DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
Letnik XVII. V Ljubljani, oktobra 1900.	10. zvezek.
Praznik sv. rožnega venca.
I. Sv. rožni venec krepko orožje zoper trojnega sovražnika.
Oblecite božje orožje, da morete obstati pred zalezovanjem hudega duha.
Efež. 6, 11.
Človeškemu srcu se najraje prikupi ter priljubi ona reč, ki ga najmočneje spominja na kako skazano dobroto, na katero so-sebno ljubljeno osebo. Kako zvesto si pridno šolsko dete shranjuje še tako neznatno podobico, ker ga to malo darilce spominja na blagega učenika, ki ga je spoštovalo in ljubilo z vsemi močmi svojega nedolžnega srca. S koliko skrbjo varujejo mnogokrat odrasli ljudje kako že zastarelo in umazano molitveno knjigo, ker so jo s premnogimi drugimi dobrotami vred prejeli v spomin od svojih rajnih starišev. In še sivi starček rad ponosno prebira v svojih velih rokah oni starinski rožni venček, na katerega so še rajna mati tako radi molili.
Predragi mi bratje in sestre v Kristusu Gospodu! tudi mi vsi imamo kot katoliški kristijani poleg svoje telesne matere, ki nas je rodila, nad nami čula, nas ljubila in učila, poleg duhovne matere sv. cerkve, ki nas uči po svojih namestnikih, nas hrani svetih zakramentih, imamo — pravim — še tretjo najboljšo uihter. Ta mati, ki nas je povzdignila k toliki časti, da se smemo imenovati otroci božji, da smo bratje in sestre Jezusovi, je pre-blažena Devica Marija, mati našega Stvarnika in Odrešenika, pa tudi naša dobra, ljubeznjiva mati. Ako nam je že dragocen in svet pozemeljske matere borni spominek, v koliko večjem spoštovanju naj imamo oni zaklad, ki nam ga je naša nebeška mati sama prinesla na zemljo; kako radi naj bi opravljali tisto prekrasno molitvico,
ki nas jo je Marija sama po svojem svetniškem ljubljencu svetem Dominiku učila, ki jo je tudi sveta katoliška cerkev, naša druga mati, povzdignila k toliki časti, da je njej v proslavo odločila poseben praznik, molitvico, ki nas jo je učila naša mati, ko nas je otroke pestovala.
Sv. Dominiku je mati božja nasvetovala sv. rožni venec kot najboljše sredstvo zoper tedanje verske zmote. Tudi v današnjih časih nam sv. oče Leon XIII. to mogočno molitev v premnogih svojih slavnih okrožnicah nujno priporoča kot najkrepkejši pripomoček zoper razširjajočo se versko mlačnost in nravno propalost.
O da bi se pač v naših srcih poživelo zopet veselje in zanimanje za sv. rožni venec, da bi se ta družinska molitev vedno opravljala po vseh krščanskih hišah, da si zopet z njo naklonimo božje Srce Jezusovo in po Marijinem posredovanju izprosimo bolj verne in tako bolj mirne ter srečne čase!
V ta namen vam hočem danes govoriti o trojni koristi sv. rožnega venca ter vam pokazati, kako da je sv. rožni venec mogočno orožje zoper trojnega dušnega sovražnika: svet,naše meso in satana,ker pomnožuje našo vero, utrjuje naše upanje ter vnema našo ljubezen.
I.	Prvi naš sovražnik, prvi potuhnjen zapeljivec je svet, kajti vse na svetu, veli sv. Janez, je poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. (I. Jan. 2, 16.) Zapeljivi svet so hudobni ljudje, ki nas zapeljujejo bodisi s pregrešnim govorjenjem, ki se ga dandanes toliko sliši med ljudmi vsake starosti, obojega spola, na slehernem kraju, bodisi z brezbožnim življenjem ter s slabimi zgledi, z goljufivim premoženjem, s pregrešnimi veselicami, prav posebej pa še s strupenim peresom.
V svetem pismu, v prvi knjigi makabejski beremo, da je mogočni Ptolemej povabil Simeona, junaškega sina Matatijevega, v mesto Jeriho. Ptolemej se je namreč hotel polastiti cele dežele, ter radi tega nesrečnega Simeona, ki mu je bil na poti, spraviti iz življenja. Iz tega namena je dal pripraviti imenitno pojedino, h kateri je povabil svojega tekmeca v svojo hišo, kjer je poskril najete morilce. Nič hudega sluteč sedi brezskrbni Simeon s svojimi sinovi v veseli družbi, ter je in pije prav po volji, kar se vsuje druhal zakotnih morilcev v obednico, ter zadavi nedolžnega Simeona in pokolje njegove sinove in celo njegovo spremstvo. Kaj ne, kako
neusmiljeno, kako krivično in hinavsko je ravnal trdosrčni Ptolemej z ubogim nesrečnežem, ki ni slutil nič hudega.
Ta žalostna prigodba je kaj lepa podoba tvojega življenja, ki ti kaže, kako tudi s teboj ravna hinavski svet, ako ga lahkomišljeno poslušaš. Tak goljufiv Ptolemej je vsako pregrešno govorjenje, ki je radovoljno in z dopadenjem poslušaš ter se pohujšaš nad njim. Po besedah Zveličarjevih bodo ljudje sa vsako prazno besedo, katero bodo govorili, dajali odgovor na sodnji dan. (Mat. 12, 36.) Pa ta odgovor ne čaka le one, ki vpričo svojega bližnjega pohujšljivo govorč, temveč tudi vsakega, ki prostovoljno take besede z dopadenjem posluša, ter si z njimi sadi kal svoje dušne smrti v srce. Kolikokrat se zgodi, da mladenič ali devica čista kakor angela zapustita šolo ali hišo dobrih starišev, pa prideta med spriden svet, kjer najdeta spačene tovariše, ki nespodobno govore. S kraja poslušata še z neko nevoljo, drugokrat že iz radovednosti, kmalu iz poželjivosti in slednjič iz gole strasti. Tako vabljivi svet mlade ljudi napaja s sladkim vincem nespodobnega govorjenja in, ko vidi omamljene njih počutke, tedaj pokliče one skrite morilce: vse hude strasti, vse slastne želje, vseh sedem hudih duhov poglavitnih pregreh, ki zadavijo omamljeno in opijanjeno dušo.
Tak zapeljivi Ptolemej je hudobno, pohujšljivo življenje, slabi zgledi bližnjega. Ti si n. pr. stopil kot hlapec ali dekla popolnoma dober v to ali ono službo. Pa ti imaš malopridnega gospodarja, ki se Boga ne boji, boji se pa cerkve ter ogiblje službe božje, ki rad preklinja in zakramentuje, zametuje pa molitev in svete zakramente, ki ne pozna nobenega posta, nobenega usmiljenja do bližnjega, ki tudi tebi brani, da ne moreš izpolnjevati svojih krščanskih dolžnosti, ki znabiti celo nečiste prste svojih prešestnih rok po tebi steguje ter te skuša pripraviti v smrtne grehe. Ti njegov žgled vidiš, njegovo kletev dan na dan slišiš, od skušnjav omamljen na duši zadremlješ, prideš ob vero, strah božji, ob čisto vest in milost božjo, svoje srce zakrkneš in zdrkneš na polžki poti v večno pogubljenje.
Tak pogubljivi Ptolemej je pregrešno posvetno veselje, v katero si tolikokrat vabljen O koliko jih je že na posvetnih veselicah našlo grob svojega pogubljenja! Koliko nedolžnih Alojzijev in spokornih Magdalen si je že na plesišču iztesalo nesrečni križ levega razbojnika, ter si skopalo temni grob dušnega pogreba, ki so s prva le iz radovednosti ali kratkočasnosti, naposled pa od peklenske strasti gnani hodili na plesišča ali druga dušna morišča.

Dragi moj, si li tudi ti med temi nesrečneži, ki kakor oni ubogi Simeon nepremišljeno poslušaš vsako ukanljivo vabilo go-ljufnega sveta?
Ko bi bil ta nesrečni junak vedel, kaj ga čaka v Jerihi, gotovo ne bi bil sel tje, ali pa bi se bil pripravil ter vojaško oborožil. Kristijan, ti dobro veš, kaj te čaka med svetom, ti veš, da je življenje med hudobnim svetom neprestan boj, skrbi si torej za potrebno orožje, s katerim se moreš ubraniti zalezljivih dušnih morilcev! In to jekleno orožje je ščit žive vere, brez katere je nemogoče Bogu dopasti, pa tudi nemogoče srečno premagati svet in njegove skušnjave.
Kadar so se stari Grki in Rimljani podali v boj, oborožili so se s ščitom, orožjem izkovanim iz najfinejšega jekla, ki jih je imel braniti zoper sulice in puščice sovražnikov. Tudi sv. vera, ljubi moji, ako po njej živimo, nas varno brani vseh napadov in skušnjav peklenskega sovražnika. Molitev sv. rožnega venca pa ni nič druzega, nego pobožno premišljevanje najimenitnejših skrivnosti naše svete vere. Brez vere bi ne bilo sv. rožnega venca, da, sveti rožni venec je duhovni katekizem, ki nam pred oči stavlja najlepše verske resnice. Zato že v začetku te lepe molitve prosimo Boga, naj pomnoži našo vero, zato molimo v začetku apostolsko vero, v kateri so sv. apostoli ob kratkem združili vse, kar moramo verovati, da se zveličamo.
Junaške špartanske matere so imele navado, svojim sinovom, ki so odhajali v boj, podariti močen in lepo okinčan ščit, v katerega so dale zapisati besede: »Aut cum hoc, aut in hoc«, to je, ali s tem ščitom ali na tem ščitu se smeš iz boja vrniti. Hotele so reči: Bodisi, da prideš iz vojske živ ali da te mrtvega prinesejo, le brez ščita t. j. brez zmage mi ne pridi.
Tudi sveta mati katoliška cerkev nam je podarila tako močen in krasen ščit, namreč sv. rožni venec, naj bi ga pridno rabili, da ž njim premagamo svet, ter si priborimo nebeško domovino. Naj tedaj tudi nam bodo v geslo ganljive besede špartanske matere : Bodisi v življenju, bodisi v smrti, nikoli ne bodimo brez rožnega venca. Kako lahko bomo ž njim premagali svet, kako mirno enkrat zrli v strašno smrtno uro! Lepa je navada, da se pokojnemu kristijanu na mrtvaškem odru poda še molek, da takorekoč s tistim orožjem, s kojim se je v življenju rad vojskoval, tudi v večnost stopi. Toda sv. rožni venec se nam bo v mrtvih rokah le takrat lepo podal, ako smo ga v življenju radi v rokah držali.
II.	Drugi izvir vsega hudega na svetu je naše lastno meso, naše hudo nagnenje in poželenje. Kdo pač ne ve iz lastne skušnje, da našim spačenim počutkom ravno to najbolje dopada, kar Bog prepoveduje in da človeka to najbolj miče, kar je pregrešnega? Najsvetejši ljudje so se pritoževali, da so imeli skušnjave in sveto pismo tudi spričuje, da brez skušnjav ni nobeden človek, kajti: Vsak človek je skušan, piše sv. Jakob, kadar je od svojega pošeljenja vlečen in vabljen. (Jak. 1, 14.) Toda prežalostno in prestrašno bi bilo za nas, ako bi nam vsaka skušnjava bila že šteta v greh. Bodi torej zahvaljen, večni Bog, ki nas ne pustiš skušati bolj kakor premoremo, temuč tudi s skušnjavo storiš izid, (t. j. nam svojo milost daš), da jo zmagamo. (I. Kor. 10, 13.) Da se pa v skušnjavah ne pregrešimo, ne smemo leni rok križem držati, ne svojim pcčutkom vsega privoliti, temveč pridno posluževati se pripomočkov, ki so nam od Boga v tako obilnem številu podeljeni v odvrnenje skušnjav.
Pred vsem je potrebno se ogniti nevarnosti in se ogibati slabih tovarišij. Kdor v nevarnosti le dvomi, je že zgubljen, ako se kmalu ne odloči, kdor pa nevarnost ljubi, nedolžnost zgubi in ee zanesljivo pogubi. Slabe tovarišije pa so ravno dušnih nevarnosti domačije, ter hudih skušnjav nevarna vališča. Koliko mladih ljudi bi se večno ne pogubilo, ako bi ne bili zašli med slabe tovariše, ki so dotlej netili ogenj hudih skušnjav v njihovem srcu, dokler niso obnemogli pod skušnjavo.
Potrebno je nadalje moliti, kar nam božji Zveličar sam svetuje v očenašu; zlasti bo češčenje blažene Device Marije dobro branilo od skušnjav oblegano srce. Treba je zlasti večkrat zajemati iz studenca vseh milosti, okrepčati se z angelskim kruhom svetega obhajila, kajti brez mene ne morete ničesar storiti, pravi Jezus, torej tudi skušnjav ne moremo premagati. Zastonj pa bi bilo vse prizadevanje naše, ako nam v sredi temne noči neprestanih skušnjav ne bi svetila jasna zvezda sladkega upanja v božjo pomoč. Da, dragi v Kristusu, upanje je drugo mogočno orožje kristijana v boju zoper skušnjave.
Nekdanji vojščaki so si dovali na glavo težko bronasto kapo, čelado imenovano, da bi imeli tudi glavo zavarovano pred sovražnikom. Čelada kristijana pa je krščansko upanje. Jaz sem vstajenje in življenje, kdor v me veruje, bo Uvel, dasiravno umrje. (Jan. 11, 25.) Te besede Zveličarjeve so naše orožje. Tisto upanje, ki je tolažilo sv. mučence pri pogledu na najstrašnejša mučilna orožja, v sredi
gorečih grmad, na žarečih ražnjih; upanje, katero je osrčevalo sv. spoznavalce v temnih ječah, v prognanstvu, v raznih britkostih, tisto upanje, ki je navduševalo šibke device, da so se odpovedale vsemu posvetnemu blesku, ter pogumno Bogu darovale kos za kosom svojega čistega telesa, ravno tisto upanje je bojni ščit pravovernega kristijana. In glejte, to sv. upanje se v nas omladi in utrdi, kadar molimo sv. rožni venec.
Že znamenje sv. križa nas napolnuje z zaupanjem na Tistega, ki nas tolažljivo vabi z križa, rekoč: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil. (Mat. 11, 28.) In kako ne bi z največjim zaupanjem molili sv. rožnega venca, ko se nam v njem pred oči stavijo toli tolažljive skrivnosti iz življenja Njegovega, o kojem pravi sv. Bernard: »Unica spes mea Jesus, et post Jesum Maria. Edino upanje moje si Jezus ti in za Jezusom Marija.« Ce bi tedaj tudi že hotel obupati nad božjim usmiljenjem v strahu zarad svojih velikih grehov, mi ostane vendar še eno zavetje, namreč zaupanje v materino srce Marijino. Srčno vzamem v roke sv. rožni venec, ter pobožno ž njim počastim Pribežališče grešnikov in zagotovljen smem biti, da me zagovarja pri svojem božjem Sinu.
Neki star puščavnik je slovel daleč na okrog kot spreten zdravnik. Mlado in staro si je rado pri njem iskalo zdravil. Kot zdravilo pa je rabil le eno samo zelišče in kakor je je na različen način pripravil, tako je pomagalo v raznih boleznih. Tako čudodelno zelišče je tudi molitev sv. rožnega venca. Kakor v različnih letnih časih in pri raznih priložnostih molimo ter premišljujemo razne skrivnosti, tako tudi v raznih dušnih in telesnih zadevah najdemo za-se in za druge pomoč. Le rabimo pridno to čudapolno zdravilo, gotovo nas ne bo pustilo brez tolažbe in sladkega upanja.
III.	Tretji naš zoprnik — kdo ga ne pozna — je začetnik vsega hudega, vojvoda zavrženih angelov, poglavar pekla je — hudi duh. Z vsakovrstnimi zvijačami nas skuša vloviti. Oslepi nam pamet, slabi našo voljo, obeta nam veselje, ako prelomimo božje zapovedi. Kar pa sam ne premore, to dela po svojih po-magavcih. Ker nam zavida nebesa, ker bi nam rad izpodrinil oni sedež v svetem raju, katerega je pred grehom še sam zasedal, ker bi nas rad imel tovariše večnega pogubljenja, zato nas zalezuje in skuša, kolikor mu je to z božjim pripuščenjem le mogoče. Nam se ni vojskovati zoper meso in kri, piše umestno sv. Pavel,,
ampak zoper poglavarstva in oblasti, zoper gospodovavce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove .. . (Ef. 6, 12.)
Slavnoznani vojskovodja Pompej si je podvrgel nekdaj neko mesto, koje je dolgo časa oblegal, na sledeči način: Naprosil je mestne prebivavce, naj se usmilijo njegovih bolnikov in ranjencev, ki si ne morejo pomagati ter jih sprejmejo v mestno bolnišnico, dokler ne okrevajo. Meščane ta prošnja gane in ker so upali, da se kmalu pomirijo s svojim sovražnikom, sprejmejo njegove bolnike v svoje bolnišnice. Toda kaj storijo ti medli in bledi vojaki ? V tihi noči, ko je vse spalo, vstanejo, splazijo se do mestnih vrat, pomore sovražno stražo, ter spuste svoje tovariše v mesto, kjer slavno zmagajo iznenadene mestne prebivavce. Kar je storil sovražni Pompej s prebivalci obleganega mesta, to dela z nami hudi duh, zviti sovražnik naše oblegane duše. On ne zahteva kar na enkrat naše duše. Zadovoljen je že, ako se mu posreči le prva skušnjava. Pa tudi v skušnjavah se ne prenagli. Skuša nas sprva v mislih, v željah, v pogledih, v lahkomišljenih šalah. To so tisti slabi, bolehni vojaki, ki jih spušča v trdnjavo našega srca in ki se nazadnje popolnoma polastijo naše duše, kadar straža našega srca zadremlje, t. j. kadar premalo pazimo na svoje petere počutke. Kako pa se hočemo ustavljati temu zvitemu sovražniku, da nas ne zadene žalostna osoda prebivavcev onega mesta?
Tretja med božjimi čednostmi je ljubezen, ona kraljica vseh čednosti, po kateri Boga zavoljo njegove neskončne popolnosti, pa tudi zavoljo njegovih nepreštetih dobrot ljubimo nad vse. Vse dobrote pa, koje smo prejeli od Boga in še prejemamo, so združene v oni največji dobroti, ki je na kratko zapopadena v besedah: Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega edinorojenepa Sina, da, kdorkoli veruje vanj, se ne pogubi. (Jan. 3, 16.) In ravno spoznavanje te neskončne ljubezni božje, kojo si pridobimo z marljivim premišljevanjem Jezusovega bridkega trpljenja, nam je nov pripomoček v boju s skušnjavami. »In hoc signo vinces, v tem znamenju boš zmagal«, te besede je videl cesar Konštantin na nebu, ko se mu je obenem prikazal plamteči križ in zaupajoč v to znamenje je slavno zmagal sovražnike svojega kraljestva. Te besede veljajo tudi tebi, ljubi kristijan. Dokler z zaupanjem zreš na ono mogočno znamenje na Golgati, na katerem visi in trpi križana ljubezen, dotlej se ti ni bati peklenskih moči.
Kakor pa je z Jezusovim življenjem bilo najožje združeno življenje Marijino, tako je ona tudi v trpljenju najmogočnejše
sodelovala s svojim božjim Sinom za naše odrešenje. Zato nas je naš božji Zveličar še v svojih zadnjih trenutkih izročal ljubezni Marijini, po kateri nam hoče deliti vse milosti, ki nam jih je zaslužil s svojim trpljenjem. In to dobro ve vsak verni kristijan, zato ga razveseli vse, kar ga more le vspodbuditi ali spomniti na zaupanje do Marije. Zato tako radi opravljamo Marijine molitvice, ki so najtolažljivejše, ter tako navdušeno prepevamo Marijine pesmice, ki so najmilejše, pa tako radi imamo Marijine podobe, da ž njimi dičimo svoje hiše in cerkve, ker nam one predstavljajo mater ljubeznjivo, pa se tako zaupljivo podajamo na Marijina božja pota, ker tam najdemo njo, ki je zdravje bolnikov in pribežališče grešnikov. Vse to poželjenje in hrepenenje po Mariji izvira iz ljubezni, ki smo jo za Jezusom dolžni Mariji.
V nobeni pesmi Marijini, v nobeni molitvi in pobožnosti pa se ljubezen do Marije tako lepo ne razodeva, kakor ravno v molitvi sv. rožnega venca. Bodisi, da molimo veseli del te nebeške molitve, ter v duhu romamo k jaslicam betlehemskim, kjer leži za nas včlovečena ljubezen božja, ali da premišljujemo žalostni del sv. rožnega venca, ter spremljamo trpečega Zveličarja od postaje do postaje na Golgato, kamor ga pelje ljubezen do nas, ali pa, da se v častitljivem delu v duhu z njim podamo v sv. nebesa, kjer je Njegova ljubezen tudi nam pripravila prebivališča, vselej se naše srce napolnjuje z ono nebeško čednostjo, ki nam je v vojski zoper skušnjave hudega duha najbolj potrebna.
Spoznali smo tedaj, predragi, svojega trojnega dušnega sovražnika : svet, naše meso in hudega duha, našli smo pa tudi trojno močno orožje zoper njegove napade: vero, upanje, ljubezen, ter se prepričali, da te tri čednosti najdemo najlepše združene v molitvi sv. rožnega venca. Vojskujmo se torej radi s sv. rožnim vencem zoper trojne skušnjave. Naj nam sv. rožni venec v življenju bo ščit žive vere, čelada trdnega upanja, oster meč plamteče ljubezni, da nam bo tudi v smrti ključ do nebeških vrat. Amen.
J. Rotner.
2. Liturgična pridiga.
Kraljica presvetega rožnega venca, prosi za nas!	Lavr. lit.
Začetek molitve svetega rožnega venca in začetek današnjega praznika imata vsak svojo zgodovino. Izvira sta nebeškega. Marija sama je naučila proti koncu 12. stoletja svojega pobožnega služabnika Dominika, ustanovitelja pridigarskega ali dominikanskega reda, moliti sv. rožni venec. To spričuje sveti Antonin, nadškof Florenški, ki tudi pravi, da je preblažena Devica zagotovila sv. Dominika, da je njej in njenemu božjemu Sinu posebno ljuba ta močna molite%\ Tudi več papežev, med drugimi zlasti Pij V., naravnost sv. Dominika imenujejo začetnika molitve in bratovščine sv. rožnega venca. Ravno v čase papeža Pija V. pa sega tudi praznik sv. rožnega venca s svojo zgodovino. L. 1571. dne 7. oktobra pride do silne morske bitve med Turki in kristijani pri Lepantu. Kristijani kličejo na pomoč Kraljico nebeško, mogočna -Gospa jim izprosi zaželjeno pomoč pod bojno zastavo s sv. križem, podarjeno po sv. očetu. Za srečno zmago krutega sovražnika je prosil papež Pij V. v goreči molitvi, pošiljale pa so tudi rožni-venške bratovščine presrčne molitve proti nebesom. V hvaležen spomin na to vplete papež Pij V. v lavretanske litanije prošnjo: »Pomoč kristijanov, prosi za našla ter ukaže poseben praznik v čast »Mariji zmagovavki«. Papež Gregorij XIII. pa spremeni ime temu prazniku v »praznik sv. rožnega venca« ter ga postavi na prvo nedeljo v oktobru. Papež Klemen XI zapovč vsled zmage kristijanov nad Turki 1. 1716. na Ogrskem praznik sv. rožnega venca za vso cerkev, papež Leon XIII. pa ga povzdigne leta 1887. v praznik višje vrste, uvrstivši 1. 1883. v lavretanske litanije častni in prošnji naslov: Kral|ica presv. rožnega venca, prosi za nas !
L. 1888. je papež Leon XIII. ukazal nam duhovnikom posebne urne molitve na današnji praznik. V teh molitvah nas opominja sveta cerkev, naj z rožnivenškimi pobožnostmi častimo sveto božjo Porodnico, da ona, ki je vsled molitve sv. rožnega venca tolikrat pomagala zapoditi in pogubiti zemeljske sovražnike, izprosi nam zmago tudi nad peklenskimi sovražniki. (Lect. VI.) Oskrbeli so sv. oče tudi posebno sv. mašo v čast Kraljici rožnivenški. Sv. oče so novi mašni obrazec iz 1. 1888. sami pregledali; pojasnim ga vam, da razvidite njegovo lepoto ter ste toliko pobožnejši pri današnji maši. Ti pa, Kraljica sv. rožnega venca in rožnivenške bratovščine, prosi za nas!
1.	Vhod ali pristop se glasi: »Veselimo se vsi v Gospodu praznujoči praznik v čast blaženi Devici Mariji, o katere slovesnosti se vesele angeli hvaleč Sina božjega.« Sv. Pavel nas v listu do Fil. (4) opominja, rekoč: »Veselite se v Gospodu, še rečem, veselite se.« Tako nas tudi sveta cerkev današnji praznik opominja z začetnimi mašnimi besedami, ki so ključ k celi maši, naj se veselimo Marijinega visocega praznika v svesti si, da imamo božjo milost. Z nebeškimi zbori bodi združeno naše sveto veselje današnji praznik. In komu ni znano, kolikokrat so angeli božji pri skrivnostih našega odrešenja sodelovali, kako so bili pričujoči pri veselih, žalostnih in častitljivih dogodkih? Tako je prišel Gabrijel k Devici oznanit včlovečenje večne Besede. Angeli so bili ozna-novavci rojstva Jezusovega, angel je bil, ki je opomnil Jožeta, naj se z Detetom umakne v Egipet Na Oljski gori je Jezusa, ki je potrt od bolečin, iz svojega telesa potil krvave kaplje, angel prišel potolažit. Ko je zmagoslavno vstal od mrtvih, bili so angeli, ki so to naznanili svetim ženam. Angeli so povedali, da je Jezus šel v nebesa, in naznanili, da bo tako zopet prišel, obdan od angelskih trum, katerim bo pridružil izvoljene duše ter jih postavil v vrste nebeških zborov, nad katerimi visoko kraljuje Mati božja. Ali po vsem tem ne bomo sklepali s sveto cerkvijo, da se današnji praznik veselč angeli božji? Zato pa sveti oče v svoji okrožnici z dne 12. septembra 1897. pravijo, da moleč sv. rožni venec posnemamo kolikor mogoče presveto službo, izročeno nebeškim trumam angelskim. In dalje pravijo sv. oče: »Nikomur torej, kakor onim, ki zbrani molijo rožni venec, toliko ne veljajo besede, ki jih je pisal sv. Pavel novim učencem Kristusovim: Pristopili ste k gori Sijonu in k mestu živega Boga, k nebeškemu Jeruzalemu in k množici veliko tisoč angelov.« (Hebr. 12, 22.) V mislih imajo tu sv. oče zlasti ude bratovščine sv. rožnega venca. In zopet nadaljujejo: »Kaj je bolj božanstvenega, kaj slajšega, kakor premišljevati, kakor moliti v družbi z angeli ? Kakšne nade, kakšno zaupanje pač vživa v nebesih v blaženi angelski družbi oni, ki jim živeč tukaj na zemlji nekako pomaga opravljati njih dolžnosti.« Pa vrnimo se nazaj k vhodu današnje sv. maše!
Polna sv. veselja zapoje sv. cerkev začetek 44. psalma: »Iz srca mi vre dobra beseda: svojo pesem pojem Kralju.« V tem psalmu slavi sv. pevec z nebeškim kraljem vred tudi Kraljico nebeško, Mater božjo in nevesto sv. Duha. Zato so te besede tukaj.
631
2.	Jako pomenljiva je tudi zbirna molitev, ki se glasi: »O Bog, čegar Edinorojeni nam je po svojem življenju, smrti in vstajenju pridobil plačilo večnega zveličanja, dodeli nam, prosimo te, da te skrivnosti s presvetim rožnim vencem blažene Marije Device časteč tudi posnemamo, kar obsegajo, in dosežemo, kar obetajo!« V tej molitvi se sveta cerkev ozre najprej na življenje, smrt in vstajenje Gospodovo. In s tem so kratko zaznamovani trije deli sv. rožnega venca. Prvi, veseli del, nam stavi pred oči presveto spočetje Jezusovo in njegovo mladostno življenje. V žalostnem delu premišljujemo prebritko trpljenje in smrt njegov o. Častitljivi del pa nas postavi v duhu pred Jezusa, častito od smrti vstalega, poveličanega v nebesih in ondi poveličujočega svojo Mater. Zbirna molitev nas opomni, da nam je edino Jezus, in sicer z največjim naporom pridobil, prislužil večno zveličanje. Na Jezusovo neskončno zasluženje oprti prosimo potem, da bi njegovega odrešenja postali zares deležni, da bi dosegli vse to, kar nam skrivnosti rožnivenške stavijo z onega sveta pred oči. Seveda pa moramo poprej posnemati to, kar imajo te skrivnosti v sebi za nas podučnega, čednosti Jezusove in Marijine. In zato prosimo Boga v tej molitvi potrebne pomoči.
3.	Berilo je vzeto iz bukev pregovorov, in sicer je to okrajšano berilo sv. maše na praznik Marijinega rojstva. V njem priporoča sv. Duh modrost ter hvali njeno imenitnost in vrednost, vmes pa vpleta krepke opomine. Sveta cerkev obrača te besede na Marijo, ker je Bog od vekomaj imel Njo v mislih kot mater svojega Edinorojenega. In kakor v Marijinem imenu govori sveta cerkev blagrujoča one, ki ohranijo njena pota, njena navodila, njene čednosti. Resno nam kliče, naj poslušamo njene nauke in njene svete ter jih nikar ne zametujmo. In zopet blagruje tistega, kdor najde modrost, kdor najde Marijo, kdor jo posnema, ker najde dušno srečo za ta in oni svet.
4.	Berilu sledeči vmesni spev je povzet zopet iz 44 psalma: »Kraljuj zavoljo resnice, pohlevnosti in pravice; in čudovito te bo vodila tvoja desnica.« »Poslušaj, hči, in glej in nagni svoje uho: ker Kralj je želel tvoje lepote.« Sveti pevec slovesno nagovarja Mesija, naj kot junak premaga svoje protivnike ter se pokaže pravega kralja, ki spolni svoje obljube, prinese tolažbo pravičnim v potrpljenju in pravici pribori zmago. Z velikanskimi čudeži bo njegova vsemogočna desnica to izvršila. Sv. cerkev bere današnji praznik te besede, ker je Marija mati tistega, ki je zmagoslavni
Kralj zemlje in nebes. Pa tudi o Mariji se lahko reče, da je s svojo trdno vero, z udanostjo v voljo božjo in svetostjo premagala svet in še sedaj kot »Devica mogočna« čudežno vpliva na dogodke človeškega življenja. Ravno zaradi njenih čednosti pa je to človeško hčer hotel imeti za svojo nevesto in svojo mater Kralj nebeški. Sedaj naznani sv. cerkev v sv. maši kratko, iz kakega rodu je ona, kateri v čast se slavi današnji praznik: »Slovesnost je preslavne Device Marije iz semena Abrahamovega, izišle iz rodu Judovega, iz imenitne korenine (rodbine) Davidove.«
5.	Sveti evangelij je isti, kakor na praznik oznanjenja Marijinega, in katerega slišite brati sicer še nekaterikrat, četudi včasih okrajšanega. Nadangel Gabrijel oznani prečisti Devici v Nazaretu, da postane z močjo sv. Duha ona mati Jezusa, Odrešenika sveta. In glejte, ravno v svetem rožnem vencu zopet in zopet ponavljamo nebeški pozdrav, rekoč: »Ceščena Marija, milosti polna; Gospod je s teboj; blažena si med ženami « Ta pozdrav, pravi sv. Albert Veliki, je narekovan po Bogu Očetu, spisan po Bogu Sinu, potrjen po sv. Duhu, prinešen po nadangelu Devici.
6.	Značilna za današnji praznik je molitvica pred darovanjem, posneta iz bukev Sir. (24.): »Pri meni je vsa milost življenja in resnice, pri meni je vse upanje življenja in čednosti: jaz sem obrodila sad kakor roža, ob potokih zasajena.« Iz božjega razodenja — po sveti veri — dobiva človek resnico, čednost, in v obeh večno življenje. Zgled za to imamo najlepši na Mariji. Ona je rada premišljevala sv. pismo, trdno je verovala angelovi obljubi, rada se je ponižno uklanjala božjim naredbam, zato je bila »polna milosti« in »blažena med ženami«. Sad njenega svetega telesa je Jezus Kristus, sad njen so pa tudi njene prelepe čednosti, ki pobožnega kristijana mičejo kakor prijetni duh rože ali vrtnice. Zato govori na drugem mestu (Sir. 24, 22.): »Moje cvetje je častitljiv in pošten sad.« Semkaj spadajo prelepe primere svetega Bernarda o Mariji in Evi. Eva je bila trn, Marija roža. Eva-trn je nas ranila, Marija-roža je oblažila vseh nas čutila, Eva-trn je V6em vbodla smrt, Marija-roža je prinesla vsem zve-ličansko pomoč. Marija-roža je bila bela po devištvu, rdeča po ljubezni. BeločiBta je bila po telesu, rdeča po duhu, bela je bila stopaje Za čednostjo, rdeča pregrehe zatirajoča. Bela čute čisteča, rdeča meso mrtveča; bela Boga ljubeča, rdeča usmiljenje imajoča z bližnjim. (Homil. hod.)
633
7.	V tihi molitvi se obrača sv. cerkev k Bogu z goreča prošnjo, naj bi v skrivnostih sv. rožnega venca tako premišljevali življenje, trpljenje in poveličanje Zveličarjevo, da bi vredni postali njegovih obljub. Kako primerna je zopet ta molitev! Sv. cerkev nas tu opominja, naj molimo sv. rožni venec premišljevaje. Zato, kristijani, ga molimo počasi in si pri posameznih odstavkih pokličimo v spomin svete osebe, ki nastopijo v dotičnem odstavku, kraj, kjer se je tisto godilo, čas in druge imenitniše okoliščine, ki so za dogodek tiste skrivnosti značilne. Taka molitev bo potrjevala naše upanje, da tudi dosežemo, kar nam je Bog obljubil zavoljo neskončnega zasluženja Jezusa Kristusa.
8.	Obhajilna molitev je zopet vzeta iz bukev Sirahovih (39.)r »Cvet te kakor lilija, in dajajte duh in lepo zelenite, pojte hvalnico, in slavite Gospoda v njegovih delih.« Tu nas Marija opominja po sveti cerkvi, naj bode naše življenje neomadeževano, kakor bela lilija, naj v čednostih in dobrih delih napredujemo, naj prepevamo hvalno pesem ter slavimo Gospodova dela. Brezdvomno ima tu sv. cerkev v mislih tisto hvalnico, h kateri smo zavezani zlasti mi udje bratovščine sv. rožnega venca. Sv. rožni venec so namreč papeži, pobožni pisatelji in pridigarji kaj radi nazivali hvalnico ali hvalospev Marijin ter ga primerjali 150 psalmom stare zaveze. Kakor je namreč 150 psalmov, tako je tudi 150 češčena-marij v rožnem vencu. V prejšnjih časih so bolj učeni ljudje prepevali in molili Davidove pesmi, zato je sv. Dominik po navodilu preblažene Device za preproste, ki niso znali brati, molil sv. rožni venec tako, da je ta molitev kolikor toliko podobna 150 psalmom. Razdeljena je na tri dele, kakor se tudi psalmi morejo razdeliti v tri večje oddelke.
Opomini Marijini v obhajilni molitvi pa imajo še poseben pomen z ozirom na bratovščino sv. rožnega venca. Kliče nam namreč v množnem številu: »Cvetite, dajajte duh in lepo zelenite, pojte, slavite!« To kaže na družbo, na bratovščino, na skupino pobožnih molivcev. V tem oziru pišejo sv. oče v svoji okrožnici iz 1. 1897.: »Ker imajo očitne molitve večjo ceno, kakor zasebne, ter tudi večjo moč, da so uslišane, je jasno, zakaj so cerkveni pisatelji imenovali bratovščino sv. rožnega venca »prosečo vojno armado, zbrano po očetu Dominiku pod zastavo Matere božje.« In dalje: »Udom te bratovščine po vsej pravici veljajo besede sv. Ciprijana: ,Mi imamo očitno in skupno molitev in, kadar mo-
limo, ne molimo le za enega, ampak za vse ljudi, zato, ker smo mi zbrani kot ljudstvo.*«
9.	Poobhajilno molitev vam povem celo: »Naj nas prošnje presvete tvoje Porodnice, katere rožni venec slavimo, podpirajo, prosimo te, Gospod, da občutimo moč skrivnosti, katere častimo, da dosežemo sad zakramentov, katere smo prejeli.« Predolgo bi bilo, ko bi vam hotel nadrobneje razlagati moč rožni-venških skrivnosti, pa saj še nisem v stanu moči svetega rožnega venca dostojno oceniti. Skličem se na to, kar sem vam navedel začetkom današnje pridige ter pristavim, kar pišejo sv. oče v prej omenjeni okrožnici glede na bratovščino svetega rožnega venca: »Inocencij VIII. jo je imenoval posebno pobožno bratovščino; Pij V. je pripisoval njeni moči nastopne vspehe : Kristijani so se hipoma začeli spreminjati v druge ljudi, teme krivoverstva se razsipati in luč katoliške vere se prikazovati.« Zato je sveta cerkev molitev sv. rožnega venca in bratovščino obdarila s premnogimi odpustki. O moči petih skrivnosti omenim samo še, kakšno sporočilo je zapustil blaženi Alan iz reda sv. Dominika (v 15. Btoletju): »Ako je kdo v redu dominikanskem kako delo opravljal bolj površno, leno, reklo se mu je precej, da ni zmolil, ali ne dobro zmolil tisti dan sv. rožnega venca. In, ko bi kateri dan kdo ne bil zmolil rožnega venca, menil je, da ima celi dan izgubljen.« — V drugem delu te poobhajilne molitve pa prosimo, da bi na priprošnjo sv. božje Porodnice dosegli tudi sad zakramentov, katere smo prejeli.
Ljubi kristijani! Tako sem vas na podlagi današnje svete maše poučil nekoliko tudi o molitvi in bratovščini svetega rožnega venca in upam, da tako po svoji slabi moči pripomogel kolikor toliko k večji časti Jezusa in Marije. Upanje moje pa se vresniči toliko gotoveje, kolikor bolj bote pobožni in skesani pri današnji božji službi, kolikor bolj vneto bote odslej molili prelepo molitev sv. rožnega venca in kolikor bolj se bote trudili tudi posnemati Jezusa in Marijo v tem, kar nas učč pet-najstere skrivnosti. Potem bodimo prepričani, da tudi nam vsem veljajo besede sv. Petra (1.5, 4.): »In kadar se bo prikazal poglavar pastirjev, bote prejeli nezvenljivi venec slave.« Amen.
V. Bernik.
Devetnajsta nedelja po binkoštih.
I. Ho mili ja.
Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kateri je napravil ženitnino svojemu sinu.
Mat. 22, 2.
Nebeško kraljestvo, o katerem sv. evangelij tolikrat govori, pomeni sveto cerkev, ki je trojna: vojskujoča, ki se še tukaj na svetu vojskuje, trpeča, ki trpi v vicah in se še očiščuje, in pa zmagovalna, ki je že zmagala vse svoje sovražnike in uživa sedaj večni mir v nebesih. V današnji evangeljski priliki zaznamuje nebeško kraljestvo vojskujočo cerkev. Kralj, ki je napravil ženitnino svojemu sinu, je sam Bog Oče, ki je svojemu edinemu Sinu, našemu Zveličarju, dal nevesto in mu napravil ženitnino. Ženin je tedaj Jezus Kristus in njegova nevesta je sveta cerkev, kakor raz-vidimo iz razlage svetih cerkvenih učenikov in iz svetega pisma samega. Zaročil se je Jezus s cerkvijo, svojo nevesto, kadar se je včlovečil in je med nami živel, trpel in umrl. Gostija pa, h kateri jih je veliko povabljenih, so mnogovrstne duhovne dobrote, ki jih vsak pravoverni kristijan vživa v sv. cerkvi, namreč: sv. krščanski nauk in pridige, prejemanje svetih zakramentov, posebno pa zakramenta sv. Rešnjega Telesa, kjer vživamo telo in pijemo kri Jezusa Kristusa.
Kralj je poslal svoje hlapce poklicat povabljene na ženitnino, pa niso hoteli priti. Bog je pošiljal svoje služabnike, posebno preroke v stari zavezi, Mojzesa, Samuela, Izaijo, Jeremijo, Baruha, Ezehijela, Daniela, Jona, Amosa, Ozeja, Miheja, Joela, Nahumaj Habakuka, Abdija, Sofonija, Ilageja, Zaharija, Malahija in še veliko drugih; in te je pošiljal samo k povabljenim, ne k drugim, to je samo k izvoljenemu ljudstvu, k Judom, da so jim oznanovali Odrešenika in jih klicali, naj ga sprejmejo, kadar pride, naj mu verujejo, naj stopijo v njegovo sveto cerkev, naj se vdeležijo napravljene ženitnine: pa niso hoteli priti. Okoli tri milijone Judov se je štelo, kadar je Kristus bil na svetu in ko so njegovi apostoli oznanovali sveti evangelij, in koliko izmej njih je sprejelo Jezusov nauk in se dalo krstiti? Le kakih šest ali sedem tiseč, vsi drugi niso hoteli sprejeti Jezusove vere: oni niso hoteli priti.
Zopet je poslal druge hlapce: pridite na ženitnino! Vsi preroki stare zaveze so malo ali nič opravili z Judi; tedaj jim je Bog
poslal še druge; poslal jim je sv. Janeza Krstnika, poslal jim je apostole in učence, ki so jih klicali. Oni pa niso marali, in so šli eden na svojo pristavo, eden pa po svoji kupčiji. Kdor je odveč zamaknjen v posvetne skrbi, ne misli na nebeške reči in se ne zveliča. Judje so bili v tistih časih taki; bili so vsi posvetni: eni so bili lakomni in skopi, drugi so hrepeneli le po nečimurni časti, zopet drugi so bili vdani mesenemu poželjenju. In to jim je branilo, da niso sprejeli Jezusovega nauka, da niso hoteli priti na ženitnino. Pa storili so še nekaj druzega. Drugi so zgrabili hlapce? ter so jih zasramovali in pobili. Že s prvimi hlapci so tako delali. Mojzesa so hoteli večkrat kamnjati. Prerok Elija je moral pobegniti iz dežele, da ga kraljica Izabela ni dala umoriti. Preroka Amosa so tako stepli s kolmi, da je vsled tega izdihnil dušo. Preroka Izaijo je dal hudobni kralj Manase živega čez sredo prežagati. Kako je bil prerok Jeremija strašno preganjan, spričuje on sam v svojih bukvah; nazadnje so ga posuli s kamenjem. Preroka Zaharijo so v templu pri oltarju kamenjali, da je umrl. Ezehijela je krivični sodnik prebodel s sulico. In v novi zavezi so sv. Janeza Krstnika zaprli v ječo in potlej mu glavo odsekali; vse svete apostole so zaprli v ječo, pretepli, potem pa spustili; sv. Stefana so kamnjali; oba sv. Jakoba apostola so Judje umorili v Jeruzalemu, hoteli so ubiti tudi sv. Petra, in potem tudi sv. Pavla. Tedaj ne samo, da niso marali sprejeti povabila, temveč še Gospodove služabnike so zasramovali, preganjali in pobijali. Ali kaj pravi sveti evangelij: Ko je pa kralj to slišal, se je razsrdil, je poslal svoje vojske in je končal tiste ubijavce, in je njih mesto požgal. Bog se je razsrdil, je poslal rimske vojske nad Jude, pod poveljstvom Titovim, ki je bil sin rimskega cesarja Vespazijana; on je vso judovsko deželo ukrotil, in mesto Jeruzalem obsede), in Jude tako stiskal, da jih je čez poldrugi milijon samo v mestu Jeruzalemu izgubilo življenje; potem je mesto požgal in razdejal s templom vred.
Glejte, ljubi moji, tako se je godilo hudobnim Judom, ki niso hoteli poslušati božjih služabnikov, ki so jih vabili in klicali, naj pridejo na ženitnino božjega Jagnjeta. Glejte, da se vam kaj enakega ne zgodi. Bog pošilja tudi k vam svoje služabnike, da vas kličejo, da vas vabijo, da vas svarijo, da vas opominjajo: poslušajte jih radovoljno, storite, kar vas učijo, pridite na Jagnjetovo ženitnino ; ne posnemajte hudobnih Judov, ki so božje služabnike zasramovali in preganjali; da se Bog tudi nad vami ne razsrdi: pomislite, da Bog o duhovnikih v svetem pismu govori: Kdor vas
posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Ako kdo božjega služabnika zaničuje, zaničuje Boga. In zopet pravi Bog v svetem pismu: Kdor se vas, t. j. božjih služabnikov, dotakne, se dotakne mojega očesa. Jaz ne verujem, da je kdo med vami, ki bi duhovne zaničeval ali zasramoval in preganjal; ali sedanji časi so hudi, in veliko jih je, posebno po mestih, da sovražijo duhovne in jih zaničujejo; in to se lahko prej ali potlej zaseje in zatrosi tudi med preproste ljudi. Zatorej čujte in ne dajte se zapeljati. Bog ne pusti brez kazni tistih, ki zasramujejo in preganjajo njegove služabnike.
Potem reče svojim hlapcem: Ženitnina je sicer pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite tedaj na razpotja in katerekoli najdete, povabite jih na Senitnino. In njegovi hlapci so šli na ceste, in so jih nabrali, kolikor so jih našli, hude in dobre. Apostoli in učenci Jezusovi so začetkom samo Judom pridigali, potem pa, ko oni niso hoteli sprejeti sv. evangelija, in so oznanovavce svete vere še celo začeli preganjati in moriti, tedaj so šli na razpotja po celem svetu, in so tudi nevernikom začeli oznanovati sveto vero in jih izpreobračati. Tako je obhodil sv. Peter celo Sirijo in malo Azijo, posebno Pont, Kapadocijo, Bitinijo in druge kraje; prišel je v Rim, kjer je slednjič dosegel tudi krono mučeništva. Sv. Pavel je obhodil vse izhodne in zahodne kraje in dežele, in je prišel še celo na Špansko. Sv. Andrej je oznanoval sv. evangelij na sedanjem Ruskem in Grškem, kjer je bil tudi križan. Sveti Jernej in sveti Tomaž sta prišla do Indije, sveti Matevž med zamorce itd. Sveti Marka je bil v naših krajih in je zlasti v Ogleju oznanoval sveto vero. Povsod so učili, ljudi izpreobračali, in ženitnina je bila napolnjena s svatmi. Sveta rimska katoliška cerkev je bila napolnjena z ljudmi. Latinci in Grki, Španci, Francozi, Nemci, Slovani, Afričani, Azijanci, Amerikanci, ljudje vseh krajev sveta in vsek narodov in vseh jezikov so sedaj udje naše svete cerkve. Pa kaj pravi evangelij: hude in dobre ima cerkev v sebi, pravične in hudobne, grešnike in nedolžne. Vsi so Jezusovi svatje pri tej ženitnini. Ali, kakor je v evangeljski priliki kralj prišel svate pogledat ter je človeka, ki ni imel svatovskega oblačila, ukazal zvezati in vreči v vnanjo temo, ravno tako pride enkrat tudi čas za vsakega kristijana posebej in za vse skupaj, da bo božji Sodnik vprašal človeka, kam je dejal svatovsko oblačilo, ki ga je dobil pri svetem krstu. Svatovsko oblačilo je namreč, kakor razlaga sv. Gregor papež, posvečujoča milost božja, ki jo človek zapravi
41

z vsakim smrtnim grehom. Gorjč tedaj človeku, ako pride k božji sodbi brez tega svatovskega oblačila, to je, v stanu smrtnega greha. Božji sodnik poreče služabnikom: Vrzite ga v vnanjo temo, v peklenski ogenj, kjer je res ogenj, ali ogenj, ki ne daje nobene svetlobe, in tedaj se tu imenuje kraj strašne teme; ondi bo jok in škripanje z zobmi.
Veliko jih je poklicanih, ali malo izvoljenih. Strašne besede! Bog želi, da bi se vsi zveličali, zato tudi vse kliče in vabi, in tedaj je gotovo, da jih je veliko poklicanih, ker so vsi poklicani; ali koliko se jih pa zveliča ? Ob drugi priliki je rekel Jezus: Ozka so vrata in tesna je pot, ki pelje v nebesa, in malo jih je, ki po nji hodijo; ali široka je cesta, ki pelje v pogubljenje, in veliko jih je. ki hodijo po nji. Zato, ako si hočemo zveličanje zagotoviti, ne delajmo tako in ne živimo tako, kakor mnogo ljudi dela in živi; zakaj mnogo jih hodi po široki cesti pogubljenja. Ne motimo se in ne recimo: saj tudi drugi to ali ono delajo, zakaj ne bi jih tudi jaz posnemal. — Delajmo pa in živimo tako, kakor vidimo malo peščico pobožnih, bogaboječih ljudi delati in živeti, in še tako bo težko priti med izvoljene.
V velikem mestu na Francozkem, v Parizu, se je v enajstem stoletju te le dogodilo : Imeniten učenik pariške visoke šole umrje. Nesejo ga v cerkev, in duhovniki molijo navadne molitve za njegovo dušo. Kar se mrlič naenkrat na mrtvaškem odru vzdigne vpričo vseh ljudi, in strašno zavpije: »Tožen sem pred pravično sodbo božjo«; nato se zopet vleže. Ljudje in duhovniki še bolj goreče molijo za njegovo dušo; kar se mrlič vdrugič vzdigne in zavpije: »Sojen sem!« In čez nekaj časa v tretjič: »Pogubljen sem!« To je vse pretreslo tem bolj, ker je rajnik na videz pobožno živel, in tedaj so si mislili: Oh, kaj bo pa z nami, če imenitni mož, ki se nam je zdel pobožen, je vendar zatožen, obsojen in pogubljen ? Sveti Brunon, ki je bil tistikrat v cerkvi, ko se je to bilo zgodilo, in več drugih, so takoj zapustili svet in so šli v puščavo, da ne bi tudi sami enkrat bili obsojeni.
če so božje sodbe tako hude, kaj bo pa z nami? Veste kaj? Jezus je nekemu mladeniču, ki ga je vprašal: Kaj mi je storiti, da pridem v večno življenje, tako-le odgovoril: Ako hočeš v večno življenje i>riti, spolnuj zapovedi. In tako vam vsem skupaj in vsakemu posebej tudi jaz rečem : Ako se hočete zveličati, spolnujte zapovedi. Ali ker mnogo ljudi zapovedi ne izpolnjuje, se tudi ne zveličajo. Amen.	f /. Stres.
2. Nebeško veselje.
Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kateri je napravil ženitnino svojemu sinu.
Mat. 22, 2.
Sv. pismo nam kaj rado in pogostokrat slika nebeško veselje v primerah. A nobene primere ne nahajamo v sv. pismu, posebno v novi zavezi bolj pogostokrat, kakor je ona o kraljevi ženitnim. Tako priliko imamo tudi v današnjem sv. evangeliju. Nebeško kraljestvo, pravi naš Gospod, je podobno kralju, ki je napravil ženitnim svojemu sinu. Kralj je Bog sam in sin je včlovečena božja Beseda — Jezus Kristus. Zenitnina pomeni najprvo sv. cerkev tukaj na zemlji. V svoji sveti cerkvi je pripravil Kristus gostijo vsem ljudem. Beseda božja, sveti zakramenti in druge milosti, katere je pridobil s svojo krvjo — to je gostija, h kateri vabi vse, da bi se je vdeležili in se nasitili. In kdor se vdeležuje te časne gostije, on se bo mogel veseliti pri večni ženitnini v nebesih. Le kdor je v sv. cerkvi, kdor se ravna po njenih naukih, kdor se poslužuje od sv. cerkve ponujanih pripomočkov v dosego večnega zveličanja, on bo mogel biti zveličan.
Tudi mi smo povabljeni k nebeški gostiji. Da bi po njej bolj hrepeneli in vse storili, kar je potrebno, da se je bomo po smrti vdeležili, premišljujmo danes nekoliko nebeško veselje in sicer zlasti vzroke, zakaj je to veselje tako veliko. Pri tem nam pomagaj Jezus in njegova blažena mati Marija!
1.	Zakaj je torej nebeško veselje tako veliko ? Nebeško veselje je zato tako veliko, ker nam je Bog sam napravil to veselje. Bog nam ga je oskrbel, ki je vsemogočen, neskončno moder in svet. On je napravil gostijo svojim izvoljenim, katerega ne preseže ves svet, ki je s samo voljo vstvaril vse reči, on, ki ne pozna in nima nad seboj nobenega Gospoda, ki je kralj vseh kraljev, Gospod vseh gospodov, on nam je pripravil to veselje. Naš Bog pa ni samo vsemogočen, ampak tudi neskončno dobrotljiv in usmiljen. Iz ljubezni do nas je postal človek, iz ljubezni do naših duš je trpel in umrl na sramotnem križu. Oni Bog nam je pripravil veselje, ki govori v sv. pismu: Ako mati zapusti svojega otroka ter ga zavrže, jaz ga ne zapustim. Imenitnost kake gostije je odvisna od mogočnosti in dobrotljivosti onega, ki napravi to gostijo. Cim mogočniši je on, tem bogatejše pogosti svoje goste. V svetem pismu beremo, da je Absalon napravil tako pojedino svojim pri-
443

jateljem, kakoršna se sme in more pričakovati le od kralja. In kaj si moramo misliti o nebeškem veselju? Misliti moramo, da je toliko, kakor je le Bog, le njegova mogočnost in njegovo veličastvo more napraviti. Bog sam je vedno pri svojih prijateljih • On jim takorekoč streže. V nebesih ne obstoji največje veselje v tem, da ondi ni težav in britkosti, ki tukaj obdajajo človeka, ampak v Bogu je vrhunec veselja. Bog je največja radost izvoljenih, kakor sam pravi: Jaz bom tvoje zelo veliko plačilo. (I. Mojz. knj. 25,1.) Sv. Avguštin pravi, da bi se pekel spremenil v raj, ko bi bilo dano zavrženim gledati obličje božje. Da Boga gledajo in uživajo, to je zveličanih največja sreča.
2.	A zveličani v nebesih niso samo v družbi presv. Trojice, ampak tudi v družbi izvoljenih duhov, angelov, posebno pa pre-blažene Device Marije. Da bodo pri kaki pojedini gostje veseli in zadovoljni, je tudi neobhodno potrebno, da se ljubijo med seboj, da so si prijazni prijatelji. In kako presega po resničnem prijateljstvu nebeška družba vsako človeško družbo! Mislimo si dušo v trenotku, ko prvič stopi v presrečno nebeško domovino, ko prvič pogleda v kraj samega veselja in radosti. Angeli in svetniki ji pridejo pevaje nasproti in jo srčno pozdravijo kot svojo prijateljico. Koliko veselje občuti pač duša v tistem trenotku, ko zagleda cele trume svetih mučenikov, ki so svojo ljubezen do Jezusa potrdili s krvjo, ko zagleda one svetnike, katerim se je na zemlji goreče priporočevala, ko zagleda vse one, do katerih jo je že na zemlji vezala naravna vez: svoje sorodnike, prijatelje in znance, od katerih se ne bo nikdar več ločila. Peljejo jo k blaženi Devici Mariji — Kraljici nebes in zemlje. S kolikim veseljem bo napolnjeno njeno srce, ko bo prvič gledala v ljubomili obraz nebeške matere, v mili obraz nje, ki jo je rešila iz tolikih dušnih nevarnosti.
Marija jo pelje k Jezusu in ta sprejme dušo kot svojo nevesto, kličoč ji: Pridi z Libana, pridi, boš kronana! Veseli se, moja prijateljica, veseli se, ker konec je vseh britkosti, trpljenja in težav, sprejmi krono, katero sem ti pridobil s svojo krvjo. In Jezus jo pelje k svojemu Očetu, ki z zlato krono ovenča njeno glavo, govoreč: Pojdi v veselje svojega Gospoda ! Glej, v plačilo za prelite solze ti bodi veselje, katero jaz sam uživam. Bivanje v taki sveti, častitljivi družbi, v družbi svete Trojice, blažene Device Marije in svetnikov — o kako to povzdiguje nebeško veselje!
Zato, predragi kristijani, veselimo se, da nas čaka taka družba -v nebesih. Tam ne bo prepira, ne sovraštva, tam ne bo nobene reči, ki bi mogla človeku kaliti veselje.
3.	Bog bo obrisal vse solse is njih očij, smrti ne bo več, kajti vse prejšnje je minulo. In to, da tam ni nadlog, je tudi važen vzrok, zakaj mora biti veselje v nebesih veliko. Tukaj ni noben človek brez težav. Revež misli, da je bogatin brez skrbi. Toda, ko bi on mogel pogledati v njegovo srce, videl bi, kolike nadloge tudi njega tarejo. V nebesih je pa vse prejšnje minulo. Bog je vse novo naredil, kakor sam pravi. Tam ni bolezni, ni revščine — ni mraza, ne vročine, ampak vedna pomlad. Tam ni preganjanja, in nebeščani tudi ne poznajo one strupene kače, ki ostrupi toliko ljudi, t. j. grde nevoščljivosti. Tam vlada le ljubezen ; vsak je vesel in srečen, zato, ker so tudi drugi srečni. — Sv. apostol Pavel je bil zamaknjen v nebo in videl tu nebeško veselje, a popisati je ni mogel; on sam pravi, da je tako veliko, da je more le oni umeti, kdor je uživa. Zato pravi: Nobeno oko ni videlo, nobeno uho slišalo, kar je Bog njim pripravil, ki Njega ljubijo.
4.	In kaka jed se podaja nebeščanom pri gostiji, ki jim jo je pripravil Bog in pri kateri je zbrana tako častitljiva družba? — Jed in pijača izvoljenih obstoji v tem, da Boga natanko spoznavajo in čez vse ljubijo. In to je četrti vzrok, zakaj da so izvoljeni tako srečni. Oni Boga gledajo od obličja do obličja, to je, oni Ga spoznajo, kakor je sam na sebi. Um Človekov je tukaj otemnjen, ne spoznava natanko; ko pa stopi duša pred obličje božje, precej natanko spozna sebe, stvari in Boga, kakoršen je sam na sebi. Ona bolj spozna Njegove lastnosti: svetost, modrost, veličastvo in moč. In to spoznanje jo nagne, da v ponižnosti moli svojega Boga in Stvarnika; spozna pa tudi Njegovo neskončno usmiljenost in ljubezen. Spozna, kolika je bila ljubezen našega Gospoda, da je za nas človek postal, trpel in umrl, — spozna, koliko ljubezen nam je skazal s tem, da je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa. Spozna vso milosti, katere je od Boga prejemala, in kolikokrat je bila v nevarnosti, da bi se večno pogubila, a Bog jo je rešil. Spozna tudi, da ji je Bog pošiljal križe, bolezni, in druge nadloge le iz ljubezni in svoje previdnosti. — To spoznanje stori, da z vso silo ljubi svojega Boga, ki jo je tolikanj ljubil.
Tudi zavrženi spoznajo Boga bolj, kakor so ga tukaj. Toda njim je to spoznanje le v večje trpljenje, nebeščanom pa v večje veselje. Oni spoznajo, kako lahko bi se bili zveličali, če bi bili
hoteli, ker so morebiti še več milosti prejeli, kakor pa zveličani, a so jih zavrgli.
5.	Posebno pa množi nebeščanom veselje misel, da bo veselje večno. Tudi posvetnjaki imajo svoje veselje, ali kaj jim greni to veselje? Misel, da ga ne bodo vživali vekomaj. Lakomni bogatin ima svoje veselje v premoženju — ali kaj mu greni to veselje? Misel, da ga bo ločila smrt od njegovega bogastva. Ta misel na smrt, na ločitev od posvetnega veselja, leži kakor težka mora na njegovem srcu. Vse posvetno veselje mine in zato ker mine, ni pravo veselje. Zato blagor onim, ki si ne nabirajo zakladov, katere snesta molj in rja, ampak one, ki ostanejo v večno življenje.
Posvetno veselje traja le malo časa, sledi mu pa večkrat tudi žalost in jok. Baltazar se je gostil in veselil, a gostija se je žalostno končala — prikazala se je roka, ki je zapisala na steno : Mene — tekel — 1'ares. Razlaga teh besedi, ki jo je podal prerok Daniel, pa je bila: Seštel — je Bog tvoje kraljestvo in ga dokončal. Tehtan — si bil na tehtnici, in prelahek si najden. Razdeljeno — je tvoje kraljestvo in dano Medijanom in Perzijanom. Se tisto noč se je prerokovanje izpolnilo; C>r je pridrl v mesto in je zažgal; Baltazar je bil umorjen, Perzijani in Medijani so si pa razdelili kraljestvo. — Gostija Jobovih sinov se je žalostno končala, hiša se je podrla ter goste pokopala. A nebeško veselje trpi vedno brez konca in kraja.
Z večnostjo nebeškega veselja so se tolažili tudi svetniki v vsem svojem trpljenju. Tako je sv. Lavrencij odgovoril sodniku, ki mu je žugal z mukami: »Tvojih muk se ne bojim, ker ne bodo dolgo trpele.« Tako ravnajmo tudi mi. Ako nas tarejo nadloge, bolezni in druge težave, mislimo si: saj ne bo dolgo trajalo, in ako bi tudi trajalo sto let, kaj je to proti večnemu veselju ?
Veselimo se v Gospodu, dragi v Kristusu, da je tudi za nas pripravljen prostor v nebesih. V nebesa priti, naj bo naša prva m edino prava želja; od belege dneva do trdne noči naj se naše srce veseli svetih nebes. Naj tudi hodimo po zemlji, naša duša naj se večkrat povzdigne v nebesa, kjer sc oko ne bo nagledalo, uho ne naslišalo veselja, katero nam je ondi pripravljeno. Zato ne utrudimo se, naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, ki vse presega. (II. Kor. 4, 17.18.) Amen.	—k.
Praznik obletnice cerkvenega posvečevanja.
I. Zakaj nam morajo biti naše cerkve sveti kraji ?
Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega. Luk. 19,10.
Sin človekov je prišel iskat in zveličat, kar je bilo izgubljenega. O kako veselo je moje srce, kadar premišljujem te besede. Jezus je prišel iskat, kar je bilo izgubljenega, je prišel iskat mene nevrednega in vas, dragi v Gospodu ! Zakaj brez njega bi bili vsi pogubljeni. Toda to mu ni bilo zadosti, on je prišel tudi zveličat, srečno storit, kar je bilo izgubljenega, in ni ga pod solncem, ki bi ne mogel biti na vekomaj srečen, če Jezusu služi.
Preljubi, tako izgubljeni so bili nekedaj naši stari očetje, ko še ni stala na tem kraju ta cerkev in še niso mašniki v teh krajih pripovedovali o čudežih božjih. V črni temi nevere in paganskih zmot so hodili naši očetje, nič niso vedeli o Jezusu, žalostno so živeli, žalostno so umrli, brez tolažbe Jezusove vere, v resnici nesrečne, izgubljene ovce brez pastirja. — Ali Jezus je prišel iskat, kar je bilo izgubljenega, in ko je šel na Oljski gori v nebesa, je svojim apostolom zapovedal iti po vsem svetu in iskati, kar je izgubljenega. In tako so oznanovavci svete vere tudi priromali v naše kraje, so sklicali izgubljene ovčice in skoz vrata sv. krsta jih peljali v naročje Jezusu. — O bodi vam večna hvala, sveti možje, ki ste nam prinesli prvo luč svete vere, nas prvi učili izgovarjati presladko ime Jezusovo.
Tukaj ni bilo še cerkve, v dalnje kraje so morali naši očetje hoditi po duhovni živež svoji duši. In postavimo se sedaj v duhu nazaj v tiste čase, ko so tukajšnji kristijani pripeljali prvi kamen na ta kraj za cerkev; nazaj na tisti dan, ko so prvikrat na visoki zvonik postavili veselo bandero, v veselo znamenje, da je hiša Gospodova dodelana ; ko so prvikrat veselo zazvonili, prvikrat orgle veličastno po cerkvi zapele, prvikrat posvečene roke presvetlega škofa povzdignile sveto Rešnje Telo Jezusa Kristusa pri altarju, o kako so takrat gotovo vsi z enim glasom klicali: »Danes je tej hiši, danes je tej župniji zveličanje došlo!« — Toda kakor takrat, tudi mi danes brezskrbno kličemo, rekoč: »Danes je tej hiši, danes je naši župniji zveličanje došlo « Zakaj kakor takrat Jezus še tudi danes prebiva na altarju, in nam pod podobo kruha skrit prijazno govori: »Jaz sem prišel k vam iskat in zveličat vse,
kar je izgubljenega.« Torej vse, moj Jezus, tudi mene grešnika? vpraša morda kristijan. In Jezus odgovori: »O vse, vse, tudi tebe!"
Danes je praznik posvečevanja cerkva, ljubi kristijani, dan Veselja. Sveto veselje obuditi v vašem srcu, je namen moje pridige ter zato rečem: Jezus nas išče po mašnikih pred altarjem, na prižnici in v spovednici; zato naj nam bo pa tudi trikrat sveta, ljuba in draga naša hiša božja.
I.	Sveta, draga in ljuba nam mora biti hiša Gospodova ; tukaj najdemo mašnike, namestnike božje, pred altarjem, na prižnici in v spovednici, ki nas vodijo k Jezusu. Spomnite se, kaj lepega in veličastnega ste že slišali o velikem duhovnu stare zaveze in o Salomonovem templu, in vse to ni nič v primeri s templi in mašniki nove zaveze. Kaj je delal veliki duhoven stare zaveze pri altarju ? Daroval je jagnjeta in vole, pel je z ljudstvom Davidove pesmi, in le enkrat v letu je smel iti v Presveto, kjer je bila skrinja miru in sprave; in s strahom in trepetom je izrekel božje ime: Jehova. — Kaj je pa delal veliki duhoven za odpuščanje grehov? S krvjo zaklanih živali je kropil ljudstvo in jokaje je molil spokorne psalme. Glejte, jagnjeta in voli, torej živali so morale nositi grehe jeruzalemskega ljudstva. Kaj je delal veliki duhoven kot oznanovavec božje besede? Oznanoval je postavo strahu in trepeta, ki jo je sam Bog zapisal na kamnite table in med bliskom in gromom na Sinajski gori naznanil ljudstvu, in ta postava stare zaveze je pripravljala ljudi na postavo milosti, ki nam je došla po Jezusu Kristusu v novi zavezi.
Obrnimo svoje oči na mašnike nove zaveze, vidimo jih pred altarjem, kjer opravljajo goreče molitve v imenu katoliške cerkve, prosijo in dobivajo od Jezusa nebeški blagoslov vernemu ljudstvu in vsi cerkvi; mašniki so naši poslanci pri Bogu in zopet božji poslanci pri nas. Mašniki nove zaveze ne darujejo pri altarju Nai-višjemu, Gospodu nebes in zemlje, volov in jagnjet, ampak tisto božje, neomadeževano jagnje, ki odjemlje grehe sveta. To je daritev po Melkizedekovem redu, po kateri je ljudstvo tisoč in tisoč let zdihovalo, to je daritev, katero so oznanovali vsi duhovni stare zaveze, in ta neskončna daritev je sam Jezus Kristus, sin Boga Očeta. Glejte, dragi v Kristusu, tega Jezusa, pravega Boga, daruje duhoven nove zaveze pri oltarju Najvišjemu, in Bog Oče se z do-padajenjem ozira na altar in tudi tukaj slišimo njegov očetovski glas, kakor nekdaj pri Jordanu in na gori Tabor: »Glejte, to je
moj ljubeznjivi sin, nad katerim imam dopadajenje.« Ta daritev se opravlja vsaki dan in za vse izvoljeno ljudstvo v cerkvi Jezusovi za naš časni in večni blagor, za odpuščanje grehov, in ne le za žive, ampak tudi za mrtve.
Krščanska duša! koliko časti si torej dolžna hiši božji, kjer se toliko gorečih molitev za te vzdiguje od oltarja proti Gospodovemu prestolu, kjer so toliko daritev zate opravlja, proti katerim je daritev Abelova ali Salomonova le neznatna senca! —
O da bi pač to prav premislili in si k srcu vzeli vsi tisti kristijani, ki skrunijo hišo Gospodovo s smehom, šepetanjem, gizdavostjo, ali še celo z nečistimi mislimi in pregrešno poželji-vostjo, in spreminjajo svetišče Gospodovo v grešni kraj ali kakor Jezus pravi — v razbojniško jamo. O da bi pač vsi, ki so v hiši božji, prav pomislili, kje so, in se spomnili na besede, ki jih je Bog iz gorečega grma Mozesu govoril, rekoč: Kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja. — Ali bi ne smel tudi dandanes Jezus iz tabernakelna zaklicati vsem oskrunovavcem hiše božje: Moja hiša je hiša molitve, in vi ste jo storili jamo razbojnikov. Naš nebeški Odrešenik, kakor nam pripoveduje sv. evangelij, je pri neki priložnosti dobil v preddvoru Salomonovega templa kupce in prodajavce. Njih opravilo ni bilo ravno tako pregrešno in vender je spletel iz vrvi bič in jih izgnal iz templa. To je storil Jezus v judovskem templu. Po-prašam vas, dragi v Kristusu, kaj bi storil Jezus dandanes s takimi, ki se pred obličjem živega Boga nespodobno obnašajo, se smejejo, šepetajo in tako druge pobožne molivce motijo! Neverniki so spodobno častili svoje slepe, gluhe in mrtve bogove, celo poklekovali so pred njimi in v prahu na svojem obličju pred njimi ležali. V njih templih je bila največja tihota in spoštovanje. Kristijani! tako se obnašajo neverniki, kaj bi torej morali mi storiti v hiši živega Boga ?
II. Sveta, ljuba in draga ti mora biti, kristijan, hiša božja, ker tukaj najdtš mašnike v spovednici, ki vodijo izgubljene ovce k Jezusu. Kaj pa delajo mašniki v spovednici? Jezusovi namestniki so v spovednici, odpuščajo in zadržujejo kot maziljenci božji grehe ljudem, in kar je v spovednici odvezano ali zadržano, to je tudi pred prestolom božjim odvezano ali zadržano. Zakaj, ko je Jezus postavil zakrament svete pokore, je rekel svojim apostolom in vsem njih naslednikom znamenite besede: Karkoli hote zavezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, karkoli bote razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih. V spovednici je mašnik nove zaveze vsakemu skesanemu grešniku, vsaki skesani Magdaleni, vsem spo-
komikom in spokornicam na svetu prijatelj, svetovavec, pastir, oče, vsem je vse, da vse zveliča. Grešnik, grešnica, nikar se ne obotavljaj, poklekni kot Magdalena k Jezusovim nogam in išči svoje zveličanje. O pridi, pridi, ne jutri, pridi danes in ne zakrkni svojega srca, poslušaj glas, ki te tako ljubeznjivo vabi k pokori. Zbudi se, krščanska duša, iz grešnega spanja in vstani v novo, v boljše življenje! Oh vstani, zgubljeni sin, in idi k svojemu očetu, ki ti rad odpusti. Glej, tam v spovednici je; pojdi zgubljena ovčica in išči svojega pastirja, tam v spovednici ga boš našla; oh pojdi revež, ki si ranjen na duši in išči ljubeznjivega Samaritana, v spovednici ga boš našel. — Skesanemu grešniku govori spovednik mile, tolažbe polne besede : Ne boj se sin, tudi za te je prelil naš Gospod svojo sv. Kri na lesu sv. križa in te je tako očistil tvojih grehov. Tudi zate je dobri pastir, ki hiti čez hrib in plan tebe iskat, in ko te najde, te vzame na svoje rame in te z veseljem prinese domu. Tudi tebi govori Gospod besede: Pojdi v miru in nikar več ne greši.
Nespokorniku, ki se spovč le — rekel bi — iz navade, po spovedi pa je tak ali pa še slabejši kot poprej, temu govori spovednik grozne in strahovite besede iz spovednice : »Nesrečni, izgubljeni brat! poboljšaj se, sicer si izgubljen, izgubljen na vekomaj; vrni se, da te ne zgrabi smrt in da te ne požre strašna večnost.« Tako’ govori usmiljeni spovednik grešniku, prigovarja mu pa tudi, kazoč na usmiljenega Jezusa. Kliče mu v spomin besede Zveličarjeve, da je v nebesih večje veselje nad grešnikom, ki se spokori, kakor nad devetindevetdesetimi, ki pokore ne potrebujejo. Grešnik, grešnica, ali boš pustil spovednika zastonj klicati, ali no moreš tega edinega veselja storiti angelom božjim v nebesih, tvojemu svetemu angelu varihu na zemlji, tvojemu Odrešeniku Jezusu Kristusu na križu ? Ali boš čakal, da te smrt prehiti in da boš zaslišal strašno sodbo, ki se bo dopolnila nad teboj: Ker niste hoteli, sem stegnil svojo roko, in ker ste zaničevali moj svet, se bom tudi jaz pri vašem pogubljenju smejal in vas zasramoval. — Grešnik, hočeš, da se vse to nad teboj izpolni ? Zadosti, molčati hočem, tvoja vest naj ti da odgovor.
lil. Sveta, ljuba in draga nam mora biti poslednjič hiša božja, ker v nji ne najdemo le duhovnov pred oltarjem in v spovednici, ki nas vodijo k Jezusu, ampak najdemo jih tudi na prižnici, kjer nam oznanujejo čisti nauk Jezusovega evangelija. Najdemo v tem svetem kraju gospodovega poslanca, ki nam razodeva božjo voljo; božjega maziljenca, ki nam oznanuje nauk Jezusa križanega;
božjega apostola, ki sam spozna, da nauk, ki ga uči, ni njegov nauk, ampak tistega, ki ga je poslal; ki more reči s sv. Janezom: Jas sem glas vpijočega v puščavi. In kaj nas uči ta glas ? Najpoprej nas uči, da je Bog oče ustvaril svet in vse, kar je v njem, da ga on vzdržuje in vlada ; potem da je druga oseba pravi živi Bog v času človek postal in nas s svojo smrtjo na križu rešil večnega pogubljenja, in o sv. Duhu, da je on naš tolažnik, ki nas more v trpljenju tolažiti in celiti srčne rane. — Glas na prižnici nam oznanuje, da nas more edino le vera v Jezusa zveličati, in da kdor ne veruje, je že pogubljen. — Ta glae nam zapoveduje krščansko ljubezen. Ljubiti se moramo med seboj, kakor nas je Kristus ljubil. Ljubite se med seboj, ne sodite, ne zaničujte, pomagajte, varujte, potrpite, odpustite kakor tudi Bog odpušča, to vam oznanuje pridigar. Ne ljubite samo svojih prijateljev in onih, ki ♦as ljubijo, ampak tudi svoje sovražnike, ki vas preganjajo, zaničujejo in vam hudo žele, in molite zanje. — Glas iz prižnice nas uči krščansko upati. Upajte vi malosrčni, zaupajte na Vsemogočnega, ki nasiti ptice pod nebom in oblači lilije na polju, da jim ni Salomon v svoji lepoti enak ; zaupajte nanj, ker brez njegove volje vam ne pade le en las z glave. Zaupajte torej na Boga, kdor vanj zaupa, ne bo osramočen. Tako nas učijo mašniki iz prižnice ter nas vodijo po gotovi poti v našo pravo domovino. — Kakšen odgovor boš dajal enkrat, ljubi kristijan, če se malo ali čisto nič ne zmeniš za ta glas in mu mašiš svoja ušesa? Ali te nič ne pretresejo besede Jezusove, ki pravi: Kdor je is Boga, posluša besedo božjo, salo je vi ne poslušale, ker niste is Boga, in zopet druge besede Zveličarjeve: Možje is Niniv bodo vstali s tem rodom in jih bodo sodili, ker oni so po Jonatovi besedi delali pokoro, in glej, tukaj osnanuje besedo božjo, ki je več kot Jona. Kristijan! Nikar ne pusti, da bi se to prerokovanje nad teboj izpolnilo!
K koncu moram še enkrat reči, sveta, ljuba in draga naj vam bo vaša župnijska cerkev, ker tukaj je tisti srečni kraj, kjer nas Jezus posebno išče. Obhajajmo veselo cerkveno posvečevanje^ obhajajmo pa tudi duhovno posvečevanje v svojih srcih, ker naša srca bo živi templi sv. Duha, posvečeni pri sv. krstu. Ohranite jih lepe, čiste, brez madeža v krstni nedolžnosti, zakaj oko ni vidilo, uho ni slišalo in v nobenega človeka srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki te duhovne temple ohranijo čiste. Pripomočke zato pa dobivamo v posvečenih cerkvah. Amen.	J. T.
2. Liturgična pridiga.
Danes je tej hiši zveličanje došlo.
Luk. 19, 9.
Od nekdaj so imeli ljudje posebne kraje in posebna poslopja, kjer so častili božje bitje. Izraelcem je Bog sam naznanil, kako naj napravijo njemu posebno in odlično svetišče z darilnim altarjem. Bil je to najprej sveti šotor, katerega je posvetil Mojzes, in potem jeruzalemski tempel, katerega je posvetil Salomon z najveličast-nišimi obredi.
Svetišča v stari zavezi so bila samo predpodoba hiš božjih v novi zavezi, in vendar so bila toliko odlična, častitljiva in posebej posvečena ter v božjo službo odločena. Koliko bolj velja vse to o cerkvah nove zaveze ! Zakaj v naših katoliških cerkvah se daruje nekrvavi daritev nove zaveze, dele se sveti zakramenti in se opravlja razen tega še veliko druzih svetih obredov in pobožnosti. Zato smemo reči, da je najmanjša katoliška cerkvica neizrečeno svetejša in častitljivejša, kakor celo svetovnoslavni tempel jeruzalemski.
Ni čuda, da je bila od prvih krščanskih časov navada, da so cerkve posvečevali škofje z jako pomenljivimi obredi ter prelepimi molitvami odločevali v hiše božje. Seveda se do cesarja Konštantina Velikega to ni smelo opravljati slovesno, pač pa z naj večjo slovesnostjo pozneje skozi vsa stoletja. Taka slovesnost je trajala včasih po več dni in bil je to imeniten praznik za celo župnijo. Zato nikakor ni bilo mogoče, da bi se ob obletnici ne spominjali tistega tako važnega dogodka. Duhovniki so se ga spominjali celo z osmino. Tisti dan v letu se je pa tu pa tam vendar le pozabil, zgrešil ali pa je bil nepriličen za tako slovesnost. Zato, in da bi se vernikom imenitnost tistega dneva in častitljivost naših cerkva toliko bolj vtisnila v spomin, postavljen je v ljubljanski škofiji na tretjo nedeljo meseca vinotoka praznik posvečenja in blagoslov 1 j e n j a vseh cerkva naše škofije.
Tu vam povem, da se razločuje posvečenje od blagoslovljenja cerkve. Posvetiti cerkev smejo samo škof, blagosloviti cerkev pa smč s škofovim dovoljenjem vsak mašnik. Kadar se posvečuje cerkev, rabi se sveto olje in blagoslovljena voda, kadar se samo blagoslavlja, ne rabi se sveto olje, ampak se cerkev zunaj in znotraj poškropi z blagoslovljeno vodo. Ta obred je veliko krajši. Splošno opomnim, da so farne cerkve večinoma vse posvečene, podružnice pa so navadno le blagoslovljene.
Sv. maša, ki se bere današnji dan, je prav tista, kakor so jo opravili škof, kadar so posvetili dotično poslopje v hišo božjo. Gotovo vas bo zanimalo, če vam razložim molitve in svetopisemske vrstice v sveti maši današnjega praznika.
1.	Vhod v sveto mašo je vzet iz prvih bukev Mojz. 28. p., kjer se pripoveduje o očaku Jakobu, ki je, bežeč iz domače dežele v Mezopotamijo, prenočil pod milim nebom ter »videl v spanju lestvico, ki je na zemlji stala in se z vrhom dotikala nebes, in angele božje hoditi po njej gori in doli in Gospoda sloneti na lestvici«, kateri mu je zagotovil svoj obilni blagoslov. In ko se je bil Jakob zbudil iz spanja, je dejal: »Resnično, Gospod je na tem kraju, in jaz nisem vedel « In je prestrašen rekel: »Kako strašan je ta kraj ! Tukaj ni druzega, kakor hiša božja in vrata nebeška.« Jakob je tedaj zjutraj vstal, je vzel kamen, ki ga je bil dejal pod glavo, ga je postivil v znamenje, in ga je oblil z oljem. In je rekel med drugim: »Kamen, ki sem ga postavil v znamenje, bo imenovan hiša božja.« Besede očakove so vzete v vhod današnje svete maše, da se s tem naznani visoki pomen in častitljivost naših cerkva. In kakor je očak Jakob oblil takrat tisti kamen z oljem, tako tudi še sedaj, kakor že poprej omenjeno, škof posvečevaje cerkev na dvanajst mestih pomazilijo križe na notranji steni s sv. oljem, kar zaznamuje dvanajst apostolov, stebrov svete cerkve. Olje je tudi znamenje milosti, ki nam dohajajo po sveti veri in jih prejemamo v naših cerkvah.
Zatem pa vsklikne mašnik v današnji sveti maši s psalmistom: »Kako ljuba so mi tvoja prebivališča, Gospod vojnih trum! Moja duša hrepeni in koprni po lopah Gospodovih.« Četudi je torej strašan ta kraj, vendar moramo hrepeneti po njem, ker tu zlasti prebiva Gospod s svojo milostjo, tukaj je njegov, dejal bi, zemeljski dom.
2.	Zbirna molitev se glasi: »Bog, ki nam vsako leto dan posvečenja tega svojega tempeljna ponoviš, in nam daš k svetim skrivnostim zdravim zopet pristopiti: usliši prošnje svojega ljudstva in dodeli, da kdorkoli pride v ta tempel prosit dobrot, se veseli, da je vse izprosil.« Kajne, kako pomenljiva je ta praznična molitev? -V njej se izreka Bogu zahvala, da moremo ob obletnici posvečenja zopet priti v njegov tempel, pa tudi ponižna prošnja se pošilja proti nebesom, naj bi vsakdo v cerkvi prejel vse, česar prosi Boga. Akoravno smo mi že praznovali spominski
dan, ko je bila ta-le naša cerkev po škofu posvečena, ga nismo vendar z molitvami današnje svete maše. Bodi vam tudi današnji praznik poseben dan zahvale za vse dobrote, katere ste vi in so jih vaši predniki že prejeli v tej ali drugih hišah božjih. Dobrot, in sicer nezasluženih, je bilo že neštevilno, dušnih in telesnih. Lepa, dostojna zahvala pa, pravijo, je nova prošnja. Torej prav srčno zahvaljujte danes Vsemogočnega za vse dobrote; On, neskončno dobrotljivi, nas zagotavlja po svetem pismu: »Moje oči bodo odprte in moja ušesa bodo nastavljena molitvi tega, ki moli na tem mestu. Zakaj izvolil in posvetil sem to mesto, da je moje ime ondi na večno, in da ostanejo moje oči in moje srce ondi vse dni.« (II. Kron. 7, 16. 17.) Če je to veljalo o templu stare zaveze, koliko bolj smemo upati, da za nas katoliške kristijane bije in čuje božje Srce našega Zveličarja!
3.	V današnjem berilu popisuje sv. Janez zveličanje in veličastvo vseh izvoljencev božjih, oziroma sv. cerkev poveličano v nebesih.
a)	To je »novi Jeruzalem«, to je »sveto mesto«, v katerem le sveti prebivajo, in čegar slaba predpodoba je bil zemeljski Jeruzalem. Lepo je tako, da se primerja z nevestnimi lepotinami. Sv. Janez je slišal mogočni božji glas: »Glej! prebivališče Boga z ljudmi, in prebival bo ž njimi.« S temi besedami je naznanjena najtesnejša zveza med Bogom in pravičnimi. Bog in ljudje bodo imeli eno prebivališče, bodo prebivali takorekoč v enem šotoru in se vedno gledali. Vpodobljeno je bilo to že v stari zavezi, ker je Bog v šotoru in templu od daleč prebival po skrinji zaveze med Izraelci. V veliko višji stopinji se je ta zveza med Bogom in ljudmi vresničila, ko se je Sin božji včlovečil in bival med ljudmi in tudi sedaj v podobi kruha skrit vedno med nami prebiva. V popolnem pomenu pa se to zgodi v nebesih, kjer so vsi svetniki z Bogom najožje združeni ter ga vedno gledajo v njegovi neskončni lepoti. »In oni bodo njegovo ljudstvo«; bodo vedno le njemu služili, vsi le zanj živeli, ker v nebesih jih ne bodo več ovirale nobene druge skrbi, opravila ali dolžnosti, kakor na zemlji. In Bog jim bode v svoji ljubezni do njih vse dodelil, kar bodo želeli. Zveličanje bo večno, nespremenljivo, nemotljivo, ker »Bog bo obrisal vse solze od njih oči«, katere so pretakali tukaj na zemlji v svoji žalosti ali zavoljo pomanjkanja, ali zavoljo težav in stisk. Bog jim bo dodelil po bolečini in britkosti večno veselje, večno srečo. Tudi ne bo več ne telesne, pa tudi ne duhovne, dušne smrti, ker zve-
ličani v nebesih ne morejo več grešti. Po sodnjem dnevu bota nebo in zemlja spremenjena in dobila veličastvo, kakeršnega si še misliti ne moremo; in to za vse veke.
b)	Kar sveti Janez v današnjem listu govori o poveličani cerkvi, to obrača več razlagavcev sv. pisma na Kristusovo cerkev tukaj na zemlji. Tudi ona je podobna mestu, katero je kakor duhovna hiša, duhovno poslopje ali tempel sezidano iz duhovnih kamenov, ki so verniki. Kristus je veliki vogelni kamen, njegov namestnik na zemlji je vkladni kamen, škofje so stebri tega poslopja. Njeno bogastvo in lepota je v njenih milostih, pa tudi v čednosti in svetosti njenih otrok. In kadar so pri sveti maši verniki zbrani okrog mašnika, videti je v tem podobo družbe svetnikov, zbranih okrog Jezusa v nebesih. Sicer pa lahko trdimo, da je sveta cerkev tu na zemlji delavnica, kjer se izdeluje nebeški Jeruzalem. V njej prejmemo po sv. krstu začetek življenja, katero se v nebesih spopolni. To življenje milosti božje se po sv. birmi v nas pomnoži in pokrepi, vzdržuje ga sv. obhajilo. Če pa se milost božja izgubi, more jo kristijan najti zopet v zakramentu svete pokore.
c)	Ker se bere to berilo v praznik posvečenja, pokaže sveta cerkev s tem, da se sme obračati tudi na naše zidane cerkve. Tudi one so »sveto mesto«, ki je prišlo iz neba od Boga. Po svoji napravi nam stavijo pred oči delo odrešenja, katero je bilo od Boga iz nebes zemlji podarjeno. Podoba križa, v kateri so cerkve navadno zidane, nas vedno opominja odrešenja po križu in sprave nebes z zemljo. Zvoniki, ki se vzdigujejo kvišku proti nebu, opominjajo nas, kje je naša prava domovina, in odkod nam je došlo odrešenje. Podoba čolna ali ladije nas opominja, da cerkev je tista ladija, v kateri moremo biti v vseh viharjih zopernosti, trpljenja in skušnjav brez strahu in nepokoja, ker ona nas more srečno in varno peljati v zavetje večnega življenja. Ker so naše sezidane cerkve, kolikor je mogoče, po vnanjem in notranjem lepo opravljene, so tedaj kakor nevesta napravljene svojemu ženinu. Ker se v naših sezidanih cerkvah ponavlja daritev sv. križa in včlovečeni Sin božji kot Bog-človek resnično prebiva tukaj pod podobo posvečenega kruha, so naše cerkve zares prebivališče Boga med ljudmi; in to prebivališče Boga med nami je vir vseh blagrov. Božja beseda, sv. zakramenti in zlasti še sv. obhajilo tolažijo človeka, vzdigujejo njegovo dušo k Bogu in jo napajajo s posebno sladkostjo, katera je predokus večnega zveličanja.

Kristijani! Imejmo v časti hiše božje, spoštljivo se vsakdo vedi v njih, in skrben bodi za lepoto prebivališča božjega. Vsak si kliči z Davidom: »Gospod, ljubim lepoto tvoje hiše, in kraj, kjer prebiva tvoje veličastvo!« (Ps. 25, 8.)
4.	Vmesni spev naznanja, da je ta kraj, cerkev, božjo delo in imenitna, nedopovedna skrivnost. Mašnik prosi v tem spevu, da bi Bog, katerega obdajajo angelski zbori, uslišal molitve svojih služabnikov. In, da bi si lažje naklonil božje usmiljenje, pravi s psalmistom, da bo v svetem templu molil in hvalil božje ime.
5.	Sv. evangelij nam pripoveduje prigodbo o Jezusu in Caheju. Bil je Cahej višji cestninarjev ali cestninarski predstojnik, ki je denar svojih podložnikov oddajal Rimljanom. Bili so pa cestninarji silno zaničevani kot samopridni, krivični ljudje, kot očitni grešniki. Cahej je močno želel videti Jezusa; Jezus pa njegovi želji pride v okom s tem, da se kar sam povabi k njemu ter pride v njegovo hišo. Cahej se Jezusovega prihoda močno razveseli, milost božja pa njegovo srce prešine, da se spozna grešnika. se spokori in je pripravljen polovico svojega premoženja obrniti na milodare in vse storjene krivice povrniti čveterno. Jezus pohvali njegov blagi sklep in potrdi, rekoč: Danes je tej hiši zveličanje došlo. Odpustil mu je grehe ter ga sprejel med otroke božje. Cahej pomeni toliko kot očiščen.
Tudi po naših cerkvah, katerih podoba je bila Cahejeva hiša, obiskuje Jezus grešnike s svojimi milostmi, toda le tiste, ki hočejo verovati in ljubiti. V gostje prihaja k nam v sv. obhajilu resnično in bistveno. Le radi posnemajmo Caheja, da namreč obujamo goreče želje po Jezusu, obžalujemo svoje grehe, se spokorimo in popravimo vse krivice in storjene škode.
6.	Pred darovanjem moli mašnik z Davidom, ko je bil pripravil neizmerne zaklade za zidanje templa, rekoč: »Gospod Bog, v preprostosti svojega srca sem vesel daroval vse, in tvoje ljudstvo, ki se je znašlo, videl sem z velikim veseljem; Bog Izraelov, ohrani to voljo.« Tudi mi moramo vse svoje daro\e, če hočemo, da bodo prijetni Bogu darovati z veselim srcem, zakaj »veselega darovavca ljubi Bog«, pravi sv. Pavel. (II. Kor. 9, 7.) K temu nas priganja tudi čut hvaležnosti, ker vse, karkoli imamo, je dobrote božje dar. Apostol zato poprašuje: »Kaj pa imaš, kar bi ne bil prejel ?« (I. Kor. 4, 7.)
7.	V tihi molitvi prosimo, da bi bili mi, kadar molimo v cerkvi, Bogu všeč po duši in telesu ter bi nam za vse dodelil
večno plačilo v nebesih. S to molitvijo nas sveta cerkev opozarja, da moramo poleg dušne pobožnosti tudi po zunanje kazati, kako živo se zavedamo svetosti božje hiše.
8.	Obhajilna vrstica je posneta po besedah Jezusovih in se glasi: »Moja hiša je hiša molitve«, pravi Gespod, »kdor v njej prosi, prejme, in kdor išče, najde, in kdor trka, se mu bo odprlo.« S to vrstico nas sv. cerkev opominja, da radi in zaupno in stanovitno molimo v templu nove zaveze, in gotovo bomo uslišani.
9.	V poobhajilni molitvi prosimo, da bi Bog, kateri si pripravlja nebeško bivališče iz živih in izvoljenih kamenov, to je bogoljubnih kristijanov, uslišal prošnje svojega ljudstva ter sveto cerkev razširjal in čedalje bolj podpiral s svojo milostjo.
Kristijani! Ko govorimo na podlagi današnje sv. maše o naših cerkvah, ne prezrimo pri tem, kar piše sv. Pavel: »Vi ste namreč tempel živega Boga, kakor govori gospod: Pri njih bom prebival.« (II. Kor. 6, 16) V tem oziru je sv. Bernard ob prazniku cerkvenega posvečenja nekikrat spregovoril tako-le: »Današnji god je naš god, ker se tiče tudi nas; zakaj tudi mi smo duhovni templi božji.« In prav je imel sveti cerkveni učenik. Saj sem že poprej omenil, da smo po sv. krstu dobili novo življenje po milosti svetega Duha, ki se je tedaj naselil v nas kakor v živem templu. Kakor pri posvečevanju zidanega templa, rabila se je takrat blagoslovljena voda, mašnik je delal križe in nas mazilil s sv. oljem. Naša dolžnost pa je, da smo in ostanemo čist in svet tempel božji, da ga ne oskrunimo z nobenim smrtnim grehom, posebej, da se varujemo grdega greha nečistosti. Sv. Pavel žuga tako-le: »Ako kdo tempel božji oskruni, ga bo Bog končal.« (I. Kor. 3, 17.) Zato nam kliče apostol drugje: »To namreč je volja božja, vaše posvečenje.« (I. Tes. 4, 3.) Amen.	V. Bernik.
Enaindvajseta nedelja po binkoštih.
!. Homilija.
Hlapec pa je padel na kolena in ga je prosil, rekoč: »Potrpi z menoj, in vse ti bom povrnil.	Mat. 18, 26.
Veliko prilik je Gospod povedal, ko je hodil še med ljudmi po zemlji; ako jih beremo in slišimo, zde se nam vedno lepe, vedno najdemo v njih koristne nauke, ki zadevajo ljudi.
45
Enaka je s priliko današnjega sv. evangelija; ona nas vse zadeva, in prav bi bilo, ako si jo ohranimo dobro v spominu, ker ne vsako leto enkrat ali dvakrat, ampak vsak dan, vsako uro imamo priložnost se po njej ravnati.
Ker je apostol Peter slišal, da je volja božja, potrpljenje imeti z grešnikom in odpustiti tistim, ki nas razžalijo, zato vpraša Zveličarja, rekoč: Gospod, kolikrat bo grešil zoper mene moj brat, in naj mu odpustim? do sedemkrat? Jezus mu reče: Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat, (Mat. 18, 21, 22), to je vselej, kolikrat te razžali. In potem pripoveduje današnjo priliko, s katero sv. Petra in nas pouči, zakaj moramo bližnjemu odpustiti, in kako mu moramo odpustiti.
Ker je nauk te prilike tako važen in ker se tolikrat čezenj greši, zato ga hočemo ob kratkem premisliti, da bomo spoznali: I. zakaj moramo bližnjemu odpuščati; II. kako mu moramo odpuščati. Nebeški Zveličar, ki je sv. Petru na njegovo vprašanje tako lepo odgovoril, naj nam stoji na strani, da tudi mi nauk tistega odgovora radi slišimo, prav umemo in se v življenju po njem ravnamo.
I. Ako hočemo vedeti, zakaj moramo bližnjemu odpustiti, ko nas razžali, premislimo priliko ter jo obrnimo nase.
1.	Hlapec je bil dolžan Gospodu deset tisoč talentov. To je bil pač silen dolg, ker po našem denarju je samo en talent dva tisoč srebrnih goldinarjev, in deset tisoč talentov znašajo več ko dvaindvajset milijonov goldinarjev. — Ako pa mi skupaj seštejemo prestopke svojega življenja in svoje grehe — kar ravno talenti pomenijo, nam bo vendar-le jasno, zakaj je Gospod postavil tolik znesek, deset tisoč talentov.
Sprašujmo si le zvečer svojo vest, kakor se kristijanu vsak dan spodobi, pa brez slepila, natanko in resnično — čez vse svoje misli, besede, djanja; koliko se tu nabere, kar pred Bogom ni brez zadolženja: koliko prostovoljnih grešnih misli, sumničenja in predrzne sodbe čez bližnjega, koliko misli samosvoje ljubezni, koliko misli jeze, nevolje, sovraštva, nepotrpežljivosti, koliko misli mesenosti, poželjivosti in nečistosti! — In štejmo potem svoje besede, ki so le prerade izvirale in sledile iz tistih prostovoljnih misli. Presodimo svoja dejanja, ki tako dolgo nimajo cene in zasluženja pred Bogom, dokler niso storjena iz ljubezni do njega — koliko, kristijani, se potem nabere! In koliko bi se še-le potem
naštelo, če bi bili prav natančni in ko bi vse prav natanko vedeli. Pa še nismo računali, kar bi bili morali storiti, pa smo opustili; še nismo računali, kar nismo dosti dobro, kar nismo s pravim namenom storili. In to je vse le od enega dneva! Štejmo pa potem cele tedne, mesece, leta, dve, štiri, deset, dvajset do šestdeset let! O Bog, koliko pregreh, kolik dolg se vkup nabere! Kaj so milijoni talentov minljivega denarja proti številu grehov, ki gre z nami pred sodbo božjo.
2.	Tako veliki grešniki torej smo! In ves ta neizmeren dolg nam odpusti usmiljeni Bog zavoljo zasluženja križanega Zveličarja, zakaj njegova dobrotnost je neomejena, ako mi enako hlapcu v današnjem evangeliju pokleknemo predenj, z globokim kesanjem in ponižnostjo se obtožimo v spovedi, z resnobo in gorečnostjo poboljšamo svoje življenje.
In če predobrotljivi Bog z nami grešniki tako usmiljeno ravna, povejte mi, kdo more še dalje vprašati: da li moramo bližnjemu odpustiti, ko nas je razžalil ? — Vsak, ki je slišal današnji evangelij, bo nevoljen nad nehvaležnim hlapcem, kateremu je Gospod tolik dolg odpustil, da je tako grozovito ravnal s sohlapcem ter ga davil. Zato pa spoznajte, da smo enako hudobni in trdosrčni hlapci tudi mi, če potem, ko nam je Bog toliko odpustil, ne odpustimo svojemu bližnjemu. — Kako pa mu je treba odpustiti?
II. 1. Odgovor na to vprašanje je kratek: Ravno tako moramo bližnjemu odpustiti, kakor nam Bog odpušča. Kadar nam je dolg odpustil v zakramentu sv. pokore, potem več ne misli nanj; on ravna z nami ravno tako, kot bi ga ne bili razžalili. Gn nam zopet podeli svojo milost, nam pomaga pri izvrševanju vsega dobrega in je tako prijazen do nas, kakor pred grehom. — Enako se mi obnašajmo do bližnjega, če nas je razžalil.
a)	Moramo mu odpustiti in ne več misliti na razžaljenje, pozabiti na tisto, kar nam je žalega storil, ne enakega poplačevati z enakim, nobenkrat mu več ne očitati ali drugim ljudem pripovedovati. — Pa ne samo pozabiti moramo,
b)	ampak tudi razžalnikom dobro storiti po povelju Zveličarjevem: Ljubite svoje sovražnike, dobro storite tem, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte te, ki vas kolnejo, molite zanje, ki vas obrekujejo. (Luk. 6, 27. 28.) Pokažimo jim svojo dobrohotnost, pomagajmo, kadar moremo, bodimo prijazni do njih, skratka: obnašajmo se kot bi se nič ne bilo zgodilo. To se pravi, v resnici odpustiti.
45*
2. Ali zoper to najde človekovo samoljubje vedno dosti ugovorov. Toda varuj se kristijan, zapeljevanja takega samoljubja.
a)	Samoljubje govori: »Odpustiti je že prav in potrpljenje imeti, ali če se le prevečkrat godi in če preganjanje, obrekovanje,, opravljanje, poškodovanje le ne neha, mora vendar človek vzkipeti.« — Poglejte, ravno tako je Peter mislil: Kolikokrat naj odpustim bližnjemu, če me je razžalil P Morda sedemkrat P Mislil jer da je že zadosti povedal, če je rekel sedemkrat. Ali kaj mu je Gospod odgovoril? Ne samo sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat. Zato pomislimo: Gospod Bog, pred čegar očmi je najmanjši greh večji kot največje razžaljenje do nas, Gospod Bog se ne utrudi nam odpustiti. Koliko manj se smemo mi ubogi grešniki utruditi bližnjemu odpuščati, ki je tudi podoba božja, odrešen s Kristusovo krvjo in pred Bogom morda boljši od nas-
b)	Samoljubje še ni s tem zadovoljno, ono pravi: »Bom že odpustil bližnjemu, a zmenil se ne bom zanj.« — Dragi moji, ali bi bili mi zadovoljni, če bi Bog nam tako rekel: »Odpustim ti, pa pusti me, nočem nič več s teboj imeti opraviti.« Ali bi ne bili najnesrečnejši na žemlji, zapuščeni od milosti božje, odločeni od nebes ? Do svojih neprijateljev obnašajmo se ravno tako, kot bi nič o razžaljenju ne vedeli. Tako so delali svetniki ter bili najprijaznejši do tistih, ki so jih najbolj žalili. (Sv. Frančišek Šaleški, sv. Ignacij Lojolsnski itd.)
c)	Samoljubje si izmisli zopet nekaj druzega: »Če pa vse prenašam, bodo moji sovražniki vedno hujši, na zadnje ne bo več prestati.« — Res je treba včasi svojemu nasprotniku se ustaviti,, a to naj se godi v vsi ljubezni in dostojnosti, da si svojo pravico varujemo ali zadobimo. Če z lepimi besedami in z mirnim opominom nič ne opravimo, potem še-le svojo stvar predložimo gosposki v razsodbo. — Pa koliko prepirov in tožba, bi ne bilo, ako bi se ljudje ravnali po svetu evangelija, ki blagor obeta tistim, ki po nedolžnem krivico trpč, zakaj pohlevnost in krotkost bi sčasoma odprla oči tudi razžalniku, on bi se zavedal svoje krivde, sramoval, občudoval tvoje junaštvo premagovanja ter se v prihodnje varoval še kedaj te razžaliti.
Ni morda ničesar na svetu, s čemur bi bolj podobni postalr Zveličarju, kot z odpuščanjem krivice. Le poglejte ga! Njegovi sovražniki so proti njemu storili vse mogoče krivice in ga slednjič
pribili na križ. I kaj stori on ? Jih li sovraži ? Ne, še celo na križu moli zanje. Na križu umrje za sovražnike; on da življenje za grešnike, umrje tudi za nas, ki smo ga razžalili. O da bi tega nikdar ne pozabili!
In glejte, ravno spomin na Jezusa, ki je na križu umiraje odpustil sovražnikom in zanje molil, ta spomin je bil, ki je razorožil roko sv. Janeza Gvalberta, ko ga je srečal morivec njegovega brata brez orožja v neki soteski, od koder ni mogel več ubežati. Že zgrabi Janez za meč, da bi se maščeval, ko se mu morivec zgrudi k nogam in ga s sklenjenimi rokami prosi pri Jezusu križanem, naj mu ne vzame življenja. Janez po tem prizoru presunjen, mu ne daruje le življenja, ampak tudi prijateljstvo. Bog pa je hotel čudežno pokazati, kako ljuba mu je ta velikodušna sprava. Ko grč Gvalbert koj na to v cerkev ter pred križem z gorečnostjo prosi odpuščenja grehov, tu nagne Križani glavo, kot hi se mu hotel zahvaliti, da je zavoljo njega skazal usmiljenje ter ga zagotoviti, da je uslišana njegova prošnja. Po zgledu svetnikov torej in po zgledu Zveličarjevem radi odpuščajmo bližnjemu, ako nas je razžalil, zakaj nad tem ima Bog veliko dopadajenje ; potem sme človek tudi v resnici pričakovati, da mu bo Gospod milost skazal zavoljo njegovega dolga, ker Jezus sam pravi: Odpuščajte in vam bo odpuščeno. (Luk. 6, 37.) Amen.	A. Žlogar.
2. Nevarno je pokoro odlašati.
Hlapec pa je padel pa kolena in ga je prosil, rekoč: »Potrpi z menoj in vse ti bom povrnil.«	Mat. 18, 26.
Mnogo ljudi mirno živi v svojih grehih in veselo hodi po poti pogubljenja, ker ne pomislijo, kam vodi tako življenje, in pozabijo, da bodo za svojo kratko razuzdanost na večne čase jokali in zdihovali. — Tudi hlapec današnjega sv. evangelija, dasiravno zelo zadolžen, je živel brez vse skrbi, malopridno in nespametno, ter je zmiraj upal, da bo osleparil gospoda, odložil račun ter odšel kazni. Ko pa je zaslišal, da bodo on, njegova žena in otroci prodani v sužnost, takrat je ostrmel in se ves prestrašil, pokleknil, roke povzdignil, jokal, prosil in vzdihoval: »Gospod, imej potrpljenje z menoj, vse ti bom povrnil, kakor hitro bo mogoče.« — Ljubi
moji, to je bilo lepo zanj, da je spoznal svojo hudobijo in se ponižal pred svojim gospodom, ali še lepše je bilo gospodovo usmiljeno srce, ki mu ni le dal odloga za plačilo, temuč mu odpustil ves dolg. — Lahko da bo tudi nas Gospod vseh gospodov v kratkem poklical pred se, rekoč: »Dajte račun o svojem hiševanju in plačajte dolge svojih grehov, katerih ste toliko storili.« Oj bratje in sestre! kaj bomo takrat začeli? Kaj bomo rekli? Prositi bo takrat že prepozno, torej se sedaj z Bogom spravimo, sedaj se k njemu povrnimo.
Ali kako žalostno je, toliko kristijanov videti, ki žive v nevarni lenobi in strašni zanikrnosti, in od dne do dne, od časa do časa odlašajo svoje poboljšanje. To njih zapeljivo zmoto pokazati in omehčati njih trdovratnost, je danes moj namen. Povedal bom vam, v kakšno nevarnost večnega pogubljenja postavite, ako odlašate pokoro, prvič zato, ker ne veste, kdaj bote umrli; drugič zato, ker se greh vedno bolj vkorenini in dobi zmiraj večjo moč. če ste verni kristijani in če kaj verujete božji besedi, morajo vas te resnice vzbuditi k pokori, in kar bote slišali, obrnite nase in na žalostni stan svoje duše. I.
I. Da tisti grešniki ne delajo pokore, ki za vsč, kar se jim reče, nič ne marajo, in se posmehujejo najresnejšim resnicam sv. vere, ter so bolj podobni neumni živini, kakor pametni stvari, je sicer žalostno in strašno, pa čuditi se temu vendar ni, zakaj-živinski človek, pravi sv. Pavel, ne ume, kar je duhovnega: da se pa tudi ti, ljubi kristijan, nočeš poboljšati, ki se vendar še bojiš pekla, ki se še vendar katerikrat spomniš, da bo treba umreti, in želiš, da bi po smrti prišel v nebesa, da ti na podporo nič ne misliš, to se meni zdi popolnoma nerazumno. — Ce te kdo povabi na kakšno gostijo, kako hitro se takrat obračaš, kako urno se sučeš, da ne bi nič zamudil: če te pa Bog, tvoj Stvarnik in Odrešenik kliče k sebi, o kako počasen si, kako malo se ti mudi in kako samoglavno odgovarjaš, da je še dosti časa.
Ali povej mi, grešnik ali grešnica, ki brez vsega strahu odlašaš pokoro, kje in od koga imaš pismo, da boš živel do tistega časa, kakor si misliš, ti, ki si kakor kaplja na veji, ki jo najmanjši veter strese in si nisi nobeno uro svest svojega življenja? »V celem sv. pismu ni najti«, pravi sv. Avguštin, »da bi Bog, čeravno je na tisoč krajih obljubil odpuščenje grehov, obljubil jutrajšnji dan temu,
ki se danes ne spreobrne.« In ti pa vendar odlašaš pokoro na prihodnje leto ali morda celo na stara leta, ti, ki še za pojutršnji dan ne veš, ali ga boš doživel.
Pač po pravici pravi tedaj sv. Jakob vsem takim nepremišljenim, za svojo dušo tako malo skrbnim kristijanom: »Glejte vi, ki pravite: ,Danes ali jutri pojdemo v to ali ono mesto, in bomo tam ostali eno leto in kupčevali in delali dobiček1; ki ne veste, kaj bo jutri, mesto da bi rekli: ,če bo Gospodova volja in če bomo živeli, bomo to ali ono storili.'« Spomni se, grešni človek, teh besedi sv. apostola, in če svojo vest tolažiš s tem, da boš sicer delal pokoro, ali sedaj še ne, ker te sedaj ta, sedaj una reč zadržuje, ampak drugi teden, drugi mesec, drugo leto, reci še vselej to zraven: začel jo bom, če bo Gospodova volja in če bom živel.
Kaj pa bo, ljubi moj, iz tebe, če ne boš več živel? Kaj bo iz tvoje revne duše, če bo takrat, ko še-le misliš delati pokoro, gorela že v peklenskem	ognju? O vzemi	si	vendar k srcu,	v
kakšno nevarnost staviš	svojo dušo, zakaj	nič	ni lažje, nego	da
se ti kaj takega zgodi. — Ali nič ne veš iz lastne skušnje, kako je bil marsikateri v nekaterih urah zdrav in mrtev? Da so marsikaterega zjutraj našli mrtvega, ki je zvečer šel zdrav ležat? Da marsikateri ni večera doživel, ki je še bil zjutraj zdrav in vesel ? Ali je pač eden med mladeniči, ki bi si za gotovo mogel obetati moška leta ? In je li kdo	med možmi, ki bi	se	mogel zanašati	na
visoko starost ? In kdo je tukaj med nami,	ki	bi še za eno leto,
ali za en mesec, ali tudi le za en sam dan svojega življenja bil zagotovljen? Ali se to, kar se je že toliko drugim zgodilo, ne more tudi tebi zgoditi? In ko bi se ti to zgodilo, povej, kaj bo iz tebe in tvoje revne duše? Če se bojiš odgovoriti in samega sebe obsoditi, pa poslušaj, kar ti bom jaz povedal. Bil je svoje dni bogat mož, je pripovedoval sam Zveličar, ki je spravil skupaj veliko denarja in blaga, potem pa je sam pri sebi rekel: »Sedaj pa, moja duša, jej in pij in bodi dobre volje, saj imaš vsega zadosti.« Ali naenkrat mu je bilo rečeno: »Neumnež, še nocoj bom tvojo dušo tirjal od tebe, in kar si skupaj spravil, čigavo bo ?« In mesto sladkega, veselega življenja, ki si ga je obetal, bil je pokopan v strašno, večno trpljenje.
Ravno tako se vtegne zgoditi tudi tebi; nagla smrt te bo pokosila in kaj ti bo pomagalo vse tvoje bogastvo, vse sladnosti življenja, vse veselje sveta? Tvoje nečimurno, črvivo veselje, katerega vživaš brez mere in od katerega se za nič ne daš odtrgati,
se bo spremenilo v žalost in trpel boš neizrečene bolečine v plamenu večnega ognja.
Pa naj se ti v resnici zgodi, pri vsem tem vendar le upaš, da boš doživel tisti čas, v katerem praviš, da boš delal pokoro. Ali mar meniš, da se boš na starost lažje spokoril in spravil z Bogom, kakor pa sedaj ? Kako grozno se motiš, če tako misliš, pokazal ti bom v drugem delu.
II. Pokora je toliko težja, kolikor dalj časa se odlaša. Ali še ne veste sami o sebi, da naše grešno poželjenje, če se mu ne ustavljamo, postaja od dne do dne močnejše, kolikor več mu privolimo; čimdalje tedaj odlagamo pokoro, tem manj moči imamo za dobro, naše nagnjenje k hudemu pa postane toliko močnejše, toliko silneiše. Spomnite se na tisto skrivnosti polno jezero, h kateremu je bil prerok Ezehiel štirikrat v duhu peljan. Ko se prerok prvikrat približa jezeru, gre lahko čezenj, ker voda je bila tako plitva, da mu je komaj noge zmočila. Ko pride drugikrat k jezeru, je voda že nekoliko narastla in on je sicer šel čez jezero, pa že z večjo težavo;	tretjikrat	mu je	bilo še bolj težavno in	že
tudi nevarno; ko pa	četrtikrat	pride	k jezeru, je voda že celo
izstopila, in ni mu bilo mogoče jezera pregaziti. Enako se godi tudi vsem tistim, ki	zmiraj odlašajo	spreobrnjenje in skrb	za
izveličanje. Po enkrat	storjenem	grehu	ni težko spreobrniti se	in
zopet zadobiti milost božjo, ali če število grehov naraste, ni več samo težko, ampak večkrat skoraj nemogoče izkopati se iz brezna grehov, zakaj navada je železna srajca, pravi pregovor, in sveto pismo pravi: če se more zamorec umiti, da bo bel, in če more leopard spremeniti svojo lisasto kožo, bote vi mogli dobro storiti, ki ste se navadili hudega?
Da je temu res tako, uči nas vsakdanja skušnja. Povejte, postavim pijancu, kako nespametno ravna, kako nesrečne dela svoje otroke in svojo ženo in v kakšno nevarnost spravlja svojo dušo. Oh, bode nam odgovoril, jaz vse to dobro vem, in velikokrat sem že sklenil, da se ne bom več vpijanil, ali vse je zastonj. — Recite nečistniku, da je zadnji čas, poboljšati se, ako hoče uiti božji jezi. Bog ve, bo vam rekel, kolikokrat sem se že jokal in kolikokrat sklenil v svojem srcu, da ne bom več pogledal te ali une osebe, pa sem vendar spet tako neumen bil in spet sem grešil. Pač res je tedaj, kar sv. Gregor pravi: »Grešnik pade v grdo lužo in se namaže z blatom hudobije. Vrh njega leži težek kamen hude navade, ki ga tako tlači, da ne more vstati, ko bi tudi hotel.«
Jaz že vem, kaj mi ti, mlačni kristijan, na vse to odgovoriš. »Sčasoma«, praviš, »bo ogenj mojega poželjenja vgasnil, moja, sedaj še vroča kri se bode ohladila in moč mojega hudega nagnjenja bo nehala, in takrat se mi bo lahko spokoriti«. Ti, ki tako govoriš, se mi ravno tako nespameten zdiš, kakor tisti, ki pri Savi stoji in bi rad čez Savo šel, pa čaka, da bi Sava odtekla. Kakor Sava ne bo nikoli odtekla, ravno tako tudi tvoje grešno poželjenje nikoli ne bo nehalo; greh delati bos sicer nehal, ali v mislih in željah te bo še zmiraj veselilo grešiti. Ali nista bila tista dva nesramneža, ki sta hotela sramožljivo Suzano s silo zapeljati v greh, že siva starca, in vendar so še posvetni viharji hudih želj rjuli v njih starih srcih? O koliko takih zastaranih grešnikov se tudi še dandanašnji najde, ki z eno nogo takorekoč že v grobu stojč, in vendar še nečisti ogenj s vso močjo gori po njih žilah, in jeza in togota jih napada, da postajajo sedaj črni, sedaj bledi, zakaj po kakršni poti se je mladenič navadil hoditi, govori sv. pismo, tiste tudi v starosti ne bo zapustil.
H koncu vam kličem s svetim Avguštinom: »Če je tedaj za izveličanje potrebno, enkrat svoje srce odtrgati od sveta in se popolnoma dati Bogu, če se to mora enkrat zgoditi, zakaj se ne bi danes zgodilo, zakaj bi se odlašalo do jutri, ker je jutrajšnji dan negotov? Vstani tedaj, mladenič, zapusti svojo razuzdanost, svojo slabo tovarišijo, in vdaj se Bogu, ki te vabi in kliče z milim glasom v svoje naročje! Vstani, deklica, zapusti svet, ki te zapeljuje, daj slovo svojemu grdemu znanju, in vdaj se Bogu, saj ti še odpira svoje očetovsko srce, še ti ponuja krono večnega izve-ličanja; vstanimo, ljube duše, vsi skupaj, zapustimo hudobni svet in njegovo službo, in služimo Bogu, kajti sedaj so še dnevi zveličanja, sedaj še je čas, kmalu ga morebiti več ne bo. Sedaj tedaj pokleknimo, sedaj zdihujmo s ponižnim srcem h Gospodu, kakor evangeljski dolžnik : »Imej potrpljenje z nami, o Gospod! saj bomo popravili in poravnali svoje krivice, kar je mogoče, v čisti spovedi, z vredno pokoro in poboljšanjem svojega življenja.« Amen.
f Kanonik J. Rozman.
Pr iložnostni govori.
Govor pri blagoslovljenju novih podob Jezusovega in Marijinega Srca.
Preskrbi si srce, katero ti prav svetuje p zakaj zate ni nič dražjega. Sir. 37, 17.
Oznanjena vam je bila izredna slovesnost, da blagoslovim danes dve lepi novi podobi Jezusovega presvetega in Marijinega brezmadežnega Srca. Prav veseli me, da ste se zbrali v tako obilnem številu k tako pomenljivemu bogoslužnemu opravilu. Zato vam v čast Jezusovemu in Marijinemu Srcu dam nekaj primernih naukov.
Modri Sirah pravi: Preskrbi si srce, katero ti prav svetuje; zakaj zate ni nič dražjega. Sveto pismo tu v prvi vrsti svetuje in naroča človeku, naj si pridobi dobrohotno srce, pravo srce, čisto, brez strasti ali, da še drugače povem, dobro vest; tako srce, taka vest daje najboljši svet. Besede modrega Siraha, po svetem Duhu navdahnjenega, pa obrnemo tudi lahko na najsvetejše Srce Jezusovo in brezmadežno Srce Device Marije. Zakaj ravno te dve Srci je božja previdnost dala ljudem, da prejemajo od teh dveh najsvetejših Src prave svete v vseh slučajih življenja. Te dve božji Srci sta pobožnemu kristijanu tudi najdražji, ker sta bila Jezus in Marija najsvetejši osebi, kar jih je kedaj nosila zemlja, in ker so njuni sveti več vredni, kot sveti vseh modrijanov po vsej zemlji. Jezus in Marija nam kličeta po sv. pismu: Poslušaj, sin, in sprejmi moder svet, in ne zamelavaj mojega sveta.' (Sir. 6. 24) In zopet: Ako pride modrost v tvoje srce, te bo dober svet obvaroval. (Preg. 2, 10. 11.)
Poprašajmo pa se sedaj: Kaj namsvetujetaJezus in Marija, kakšni so njuni nasveti? Na to si damo odgovor najlažje po tem, ako se ozremo na podobo Jezusovega in Marijinega Srca. Umetnik je naslikal na Jezusovem in Marijinem Srcu taka značilna znamenja, po katerih Bi moremo posneti naj-važniše nauke in svčte, ki nam jih dajeta Sin božji in njegova presveta Mati.
I. Oglejmo si v ta namen najprej sliko Jezusovega-presvetega Srca.
1. Tu vidimo naslikano Jezusovo Srce. Pri tem pogledu se spomnimo pravega živega Srca v presvetem telesu Gospodovem,.
spomnimo se pa tudi vseh svetih občutkov tega Srca v presveti osebi včlovečenega Boga, ali z drugo besedo, počastimo na sliki Jezusovega Srca njegovo neskončno ljubezen, katere vidno znamenje ali podoba je njegovo Srce. S tako pobožnostjo počastimo in molimo hkrati celo osebo Jezusovo, čegar neločljivi del je njegovo Srce.
Sveta Jedert je od Boga razsvitljena rekla: »Gospod je pobožnost do svojega najsvetejšega Srca prihranil poznejšim stoletjem kot zadnje prizadevanje svoje božje ljubezni.« Te preroške besede svete Jederti so se začele spolnovati po blaženi Marjeti Alakok pred dobrima dvema stoletjema, o katere prikazni sem vam že večkrat kaj omenil. Takrat jej j3 Jezus kazaje na svoje Srce rekel: »Glej, to je tisto Srce, katero je ljudi tolikanj ljubilo!«
2.	V doprsni sliki na našem oltarju vidimo na sredi naslikano Srce Zveličarjevo, iz katerega plapola plamen. Ognjeni plamen naznanja Jezusove srčne želje, za nas trpeti, z nami se združiti, potegovati se za čast nebeškega Očeta. Vse to pa je nam v spodbudo, da tudi mi radi trpimo za Jezusa, radi delamo ter se potegujemo za čast božjo in blagor bližnjega.
3.	Sveteči žarki okrog Srca naznanjajo, da je Jezusovo Srce najsvetejše, da je božje Srce. Kakor Bog po besedah sv. Pavla (I. Tim. 6, 16.) prebiva v nedosegljivi svetlobi, tako se nam božestvo in nebeška slava v Jezusovem presvetem Srcu predočuje po svetlih žarkih. Po njih pa se nam tudi naznanja, kako nam Jezus sveti po svojem nauku, po svojem zgledu, po svoji milosti. Ako se ravnamo po njegovih naukih ter se trudimo posnemati njegove vzvišene zglede, dosegli bomo tudi tisto nebeško slavo, katero nam predočuje svetli žar na tej podobi.
4.	Krona okoli Srca, od trnja spletena, nam kaže grozovite muke Odrešenikovo, ko so rablji spletli bodečo krono, nabili mu jo na razboleno glavo ter se še norčevali iz njega kot »kralja Judov.« In zopet nas spominja trnjeva krona t;ste bodeče nehvaležnosti, katera Jezusa žali sedaj v presv. zakramentu vsled tolike mlačnosti in zlobnosti premnogih kristijanov, kakor se je Jezus sam britko pritožil oni blaženi redovnici na Francoskem.
5.	Križ, dvigajoč so iz Srca, je znamenje našega odrešenja, znamenje trpeče ljubezni, znamenje, da je Jezus po križu prišel v večno slavo. To nas spodbuja k ljubezni do križa, kaže nam pot kriia kot edino pravi pot, kraljevi pot, da bomo tudi mi — po zagotovilu apostolovem — kedaj ž njim poveličani, če le š njim

664
trpimo. (Rim. 8, 17.) Vendar pa nam je naš križ toliko lažje nositi, ako pomislimo, da je najtežji križ pred nami že nesel sam Sin božji.
6.	Rana, krvaveča rana, se vidi na Odrešenikovem Srcu in nekaj kapljic predragocene Krvi. Božji Zveličar je storil za nas, kar je le mogel, storil je vse. Sveti Peter pravi: Veste, da niste odkupljeni s strohljivimi rečmi, ampak z drago Krvjo Kristusa, kakor neomadežanega in nedolžnega Jagnjeta. (I. 1, 18. 19.) Na koncu vsega pregroznega trpljenja je ostalo še nekaj kapljic Krvi v njegovem presv. Srcu, še te je hotel preliti iz ljubezni do nas ter nam v svojem odprtem Srcu zapustiti za vse čase najvarnejše zavetje v vseh težavah in skušnjavah. Sv. Avguštin pravi: »Longin je s sulico odprl Jezusovo stran; tje noter hodim in v miru počivam.« Iz odprte rane Jezusovega Srca so tako rekoč pritekli studenci sedmerih sv. zakramentov, kakor učijo razlagavci svetega pisma. Vse milosti, iz sv. zakramentov nam dohajajoče, imajo svojo očiščevalno in krepilno moč le v neskončnem zasluženju Jezusa Kristusa. Ako pa je Jezus Kristus toliko neizrečeno trpel, da nam odpre vse studence zveličanja, ali mar mi ne bomo z največjim veseljem iskali teh milosti, vredno prejemali sv. zakramentov ter z naj večjo pobožnostjo hodili k nekrvavi daritvi nove zaveze, v kateri se ponavlja Jezusova krvava daritev na sv. križu?
7.	Na naši podobi vidimo, da Zveličar z eno roko kaže na svoje božje Srce, drugo pa, na kateri se vidi rana, drži, kakor bi nas hotel blagosloviti. Kako je to zopet vzvišeno lepo, kako je to zopet ginljivo! Zdi se mi, gledajočemu na podobo Jezusovo, kakor bi ravnokar slišal opomin Zveličarjev: Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen'. (Mat. 11, 29.) In zopet se čuje njegovo vabilo: Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil! (Mat. 11, 28.) Pogled na prebodeno roko Odrešenikovo pa nam kliče v spomin Izaijeve preroške besede : Z njegovimi ranami smo bili ozdravljeni. (53, 5.) Ako pa smo bili z Odrešenikovimi ranami ozdravljeni, nikar si bolezni zopet sami ne nakopavajmo, t. j. nikar z grehi svoje duše zopet ne omadežujmo ali cel6 smrtno ne ranimo, da ne izgubimo milosti božje, katero nam je zaslužil z neizrečenimi mukami. Kupljeni ste za drago ceno, uči zopet sv. Pavel. (I. Kor. 6, 20)
Blagoslavljajoča roka naznanja, da od Jezusa in po Jezusu izhaja vsa sreča, vsa milost in ves blagoslov, naznanja tudi obljubo Jezusovo blaženi Mariji Marjeti, da bo blagoslovil častivce njegovega presvetega Srca, razširjevavce te pobožnosti in
bratovščine pa tudi hiše, v katerih bodo imeli podobo božjega Srca. V ta namen je papež Pij IX. posvetil 1. 1875. celo katoliško cerkev Jezusovemu Srcu, papež Leon XIII. pa vse človeštvo. Poglavarji svete cerkve srčno žele, da bi se spolnovalo to, česar hrepeneče prosimo v pobožnem zdihljeju: Ljubljeno bodi povsod presveto Srce Jezusovo! (100 dnij odpustka enkrat na dan.)
Vse to, kar sem vam sedaj-le kratko omenil, nam svetuje presveto in presladko Srce Jezusovo.
II. Kaj nam pa svetuje brezmadežno Srce Marijino ?
1.	Srce samo je že znamenje ljubezni, toliko bolj pa nam je Marijina ljubezen tu izražena s plamenom, iz Srca plapolajočim. Ljubezni božje in ljubezni do bližnjega je bila Marija tako prevzeta, da nam govori po visoki pesmi (5, 8.): Od ljubezni omedlujem. In po modrem Sirahu se nam predstavlja : Mati lepe ljubezni. (24, 24.j
Bog je ljubezen, pravi sv. Janez. (I. Jan. 1, 16.) Svojo ljubezen pa je prinesel na zemljo, toda nobeno srce na zemlji za nebeško ljubezen ni bilo tako sprejemljivo, kakor neomadeževano Srce Device Marije. Kakor ogenj prevzame železo, tako je sveti Duh Marijo vso prevzel s svojim nebeškim ognjem. Ona se primerja tistemu gorečemu grmu, ki je gorel, pa ne zgorel, ona je tista žena s solncem obdana (Raz. 12, 1.), katero je videl zamaknjeni sv. Janez. In to je pomenljivo označeno na sliki s sijajnim žarom okrog Srca Marije, Matere božje, Matere Kristusove in Matere našega Odrešenika, kakor jo kličemo v lavretanskih litanijah.
2.	Kakor pa je to neizrečeno veselo za nas, tako nas mora globoko zaboleti pogled na meč, ki je prebodel Marijino Srce. In tvojo lastno dušo bo meč presunil. (Luk. 2, 35.) Te besede Simeonove se na podobah Marijinega Srca različno prikazujejo. Nekateri slikarji napravljajo en sam meč, drugi po sedem. Prvi se ozirajo bolj na omenjene besede Simeonove, ki so pač obrnjene na največjo žalost Marijino pod svetim Križem, drugi na sedmera prebritke žalosti Marijine in te so: Simeonovo prerokovanje, beg v Egipet, izguba dvanajstletnega Jezusa, Marija sreča svojega Sina na križevem potu, Marija stoji pod križem, mrtvega Jezusa Mariji v naročje polože, Marija vidi, ko Jezusa denejo v grob. Marija je sama razodela sv. Brigiti, da ni samo v templu darovala svojega Sina, ampak vsak trenutek svojega življenja in je zato meč sočutja 2 Jezusovim trpljenjem prebodel njeno Srce do njenega vnebo-'zetja. Ker so pa vrhunec dosegle Marijine bolečine ob britkem

trpljenju Jezusovem, zato jej kliče sv. Bonaventura: »O moja Mati, kje si ? Pri križu ? Oj, ti si veliko več na križu, sama križana s svojim ljubim Sinom!«
Na naši sliki zaznamujejo grozno bolečino Marijine duše krvave kapljice pod predrtim Srcem. Kakor je bila velika, da, neizmerna ljubezen Marijina do Jezusa, tako je bila tudi bolečina zaradi njegove izgube neizmerna. In kakor je rastla ljubezen Marijina, tako je rastla tudi njena bolečina. Zato jo pomilovaje nagovarja prerok Jeremija (Žal. p. 2.): Velika kakor morje je tvoja potrtost; kdo te bo potolažilP
3.	Sv. pismo imenuje Marijo »zaprt vrt«, obvarovan vsacega najmanjšega madeža. Iz tega vrta je jako pomenljivo naslikan venec okrog Srca Marijinega. Znamenje je to Marijinih čednosti, zaznamuje nam pa tudi pot Marijino skozi njeno življenje, dokler ni bila slednjič v nebesih poveličana. Razvidno je tudi, da belo-rdeče-rmeno cvetje na tem vencu kaže na veseli, žalostni in častitljivi del sv. rožnega venca. Veselo za Marijo in za nas je včlovečenje in rojstvo Jezusovo, žalostno zanjo in za nas trpljenje njegovo, častitljivo in tolažilno pa za Marijo in za nas vstajenje in poveličanje Jezusovo, a tudi vnebovzetje in kronanje božje Matere v nebesih. Tako — po križu — je postal Jezus »Kralj večne slave«, in tako — po trpljenju — Marija »Kraljica zemlje in nebes«. Zato jo sveta cerkev cvetni petek pred darovanjem tako lepo prosi z besedami Jeremija preroka: Spomni se, Devica Mati božja, ko stojiš pred obličjem Gospodovim, da govoriš v naš prid in odvrneš od nas njegovo jezo!
4.	Ozrimo se zopet na našo sliko ! Ena čednost je, v kateri se Marija odlikuje pred vsemi drugimi Evinimi hčerami, in to je njena brezmadežnost, njena nebeška čistost. To pa znači bela lilija, rastoča iz Srca Marijinega na naši podobi. Sv. Duh primerja v visoki pesmi (22.) Marijo z lilijo med trnjem. Kar je na svetu, je vse več ali manj trnju podobno, vabeče v greh, greh pa rani našo dušo; le Marija je tako čista po svojem spočetju in po svojem življenju, da jo sveti Duh zopet imenuje vso lepo in brezmadežno. Zato pa pogled ali spomin na Marijo zatira v človeku grešne strasti, napeljuje k čistosti in sploh k svetim čednostim. Marija nam kliče po sv. pismu (Preg. 8.): Blagor jim, kateri ohranijo moja pota! Pota Marijina pa so pota vseh čednosti, v katerih je Marija tako rastla, kakor se jutranja zarja od začetka zmiraj bolj razširja in lepše sveti.
667
5.	Kakor na prvi podobi Jezus z eno roko kaže nase, tako nas na drugi sliki tudi Marija z eno roko opozarja na svoje brezmadežno in presladko Srce, da bi v njem iskali zavetja v skušnjavah, nadlogah, težavah. Z drugo roko nas pa nebeška Gospa milostno vabi k sebi kot bi hotela reči s psalmistom (33,12.): Pridite, otroci, poslušajte; strah Gospodov vas bom učila, in zopet: Pridite, poslušajte vsi, ki se Boga bojite, ter bom pripovedovala, koliko je storil moji duši. (Ps. 65, 16.)
Nikdar se ne moremo dovolj načuditi, ker je Gospod Marijo tako povzdignil, da jej je, kakor je sama izrekla, velike reči storil On, ki je mogočen in je sveto njegovo ime. (Luk. 1, 48.) Pa tudi nismo nikdar dovolj hvaležni Bogu in Mariji, da nam je dal tako Mater, tako Pomočnico, tako Srednico, Besednico in Tolažnico. V enomer bi z Marijo imeli klicati: Poveličuje moja duša Gospoda. Poveličuje pa moja duša tudi Gospo, našo ljubo Gospo presvetega Srca.
In sedaj v sklepu kaj naj vam se rečem ? Zdi se mi, kakor bi od Jezusovega in Marijinega Srca izhajal svetopisemski glas do vsacega izmed nas: Daj mi, moj Sin, svoje srce; in tvoje oči naj ohranijo moja pota. (Preg. 23, 26.) Jezus in Marija sta se nam popolnoma dala in darovala; zato pa tudi želita k našemu zveličanju, da tudi mi popolnoma njima darujemo svoje srce, da smo le njima popolnoma vdani ter se vedno oziramo le na njuna pota, nauke, zglede, čednosti, zapovedi in prepovedi. Zato pa povzdigujmo svoje misli in želje, svoja čutila in besede večkrat k presvetemu Srcu Jezusovemu in brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Tako bomo pokazali, kako poslušni smo za nauk Sirahov : Preskrbi si srce, katero ti prav svetuje; zakaj zate ni nič dražjega! Tako bomo pokazali, da je naš najdražji zaklad ravno v Srcu Jezusovem in Marijinem po besedah sv. pisma (Luk. 12, 34.): Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce. Pa še nečesa nam je treba: Prav trdnega zaupanj v moč in pomoč Jezusa in Marije. Zato ju radi častimo, pogosto zdihujmo k njima, darujmo jima svoja dejanja ter kličimo: »Jezus, krotak in iz Srca ponižen, vpodobi po 8vojem moje srce !« (300 dnij odpustka enkrat na dan) in: »Sladko Srce Marijino, bodi moja rešitev !« (300 dnij odpustka vsakikrat.) Amen.
V. Bernik.
f Kanonik dr. Frančišek Lampe.
Prebritko nalogo izpolnjuje danes »Duhovni Pastir«, ko objavlja skromne spominske vrstice za Slomškom najbolj zaslužnemu slovenskemu pisatelju, kanoniku dr. Frančišku Lampetu, umrlemu 24. septembra t. 1. Kaj smo izgubili z velikim pokojnikom, ve predobro vsak izobražen Slovenec. Kot učenjak je položil temelj slovenski modroslovni književnosti, kot urednik in pisatelj nam je podal v »Dom in Svetu« dobrih leposlovnih spisov, ki so krepko zajezili upliv slabega pripovednega slovstva v našem narodu, in kot pisatelja »Zgodeb« ga poznajo v zadnji slovenski koči. Z VBakim teh del si je pridobil nesmrtno ime. Poleg tolikega vsestranskega delovanja je bil pokojni kanonik — in to tukaj hvaležno povdarjamo — vsa leta zvest sotrudnik »Duhovnega Pastirja«. Kot prilogo našemu listu je objavil temeljite apologetične spise o človeku in »Ali je Bog?« ter obrambne govore-V teh krasnih spisih brani glavne nauke naše krščanske vere in pa slovensko duhovščino nasprotnih napadov. To je bogato osnovana apologetika v slovenskem jeziku. Kdaj bo sedaj po smrti dr. Frančiška Lampeta dokončano samo to delo ? Poleg tega je pokojnik redno poročal v »Duhovnem Pastirju« o novih bogoslovnih in modroslovnih delih tujih narodov. Kot posebnemu strokovnjaku mu je bilo mogoče v kratkih besedah opozoriti na vse važnejše pojave v dotičnih strokah in jih pravično oceniti. — Izmed vseh mnogovrstnih zaslug pokojnikovih pa se nam zdi ena največjih ta, da je z ustanovitvijo Cirilskega društva v ljubljanskem semenišču in kot urednik »Dom in Sveta« vzgojil celo vrsto mladih moči, ki delujejo in bodo delovale v njegovem duhu v vseh strokah slovstva.
Pokojni kanonik dr. Frančišek Lampe je v vsakem oziru tako zaslužen mož, da se o njegovi smrti mora solziti nedolžen otrok in resen mož, preprost seljak in rodoljuben učenjak. Drugega sedaj ne moremo želeti, kakor da naj se leskeče pokojnikovo ime v »knjigi življenja«, kakor je z zlatimi črkami zapisano v zgodovini slovenskega katoliškega napredka.
Založba »Katoliške Bukvarne“.	Tisk »Katoliške Tiskarne''
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.