajo ljudi, jih silijo piti ricinusovo olje, razbijajo lokale in okna na hišah. Otrok brez imena Na zatemnjenem nebu je divjal bog groma vsemogočni Thor, kot vsi bogovi, tudi On nikdar ni maral revnih, siromakov, izstresal je ognjene strele iz temin oblakov, ledeni dež in sneg na rabsko taborišče Kampor. Strašljiv, grozljiv orkanski veter, ki ga ni moč opisati, je v sunkih rušil majava, z vrvmi slabo pripeta šotorišča, na golih tleh, na cunjah mokrega ležišča rojevala je v mukah prvega otroka zaskrbljena mati. Ko se rodi, kako in s čim bo nahranila svojega otroka, kako ubogo, krhko, nebogljeno dete bo povila, kako bo z mlekom, zdravjem, ga lahko bo podojila, bo preživel brez oblačil, odej in toplega obroka. Med zvoke groma so se utapljali boleči kriki porodnice, ob njenih bokih sta za porod skrbeli interniranki sosedi, jo čistili, bodrili, izpirali rjave krpe kar v jedilni skledi, pri glavi je molila stara mati in pomoči prosila vse svetnice. Boleči porod je potekal dolge ure, kar predolgo časa, in končno se je zakonu narave podredila gibka medenica, prerezala je nebolečo popkovino stara zarjavela žlica, s popkovnico zadrgnjeni dojenček je prišel na svet brez glasa. Zarana zjutraj so razdejano taborišče obsijali sončni žarki, na tleh v šotoru sta ležala mrtva brezimeni sin in njega mati, tudi to je bil v nebo vpijoč zločin fašistične svojati, ki je še komaj stala vsa krvava na toneči barki. Tone Šepec, 6. marca 2019 Sinovom Rusije in Sovjetske zveze junij 2019 9 V SLIKI IN BESEDI Kranj: Osrednja državna proslava ob dnevu upora proti okupatorju je bila 26. aprila v Kranju. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega zbora in Socialnih demokratov mag. Dejan Židan. Proslave so se udeležili tudi številni vidni predstavniki političnega in družbenega življenja na čelu s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Navzoči so bili nekdanji predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, več ministrov in načelnica Generalštaba Slo- venske vojske Alenka Ermenc. Dejan Židan je v govoru med drugim poudaril, da moramo tudi v zdajšnjem času dojemati upor kot sposobnost preživetja, kot samozavest in kot odgo- vornost. Pozval je, naj nas zato ne razdvaja preteklost, ampak naj nas združuje prihodnost. Izrazil je razočaranje, ker se vedno znova popravljajo, spreminjajo in celo sprevračajo zgodovinska dejstva, namesto da bi sprejeli lastno zgodovino in se učili iz narodovih od- ločitev. Poudaril je tudi, da je bila osamosvojitev Slovenije pred 28 leti, ki je bila dosežena z množično odločitvijo slovenskega naroda za samostojnost, z vojaškim pogumom Terito- rialne obrambe, z odločnostjo milice, z diplomatskimi uspehi politike in drznostjo medijev, zadnji zgodovinski preizkus slovenske upornosti. Velika složnost ob osamosvojitvi pa je po njegovih besedah sčasoma zbledela. Režiser in scenarist proslave je bil Tomaž Letnar, nastopili pa so igralci, glasbeniki in pev- ci, ki so se jim v eni od točk pridružili plezalci kranjskega alpinističnega odseka. Proslave so se udeležili tudi zastavonoše veteranskih organizacij in nosilci bojnih zastav. Vir: SD, foto: Socialni demokrati Ljubljana: Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je v počastitev dneva boja proti okupatorju 26. aprila sprejel delegacijo Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, ki jo je vodil predsednik organizacije Tit Turnšek. Na srečanju je beseda tekla o pomenu zgodovinskega spomina na upor proti okupatorju sre- di prejšnjega stoletja za obstoj in razvoj slovenskega naroda. Poudarili so pomen negovanja spomina na vrednote NOB. Predsednik Pahor je 27. aprila položil venec k spomeniku OF v Ro- žni dolini v Ljubljani, obenem pa pripravil tudi dan odprtih vrat predsedniške palače. Praznični program so obogatili učenci Waldorfske glasbene šole, ki je nedavno praznovala 15-letnico delovanja, in dva vrhunska slovenska virtuoza na harmoniki, Miha Debevec in Dejan Kušer. Vir: Urad predsednika RS, foto: STA Petanjci, Murska Sobota: Partizanski pevski zbor (PPZ) slavi letos 75-letnico delovanja. Osrednji dogodek ob tem ju- bileju je bil slavnostni koncert 9. aprila v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. PPZ je 18. aprila obiskal Vrt spominov in tovarištva in v družbi številnih gostov zasadil spominsko brezo iz vasi Planina nad Semičem. Med gosti so bili ob sodelavcih in prijateljih Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija tudi župan občine Črnomelj in delegacija ZZB Iz Črnomlja, župana domicilne občine Tišina in mestne občine Murska Sobota, predsedniki in drugi predstavniki Občinskega združenja in mestne organizacije ZZB Murska Sobota ter krajevne organizacije ZZB Tišina, visoki predstavniki ZVVS in društva Sever, predsednik Domoljubnega krajevnega združenja Puconci. Breza Partizanskega pevskega zbora pomeni dragoceno obogatitev Vrta, njegovega pos- lanstva in sporočil, negovanja vrednot narodnoosvobodilnega boja. Breza PPZ pa tudi ni le ohranjanje spomina in izraz zahvale vsem, ki so od začetka do današnjih dni sodelovali v njem, ampak je tudi živa in simbolna potrditev izjemne vloge in pomena kulture v NOB. Par- tizanski pevski zbor je zasaditev spominske breze pospremil z izborom partizanskih pesmi. Vir: Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, foto: SB Koledar najhujših zločinov italijanskih nacionalistov in fašistov proti Slovencem v obdobju med obema vojnama Tajaniju in italijanski skupnosti v Kopru 22. junij 1923: Fašisti aretirajo sedem pastirjev pri Kobaridu in jih pozneje obsodijo na dolge zaporne kazni. Isti dan raz- strelijo spomenik skladatelju Hra- broslavu Volariču ter požgejo več hiš, slovensko gostilno in župnišče v Drežnici. 23. junij 1923: Fašisti uničijo prostore prosvetne- ga društva »Svoboda« v Starem selu pri Kobaridu in napadejo žu- pljane pri maši. Župnika Jarca za noge vlačijo po cerkvi, zaradi če- sar umre. 1. oktober 1923: Sprejeta je Gentilijeva šolska re- forma (zakon št. 2185, Gazzetta ufficiale št. 250), ki je podlaga za ukinitev slovenskega šolstva na Primorskem. 19. oktober 1923: Italijanski prefekt v Vidmu Pisenti odredi, da morajo slovenska glasi- la odslej izhajati dvojezično. To je uvertura v njihovo popolno prepo- ved leta 1927. 24. oktober 1923: Objavljen je zakon št. 2185 (Gazzetta ufficiale št. 250) ali t. i. Gentilejeva šolska reforma, s kate- ro je tako rekoč ukinjeno slovensko šolstvo na Primorskem. 24. april 1924: Izdan je odlok o italijanizaciji kra- jevnih imen. V praksi so jih začeli italijanizirati že leta 1919. 24. december 1925: Italijanski fašisti sprejmejo zakon št. 2300, na podlagi katerega je bilo mogoče deportirati ali odpustiti vse sumljive državne uradnike, kar se na veliko uporablja proti vsem Slo- vencem v državni službi. 2. november 1926: Italijani uničijo slovenski Kultur- ni dom v Gorici v Ulici sv. Ivana. Prav tako opustošijo Katoliško ti- skarno in uredništvo Goriške stra- že v Gorici ter trgovski dom v Go- rici, kjer so bili sedeži slovenskih društev. 7. april 1927: Izide zakon o prisilnem poitalijan- čevanju slovenskih priimkov. To v praksi poteka že od leta 1918. Z letom 1928 je prepovedano v matične knjige vpisovati sloven- ska imena in priimke. Ta prepo- ved velja do leta 1967, še danes pa ne podpirajo v celoti uporabe šumnikov. 12. junij 1927: Tajniki fašistične stranke za Trst, Gorico, Pulj, Videm, Reko in Za- dar sklenejo, da se prepovejo vsa slovanska prosvetna, telovadna in mladinska društva ter prepove- jo vsi slovenski časopisi in revije, vključno z verskim tiskom, da se zaprejo vsi slovenski denarni za- vodi in gospodarske ustanove ter da se z delovnih mest odstranijo vsi slovanski učitelji in duhovniki v Julijski krajini. Ta sklep je potrdil Mussolini in s tem so bile odprav- ljene vse narodnostne pravice Slo- vencev v Italiji. 20. september 1927: V Trstu se zaradi nevzdržnih raz- mer za delo samorazpusti sloven- ska Glasbena matica. 17. september 1928: V Trstu je prepovedan slovenski politični časopis Edinost, ki je izha- jal od leta 1876. 19. september 1928: V Trstu oblast prepove Politično društvo Edinost. 6. september 1930: Italijani v Bazovici ustrelijo štiri bazoviške junake in tigrovce (Bido- vec, Miloš, Valenčič in Marušič). To so bazoviške žrtve prvega tržaške- ga procesa. 21. februar 1931: Zaradi fašističnega mučenja umre še ne petnajstletni Miroslav Bre- zavšček, eden od Črnih bratov. 22. november 1931: Zaradi fašističnega mučenja med zaslišanjem na goriški kvesturi umre duhovnik Bohumil Nemec, na Če- škem rojeni župnik v Komnu, ki je vztrajno širil slovenski jezik v cerkvi. 23. februar 1933: Fašistično posebno sodišče na montiranem procesu v Rimu na skupaj 320 let zapora obsodi 13 Slovencev na podlagi lažnih ob- tožb, da so sodelovali pri umoru fi- nančnega stražnika Cesara Rastrel- lija 30. novembra 1930 v Kalu pri Kanalu. Krivi pa so zgolj tega, da so Slovenci. Na 30 let ječe so obsoje- ni: Štefan Močnik, Ivan Jug, Donat Lipičar, Leopold Lipičar, Valentin Lipičar, Avguštin Močnik in Rudolf Pregelj. Na 20 let ječe so obsojeni Andrej Brezavšček, Leopold Lan- go, Anton Lipičar, Marko Močnik, Jože Šavli in Leopold Šuligoj. Umor Rastrellija pa je verjetno zagrešil njegov kolega finančni stražnik. 16. februar 1937: Umre skladatelj Lojze Bratuž, ki so ga fašisti prisilili piti bencin in motor- no olje, ker je v božičnem času diri- giral slovenskemu pevskemu zboru. Mitja Zupan Sinovom Rusije in Sovjetske zveze junij 201910 REKLI SO Druga svetovna vojna, ki se je začela leta 1939 z napadom Hitlerjeve Nem- čije na Poljsko, se je po treh letih razširila tudi na takratno Jugoslavi- jo. 6. aprila 1941 je bil izvršen napad na Beograd, že 11. aprila je v Ljubljani vihrala italijanska zastava. Hit- rost okupacije kaže na to, da ni bilo orga- niziranega odpora. Ozemlje Slovenije, ki je bilo takrat v okvi- ru Dravske banovine, so si razdelili trije okupatorji, Nemčija, Italija in Madžarska. Kar nekaj napetosti je bilo med Nemčijo in Italijo, kod bo potekala meja. Takrat- na slovenska oblast v Dravski banovini ni organizirala odpora, ampak se je predala okupatorju. S tem so bila v trenutku izni- čena tisočletna prizadevanja slovenskega naroda med Alpami in Kolpo, Panonsko nižino in Jadranom za lastno državo. Vsi okupatorji so v nasprotju z mednarodnim pravom zasedeno ozemlje skušali priključiti k svojim državam. Italijani so to storili že 3. maja 1941. Madžari so 16. decembra 1941 priključili Prekmurje. Nemci so ozemlje za- čeli pripravljati na priključitev, vendar so jo iz različnih razlogov odlagali, tudi zaradi slovenskega upora okupaciji. So pa uvedli nemško pravo, ki je vključevalo tudi rasne kriterije. Po nekaj mesecih so izvedli mobi- lizacijo Slovencev v nemško vojsko. Z nem- škega okupacijskega območja naj bi v petih mesecih preselili od 220 000 do 260 000 lju- di, dejansko jim jih je uspelo preseliti okrog 80 000, kar je okrog 10 odstotkov vsega prebivalstva nemške okupacijske cone in je najvišji odstotek izgnanega prebivalstva v Evropi. Zaprli so 35 000 Slovencev, ustrelili 2860 talcev in v celoti usmrtili okrog 42 000 ljudi, požgali 12 000 hiš, nekatere vasi so bile v celoti zravnane z zemljo, 10 000 ljudi so poslali v taborišča, 6000 otrok ločili od staršev in jih ponemčili.« Janko Veber politik in nekdanji poslanec DZ, na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju v Radohovi vasi 20. aprila 2019: »Danes, ko se spomi- njamo 75. obletnice smrti narodnega heroja Marka Re- delonghija, smo tu zbrani Sloven- ci in Italijani, da se poklonimo nje- govemu spominu, po- trdimo prijateljstvo in sodelovanje ter zno- va izpričamo našo zavezanost idealom, ki so nam jih partizani pustili v dediščino in skrb: to so vrednote miru, demokracije, spoštovanja in sožitja med narodi, soli- darnosti, socialne in gospodarske pravič- nosti. Marko Redelonghi je bil naš človek. Doma iz Zapatoka v podboneški občini je delal v teh krajih, tu je bil poročen in sta se mu rodila dva otroka. Zgodaj je začel sodelovati s slovenskimi partizani, v parti- zanske vrste pa je stopil po 8. septembru 1943. Zbiral je mlade beneške fante za odhod v partizane in ustanovil nimiško četo. Bil je poveljnik v nekaj zelo uspešnih akcijah, največji uspeh je imel z napadom na letališče Belvedere blizu Vidma 12. in 13. marca 1944. Nemci so pobesneli, iz- vedli več krvavih napadov na partizanska taborišča in Redelonghiju prišli na sled 5. maja 1944 prav tu, na Brdcah, kjer se je skupaj z Justom Vrečarjem do zadnjega boril proti sovražniku, zadnjo kroglo pa je ohranil zase. Odpor partizanov ni bil samo vojaški, bil je tudi moralni in kulturni. Marko Rede- longhi in drugi beneški partizani so se bo- rili tudi za to, da zagotovijo Benečiji in Re- ziji možnost ohraniti svojo stoletno sloven- sko jezikovno dediščino in jo nadgraditi. In prav borci, nekdanji partizani in akti- visti, ki so se sklicevali na OF, so postavili temelje organiziranosti slovenske manjšine v Benečiji. V izjemno težkih okoliščinah v povojnem obdobju so opravili ogromno kulturno in politično delo. Vredno je po- udarka že dejstvo, da so spravili v goriške slovenske šole generacije beneških otrok iz Nadiških in Terskih dolin.« »Pravijo, da je naro- dnoosvobodilni boj mit. Da je Osvo- bodilna fronta pravljica. O mito- logiji in pravljicah mislim, da ni vred- no izgubljati besed. Ves demokratični svet je že davno priznal NOB kot enakopravnega partnerja v drugi svetovni vojni pri zmagi nad fašizmom in nacizmom. Pa pustimo to, kajti znano je, da politiki in državniki marsikdaj držijo figo v žepu. Zato vam jaz iz »prve roke« lahko povem, da sem priznanje partizanstvu doživel v živo maja 1945 v Trstu. Tam smo se partizani IX. korpusa NOB srečali z zavezniki. Poleg Američanov in Angležev so bili še Novoze- landci, Kanadčani, Avstralci, Škoti, Irci in tudi Indijci. Z vsemi smo se veselili zmage, se objemali, kape so letele v zrak, zastave so vihrale. Nekaj časa smo si tudi naloge deli- li. Patrulje v mestu, trije v džipu: partizan, Anglež, Američan. Civilno upravo je prev- zel PNOO za Trst in Slovensko Primorje, ki mu je predsedoval pisatelj France Bevk. Da so politiki imeli figo v žepu, se je kmalu izkazalo, ko je naša vojska morala zapusti- ti Trst. Ampak spoštovanje, priznanje med zavezniškimi borci sta le ostala. Postali smo tovariši v orožju. Borec borcu za iste cilje ne drži fige v žepu. Tudi osebno veselje sem do- živel takrat. Šest bratov, šest partizanov, šest revolucionarjev. Sporočili smo svojemu oče- tu, tudi on je bil v izgnanstvu, da smo živi in zdravi. Leta nismo vedeli drug za drugega. In potem se najdejo brihtneži, ki trdijo, da bi bila Slovenija svobodna tudi brez parti- zanov. »Niti ene minute vojna ne bi dlje tra- jala, tudi če ne bi bilo razbojniških gošar- jev,« zatrjuje neki gospod, ki mašuje v fari v Ihanu. Šolani in izobraženi gospod pa je pozabil povedati, da bi se v tem primeru za- hodni zavezniki ustavili na rapalski meji pri Postojni in na Vršiču, ne v Trstu.« Jole Namor predsednica Društva Ivan Trinko, ob 75. obletnici smrti Marka Redelonghija v Sedlu v Breginjskem kotu 5. maja 2019: Andrej Bolčina nekdanji partizan, na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju v Škofji Loki 26. aprila 2019: »Kar nekaj stvari je, za- radi katerih je ob- čina Trbovlje po- sebej znamenita. Najprej zaradi zgodovine – v šolah se otroci še vedno učijo o spo- padu med profašistič- nimi nacionalisti kraljevine Jugoslavije, organiziranimi v Orjuni, in delavskimi akcijskimi četami 1. junija 1924. Potem je tu zagotovo znameniti Delavski dom, v ka- terem smo danes in ki so ga vaši predniki in vi gradili več let, preden je bil leta 1956 dokončan, in ki je postal slovensko slaven šele, ko je njegov direktor postal minister za kulturo. Naučili smo se tudi, da Trbo- vlje niso več industrijsko pogorišče, temveč novomedijsko mesto, kar dobro poznajo v svetu, mi doma pa malo manj. V Trbo- vljah je eno najstarejših gasilskih društev v Sloveniji, staro 132 let. In ne nazadnje je tu županja Jasna Gabrič, ki spada med deset najboljših županov na svetu. Če bi jo iskali na lestvicah vplivnih politikov, ki jih sestavljajo naše medijske hiše, je ne bi našli. V svetovnem merilu pa je zaradi nagrade World Mayor Prize zelo vplivna oseba. To pomeni, da smo Slovenci pogosto svojim sodržavljanom preveč nevoščljivi, da bi dojeli, kaj lahko ta mali narod ustvari v svetovnem merilu. Primer Trbovelj lahko vzamemo za izhodišče razmisleka o pome- nu praznika upora proti okupatorju. Na- mreč, govorimo o dogodkih pred 78 leti, ko je bil prostor prebivanja slovenskega naro- da razdeljen med štiri okupacijske sile – italijanske, nemške, madžarske in hrvaške (Država NDH). Načrti vseh so bili etnično čiščenje oziroma totalna asimilacija prebi- valcev v osvajalske narode. Takratne ura- dne politične stranke Dravske banovine so se ukvarjale z medsebojnimi obtoževanji in z iskanjem paktiranja z okupatorji. Ban Marko Natlačen je iskal zaščito pri itali- janskih oblasteh v Ljubljani, pa tudi v Celje k Nemcem je šel. Vsi so se sprijaznili z živ- ljenjem pod novimi oblastniki.« »Ob dnevu upora proti okupatorju se poklanjamo junakom, parti- zankam in par- tizanom, našim dragim tovari- šem, ki so slišali klic domovine. V bojih jih je vodila goreča želja po svobodi. Žal je številni med njimi niso užili. Eden takšnih je bil tudi legendarni komandant Stane. Letos se spominjamo 75. obletnice tragič- ne smrti heroja Staneta. Prav danes, ko mineva 70 let od prekopa njegovih posmr- tnih ostankov nedaleč od tod, pa se bomo Staneta spomnili z najvišjimi vojaškimi častmi. To si tudi zasluži, saj je bil eden izmed poveljnikov Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije, tragič- no pa je umrl 7. novembra 1944. Ne bom ponavljal Stanetove življenjske poti. Rad bi poudaril, da so v zgodovini obstajali ljudje, ki so stopili iz povprečja in naredili vse, kar so lahko, za naš narod, za nas, ki danes živimo svobodno. Ne samo da so dali svoje življenje, temveč so z znanjem in neutrudno voljo delovali v NOB. Delovali so v času, ko je bilo pri nas najhuje in ko ni bilo mogoče odlašati. Odločitve je bilo treba sprejeti premišlje- no in naglo. Borce je bilo treba motivirati, četudi je bilo brezizhodno. Ključne za us- peh partizanov so bile vrednote. Teh nam danes primanjkuje, teh zdravorazumskih vrednot, ki so odlikovale borce narodno- osvobodilne vojske. Brez tovarištva, soli- darnosti, upornega duha in bojevitosti ne bi bilo zmage nad fašizmom in nacizmom. Zato, dragi tovariši, vzemimo si za zgled naše borce, kako smo lahko povezani, kako smo lahko boljši in kako moramo vztrajati v boju za lepši jutri. Pa naj bo to doma, v službi, v krajevni skupnosti, kjerkoli. Od nas je odvisno, kako bomo spomin in vrednote NOB prenašali na mlajše rodove.« Dr. Ljubica Jelušič podpredsednica ZZB NOB Slovenije, na spominski slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju v Trbovljah 26. aprila 2019: Aljaž Verhovnik sekretar ZZB NOB Slovenije, ob 70. obletnici prekopa posmrtnih ostankov Franca Rozmana - Staneta, 27. aprila 2019 na Planini pod Mirno goro: ZLOČINI OKUPATORJEV Ob 75. obletnici požiga vasi Jamnik in v čast 37 žrtvam iz Jamnika, Pod- blice, Nemilj, Njivice in Rovt so or- ganizatorji KO ZB NOB Besnica - Podblica, ZB NOB Kranj, KS Pod- blica, Podružnična šola Podblica in KD Jože Papler pri osrednjem spo- meniku NOB na Jamniku pripravili spominsko slovesnost. V kulturnem delu prireditve so pod vodstvom učiteljice Anice Kordež, ki je prireditev tudi vodila, recitirali pe- smi marljivi učenci podružničnih šol Podblica in Besnica. Da je na Jamni- ku zadonela partizanska pesem, so poskrbeli pevci MPZ Kokrški odred iz Preddvora. Program je s svojimi recitacijami obogatil Rudi Zevnik iz KD Simon Jenko v Mavčičah. Dobrodošlico je 150 navzočim iz- rekel predsednik KO ZB NOB Bes- nica - Podblica Franci Hrastnik. Še posebno toplo je pozdravil prisotne udeležence iz organizacij – članic ZB NOB Kranj ter sosednjih krajevnih in občinskih organizacij iz Škofje Loke, Dražgoš, Srednje Dobrave, Lancove- ga, Radovljice in Bleda. Prisotne je Preprosti ljudje dojeli vlogo in pomen odpora 75. obletnica požiga vasi Jamnik pozdravil tudi Andraž Potočnik, pred- sednik Krajevne skupnosti Podblica. Slavnostni govornik je bil dr. Bojan Potočnik, ki je v govoru orisal po- tek dogodkov v drugi svetovni vojni na Jamniku, ko je vsa vas živela za osvobodilno gibanje, katerega jedro je bilo na Jelovici. Okupator je s po- močjo svojih hlapcev 27. februarja 1944 vas Jamnik maščevalno pož- gal. Ko se je govornik dotaknil aktu- alnih dogodkov, je kategorično zatr- dil: »Ko danes politika na nevero- dostojnih, celo ponarejenih dejstvih iz preteklosti znova zasaja sovraštvo med mlade generacije, je prav, da nenehno opozarjamo na ta popolni nesmisel. Zato je treba tudi danes biti pozoren na poskuse lažnega in senzacionalističnega nastopanja, kot je bil ob proslavi Italijanov v Bazovi- ci.« Svoj govor je končal z mislimi: »Vas Jamnik je svetel vzor složnos- ti in plemenitosti, ki so jo prebivalci izkazali v času narodnoosvobodilne borbe. Preprosti ljudje so dojeli in razumeli pomen in vlogo odpora in upora proti okupatorju. Brez njih in njim podobnih po vsej Sloveniji, ne bi bilo zmage nad nacizmom in fa- šizmom – brez njih danes zagotovo ne bi bilo tako, kot je. Zato ne poza- bimo tega, kar je bilo in se je zgodilo tukaj na Jamniku pred 75 leti.« V sklepnem nagovoru se je Fran- ci Hrastnik zahvalil vsem sodelujo- čim in prisotnim. Poudaril je pomen skrbništva nad partizanskimi spo- minskimi obeležji in navedel števil- ne napore, ki jih ta krajevna organi- zacija vlaga v ohranjanje kulturne dediščine iz obdobja NOB. Lado Nikšič, foto: Jože Bešter Franc Sever – Franta in avtorica prispevka dr. Cvetka Hedžet Toth. junij 2019 11 IMELI SMO LJUDI Anica Božič - Urška (1914–2019) 16. maja letos smo se na koprskem pokopališču poslovili od Anice Bo- žič - Urške, udeleženke narodnoo- svobodilnega boja od leta 1941, ak- tivistke v južnoprimorskem okrožju in povojne učiteljice, ki je dočakala visokih 105 let starosti. Rodila se je v delavski družini v Trstu 12. avgusta 1914. Že leta 1919 se je družina preselila v Ce- lje, kjer je Anica poleg osnovne šole končala še štiri razrede meščanske šole. Napad na Jugoslavijo apri- la leta 1941 je doživela pri bratu v Boki Kotorski, ko so Italijani oba najprej zaprli, nato pa izgnali. Odšla sta k sorodnikom v Trst in se tam vključila v narodnoosvobodilno gi- banje. Decembra leta 1941 sta bila z bratom spet aretirana in zaprta v tržaških zaporih vse do kapitulacije Italije. Ko je Anica prišla iz zapora, se je zaradi varnosti preselila k dru- gemu bratu, duhovniku Božidarju Božiču, v Knežak. Tam je mesec dni poučevala v partizanski šoli, ki jo je vodil njen brat. Decembra leta 1943 je bila postavljena za prosvetno re- ferentko v pivškem okrožju. Od maja do julija 1944 je bila v partijski šoli v Kočevskem rogu. Po vrnitvi je bila avgusta 1944 imenovana za prosvetno referentko pri Okrožnem odboru Osvobodilne fronte za juž- noprimorsko okrožje in to nalogo je opravljala do konca vojne. Po vojni se je izšolala za učiteljico in poučevala na šolah v Ilirski Bistrici, Izoli, Strunjanu, Semedeli in Kopru. Po upokojitvi leta 1965 je svo- je sile posvetila zgodovinskemu delu v okviru Domicilnega odbora aktivistov OF za južnoprimorsko okrožje, ki je imelo sedež v Kopru. Zbirala je razno gradivo, največ po- vezano s šolstvom, sodelovala pri pripravi srečanj partizanskih učite- ljev na primorskem in južnoprimor- skem območju ter pisala prispevke o razvoju šolstva in kulture v juž- noprimorskem okrožju za glasilo Skupnosti partizanskih učiteljev Primorske »Čas, ki živi«. Stanko Nikolić (1930–2019) 17. aprila letos je v Vasi v obči- ni Kostel, kjer je živel vsa svo- ja ustvarjalna leta kot podeželski zdravnik in hkrati močno vpet v šir- še delo družbene skupnosti, v 89. letu starosti umrl dr. Stanko Niko- lić. Huda bolezen ga je izčrpavala od sredine februarja letos. Rodil se je 13. oktobra 1930 v vasici pri Loznici v Srbiji kot prvi od štirih otrok v skromni kmečki družini. Ni imel lepega otroštva. Oče je odšel delat v tujino, mama pa mu je umrla pri osmih letih starosti. S sestrami je živel pri teti, ki je imela tudi sama veliko otrok. Že kot majhen fant je moral za preživetje delati na kmetiji in skrbeti za svoje tri sestre. Med drugo svetovno vojno je bil partizanski kurir. Četniki so mu bili na sledi, zato je pobegnil v Beograd. V svoj rojstni kraj se ni nikoli več vrnil. Kot sirota je v Beogradu živel v dijaških domovih. Podnevi je delal različna fizična dela, ponoči pa se je učil, tako je končal srednjo šolo, gi- mnazijo in se pri 23 letih vpisal na medicinsko fakulteto. Kot študent se je vsako leto udeležil mladinskih de- lovnih brigad. Po končanem študiju je eno leto delal v manjšem kraju blizu Beograda. Pri starosti 32 let ga je oče, ki ga je vrsto let brezuspešno iskal, našel preko Rdečega križa. Šel ga je obiskat v Nemčijo in pri tem prvič spoznal Slovenijo. Nad njo je bil navdušen, in ko je dobil ponudbo za delo za dve leti, jo je takoj sprejel. V Slovenijo je prišel z družino leta 1964 in ostal vse življenje. Kot zdravnik je delalna treh zdra- vstvenih postajah: v Osilnici, Fari in Banja Loki. Po velikosti je pokrival največji teren v Sloveniji, ki je segal od Kočevja do Delnic, skrbel je za približno pet tisoč pacientov, ki so bili narodnostno mešani (Slovenci, Hrvati). Vseskozi se je izobraževal. Kot eden prvih zdravnikov je vpisal specializacijo iz splošne medicine. Pozneje je vpisal še študij iz tradi- cionalne medicine in akupunkture v Zagrebu. Ob vsem delu zdravni- ka je našel še čas in energijo, da je organiziral obnovo in graditev cest, vodovodov in zdravstvenih postaj. Po upokojitvi je deloval v različ- nih društvih in pripomogel k pre- poznavnosti kraja Kostel. Bil je ustanovitelj in vodja Turi- stično-športnega društva Kostel, ki je s paleto svojih dejavnosti zgled več kot 400 društvom v Sloveniji. V društvu, vanj je vključena skoraj polovica prebivalcev občine z ne- kaj več kot 600 dušami, deluje več sekcij, ki dajejo težo izobraževanju in pripravijo več kot 50 prireditev na leto. Med drugim je bil organiza- tor in ustanovitelj blagovne znam- ke Kostelska rakija in glavni pobu- dnik za graditev obkolpskih cest ter z obmejnimi občinami nosilec obkolpskega in državnega sodelo- vanja z republiko Hrvaško. Dr. Stanko Nikolić je bil dejavni član Občinske organizacije zveze borcev občine Kostel od leta 2010. Zavzemal se je za ohranjanje vre- dnot narodnoosvobodilnega boja in za obnovo spominskih obeležij. dr. Tatjana Furlani, hči Pavel Majerle Kukin, predsednik KOZB Poljanska dolina ob Kolpi Ciril Kumar (1929–2019) Na idrijskem pokopališču smo se 15. marca zbrali, da postojimo na poslednji postaji zemeljskega poto- vanja spoštovanega Cirila Kumarja. Težko nam je, ko se poslavljamo od najbližjih, ko pa se poslavljamo od plemenitih ljudi, ki so v burnem ob- dobju prejšnjega stoletja soustvar- jali nove družbene in narodnostne temelje, je slovo še težje. Ciril se je rodil v neprijaznem ob- dobju, v času, ko ni bilo svobodne- ga izražanja misli ter so tuji gospo- darji vsiljevali svoj jezik in kulturo. V dušo so se mu zasejali občutki, da doživlja krivico in ponižanje. Ni čudno, da se je prav zaradi tega v njem rojeval upornik. Že nekaj dni pred razpadom fašistične Italije se je petnajstletni Ciril v Kanomlji udeležil ilegalnega sestanka, ki ga je pripravil politkomisar in organiza- tor OF Franc Cezerman - Tesar. Po odhodu v partizane je bil Ciril tudi ranjen. Zdravil se je v partizanski bolnišnici Pavla, kjer mu je osebje te bolnišnice v zavetju krekovških gozdov reševalo življenje. Kumrovo družino je krutost vojne močno za- znamovala, starše in sestro so faši- stične oblasti preganjale in poslale v zapore. Prihod svobode je imel grenak priokus, saj se oče in brat nista nikoli vrnila med kanomeljske bregove – očeta je vzelo trpljenje v taborišču, brata pa so pokosili streli. Idrija je Cirilu postala drugi dom, tam je našel tudi zaposlitev. Tisti, ki so ga dobro poznali, lahko potrdi- jo, da prostega časa ni poznal. Kot član Zveze borcev in tudi kot član Društva vojnih invalidov Severne Primorske je sodeloval pri pripravi različnih spominskih slovesnosti, predvsem pa je vsako leto prip- ravljal pohod po poteh prenosa ra- njencev z Želina na Vojsko. Ciril je močno spoštoval in cenil delo par- tizanske zdravnice Pavle in drugih zdravstvenih delavcev. Prav zato se je skupaj z drugimi člani Društva vojnih invalidov severne Primorske v domačem okolju trudil ohranjati spoštljiv odnos do preteklosti. Od leta 1995 pa do svoje smrti je bil Ci- ril tudi predsednik sekcije Društva vojnih invalidov Idrija in član izvr- šnega odbora tega društva. Za svoje zavzeto delovanje je Ci- ril prejel vrsto priznanj. Klub prija- teljev SVPB Pavla in Franja mu je podelil spominsko priznanje. Zveza Društva vojaških vojnih invalidov Slovenije mu je podelila zlato pla- keto, dobil pa je tudi zlato plaketo, ki mu jo je podelilo Društvo vojnih invalidov severne Primorske. Kot eden najstarejših pevcev oktetov Primorske je za svoje udejstvova- nje prejel tudi zlato Gallusovo pri- znanje, na kar je bil zelo ponosen. Aldo Carli, združenje ZB za vrednote NOB Idrija - Cerkno ciranja, leta 1996 pa je iz Billunda domov prinesla prvo nagrado za najboljše letno poročilo v Evropi, saj je v Mercatorju veljalo, da ima urednica časopisa pomembno ure- dniško vlogo tudi pri pripravi letne- ga poročila. Kmalu po upokojitvi je prevzela vajeti aktiva upokojenih novinarjev in predano skrbela za njihova druženja in izlete, kar je iz rok izpustila šele, ko jo je napadla bolezen. Kot zaprisežena smučar- ka je bila Vesna zelo dejavna tudi v Društvu novinarjev športnikov Slo- venije. Pomembno sled pa je pusti- la tudi v ljubljanski mestni politiki kot dolgoletna predsednica Četrtne skupnosti Šiška in zavzeta članica borčevske organizacije. Meta Verbič Vesna Kos Bleiweis (1944–2019) V dneh, ko smo zaznamovali oble- tnico osvoboditve in konca druge svetovne vojne, smo se v Ljubljani poslovili od Vesne Bleiweis, upoko- jene novinarke in dolgoletne pred- sednice Skupnosti Gubčeve brigade. Vesna se je rodila septembra leta 1944 v partizanski bolnici Spodnji Hrastnik v Kočevskem rogu mami Milici, s partizanskim imenom Bre- da, borki v Gubčevi brigadi, po- znejši nosilki partizanske spome- nice. Rodila se je dobesedno pod smreko, kot je sama pogosto s sme- hom odgovorila na vprašanje o kra- ju rojstva. Svojega očeta, mladega medicinca Milenka Kosa, ni nikoli spoznala, saj je bil le pet dni pred njenim rojstvom nekje na Dolenj- skem ranjen, ko je kot sanitejec po- magal ranjenemu soborcu. Ob tem je bil izdan in kruto so ga umorile roke domačih izdajalcev. Spomin na svoje starše je Vesna ohranjala z delovanjem v skupnosti Gubčeve brigade, zadnja leta tudi kot njena predsednica, in v ljubljanski bor- čevski organizaciji. Študirala je pravo, a jo je pot po- peljala v novinarske vrste in je več kot dvajset let urejala interno gla- sila podjetja Mercator. S svojimi številnimi članki je pripomogla k boljši obveščenosti zaposlenih o dogajanju v podjetju in h komuni- ciranju med upravo in zaposlenimi. Dosledno je zagovarjala načela no- vinarske etike in spoštovanje novi- narskega kodeksa tudi pri delu no- vinarjev v internih glasilih, najprej v organizacijah združenega dela, potem pa v gospodarskih in drugih družbah. Vsa leta svojega novinar- skega dela je bila aktivna članica Aktiva novinarjev v podjetjih, ki je bil septembra 1995 v Lizboni kot enakopravni član sprejet v Evrop- sko federacijo urednikov podjetni- ških časopisov FEIEA. S svojimi pogledi in razpravami je tudi na evropski ravni ogromno prispevala k prepoznavnosti Slovenije, našega gospodarstva in k prepoznavnosti takratnega slovenskega pristopa k razvoju internega komuniciranja. Za svoje novinarsko delo pri Ča- sopisu Mercator je prejela več pri- znanj in nagrad, med drugim novi- narsko nagrado consortium veri- tatis 1999 v kategoriji za dosežke novinarjev v glasilih lokalnih skup- nosti, gospodarskih in drugih druž- bah, zavodih in organizacijah. Kar trikrat pa je prejela nagrado zlato pero, ki jo je podeljeval Aktiv novi- narjev v podjetjih. Evropska fede- racija urednikov podjetniških časo- pisov FEIEA ji je leta 1999 podelila veliko častno priznanje za prispe- vek k razvoju internega komuni- Vezenina Vsa razkosana, v prah poteptana čudežna vezenina! Naskrivaj jo poberem, jo s solzami operem, skrbno jo zavijem, si v nedra jo skrijem, ob njej se grejem, se jočem, smejem, jo božam, se tešim, da v bodočnost jo rešim: o moja domovina! Oton Župančič (Pesem je nastala 16. 5. 1944 v Ljubljani. Vir: Slovensko pesništvo upora (ur. Boris Paternu), tretja knji- ga, str.576. Novo mesto: Dolenjska založba.) 11. junija 2019 je minilo sedemdeset let od smrti pesnika Otona Župančiča. Brez misli Gozdna pot z leve smreke, z desne bori, skrivnosten mir naokoli, le v daljavi šum reke; v vetru se borove veje neslišno priklanjajo, šopi trave med kamni sanjajo in srce se mi smeje. Drago Makuc (borec v Levstikovi brigadi, 1944-1945) junij 201912 Nikoli več številka, vedno le človek 5. maja 1945 je bilo osvobojeno koncentracijsko taborišče Mauthausen in letošnja kome- moracija se je prekrivala z dnevom osvoboditve pred 74 leti. Več kot 9000 udeležencev iz različnih držav se je zbralo na spominski slovesnosti, ki je potekala pod geslom »Ni- koli več številka. Vedno le človek«. Več kot 90 odstotkov taboriščnikov v Ma- uthausnu in podružnicah ni bilo nemške- ga ali avstrijskega rodu, zato se ob dnevih spomina še posebej poudarja mednarodni pomen spominjanja na to koncentracijsko taborišče. Slovenska delegacija taborišč- nega odbora Mauthausen se je že 3. maja udeležila sestanka Mednarodnega odbora KL Mauthausen, kjer so določili nove smer- nice za leto 2019/20 in prednostne naloge. Ena izmed najpomembnejših je tudi pripra- va mednarodnega projekta Via Memoria Mauthausen, ki bo predstavila vsa zunanja taborišča skupaj z matičnim taboriščem. Pri slovenski spominski plošči v taborišču Gusen je delegacija ZZB NOB Slovenije 4. maja položila venec, nato pa so po popol- danski mednarodni komemoraciji skupaj z veleposlanico na Dunaju mag. Ksenijo Škrilec položili še cvetje. Naslednji dan so se z veleposlanico in vojaškim atašejem polkovnikom Milanom Kranjcem ter pred- stavniki mednarodnih taboriščnih odborov in veleposlaništev udeležili simboličnega vzpo- na po 186 stopnicah iz kamnoloma Wienergraben k taborišču. Zadnji dve leti so te – do- mnevno zaradi varnosti – zaprte, zato je imel ta dogodek še poseben pomen. K slovenske- mu spomeniku v Mauthausnu je predstavnica v CIM dr. Monika Kokalj Kočevar skupaj z mag. Ksenijo Škrilec položila venec, nato pa je sodelovala na spominski slovesnosti na zbornem mestu pri obnovitvi prisege, ki so jo dali nekdanji taboriščniki ob odhodu iz taborišča leta 1945. Ob tej priložnosti je dr. Kokalj Kočevarjeva v imenu slovenskega taboriščnega odbora prebrala govor, ki ga je pripravil nekdanji taboriščnik in predsednik taboriščnega odbora Mauthausen Dušan Stefančič, ta se komemoracije letos žal ni mogel udeležiti. Naša dele- gacija je v okolici Mauthausna poleg taborišč Gusen I in Gusen II evidentirala tudi druga zunanja taborišča, kjer naj bi bili Slovenci: Lenzing, Bachmanning, Vocklabruck, Amsttaten, St. Valentin in Perg. Dr. Monika Kokalj Kočevar, muzejska svetnica Obiskali smo koncentracijsko taborišče Ravensbrück Sredi aprila smo se člani Skupnosti internirancev Dachau, pridružili pa so se nam tudi člani Društva ukradenih otrok, izgnanci in potomci taboriščnic iz Ravensbrücka, udeležili stro- kovne ekskurzije v Berlin, Potsdam in nekdanje koncentracijsko taborišče Ravensbrück. V letih od 1933 do 1945 je bilo v okolici Berlina približno tisoč delovnih taborišč, v katerih je bilo zaprtih in od prisilnega dela na smrt izčrpanih več sto tisoč ljudi iz vse Evrope. Eno teh taborišč je bil tudi Ravensbrück. V njem so trpele predvsem ženske, ki so jih pobijale, mučile, zaničevale, poniževale prav tako tako ženske. Tu so bile paznice bolj »pasje« od samih nemških ovčarjev. Taborišče je bilo postavljeno v bližini idiličnega kraja Havel, poleg jezera, v katerem leži veliko pepela iz bližnjih krematorijev. Zgodovina tega kraja je težko breme za današnje prebivalstvo. Naš obisk je bil namenjen poklonu žrtvam tega krutega kraja. Položili smo cvetje pod visoko žalostno skulpturo ženske, ki v naročju drži drugo žensko in obtožujoče gleda v smeri počitniškega mesta, češ, kaj ne vidite, kaj se tu dogaja. Poklonili smo se tudi ob spominskem zidu narodov ter prav tako prižgali svečke in položili venec. Ob vsem vide- nem in slišanem nismo mogli ostati ravnodušni. Prepričana sem, da je marsikomu ledenela kri v žilah, ko smo si ogledali še tamkajšnji muzej. V Berlinu smo si ogledali nekaj znamenitosti mesta, posebno pozornost pa sta pritegnila spomenik , ki je posvečen vsem žrtvam holokavsta, in muzej pod njim. V tem muzeju so predstavljene tudi slovenske taboriščnice, pa tudi krvniki slovenskega rodu. Besedilo in foto: Vesna Dobre Obisk v tržaški Rižarni Postojnski borci in občina Postojna so se v dneh praznovanja občinskega praznika (23. april) spomnili tudi na 22. april 1944, ko je v polni menzi vojakov in častnikov v Trstu ek- splodirala bomba v torbi, ki sta jo pod mizo pustila dva partizana azerbajdžanskega rodu, Mehti Husein Zade (Mihajlo) in Mirdamat Seidov (Ivan Ruskij), sovjetska zapornika Wehr- machta, ki sta za slovensko Osvobodilno fronto delovala kot saboterja. V atentatu je bilo ubitih pet nemških vojakov. Nacistični odziv je bil takojšen. V noči na 23. april 1944 so iz zapora Coroneo in Je- zuitskega zapora v Trstu odpeljali 52 talcev civilistov, slovenskih, italijanskih in hrvaških partizanov ter političnih zapornikov. Hitro vojaško sodišče jih je obsodilo na smrt, sodba pa je bila izvršena takoj. Prisilili so jih, da so izstopili iz tovornjaka, pospremili so jih v stavbo v ulici Ghega, kjer je danes glasbeni konservatorij in jih drugega za drugim obesili, nekatere na stopniščne ograje, druge pa na okna. Tako so jih dva dni pustili na ogled v opozorilo prebivalstvu. Ker je bilo med 52 talci obešenih največ naših rojakov, kar štirinajst s postojnskega območja, je Občina Postojna skupaj z Združenjem borcev za vrednote NOB Postojna izvedla obisk ulice Ghega. V spomin na pobite talce so pripravil kratek kulturni program, v katerem so nastopili učenci Glasbene šole Postojna, recitatorka Ana Horvat ter pevca Irena Rep in Rafael Zorko. Pozdravna nagovora sta imela Andrej Berginc, podžupan Občine Postojna, in predsednik zveze italijanskih partizanov. Postojnska občinska dele- gacija je obiskala tudi pokopališče sv. Ane v Trstu, kjer so pokopani naši rojaki, in Rižarno, podružnico koncentracijskega taborišča Auschwitz, kjer se jim je pridružila Dunja Nanut, predsednica deportirancev v Trstu. Besedilo in foto: Katja Vuga Spomin na konec druge svetovne vojne Začasni odpravnik poslov na slovenskem veleposlaništvu v Berlinu Aleš Marčič se je 25. aprila udeležil spominske slovesnosti v spomin na konec druge svetovne vojne, ki je pote- kala v kraju Torgau ob reki Labi (nemško Elbi). Ob tej priložnosti je položil venec k spome- niku v spomin na vse žrtve te vojne. Slovesnost je bila organizirana v spomin na srečanje sovjetskih in ameriških čet na mostu čez Labo pri kraju Torgau. S srečanjem na Labi so zavezniki prerezali Nemčijo na pol in s tem ostankom nemške vojske prizadejali usoden udarec ter simbolično naznanili konec druge svetovne vojne. Vir: Slovensko veleposlaništvo v Berlinu, foto: SB 75. obletnica osvoboditve Sevastopola Na Krimu v Sevastopolu sta 26. in 27. aprila 2019 potekali slovesnost in mednarodna kon- ferenca ob 75. obletnici osvoboditve Krima in Sevastopola, ki sta se je udeležili tudi članici predsedstva ZZB NOB Slovenije Tilka Bogovič in Branka Kastelic. Leta 1944 je potekala ena najbolj znanih bitk druge svetovne vojne, in sicer bitka za Krim in osvoboditev Sevastopola, kjer je padlo nekaj manj kot 100.000 vojakov, od tega približno 60.000 nemških ter več kot 30.000 sovjetskih, prav toliko pa je bilo ranjenih. Bitko Rusi imenujejo drugi Stalingrad. Operacijo, ki je trajala od 8. aprila 1944 do 12. maja 1944, smo zaznamovali s spo- minsko slovesnostjo in polaganjem vencev k večnemu ognju na ploščadi Nakimova v Sevasto- polu – mestu heroju. Spominska slovesnost je potekala ob igranju himne in mimohodu častne straže črnomorske mornarice ter ob prisotnosti številnih veteranov in lokalnih nosilcev oblasti. Slovesnosti je v Domu oficirjev Črnomorske flote v Sevastopolu sledila mednarodna konferen- ca veteranskih organizacij in protifašistov iz evropskih držav in nekdanjih sovjetskih republik, tudi iz držav nekdanje Jugoslavije, Slovenije, Madžarske, Avstrije in Bolgarije. Konferenco je s pozdravnim govorom odprl predsednik Ruske zveze veteranov, general armade M. A. Mojsejev. Na mednarodni konferenci je bilo prebrano tudi pozdravno pismo predsednika Ruske federacije V. Putina. Nekaj besed o vojni operaciji je spregovoril 98-letni veteran Črnomorske flote, ki je še živa priča dogodkov iz časa legendarne bitke za osvoboditev Sevastopola v letu 1944. Udeležence konference so predstavniki ruskega vojaškega vrha, predvsem iz vrst Črno- morske flote, sicer udarne moči ruske vojske, ki je na Sevastopolu že več kot 250 let, pova- bili na ogled ruske bojne križarke Moskva in druge črnomorske vojne flote. V memorialnem kompleksu Sapun Gora smo padlim herojem bitke v Sevastopolu med drugo svetovno voj- no v spomin položili venec. Branka Kastelic DOGODKI PO SVETU Simbolični vzpon po 186 stopnicah smrti iz kamnoloma Wienergraben k taborišču (Foto: Aleksandra Elenovski) VABILA Vabilo v Lehen na Pohorju Krajevna organizacija borcev za vrednote NOB Podvelka vabi na proslavo v spomin Prve pohorske čete, ki bo 27. julija 2019 ob 11. uri pri pomniku ob Urbančevi koči v Lehnu na Pohorju v občini Podvelka. Slavnostni govornik bo častni občan Občine Podvelka Borut Končnik, pod- predsednik KO borcev za vrednote NOB Podvelka, uvodna govornica pa bo pred- sednica KO borcev za vrednote NOB Pod- velka Slavica Pečovnik Urh. Prisotnim bo spregovoril tudi župan Občine Podvelka ing. Anton Kovše. Delegacije naprošamo za udeležbo praporščakov. Slovesnost bomo zaključili s tovariškim druženjem in ob topli malici s požirkom pijače. Prireditelji in sodelujoči: ZB za vred- note NOB Radlje ob Dravi, Krajevna or- ganizacija borcev za vrednote NOB Pod- velka, Občina Podvelka, Vaši svet Lehen na Pohorju, Kulturno umetniško društvo Lehen na Pohorju, Umetniško društvo VILA, Osnovna šola Brezno – Podvelka, recitatorji in gostujoči pevski zbori. Spominski pohod na Triglav Združenje borcev za vrednote NOB Ra- dovljica in odbor veteranskih organizacij – Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze policijskih veteranskih društev Sever in Zveze Slovenskih častnikov – or- ganizirajo 12. in 13. julija 2019 34. jubi- lejni spominski pohod na Triglav. Na pot se bo krenilo v petek, 12. julija 2019 ob 6. uri z Rudnega polja. Zaključna prireditev s kulturnim programom bo v soboto, 13. julija 2019 ob 13. uri na Rudnem polju - Pokljuka. Slavnostni govornik bo Patrik Zulian, predsednik ANPI-VZPI Doberdob. Organizacijski odbor spominskega pohoda na Triglav Padlim borcem Pokljuške čete Prijazno vas vabimo na vsakoletno spominsko svečanost pri spomeniku padlim borcem Pokljuške čete pod Li- panco na Pokljuki. Prireditev bo v soboto, 6. julija 2019 ob 11. uri. Po govoru pred- sednika KO ZBZV NOB Bled Milana Rejca bo kratek kulturni program. Veselimo se našega tovariškega srečanja in druženja po svečanosti. Tovariško srečanje v Mariboru Sedmo tovariško srečanje članov ZB za vrednote NOB Maribor bo v soboto, 29. junija 2019, od 11. ure dalje in sicer v mestni četrti Magdalena na dvorišču (ze- lenica z odrom) KUD Angel Besednjak v Gorkega ulici. Postavljen bo šotor, pod njim pa mize in klopi. Srečanje je namenjeno druženju članov organizacije, negovanju vrednot, povezo- vanju vodstva organizacije in članov v KO, spominjanju na nekdanji državni praznik 4. julij Dan borca in zaključku polletnega de- lovanja organizacije pred letnimi dopusti. Prisotne bo nagovoril predsednik dr. Marjan Žnidarič, govornik bo tudi Matic Matjašič, član Mestnega sveta mariborske občine in član ZB. Nastopili bodo Moški pevski zbor KUD France Marolt Malečnik, Trobilni ansambel Brass Band Slovenija, na harmoniko bo igrala Špela Pokeržni. Cvetana Golob junij 2019 13 Električno kolo za trekking ELEKTRIČNA KOLESA Izberete lahko: Gorsko kolo ZA KUPCE ENERGIJE PLUS NA ali vožnjo po mestu www.energijaplus.si 080 21 15 E n e rg ija p lu s d .o .o ., V e tr in js k a u lic a 2 , 2 0 0 0 M a ri b o r Predelamo tudi vaše kolo DO 12 OBROKOV Več informacij o ponudbi najdete na: • spletni strani www.energijaplus.si (zavihek Ostala ponudba), • vseh prodajnih mestih Energije plus, • elektronski pošti info@energijaplus.si, • QR kodi. VABILA Nosil bom rdečo zvezdo Svetlana Makarovič vas s PPZ Pinko To- mažič, Kraškimi ovčarji + Ovcami, Polono Vetrih, Aphro Tesla, Maido Džinić, Višnjo Fičor, Nino Valič, Martino Feri, Darkom Nikolovskim, Primožem Siterjem, Ivanom Rupnikom, Ivanom Peterneljem, Toma- žem Miheličem Marleno, Mihom Bezelja- kom, Andrejem Rozmanom Rozo, Jožijem Šalejem, Ninom DeGlerio, Blažem Celar- cem, Jeleno Ždrale in Andrejem Pandol- fom prijazno vabi v četrtek, 4. julija 2019, ob 20. uri na Kongresni trg v Ljubljani na že tradicionalni koncert »Nosil bom rdečo zvezdo«. Režiser koncerta je Tin Grabnar. Tudi tokrat se bo skozi večer vila poezi- ja, prežeta z vrednotami, katerih simbol je rdeča zvezda. Ta je simbol svobode, upora proti zlu in človeškemu sovraštvu proti človeku. Ambasada Svetlane Makarovič – GT22, Maribor Tovariško srečanje na Križni Gori V soboto, 6. julija 2019, ob 11. uri pri Lo- vski koči na Križni Gori nad Škofjo Loko pripravljamo tovariško srečanje ob dnevu borca (4. julij). Kulturni program bo obli- kovala Vesna Harej, slavnostni govornik pa bo Vlado Gantar. Slovesnost v Dolenji vasi V soboto, 20. julija 2019, ob 11. uri bo pri Plečnikovem spomeniku talcev v Dolenji vasi potekala slovesnost ob 76. obletnici ustanovitve Prešernove brigade, spominu na slovenski odpor in žrtve okupatorja pod geslom Pomni dolina. Pozdravni na- govor bo imel župan mag. Anton Luznar, slavnostna govornica bo Dora Osterman, v kulturnem programu pa bodo nastopili KUD France Koblar, MePZ Domel, učenci osnovne šole in Harmonikarski orkester Železniki. Ana Demšar Tradicionalno srečanje na Vrheh V počastitev 78. obletnice ustanovitve Prve trboveljske partizanske čete vabimo na tradicionalno srečanje borcev s prija- telji na Vrheh, ki bo v soboto, 13. julija ob 11. uri pri brunarici na Vrheh. Po kulturnem programu bo tovariško srečanje! Prijazno vas vabimo, pridite na Vrhe, da bomo skupaj obudili spomi- ne na dogodke, ki nas močno vežejo in združujejo. Marija Govejšek, predsednica Spominsko srečanje pri Dragi Občina Loški Potok, KO ZB Draga in Zdru- ženje borce za vrednote NOB Kočevje ob obletnici italijanske ofenzive, padlih borcev in žrtvam fašizma ter požigu vasi Stari kot, Novi kot vabijo na spominsko slovestnost s pestrim kulturnim pro- gramom. Slavnostni govornik bo Miha Kordiš, poslanec v DZRS. Prireditev bo v soboto, 13. julija 2019, ob 11. uri. Slove- snost bo potekala pri spomeniku žrtvam Dragarske doline v neposredni bližini znamenite starodavne cerkvice ob cesti Loški Potok - Draga. Jože Oberstar Pridite na Taborsko steno Vabljeni na tradicionalno spominsko so- vesnost ob obletnici bojev pri Taborski steni pri Kočevski Reki. Prireditev bo v soboto, 6. julija 2019, ob 11. uri in bo po- tekala na novem prireditvenem prostoru z bogatim kulturnim programom. Slav- nostni govornik bo Dejan Židan, predse- dnik Državnega zbora RS. Vljudno vabimo vse, ki bi želeli videti znamenito steno, kjer so bojevali parti- zani neenak boj z italijanskim okupator- jem. V spomin na to bitko, na delu gozda med drevesi, že leta raste iz pobranih kamnov in kamenčkov s poti k jami ka- mnita piramida. Posvečena je padlima Jakcu in Vinku. Ob 9.30 bo polaganje venca ob spo- meniku padlih v Kočevski Reki s krajšim kulturnim programom. Združenje borcev za vrednote NOB Kočevje junij 201914 Dom na Vaneči V aprilski številki Svobodna be- seda je bila objavljena vest iz Puconec, da je Domoljubno kra- jevno društvo Puconci izdalo zgi- banko, s katero predstavlja števil- ne dejavnosti, ki so jih člani iz- peljali v letu 2018. Na prvi strani izstopa fotografija z zapisom pod njo: Eden od pomurskih simbolov NOB na Vaneči morda v priho- dnosti Dom domoljubja. Prispevek ni podpisan, gre pa za provokacijo proti Združenju borcev za vrednoto NOB Murska Sobota. Da bom kratek in jasen. V Pu- concih smo imeli krajevno or- ganizacijo ZB. Njen predsednik Jože Časar je, potem ko si je izbo- ril zlato plaketo za delo, nabavil nov prapor in organizacijo prei- menoval v Domoljubno krajevno društvo Puconci. Kakšen značaj in kakšen spletkar je: resni člani niso hoteli biti člani v KO Pucon- ci in so se včlanili v KO Bodon- ci. S praporom in podobo Doma spomina NOV na Vaneči je tkal razna prijateljstva po Sloveniji in na Hrvaškem ter prirejal proslave in srečanja, prejšnje leto celo pri Domu. V propagandne namene uporablja slike, na katerih je bil ob Domu, ko je bil še predsednik KO ZB Puconci, in s tem prepriču- je svoje člane, da je njegovo dru- štvo sestavni del republiškega združenja borcev. Vse zgibanke, ki jih izdaja, in simboli na rokavih zastavonoše predstavljajo Dom na Vaneči. Lani so na isti dan, kot smo praznovali 70 let Zveze bor- cev v Ljubljani, brez našega so- glasja pripravili proslavo na Va- neči in po lokalnem radiu vnašali zmedo med naše članstvo. Zme- da je bila toliko večja, še večje pa je bilo ogorčenje, da bo go- vornik general Steiner. Vsi borci so bili prepričani, da je njegovo mesto ta dan v Ljubljani. S tem dejanjem je Jože Časar pokazal resničen odnos zveze častnikov do borčevske organizacije. Vsi govorniki na njegovih proslavah žalijo čustva vsem, ki smo bili priče njegovemu spletkarjenju in ukinjanju KO ZB Puconci. Evgen Emri, predsednik ZB NOB Murska Sobota Poziv poslanca Horvatha V časopisu Večer smo 15. maja 2019 zasledili članek novinar- ke Urške Mlinarič z naslovom »Pred proslavo v Prekmurju: Presenetljiva elektronska pošta poslanca Horvatha«. Iz vsebi- ne izhaja, da je poslanec Držav- nega zbora Republike Slovenije madžarske narodne skupnosti Ferenc Horvath Območno enoto Zavoda za Šolstvo Murska Sobota in njeno predstojnico Ireno Ku- mer pozval, da otroci madžarske narodnosti na načrtovanih prire- ditvah ob stoti obletnici združit- ve Prekmurja z matično domovi- no ne sodelujejo. Območna eno- ta Zavoda RS za šolstvo Murska PREJELI SMO Sobota je vse vzgojno-izobraže- valne ustanove, vključno z dvo- jezičnimi, pozvala k sodelovanju otrok in mladine na natečaju na temo 100. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matič- nim narodom. Tematska ustvar- jalnost otrok in mladine bi bila predstavljena 6. junija na skle- pni prireditvi Festivala ustvar- jalnosti in inovativnosti v mur- skosoboškem mestnem parku. Po navedbah časopisa je poslanec Horvath predstojnico enote Ire- no Kumer pozval k izključitvi ot- rok madžarske narodnosti z ome- njenega natečaja s pojasnilom, da za pripadnike madžarske na- rodnosti praznovanje obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ni praznik, hkrati pa ima kot prekmurski Ma- džar iz otroštva neprijetne izku- šnje, ki izhajajo prav iz njegove narodnostne pripadnosti. Domoljubne in veteranske or- ganizacije tovrstni poziv in razla- go stališč poslanca Horvatha ra- zumemo kot pritisk na javni šol- ski sistem ter vse otroke, učitelje in ravnatelje dvojezičnih osnov- nih šol v Prekmurju. Menimo tudi, da poziv škodi odnosom med ma- džarsko narodno skupnostjo in slovenskim prebivalstvom Prek- murja, zato ga iz tega vzroka oce- njujemo kot neprimernega. Na vseh praznovanjih praznika združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom do zdaj ni bilo nikoli zaslediti nobene triumfal- nosti in izključevanja. Nasprotno, vedno in povsod so bili poudarjeni predvsem medsebojna toleranca, razumevanje in stoletno sobivanje pripadnic in pripadnikov različnih narodnosti in ver, živečih v Prek- murju: Slovencev, Madžarov, Judov, Romov in Nemcev, pripadnikov ka- toliške, protestantske in judovske veroizpovedi. Slovenska ustava in zakonodaja vsem pripadnikom narodnostnih manjšin zagotavljata njihove pra- vice, Slovenija in njeni organi ob- lasti jih tudi dosledno spoštujejo in izvajajo. V Prekmurju ni bilo ni- koli zaslediti sistematičnih krši- tev teh pravic. Poslanec madžar- ske narodne skupnosti Horvath sam spodbuja ločevanje otrok na narodnostni osnovi in po našem mnenju s tem povzroča nepo- trebno škodo prav pripadnikom madžarske narodnosti, predvsem pa mladini. Še več, vsakršno pozi- vanje k ločevanju (še najmanj pa otrok!) na narodnostni, verski ali drugi osnovi prav tako ne vzdrži resne pravne presoje. Čas ločevanja, zavračanja, deli- tev in železnih zaves je v današnji Evropi stvar preteklosti, zato po- ziv Horvatha deluje protievrop- sko in izključevalno ter v svojem bistvu kliče k zgodovinskemu re- vizionizmu. Vsi pripadniki manj- šin so tudi slovenski državljani, zato je od njih pričakovati lo- jalnost matični slovenski drža- vi. Prav ta njihova lojalnost in medsebojna povezanost s slo- venskim narodom sta bili ned- voumno izkazani v času vojne za Slovenijo. Ne gre prezreti, da so tudi na dvojezičnih območjih ob množični podpori celotnega pre- bivalstva, prostovoljcev in drugih civilnih struktur v vrstah Terito- rialne obrambe in takratne mili- ce skupaj s svojimi sodržavljani slovenske narodnosti z orožjem v roki sodelovali tudi pripadniki madžarske narodne skupnosti in s tem dali svoj prispevek k slo- venski državnosti. Slovenija je naš skupni dom in za tako Slovenijo, kjer domujeta sožitje in razumevanje med nje- nim prebivalstvom si bomo pri- zadevali še naprej! Marjan Farič, MA Predsednik Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota, predsedujoči Koordinacije DVOP Ustanovitev regijske koordinacije Na slovesnosti v Mestni hiši v Ljutomeru so predstavniki domo- ljubnih in veteranskih organizacij iz celotnega Pomurja podpisali sporazum o ustanovitvi regijske Koordinacije domoljubnih in ve- teranskih organizacij Pomurja (KoDVOP). Slovesnega podpisa tega pomembnega dokumenta so se poleg gostitelja Nika Miho- liča, podžupana občine Ljutomer, udeležili tudi drugi visoki gostje, predstavniki in predstavnice re- publiških zvez, pod okriljem ka- terih delujejo te organizacije, od- bori, društva in združenja iz po- murske regije. Sporazum, ki je zasnovan po zgledu sporazuma o sodelovanju in koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij na držav- ni ravni (KoDVOS), ureja sodelo- vanje pomurskih organizacij: Po- licijskega veteranskega društva Sever za Pomurje s pododbori, Pokrajinskega odbora Zveze ve- teranov vojne za Slovenijo, Po- krajinskega sveta Zveze borcev za vrednote NOB, ki ga sestavlja- jo Združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota, Lendava, Ljutomer in Gornja Radgona, dru- štev »General Maister« v Pomur- ju, Društva vojnih invalidov Po- murja in Domoljubnega krajev- nega združenja Puconci. Uvodni nagovor je na slovesno- sti imel Niko Miholič, podžupan Občine Ljutomer, zatem pa je spregovoril predsedujoči KoD- VOP Marjan Farič, sicer predse- dnik Prekmurskega društva gene- ral Maister Murska Sobota, ki je na kratko orisal pomen podpisa sporazuma. Ta ureja sodelovanje organizacij, združenj in društev, ki delujejo v javnem interesu na področju obrambe, ohranjanja vrednot boja za lastno državo in narodovo samoohranitev. Njihov cilj je razvijanje domoljubja in veteranskih tradicij ob hkratnem prizadevanju za ohranitev miru in sožitja med narodi. O. B. ZZ B NO B SLOVENIJE 1941 194 5 O F Še enkrat o »Kočevarjih« Ne mislim se ponavljati. Me je pa odziv gospe Alenke Auersper- ger prepričal, da ne gre za resno razmišljanje o etičnih manjšinah oziroma narodnih skupnostih, ampak le za travme iz preteklosti in politikantstvo. Gospa A. A. se sklicuje na dr. Georga Marschni- ga. Da bralcem obudim spomin, bom citiral: »… ali pa bo novi generaci- ji predstavnikov Kočevarjev us- pelo v vsej jasnosti predstaviti svojo vlogo pred in med drugo svetovno vojno ter vsepričujočo dimenzijo žrtve obogatiti tudi s perspektive storilcev. Šele ko bo storjen ta korak, bodo Kočevarji sposobni postati del evropskega spomina in s tem del evropske identitete.« Kaj nam ta tekst pripoveduje? Prvič, zdajšnjo generacijo po- tomcev kočevskih Nemcev obre- menjuje s preteklostjo dedkov in pradedkov. Obremenjuje ge- neracijo, ki nima nič skupnega z nacizmom. Zakaj bi morali biti pravnuki obremenjeni z dejanji pradedkov? Ta generacija nima z dogodki pred in med drugo sve- tovno vojno prav nič skupnega. Drugič, če hočejo vnuki pos- tati del evropske identitete, naj predstavijo vlogo Kočevarjev pred in med drugo svetovno vojno. Če povem bolj preprosto, priznamo vam identiteto, če boste prej sto- rili to in to. Torej »kupčkamo in prodajamo«. Oprostite, ampak to gre čez vsako mejo dostojnosti. Tako Marschnigovo modrovanje je nesprejemljivo politikantstvo. Doktorat gospoda Marschniga ne obravnava problema obstoja narodne skupnosti s strokovne- ga oziroma znanstvenega vidi- ka. Osnovno vprašanje bi moralo biti, kakšne so identitetne varia- ble nekega naroda oziroma na- rodne skupnosti. Njegov doktorat gre v neko čisto drugo smer. Že v prejšnjem odgovoru sem omenil, da obstaja več organi- zacij potomcev kočevskih Nem- cev, ki med seboj razpravljajo in polemizirajo, kako so potekali zgodovinski dogodki med drugo svetovno vojno. In prav je tako. Zgodovina ne sme v pozabo, toda ne smemo biti z njo obremenjeni. Gospe A. A pa priporočam v bra- nje tudi knjižico: »Kočevski Nem- ci – partizani«, ki jo je napisal Zdravko Troha leta 2003 (ISBN 961-91287-0-2). Danes je aktualno predvsem vprašanje priznanja nemško go- voreče narodne skupnosti, ki je brez dvoma avtohtona. Kočevski Nemci so le manjši del te skup- nosti. Ne gre za priznanje poli- tičnih pravic, kot jih imata ma- džarska in italijanska manjšina, ampak za priznanje kulturnih pravic. Skupnosti, ki se prebuja, je pa razseljena po vsej Sloveniji. Seveda se odpira tudi vprašanje priznanja drugih narodnih skup- nosti, ki živijo v Sloveniji. S tem je zame ta polemika, ki od- raža moje osebno mnenje, končana. Dr. Tit Turnšek »Izdaje« Skozi vso zgodovino so bili tudi izdajalci lastnega naroda, za kar je bila že v antičnih časih dolo- čena smrtna kazen na javnem prostoru in na sramoten način. Izdaje v majhnih skupnostih an- tičnih, nato v mestnih državicah so v drugi svetovni vojni prerasle v izdaje na ravni držav vseh veli- kosti. Še vedno so boleče izdaje iz času fašizma in nacizma, ki so povzročile ogromno gorja v svetu, tudi našim prednikom in sorod- nikom, zato so posledice moreče še za zdajšnje generacije. Zato je primerno in je treba prikazati naj- večje izdaje sedanjega časa, ki jih v pravnem pomenu še ne oprede- limo za izdaje, vendar se kaže, da je to nujno. Koliko naših vasi bi bilo treba požgati in porušiti, da bi bila ško- da za več milijard evrov, za kar so oropali NLB in NKBM, da bi to ra- zumeli in imenovali za izdajo? Saj so pri tem uničevanju sodelovali naši politiki in bančniki s tujino interesi. Kaj ni to izdaja naših nacional- nih interesov, če so politiki zaradi politične in materialne korupcije pod vsako razumno ceno razpro- dali našo skupno državno premo- ženje, podarili tujcem naše goz- dove, zemljišča? Podnebne spremembe ogrožajo življenje na vsem planetu. Ali ni odstop najbogatejše države na svetu od pariškega podnebnega sporazuma izdaja narave in živ- ljenja na planetu? Kakšno gorje z milijoni beguncev, z napoved- mi pa še s stotinami milijonov, že povzročajo ujme in suše, vendar svet še ne govori o veleizdaji! Ministrica za kmetijstvo je da- nes napovedala postopek za od- strel 175 medvedov in 11 volkov, čeprav so to zavarovane vrste po dveh mednarodnih konvencijah, ki jih je podpisala naša država. To je izdaja naše zavarovane narave, saj je ukrep utemeljila s tem, da te zveri ogrožajo ljudi in domače živali. Že leta pa isto ministrstvo nerazumno povečuje odstrel sr- njadi in jelenjadi, da zveri nimajo več naravne hrane, zato za svoje preživetje iščejo hrano ob nase- ljih in plenijo domače živali, ki jih lastniki tudi iz špekulativni razlo- gov ne varujejo. Strokovnjaki z Bi- otehniške fakultete in inštitutov pa to izdajo podpirajo ob sodelo- vanju in z molkom. Vse izdaje so bile od nekdaj bolj ali manj pošteno kaznovane, za kar so predvsem v preteklosti poskrbeli vladarji na vseh ravneh s svojimi oprodami. V tako imeno- vanih demokratičnih državah naj bi to nalogo opravljala sodišča na vseh stopnjah. Sodišča se ukvar- jajo s kaznovanjem prekrškov in s kaznivimi dejanji po ustaljenih merilih, kriminal in veleizdaje na- rave in življenja planetarnih raz- sežnosti pa ostajajo nekaznovani. Do kdaj še? Janez Černač junij 2019 15 Združite zavarovanja cele družine in prihranite do 50 %. O svojih zavarovanjih ne razmišljate pogosto, a z občutkom varnosti, ki vam ga dajo, živite vsak dan. Triglav komplet Lahko noč, skrbi. tiskan_oglas_Triglav_komplet_275x193_mesto.indd 1 08/04/2019 09:30 KULTURA Izšla je nova knjiga Jureta Apiha Rdečega mlina blues Razstava v Muzeju novejše zgodovine Slovenije Edi Šelhaus. Retrospektiva Napeta, čustvena in pretresljiva je pripoved o učitelju iz Rdečega mli- na, ki se je zaljubil v tovarnarjevo ženo, tihotapil dojenčka partizan- ske mamice na Hrvaško, organiziral odbor slovenske OF v Zagrebu in v poraženi Nemčijo zabarantal kup ničvrednih mark za opremo novega hrvaškega filmskega studia. V zazi- danem ilegalnem zaporu v Ljublja- ni je klical na pomoč, bežal iz nje- ga, vendar zli usodi brez pomoči še včerajšnjih prijateljev ni mogel uiti. Zakopana v Arhivu Republike Slo- venije med tisoč dvesto stranmi dosjeja državne varnosti se skriva pozabljena, nikoli razkrita usoda Srečka Robinščaka, ki se je z gesta- pom, ustaško policijo in Udbo boje- val za preživetje. »Srečka Robinščaka nisem poznal, nikoli ga nisem srečal. Tista jokajo- Letos v Muzeju novejše zgodovine Slovenije praznujemo 100. oble- tnico rojstva Edija Šelhausa, enega najbolj znanih slovenskih vojnih in povojnih fotoreporterjev. Ob tej pri- ložnosti smo o njegovem življenju in delu pripravili pregledno razstavo in katalog z naslovom Edi Šelhaus. Retrospektiva. V Muzeju namreč hranimo večino Šelhausovega fo- tografskega fonda iz njegovega več kot šestdesetletnega ustvarjalnega obdobja, vse od druge svetovne voj- ne do začetka 21. stoletja. Razstava prikazuje izbor Šelhauso- vih posnetkov iz štirih obdobij nje- govega delovanja: iz druge svetov- ne vojne, tržaškega obdobja, obdob- ja med letoma 1958 in 1972 in časa po letu 1972. Med drugo svetovno vojno je Edi Šelhaus kot partizanski fotoreporter od leta 1944 do osvo- boditve maja 1945 posnel dragoce- ne verodostojne dokumente časa, predvsem življenja v zaledju, med njimi tudi prihod partizanov v osvo- bojene Trst, Gorico in Ljubljano ter proglasitev prve povojne slovenske vlade v Ajdovščini. Po vojni je do leta 1955 živel v Trstu, kjer je med letoma 1945 in 1948 kot filmski sne- malec predvsem na območju cone A za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti po- snel aktualne dogodke nemirnega časa, ko se je odločalo o meji med Jugoslavijo in Italijo. Kot fotorepor- ter je takrat sodeloval tudi s časopi- soma Primorski dnevnik in Il Lavo- ratore. Po letu 1948 je kot priložno- stni fotograf beležil predvsem vsak- ča, v polulane plenice zavita štruca, ki jo je pretihotapil iz Kraljevine Ita- lije v Nezavisno državo Hrvatsko, nisem bil jaz. V zavestnem obdob- ju mojega življenja pač ne. Kasne- je sem tu pa tam slišal zanj, enkrat kot za šoštanjskega fičfiriča, ki je po hmeljski dolini dekleta zapeljeval, drugič kot očetovega učiteljskega in sokolskega pajdaša, tretjič kot mo- jega dobrega angela, brez katerega me zanesljivo ne bi bilo več. Le o ugrabljenem udbovskem zaporniku, ki je klical na pomoč, pisal prijate- ljem, materi, celo ministru iz zani- kanega zapora, bežal iz njega, pa bil vedno znova izdan, ni bilo nikoli go- vora,« je v uvodu knjige zapisal av- tor Jure Apih. Neusmiljena igra usode in greha, ki ga ni, čeprav žre, ne izpusti bral- ca. Morda bi bilo lažje, če bi sledil le njegovi pesniški domišljiji in ne bi vedel, da je vse, kar piše, res. Naročila sprejemamo na spletni stra- ni ali po mailu na info@festfest.si. Cena knjige Rdečega mlina blues je 19 evrov. danje življenje. Na razstavi so med drugim na ogled fotografski posnet- ki in filmski zapisi o nasilju nad ci- vilnim prebivalstvom, manifestaci- jah in demonstracijah, proslavah, zlasti prvomajskih, o dogajanju v času prihoda Mednarodne zavezni- ške komisije in predaje oblasti Jugo- slovanom, pa tudi o vsakdanjem in družabnem življenju. V tretjem svežnju je predstavljeno njegovo fotoreportersko delo od za- četka leta 1958 do konca leta 1972, ko je bil zaposlen pri dnevniku Slo- venski poročevalec, pozneje Delo, in tedniku Tovariš. V tem obdobju je bil kot »leteči« fotoreporter na lovu za aktualnimi dogodki in zanimivostmi po Sloveniji, nekdanji Jugoslaviji in tudi tujini. Na ogled je izbor posnet- kov z raznih področij življenja na Slo- venskem in delno zunaj meja, med njimi iz sveta športa, kulture, politike, gospodarstva, kmečkega in vsakda- njega življenja, pa tudi nekaj izbranih portretov in posnetkov zanj značilne- www.svobodnabeseda.si B E S E D A ga fotohumorja. Četrti sveženj pred- stavlja Šelhausovo zadnje življenjsko obdobje, od začetka leta 1973 do smrti, ko je deloval že kot upokoje- ni »fotoreporter v copatah«, kot se je sam poimenoval. Izbrane fotografije simbolično prikazujejo tematike, s ka- terimi se je takrat ukvarjal, predvsem koroške Slovence z njihovim bojem za manjšinske pravice, zgodbe reše- vanja v drugi svetovni vojni sestrelje- nih zavezniških letalcev, osamosva- janje Slovenije, športne dogodke in kolege fotoreporterje, pa tudi utrinke iz življenja na Tržaškem, kamor se je vedno rad vračal. Za dodatno osvetli- tev življenja in dela Edija Šelhausa je na razstavi tudi nekaj drugega gradi- va – Šelhausovi osebni dokumenti in predmeti, filmsko gradivo in odlomki avdioposnetkov pripovedovanja Edi- ja Šelhausa. Razstavo, ki bo na ogled do 29. septembra, je pripravila kusto- sinja Jožefa Šparovec, skrbnica Šel- hausovih zbirk. Urška Purg Partizanska izvidnica v belem, Babno polje, 1944. (Foto: Edi Šelhaus) junij 201916 Izžrebani reševalci križanke iz 43. številke časopisa Svobodna beseda 1. Rezka Komac Alpska cesta 22, 4248 Lesce 2. Kristina Mauc Celjska cesta 24, 2380 Slovenj Gradec 3. Alojz Klobučar Vaška cesta 72, 8323 Uršna Sela Rešitve križanke: IZPILJENOST, KOREOGRAFKA, OBISK, OPERA, NAGI, ETANOL, ARO, OL, ZM, DEDIŠČINA, REGENT, KOVEC, DIABETES, EKIPAŽA, AVION, STIKALO, LASKE, IR, METKA, JN, LEPOTA, IŽANKA, IONI, SLONIČ, NEON, ŠMENT, EMIL, EJ, LI, ČARALKA, SINTETIK, ENO, OST, TRMA, UTA. Geslo: PRIGODE S TITOM B E S E D A Rešitve križanke pošljite do 15. julija 2019 Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. TOČILNI PULT ZAČETEK GESLA IZDELOVA- LEC ŠIVANK KONEC GESLA SLOVENSKI BALONAR SLAVKO ŠORN LILI NOVY VDOLBINA V STENI KRAVICA ZEMLJE- VID OČALA, KI SE PRITRDIJO NA NOS MED ALGAMI ŽIVEČA MORSKA RIBA SLOVEN. IGRALEC IN OPERIST (JOSIP) ŠIRJAVA ZVITOST, PREBRI- SANOST SNOV ZA PRIPRAVO KRUHA ZVEZA DRŽAV NADZOR- NIK V ŠPARTI GOVOREC IKAVŠČINE SILA, NAS- PROTNA SMERI GIBANJA TELESA TKANINA BISUS KAR SE IZŽME RAVNILO (NI: LEPIR) JANEZ VIPOTNIK RUSKA ZELJNATA JUHA VODITELJI- CA NA TVS PUST GRŠKI BOG, AJAK ANTON AŠKERC ROBERT OWEN IZBOLJ- ŠAVA CERKVENO DAROVA- NJE STVARNA ŽENSKA PREBIVA- LEC KRIŽEVCA BLIZU ZREČ SREDO- ZEMSKI GRM Z LISTI KOT ZAČIMBA DAJATVE RIMSKI KURIJI NORVEŠKI SLOVNIČAR (IVAR ANDREAS) KRAJ PRI OPATIJI HERCEGO- VEC PRIPADNIK INKOV EMIL ADAMIČ ČVEKANJE VERA ČASLAV- SKA MURAT ISAKU VNETNO STANJE TELESA RASTLINA SITA PREBIVALEC MESTA OB SAVI V OSREDNJI SLOVENIJI IME NAŠE PEVKE BARUCE NAROBNA STRAN (IZ ČRK: SEVERN) VITKA PTICA UJEDA LOVEC NA RAKE VELIKA VEŽA V JAVNIH POSLOPJIH TEŽKA KOVINA MODRIKA- STO BELE BARVE (Zn) PREBI- VALKA IRANA PRIPADNIK SKITOV EGIP. MATI BOGOV STARO- GRŠKI PESNIK UMBERTO ECO PRITOK DONAVE V ROMUNIJI STAREJŠI MOŠKI GLAVNA TIROLSKA REKA ŠPORT TRDIH PESTI; TUDI PREDELEK, ODDELEK JAPONSKI PISATELJ (KOBO) MIK, PRELEST IZDELO- VALEC OČAL NAPUŠČ, PRISTRE- ŠEK CLAUDIO ABBADO ZVIŠANI TON A OSKAR DANON TONE ČUFAR IGOR ŽUŽEK LOJNA ŽLEZA VEDA O ROBOTIH PREBIVA- LEC TRENTE RAJ, PARADIŽ RAŽENJ V spominskem parku Mauthausen pod Ljubeljem je bila spominska slovesnost ob 74. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča, podružnice Mauthausna. Slavnostni govornik je bil predsednik Vlade Republike Slovenije Marjan Šarec, prisotna pa sta bila tudi minister za obrambo Karl Erjavec in predsednik ZZB NOB Slovenije Tit Turnšek. Več o dogodku v julijski številki SB. Ulico aktivistov za Bežigradom v Ljubljani, v neposredni bližini Poti spominov in tovarištva, že od začetka junija letos »krasi« grafit, ki ni v ponos Ljubljani. Vsak dan po njem hodi na desetine osnovnošolcev in drugih ljudi. Takšen grafit si Ljubljana – mesto heroj, zagotovo ne zasluži. Foto: J. Alič Združenje borcev za vrednote NOB Mežiške doline je 18. maja s koroškimi občinami organiziralo praznovanje 74. obletnice zadnjih bojev na slovenskih in evropskih tleh v 2. svetovni vojni na Poljani. Kljub slabemu vremenu se je na kraju, ki bo za vedno ostal zapisan ne samo v naši, ampak tudi v svetovni zgodovini, se je zbralo okrog sedemsto obiskovalcev. Več o dogodku v prihodnji številki SB. UTRINKI NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dop- isnico in jo pošljite na naslov: ZZB NOB Slovenije, Einspielerje- va 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka«, do 15. julija 2019. Ime in priimek: _______________________ Naslov: _______________________ _______________________ Geslo 44. številke SB: _______________________