Dvaf§€ficinica smrtf Dr. Jan. Et. Krcha. V 5. Mojzesovi knjigi v zadnjem (34. poglavju) se pripoveduje, kako je šel Mojzes, voditelj izraelskega ljudstva, na božje povelje na goro Nebo nasproti Jerihi. In Gospod mu je pokazal obljubljeno deželo, rekoč: »Tvojeznu narodu jo bom dal. Videl si jo s svojimi očmi, pojdeš pa ne vanjo.« In Mojzes, služabnik Gospodov, je tam umrl. Pred dvajsetimi leti je umrl dr. Janez Evangelist Krek, voditelj slovenskega naroda. Popeljati je hotel svoje Ijudstvo iz politične sužnosti k vstajenju in osvobojenju. Skozi puščave in težave ga je vodila pot. In ko je prišel že skoro do konca osvobodilne poti, ko so se že pokazale na obzorju zarje jugoslovanskega osvobojenja in zedinjenja, so otemnele njegove telesne oči, in njegovo od bojev, naporov in bolezni strto telo se je zrušilo v hladen objem smrti. Čez dva dni — 8. oktobra — preteče 20 let, odkar je ta hudi udarec zadel slovenski narod. Mfhogo prerano je prišel ta udarec. Saj bi bil dr. Krek sedaj star 72 let, pa ga je božja poslanka pokosila v 52. letu življenja. Njegova smrt je zasekala tako široko vrzel v organizmu našega naroda, da jo je komaj zamašilo večje število mož, sposobnih in delavnih, in to za silo. Je sicer res, da je vsak človek nadomestljiv. Toda v resnici veliki možje ostanejo v nekaterih ozirih le nenadomestljivi. Velik je bil pokojni Krek po svojeo* duhu. Svojo luč je črpal ta duh li vreU luči in svetlobe, ix neusahljivega vrel» božje resnice. Zato je bll žarišče svetlobe, ki je lila iz tega svetlega in mo&ieg» duha med naše Ijudstvo in vse njegovf plasti. V vse panoge življenja je prodim ta bleščeči duh, vee stvari je hotel ra»svetljevati, vsem vprašanjem priti do dna. Tako univerzalni, vse-obsežni duhovl so med posameznimi narodi izjeme, so darovi, poklonjeni dotičnemu narodu od božja previdnostl. Velik je bil Krek po svojem srcu, po svoji ljubezni. Tudl ta je bila vse-obsežna. Oklenila se je slovenskega kmeta, ki je stokal v sponah oderuštva, oklenila se je delavca, ki je bll brezpraven suženj v tujih rokah se nahajajočega kapitala. Oklenila se je obrtnika, ki se je težko bbril za svoj gospodarski obstoj. Ni ga bilo sloja in stanu v našem ljudstvu, pred katerim bi se bilo zaprlo Krekovo srce. To srce je bilo najbolj vseslovensko, enako pravično in enako skrbeče za Kranjce, za Štajerce, Korošce, Goričane, Tržačane, pa tudl za Hrvate, zlasti za one v Istri in Dalmaciji. Iz slovenstva je vzrastla njegova ljubezen v jugoslovanstvo. Kakor so tokovi naših rek obrnjeni proti jugu, tako je tudi njegova hrepeneča ljubezen plula med naše brate na jug. Velik je bil Krek po svoji požrtvovalnosti. Sebičnosti ni poznal, tu.ie rau je bilo veako samoljubje. Nikdar in nikjer ni iskal sebe, vedno je bil bližnji tisti, ki mu je posvečal svojo brigo in svoje prizadevanje. Vselej in povsod se je vdal stvari, ki se je za njo zavzel in potegoval. »Jaz« zanj ni eksistiral. Za sebe ni Iskal ne plačila ne priznanja ne časti. Če so mu kje hoteli skazati posebne časti, je odmajal z glavo, odmahnil z roko, češ, to so pleve, ki niso vredne, da bi se pameten mož za nje brigal. Njegova preprosta obleka je bil zunanji dokaz njegove brezpogojne neeebičnosti, ki je od sveta zahtevala samo to, kar je neobhodno potrebno za življenje. Velika je bila Krekova delavnost, ki ji ni primere. Kar je zamislil, je hotel sam v dejanstvu izvršiti. Ni samo dajal idej, drugim pa prepuščal, naj jih uresničijo. Ni hotel biti podoben kukovci, ki svoje jajce prepušča tuji ptici v valitev. Sam je zagrabil na vseh področjih javnega živIjenja, sam ustvarjal organizacije, gospodarske, zadružne, prosvetne, strokovne in politične, sam jih vodil. Govoril in bodril je s svojo premišljeno, prepričevalno ln navduševalno besedo na neštetih shodih. Iniciativno (vzpodbudno) in odločilno je bilo njegovo delo kot vsestranskega organizatorja in kot politika v nekdanjem kranjskem deželnem in dunajskem državnem zboru. Tako ogromno delo je zmogel samo Krekov bogat duh, ki ni poznal temin, njegova neizčrpna energija, ki se ni plašila ovir, in njegova neutrudljiva delavnost, ki ni iskala odmora in pokoja. Ožarjen vstaja ob dvajsetletnici smrti pred našimi očmi duhovni lik velikega dr, Kreka. Živi Krek ni maral slavo- in hvalospevov, tudi mrtvemu nočemo zažigati kadila. Nagib, ki nam je merodajen za proslavo njegovega spomina, je naš nesmrtni voditelj škof Slomšek v »Drobtinicah« leta 1862 (v letu svoje smrti, tri Ieta pred Krekovim rojstvom) tako opredelil: »Hvaliti svoje rajne dobrotnike, povzdigovati njihova lepa dela in znamenite zasluge nam je ravno toliko dolžnost, kakor posnemati njihove slavne zglede. Kdor ne časti svojih slavnih. prednikov, ne zasluži biti njih vrli naslednik.« Krek je velik dobrotnik slovenskega naroda, za katerega je etoril nebroj prelepih del ter si pridobii premnogo znamenitih zaslug* Zato nas obvezuje dolžnost hvaležnosti, da proslavljamo njegov spomin. V tem spominu je tudi vključena pobuda k posnemanju njegovih slavnih zgledov. Krekove ideje so še vedno žive. Naj bi tudi bile zmeraj životvorne med našim ljudstvom, zlasti med slovensko mladino!]