ZGODOVINA ZA VSE 71 je imela premajhen delež železa in omogočili Auerspergu, da je z zaprtjem livarne, odprodajo inventarja, kalupov, polizdelkov in izdelkov končal nekaj desetletno agonijo obrata, ki bi lah- ko ugasnil precej bolj dostojanstveno, kot je. Re- snici na ljubo Dvora niso pokopale (zgolj) slabe prometnice, slaba ruda ali božja volja - med na- ravne nesreče bi lahko sodili tudi Auerspergi sa- mi, ki so v dveh primerih dokazano ravnali v škodo obratu. V dveh primerih so nenazadnje tudi v lastno škodo odpustili direktorja, ki bi obrat še lahko držala nad vodo, za nemeček pa sta morala po sramotnem odpustu svojo zaslu- ženo pokojnino iztožiti na sodišču (Horst, En- gelthaler). Ker so imeli knezi v ognju več želez, pa tudi zaradi omenjene slaboumnosti, so bili edine žrtve zapiranja obrata okoliški prebivalci, ki jim je livarna rezala kruh. Del jih je knez »oče- tovsko« upokojil ali »očetovsko« prezaposlil (KID je za Jesenice v paketu s stroji »kupila« tudi delavce, prav tako Samassa), veliko pa jih je mo- ralo »desetobratovsko« po svetu. Takšna je torej kratka pa resnična pripovedka o dvorski livarni - obratu, ki se je začel kot zgod- ba o uspehu in končal kot neugledna ruševina nekje Bogu za hrbtom. Knjižico (z obširnim nemškim prevodom), ki vse to popisuje, lahko nasploh zelo pohvalimo - svežino ji dajeta kom- binacija virov (inventarji ob prevzemu in preda- ji upravniške funkcije, načrti, fotografije, spisov- no gradivo) in tekoče pisanje, zaradi obilice strokovnih izrazov in opisov postopkov pa vsem, ki si jo bodo privoščili, svetujem nekoliko železarske »naobrazbe«. Aleksander Žižek VOZI ME VLAK V DALJAVE Janez Cvirn, Andrej Studen; »Ko vihar dirjajo hlaponi«. K socialni in kulturni zgodovini želez- nice v 19. st., Tiri in čas 12, Ljubljana, maj 2001,70 strani. (Po obsegu) skromna knjižica dveh zgodovi- narjev se nostalgično loteva »najpomembnejše inovacije 19. stoletja«, kot sta železnico poime- novala avtorja. Delo sta začela s predgovorom, v katerem sta osvetlila zgodovino železnic na Slo- venskem, ki sta jo usmerjala previdnost in ne- zaupljivost habsburške hiše ter pohlepno vizio- narstvo judovskega kapitala. Revolucionarna iz- najdba je v svetu in pri nas namreč precej naglo premagala pot od igračke občudovalcev tehnike do uporabnega sredstva za prevoz blaga in ljudi. V družbi, v kateri je promet (njegova hitrost in obseg) od nekdaj veljal za merilo napredka, je železnica definirala popolnoma nove pojme. Človeštvo je bilo spričo hitrosti, moči, dostop- nosti in točnosti novega sredstva za potovanja in prevoz stvari v svoji navdušenosti enotno kot že dolgo ne, čeprav so se ob prihodu »železnega slona« čuli tudi svareči in odklonilni glasovi. Slovenijo je ožilje železniških prog prepredlo v dobrega pol stoletja, čeprav je resničen prihod te uporabne novotarije pomenilo že dokonča- nje južne železnice v Trstu leta 1857. Avtorja sta v začetnem poglavju obdelala zače- tek, potek in dokončanje del na trasi južne že- leznice na Slovenskem, pri čemer sta poleg fak- tografskih virov uporabila tudi nadvse zanimiva pričevanja sodobnikov, ki so opisovali trume tu- jih delavcev (zlasti Italijanov) - graditeljev prog in železniških objektov, ki so s svojim prihodom razgibali zaspane, odročne zaselke ter pogosto prihajali navzkriž z lokalnim prebivalstvom in postavami. Omenjene spominske vire učinkovi- to dopolnjujejo odlomki iz časopisov, katerih uredniki so tedaj do popolnosti odigrali svojo vlogo mnenjskih voditeljev. Ljudi je bilo namreč treba prepričati v prav modrega cesarja, da z no- votarijo ogrozi preužitek tega ali onega posa- meznika v korist celotnega kraja, dežele in drža- ve nasploh. Za svojo eksistenco so trepetali predvsem tisti, ki jih je železnica obšla, medtem ko so ljudje v bližini nastajajoče proge vsaj v ča- su gradnje »nesramno« dobro živeli. Odprtje po- sameznih odsekov proge z obiski kronanih glav in lokalnih veljakov vred je ponavadi pomirilo vse negodovalce, saj so vdani v usodo pač uvi- deli, da napredka ni moč ustaviti. Železnica je že med gradnjo »kultivirala« pokrajine, ki jih je prečkala - spodbujala je stike med ljudmi, omo- gočala hitro potovanje novic, skratka širila je ob- zorja preko domačega zvonika in manjšala svet, čeprav je bilo treba za pravo predstavo o tem ču- dežu seveda sesti na vlak. Vožnja z vlakom je v ljudeh budila različne občutke - strah, tesnobo in navdušenje, nevarni predori pa so v dedcih budili grešne misli, ki so jih osamljene gospe učinkovito odganjale z ustnimi iglicami. Na prihod železnice je vezana tudi demokrati- zacija turizma. Vedno širši krog ljudi si je na- mreč lahko privoščil izlete v poletno svežino na VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE deželo, na morje (Trst) ali v hribe, priljubljena pa so postala krožna potovanja z ogledi mest in znamenitosti. Lokomotive so vlekle vso paleto socialnih slojev - aristokratsko-veleburžujski pr- vi razred, meščanski drugi in delno še tretji ter proletarski četrti, in vsi so neglede na debelino denarnic dosegli cilj v istem času. Potniki so premagovali razdalje v nekakšni ča- sovni kapsuli, brez neposrednih stikov s pokraji- no, kraji in ljudmi izven vlaka. Narava je kot im- presionistično platno brzela mimo ljudi, ki so se v vagonu pomenkovali, dolgočasili in nenazad- nje tudi brali in pisali. Železnica je kot rečeno preoblikovala prostor, v katerega so jo vertali. Manj radikalen je bil ta poseg vzdolž same proge, medtem ko so kolod- vori postajali nov dodatek vedutam mest in po- gosto tudi dopolnilno poselitveno središče. Po- gosto so železniške postaje nekako »ustvarile« kraj - primer za to sta vozlišči Zidani most in Pra- gersko. V bližino proge in postaj pa se je selila tudi industrija. Železnica na Slovenskem je v začetku tretjega tisočletja z omenjeno knjižico dobila svojevr- sten spomenik, množica navdušencev pa prijet- no čtivo za na vlak ali pa za krajšanje nepredvi- denih postankov ob delih na cesti ali za trenutke počitka pred spuščenimi zapornicami. Aleksander Žižek OD TEATRA GROZE DO DISKRETNIH USMRTITEV Jürgen Martschukat, Inszeniertes Töten. Eine Geschichte der Todesstrafe vom 17. bis zum 19. Jahrhundert, Böhlau Verlag, Köln / Weimar / Dunaj, 2000, 365 strani. Fascinantna knjiga o zgodovini smrtne kazni od 17. pa vse do 19. stoletja, ki jo je avtor, privatni docent na univerzi v Hamburgu, zasnoval na podlagi številnih neobjavljenih in objavljenih vi- rov ter obsežne relevantne literature, pomeni zlasti za zgodovinarje, ki se ukvarjajo s prete- klostjo mehanizmov kaznovalne tehnologije in govorico nasilja "nad človeškim telesom, pravo osvežitev. Avtor z vso potrebno erudicijo naniza številne primere usmrtitev, ki opisujejo nadvse zanimivo zgodovino smrtne kazni od teatra gro- ze, značilnega za zgodnji novi vek, pa do di- skretnih in mehaničnih justifikacij dobe meš- čanstva, v katero sodi kot svarilen zgled izum gi- ljotine. Naprava, poimenovana po dr. Guillotinu, ki jo je v času francoske revolucije ob svoji zah- tevi po enaki smrtni kazni za vse predlagal na- rodni skupščini, pomeni odslej na simbolni rav- ni adekvatno in obenem bolj "humano" sreds- tvo za "pošiljanje" hudodelcev iz tostranstva v onstranstvo. Nasilje, kot je nekoč poudaril Umberto Eco, je bilo v okviru naše kulture pojmovano izključno negativno - skorajda vsakdo nasprotuje nasilju. Toda istočasno je široka mreža vsakdanjika pre- pletena z različnimi oblikami nasilja, ki ga stalno reprezentira poplava slik in besedil. Za primer lahko vzamemo npr. fotodokumentacijo organi- zacije Amnesty international, ki nas seznanja z naravnost grozljivimi podobami mučenja in na- silja današnjega časa. Nad grozljivimi nasilnimi dogodki, o katerih nas pogosto z nekakšnim senzacionalnim užitkom obveščajo mediji, smo seveda nadvse pretreseni, včasih naravnost šoki- rani, toda obenem čutimo, kako ima nasilje nad nami nek težko določljiv učinek privlačnosti. Umberto Eco se morda ne moti, ko ugotavlja, da je navkljub naši zgroženosti nad nasiljem, isto- časno začutiti tudi nekakšen užitek ob njem, vsaj, če se povrnemo v vsakdanjik, brez nasilja si ne moremo predstavljati gledanja televizije. Brez njega bi bil en sam dolgčas, pa naj gre za nedavna grozljiva poročila o vojnih zdrahah na Balkanu ali pa za film Ko jagenčki obmolknejo. Nasilje, tako vsaj meni Eco, naj bi bilo "vir nasla- de". Če je Umberto Eco skušal postaviti diagnozo sedanjosti, pa se je Jürgen Martschukat kot zgo- dovinar ubadal s podobnim vprašanjem in sku- šal slediti konstituciji načina mišljenja, zaznava- nja in ravnanja v preteklosti. Pri tem ga je iskanje vodilo predvsem v 18. in 19. stoletje, ko je bilo nasilje razglašeno za arhaičen fenomen iz dom- nevo "barbarskih" prejšnjih časov, ki se zdi za neko "civilizirano" kulturo ponižujoče in sra- motno. Po drugi strani pa so se ravno v tem času namnožila znamenja, ko je bilo nasilje zaznano tudi kot "vir naslade". Avtor je v tem polju nape- tosti posvetil pozornost predvsem smrtni kazni in njeni kulturni vključitvi, njenemu izvrševanju in reprezentaciji. Ukvarja se s vprašanjem, kako naj bi se s strani oblasti ukazana usmrtitev člove- ka ujemala z raznolikimi načini zaznavanja in in- VSE ZA ZGODOVINO