Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIV. Lendava, 28. marca 1937. Štev. 13, Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p oložnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niže. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p. i oglasna takša posebi. Popüst po dogovori. Mi vstanemo. Vüzem je najvešelejši svetek krščanstva. Vüzem je najbogatejši svetek krščanstva. Vüzem je najvekše plačilo krščanskoga živlenja. Vstanemo.„Smrti več ne bo, tüdi ne bo več ne žalüvala, ne kričala, ne bolečine, ar ka je bilo, je minoloˮ. (Raz. 21. 4.) Tak pravi sam Gospod, ki je premagao smrt. Zato, ka smrti ne bo, je smrt samo sen, iz šteroga se vsi prebüdimo. Bolečin več ne bo, ar je te Gospod spremeno v večno plačilo, kda je svoje rane obdržao na svojem odičenom teli i so te postale najlepša dika nebes. Starati se nede trbelo nikaj, ar z novim živlenjom, ki nas čaka, pride vse. Men- kalo nikaj ne bo. Ne bo mogoče nikaj želeti, ar vse bo, ka je le mogoči človeči i angelski razum zaželeti, ar spuno bo vse žele Bog Vsemogočni po svojih božih želaj. Žalost se v radost spremeni, skuze toga sveta stečejo v edno veliko nebesko morje, iz šteroga do zveličani pili večno veselje vsaki den. Vse, ka je bilo slaboga, pomenklivoga, mrtelnoga, minlivoga, je prejšlo, z vstajenjom je prišlo samo dobro, samo sladko, samo brezskrbno, samo veselje i vse večno brez vsega strahü za zgübo. Tam se bo aleluja vsikdar glasila i vsikdar lepše i vsikdar na novo napunjavala naša srca z blaženostjov, iki ne bo melo ne konca ne kraja. Vse to po zaslüženji za nas na križi vmorjenoga Odküpitela, ki je iz lastne moči stano od mrtvih i bo nas vse zbüdo na sodnji den za večno živlenje. Od hüdobnih ne gučimo. Tisti nemajo živlenja v sebi na tom sveti, zato ga na sodnji den tüdi ne morejo dobiti. Njihove düše so mrtve i bodo tüdi na sodnji den. Za nje ne bo zaspala vüzemska nedela vstajenja, ar zdaj tüdi ne poznajo Vüzma. V temi blodi njihova düša t v temi bo tüdi stanola na sodnji den ž njihovim telom, ki je čaka večna kmica z večnim trplenjom, ka pomeni večno smrt. Ne gučimo od teh, ar ne živemo njihovoga živlenja. Živemo Gospodovo živlenje, njegovo Ponižanje, nosimo njegove križe, se ne tožimo na nje, nego je obimamo iz lübezni do njega, smo zavržena smo siromaki, smo smeti toga sveta, smo napunjeni z krivicami, smo žedni i lačni pa goli i nagi, smo smilenoga srca i damo ta vse, ka li mamo, včasi ešče sebi najpotrebnejše odtrgamo od vüst, da drüge nahranimo, oblečemo, obüjemo, potolažimo, sami pa brez tolažbe os- tanemo, svet nas ne poštüje, mi ga zametavamo, Bog nas obiskava, mi samo njega iščemo i tüdi najdemo v žitki svetom i pokornom, na veliki den vstajenja pa se ž njim zdrüži na veke naša düša i tüdi naše telo, po pokori očiščeno. Vstanemo. Večna pomlad se nam približavle. Ne čakamo je na plesišča, ne pri bogatih blagajnaj, ne v svilnoj obleki, ne v mramornata palačaj, ne v veselicaj, nego pri taber- nakli, kde prebiva tisti, ki je prvi stano od mrtvih. Njegovo sveto telo je porok našega veseloga vstajenja. Tü čakamo mi vstajenje i tü je tüdi dobimo. Indri ga nega. Mi vstanemo z tistim, ki je prvi stano, z Jezušom, ki v Oltarskom Svestvi prebiva. On nas bo obino na sodnji den pri grobi, ve je obečao: „Ki je moje jelo i pije mojo krv, ostane v meni i jaz v njem i jaz ga obű-dim na sodnji den". (Jan. 6—54.) MATI MOJA . . . Mati moja je zaspala, Pokriva jo temna jama . . . Njeno srce je sprhnelo, Njeno lice onemelo . . . Več ne gleda sinka svojga, Roka njena ga ne boža . . . Sam sameren se poteka Na tom jalnom sveti zteška . . . Križe nosi, ki so težji, Kak železa trdi terhi . . . Nišče ga ne ve tolažit, Vsaki zna ga samo žalit . . . Križano je tvoje dete, Mati, samo trnje spleče se okoli njegve stopnje — Nišče njem’ pomagat nešče . . . ♦ * * Stao pri grobi sam odprtom . . . Jezuša v njem ne bilo . . . Angeo, ki je stao nad kamnom, Mi odgovori tiho: Mamika ga zaželela, K njej se prvi je podaó, Obinola ga vesela, Pri njej večno bo ostao . . . Ž njim so vstale vse mamike, Tvoja tüd’ med njimi je, Čakajo na hčeri sine . . . Obinoli, da bi je. Srčen. Čuvajte se lažnih prorokov! „Vera je za mene póstranska stvar ˮ. Odgovor: Če bi pravo: „Delo je za mene postranska stvar", bi te fabrikant odposlao. Če bi pravo: „Plačüvanje dače je za mene postranska stvar" , bi ti prišo včasi eksekutor v hišo. Če bi pravo: „Dostojnost i poštenje je za mene postranska stvar ", bi meo posle s policijov. S takšimi izjavami prestopiš dužnosti do svojega delodavca, do svoje države i do svojega bližnjega. Tüdi dragi Bog bo s tebom friško opravo, če boš živo brez vere, to se pravi, če zanemariš svoje dužnosti do Njega. On stoji ešče vsikdar na stališči „Što ne verje, bo pogübleni ! „Što Cerkvi ne poslüša, naj ti bo kak pogan i javni grešnikˮ. Divji, primitivni narodje so se od grmlavice i bliska pa drügih prirodnih pojavov tak prestrašili, da so iznajšli Boga i vero. Odgovor: Če je to istina, te mam do njih vekše poštüvanje, nego do modernih velemestnih i industrijskih poganov, šteri zavolo straha pred pravičnim Bogom, v koga roke ednok pridejo z vsemi svojimi grehi, ga ednostavno zanikajo i se ga ogiblejo, ar nišče ne ide rad k tistomi vüpniki, pri šterom ma preveč dosta duga. Poleg toga ti pa moram ešče povedati, da so primitivni narodje ne bili tak zabiti, kak ti misliš. Oni so se božanstva ne samo bojali, nego je kak vretino vsega dobroga tüdi poštüvali. Jaz verjem samo tisto, ka mi što gladko i jasno dokaže. Ka ne vidim, to tüdi ne verjem. Odgovor: Ali si si že dao dokazati, da je tisti, ki trdi da je tvoj oča, zaistino tvoj oča? Ali verješ vse novice, štere novine prinašajo samo te, kda se ti dokažejo? Ali si si v šoli dao vse najprle dokazati ? Kak vidim, ti itak držiš dosta stvari za istinske zavolo poštenja onih oseb, štere so ti kaj povedale. Zakaj pa potom tistim neščeš vervati, šteri so trdili: „Ka smo čüli i s svojimi očmi vidili, ka smo s svojimi rokami potipali, to vam naznanjamo". (I. Iv. 1, 1.) Mogoče so ti pa verske istine preveč neprijetne? Ali Poznaš zgodovino sv. Pavla i namestnika Feliska ? Kda je Paveo pripovedavao od pravičnosti, od čistosti i od prišestne sodbe, je Feliks trepetao i odgovoro: „Za zdaj odidi, pozvao te | bom pri drügoj zgodnejšoj priliki". (Dej. ap.) De Maistre je zakričao brezvercom svojega časa: „Mejte samo koražo za čisto živlenje, pa bodete meli tüdi koražo se držati za katoličance". Ka ne vidiš, to tüdi ne verješ? Ali vidiš svojo pamet? Ne! Te bi si pa jaz skoro „slobodno misloˮ, da je tüdi nemaš. „ka je mrtvo, je mrtvo. Nega drügoga živlenja, s smrtjov je vsemi konec". Odgovor: To je ravno tak pametno, kak če bi što pravo: ka je rdeče, je rdeče, drüge farbe nega na sveti. Zakaj pa to telkokrat ponavlaš? Zato, ar bi ti to želo! Ar se bojiš ostre sodbe ! Ar si pri tom ne ravno Čisto osvedočen ! Kak je že pravo Liebknecht? „Če zaistino postoji Bog, le Vüzemski žarki... Po otožnih, mrzlih dnevaj zadihala je dišeča pomlad ... Meo sam prijatela. Kelko telko mi je bio vsigdar veren. Dokeč je bio v očinskoj hiži, bio je dober, čisti, pobožen. Poznej ga je vzeo moderni, čemerni svet. V šolaj je sijajno napredno. Dosego je lepe diplome, mastno slüžbo, zavidlivo čast. Zdelo se je, da je dete sreče. Ali on je ne bio srečen, ne bio miren. Moderno poganstvo je začemerili tüdi njegovo düšo. Prosvetni moderni nazori so popolnoma zagospodüvali nad njegovim razumom. Iztrgali so njemi iz düše vero v brezmrtnost, vero v nadnaravno Bitje. I živlenje njegovo je odgovarjalo njegovim nazorom. Če ranč so se najine živlenjske poti razišle, ostala sva vseedno v prijatelskih vezaj. Tü i tam sva se tüdi vidila. Moji napori, da ga pripelam nazaj na pot čistih idealov, so ostali brezuspešni.Leta so medtem minevala... Pred dvema letoma pa sam opazo na prijateli malo spremembo. Ne je bio več tak razposajen, brezbrižen. V njegovoj düši je nastalo düševno trenje. Začno je palik iskati istino, če ranč je to ne pokazo. Čüdovite so Bože poti. Slučajno sva se palik srečala v velkom varaši. Bilo je na cvetno nedelo. Prijateo je bio jako resen. Na večer toga dneva se davala v najvekšoj varaškoj dvorani krasna dühovna akademija. Če ranč sam znao, da je prijateo do zdaj ne maro za spodobne stvari, sam ga vse glih pozvo, bole za šalo nego za istino, naj Jo obišče. Oblübo je. Na označeno vöro sva se snajšla v krasnoj dvorani. Pobožna koračnica naj je slovesno razpožila. V lübkom govori so trije smejoči se dečkeci metali oljčne vejice na pot i vzkrikali „Hozano“ Sini Davidovomi. Priklüčili smo se njim, ar so nas vlekli s sebov — z ognjom svoje sreče. Bežali smo ž njimi Gospodi — na proti. Zadoneo je mogočen zbor 140 mladih grl i po dvorani se je razlego gregorijanski koral: „Nekši človek je napravo svatbo i v časi gostüvanja pošle lapca, naj pozové svate, da se zberejo; ar vse je že pripravleno. Pridite, nasitite se z mojitn krühom i pijte od vina, šteroga sam natočoˮ. — Lepo i veličanstveno je doneo koral iz grl mladih dečkov pri rahloj spremlavi mogočnoga orkestra. Zdelo se nam je, da idemo s prvimi kristjani v katakombe k lomlenji krűha svetih. Dvorano je pri tom zajela glo- boka, sveta zbranost, da je postala cerkev, v šteroj vsakši moli i hrepeni po Bogi. . . Pod spevanjom sam neopazno opazüvo vsakši gib prijatelovoga lica. Bio je v velkom pričaküvali . . . Koral je izveneo. Pred sebov smo zagledali goro Sinaj i na njej genliv prizor: Abraham darüje Ižaka. Ob opojnoj dišavi kadila, v sladkom pogovori od Bože dobrote hrepeni k Bogi srce staroga Abrahama i cvet njegovoga živlenja, mladi Ižak, topi se v istom čüstvi. — Stezice nas vodijo skoz stari zakon od žrtve Abrahamove do vüzemskoga agnjeca, do mane v püščavi. Za odmor i počitek, da se na poti Gospodovoj — naproti što ne otrüdi, v nemoči ne zrüši, nam je pastirček Pashal svojo pesem zaspevao. Očarliva je bila milina Pashalova, gda je v svojo pastirsko palico vrezüvo hoštijo, prijetno mejka je bila njegova pastirska pesem, genila nas je idila na paši, med šterov smo občütili vso sladko srečo nedužne, globoko detinsko düšice. I gda so najmenjša deca mela pogovore s svojim Prijatelčkom iz tabernakla, se nam je za trenutek odprlo tüdi nebo naših najmlajših dni. Vrh akademije je bila „Zadnja večerjaˮ v sliki i glasbi. Po podobah Jezuš je od mrtvih stano, stanemo mi tüdi. 3. Cerkvena pokrajina vrbosanska se raztegüje na nadškofijsko stolice sarajevsko i so njej podvržene škofije mostarska, trebinjska i banjaluška. 4. Cerkvena pokrajina beogradska se raztegüje na nadškofijsko stolice beogradsko i na podvržene škofije skoplansko, bačko i banatsko. Skoplanska škofija obdrži svoje dozdajšnje meje i zato se njej priznajo vsi kraji, šterih apoštolski administrator je skoplanski škof. Nastavla se bačka škofija i se raztegne na tisti del kaločke škofije, šteri leži v kralevini Jugoslaviji i šteri je zdaj edna apoštolska administratora i njeni Sedež bo v Subotici. Nastavla se banatska škofija, štera se raztegne na kraj, ki leži v Jugoslaviji i šteri je dozdaj pripadao čanadski püšpekiji i šteroga zdaj opravla beogradski nadškof v dužnosti apoštolskoga administratora. Imenüvana škofija bo na večne čase per unionem aeque principalem (po ednako vrednoj zdrüžitvi) zdrüžena z beogradskov nadškofijov. Za vodstvo te škofije imenüje beogradski nadškof ednoga določenoga vikara. Beogradski nadškof se pa bo imenüvao: beogradski nadškof i banatski škof. 5. Ljubljanska cerkvena pokrajina se raztegüje na nadškofijsko stolice ljubljansko, štera se podigne na stopnjo nadškofije i na podvrženo lavantinske škofijo, štere sedež je v Maribori. Ljubljanska nadškofija obrži svoj dozdajšnji obseg v mejaj Jugoslavije, 2 NOVINE 28. marca 1937. nas bo gvišno ednok strašno namazao“. (Volksstaat, 23. marca 1873.) — „Srce ma zahteve, od šterih razum nikaj ne ve“ (Pascal). Pobožen, čisti, pošteni človek ne žele, da bi bilo s smrtjov vsemi konec, pa kaj takšega tüdi ne trdi. „Moj najbolši sin je spadno v boji, gda ga je granata razmesarila. Ne verjem več v Boga. Če bi bio Bog, kaj takšega ne bi mogeo dopüstiti“. Te pa ti misliš, da bi Bog mogeo napraviti čüdo i tvojega sina rešiti smrti? Granate so ne zrasle na kakšem drevi, nego so je lüdje naredili. I kda so lüdje granate vöstrelali, bi te mogeo Bog tvojega sina i od jezero drügih lüblénih sinov, očov i možov v velikih toka j v drüga mesta spelati? Po tvojem bi mogeo Bog tüdi pred kakšov železniškov nesrečov, štero povzroči lüdi nepazlivost, poslati svojega angela v vse vagone, ki bi vsem dobrim potnikom prišepetno: »Izstopa inači se ponesrečiš!“ Naj lüdje samo pazijo, pa ne bo niedne železniške nesreče i naj lüdje prenašajo eden drügoga, pa ne bo niednoga boja več. Za vnoge lüdi bi mogeo biti dragi Bog policaj i čuvari — V Aacheni je bio sv. misijon. Neki mož s svojov ženov ga ne opravlao. Kda so jiva drügi lüdje nagovarjali, da bi tüdi njeva Šla Poslüšat predge, je žena odgovorila: »Če bi bio Bog, ne bi dopüsto, ka bi mojemi moži vkrali hlače!“ To bi bila zaistino lepa slüžba boža, če bi lüdje Boga samo zato častili, da bi se jim na tom sveti dobro godilo. Kde pa je potem dužnost človeka, da širi slavo i diko božo ? I kakše plačilo bi te mogli lüdje čakati od Boga v večnosti? Bog bi jim mogeo po pravici v obraz vrči: „Vi ste svoje plačilo že dobili !“ Ne smo zato na sveti, da na veke tü ostanemo i da se nam tü kak najbole mogoče dobro godi. Če misliš z ustanovitelom socijalne demokracije, da naše živlenje ne nikaj drügo, kak boj za bolšo kopanjo i bolšo ščavo, te je tvoje živlenje vsega pomilüvanja vredno. Če je pa bio tvoj sin — kak praviš — dober mladenec, to se pravi, tüdi dober krščenik, ki je strmeo za višišim, za vekivečnim živlenjom, te njemi je bole, kak jezerini drügim, ki so se povrnoli domo iz boja i zdaj hodijo po Širokoj poti, štera vodi v pogüblenje. Tvoj sin je dosegno svoje večno zveličanje. Tvoj sin je tüdi bole srečen, kak ti. Ali je resan živlenje na tom sveti tak veliko veselje? Če pa zavolo toga ne verješ več v Boga i brezbožno živiš, te si zaistino nesrečen, jako nesrečen, ar te tüdi v večnosti ne boš več nikdar vido svojega sina. Konkordat med Svetov Stolicov i med Kraljevinov Jugoslavijov. a poleg toga se njej pritegnejo fare ali deli far, štere so prle pripadale krškoj škofiji i šterih apoštolski administrator je zdaj ljubljanski škof. Lavantinska škofija se raztegüje na svoje meje, štere ležijo v Jugoslaviji i ž njov se stalno zdrüžijo fare ali deli far, štere so prle pripadale krškoj, sekovskoj i Sombotelskoj püšpekiji, šterih apoštolski administrator je zdaj lavantinski škof. Barska nadškofija, štere nadškof bo noso častni naslov Primaša Srbije i bo neposredno podvržen Svetoj Stolici, se poleg svoje dozdajšnje meje raztegüje na fare ali dele far, štere ležijo v Jugoslaviji i šterih apoštolski administrator je zdaj barski nadškof. V smisli gornjih odredb odsehmao ne bo nieden kraj Jugoslavije spadao pod škofe, šterih Sedež je v inozemstvi i ravnotak nieden deo pokrajine, štera leži zvün mej kralevine Jugoslavije, ne bo spadao pod školske sedeže imenüvane kralevine. Kda se izvrši cerkvena organizacija i razmejitev, prestane oblast Kongre-gacije de propaganda fide za tiste škofije, v šterih jo ešče vrši. Če bi bilo sledkar potrebno, ali bar hasnovito, da se spremeni ta cerkvena organizacija i razmejitev škofij, Visoki Pogodbeniki se ne bodo protivili prizadevanji i pregovorom v toj zadevi. Jugoslovenska Vlada si obdrži pravo, da predlaga spremembo predloženih iz razlogov, ki se tičejo prometa ali gospodarskih dobrin prebivalstva. Pitanja i odgovori pri zakoni od zaščite kmeta. Spada le pod zaščito kmet, ki je 1. 1930. napravo dug, poznej pa zemlo odao i si küpo trgovino pa je 1. 1936. sept. 26. bio trgovec? Ne spada, ar bi mogo biti po zakoni tüdi lani sept. 26. kmet. Če bi pa zemlo lani meseca oktobra odao pa bi začeo trgovati, bi bio zaščiten, ar je bio kmet, kda je dug napravo i gda je zakon izišo. Pod zaščito spada kmet, ki bi se zadužo leta 1930» a bi leta 1933, zemlo odao i bi začeo trštvo voditi, štero bi pa leta 1935. pali püsto i bi si nazaj küpo zemlo tak, da bi bio leta 1936. sept. 26. kmet. Što je kmet, ka njemi ide zaščita? 1. Mora biti kmetijstvo njegovo glavno opravilo. 2. Mora obdelavati svojo zemlo sam, ali z kotrigami svoje drüžine i če je potrebno tüdi z najetimi delavci. 3. Meti mora iz kmetijstva več dohodkov, kak od drügec. 4. Ne sme meti več kak 50 hektarov oratje zemle. Če samo eden jedini pogoj z med temi štirami fali komi, ga zakon ne spozna za kmeta i je ne zaščiten. Po tom zakoni so zato trgovci, obrtniki (zvün malih obrtnikov i trgovcov po vesnicaj, ki majo več dohodkov od zemle, kak od svojega obrta ali trgovine) državni uradniki, duhovniki, zdravniki, notariušje, odvetniki itd. nikdar ne zaščiteni, keli- kokoli zemle te že majo i če to ravno na lastne stroške obdelavajo i čeravno od nje majo nájveč dohodkov. Posebi je ešče v pravilniki določeno, da živinski preküpčevalci ne so zaščiteni, čeravno bi meli zemlo i od nje nájveč dohodkov. Če što da svoje zemle več kak polovico iz arende ali z polovine, je nezaščiten, zvün če to napravi zavolo betega ali zavolo vojaške slüžbe ali drügih važnih zrokov, štere zakon pripoznava. Zaščiten je pa tüdi tisti, ki čeravno nema lastne zemle, a obdelava tüjo zemlo i ma ž nje nájveč dohodkov. Oženjena ženska, štera ma lastno zemlo, je samo tak zaščitena, če spunjava vse štiri više omenjene pogoje i če zvün toga z možom mata največ dohodkov iz kmetijstva. Lejko se zgodi, da žena trgovca ma iz svoje zemle največ dohodkov, mož pa ma vekše dohodke iz trgovine. Takša žena je ne zaščitena, ar so dohodki iz kmetijstva menši, kak oni iz trgovine. B. M. Spadate pod zaščito, če je dug napravleni pred letom 1932 aprilom 20. Polovico duga vam je odpadnolo i ga plačate skoz 12 let na 3% Morata pa na občini napraviti novo dužno pismo. Če pa posojilnik dokaže, da je siromaškejši kak ví, se ne odpiše Polovica duga. To reši Sodnija. Izseljencom Slovenske krajine Raztepeni ste po najrazličnejših krajih sveta: v Severnoj i Jüžnoj Ameriki, Franciji i po vnogih krajih naše države. Vnogokrat je bridek krűh tüjine, šteroga mora jesti vsaki štrti (I) sin Slovenske krajine. Bridek je bio večkrat tüdi v velkoj meri zato, ar se je domači kraj za Vas ne tak mogeo pobrigati, kak bi bilo potrebno. V verskom pogledi ste bili — posebno v Franciji, v Jüžnoj Ameriki i v Belji — leta i leta zapüščeni. V slüžbi i pri plači so se vam godile večkrat krivi-vice, pa dostakrat ne se vam je moglo pomagati. Pa ste se tüdi ne znali kama obrnoti. Vüpamo, da bo Odzdaj v tom dvojnom pogledi: v verskom i socijalnom (pa tüdi narodnom) inači. Nastavila se je najmre prepotrebna ustanova za Slovensko krajino: „Rafa-elova drűiba“. Kak je nadangeo Rafael vodo mladoga Tobijo srečno na njegovoj poti, tak šče »Rafaelova drüžba" skrbeti za vse izseljence Slovenske krajine: za zadostno število izse-ljenskih dühovnikov i za socijalno zaščito izseljencov. Borila se bo za vaše pravice i ostro nastopala proti krivicam, štere more izseljenec telko i telkokrat trpeti. Rafaelova drüžba bo tista, na štero te se obračali v vsakoj upravinoj zahtevi po pomoč. Rafaelova drüžba za varstvo izseljencov Slovenske krajine bo tak, dragi izseljenci, delala samo za Vas za vaše dobro; a toga nesmite pozabiti, da ne brez vas. Morete se té drüžbe močno okleniti, zavüpati se njoj i pristopiti k njej. Članarina znaša na leto 10 Din. Kem več vas bo poleg, tem ležej bode delala drüžba za vas, tem močnejša bo. Rafaelova drüžba šče biti kak dobra mati, ki vas šče vse — raztepene po celom sveti — zbrati okoli sebe. Vsem bo pomagala po svojih močaj, skrbela za to, da vaša srca ne bodo v tüjini žejala po verskoj tolažbi i vaše ranjene düše ne bodo zaman prosile pravice, štero tüjina tak skopo reže našim lüdem. Zato mislimo, da se vsi z velkim veseljom odzovete toj prošnji vašega Rafaela i se v kak najvekšem števili priglasite. (Zaednok na Klekla v Črensovce). Napišite: „Podpisani(-a) N. N. pristopam k Drüžbi sv. Rafaela za varstvo izseljencov Slovenske krajine. Moj naslov je (natenčen naslov); doma sem iz ... (fare ...) iz vesi... Nato datum i lastnoročni podpis. Izseljenci Slovenske krajine, od-zovite se vsi z lübeznijov na te materinski glas vaše drage domovine 1 ŠKAFAR IVAN. do vistinitenja. Jezuš z dvanajstorico staple v velko obednico. Zmiva njim noge, sede ž njimi za sto, posveti krűh i vino i njim ga deli: davle njim novo zapoved lübezni. Dva vučenika — recitatora — pojasnjüjeta v sveto-pisemskoj reči to, ka vrši Kristuš. Mogočen zbor ga pozdrávla z veli-čanstvenov pesmijov: „Blagosloylen, šteri prihajaš v imeni Gospodovom1“ Spevle njemi trikrat »Sveti", pozavle širnomi sveti njegovo novo zapoved, sprevaja ga s psalmi, občüdüje njegovo velko Skrivnost i moli: »Agnjec Bože, ki odjemleš grehe sveta, dáj nam mir i pokoj." Veličanstvena slika zadnje večerje zapadne v mehkih Spevaj molitve. V ozadji zažari sveta hoštija, velki Spomin Kristošove lübezni. Mogočno za-donijo trombete. Spoznali smo, da nam je Kristuš vse: pot, pravica i živlenje. Glas glasoil raste. Nemremo se več vzdržati. Vzdigavle nas. Zdigavamo roke k molitvi i prisegi: Kristuš, kralüj, Kristuš, zmagüj, v hoštiji svetoj, nam gospodüj... I Več sam ne mogeo viditi prijatela v lice. Pokrio ga je z rokami... Puniva skrivnostnoga doživetja sva stanola i brez reči Šla vü. Prijateo je bio tihi i zamišlen. Ne sam njemi mogeo strgati iz vüst poštene reči. Njegova düša je blodili V dühi se je pomešo med vnožino i ešče nadale sledio zmagoslavnomi vhodi Sinü Človečega v Jeružalem — na cvetno nedelo... Razišla sva se. Pravo sem njemi dve reči v Pozdrav. On mi je odvrno: »Prijateo, poskuso bodem ete velki teden sprevajati Jezuša tüdi na njegovoj velkoj križnoj poti...“ Vse dni velkoga tjedna sam ga ne vido na njemi tak dragih vulicaj. Njegov edini sprehod je bila pot v cerkev. Pridrüžo se je apoštolom i sprevajo Kristuša skoz velke skrivnosti. Znajšo se je pri Jezuši na zadnjoj večerji, sledio njemi je v Getze-mani i šo za njim v palače Ane i Kajfe, Pilata i Heroda. Krivična obsodba Nedužnoga na smrt ga je strašno ponesla. Na velki petek je tüdi on vzeo svoj kriš i šo za Jezušom... Pod težinov svoje temne i grešne pre-minočnosti je dospeo v cerkev, spadno k dühovnikovim nogam i zajokao... Jokao je i proso odpüščenje ... Na velko soboto je prišo pred Božji grob, spadno pred pravzdaj vsta-loga Odrešenika. Zahvalüvo se njemi za dühovno vstajenje, za zmago nad temov dugo, dugo ... Slovesnost vstajenja se je že davno skončala. Orgle so vtihnile, vnožina se je razišla. V cerkvi je zavladao skrivnostni mir i tišina. On je ešče vsigdar klečo. Ostao je skoro sam z Jezušom. Bili so to za njega presrečni trenutki. Zdelo se njemi je, da čüje frfotanje angelski peroti. Čüo je skrivnostno šepetanje, štero je napunjavalo cerkev. Glasi so bili komaj slišni, reči pune tolažbe. Düša se njemi je vzdignola na lejkih perotaj v svet čistih misli. Oprosto se je vezi grešnoga sveta. Naednok se njemi je odpro pogled v novi svet, pun jasnoče i tople sreče... Dugo je klečo zatoplen v velko skrivnost. Düša se njemi je popolnoma zmirila. Preminola je vsaka sled teme i žalostne preminočnosti. Izgino je vsaki dvom. V düši je sijalo sunce vüzemske sreče... Mrak je napuno cerkev. Večerni zvon k „Zdravamarijiˮ ga je zbüdo iz klečanja i globokoga premišlevanja. Žao njemi je bilo, da so tej srečni trenotki bili tak kratki, kratki. Vstano je i se z lejkimi koraki napoto proti stanüvanji. Po telkih letaj je bio palik popolnoma miren i srečen. Bio je to mir Boži, čista sreča... Na den onoga vüzma sam vstano rano v zori. Nenadoma Začüjem po hodniki hitre korake. Brez trkanja — se vrata naglo odprejo i v sobo prileti prijateo ves nasmejao veseli, srečen. Vrže se mi okoli šinjeka, srčno me obine i vzkrikne: „Mir ti prinašala, mir, šteroga sam zadobo na vstajenji. Vstano sam s Kristušom i zdaj sam srečen, sloboden..." Na kratko mi je povedo svojo križno pot — do vstajenja. Iz globine najinih düš je zadonela vesela, zahvalna vüzemska: aleluja, aleluja, aleluja. Dugo sva ešče ostala vküper v dvojnoj vüzemskoj sreči. Skoz velko okno so prihajali v sobo prvi žarki vüzemskoga sunca. Njihovi traki so se razlevali po sobi i napunjavali jo z dišavov vüzemske aleluje ! Grački Vili 28. marca 1937. NOVINE 3 Mi bomo vstali. Ob uri telesne sküšnjave iskat besede sem prave, da bi jo srcu zakričal in božjo moč izpričal. Našel sem besedo o vstajenju telesa, o večnem življenju in o lepoti neizrazni, o hitrosti, vso drugo porazni. Mi vsi bomo vstáli, mi bomo kraljevali kot možje in žene, druge starosti nobene. Otrok slabotnih tam ne bo; ne bo poslušalo nebó njih žalostnega krika, ne starcev onemoglih vika . . . Kar slične nas dela živali, s tem bomo v nebesih nehali: Ne bomo več jedil in pili, ne spali, otrok ne rodili. Lepi bomo tak neskončno Kakor nebo zvezdno, kakor sončne). — Če si samo zaželimo, v hipu cel svet preletimo. Pa to je le senca večje sreče, ki jezik je tu nikdar ne izreče: Da Bogá bomo gledali v lice; ne bo več zastora meglice. — Boga Človeka, najlepšega možé, Devico Mater, najlepšo izmed žená, vse svete poveličane in celo stvarstvo, tak bomo gledali nebeško carstvo. Vse stvarstvo, le morja ne, ki je zálilo grešnik* v začetku davnem, izginilo pa v Ognju zadnjem. — Pridi kmalu, Duh ognjeni, jezik Tvoj nam dvom razženi, srca nam z ljubeznijo napolnl, da ne bomo več v sovraštvu bolni. či. Na občni zbor Rafaelo-ve drüžbe ne pozabite 31. marca ob 9 vüri v Črensovcih, ki se bo vrgo v Našem Domi. Ki Ščete pristopiti, [prinesite 10 Din. vstopnine. P. M. Horvat: Spreobrnenje. Bila je Velka Sobota. Po tri dnevnom mučen]! so se zvonovi znova oglasili na visikih törma] i naznanjao veselo vest, ka se bliža vöra vstajenja Odrešenik celoga sveta, šteri je zavolo naših grehov vmro na križnom drevi. Povsedi se je vidlo nekše ta-jinstveno veselje. Deca so vesela nosila rumenke pa kazala eden drugomi, šteri ma lepšo. Starejši so se pa tüdi nekak bole veselo razgovarjali med sebov, kak navadno, pa se pripravlali v cerkev, ka se zahvalijo Odreše-niki. Narava je tüdi pokazala veselje. Zemla je mela oblečeni novi zeleni plašč, okinčenoga z vnogimi vsakojački rožami. Drevje je tüdi bilo v svetešnje!^ na šterom so ptičke spevale svoje mile pesmi. Najbole so se pokazale čresnje, ki so bile vse v belom, kak Angeli mira. Potoki so tüdi tiho žuboreli: Aleluja, Aleluja. Sunce je prle, kak je odišlo za goro, vse pozla-tilo s svojimi traki. Narava i vsa živa bitja so bila vesela, gda so se zvonovje oglasili tretjič, zato ka se je svetilo vstajenje Tistoga, šteri je s svojim vstanenjom rešo od pogüble-nja celi svet. Samo dva popotnika sta ne bila v svetešnjem. Njima je to ne bilo nikše veselje, ar je za njiva to bilo vse samo norost i prazna fraza. Njiva sta glasila novi navuk, po šterom je ne istina, ka bi eden človek rešo celi svet, pa tüdi je nemogoče, ka bi bio Bog. Tem verje samo tisti, šteri ne pozna kulture sveta. Njiva sta bila: »Rdeče čete vojaka**. Da njima ne bi trbelo gledati, kak lüdje ido v cerkev, sta se napotila v gostilno, ka bi si z vinom zmirila düše. Teško je njima bilo pri srci, ar so lüdje njiva ne šteli poslüšati i so šli v cerkev. A gostilna je bila prazna. Eden čas čakata na gostilničara, ali namesto veseloga gostilničara se prikaže svetešnje oblečeni človek. —»Prosim liter vina**, se oglasi eden. — »Ka liter vina ? 1 Jeli ne veta kakši svetek je dnes?** — »Za naj je to nikaj**, pravi drügi. — „Če je za vaj to nikaj ne, za mene pa je ! Jaz sam krščenik, pa morem v cerkev, ar mi to nalaga verska dužnost ! Vidva pa idita vö, brezvercov nešče !ˮ Tak sta morala iti vö i si iskati mir v drügom mesti. Reči gostilničara so njima neprestano kukle na vüha, pa sta se napotila v drügo krčmo. Mislila sta si, ka more biti to nekši zabiti Bogomolec, ka raj ide v cerkev, kak bi vino odavao. Gda sta Šla proti drügoj krčmi, že sta se mogla skrivati pred lüdmi, ar ovak ne bi mogla prenesti nepokojnosti v düši, zato ka sta bila sama, šteriva neščeta poznati Boga. Ali gda sta prišla do drüge gostilne, na velko presenečenje, gostilna je bila zapreta. Kak je to bilo na vesnici, je več gostiln nej bilo kak dve, pa sta zato mogla ostati vöni na cesti. Komaj sta se malo okoli razgledala, se začüje močen zvonec farne cerkvi i ide procesija ž nje pa veselo speva Alelujo. Gda sta Vidla, ka zobston glasita navuk brez Boga, njiva je takši čemer obišeo, ka bi naj rajši pobegnola. Ali pomoči je ne bilo, mogla sta gledati i poslüšati iz jezero grl, Aleluja, Aleluja. Eden čas stojita i nemo poslüšata, ali naednok eden pravi: „Zakaj so vsi tak veseli, samo midva moreva biti žalostnejšiva kak tisti, šteri more najbole stradati? — Nevem, gda sám bio mali pa sam vervao v goristanenje Kristušovo, sam tüdi bio jaz veseli. — Pa dobro, midva več nemreva vervati, ka je Kristuš od mrtvi stano ? — Kak vidiš, nekaj more biti. Če bi to bila samo prazna fraza, tej lüdje ne bi mogli biti tak veseli. Znam, gda sam jaz bio mali, sam tüdi vsigdar šo z materjov v cerkev, pa sam bio zadovolen, če sam bio ravno včasi lačen. Ali za naj je to prekesno, ka miliš? Pa ne vem, mogoče ... — Misliš, mogoče ešče nej prekesno ? Mislim, ka je prekesno nej, ali ka do pravli drügi naši kolegi, to ne vem. — Pa dobro, če misliš, ka je Kristuš zaistino rešo celi svet, te je to ne nikša sramota. Nekaj more biti istine. — Če je tak, te samo hodiva za njimi, pa va Vidla, če do najna srca mirna, te je istina. Hodivaˮ — Sramešlivo stopita v prošecijo, pa tüdi ideta kak vsi drügi. Ali njiva sta nej spevala, nego so njima od nekše tajenstvene genlivosti tekle skuze tak, ka za živo glavo ne bi mogla spregovoriti reči. Gda so prišli nazaj v cerkev, sta spadnola na kolena pa prosila Boga, naj njima odpüsti, zato ka sta nej znala, ka sta delala. I tak se njima vidlo, ka čüjeta, kak pravi Kristuš: „Oča, odpüsti njim, ar ne vejo, ka delajoˮ. I glej, kak če bi teški kamen spadno doli z njihovoga srca, sta se počütila mirniva i veseliva. Zaistino sta dobila mir, šteroga ete svet nemre dati. Dr. Franc Kovačič — 70 letnik. Dne 25. marca t. 1. je doživel sedemdeset let svojega bogatega življenja prelat, dr. Franc Kovačič, vpokojeni profesor bogoslovja v Mariboru, prijatelj Slovenske krajine, zgodovinar in filozof. Izreden je pomen tega moža. Tu ga omenjamo le glede na našo krajino. V Zgodovinskem društ-u v Maribori in v Časopisu za zgodovino in narodopisje (ČZN), ki jima je ustanovitelj, je vedno skrbel tudi za našo krajino. Sam je objavil iz naše zgodovine razpravo „Gradivo za prekmursko zgodovinoˮ (ČZN 1926, 1 —20) poročilo „Na Prekmurskem najden denar“ (ČZN 1904, 91—93), poročilo o dr. Slaviča „Prekm urju“ (ČZN 1933, 40-42), o Kalendarju HL (ČZN XIII. 104—5), članek „Prekomurjeˮ v „Bra- stvu XIII. 31. knjiga društva sv. Save. Beograd 1924, 101—112“, zlasti pa knjigo „Slovenska Štajerska in Prekmurjeˮ (Slovenska Matica 1926). — Kot bližnji nam rojak iz Veržeja je potoval po naši zemlji, mislil na nas v Parizu na mirovni konferenci, imel stike z našimi izobraženci, se udeleževal naših slavnosti, z lepim pozdravom bil navzoč na ustanovnem zboru Prekm, muzejskega društva, katerega član je. Na njegovih ustanovah (ZDM. ČZN) dejujejo danes tudi naši zastopniki. Ceno njegovega dela kaže „Kovačičev zbornikˮ, kjer sta med 34 znanstveniki zastopana z razpravami tudi Ivan Zelko in Vilko Novak. Izobraženstvo in tisk Slovenske krajine kliče vélikemu Panoncu: hvala Vam in še mnogo let! VN. Invalidi! Dr. Klar Franc, nar, poslanec, vam naznanjajo sledeče: Invalide ločimo v dve sküpini, i to 1. v sküpino, ki je po novom invalidskom zakoni do prvoga oktobra lanskoga leta vložila ponovno prošnje za priznanje invalidnine; 2. v sküpino, ki že po prvejših zakonih ma, pa tüdi zdaj dobiva invalidsko podporo, nema pa ešče tak zvanoga rešenja. Za obe sküpini invalidov sem napravo vse, ka je v mojih močeh pri invalidskom sodišči v Belgradi, da kak najprle dosegnete prepotrebno podporo, odnosno rešenje. Da Vam ohranim mnogo trüda, Vas kratko tem potom obveščam, pod kakšov številkov se nahajajo prošnje i v kakšem stanji je zadeva, odnosno rešitev prošnje. Vzemimo najprle prvo sküpino invalidov: 1.Filip Ivan, Beltinci 169. Potrebna sta dva svedoka, ki vse navedbe prošnje pred sodiščom potrdita. Štev. prošnje je 5536. 2. Glavač Marija, Beltinci 162, Potrebna dva svedoka i Potrdilo občine o dobrom oponašanji. Štev. prošnje 5537. 3. Horvat Marija, Črensovci 139. Invalidsko sodišče išče po diplomatič noj poti podatke iz Velike Kaniže o smrti moža pa prosi potrdijo domače občine, da je mož odišeo v vojsko, ne pa prišeo iz nje domo. Štev. prošnje 27063. 4. Kelenc Kata, Velka Polana. Potrebno je zaslišanje navedenih svedokov pri srezkom sodišči. Štev. prošnje 27477. 5. Špilak Ana, Velka Polana. Potrebna sta dva svedoka, Potrdilo občine o oponašanji i porciji. Štev. prošnje 27518. 6. Žerdin Bara, Vel. Polana 133. Potreben je matični list od vojnoga okroga iz Varaždina, šteroga inval. sodišče samo preskrbi, pa Potrdilo občine od porcije. Štev. prošnje 27534. 7. Hozjan Ana, Vel. Polana 120. Potrebno vse isto, kak pri Žerdin Bari, pá še Potrdilo občine o oponašanji. Štev. prošnje 27457. 8. Matjašec Ana, Vel. Polana 119. Potrebno vse isto, kak pri Hozjan Ani iz V. Polane. Štev. prošnje 27481. 9. Tibaut Ana, Beltinci 59. Žao, prošnje do dnes ni sem mogeo najti. 10. Klar Jožef, Ivanci 16. Potrebno je Potrdilo občine o tom, ali je še v državnoj slüžbi, v kakšem svojstvi i grupi. Štev. prošnje 27733. 11. Špilak Bara, Brezovica 54. Potrebno je Potrdilo občine o porciji i oponašanji. Štev. prošnje 27026. 12. Fotivec Marija, Vel. Polana. Potrebno je Potrdilo občine, da se mož ne vrno iz vojske i od oponašanja. Štev. prošnje 27451. 13. Režonja Jožef, Vel. Polana. Žao, do dnes prošnje še ne sem najšeo. 14. Maučec Jožef, Gančani. Potrebno je Potrdilo o porciji i oponašanji. Štev. prošnje 27167. 15. Hanc Matija, Dol. Bistrica. Prošnja je odbita, ar je samo 20% invalid i pritožbe ne vložo. Štev. prošnje 5687. 16. Litrop Bara, Turnišče. Prošnja odbita, ar je mož vmro 1. 1921. brez vsakoga procenta, to je sploh nigdar ne bio invalid. Štev. prošnje 27581. 17. Antolin Bara, Turnišče. Potrebno Potrdilo občine od povrnitve iz Amerike. Štev. prošnje 27541. 18. Kovačič Marija, Dokležovje. Potrebno Potrdilo občine o porciji z pogledom na sodbo Višjega invalidskoga sodišča br. 10077 z dne 3. junija 1936 1. Štev. prošnje 27435. G. poslanci dr. Klari je izročeno vnogo Prošenj, ki se tičejo invalidnine. G. poslanec je bio tak lübezniv, da se je na lastne stroške dva dni müdio na inv. sodišči i iskao gor prošnje naših invalidov i zaproso hitro rešitev teh. Prvi del rešitve tü objavlamo, ovih drügih pa bomo v naslednjih številkaj Novin. Vr. Zima. Salamonovo stebrišče: trden mir je zavladal po vsem svetu. Tehnika je vse povezala, elektrika je vse razsveti: prejasno mesto Jeruzalem, sveto mesto? Ne, Babilon ! V njem gospodari velika nečistnica, v njenih rokah „čaša opojnostiˮ in vabi z glasom kakor radio vse vladarje in jim piti daje, od svojih nečistosti... Pijana vlačuga vriska, ko se kri zabliska, kri svetih umorjenih. Kri kliče maščevanje, že vstopa razdejanje v krasno stebrišče, v elegantno sprehajališče: glej, hromec tu leži! Zaman po človeku koprni, ki bi ga vzdignil in v toplo kopel položil, nesrečni 38 letni bolnik. Mislec Auguštin razlaga: številka 40 je polnosti znak, manj 2 so leta tega bolnika. Manj 2 največji zapovedi: ljubezen do Boga in bližnjega. Ta je v bolniku zamrla, zato je otrpel. Bo poslanec božji priletel, sam angel nebeški, da vzburka vodo in ji moč da zdravilno ? Že je tu poslanec, On sam! Sprehaja se in zima je! Mi vsi pa kot en sam bolnik, ki nam je v srcih vgašnila ljubezen . . . Pa saj je On to napovedal v veličastni prerokbe ko je stopil s te svetovne ravnine velikega mesta na božje višine Oljske gore. Njegova pri- diga na gori „Takrat bo zamrznila ljubezen mnogihˮ zima bo! Zima je gore in doline so se znižale, nebo in zemljá se vpoljubila, Sneg je zapadel in razlike izravnal. Vse belo, vse enako, v ravnino prisiljeno, v kolektivnost, „kolektivni človek na pohodu, vse mrzlo, nemo. Le vrtovi in gozdovi še otrplo govorijo in veje kakor v molitev držijo, temne veje z belim snegom, kakor Hostija pri izpremenenju. Stopimo spet v mesto na dvorišče. Mrzlo je, ogenj zakurimo. Strášni ogenj, — »Pa Gospoda zatajimo, kakor Peter Skalar ?“ Joj, kak je že strašno, skale se majejo in »zvezde padajo z neha, svetniki Rešenika tajijo, strahotna zima je. Ne grejmo se več pri teh strašnih ognjih, Pojdimo ven iz nevernega mesta, na »jasno poljano**, na betlehemsko poljano. Verni pastiri Postanimo ob svetih ognjih betlehemskih. Stopimo v Betlehem, v »hišo kruha" in »večni posvet" pred njim prižgimo. Prišel je, da ogenj vrže na svet — in hoče, da se vname. Že gori — Toda silen je ta ogenj, v svetovni požar hoče razplamteti, vse hoče objeti, svetovno temo razsvetliti. — Sedimo na brzovlak, peljimo ogenj naokoli v svetovni noči... Glej skoz okno: kak se iskre utrinjajo, otrok jih je zagledal in vzklikno*. Mama, glej »zvezdica* kakor na bóžičnem drevescu. — Da, dete, zvezdice, svet-niške düšice se tu rodijo, pri tem čüdoviten! Detetu, pod tem božjim dre-vesom iz srede novega raja. Joj iskre so se zdrüžile v rdeče telefonske ži-ce, »rdeči signali" so prepletii zem-Ijekrog, čüj brzojav: Joj, otroci smo postali, kakor naš največji brat Jezus Rešenik. On bo znova začel učiti: glej v vodo Jordan stopa. Dolina je izginila in voda se razblinila: le voda v dolini in beli golob na višini. Sneg in Jed z gora sta se stalila, silni Duh je zavel, hu-dourniki so završali in se v morje pognali. Beli golob je kakor silni zrakoplov : glej, pismo je spustil. — Kaj piše belo pismo z rdečim trakom povito ? „Dvignite glave, vaše odrešenje se približuje, zima mineva, Pomlad Prihaja, drevje poganja mlado brstje. — Vaša srca naj ne bodo v strahu, Gospod sam vas bo rešit in peljal v večno poletje.ˮ Čitam Glasnik Srca Jezusovega“. — Nemirna voda bo izginila, svetovni požar jo bo izsušil, vse nas bo izpremeni! in celi svet ogenj iz okrogi bele Hostije, belejše, kakor zimski sneg . . . Pokleknimo pred belo Jágnje, ki je grehe odvzelo, zamučimo prošnje procesije in litanije, himno zapojmo Srcu Jezusovemu. —či. 4 NOVINE 28. marca 1937. NEDELA Na Vüzemsko nedelo. Evangelij (Mark 16). Tisti čas Maria Magdalena, i Maria Jakobova i Salome, küpile so začimbo, da bi pridoče namazale Jezuša. I kroto rano prvi den Sobote prido k grobi, gda bi že zišlo sunce. I zgovarjale so si med sebom: što nam odvala kamen od dver groba? I nazaj gledajoče vidile so odvalani kamen: ar je bio jako veliki. I notri idoče vu grob, vidile so mladenca sedečega z desne strani, oblečenoga vu belom gvanti i strašne so se. Šteri njim veli: ne bojte se: Jezuša iščete Nazarenskoga, raspetoga:gori je stano, ne je eti: ovo je mesto, gde so položili njega. Nego idte, povejte vučenikom njegovimi Petri, ka pred vami ide v Galileo: tam te ga vidili, liki vam je povedao. Razgled po katoličanskom sveti Pastirsko pismo jugoslovanskih Škofov o gospodarski in Socialni stiski naših dni. — II. Kje je rešitev? —Ne v komunizma in socializma predragi v gospodu! Povedati vam moramo najprej, kje ni rešitve, to pa zato, ker se širi v svetu velika prevara, ki obeta bednim in trpečim rešitev, kjer rešitve ni. Ta velika prevara ima razna iména, ki pa blizu isto pomenijo, namreč komunizem, kolek-tivizem in socializem. Kaj pomenijo ta imena, za kaj gre pri njih? Videli smo, kam je zašlo človeštvo po nauk u gospodarskega liberalizma, ki je namesto božjih in človeških zakonov postavil za vrhovni zakon: premoč človeka, in to vsakega poedinca, ki je močnejši. S povzdigovanjem prepremoči in oblasti poedinca (individua, odtod ime: individualizem) je zavrgel liberalizem koristi posameznih stanov, društev in narodne celote. Proti temu načinu in pojmovanju gospodarstva je vstat, zlasti v teku prošlega stoletja, drug, povsem nasproten nauk: komunizem, kolektivizem in socializem. Ta nauk zahteva, da treba odpraviti zasebno lastnino zemlje in vseh tako imenovanih proizvajalnih sredstev (tovarn, strojev itd.). Lastnina naj bo vseh (komunska), skupna (kolektivna), drüžabna (socialna). Eni hočejo to doseči z nasilnim prevratom (revolucijo), drugi s postojmo preu-redbo (evolucijo), vsi pa so edini glede cilja: na mesto svobode in samovlade poedinca ima stopiti Samovlada družbe, na mesto gospodarske organizacije poedinih kapitalistov naj stopi gospodárstvo cele družbe (države). Politični pregled. Domači. Proračun je v senati pretreseni i sprejema se te dni z finančnim zakonom vred. Dr. Stojadinovič je gučao od hrvatskoga pitanja i pravo, da dela na sporazumi, po šterom bodo Hrvatje zadovolni v državi. Senator Pucelj je napadov šefa prosvete za Slovenijo g. Erjavca i gučalo se ‘je od preganjanja vučitelstva v Sloveniji. To trditev je pobio sam minister Stošovič, ki je izjavo, da izmed 4679 vučitelov je bilo letos premeščenih samo 83, v dvema letoma pa 174. — Senator dr. Smodej je gučao, ka se je v Sloveniji ravno na šolaj širio komunizem i samo versko vzgojeni vučeniki znajo proti njemi stati. Tomi je dokaz tüdi to, da je na priliko v občini Hreljin na Hrvackom, cela organizacija Sokola prešla v komunistični tabor. Svetovni. Francija. V predmestji Pariza v Clichy so se spopadli socialisti i Komunisti. Šest oseb je mrtvih, tristo pa ranjenih. Sev. Amerika. Predsednik Zjedinjenih držav, Roosevelt, je izdelao načrt za edno novo mirovno konferenco. Načrt se te tjeden izroči angleškoj vladi, da ga prebrodi. Španjolska. Rdeči so začeli z 80 letali napadati veroborce i so teh napredüvanje pred Madridom zastavili. Nemčija. V Nemčiji so v vseh cerkvah prečteli okrožnico sv. Oče, v šteroj ostro obsoja nemško vlado, štera krši pogodbo, sklenjeno z svetov Stolicov i preganja kat. Cerkev. Sveti Oča so izjavili, da so „dobro premislili vsako reč te okrožnice Okrožnica jasno pokaže istino kat. vere i zablode nemškoga narodnoga socializma. Iz okrožnice žari velika lübezen do nemškoga preganjanogakat. naroda. Kitajska. V pokrajini Čahar se je 5000 kitajskih vojakov zdignolo proti japonskoj vojaškoj oblasti. GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Topla Zahvala. Toplo se zahvalim vsem, ki so me za god pozdravili i mi mi na kakšikoli način pokazali svojo lübezen. Posebno se pa zahvalim našim izseljencom za njihova lepa pisma, iz šterih diši zahvalna lübezen. Vu sv. meši smo bili na Jožefovo vsi zdrüženi pri lüblenom Jezuši z vročov željov i prošnjov, da bi nas Večna Lübezen obimala ednok vu večnosti. — Klekl Jožef, Črensovci. Bogato naročnino, odnosno podporo v zneski 100 Din., smo dobili od našega dugoletnoga naročnika iz Sobote, ki se nešče imenüvati. Bog povrni obilno. Lendava. Odložila sta Predsedstvo pri gasilcih, g. dr. Klar pri lendavskoj četi, g. Némethy pa pri srezkom odbori. Na podporo naših listov so darüvali: preč. g. Zver Franc, dühovnik, Kolan, 10 Din., Mekiš Kristina, Trdkova, z Francije, 10 D. Bog plačaj. Sapa njemi je sfalila. V nekšoj trgovini Slov. krajine je preklinjao nekši mladi človek. Štimao se je kak po pesjem zna on gučati. Oda se to drügim ne vidilo, je ešče pridjao k svojoj kuraži, ka je na kvatrni petek meso tüdi jo. Bio je te človek luteranske vere, ki ravno petek drži za veliki den, gda je vmro naš Gospod za nas. En mladi človek njemi je pa med guč vujšo i pravo: Moj pes je dnes že tüdi meso jo. — Špotlivci je nato sapa sfalila. Neso okoli sebe poglednoli. V nekoj bogatoj občini v sosednom srezi so začeli grajati črensovske fare i okolice narod, da se rad kole. Med grajajoče stopi en njihov veščar pa je etak zavrne: Tam so samo ednoga človeka bujli i to iz nekše svaje, keliko jih pa ví spokolete, samo ka najbole fini način. Kak to, so ga pitali? Kak? Jaz se ne bojim dece. Če mi jih Bog štirinajset da, jih teliko Sprejmem i gor shranim. Vi pa samo ednoga sprejmete, ove pa pred rojstvom spokolete, gda preprečite njihovo poprijetje. Sram jih je gratalo i neso mogli nikaj odgovoriti bogatašje, ki so to šesto stubo božih zapovedi preskočili po svojoj nasladnosti. Pa Bog je po vsej desetih stubaj zapovedao človeki hoditi, je pravo naš človek. Črensovci. Naš g. kaplan so zbetežali na influenzi, štera jih že dva tjedna muči. Želemo njim skorajšnje ozdravlenje. Sv. Stevana, vogrskoga krala svetek se bo odsehmao obhajao pri nas tüdi 2. sept. i ne 20. augusta. V celoj Kat. Matericerkvi se 2. sept. obhaja, samo na Vogrskom 20. augusta. Tak je odredila Višja cerkvena oblast. Sv. Sebeščan. Naše prosvetno drüštvo uprizori na Vüzemski pondelek popoldne ob V23 vüri veseloigro „Dva para se ženita.“ Igra nüdi puno smeha, zabave, a tüdi navuka. Pridite vsi. Igra se dokonča pred večernim vlakom. — Odbor. Pozdrav pošilajo Slov. vojaki od kraljeve garde i vesele svetke želejo vsem naročnikom i čtevcom Novin, posebno onim iz Bogojine i rodi v Sev. Ameriki: Horvat Anton, Bojnec Anton iz Bogojine, Plateis Ivan od sv. Jakoba v Slov. Goricah, Stare Alojz od Vel. Lipljen pri Grosuplji, Gobec Martin od sv. Florijana pri Rogatci i Legen Štefan z Noršinec. Važno za lübitele gred, gredare i kmete. Znana i že 1. 1869. osnovana mariborska trgovina semenja AL Berdajs stopa z novim letom v nov polet. S sodelovanjom kmetijskih strokovnjakov je izdala katalog semenj, ki je edinstveni te vrste. Cenik najmre ne prinaša samo navedbo i ceno blaga, nego tüdi način, kak se rože ali zelenjada seja, kakšo zemlo rabi itd. Objavla zvün toga navodila za gnojenje. Neprecenlive vrednosti je obširen pregled raznih škodlivcov z napisom, kak se naj zatiravajo. Semenje, štero tvrdka Berdajs odavle, je iz najbolših inozemskih virov. Pogüblenje je to za nas kmete, gda cene našim pridelkom drügi do- ločajo i ne mi. Kak strašno nas je za-bolelo, da je cena debelim Svinjam Šla doli, cena masti pa gori. Što je vdarjeni, če ne kmet? Zdaj, hvala dobromi Bogi, se je vnogo Popravilo pod modrim vodstvom dr. Stojadinoviča i dr. Korošca, čiglij nespametni zagriženi to neščejo spoznati. Pogüblenje za nas kmete je to, da drügi stanovi lejko določijo ceno svojemi blagi, kak ščejo, samo mi kmetje je ne moremo svojemi povi i svojoj stvari. Tü je potrebno, da nam oblast pomaga, da se nedo z naših trüdov mastilii drügi i si milijone spravlali, mi bi pa stradali. — Nemeš V., Tešanovci. Državno slüžbo je dobo g. Horvat Matjaš, pomočnik geodeta g. Pertota, iz Sobote. Prideljen je zemlomercom v Zaječari. Iz srca njemi želemo kem hitrejše napredüvanje. Novine so narasle meseca marca za 57 komadov. Odpadnoli so 4 kom. Čisti narastek 53 komadov. Najbole so naraste v Kobilji. Pri M. Listi je 11 komadov čistoga narastka. Zahvalimo se božima slüžabnikoma Antoni Martini Slomšeki i Frideriki Baragi za pomoč i prosimo odičeno Srce Jezušovo po sv. Cirili i Metodi, naj njima da čast oltara, njeva pa naj vlijeta svojega düha v slovenski narod, naše liste i je razširita. Kobilje. Ne da bi se hvalili, nego samo istino Povemo. Mi Kobiljančarje, ka Povemo i Želemo, tüdi včinimo. Najprle smo si sprosili od prezv, püšpeka dovolenje, da je pri nas vsakšo drügo nedelo sv. meša. Zdaj pa smo na tom, da bi v letnom časi vsako nedelo meli slüžbo božo na Kobilji. Zavolo velke daljave do farne cerkve je to tüdi potrebno. Kda je pri nas doma slüžba boža, smo skoro vsi pri meši i na te način spunimo svojo krščansko dužnost. Če pa trba v Dobrovnik iti, ob malo slabšem vremeni ide komaj eden deseti tao k meši. Pa tüdi v lepom vremeni zvekšega lüdje zavolo velke daljave, slabšega zdravja i drügih zrokov doma ostanejo. Zato smo se na tiho ali žalostno nedelo dogučali, da ponovno pošlemo prošnjo prezv, püšpeki i prosimo, naj nam dovolijo, da bo v letnom časi vsakšo nedelo pri nas sv. meša; G. plebanoš so prošnjo odposlali i zdaj Čakamo odgovor. — Poleg veselih dogodkov moramo poročati tüdi Žalostne. Boli nas, da so se nešterni v našoj vesi spozabili i si dali v posti igrati i šče plesali so. Zahvala. Vincencijova konferenca Srca Jezušovoga v Ljubljani, ki vzdržuje dijaško i siromaško kühinjo v Ljubljani, v šteroj dobivajo tüdi ništerni naši vrli dijaki brezplačno obed i večerjo, je prejela od gospoda nar. poslanca, Josipa Benka 25 kg. masti; za te dar se velikodüšnomi dobrotniki tem potom najprisrčnej zahvaljüje. Biciklin je vkradno v Soboti pomočniki Bate neki dečko iz Križe-vec pri Lotmerki. Zgrabili so ga dečki iz Lipovec i ga izročili sodniji. Dobroslav: V pričakovanju. Ko je mati pomela pleve na kup, ki jih je bila raznesla prejšnji večer na sveže namazana ilnata tla, ter jih odnesla na gnojišče, je še sprevetrila sobo, da se razkadi v njej nabrana zatohlost. Nato je prestrla stol z rdečkastim prtom, porazdevala lončene, zvečine oščrbljene skledice ter vilice in dokaj izostrene žlice ob njih. Le na zgornjem koncu mize je nastavila nov porcelanast krožnik in svetlo žlico in vilice ter celo nož ob njem, ki jih je odvila iz papirja. — Ža župnika bo treba kupiti novo posodo in orodje, če nas kdaj pridejo gledat, — je večkrat pravila domačim v opravičilo, kadar je tožila komaj dorasle piceke. Takrat je pozabila nasé in ni zamenjala stare, obrnjene ter obledele janke z novo in zakrpane jopo na sebi je raje zakri-vala z moško süknjo. Njena misel pa se je danes müdila pri sinü študente ki letos kon-čava gimnazijo in se bo danes prika-zal doma. Saj je vsako leto prišel na veliki četrtek domov, le pisal še dozdáj ni nič, kakor navadno, pa saj itak ve, da ga bo danes videla. Zato ga je z nestrpnim hrepenenje^! pričako- vala in vsa skrbna Priprava je bila namenjena njemu. Saj ji je večkrat pravil, da ne mara nikakih posebnosti, da hoče biti z vsemi enak, kakor pri delu tako pri jelu, pa vendar, zdaj bo že kmalu gospod in ne bi rada, da bi ga odbijalo domače siromaštvo od doma. In vzradostila se je njena duša. Spozaprla je okna in odšla v kuhinjo, kjer je na ógnjišču dogoreval ogenj. Zmešala je s kuhalnico močnik na grahu, ki ga je sin študent najraje jedel, zgrožala ščipance in djala hladit kuhane krhlje in hruške. V majh-no ponev je s kuhalnico zajela začelo, da je zacvrčalo na ógnjišču. Prekrižala je roké na prsih in glédala v ponev. V obraz ji je puh-tela Vročina, pa so ji lica svetlo rde-la in v njenih očeh je bila srečna skromnost. Misli so ji plavale k sinü študente morda zato, ker ga posebno ljubi, morda zato, ker je z njim pretrpela nájveč trpkih dni. In njene misli so romale v davno preteklost ter razgrebale po po-zabljenih dogodkih, ki so jih sprem-Ijale trde skrbi in trpljenje . . . Pred šestnajstimi leti, ko je bilo Števeku — tako je bilo sinü študen-tu ime — štiri leta, so zidali hlev. Povsod ga je bilo dosti. Pa mu je zdrsnilo na počezni deski inštrbunk- | nil je v jamo, napolnjeno z apneno brozgo. Kakor mleko se je vse cedilo od njega, ko so ga težaki izvlekli iz nje. Pohvali so ga z vedri, da mu je kar sapo jemalo, mu izpirali usta, oči in ušesa, a njegá je vedno bolj rezalo v očeh. Prav tako je takrat mešala na ógnjišču cvrčečo zabelo, kakor danes. — Mati ljubljéna, — je takrat v grozi kriknilo njeno materinsko srce, ko so ji ga jokajočega prinesli v hišo, da je odrevenela od strahu. Potlej naporna in nevarna vožnja v bolnico v letih bojne vihre. Očeta ni bilo doma, v gnoju si je nabiral v Ameriki denar, da si pripravi prijetni dom in poplača dolgove. Ko je prestopila prag visokega poslopja, je mali Števek nekaj nagonsko zaslutil, položil je glavo na njeno ramo in se z rokami oklenil vratu, kakor klešče. Ni se več mogla vzdržati solz: usule so se ji po licu in kapale na Števekovo robačo. Komaj s silo ga je odtrgala bolniška sestra od nje, njega pa so skoraj lovili strahi. Doma pa je ona po večerah, ko so že domači davno pospali, sedela na postelji, molila zdravamarije in jih spremljala z drobnimi jagodami, ki jih je Počasi drugo za drugo spuščala I med prste dolgo v noč, dokler ni zopet zagledal Števek domače vasi. Leta so bežala. Na neprestano nagovarjanje učiteljevo in katehetovo so ga dali v šole. Očetu, ki se je med tem vrnil domov, sicer ni bilo po volji, češ, kdo naj plačuje za njim, ko je skoro ves zaslužek požrla bolnica, a ona mu je toliko časa prigovarjala, da se je končno vendarle vdal. Ko se je nekoč vračal s počitnic v šole nazaj, mu je pomagala nositi košaro štiri ure daleč v mesto. Oče si je pri tesanju ranil roko, pa se je pripravila ona, češ, da mu malo posodi pot. Šele tik pred mestom je vsa utrnjena sedla v ožgano in prašnate travo ob cesti med jegnjedi, ki so metali dolge in sence vzdolž ravne ceste ob žaru zahajajočega sonca. Smilil se ji je sin, da mora hoditi tako dolgo pot: s kravami bi ga peljala, če se ne bi smejali ljudje, kobil pa niso imeli. — Samo se lepo uči in Bog ti tudi pomore, da ti bo dobro nekoč in zmisli si večkrat ná to, da domači tudi veliko delajo in trpé — ga je rahlo opomnila z materinsko skrbjo, mu še popravila kapo na glavi, mu obišla z obleke prah in podala tresočo roko. Dolgo so ga spremljale njene oči, dokler ni utonil med prvimi hi- 28. marca 1937. NOVINE 5 Za romanje na Trsat i izlet i na prekrasni otok Rab na risale, se odloči vsakši, kda prečte podrobna pojasnili, štere pošle vsakomi brezplačno uprava „Po božjem svetuˮ, Ljubljana, Wolfova ul. 1. Blažene vüzemske svetke želejo i srčne pozdrave pošilajo, uredniki Novin, vsem svojim domačim, rodbini, poznanim, dühovnikom i celoj Slovenskoj krajini: Gaber Ema z Srdice, Turza Pavla iz Sotine, obe v Čačaki, Jerebic Marija i Vöröš Marija iz Beltinec v Franciji; Balažic Marija iz Hotize v Franciji; Kramar Katarina iz Sr. Bistrice v Franciji; Bernjak Ana iz Vidonec v Franciji. Slovenski literami večer v Soboti se bo vršo 3. aprila večer. Na tom večeri bodo čteli svoja dela najvidnejši predstavniki sodobne Slovenske književnosti, naši pesniki, pisatelje pa kritiki, člani slovenskoga Penkluba: O. Župančič, F. Finžgar, E. Kocbek, M. Kranjec, C. Kosmač, I. Vodnik, I. Albrecht, 1. Gruden, J. Ko-zak, F. Koblar. — Pripelali se bodo v Soboto isti den ob treh popoldnevi i bodo eden den naši gostje. Že zdaj opozarjamo našo javnost na te večer, pa apeliramo na njo, da se prireditve v kem vekšem števili vdeleži. Novi notar. S 1. marcem t. 1. Je začel uradno poslovati novoimenovani javni notar PONEBŠEK JANKO v poslovnih prostorih pokojnega notarja g. Kodra Antona. Smrt so zakopali v Lendavi. Na Cvetno nedelo so zakopali v Lendavi Halal Janoša, občinskoga pastera v starosti 72 let. Ar Halal slovenski pomeni smrt, so v Lendavi smrt zakopali. Dete je zgorelo. V Doliči je pred kratkim zgorelo 14 mesecov staro dete. V mislih na dom... V hladnoj zimskoj noči gledajoč zvezdnato nebo, stojim pred velkim poslopjom, v šterom leži i spi nebroj mojih tovarišov, ki skoro vsi senjajo edno i isto senjo, a ta senja je od domače hiše i od živlenja prijatelov, štere smo mogli ostavili v lepoj Slovenskoj krajin!. Vi vsi, šteri ste tak srečni, da se preživlate samo z domačim krühom, morate priznati, da ste v raji. Teško je Vam predstavi si onoga človeka, šteromi gospodari tüjina. Predaleč smo od Vas, edino s pismami smo mogoči, da si kaj z Vami pogučimo. Na vsako od nas poslano pismo bi želeli odgovor, a na žalost našo, nam ga vnogi ne dajo . . . Vsako pošteno pismo od doma nam je tolažba i kinč za naše živlenje na tüjem. Dosta nas je oddaljeni od Vas, Ništerni so v tüjini, drügi so v domovini, pa vse edno daleč od domačega kraja. Vsem se ne godi najlepše. So že izjeme, a redke. Če bi vse popisao, naše „Novine„„ ne bi bile zadosta velike za te popis. Zdaj se bližajo lepi Vüzemski svetki, šteri ne bodo nam vsem veseli na tüjem. S tem malim pisemcem sprejmite prav iskrene bratovske pozdrave, prenovite jakostno živlenje i prosite v tej dnevaj onoga, šteri nam je dao živlenje, da nam da pomoč i močno vero, da vzdržimo v tüjini i ne ostavimo Njega, ki je mogoči nas vsaki hip opomenoti, da je On gospodar vsega na nebi i na zemli. Mislite na nas i ne spozabite se z nas, ar tüdi mi smo iz Vaše sredine. Vsem pisati nemoremo za Vüzem, zato sprejmite potom ,Novin' najlepše pozdrave i želenja vsi iz Slovenske krajine, posebno pa fara bogojanska z gospodom plivano-šom i vsemi njenimi farniki, — Želejo Vam vesele vüzemske svetke rojaki, vojaki, šteri slüžijo vojsko v Štipi, Strumici i v Kumanovom. Smrt zgledne naročnice. V Že-tincih v Austriji je vmrla v 64 leti starosti Semlič Frančiška, naša dugoletna naročnica. Bila je velika dobrot-nica misijonov i verskih ustanov, našega Martinišča i goreča tretjerednica i častilka Srca Jezušovoga. Dobroj krščanskoj, vnogo trpečoj materi naj plača obilno njene zaslüge smileno Srce Bože, molimo za njo! Beltinci. Na Jožefovo je bila dvojna prireditev, Sokoli so predavali Kristušovo trplenje, prosvetno drüštvo pa akademijo na čast sv. Jožefi. V obojem mesti se je delao nekši nemir od neresnih lüdi. Igralci Kristušovoga trplenja so zapüstili malo sada v dü-šaj igralcov, ar v 2 tjednoma se ne mogoče dobro pripraviti. Kristušovo trplenje pa tüdi samo tisti znajo sadonosno igrati, ki živejo dejansko Kristušovo živlenje z poletom za vsikdar vekšov popolnostjov. Kratki glasi. 500 šolarov mrtvih. V Severnoj Ameriki, v mesti New London, v državi Teksas, se je podrla nova šola i 500 dece so spoklale rüševine. Svaka je vmoro. V Moravcih poleg Lotmerka je Kukovec Janoš, kučar, vmoro svojega svaka Trstenjak Franca na Jožefovo. Svadila sta se zavolo grünta, šteroga bi po danoj reči že letos mogo Kukovec dobiti. Ognji. 19 hiš je zgorelo v vesi Pilatovci poleg Črnomlja na Kranjskom. — V Zalogi že od meseca septembra so ognji pri vnogih posestnikaj i to samo pri tistih, ki so glasali na JRZ. Sum se je zbüdio, da so vužigati politični nasprotniki, ki so celo na šoli i na vnogih kapelicaj glaže spotrli. Dva osumlencá je Orožništvo izročilo sodniji. Pohištvo v trgovini se oda po zmernoj ceni v Filovcih. Zglasite se pri KLAR VINKO trgovci Od 1. aprila se cene podignejo! Zavolö novoga obdavčenja industrijskih proizvodov se podražijo po nas izdelane Tivar obleke od 1. aprila naprej. Samo do toga časa smo mogoči je odavati po znižanih cenaj. Zato se pobrigajte pravočasno i si naročite kemprle po ceni i prvovrstno izdelano obleko. TIVAR OBLEKE. Posredovalnica posestev, Maribor, Slovenska u. 26 ugodno Prodaja: v Murski Soboti: Stanovanjska hiša 35.000 —. Stanovanjska novo zidana hiša 45.000'—. Hiša z gospodarskim poslopjem 2 oral zemlje 35.000 —. Hiša z gospodarskim posslopjem in 4 oral zemlje 75.000 —. Novo zidana dvostanovanjska hiša z gospodarskim poslopjom 120.000.- . Stanovanjska novo zidana hiša 140.000.- Trgovska hiša 75.000.-. Enonadstropna trgovska hiša 400,000.-—. V centrumu velika trgovska hiša 800.000'—. Funduše od 2000.- dalje in razne oratje zemlje in gozdov, v Tešanovcih: Novo zidana hiša z gospodarskim poslopjem in 26 oralov prvovrstne zemlje 520.000'—. v Bakovci1 Novo zidana gostilna z gospodarskim poslopjem 120.000.-v Vučjl-GomiH: Hiša zidana z gospodarskim poslopjem in 26 oralov zemlje 300.000.-v Beltincih: Novo zidana gostilna z gospodarskim poslopjem 140.000-— v Črncih: Polovico veliko zidane hiše z gospodarskim poslopjem in 4 oral zemlje 40.000.-v Očeslavci: Novo zidana hiša z gospodarskim poslopjem in 24 oralov prvovrstne zemlje 90.000.- v 11: Zidana hiša z gospodarskim poslopjem in 26 oralov zemlje 110.000.-Ter razne stanovanjske hiše, posestva, gostilne, trgovine, mline, vile itd. po vsej državi. Vse informacije da brezplačno: Krčmar Štefan - Murska Sobota - Mojstra u,9. Mlatilnico na parni pogon 6 PH. Znamka , v dobrem stanju pod najugodnejšimi pogoji, Prodam BOHAR ADAM, D. Lendava. Oglašujte v „Novinaj!ˮ Hiša k odaji v Ljutomeri, stari trg. Ma 3 sobe, 2 kuhinji, pritikline, gospodarsko poslopje i ograček. Primerna za obrtnika, ali kmetovalca. — Cena 70.000 Din. Javite se na Upravi „Novinˮ Sami za pokopališčem. Šele zdaj je začutila, da jo boli križ in trga v ledjih: ni bila vajena hoditi in nositi tako daleč. Rada bi počivala, pa se je že zmračilo in pred njo je ležala cesta, s štirimi urami hoda. Paščila se je proti domu, ker se je vedno bala ponoči samotnih cest. Vsa zasopla in onemogla je padla v hišo. Teden dni ni mogla nato vstati iz postelje. Domači pa je tudi niso veliko spraševali — saj za mater je vse dobro - - - Toda vse trde skrbi in trpljenje, vse bolečine in stradanje je tonilo v pozabo. Ljubezen, polna tajinstvenega veselja je posušila vse solze: danes ga vsa srečna pričakuje. Prepletale so se ji misli in se ji zopet strnile v svetlo podobo. Saj je bila ponosna nanj vsa vas, ne samo domači. Vendar bi ona najraje, da bi bil duhovnik, tisti vzoren in dober duhovnik, kakor si ga je zamislila ona v vaškem župnišču, kjer bi se njene in očetove roké brigale za gospodarstvo, a njemu bi prepüstila samo skrb za duše farnikov. Že gleda dan, ko vrejo potoki ljudi od vseh strani k farni cerkvi, kjer radostno donijo vsi zvonovi, plapolajo zastave v jutranjem vetru in dehtijo slavoloki, odeti v zelenje in sveže rože, Zdaj se odtrga od domače hiše procesija. Godba pa vriska in narod poje lepe domače pesmi. Deklice v belih oblekah, z nedolžnimi obrazi in rožami v laseh in mladenke z rožnatimi lici in smehom v očeh. Za njimi pa stopa mladi in bledi mašnik s križem v naročju v spremstvu do-raščajočih bogoslovcev in sivolasih župnikov in poleg njega ona — mati poleg sina. Kako ji bije od sreče srce, ko gleda v bodočnost, kako se farniki s solznimi očmi razhajajo iz cerkve, ginjeni od pridige njenega sina.. Ogenj na ognjišču je veselo pra-sketal in plamen je risal v njenih očeh svetle odseve, ki so skrivale v sebi srečno skromnost in obraz ji je žarel od zadovoljnosti. Samo ta misel ji je dajala moči, da je delala in se pehala brez go-drnjanja in upori! proti Življenju in svetu. Prilila je precvrto zapelo v lonec, da je sikalo in štrkalo na vse strani, ga poveznila nato s pokrivačem in ga primaknila nazaj k ognju. Stopila je na stopnišče, če že morda ne prihajala z bratom, ki ga je odšel čakat na postajo. Pa so se samo otroci z vriščem pri-podili iz šole. Zdaj bi že morala vendar priti. Lotevala se je nestrpnost in ni si mogla najti miru. Obrnila se je v kuhinjo in za njo se je prikobacal po stopnicah mali Vanek ter že oddaleč glasno dopovedoval sebi in dru-dim, da je lačen. Zajela mu je v skle-dico, mu pripravila v sobi na majh-nem stolčku, ga pfekrižila in ga še obrisala. Še enkrat je pregledala vse kote, če se ni morda zapredla kaka paje-čina, uravnalá rjuho na postelji, pre-maknila stol in ga še enkrat obrisala s koncem predpasnika, da si je bil ves čist. Že je namerila svoje stopaje v kuhinjo, ko je nenadoma vprašala Vaneka: — Vanek, kdo pa danes pride? Prenehal je jesti in z razprtimi usti ter širokimi očmi strmel proti oknu in mislil, kdo neki bi danes prišel. — Saj sem ti že pravila. — Hjá, stlic, stlic, — se je veselo domislil Vanek, odložil žlico, zaploskal z rokicami in veselo poskočil. Nato je začel naštevati na prste, kaj vse mu prinese stri čokolado, pomaranče, sladkor in mnogo drugega. Še mati mu je pomogla naštevati, da je na vsak prst bilo nekaj. Medtem so se pa odprle dveri in vstopil je oče. Na koščenem ob- razu mu je ležala resna zaskrbljenost, neka mračna zagrenjenost. — Ne bo ga domov, — je zamolklo spregovori! med dverami. — Ravno zdaj je prinesel poštar to karto. — Kaj pa piše? — je v strahu vztrepetala mati. Oče se je odkašljal in brat: — Dragi domači ! K tem svetkom me ne čakajte domov. Želim Vam vesele velikonočne svetke in srečno alelujo, Vaš Števek. Samo to je bilo napisano, a tem strašnejše za mater. Oče je nemo položi! karto za ogledalo na steni k drugim pismam in kartam. Saj je vedela, da je v mestu drug svet, kjer se utegnejo razbiti vse njene sanje in kjer se morda nikoli ne srečajo njene želje z željami svojega sina. Skrbno je glédala vselej na to, da bi odvrnila od njega vse, kar bi utegnilo skaliti njegovo dušo. Tako pa.. Samo globok vzdih se ji je izvil iz srca: nobene solze ni bilo v očeh in kakor mrtvo je bilo njeno telo nepremično. Grobna tišina je plavala v sobi. — Šele čez čas je zagrgrala ura na steni in začela naštevati dvanajst udarcev počasi, kakor bi se ji zadrgavalo. 6 NOVINE 28. marca 1937. Obnova drüžbe. Naj nišče ne misli, ka de mogoče javni red i socialni mir proti prevratnim dühovom uspešno braniti, če se ne pristopi včasi k pogumnomi deli. Nesrečno hüdo, štero razdvaja denešnjo drüžbo, je kapitalizem. Kapitalizem nam je ne samo tehnično proizvajanje z stroji ali gospodarski red po prečinavanji v penezaj, nego gospodarski red, ki povzroča krivično izkoriščanje delovnih članov. To je red, v šterom sta se vtelovila mamonizem i liberalizem, red, v šterom je vse samo dobiček; delavec je telko vreden, kelko dobička, nosi, je takrekoč živ privesek mrtvoga stroja. Te red trga lüdi v dva protivna si tabora i tak z notrašnjov silov povzroča boj med razredi podjetniki — kapitalisti i delavci — proletarci. Kapitalizem je po takšem protinaraven, ar proti naravi je, da mrtev kapital lada nad živim človekom i protidrüžaben, zakaj proti drüžbi je, pa povzročüje razdor v drüžbi; protikrščanki, ar krščanstvo je vera lübezni i pravice, kapitalizem pa gazi oboje. Živemo v časi, kda se podira stari svet i nastanjüje novi svet. Vsi čütimo, da nam je potreben novi drüžabni red. Iz toga novovoga sveta šče biti bolševizem, šteri pridobile čiduže več privržencov, ki se njemi slepo predajajo, čakajoči od njega vrastva, po šterom naj bi ozdravo betežni gospodarski red. I to je z edne strani razumlivo. Bolševizem ali komunizem mala drüžbo, bodočo komunistično, v tak prijetnih farbaj, ka se morejo vsakomi sline cediti po njoj. Vej je pa znano, kem duže i bole je človek lačen, tem lepše si predstavla dobroto punoga želodca. Moti se, što misli, ka šče bolševizem prevrediti samo gospodarski red; bolševizem šče meti predvsem novoga človeka z mišlenjom i čütenjom. Motijo pa se tüdi tisti, ki mislijo, da je krščanstvo samo nekše pobožnjaštvo, vera ki njoj je vse samo posmrtno živlenje i je brez smisla za te svet. Krščanstvo, čiravno ne od toga sveta — pa je na tom sveti. Tüdi krščanstvo šče biti v živlenji vse. Trbe se samo spoznati ž njim i naravnati svoje živlenje po njegovih načelaj i vidli bomo včasi njegove blagodejne vplive. Bistvo krščanstva je novo živlenje lüdi, ki znajo, da živejo na tom sveti i so njim potrebne materialne dobrine, znajo pa tüdi, da ne živejo za te svet. Kak bridko se motijo tisti, ki mislijo, da Cerkev drži s kapitalisti. Cerkev je po svojih najvišiših predstavnikaj vsikdar glasila navuke, ki bi, če bi jih držali, osrečili človečanstvo. A na žalost, istina ne vgaja človečim strastem. Zapelivi zvodniki so te, štere najraj poslüša i boga. „Svoboda brez Bogaˮ — to je bila oblüba liberalizma, ki je prekrižao Cerkev. Kakša je ta svoboda, to smo vidli i vidimo. Namesto zaželjene svobode ma- mo robstvo kapitalizma. „Paradižom, nebesa brez Bogaˮ obečavle sveti bolševizem. Vednaka laž! Ruska pisatelja Aljo Rahmanova nam nazorno odkrivle te paradižom v romani „Tovarna novoga človeka. Ona piše, da je te paradižom najbole spodoben — pekli. Moderni človek si je pač vkroto naravo i njene sile, ne ve pa nemre brez Boga krotiti sebe, svojih strasti i poželenj. Zato nered v njegovoj notrašnjost. če pa v človeki nega reda, kak pa naj bo v njegovih delaj, v gospodarskih i drüžabnih ustanova] ? Z nevrejene notrašnjost shajajo nevre-jene socialne i gospodarske razmere. Potrebno je dvoje: preosnova ustanov i prerod jakosti. Teda dvoje delo. Poglavitno delo more biti, da narodje spoznajo i priznajo naravno-pravna i socialna načela katoličanske Cerkve, izražena v okrožnicaj »Rerum nova- rum* i »Quadragesimo ano“. Pred so-cialnov obnovov more iti obnova krščanskoga düha. I ta obnova se pa začne pri samom sebi, zato pa je tüdi najžmetnejša. Trbe odstraniti íazredni boj v notrašnjost, spraviti v ravno-vesje zakone človeče narave z božimi, skladnost človeče vole z božov volov. Ruski misleč Vladimir Solovjev je dühovito djao: Med krščanstvom i marksizmom je samo mali razloček. Krščanstvo pravi: ka je moje naj bo tvoje, marksizem pa: ka je tvoje naj bo moje ali z drügimi rečmi: krščanstvo zahtevle obnovo samoga sebe, marksizem obnovo drügih. Zato pa se je lehko njemi pridrüžiti. Gotovo pa je leže kričati na revolucijo, kak pa na trüdno, vödržeče, na zvüna malo opažno delo za istinsko blaženost delovnih stanov ! Pa samo v takšem deli je rešitev. — P. J. kmečki dečko. Pisma iz misijonov. Čast. Sestra Immaculata Maršič iz Melinec je srečno dospela na svojo misijonsko postaje v Junnanfu na Kitajsko. Januara 30. je pisala svojim starišom i vredniki Novin. Iz tevi pismi objavimo sledeče: Preč. gospod! Oblübili ste nam Mar. List i Novine. Prav iskreno prosim za oba lista ponovno. Jako težko Pričaküjemo naše domače liste. Se Vam še zanaprej najiskrenejše zahvalüjem za nje! — Na svoje določeno mesto Chaotung pridemo komaj prve dni marca. Po morji smo se vozile 22 dni, a vožnja je bila z pogledom na moj slaboten zelodček zadosta mirna. Samo trije zadnji dnevi so bili zburkani na kitajskom morji, kje sem dobila morsko bolezen. Pa to ste že itak čteli v Mar. Listi. V Hong-Kongi smo čakale 14 dni na novo ladjo, štera nas je mesto 3, 5 in pol dni vozila do Hain-fonga. Na toj poti sem vidila nešteto ribiških ladjic z veličastnimi Jadri. Včasih sem opazila tüdi kakšo kapelico, pri štere pogledi sem zdihavala k Večnomi Misijonari, naj blagoslovi naše delovanje. V Hainfongi nas je 3 dni čakao č. g. misijonar Kerec, ki nas je skoz 4 carinarnic srečno pripelao v Junnanfu. Plemeniti gospod Bene Visi, rodom Italijan, lekarnar, nam je plačao do Hanua petim osebam vso voznino in prehrano. V tom mesti smo bili gostje g. taljanskoga konzula i njegove gospe, a stanüvale smo pri č. sestrah sv. Pavla. Do Junnanfuja smo se vozile 3 dni. Po noči smo si mogle iskati prenočišča. Prvo noč smo spale v Lao-Kay mesti pri nekoj Ana-mickoj gospej, č. g. Kerec pa na miš. postaji. Po kitajskoj navadi smo spale na trdoj deski i ob petih bile pri sv. meši č. g. Kereca. Naša dobra Ana-micka gospa je po materinsko skrbela za nas v svojoj hiši i nas sprevodila do postaje. Na carinarnici ne samo, da nesmo plačale carine, nego dobile smo še eno košaro pomaranč, štere nam je poklono uradnik, bivši gojence č. g. Kereca. V K’ai-Juen nas je čakao g. Robino, prijateo č. g. Kereca, ki nam je poskrbo dobro večerjo. Spali smo v vili ednoga Törka, kje je drügi den č. g. Kerec slüžo sv. mešo. Po zajtrki smo sedli na železnico, ki so jo gradili Francozi 10 let in skoz groznih prepadov 2.025 m visoko med krasnimi kraji smo prišli ob četrt na šest 22. jan. v Junnanfu, kje nas je čakala cela Sal. drüžina s prednicov č. sester sv. Pavla, pri šterih stanüjemo. Salezijanci so nas sprejeli z godbov in bogato pogostili; č. g. Meolic Štefan iz Kroga nas je pa pozdravo po našoj lepoj domačoj reči. Razjokale smo se pri tom lepom sprejemi, skuze so nam v curkih tekle po licah in šle v kapelico se zahvalit dobromi Bogi za mnoge milosti, ki smo je med potjov sprejele. S čast. sestrov prednicov smo odišle v njihov samostan i po kitajskom novom leti, ki je 16. febr, odpotüjemo na naše stalno misijonsko postajo. Prle ne potüjemo zato, ar so navadno velike roparije okoli kitajskoga novoga leta. Prosim, molite za nas, da svoj misijonski na-men dosegnemo! E I 115Gj36. Dražbeni oklic. Dne 3. maja 1937 dopoldne ob 9 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 21. Dražba nepremičnin zemljiška knjiga Dolgavas vl. št. 164, B 10,14, b 15 a, 683, B 3, 7 b, 8 a, 165, B 13, 17 b, 18a, 465, B 5, 9 b, 10 a, cenilna vrednost: 9.040 Din., vrednost pritikline: 1 krava v cen. vrednosti 1000 Din., najmanjši ponudek: 6.695 Din. Pravice, katere bi ne prlpuičale dražbe, ie oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred Začetkom dražbe, Sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepremičnine v škodo' zdražTtelja, ki jev ravnal v dobri veri. — V ostalem se opozarja na dražbeni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča. Okrajno sodišče v Dolnji Lendavi, dne 16. III. 1937. SEMENA zaneslijeve kaljivosti in najboljše kakovosti Vam nudi tudi Vaš trgovec, ako kupujete M. Berdajs-ova semena. Službena naznanila. Kralj, banska uprava Dravske banovine Ljubljana V No 2576|8 15. marca 1937. Drevored ob banovinski cesti I|25 Murska Sobota—Rakičan. Sreski cestni odbor M. Sobota je predlaga! králj, banski upravi, da odobri poseka-nje topolovega drevoreda ob banovinski cesti I|25 na odseku M. Sobota—Rakičan. Prouči-vái predložene spise odrejam na temelju §§ 13, 22 in 64 zakona o samoupravni cestah glede drevoreda ob navedeni banovinski cesti naslednje: Sečnja in zasaditev topotov ob banovinski cesti I|25 na odseku M. Sobota —Rakičan se sme izvršiti izključno le po poedinih odsekih in v razdobju več let Da se more to izvesti smotreno, se razdeljuje banovinska cesta M. Sobota—Rakičan na 4 odseke in sicer: 1. Odsek M. Sobota do pokopališča v Rakičanu ca. 800 m dolžine. Ta odsek je že letešnjo pomlad zasaditi s to-poli, ker na tem odseku ne raste sedaj no-beno drevo, 2. odsek rakičanske pokopališče do drevesnice kmetijske šole ca. 500 m dolžine je posekati čez 5 let, ko se bo letos zasajene drevje na prvem odseku že dovolj razrastle in okrepilo, 3. odsek vzdolž drevesnice in pritličnega vrta kmetijske šole je posekati šele leta 1947, ko bo drevje že v drugem odseku dobro razvito in ukoreninjeno. Na tem odseku je zasaditi le topole piramid-ne oblike, da bo večja naravna zveza med pritličnim vrtom in cestnim drevoredom, 4. v tem odseku vzdolž zgradbe kmetijske šole mora sečnja za dogledničas popolnoma izostati, ker raste tu 13 lepih, vitkih, zdravih in mladih topolöv, ki tvori o harmonično pokrajinsko sliko in zaokrožéno prirodno skupino z objekti banovinske kmetijske šole. Ti topot! so sedaj zaznamovani s številkami 2,3, 4, 5, 6, 8, 88, 90, 91, 93, 94, 95 in 95. Ker je med 96 topoli 27 Swhih in trhlih dreves, je takoj posekati naslednja drevesa, ki so zaznamovana s številkami 1, 7, 9,10, U, 12,15, 19, 20, 23, 40, 41, 48, 49, 51, 52, 54, 58, 61, 62, 64, 76, 79, 83, 86, 89 in 92. Razlogi: Po § 22 zakona o samoupravni cestah se mora kraj. banovinskih cest ob zunanjem robu cestnih jarkov po krajevnih razmerah zasaditi in vzdrževati drevje. Razpored drevja določi po § 13 cit. zakona ban. Načeiniku cest odbora je po § 64 navedenega zakona dolžnost, točno izvrševati banova naročila v stvareh, ki se nanašajo na banovinske in dovozne ceste k železniškim postajam v okolišu dotičnega cestnega okraja. Od rakičanskoga pokopališča (približno km 29) do vasi Rakičan (km 28) raste ob obeh straneh banovinske ceste 96 topolov. Ta drevored je tipičen za pokrajino in prirodno tako lep, da bi ga bilo Škoda naenkrat posekati vzlic temu, da bi se nadomesti! z novim nasadom. S tem pa, da se topoli posekavajo in zasajajo v odrejene presledkih in na poedinih odsekih, ne bo nikdar skažena lepa Pokrajinska slika, ker se bo mogel drevored obnavljati v bodoče tudi stopnjema. Iz navedenih razlogov je ta odredba stvarno in formalno utemeljena v zakonitih predpisih. Odredba je po čl. 5 taksnega zakona oproščena državne takse. Pošta. Jerebic Marija i Vöröš Marija, Bu-zancy. Lepa hvala za Pozdrav i dar obema. Neki radovednež je mogo na nekoj pošti pošilatev gledati, zato ka en deo glažovine menka. Pa smo to falingo že popravili I — Balažic Marija, Villars-en-Pons. Peneze sprejeli, kalendar poslali. — Bernjak Ana, Hondain. Bog plačaj za pozdrave I Želemo ti srečen povratek v lepo Gračko faro i dobro ves Vidonci. — Camplin Anton, Štip. Hvala za srčno voščilo. Prošeno bo. — Dragomlr. Vsikdar piši samo na edno stran papira. Gda preglednemo poslano, Povemo svojo oceno. — Andrejc J. Krajna. Za cesto vložite prošnjo prek cestnoga odbora na bonovino. Prepis pošlite nam, Vaš dug, ki ga dobite iz Strükovec, prijavite na sreskom načelstva to ga že sterja. Termina nema juša davati občina Štrukovci, nego ví. Zavolo pokopališča pa nikši zadržek ne, če je dug gor. Ve mrtvih níšče nede šteo küpiti, dug se pa v 12 letaj itak plača. — Radoha Štefan, Chicago. Svak iz Polane ie Dlačao naročnino za 1.1937. E I 123 37 - 5 Dražbeni oklic. Dne 3. maja 1937 dopoldne ob 10 uri bo pri podpisanem sodišču v sobi št. 22. dražba nepremičnin zemljiška knjiga Bistrica vl. št. 79, B 16,17, 395 B 29 in 30, 755 B 5 in 6, cenilna vrednost: 3.620 Din., vrednost pritikline: ./. najmanjši ponudek: 2.413 32 D. Pravice, katere bi ne prípuščaie dražbe, je oglasiti pri sodišču najpozneje pri dražbenem naroku pred Začetkom dražbe, Sicer bi se jih ne moglo več uveljavljati glede nepre- J mičnine v škodo zdražitelja, ki je ravnal v 1 dobri veri. V ostalem se opozarja na draž- -beni oklic, ki je nabit na uradni deski sodišča, i Okrajno sodišče v Dolnji Lendavi, dne 16, IN. 1987. Dolenski: Ograd za dijaštvo Slovenske krajine. Zadnji Pozdrav. Ves teden je deževalo, v ponedeljek se je nebo zvedrilo. Zemlja je bila premočena in po klancih se je pretakala rjava deževnica. Na travnikih in poljih je stala voda, ceste so bile blatne, razorane. Sonce je potap-ljalo svoje žarke v cestnih mlakužah. Oče Marko je dejal sinü: »Na-preži krave, greva v gozd po bukve*. Sin je ubogal. Počasi se je premikal voz po strmem klancu navzgor proti gozdu. Kravi sta se upirali in boječe tipali v blatu, kje bi našli vama tla za stopinjo. Pot je bila ostra, ker je naliv odplavil vso prst. Na zadnjem koncu voza je sedel mlad dečko, Štefan, in priganjal kravi z doigim bičem. Mladeničev obraz je bil starikav in bled. Za vozom je stopal očé z upadlimi lici. Prilezli so na vrh in kmalo ukinili v bukovem gozdu. Kravi sta stopali hitreje, kajti pot se je spüstila po majhnem ovinku navzdol. „Kam pa, Marko, kam?ˮ ga nagovori Balažekov Miha, ki se je opi- rajoč na debelo palico, gugal po klancu navzdol. „Doli pod Čerhek greva. Nekaj bukev še imam spodaj.ˮ „Pa ravno zdaj moraš po nje v tem blatu?ˮ „Moram. Janez mi je pisal, da nujno rabi denar, moram iti.ˮ „Ej, ej,ˮ je pokimal Balažek, pljunil v roke in krepko stisnil palico. „Zbogom, pa srečno vozi,ˮ mu je želel Balažek in kmet je odšel za blatnim vozom. Balažek je nekaj časa gledal za njim in kimal z glavo. Marko, Marko, tebe bo tvoj sin v Ljubljani še na boben spravi!. Zgu-bil se bo v svetu kot Magdičev in drugi. Preveč mu zaupaš. Morda se boš kesal. Marko in Štefan sta končno dospela do cilja. Štefan je zavrl voz na obe kolesi in izpregel. Obrnila sta voz z veliko težavo in zopet vpregla. Očetu in sinü je znoj prilepil lase na čelo. Tla so bila blatna in večkrat sta padla oba v blato. Mirno, vdano sta prenašala vse. Zdaj se mučim, a pozneje mi bo sin pomagal. Doštudiral bo in postal velik gospod, tako je sanjal očé Marko. Tudi Štefan je mislil na brata Janeža. Ljubil ga je in je rad ttpel zanj. Počasi sta naložila bukve na voz, povezala z verigami in očé je dejal sinü: „Štefan, ti pojdi na zgornji strani in vleči voz k sebi, da se ne prevrne. Jaz bom pa na tej strani.ˮ „Bog pomagaj, sveti križ božjiˮ, in je naredil z bičem znamenje svetega križa pred kravami. Bič je zazvižgal in voz se je začel premikati. Še ta klanček, pa bo dobro. No Uska, le Potegni, boš pa doma počivala! Težko je šlo. Pot je bila ozka in strma. Kravi sta se začeli prerivati. Oče je moral šeko zmeraj odrivati, da ni zavila na stranpot. „Hej no, hej!ˮ „Oče, bežite, bežite! Joj! Prevrglo se bo!ˮ je kriknil Štefan. A, bilo je prepozno, kravi sta potegnili, voz se je prevrnil in pokopal pod seboj očeta. „Jezuš, Marija!ˮ Smrtni krik je udani ob nasprotni breg, se odbil in polagoma zamrl v tožno tišino. 28. marca 1937. NOVINE 7 Pisma naših iz tüjine. Trplan Francika, Francija, Kükeč: Prosim vaše molitve i vaše liste, ar samo tej nas gordržijo i tolažijo v tüjini. Mam strašno lagovo gospodinjo, dühovnikov nemre viditi, v cerkev ne hodi, je hüjša kak kača, i če što drügi ide v cerkev, njemi ne da mira. Jaz zato vsako nedelo idem k tihoj meši, potem pa moram celi den delati. Molite za mene, da ne zgübim svoje düše živlenja med tem francoskim trnjom. — Farkaš Anica, Tigy, Francija, Strehovci : Pisma, puna zahvalnosti dobivam od tistih, ki so se vdeležili naše cerkvene slovesnosti. Pišejo mi, kak lehko njim je zdaj pri srci, kak so veseli. Zahvalni smo g. Orešniki, ki so nam to veselje spravili, ki so poleg nas Slovencov spovedavali tüdi Čehoslovake, Polake, Hrvate i Madjara. Vnogi naši delavci so dosta trošili, da so mogli svojim verskim dužnosti zadosta včiniti. Naša mladina ma ešče živo vero, samo netiti se mora ta, kak vi pravite vlč. g. urednik. Naj nas le obsojajo, grajajo, a naša mladina pa li prekosi drüge narodnosti v verskom živlenji. Edno fali našemi narodi: listi naši. Če bi je doma raj čteli i se po njih lepo odgajali, bi tüjino nevraženo prestali. Naj tisti proba priti v tüjino, ki laže na nas, da smo najbole pokvarjeni, pa bomo vidili, kak dugo ostane »nepokvarjeni". Slike sem vam poslala. — Jerebic Marija, Vereš Marija, Francija, Beltinci: Najlepša hvala za Novine i Marijin List. Iz srca se zahvalne prezv, g. hercegpüšpeki, ka tak lepo skrbijo za nas izseljence. Zahvalive se tüdi našim beltinskim g. dühovnikom, g. Jeriči dekani i dobrovniškomi g. plebanoši pa vsem, ki so v našoj fari pasli ovce Gospodove. Vsem želeve obilno božega blagoslova od Lurske Matere bože. Pozdravlave svoje stariše, brate, sestre, rodbino i celo beltinske faro. — Német Marija, Francija, Kruplivnik: Iz dalne tüjine vam Pošlem pozdrave, jaz mlada šolarkinja i Marijina drüžbenica. Siromaštvo je v našem kraji, zato sem mogla v svojoj dečinskoj dobi oditi v tüjino i si iskati krüha, šteroga doma nega. Komaj sem stara 14 let. Ne mi je božno, idem vsako nedelo k sv. meši, a li bi raj bila doma. To je sreča, da so moja mati ne daleč od mene eti. Naj se potolažim v toj žalostnoj tüjini, mi, prosim, pošlite Novine, 20 frankov sam vam poslala za nje. Molite za nas ovčice razstepene v tüjini. — Zelko Števan, Francija, Sv. Sebeščan: Živlenjske potrebe so me prisilile, da sem zapüstvo svojo drüžino i prišo iskat zaslüžka v tüjino. Za svojo düšo nemam tü nikše pomoči. Delamo vsaki den brez izjeme, je nedela, ali svetek. Oči mi postanejo mokre, kda čüjem od vseh krajov zvoniti, a jaz ne smem po blagoslov svete meše. Glüpi je ete narod za Boga. V cerkvi so po nedelaj samo dühovnik, 5 ali 6 dece i edna gospa, ki je mislim rod g. duhovniki. Ravno ta brezbrižnost i mlačnost vu veri je veliki zrok, ka se komunizem tak naglo širi v Franciji. Živlenje brez Boga je pogüblenje, zato komaj čakam, da se povrnem domo. Novine so mi jedina tolažba, me krepijo, da ne pomagam v trplenji. Naj vam dober Jezuš z svetimi nebesami plača vse vaše trüde, ki je kak pastir ovčic za nas darüjete. O bodite ešče duga leta pastir nas razstepenih ovčic. — Karič Matjaš i žena Elizabeta, Francija, Hotiza: Po dobroti mojega gospoda sem prehodo veliki deo Francije, sama graba i breg, ravnine niti za peden ne sem najšeo. Zemla je kamena, a jako rodovitna. Kol kak mi mamo, ne poznajo, ta majo tü dva potača samo, pa ešče ta visikiva. Gda sem šteo v Novinaj, da se je eden naš delavec ponesrečo za volo aotoja, sem si zmislo na svojo nesrečo. Mene je tüdi povozo. K sreči me je od stráni zgrabo i vkraj vrgo, da sem se štirikrat prekopicno, aoto pa sezna je med-tem odküro, nesam znao, ka za ednoga je bilo. Prišli so po mene i me odpelali v bolnico, kde so mi lüknje na glavi zakrpali, štere mi je napravo aoto, pleča sem so pa doma vračo. Žena mi je toti pravila, da sem bio jako siten v betegi, a jaz nevem za to, teliko znam, da sem doma ozdravo. Ozdravilo meje vrastvo, a pomagao je pri tom tüdi njeni jezik. Bodite prav srčno pozdravleni od naj oba. — Bedrnjak Anica, Francija, Trnje: Neizmerno se veselim dnevi sv. Jožefa, da z tüjine vas smem za god pozdraviti, ki z svojimi dobrimi listi tolažite nas jezere deklin slovenskih. Z Vašimi listi si zgučavam slovenski, drügoga ne eti. Novine že vsako soboto v roke dobim. Naj vas čuva i tolaži sv. Jožef, ki ste že vnogo grenkoga mogli požreti. Pozdravlam svojega očo, brate, neveste z malimi, sosede i Marijine drüžbenice, šterim se v molitev Priporočam. Pozdravla vas tüdi Hozjan Treza, Hozjan Ignaca žena iz Trnja. Obe vaj prosive, spomnite se naj pri sv. mešaj. Na sliki je cerkev, kama zahajám k meši, je 4 km. daleč. — Kolenko Terezia, Bevrey, Francija, D. Bistrica: Daj se vam dober Bog včakati še vnoga, vnoga leta vašega goda, ka te mogli dugo širiti naš dober tisk. V spomin vam pošlem priloženo razglednice. Naj vas Srce Jezušovo napuni z svojov milostjov. Pozdravlam celo črensovsko faro, njene dühovnike, svoje domače, moža, četvero dece i mamo, vso rodbino i sosede. V molitev zračam mojega pokojnoga sineka, Ferdinandeka, po šterom vsikdar žalostno zdihavala, ar ga več ne bom vidila. Jedino veselje sta mi Novine i Marijin List, lepa hvala, redno jiva dobivam. Sem pri poštenoj krščanskoj hiši, Mariji bodi hvala, k meši lejko idem vsako nedelo, večkrat tüdi k spovedi, spovedavlem se po doblenoj knižici. Eti več naših farnikov čte moje Novine, ar nas je več vküp, naročeni zvün mene neso ešče na nje. V molitev se vam Priporačam. Z Bogom lübi moj dom, pozabila te nikdar ne bom. Ščančar Ivan i žena Kata, Ščančar Anton, Merval, Francija, Bratonci: Želemo vam, da bi svetili vaš god v velikoj misli i molitvi za nas v tüjini i da vas lübi Bog varje vseh neprilik i vam vaš patron, sveti Jožef, občuva z Jezušom i Marijov belo letijo nedužnosti v tihoj samoti sredi božega ograda i vas živi, ki ste naš oča i pastir, Jezušovoga srca vir. Pozdravlamo celo beltinsko faro, posebno naše dühovne pastire i naše stariše. — Zver Jožef, Chicago, S. Amerika: Goreče vas pozdravim i vam želem zdravje i veselje na tom sveti, na drügom pa večno veselje. Novine i Marijin List redno dobivam. Dobo sem tüdi kalendar. Lepa hvala na vsem. — Gerenčer Martin i žena Bara, Pon a Bucy, Francija, Strehovci: Želeva vam lübo zdravje, ka te mogli ešče dugo obiskavati izseljence z svojimi listi, ki so dobri. Naročiva Novine i Marijin List i pošilava 100 Din., letne naročnine za njeva. — Törnar Jošef i šena Marija, Paupardine, Francija, Turnišče: Vam, Prečastiti g. urednik i g. Vojko- vič Jožefi, sobočkomi plebanoši želeva za god vse dobro, posebno, da bi mogla vse tiste, ki majo zavezane oči j blodijo, na pravo pot pripelati. Naj vaj podpira sveti Jožef z Jezušom i Bl. D. Marijov. Na skradnjo vüro pa naj bo vajna zadnja reč: Jezuš, Marija, Jožef. Pozdravlava vse dühovnike Slov. krajine, posebno one, ki nosijo sv. Jožefa ime, potem g. dekana Jeriča i g. kaplana, ki so nama dali tak lepi navuk, kda sva šla z domi v tüjino, najno malo dečico, najne stariše, rodbino, botrino, g. predsednika občine Litropa z gospov. Bodi pozdravla cela Slov. krajina, ar si nama vesela ti jedina. Boži blagoslov naj pride na te i sovražnik naj nema moči do te. Živi Jezuš ! Gda sva se odločila za tüjino, sva obečala en mali dar na Dom sv. Frančiška. To oblübo sva spunila i njim zdaj poslala 20 frankov. Liste vaše lepe redno dobivava, plačali do je najni starišje doma. — Horvat Agneška, Francija, Bogojina; Z Svetim Jožefom, Vašim krstnim patronom vas pozdravlam, i želem, dabi z dobrim kat. tiskom, ki je dnes pre- potreben, dugo mogli slüžiti rešenji düš, posebni med nami v tüjini. Gda pa onemore vaše telo, naj vam Marija, štere čast širite, bo z sv. Jožefom priprošnica pri lübom Jezuši. Svečnice nesmo mogli svetiti, ar je spadnola na delavnik. Nabrala sem 67 frankov na Dom sv. Frančiška, ka so darüvali francoski gospodarje i tüdi naši delavci. Me veseli, da sem od teh mrzlih Francozov teliko mogla dobiti, ki delajo v nedelo i svetek, a so pa tüdi lepe izjeme med njimi. Pozdravim svoje domače, rodbino, častite dühovnike i mladino. — Kovač Mihal, Audemer, Francije, Hraščice: Prav lepa hvala na rednom pošilanji vaši listov. Čeglih so oči zaspane i roke otrüjene, vendar z veseljem vzemem v roke naš dober tisk i ga čtem, ki nam je tak jako potreben v toj nevarnoj Franciji, kde se hüdi düh süče okoli nas, vas je pa boža roka odebrala, da se borite z Vašimi listi proti njemi. Naj vas Jezuš blagoslovi, da te vnogo let mogli ešče delati za naše düše. Pozdravlam z svojov sestrov beltinske dühovnike, najno drago mater, ženo, dečico, sestro i celo beltinsko faro. Bueonos Aires, 20. I. 1937. Pismo iz južne zemlje. Nismo se še skuhali, pa podarili so nam že dobro. Ta teden smo imeli 39° vročine, Seveda v senci. Pa je že vse lepo v reda. Kadar pride do take kuhalce, potem imamo krajši ali dalši električen koncert. To pa znajo tukaj, da je kaj. Tako treska, da je strah . . . ali pa veselje — kakor je človek. Preteklo nedeljo je strela tudi dva človeka ubila. Prejšnji teden neki dan je bilo kot v kotlu, zvečer ob 10 so nam poslali, kar so skuhali. Bila je toča, kot da se je vsul cestni kamen. Ubogi kmet. Kobilice, „bičo kanastroˮ (neka gosenica, ki obžre vse listje do golega), süša in toča, rja in gniloba, mühe in mravlje . . . brez konca je sovražnikov, ki kmetu delajo kvar in nesrečo ... Pa jih je še premalo, da bi ga spomnili na Boga. In največ so prav zato, ker tukaj ni ne praznika ne nedelje . . . Tako smo praznovali Božič in novo leto. Mesto potice smo jedli „pan dulceˮ. Potice sploh peči ne znajo tukajšnji peki . . . Potico peči in zelje kuhati znajo menda samo mati doma . . . Tako sem bil brez potice in tudi brez kaše na sveti večer. Polnočnice smo pa imeli. Ali bolje, so jo imeli, ker jaz sem moral ostati kar za slovesnost v farni cerkvi. Niso mi zapeli svete noči. Nič božičnega nima tukaj petje. Kot na druge praznike, tako je. Samo s tem pridatkom, da se po končani polnočnici da „Jezušček v poljubˮ. Vzamejo ga iz jaslici ga potem vsi verniki ponüjajo. Naša kolonija je za novo leto doživela razveseljiv dogodek. Po štirih letih medsebojnega boja sta ste združila oba Slovenska tednika in imamo sedaj en sam slovenski tednik z imenom „Slovenski listˮ. Tudi meni so dali notri nekaj prostora, toda s priporočilom, da nikar „ne pridigamˮ. Škof so me pa prav zato požegnali za gospoda, da bi pridigal... Tako bom moral pa „predavatiˮ . . . Tudi dobro. Tudi tukaj imamo letos svoj koledar. Izdala ga je prosveta. Doslej smo imeli samo Mohorjevega in iz Slov. krajine „Srca Jezusovogaˮ. Najbolj pereča zadeva naše kolonije je Slovenska šola. Sedaj se je nekaj zganilo. Doslej to vprašanje sploh ni našlo razumevanje na merodajnih mestih. Za Slovence se tukaj ni nihče menil. Zgodilo se je pač to, da jih je jugoslovanska Uradna oseba ovajala kot komuniste . . . tako ljubezen so skazüvali tukajšnjim Slovencem v imenu domovine. Sedaj, ko imamo ministra Slovenca dr. Cankarja, bomo imeli pravico vsi. Zato je tudi vstalo upanje, da bo kaj iz Slovenske šole, katero naj bi skušale pripraviti Slovenske šolske sestre. Začele bi z otroškim zavetiščem tam, kjer je slovenskih otrok največ. Pa bo to trda ledina. Bolj kot za denar bo teško dobiti otrok. Slovenski tečaji, ki se sedaj vrše, ne najdejo pravega odmeva. G. Švagelj se poganja in trudi in pete brusi, pa kar ne more doseči, da bi smel zaprositi za nabavo novih klopi. S 15 sedeži ker lahko shaja ... G. Kastelic je obiskal rojake zunaj po deželi, v Rosariju in okolici. Strašno je vse zanemarjeno. Pričaküjemo, da pride v Rosarijo še en pomočnik, kapucin, ki bo poskusil tam, kaj se da storiti. G. Doktorič se müdi sedaj v Montevideu. Tudi tam je kakih 500 Slovencev. Hrvatov pa kakih 10.000. Sedaj je pa predpust. Ta praznik je modernim ljudem najbolj zaželjen in se na „karneval“ že sedaj pripravljajo. Pa to ni kot priprava na post, ker pust se konča šele pred Veliko nočjo . . . V koloniji pa se predpust pozna po porokah. Naši se kar pridno ženijo. Saj je treba pohiteti. Redke so neveste, ki ne štejejo že 30 let, ker so že davno sem prišle in vsi se staramo . . . tudi neveste ! Vsi pa Pošiljamo mnogo lepih pozdravov. HLADNIK JANEZ. Naši izseljenci v Tigy-i v Franciji po sv. spovedi i sküpnim sv. obhajili. Na sredi sedita preč. gg. župnik iz Tigyja i Grešnik Franc, Slov. dühovnik iz Pariza. Vganke. Horvat Joško. Antes Grudeg Kapela Ka je te mož? Stevan Elega zidar Odked je te mož? Sestavi te tablice edno poleg drüge tak, ka dobiš dva znaniva pregovora, 8 NOVINE 28. marca 1937. Naša mladina. Vsi želemo, ka bi se naš narod dobro i po krščanskom razvijao i bio tüdi v zgled drügim narodom. Želemo tüdi, ka bi naša mladina, štera za nami pride, srečna bila i nadalüvala naše delo. I vse to je dobro,i z vekšega od nas odvisno. Zato se pa moremo vsi trüditi i skrbeti, ka bi naša mladina sveto gor rasla. To nalogo pa majo med prvimi starišje,, šteri so pred Bogom odgovorni kak reditelje svoje drüžine. ' Ka je drüžina? Donozo Kortes pravi: „Drüžina je tak kak edno svetišče: oča je dühovnik, materna kolena so pa oltar.ˮ Lesing je napisao: „Drüžina je najvekša šola, postavlena od samoga Boga za vzgojitev človeštva; vučiteo te šole je oča vsake drüžine.ˮ Zato pa starišje morejo včiti svojo deco na vse, ka je dobro i to že pd mladih let. Dokeč je ešče dete malo, dela to, ka od drügi vidi. Ne ve, ka je dobro i ka slabo, gleda samo, ka do oča pa mati pravili, či do je hvalili, spozna ka je dobro, či do je pa karali, zna, ka je slabo i si drügoč nede več vüpalo kaj takšega delati. Vsi znamo, ka dokeč je drevo mlado, se lejko vugne pa tüdi potere, gda pa gorzraste, te je pa to že več nemogoče. Znamo pa tüdi, ka to, ka se Vanek navči,, to de Ivan znao. Že Tertulij je pravo, ka je düša mladine po naravi Krščanska i nosiv sebi klice vere, vüpanja i lübezni, štere je dobila pri svetom krsti. Starišje morejo samo razvijati ta razpoloženja bože milosti. I to morejo najprle narediti z dobrim zgledom. Eden latinski pregovor pravi: „Verba volant, exempla trahuntˮ, to pomeni: reči idejo notri po ednoj vühi, po drügoj pa vö, to ka ostane, so dobri zgledi. Z rečmi se malogda mladina pobogša, največkrat pa na slabo pride zavolo slabi zgledov. Cisseaus, (Kišo), šteri je z svojim tovarišom osmrto edno staro žensko, ka bi njoj tak leži pejneze vzeo, je nazadnje sam odkrio, ka je na to mišeo zavolo slabe vzgoje, štero je dobo v mladi letaj. Ne Zobstom je sv. Ivan Bosko vse svoje živlenje za mladino posveto, ar je dobro znao, ka rešiti mladino pomeni rešiti človeštvo, mladina ma v svojih rokaj klüče dobre ali slabe bodočnosti človeštva. Sami vidimo, gde začnejo sovražniki naše vere z svojim delom: med mladinov. To vidimo v Rusiji i na Španskom, gde so najprle začnoli sejati božne časopise med decov. Pa po tom se ešče nebi brigali za svojo deco? Grozila kaštiga čaka tiste stariše, šteri to dužnost zanemarjajo: nedo zavrženi samo od Boga, liki ešče od svojih sinov do preklinjati. Ravachol, šteri je prvikrat vido sveto razpelo na sodišči, gde je bio obsojeni na smrt, je malo pred smrtjov z razburjena glasom pravo navzočim: „Povejte mojoj materi, ka jaz vmiram pa jo preklinjamo V našoj Slov. krajini se nede več telko božnoga vidlo pa čülo, či do krščanski starišje bole gledali na vzgojitev svoje dece. Nemo več šteli od pomorov, od bitja itd. Moremo se pa zato Bogi tüdi zahvaliti, ka v našoj krajini je šče dosta krščanskih starišov, šteri vzgajajo svojo deco kak žele sveta Mati Cerkev. Što se menje briga, so mladi starišje, šteri bi mogli od starih si zgled vzeti. Naj jim bo vzgled Margeta Okjena, Don Bosko va mati, štera je svojega Vaneka tak dobro vzgojila, ka so drüge matere z prstom na njega kazale pa pravile: „Srečna mati, ka takšega sina ma! Margeta je srečna bila, ar je znala dati svojemi sini krščansko vzgojo. Krščanske matere, nasledüjte jo! Štefan Pintarič, salezijanec. KOVAČ po možnosti s dovoljenjem za mlatidev, marljivi trezen in skromen, se sprejme v stalno službo na marofu. HARTNER, Murska Sobota Tajniško poročilo za leto 1936. na plenarnem zasedanja srezkega kmetijskega odbora v Murski Soboti. Delovanje SKO v letu 1936 je očrtal že v glavnih obrisih g. predsednik ter je razvidno tudi iz posameznih postavk obračuna zaleto 1936. Jaz bom pa podal v svrho pregleda vsega kmetijsko-pospeševalnega dela v srezu skupno sliko delovanja banovine in srez. kmet. odbora v tem letu, ker so šle po programu, katerega je določila banovina za SKO, vse te akcije vsporedno. Tako je popravila kr. banska uprava tudi predloženi proračun SKO prilagodeno svojemu delu. Leto 1936. ni bilo gospodarsko ugodno. Lepi zgodnji pomladi je sledilo deževje, ki je zaustavilo zgodnji razvoj, povzročilo požganje žita in nastop številnih bolezni, zlasti na sadnem drevju in vinogradih. K temu je prišla še povodem in poplave Mure. Šele proti koncu leta so se cene pridelkom in živini malo dvignile, tak o da je porastlo Vsaj upanje na zboljšanje. 1. Živinoreja. Največ prispeva banovina ravno za živinorejo kot najvažnejšo panogo tako pri nas kot v vsej Sloveniji. Zato je tudi SKO nájveč svojih sredstev vporabil v te namene, to je nad polovico svojega proračuna. Glavni del je šel zopet za selekcijsko delo v go-vedoreji. Eden ali drugi bo mnenja, da so s tem soudeleženi enostransko le nekateri kraji, a povsod se danes podpre in pospešuje le organizacijske delo in je Škoda, da odpade tukajšnjemu srezu marsikatera podpora, ker nimamo tozadevnih zadrug in društev. Delo selekcijskih društev pa služi v dobro živinoreji celega pasemskega okoliša. V ta namen je določila kr. banska uprava, da prispeva SKO povsod približno toliko kot banovina, tako za kontrolo delo Zveze, za molzne kontrolorje pri drüštvih in za pre-movanja. Leta 1936 so bila premova-nja pri drüštvih v Strükovcih, Preda-novcih, Kupšincih in Vučji gomili, ki so postavili na premovanja 805 glav, kar je 80% vpisanih živali. Od teh je bilo dobro ocenjenih in določenih za nagrade 87%> ter se je razdelilo Din. 26.000 nagrad, za kar je SKO prispe-val skoro l/2. Poleg nadzora nad delom članic si je to leto Zveza tudi nadela nalogo, da ugotovi, v koliko je razširjena v pasemskem okolišu tuberkuloza pri goveji živini. Z delno podporo ministrstva se je preiskalo pri danih društva tükajšnjega sreza 3716 glav s tuberkuliniziranjem. Od teh je reagiralo pozitivno 54 glav, 20 je pa bilo sumljivih, tedaj okrog 1.5%. Ugodnejši so bili rezultati v drugih dveh srezih, kjer je reagiralo le 0.5%* Ni Sicer toliko bolne živine, kot se je mislilo, vendar je 1.5% precej in potrebno bo več skrbi posvetiti zatiranju širjenja te bolezni z odstranitvijo bolnih in boljšo obskrbo živine. Posebno važno delo banovine in SKO je pa bila oskrba plemenjakov. Banovina je zlasti podprla selekcijska društva ter prispevala k nakupu 7 ori-ginalcev v Gjurgjevcu v savski banovini za starejša društva in za 5 rüdo vniških na domačih plem. sejmih. Prispevala je tudi po % prispevka za tri bike za občine, posebno je pa pozvala SKO, da prispevajo oni več za naküp občinskih bikov na plem. sejmih. Tako je SKO prispeval za 9 bikov. V konjereji je SKO prispeval Din. 2000 k premovanju žrebetnih ko-bil in naraščaja, ki se je vršilo poleti v Beltincih. Želeti bi bilo, da bi se v ta namen tudi kmalu poživelo delo konjerejskega društva, ki je že ustanovljeno. Ideja, da bi se v srezu vpeljala tudi lahka pasma »Noniusa**, se je k sreči zopet opüstila, ker si res ne Želimo, da bi si še to malo dobrega, kar imamo belgijcev, uničiti s križanjem. Tisti pa, ki ima lahke kobile, pa lahko žene na Cven, kjer so amerikanski kasači ali v Bučečovce, kjer je en žrebec »Nonius** in en angleški polnokrvnik. Pri svinjereji je bila glavna skrb za dobre plemenske mrjasce, ter je prispevala banovina za 10, SKO pa za naküp 5 mrjascev bele jorkširske pasme Srednjega tipa. Žal, da gredo tudi tu plemenske živali prehitro pod nož radi slabih in premláde plemenskih svinj. V perutninarstvu širi banovina zlasti Štajersko kokoš. V letu 1936 se je razdelilo z delno podporo SKO 731 val. jajc, precej pa so jih interesenti kupili tudi direktno na kmetij-ski šoli v Rakičanu. Ugodno je, da je to prav dobro rejsko središče v srezu z razmeroma prav težkimi kokoši ; le oni, ki te živali goje, bi morali z boljšo oskrbo skrbeti, da bi živali ne postale zopet lahke in s pre-drobnimi jajci. (Dalje sledi). Poslano*) M. Krajini v odgovor: 1. Članek Slov. gospodarja ni od šol. upr., ker sploh ni naročnik lista. 2. Šola je res ni za občinski urad küplena, ampak za šolo. Tozadevni spisi se nahajajo v Šolskem arhiva 3. V občinske zadeve glede plače občinskih odbornikov, se upravitelj sploh ne vmešava. 4. Da je šolski upravitelj v času tükajšnjega bivanja zaprosil dvakrat po 15.000 Din. podpore za šolo in tudi v tekočem letu sprejel 7000 Din., je razvidno iz šol. blag. dnevnika. Prošnja za 40.000 Din. še ni rešena. Čudno, da obč. tajniku zadeva ni znana. 5. Da občina neredno plačüje šolske prispevke, je znano srezu. 6. Potvarjanje in ponarejevanje podpisov je navada drágih. 7. Šolski upravitelj z učiteljstvom ni imel opravka, in občinski tajnik ni učitelj. Učiteljske zadeve naj ne brigajo g. tajnika. 8. Stanovanje pa ne bo določeval za upravitelja obč. tajnik, ker to ni njegova široka. Zadevo je itak rešit srez v prid upravitelja. 9. V sokolske zadeve se upravitelj ne vmešava (po nepotrebnom ) 10. Glede kmetijskega tečaja šolski upravitelj ne bo prosil direktiv od obč. tajnika. Občinski tajnik se naj ne skriva pod ime občine, ker šolski upravitelj z občino nima opravka. Svoje napake naj g. obč. tajnik zadržüje sebi in ne kali splošni mir na šoli. Ali se pa naj višja oblast poskrbi drugje za prostor občine. — Napad na šolskega upravitelja izvira iz osebnega nerazpoloženja občinskega tajnika, Mačkovci, 14. marca 1937. ČERNY VIKTOR, šol. upr. *) Uredništvo za ta članek ne odgovarja. Vreme: Lepo prijetno, po noči mrzlo, tüdi deževno. CENE. Jünci debeli 4.50—4.75, poldebeli 3.75— 4.25, biki za klanje 3.20—3.50, krave za klanje 3—4, plemenske krave 2*90—3*65, krave za kolbase 2—3*50, telice 3*70—5*50, teoci 6—7*50, praščiči 5*50—7*25, plemenski prasci 5—6 tjednov stari 70—110, 7—9 tjednov stari 120—130 Din. po falati. Konji 3000—3500 Din. Zrnje. 100 kg. y dinaraj: pšenica 160 do 165, žito 130—140, oves 110-120, kukorica 80—85, grah 250—260 Din. VAJENEC iz boljše hiše se sprejmepri KOLOŠA JANEZI), čevljarju v M. SOBOTI, CVETNA UL. 5. SEMENA: D E T E LJ A TR A VINO PESA: GRAHOR1CA: črna, Lucerna, inkarnatka, bela detelja Semenje, Angleška ljulka. Italjanska Ijulka. Mešanica za ilovnato zemljo, mešanica za lapomo zemljo, mešanica za parke posebno nizka Eckendorfska rumena in rdeča, Mamutk rumena in rdeča, sladkorna repa letna in zimska, kakor vse vrstno vrtno in cvetlično seme. ! ! Za vso semenje se garantira, da je kaljivo ! ! Zoper sadne škodljivce: Dendrin, Neodendrin, Arborin.Biljobran, Tobačni izvleček, mazavno milo, žvepleno apneno brozgo, žveplo čiščeno mleto, Aresin, Uraniazelenilo, Nosprasen, Solbar itd. Cepilno smolo, lepilo za gosanice in mravlje. Travniške brane od 120 do 180 em širine ter od 45—120 kg težke Drevesne škropilnice: Automatske nahrbtne, prevozne in ročne 1 za čiščenje zrnje vseh vrst: kakor ostale stroje t j. slamoreznice, reporeznice, sejače za vsakovrstno zrnje in koruzo za pomladansko gnojenje. — Ima po najnižjih dnevnih cenah, stroje in škropilnice po originalnih fabričnih cenah vedno na zalogi trgovina z mešanim blagom Umetna gnojila: ČEH FRANC, MURSKA SOBOTA Banaue S. Baruch et de, U. Rue Auber II. PARIS - 9e. odpremlja denar v Jugoslavijo najhitreje in po najboljšem dnevnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkolantneje. Poštni uradi v Belgiji, Franciji, Holandiji in Luksemburgu Sprejemajo plačila na naše čekovne račune: Belgija: št. 3064-64, Bruxelles; Francija: št. 117-94, Paris; Holandija: št. 1458-66, Med. Dienst; Luxembourg: št. 5967, Luxembourg. - Na zahtevo pošljemo brez plačno naše čekovne nakaznico. 24-13 Vsakovrstne Slovenske starinske knjige küpim. Natančne ponüdbe pod „Slovstvoˮ na upravo Novin. Küpim lepa mošanska po 2*50 do 4 Din., tüdi prvovrsten cvetlični, posebno akacijov i hajdln-ski med; akacijovo i semen od božega trna i detelčno semen po najvišjoj cenL — Pišite na naslov: IVAN SAGADIN, BELTINCI jaboka Dolenski: VSTAJENJE. Noč je. Tako tiho in mirno je vse okrog. Vse počiva v sladkem snu Nebo je prepreženo z zvezdami. Prijazno se smehlja mesec za oblaki. V lepih plamenih Odseva njena svetloba in razsvetljuje svet. Nebo žari. Nič se ne gane. Le včasih potegne sapica in narahlo zašušti kak süh list na golem drevesu. Neslično šepetanje gre skozi temo. V mesečini Odseva pokrajina. Na gričku počiva ka-pelica, kjer spi junak iz turških časov. Spodaj je mesto in tam zadaj vasi. Sence dreves se plazijo po tleh. Prav-kar je drevje pognalo prve poganjke. Narava se probuja. Na sredi mesta stoji cerkev z mogočnim zvonikom. Zvonovi so zapeli in njih mili glas je plul skozi tiho noč. Zvonovi v sosednji fari so se jim odzvali. Zopet je zapel zvon. Njegov glas zveni jasno in ubrano. Vabi v cerkev. Lepo oblečeni ljudje linijo proti cerkvi. Z obrazov jim sije radost in veselje. Upognjena stopa Starka opiraje se na palico po hribu navzdol. Težko hodi ali vesela je. Oči ima uprte proti cerkvi. Mimo lütijo mladenke in mladeniči, a vsi z nekim Svetim veseljem. Daleč za gorami je zažarelo nebo. Vedno bolj in bolj je postajalo rdeče. Usipali so se žarki po vrhovih gora kot zlato. Počasi se prikaže sonce. Ob cerkvi je zbrana množica. Cerkev je lepo okrašena zunaj in odzno-traj. Pobožno ljudstvo moli in njih molitve ter prošnje lütijo k Bogu. Veličastno zadonijo orgle. Pevci in vse ljudstvo poje: Aleluja, aleluja, aleluja . . . Sonce se je že dvignilo nad gore ter proslavlja s svojim čarom veličastni dan. »Aleluja". Mašnik je povzdignil monštranco in blagoslovi! svet. Pesem še odmeva: »Gospod je vstala Aleluja . . . Novim izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo, — Za tiskamo Balkányi Ernest Dolnja Lendava. — izadajatelj in uradnik, Klekl Jošef, župnik v pok.