3Jaš kulturno - politično glasilo- Lepa Zltll^fe-TALNA 0BL0GA Ta nad vse dobra talna obloga je izdelana v obliki enega komada, in sicer po velikosti vašega poda in se da lepo snažiti. STROKOVNA TRGOVINA ORASCH’ ERBEN Klagcnfurt, 8.-Mai-Strassc 5, telefon 56-38 Veliko skladišče na gumijastih oblogah in linolejih. svetovnih in domačih do.godkov 8. leto - številka 16 V Celovcu, dne 19. aprila 1956 Cena 1 šiling Avstrija ■ članica Evropskega sveta Bulganin in Hruščev v Londonu Ko sta se v nedeljo predsednik sovjetske vlade Bulganin in njegov predstojnik, generalni tajnik komunistične stranke Hruščev, vkrcala v Kalinin-gradu na križarko, ki ju je odpeljala v London, so protikomunistični elementi poskusili zanetiti požar v uradih sovjetske poročevalske agencije v britanski prestolnici. V zadnjih tednih je bilo slišati tudi proteste predstavnikov katoliške in protestan-tovske Cerkve, ki so izjavili, da je zaradi zatiranja svobode pod sovjetsko vladavino obisk predstavnikov največje in najbrezobzirnejše diktature na svetu nezaželen v Londonu, v mestu, kjer stoji zgodovinski parlament, v katerem je bila rojena demokracija, v zapadnem pomenu tega pojma seveda. Toda ti glasovi nesoglasja ne bodo odvrnili angleške vlade od njenega programa. Čeprav Velika Britanija danes ne sedi več v prvi vrsti svetovnih sil (tu sta samo Amerika in Sovjetska zveza), in kljub temu, da je v zadnji vojni izgubila svoj prvenstveni položaj v svetu, še vedno igra pomembno vlogo v svetovni politiki. Po letu 1945 je namreč angleška politika kljub svoji nedvomni zapadni orientaciji in trdnemu zavezništvu z Ameriko znala zavzeti med obema iz te vojne izšlima svetovnima orjakoma neko srednje, posredovalno stališče. Obisk Hruščeva in Bulganina pa je treba vrednotiti v luči novo nastalega položaja na svetu. Do-čim je pred desetimi leti Amerika izšla iz vojne kot najmočnejša gospodarska sila na svetu s svojo industrijo na višku storilnosti ter monopolom na atomskem področju, je bila Evropa z Anglijo in Sovjetsko zvezo vred razorana od topovskih izstrelkov in bomb. Po desetih letih si je Evropa — v znatni meri z ameriško pomočjo — opomogla, a tudi Sovjetski zvezi je uspelo, da je ozdravila najhujše vojne rane ter obnovila svojo industrijsko proizvodnjo tako, da sedaj krije svoje najnujnejše potrebe in bi se mogla posvetiti dvigu zares nizke življenjske ravni svojega prebivalstva. Toda tega Moskva ni storila, ampak se je pojavila kot tekmec Amerike pri narodih Srednjega in Daljnega vzhoda, katerim ponuja gospodarsko pomoč. Te ponudbe so za te narode, ki so se šele pred kratkim otresli evropskega kolonialnega gospostva in sumijo za vsako potezo evropskih držav ali njihovega velikega ameriškega prijatelja in zaveznika novo nakano, da v drugačni obliki obnove ,,kolonialno” gospostvo, politično mnogo bolj privlačne. Ko je sovjetska križarka odrinila od obale, so v Moskvi proglasili razpustitev Kominforma, ki je bil doslej glavno orožje komunizma za vdiranje v zapadni svet. Treba je reči, da poskusi podtalne infiltracije v zadnjem desetletju niso uspeli in komunistične stranke nikjer v zapadni Evropi niso mogle priti na oblast. Obratno, obe največji komunistični stranki v zapadni Evropi, italijanska in francoska, sta danes v vidnem upadanju. Z razpustom Kominforma je torej Sovjetska zveza vrgla vstran orodje, ki se je izkazalo kot malo uspešno. Toda težave na Srednjem vzhodu, volitve na Cey-lonu, kjer so prišli na površje levičarski elementi povezani s komunisti, vretje v Aziji, kažejo, da Sovjetska zveza, ki zasleduje naprej svoje glavne cilje, ki so isti, kot so bili — razbitje solidarnosti zapadne-ga sveta in postopno ustvaritev komunistične vlada-davinc na celem svetu — z novimi sredstvi. Komunistično podtalno rovarjenje je nadomestila zunanja politika naslonjena na povečano gospodarsko moč Sovjetske zveze. Cilji so torej ostali isti, le način zv njih dosego se je spremenit Tudi dejstvo, da sta Sovjetska zveza in Združene države v jtosesti atomskega orožja, izključuje za setlaj novo svetovno vojno, ki bi j»o-mcnila uničenje obeh glavnih tekmecev in celotne sedanje civilizacije. Zato sili obe strani, da najdeta, vsaj dokler sedanji jtoložaj traja, način mirnega sožitja. Pod temi vidiki je sovjetski obisk v Lon-donu zanimiv iti morda tudi koristen za ohranitev miru na svetu, ako bodo angleški politiki, ki bodo pri teh razgovorih vsaj kot posredniki zastopali ves zapadni svet, znali predreti lupino lepih besed in priti do njihovega resničnega jedra. Kajti tudi Sovjeti imajo svoje slabosti in vedo, da bi bila vojna pretežka cena za širitev komunizma. Na seji Evropskega sveta, kateri so prisostvovali zuinanji ministri držav članic, je bil sklenjen sprejem Avstrije, ki je s tem postala 15. član ite ustanove. Sedanji predsednik ministrskega odbora Evropskega sveta, italijanski zunanji minister Gaetano Martino je pozdravil avstrijsko delegacijo, ki ji je načeloval zunanji minister ing. Figi v spremstvu državnega tajnika dr. Krei-skija. Pred posvetovalno skupščino Evropskega sveta pa je ing. Figi v svojem govoru dejal med drugim: ..Sodelovanje naše države v Evropskem svetu odgovarja že večkrat izraženi želji ne le avstrijske vlade, ampak celotnega avstrijskega .ljudstva. Po svoji duhovni tradiciji in po svojem zgodovinskem razvoju pripada Avstrija kulturnemu krogu Zapada. Na izpostavljenem mestu, na katerem živimo, smo bili v zgodovini večkrat primorani, da branimo naše skupne ideale in vrednote. Zavest pripadnosti k Evropi je v Avstriji globoko zakoreninjena. Zato smatramo naše sodelovanje v Evropskem svetu kot izraz naše pripadnosti k evropski misli.” V dneh od 17. do 20. maja bo v hotelu Komer ob Baškem ježem mednarodni manjšinski kongres. Narodni svet koroških Slovencev je od vsega početka zastopal stališče, da mora pred vstopom v to organizacijo preučiti položaj in da bo prav zaradi tega poslal na ta kongres svoje opazovalce. Isto stališče so osvojili tudi Slovenci v Gorici in Trstu ter Hrvati na Gradiščanskem, ki so bili vsi tudi pred drugo svetovno vojno zastopani na manjšinskih kongresih. To stališče Narodnega sveta je tudi predsednik dr. Tischler na stavljeno vprašanje jasno obrazložil in še pristavil, da ja ni bil »Narodni svet” in „Naš tednik” trsti, ki je pred letom pel slavo Zvezi evropskih manjšin in vabil njene predstavnike v goste, marveč se je to zgodilo v »Slovenskem vestniku” in hotelu »Korotan” ob Vrbskem jezeru. Razume se, da živimo v demokratični dr- Nadalje je poudaril, da sodelovanje Avstrije v Evropskem svetu ni v nasprotju z nevtralnostjo naše države, ker ta ustanova nima vojaškega značaja. S tem korakom je bil izvršen eden izmed zadnjih sporazumnih sklepov te koalicijske v lad e. Kominform razpuščen Med nekim sprejemom na poslaništvu Sirije v Moskvi je glavni urednik sovjetskega uradnega glasila »Pravda” šepilov naznanil zbranim diplomatom, da je bil pravkar razpuščen Kominform, organizacija, ki je združevala večino komunističnih strank na svetu in usmerjala delovanje svetovnega komunizma. Istočasno pa je v Budimpešti, kjer je bil zadnje čase uradni sedež te organizacije, izšlo sporočilo, da so zastopniki v Kominfor-mu včlanjenih strank sklenili razpust te organizacije. Seja, na kateri je bil ta sklep sprejet, je trajala le 15 minut. Tudi njeno uradno glasilo »Za trajni mir in ljudsko demokracijo” je prenehalo izhajati. žavi in si zato pridržujemo tudi pravico, da o zadržanju svoje organizacije odločamo sami in da bomo o končni odločitvi sklepali po opazovanjih na kongresu samem. Nismo pa pripravljeni soditi katere koli stvari po kakem danem receptu. V vednost vsem pa sporočamo, da je g. deželni glavar W e d e n i g častni predsednik kongresa. Napetost m Cipru Angleške oblasti so odpustile vse grške civilne uslužbence na letališču v Nikoziji. Angleški vojaki so prevzeli njihovo delo, tako tudi carino in zdravstveni pregled. Angleška policija je namreč ugotovila, da so grški uslužbenci na letališču 'položili minuli, mesec: peklenski stroj v neko potniško letalo. -KRATKE VESTI - V Buenos Airesu (Argentina) so oblasti odpustile 70 zdravnikov zaradi sodelovanja z vlado izgnanega diktatorja Perona. Nemški tovorni parnik »Maria Schroe-der” je nasedel na čeri v Akabskem zalivu ter se potopil, poročajo egiptovski listi iz Sueza. Vsi člani posadke so se rešili na kopno. Clemens Wildner, prvi avstrijski poslanik v Španiji po letu 1918, je predložil svoja poverilna pismi španskemu državnemu predsedniku Francu, Amerika bo imela oporišča za atomska orožja v Španiji, je izjavil Martin Artajo, španski zunanji minister, ki je zaradi sklenitve dogovora med obema vladama o tej zadevi prišel v Washiington. Obenem se je razgovarjal o povečanju ameriške vojaške in gospodarske pomoči svoji državi. Odstopil je ameriški general Gruenther, poveljnik Atlantskega pakta in nasledil ga bo amer. general Laurius Norstad. V Ameriki so se pojavili glasovi, da je Gruenther odstopil iz protesta proti politiki washing-tonske vlade, ki po njegovem mnenju ni storila dovolj' za ojačitev te zapadne o-brambne skupnosti. V Washd'ngtonu so te vesti zanikali. General Gruenther je 57 let star dn izvrstnega zdravja. 156 oseb je usmrtil silovit orkan, ki je razsajal v državi Alabama (USA). Policija v New Yorku je zaprla 100 oseb, za katere ve, da uživajo ali pa razpečavajo mamilne strupe kot opij, morfij itd. Med zaprtimi je tudi 13 žensk. Brzino za avtomobile so omejili v Švici na 50 km na uro v naseljenih področjih. Doslej ni bilo v Švici nobene omejitve za avtomobiliste, kar so splošno smatrali za glavni razlog številnih nesreč. Hud vihar je razdejal pokrajino v severnem Mozambique (Belgijski Kongo) pri čemer' je 116 domačinov izgubilo življenje. Desetletni deček Leonard Ross je dobil 50 tisoč dolarjev (nad milijon šil.), ker je na televiziji pravilno odgovoril na štiri vprašanja o borznem poslovanju, pri čemer je dokazal, da ve več kot morda kak borzni uradnik o velikih industrijskih družbah ter njihovih delnicah. Požar jc izbruhnil v belgijskem rudniku Tilleur, več sto metrov pod zemljo. Reševalci so spravili na površje 14 rudarjev, ki so zadobili težke opekline. Smrtnih žrtev ni bilo. Prebivalstvo Zedinjenih držav Amerike šteje 167 milijonov duš po cenitvi državnega statističnega urada. V zadnjih 6 letih se je povečalo za 10 odstotkov. Plače je povišala ameriška vlada svojim diplomatom, in sicer za 2 in pol odstotka nižjim uradnikom, a šefi misij (poslaniki, veleposlaniki) pa bodo dobili 25-odstotno povišanje. Belgijski zunanji minister Spaak je prispel v Beograd, od kotler se je po razgovorih s predstavniki zunanjega ministrstva podal na otok Brioni na obisk k maršalu Titu. Okrog 120 kilogramov surovega opija so zaplenili angl. cariniki v Hongkongu. Našli so ga skritega na dnu neke angleške tovorne ladje. Carinske oblasti so izjavile, da je bil to največji »tovor” te vrste, ki jim je v zadnjih letih padel v roke. Kanonik Mihael Gamper je umrl v Boz-nu na Južnem Tirolskem. Pokojnik je bil duša nemške jezikovne manjšine ter pobor-nik katoliškega tiska v nemškem jeziku. Do svoje smrti je bil glavni urednik glasila južnotirolške manjšine v Italiji »Dolomiten-bote”. Kot brezkompromisen nasprotnik nacizma se je moral med vojno zateči v Vatikan. Predstavniki avstrijske vlade in tirolske deželne vlade so izrazili obžalovanje ob smrti tega markantnega moža. Na velikonočno nedeljo je papež Pij XII. z lože cerkve sv. Petra v Rimu blagoslovil nad 250.00 romarjev, ki so prišli iz celega sveta in se zbrali na trgu pred cerkvijo. Sveti oče je oh tej priliki tudi obsodil kot »samomorilno blaznost” sedanjo tekmo v atomskem oboroževanju in dejal: »Ves svet je danes poln strahu in bojazni. Kristjani s trdno vero se nimajo ničesar bati zaradi Kristusovega ,Ne bojte se’, ki velja za njegove učence v vseh časih. S trdno vero bodo kristjani zmagovalci nad svetom, nad kraljestvom teme, nad negotovostjo in nad smrtjo, ki danes zasenčuje svet, — Cerkev se ne boji sveta. Ne boji se nasilnikov danes, kakor se jih ni hala v preteklosti. — Trdno zaupanje je nujno za zmago miru resnični prijatelj miru se zna braniti pred tistimi, ki sejejo nezaupanje, pesimizem in zavist. Ti sovražniki miru se poslužujejo danes te človeške slabosti, jutri druge; danes povzdigujejo svoje mite, jutri jih obsojajo, danes se oddaljujejo, jutri se približujejo; danes objavljajo nov sistem, jutri se vračajo na starega.” Sv. oče je tudi pokazal rešitev: »sožitje med narodi v resnici, pravičnosti in ljubezni.” Kongres manjšin na Koroškem Politični teden lejske vrelce upravlja'! po volitvah socialistični minister ing. Waldbrunner ali pa kak minister iz vrst OeVP, ki bi vodil po volitvah linančno ministrstvo. Po svetu ... V Sveti deželi napetost odnehujc Topniški dvoboji na egiptovsko-izraelsko meji pri Gazi, o katerih smo obširneje pisali zadnji teden, niso dovedli do izbruha sovražnosti. Dooim so arabske „smrtne skupine” razsajale po izraelskem zaledju, je namreč židovsko topništvo obstreljevalo s težkimi kalibri egiptovsko mesto Gaza, ter ga močno porušilo, čeprav tega dejanja s človečanskega stališča ni moč odobravati, je vendar pokazalo pravo razmerje sil. Rojaže-Ijnim besedam egiptovskega preds. Nasserja namreč niso sledila enaika dejanja. Izkazalo se je, da se kljub pošiljkam orožja iz vzhodnoevropskih držav ne čuti dovolj močnega za vojno s sicer številčno manjšo, a dobro oboroženo in izvežbano izraelsko vojsko ter je mirno požrl hudi udarec pri Gazi. S tem je njegov ugled v Egiptu, posebno pa pri drugih arabskih državah močno upadel. Razočaranje med Arabci zaradi egipčanske slabosti Iztreznjenje je nastopilo posebno v Jordaniji, ki je na egiptovskega predsednika gledala kot voditelja, ki bo porazil Izrael ter privedel Arabce zopet nazaj k morju. Upoštevati je treba, da je večji del od Židov pregnanih beguncev iz Palestine sedaj v Jordaniji. Tudi vročekrvni mladi častniki po Angležih izvežbane in plačane Arabske legije ( ki jo. je do pred kratkim vodil general Giubb) so morali spoznati, da Egipt ne razpolaga z zadostno vojaško silo za izvršitev njihovih želj. Sirija in Libanon pa sta svoje razočaranje javno povedali. Ker Francija iz protesta proti sovjetskemu rovarjenju v njenih severno-afriških kolonijah dobavlja orožje Židom, je Arabska liga na pobudo polkovnika Nasserja predlagala, da vse arabske države prekinejo stike s Francijo. Obe omenjeni državi, ki sta bili dolgo časa pod francosko upravo in v Libanonu večina prebi-valstva pripada krščanskim veroizpovedim ter je še vedno ozko povezana s francosko kulturo, sta izjavili, da stikov s Francijo ne bosta pretrgali. Hammarskjbld posreduje V tem ozračju je prispel na Bližnji vzhod generalni tajnik Združenih narodov Ham-merskjold. Po razgovorih z obema sprtima strankama in osebnem ogledu 'bojišča Na poti v Sveto deželo se je Hammarskjold (levo) ustavil v Londonu, kjer je imel razgovore z britanskim zun. ministrom Seiwynom Lloydom. (AND) pri Gazi so njegova [prizadevanja v toliko uspela, da je Egipt odpoklical „smrtne skupine” iz izraelskega teritorija, a topniški dvoboji pri Gazi so ponehali. Nemčija se razgovarja s Sovjeti brez posrednikov. Po polletnem obstoju diplomatskih stikov med Zapadno Nemčijo in Sovjetska zvezo je to pot prvič bonnska vlada izjavila, da se bo o vprašanju zedinjenja obeh Nemčij razgovarjala naravnost z moskovsko vlado, brez posredovanja zapadnih zaveznikov. Kot je izjavil zunanji minister v. Brentano, bo nemški poslanik v Moskvi dr. Haas načel to vprašanje s sovjetskim zunanjim ministrom. Je to podoben razvoj, kot smo ga videli pred dobrim letom v Avstriji, ko je dunajsika vlada začela direktne razgovore s Sovjeti, ki so preko Raabovega im Scharfo-vega obiska v Moskvi končno privedli do državne pogodbe, ukinitve zasedbenih con ter odhoda tujih čet. Ali bo razvoj v N em-čiji šel podobno pot, je drugo vprašanje, kajti bonnska vlada1 ni pripravljena plačati združitev z nevtralnostjo, kar je razumljivo spričo drugačnega položaja in vloge nemškega naroda in prostora v Evropi. Kljub vsemu pa je ta nemški korak zbudil zaskrbljenost v zapadnih prestolnicah, kajti odpira pot razvoju, ki ga ni moč vnaprej predvideti. Jugoslavija in Avstrija Pred tedni so zaprli neka j' jugoslovanskih izletnikov na Dunaju ter jih izpustili šele potem, ko so bili od sodišča oproščeni »zaradi [pomanjkanja dokazov”, sedaj pa so jugoslovanske oblasti zaprle v Zagrebu nekaj FPOe se drobi še preden je bila zgrajena V sredini med obema vladnima strankama pa je zadnje mesece nastajala neke vrste sredinska stranka avstrijskih liberalcev. Te dni pa so pričeli njeni vidni zastopniki, kakor dr. Krauss in Reimann izstopati, ker je po njihovih izjavah le-ta zgolj zopetna poživitev bivše nacistične stranke. Ti izstopi so povzročili v FPOe precejšnjo zmedo in se je ves volilni boj dosedanjih vladnih strank osredotočil na lov za temi volivci. Sicer pa pri vseh (poročilih o volilnih zborovanjih moramo upoštevati, da so v časopisih taka zborovanja 'bolje otbiskana. kakor v resnici. Nadalje moramo pri presojac V Madridu je španska vlada prepustila maroškemu sultanu Ben Juscfu (v belem burnusu) tudi del Maroka, ki je bil doslej pod špansko upravo. Ob sklepu pogodbe je general Franco odlikoval sultana z ,,redom jarma in puščice’*, ki so ga v srednjem veku ustanovili španski kralji za odlikovanje borcev proti islamu. Sedaj ga je dobil sultan, ki je islamske vere, v znak prijateljstva. Časi sc spreminjajo. avstrijskih turistov, 'ki so bili v posesti ve-Ijanov jugoslovanskih vizumov. Nekega Gradčana so na hitrico postavili na avstrijsko mejo, a dva Dunajčana pa še sedita v Zagrebu. Iz časopisja ni moč razvideti ob-dolžitev, zaradi katerih je smatrala jugoslovanska policija za potrebno, da podvzame tako drastične korake, toda iz pisanja tukajšnjih listov pa je sklepati, da razpoloženje med obema državama ni baš najboljše. ... in pri nas v Avstriji Pripravljamo se s polno paro na volitve. Drugi teden volilne borbe gre proti koncu in na številnih zborovanjih smo slišali, a na volilnih plakatih in v listih pa imamo priliko vsak dan črno na belem brati o Indiji Koromandiji, ki se nam obeta — po volitvah seveda. Glavni predstavniki obeh vladnih strank so izpovedali svoje programe. Socialisti slej ko prej zagovarjajo nadaljnje podržavljanje osnovnih prvin in tokrat posebno še po-državljenje petrolejskih vrelcev v Nižji Avstriji. Razume se, da ima podržavi jen j e dve plati, kot vsaka kolajna. V vzhodnih držae vah, kjer so podržavili do zadnjega čevljarja in krojača, baš zato ni bilo mogoče dvigniti življenjske ravni in so ravno tudi delavci dostikrat na slabšem kakor v »kapitalistični” Avstriji. Na drugi strani ne moremo tudi pri podržavi j en ju pri nas prezreti, da postaja država sama vedno večji kapitalist. Pri nas ima država že v rokah ves promet, pošto in telegraf, ima v rokah skoraj vso železno industrijo, ki je združena v VOeST-u (Vereinigte osterreichische Stahl-werke), država ima v rokah proizvodnjo električne energije. Država kot kapitalist pa ima ,v rokah tudi državno ipolicijo in vojaščino, da tako more s silo preprečiti vsak štrajk delavcev, ki se borijo za zboljšanje svojih življenjskih prilik. Da bi imela in ima država pravico vrhovne kontrole nad 'podjetji, ki proizvajajo ali predelujejo osnovne prvine gospodarstva, to se nam zdi pravilno; da bi pa država sama bila podjetnik, pa se zdi nevarno, ker vidimo ravno v (vzhodnih državah primere, da ipostane država v tem slučaju bolj krut podjetnik kot vsak zasebnik. Na drugi strani zagotavljajo predstavniki druge vladne stranke OeVP, da tudi ona hoče hoditi pot, da bi postali najširši krogi ljudstva solastniki bogastva, ki ga predstavljajo vprav petrolejski vrelci v Avstriji. Pač pa zahteva stranka, da bi nad polovico tega premoženja prešlo tudi v državne roke in bi le 49 odstotkov ostalo v privatnih rokah. V bistvu gre torej le za to, ali bo petro- nju političnega položaja in volilne borbe imeti pred očmi dejstvo, da za vse, kar se je zgodilo v zadnjih desetih Letih, nosita obe vladni stranki OeVP in SPOe polno odgovornost in sicer, ker sta bili skoraj enako močni, se ta odgovornost' razdeli na obe stranki v isti meri. čeprav so bili vsi vladni predlogi po soglasnem sklepu ministrskega sveta prinešeni v parlament, dolžita sedaj obe stranki druga drugo za vse, kar je bilo napačnega, a nad vsemi uspehi pa si lasti vsaka stranka izključno zaslugo. V južnem delu Koroške imamo sedaj, pa prav zares srečo. Zastopniki obeh strank se vozijo v državnih ali deželnih avtomobilih jk> naših slabih in naravnost sramotno zanemarjenih cestah. Sedaj v volilni borbi bo seve tudi ta ali drugi kandidat obljubljal deveta nebesa in asfaltirano cesto k vsakemu zelniku, a naloga volivcev lx), da' že sedaj, na zborovanjih terjajo od govornikov jasna zagotovila, da se bodo potem za gospodarske koristi južne Koroške dejansko postavili. Ne smemo namreč prezreti, da tudi v bodočem deželnem zboru južna' Koroška ne bo imela nobenega zastopnika, ne v eni in ne v drugi stranki, ker k tega dela dežele niso interesanti ljudje, ki terjajo gospodarsko in politično enakopravnost, marveč so interesantni le volivci, ki bi si naj verjetno kupili še glasovnice sami, da bi jih oddali za tiste, ki na volilnih zborovanjih obetajo med in mleko, a po volitvah pa na vse pozabijo. „Vesfnik“ in volifve V zadnji številki »Slovenskega vestnika” je dr. Franci Zwitter pozval svoje brailce, da volijo Socialistično stranko in je to obrazložil med drugim takole: »Pri teh volitvah gre namreč za odločitve v splošno državnem merilu” in navedel »olje in njegovo izkoriščanje” kot prvo tako vprašanje, o katerem bo treba odločiti, in prihaja do zaključka: »Tudi naša odločitev mora izhajati iz tega splošno državnega stališča z zapostavit-vijo brez dvoma obstoječih narodnostnih teženj in želja ...” Glede narodnostnega položaja pa pisec priznava: »Na žalost pogrešamo v tem pogledu tako v deželnem kot v državnem proglasu SPOe kakršno koli jasno izjavo,” vendar meni, da »več razumevanja in pripravljenosti lahko pričakujemo v socialističnih vrstah kot pa v reakcionarnih nacionalističnih krogih!” Na to je list socialistične stranke na Koroškem, »Die N,ene Zeit”, v sbbotni številki odsekano odgovoril: »Samo po sebi se razume, da pušča Socia- KNJIŽNI OBZORNIK NOVE KNJIGE V SLOVENIJI Te dni sta izšli zadnji dve knjigi lanskega programa »Slovenskega knjižnega zavoda” v Ljubljani, in sicer Thcodore Dreisler »Sestra Carrie” in Axct Munthc »S. Michele”. Slovenski knjižni zavod namerava letos izdati večje število del iz svetovne literature, ki zajemajo različna področja književnega ustvarjanja, širok izltor del različnih pisateljev, kultur in jezikov označuje izdaje SLZ. V zbirki Svetovni roman bodo izšli: Zola „Macquart Beznica”, iz cikla »Rougon”, Galsworthy »Onkraj sreče in ljubezni” ter Leonid Leonov »Ruski gozd”. Četrti avtor v tej zbirki bo Cao ksie khin z romanom »Sen rdeče sobe”, ki je eno izmed najznačilnejših del kitajske romantične književnosti. — V zbirki Sodobni roman bo izšlo novo delo Miška Kranjca »Zemlja se z nami premika”, Mihaila Laiča »Viharne pomladi,” delo Nobelovega nagrajenca Finca Sillampini »Trudno življenje” in mojstrovina angleškega pisatelja D. M. Lawrence-a »Mavrica”. — V zbirki Bios, ki obsega življenjepise in poljudnoznanstvena dela, bodo izdali »Zgodovino Hudožestvenega gledališča v Moskvi”, Morusov opis »Živali od davnine do današnjih dni”, roman Roberta Gravelsa »Jaz Klavdij” ter Rainacho-vo zgodovino umetnosti »Apolon”, ki je najpomembnejša knjiga te zbirke. — V zbirki Nova ljudska knjižnica bodo izšli romani: Vic-tor Hugo »Pomorščaki”, Vladimir K. Arscnjev »V sibirski tajgi”, Jack London »Martin Eden”, Frank Norris »Polip”, Ilias Vcnizes »Beg” in Giovagni-olijev »Spartak”. Nadalje nameravajo izdati več zbirk domačih novejših pesnikov ter oskrbeti ilustrirane izdaje nekaterih del pisateljev starejše generacije, med drugim tudi Bogomirja Magajne »Gornje mesto” ter Vladimira Levstika »Gadje gnezdo. — Posebno pozornost ho pa posvetila luksuznim bibliofilskim izdajam, ki so v preteklosti kljub visoki ceni našle dovolj odjemalcev. V načrtu je izdaja Hoffmannovih pripovedk z ilustracijami Vladimirja Lakoviča, Cervantesov »Don Kihot” (čigar predvojna izdaja Slovenske matice je že pošla), izbor Maupassantovih novel, Dickensov roman »Pick-vickovci” in »Tisoč in ena noč”. ZBORNIK »SVOBODNE SLOVENIJE” ZA LETO 1956 Prejeli smo letošnji Zbornik »Svobodne Slovenije”, ki je izšel v Buenos Airesu. Uredili so ga Miloš Stare, Joško Krošclj, Jakob Mlinar, Pavle Rant in Pavle Fajdiga. Naslovno stran je prispeval nadarjeni slikar Božo Kramolc iz Kanade, a z ilustracijami sta sodelovala tudi akad. slikar France Gorše in Hotimir Gorazd. »Zbornik” je postal že nekaka stalna ustanova slovenskega tiska med Slovenci, ki so po tej vojni odšli v svet in živijo danes v številnih državah na štirih kontinentih. V dokumentarnem delu sta posebne važnosti razpravi dr. Alojzija Kuharja in dr. M. Kreka. Prvi objavlja in komentira po 35 letih doslej tajne dokumente Coolidgc-jeve in Milesovc misije na Koroškem L 1919, drugi pa je prispeval članek o konferenci v Jalti leta 1945. Sociolog dr. Ivan Ahčin je napisal temeljito razpravo o odnosu katoličana do sodobne civilizacije. V leposlovnem oddelku srečamo lepo število imen, ki bi vsak zaslužil posebno oceno. Na splošno je moč dela razdeliti v dve vrsti: v tiste, ki živijo in pišejo z duhom v domovini, kot Stanko Kociper (Nori Japcc), Mlinarjev Janče (Črni Grega) in Nj (Med dvema ognjema), in tiste, ki zajemajo svojo snov že iz življenja v novem svetu, kot Karel Mauser (Slum) in Božo Kramolc (Angel varuh). Zaglavje Na š a pesem pa prinaša bogat izbor ustvarjalcev v vezani besedi, ki kaže, da je morda na tem področju žetev Slovencev v tujini najbogatejša. Posebno zanimiva je rubrika Čari in čuda narave, kjer Vojko Arko popisuje vzpon na vulkanski vrh Umiri, a nekaj res svojevrstnega je nadvse prikupno pisani opis življenja v južnoameriškem pragozdu izpod peresa Saše Stareta. Popisi življenja Slovencev v Argentini (ki ga odlikuje konkretnost), v Angliji in v Kanadi ter pregled knjig, ki so izšle izven domovine v zadnjem desetletju, Maroltova ocena likovnih umetnosti v tujini, pregledi kulturnega in političnega življenja na Koroškem (Tone Jezernik) in v Trstu (J. Velikonja) jMMlajajo zaokroženo podobo življenja in ustvarjanja slovenskih izseljencev po svetu. Ni sicer obseženo v njem vse tlelo Slovencev v tujini, vendar v glavnem je uredništvo doseglo cilj, ki si ga je zastavilo ter bo ta obširna in lepo urejena knjiga nudila vsakomur obilico zanimivega branja. Dobite jo pri Mohorjevi družbi. Cena 40 šil. listična stranika vsakemu volivcu in vsaki skupini volivcev prosto izbiro, da on ali ona vold tako, kot misli, da je prav. če sedaj' dr. Zvvitter svoji slovenski organizaciji svetuje, da odda glasove za SPOe, je to nje-gova stvar in ne bo na noben način vplivala na sklepe in smernice Socialistične stranke. Kdor pa 13. maja voli SPOe, in med temi bodo tudi mnogi, kd so prej volili OeVP in VdU, s tem izjavi, da soglaša s politiko SPOe.” Uekes m $mm uufcda ve&mesto Dne 18. aprila 190C, pred 50 leti, je strahovit potres uničil eno izmed največjih mest nasvetu, San Francisco v Severni Ameriki. — Leta 1849 je vest o odkritju zlata v Kaliforniji privabila v majhno vas španskih ribičev tok pustolovcev, ki so začeli iskati po tedaj še divji pokrajini pravljično iolto kovino. Sledili so jim trgovci in obrtniki in čez sto let je mesto v „Zlatem zaKvu” že štelo 400.000 prebivalcev in sc je razvilo v eno izmednajbolj pestrih in živahnih pristanišč na svetu. V San Frančišku je živelo več Kitajcev, Malajcev, Rusov in Japoncev kot v kateremkoli drugem mestu na ameriškem kontinentu. Toda prišla je noč 18. aprila 1906. del mesta so rešili tako, da so hiše na dva kilometra dolgi črti iporušili z dinamitom ter potem ruševine oblivali z morsko vodo. Ob tako ustvarjenem obrambnem zidu so se plameni ustavili. Toda 'bila je tam taka vročina, da so tudi gasilce, ki so obrambni pas polivali z vodo, morali škropiti, da se jim ne vname obleka na telesu! Na tisoče vojakov in mornarjev je mrzlično delalo v pristanišču, da rešijo izkrcevalne naprave ter doke. Uspelo jim je in tako so pozneje V gala predstavi v mestnem gledališču je sloviti italijanski pevec Caruso j)el glavno vlogo v operi „Carmen’’. Obiskovalci opere in drugi ^ponočnjaki, ki so se v poznih urah vrnili: na svoje domove, so komaj dobro zaspali, ko jih je surov sunek vrgel s postelje. Omare so plesale in ure so padale s sten. Kazalci so obstali na 5. uri in 13 minut. Zemlja se je tresla, kot da bi jo bili popadli hudi krči. Zijajoče razpoke so se odpirale z v zidovih in po ulicah so se ljudem odpirala 'brezna pod nogami. Hiše so se rušile in znova zasipavale nastale jame. To je bil najhujši potres, ki je prizadel Ameriko. Sunki so bili kratki, a zato tembolj' siloviti, čeprav je vsak trajal de 48 sekund, se je ljudem zdelo, da traja celo večnost, še ves naslednji dan je bilo čutiti šibkejše, pojemajoče potresne sunke. Palače so se rušile kof papirnate igrače V San Frančišku so se porušile številne 'hiše. Mestni magistrat, katerega gradnja je stala 7 mil. dolarjev, ter mnoge druge razkošne palače, so se sesule kot igračke iz papirja, kajti v naglici so jih površno in preveč šibko gradili. Samo stavbe iz železobeto-na in zgradbe z jeklenim ogrodjem so vzdržale potresne sunke. V eni izmed največjih tiskarn so stavci ob prvih sunkih popustili svoje delo ter zbežali po stopnicah navzdol. Komaj so prišli na cesto, so težki tiskarski stroji predrli strope in popadali na zemljo. Pevec Enrico Caruso, mož z zlatim grlom, kot so ga imenovali, je stanoval v hotelu Palače in je pozneje tako opisal svoje doživljaje tiste noči: ,,Zbudil sem se in začutil, da se moja postelja ziblje, kot da bi bil na ladji. Skoz okno sem videl, kako so se hiše majale in kako so razbitine zidov padale na cesto. Slišal sem krike groze, ki so prihajali iz grl prestrašenih moških, žensik in otrok. S stropa. moje sobe je začel odpadati omet. Stekel sem na cesto. Čez nekaj časa se mi je zdelo, kot da celo mesto gori. Poskušal sem zapustiti ta kraj groze, toda policijske zapore so me ustavile. Naslednjo noč sem spal na golih tleh. Šele dan nato mi je uspelo, da sem za 300 dolarjev najel avtomobil, ki me je preko znamenitega visečega mosta prepeljal v Oakland.” Kar je pusfil potres, je potem uničil ogenj Skoraj' ni bilo stavbe v mestu, da ne bi bila poškodovana, in pod ruševinami je bilo pokopanih na stotine ljudi. Vendar se je prava nesreča San Frančiška šele začela. Potres je raztrgal podtalne plinske cevi in električne vode. Na mnogih krajih so nastali kratki stiki, ki so zanetili uhajajoče pline in druge gorljive snovi. Tako je bilo kmalu celo mesto posejano s požari, ki so se naglo širili in naraščali. Skoraj 90% vseh hiš v mestu je bilo iz lesa. Potres pa je tudi pretrgal vodovodne napeljave in gasilci, ki so prišli s svojimi 'brizgal niča mi in cevmi na požarna mesta, so morali ugotoviti, da ni vode. Kmalu je bilo vso mesto eno samo ognjeno morje. Reševalci .so z naj večjo naglico reševali ranjence iz ruševin ter pomagali ljudem iz na pol porušenih hiš, da jih rešijo pred strašno smrtjo v plamenih. Toda vsem niso mogli pomagati. Tako je neki mož, ki je bil brezizhodno ujet v ruševinah svoje hiše, katero so že oblizovali ognjeni zublji, jokaje prosil reševalce, da ga naj ustrelijo. Storili so to šele, ko so nekateri izmed njih pri zadnjem, obupnem poskusu, da nesrečneža le kako rešijo, zadobili težke opekline. Ifalijani so gasili z vinom Ogenj ni prizanašal nikomur, ne gosto naseljenim siromašnim predelom, pa tudi ne gosposkim vilam. Kitajski predel, China-town imenovan, je bil največja kitajska naselbina izven Azije in eden izmed najlepših spomenikov vzhodne umetnosti, je postal žrtev plamenov. Pač pa so mnogi priseljeni Italijani rešili svoje hišice s tem, da so udu-šili nastale ognje z vrečami, ki so bile namočene v — vino! Dva dni so divjali požari, ki so uničili večji del ..starega” mesta in gasilci še vedno niso mogli obvladati ognja. Samo zapadni ^DpikL trgo oeeo iRaeelfk: Dobra, služba za delde“ Gospa Francine Lefevbre, članica francoskega parlamenta, je pred kratkim stavila vprašanje notranjemu 'ministru, zakaj policija nič ne ukrene proti ..trgovini z belim blagom”, ki zavzema v Franciji iz leta v leto večji obseg. Po podatkih katoliškega lista „La Croix” v Franciji vsako leto izgine brez sledu okrog 15 tisoč mladih žensk. Na delu je dobro organizirana tolpa, ki vrši svoj posel ..strokovnjaško” ter se poslužuje najrazličnejših načinov, s katerimi premoti lahkomiselna mlada dekleta v past. Oglasi v časopisju so ena izmed najbolj pogosto tabl j enih zank. V njih ponujajo mladim dekletom službe v tujih državah po izredno dobrih pogojih. Po drugi strani s spričevali in poizvedbami pri ..sprejemu” kandidatinj niso preveč natančni. Glavno je, da je kandidatinja ..prijetne zunanjosti”. Pa tudi v vsakdanjem mestnem vrvežu na cestah lahko mlado dekle pade v pest tem modernim lovcem na sužnje. Tako na primer na cestnem križišču 'postarana dama prosi mlado dekle, da jo naj pospremi preko ceste, ker sama težko hodi in potem, ko sta obe prekoračili cesto, se začne razgovor, beseda nanese na „dobro službo” v inozemstvu ali ugodno priliko za potovanje po morju in tako naprej'... Tudi fini starejši gospod s častitljivimi sivimi lasmi, ki hoče očetovsko pomagati mla- mogle ladje s povečano naglico dovažati živila in zdravila ter odvažati ranjence in bolnike ter begunce. Pa tudi na kopnem so ljudje bežali iz mesta. Desettisod. ljudi so se pomikali v dolgih vrstah na vse strani, eden je na otroškem vozičku peljal nekaj cunj in posode, ki jo je v naglici mogel zagrabiti, drugi je tiščal pred seboj samokolnico, tretji je vlekel za oje lesen vozliček. V naglici ljudje niso utegnili izbirati predmetov. Tako je na pol oblečen mož imel pod pazduho šivalni stroj, drugi pa je držal v roki gajbico s kanarčkom! Po uradnih podatkih je bilo v treh dneh 456 ljudi mrtvih in 28.000 stavb porušenih. Materialno škodo cenijo na 500 milijonov dolarjev (1 dol. = 25.— šil.). Toda samo 15 odstotkov te škode je povzročil potres, vse ostalo pa ogenj. Ogromno, pusto pogorišče pa ni vzelo poguma prebivalcem, ki so se kmalu vrnili. V dobrih treh letih so večji del mesta na novo pozidali. Pomagala jim je vsa Amerika. Toda strašna izkušnja jih je izučila. Niso več gradili lahkomiselno, ampak so upoštevali nevarnost, katera grozi mestu. Nove stavbe so trdno zgrajene in posebna skrb so posvetili oskrbi z vodo. Na važnih točkah stojijo veliki vodni rezervoarji in črpalke, da v primeru potrebe črpajo vodo iz morja. Mnoge velike palače pa imajo svoje vodne rezervar-je. Iz razvalin je zraslo novo, moderno velemesto, ki danes šteje 775.000 prebivalcev in je morda eno najlepših mest v Ameriki, kot je to pred kratkim mogel ugotoviti č. g. Zaletel, ko je prepotoval celo Ameriko. z b^iim blagem demu dekletu, se potem izkaže kot zvodnik, kajti na koncu koncev gre dekle na ladjo ali letalo, ki jo ponese v „dobro službo” v tujini... Moški, ki je nagovoril dekle na cesti, utegne tudi 'biti agent tajne zločinske družbe. Po nekaj sestankih izpove dekletu ljubezen, ji s krilatimi besedami naslika rožnato bodočnost ob njegovi strani, kajti ne le, da je fant prikupne zunanjosti, ampak je tudi sin tovarnarja ali diplomata. Po po-poroki se srečni par vkrca na poročno potovanje preko morja ... Toda njegovi dokumenti so bili ponarejeni in dekle se »najde v strašnem položaju. LKonee: hiša sramote, a tujini Zadnja postaja teh nesrečnih žrtev je v kaki sumljivi hiši v Severni Afriki ali Južni Ameriki, kjer jih zlepa ali zgrda prisilijo v prostitucijo. V tuji deželi, same, brez znanja jezika in brez sleherne opore, se večina vda v usodo. Domov pa jih je sram pisati, kajti za vse na svetu ne bi hotele, da bi starši zvedeli, kam so zabredle. Gospa Lefevbre je pozvala vse države, ki so podpisale mednarodno pogodbo o zatiranju suženjstva, da s skupnimi mbčmi rešijo ta problem. Dejala je tudi, da je prejela poročila, da so podobne zločinske tolpe na delu tudi v Nemčiji, Belgiji in Veliki Britaniji. FRAN ERJAVEC, PARIZ: 84 koroški Slovenci II. DEL Da niso koroški slovenski jezuiti že v tej dobi sami poskrbeli tudi za kake slovenske knjige, je pač lahko razumljivo, ker je bilo zanje to vsekakor mnogo teže nego v pretežno slovenski L j u b 1 j a n i. Predvsem je gotovo ležal važen vzrok v tem, da na Koroške m skoro do konca tega stoletja ni bilo nobene javne tiskarne. Za najnujnejše potrebe sta pač tudi njim služili obe navedeni Čandikovi knjigi, a v ostalem so si pomagali pač s sprotnjim ustnim prevajanjem in z rokopisnimi zabelež-bami, kakor je bila delala že dotlej večina druge duhovščine po slovenskih krajih. Nikakor pa seveda ni mogoče tajiti, da pomenja XVII. stol. glede slovenske knjige samo obžalovanja vredno nazadovanje v primeru s prejšnjim stoletjem. To je tem manj opravičljivo, ker je dobil tedaj naš jezik, kakor sem že razložil, vnovič spoštovanje in svojo veljavo celo v javnem življenju tudi na Koroškem. O tem nam najbolje pričajo n. pr. še danes ohranjene vetrinjske slovenske prisege za priče iz let 1601-1609., slovenska fevdna prisega krškemu škofu iz 1. 1653. in obrazec slovenske prisege za deželno knežje fevdnike v Notranji Avstriji iz 1. 1637. (furamentenbiicher), ki je bila v rabi tudi „v u Korotanu”. Naš zgodovinar Gruden celo trdi, da „na Koroškem so še 1. 1637., ko je Ferdinand III. nastopil vlado, 1. 1658., ko mu je sledil Leopold, in za časa Karla VI. slovenski plemiči v slovenskem jeziku prisegali svojemu vojvodi.” Vse to so dokumenti, ki nam dokazujejo, da so imele koroške oblasti pred tri sto leti več čuta za jezikovno pravičnost kot pa v današnjih „na-prednih” in ,.demokratičnih” časih in da so bili Slovenci vendarle kolikor toliko zastopani tudi med gospodujočim slojem. Res, da je že cesar Ferdinand 8. VIII. 1555. ukazal rabo nemščine za vse uradno poslovanje v Avstriji, toda vse kaže, da se ta ukaz nikoli ni strogo izvajal. Podobno nazadovanje je doživelo v tisti dobi tudi ljudsko šolstvo v podeželju. Kakor smo videli spredaj, so zahtevali protestantje slovenske šole tudi po kmečkih farah. Koliko so mogli v kratkih desetletjih svojega delovanja izvršiti tega tudi na Koroškem, nam ni znano, dejstvo jele, da potem v XVII. stol. v slovenskem delu Koroške izven mest ni bilo še nobene šole. jezuiti so pač prevzeli celo skrb za osnovno šolstvo v Celovcu, niso pa seveda mogli tega še po vaseh, a tiste stare samostanske šole, ki so sploh še ostale, so služile le notranjim potrebam samostanov samih. Edina š o 1 a , ki bi prihajala izven mest na Slovence v vidnejši meri v poštev, je obstajala v Z e 1 e z n i Kapli, kjer se že 1. 1657. imenuje ..magister” š n e d i c in dvajset let pozneje učitelj Raznožnik. # Glede gospodarskega stanja koroških Slovencev v XVII. stol. sem že poudaril, da je bilo težko. Odhod številnih tujih strokovnjahov za časa protireformacije je povzročil velik zastoj v dotedanji koroški obrti in industriji, vendar je ta prizadel predvsem nemški del Koroške, slovenskega pa komaj neznatno, ker tu kakih večjih industrijskih obratov tedaj še sploh ni bilo razen puškarskih v Borovljah (ti so se pa za časa tridesetletne vojne seveda še celo jako dvignili). V poštev bi razen Borovelj prihajali kvečjemu še veliki svinčeni rudniki v Plajberku, kjer je pa padla v tej dobi proizvodnja za dve tretjini in še več. V slovenskih predelih so kopali tedaj svinčeno rudo v bolj ali manj neznatnih količinah pri R a j b 1 j u , Črni, B a j t i š a h , Selah in Slovenjem Plajberku. Najvažnejša je ostala še tudi v tej dobi proizvodnja železa, pri čemer pa je bil slovenski del Koroške udeležen seveda v mnogo manjši meri nego nemški. Tam je mladi kapitalizem že na prelomu XVI. in XVII. stol. jako dvignil železarstvo, tako da je postala Koroška v tem pogledu v Podonavju naravnost tehnično vodilna. Tridesetletna vojna je potem zaradi velikih vojaških dobav le še bolj razvila podjetnost in vsepovsod so rastli iz tal začetki industrije. Slovenski del dežele je bil pri tem razcvetu udeležen seveda v mnogo manjši meri, kajti mali železni rudniki v dolinah pod Karavankami so postali že mnogo prešibki, da bi se izplačevali, zato so nekateri že počasi ugašali in tamošnje železarne so začele predelovati predvsem staro železo, ki so ga dovažali od drugod. Vse rožanske železarske obrate je že konec XVI. stol. Italijan C o r n i o n združil, jih jako izpopolnil in pridobil še Slov. Plajberk. Pod njegovim vodstvom so preživljali potem nekaj cvetočih let, toda že spredaj omenjene nesrečne Ferdinandove denarne reforme so ta razcvet hitro zopet zrušile. — S prevozništvom so resda precej zaslužili tudi naši kmečki vozniki, toda ravno to je preveč podražilo proizvodnjo in razen tega je bistriške železarne celo dvakrat skoro popolnoma uničila še velika povodenj, tako da so že čisto propadle. (Dalje prihodnjič) CELOVEC Rojstvo. Družina prof. dr. Valentina Inz-ka je doibiia novega družinskega člana. V sredo, 18. t. m. rojeno hčerkico bodo krstili za Alenko, čestitamo! ST. JAKOB V ROŽU Velika noč je za nami. Z njo tudi dogodki okoli Velike sobote in velikonočne polnočnice. Na Veliki četrtek smo se zbrali ob 8. uri zvečer. Bili smo zbrani „izbrani” in faranov, ki so kristjani iz navade, ni bilo med nami. Zresnil nas je obred umivanja nog, ki so ga č. g. župnik izvedli na svojih sodelavcih v cerkvenem svetu in farnem odboru ter podružniških ključarjih. Pritegnili so med te može tudi očete naših študentov. Razumeli smo opomin, da ,.ljubite se med seboj!” Žal, češčenja do polnoči se nas ni udeležilo toliko, kot je navada med ameriškimi katoličani. — Na Veliki petek smo se udeležili bogoslužja ob 3 popoldne, prav ob zgodovinski uri Gospodove smrti na križu. Ganljivo je bilo, ko smo se v dolgem sprevodu zvrstili k češčenju križa. Udeležili smo se v lepem številu tudi sv. obhajila. Najsvetejše smo položili „v grob”, ne „na grob”. Velika sobota je bila namenjena kot dan največje žalosti spominu Gospodovega j>očitka v grobu. Žal je nismo spoštovali kot v sosednjih farah. Nekateri v [posameznih vaseh so čutili potrebo, da streljajo, a to streljanje ni bilo v čast božjo, ampak na-kljub g. župniku. Mnogi so obsojali to sa-molastno ravnanje, posebno tistih, ki so uporabljali možnarje, ki so cerkvena last te ali one podružnice.^Hudovali so se nad temi streli, ker so s svojim streljanjem za-branili blagoslavljanje velikonočnih jedil. Vodja sitrelcev v Veliki vesi se je branil, da bi streljali že v soboto, prisilili so ga potom občine in orožnikov (!), da je izročil smodnik ostalim strelcem. Dovolili so si močne izgrede, ki so izzvali splošno ogorčenje. Pokleknili so in eden izmed njih, znani „duš-ni pastir”, je blagoslovil možnarje; drugi je zajahal gostilničarjevega šimelna, poslal po vasi svoje vinske brate in prijezdil za njimi, blagoslavljajoč jedila. Za to javno pohujšanje in žaljivo sramotenje cerkvenih obredov zahtevamo javno zadoščenje. Zahtevamo, da policijska oblast, ki je o tem zadosti poučena, uvede strogo preiskavo in dožene krivce teh izgredov in jim preskrbi postavno kazen. . In velikonočna polnočnica? Ni samo za nas farane, ampak tudi za gg. dušne pastirje z žrtvijo povezana. In to žrtev so nanr naložili g. župnik v javno spravo za preštevilne plesne, celo sobotne noči! In dvakrat . težka je postala ta žrtev ob zgodnjem pred-polnočnem zvonjenju sosedov, ki so se brez-izjemno posl užili spregleda in preložili velikonočne obrede na večer (baje prav po popustljivem vzgledu, a nevzgledni popustljivosti stolne cerkve v Celovcu!). Mnogi farani so ob teh doživetjih Velike sobote klonili in iz protesta romali k Podgorski Materi, kjer so jih z zadoščenjem sprejeli in se ponašali $ dolgo procesijo, naši romarji pa z zadoščenjem ugotavljali, da se procesije udeležuje požarna bramba (kar tudi pri nas nihče ni prepovedal, saj tudi nihče ni zato vprašal). Celo godba je spremljala s svojimi valčki procesijo (pri nas so valčka sicer prepovedani, ne pa melodije po naših znanih cerkvenih pesmih). Nič čuda, če je očividec ocenil to veliko, dolgo procesijo kot obhod z mnogimi molilci, pa še s številnejšimi raztresenimi poslušalci godbe in klepetavti! Nas ni bilo tako mnogo, morda smo pa zato z večjo zbranostjo doživeli globine velikonočne skrivnosti! In za to je št. Jakob kot najštevilnejša fara v Rožu tudi še danes poklican, da izvaja versko življenje po strogih rimskih odlokih, — in se ne meni za razne spreglede in popuščanja (saj smo s popuščanjem že šli predaleč!). Tako versko življenje bo poglobilo našo vernost, a sosedom bo vzpodbuden zgled! n nas t uihomkei n SVEČE Sneg je vzelo, cesta se je osušila, v vasi se je začelo novo življenje, čeprav mraz kar noče popustiti. Ce pogledaš na dvorišča, vidiš že marsikje, kako je pripravljen material za zidanje. Dovažajo pesek, cement, opeko; deske in stavbeni les so zloženi in čakajo na pridne delavce. Vsak si hoče izboljšati stanovanje ali popraviti gospodarsko poslopje. Električarji pridno polagajo nove cevi in tako bo marsikatero gospodinjstvo dobilo stroj za pranje, peč za kruh, štedilnik itd. Torej tudi Svečani gremo s časom! Razen tega pa bo tudi naš potok ali rov, kakor rečemo, dobil lepšo strugo. Povedal je že radio, časopisi so pisali, torej smemo trdno upati, da bo ta prepotrebna reč prišla do izvedbe. Ob vstopu v veliki teden smo spremljali k večnemu počitku blago mater Nanijo Šajk s Spodnje Bistrice. Bila je pravzaprav Sve-čanka, a nekaj let sem je živela pri sinu Hajnrihu, ki si je z lastno pridnostjo postavil hišo na Bistrici. Rajnica je bila dobra krščanska mati; dokler so dopuščale noge, je prihajala v cerkev in iskala tolažbe ter prosila blagoslova za svoje pred tabernakljem. Ni živela v obilnosti, a svoje otroke je vse pošteno vzgojila in jim vcepila ljubezen do cerkve. Bila je tudi tretjerednica. Bog ji daj, plačilo v večnosti, svojcem naše iskreno sožalje. V Rutah — za Zavrhom se je letos že dvakrat oglasila bela dekla — smrt. Na veliko noč je ugasnilo življenje Plavčinje — Neže Pegrin, gospodinje lepe Plavčeve hiše. Ni še dopolnila 50 let, pa se je morala ločiti s tega sveta. Rajna je precej, časa bolehala. Naj ji sveti večna luč! Sorodnikom izrekamo sožalje. Veliko noč smo tudi pri nas obhajali po novem obredu. Kdor še čuti s Cerkvijo, je gotovo globoko doživel sveto bogoslužje zadnjih dni velikega tedna. Iskrena hvala tudi našim visokošolcem in vsem pevcem, ki so obrede olepšali z lepim petjem: slovenskim, latinskim in staroslovenskim. Igra: Na belo nedeljo smo se odlično zabavali ob komediji „Voda”, ki so nam jo zaigrali šentjakobčani. Mnogo ljudi se je zbralo pri Adamu, celo Šentjance smo opazili med gledalci. Kadar bodo spet imeli pripravljeno kako igro, prosimo Šentjakob-čane, da bi še prišli gostovat. Za tokrat pa se jim lepo zahvalimo za obisk. SV. LENART PRI SEDMIH STUDENCIH Dva smrtna slučaja Smrt izbira v naši fari kar naprej1. Noče se umiriti in itd kam drugam. Tako imamo zopet dva nova smrtna slučaja in sicer to pot je pobrala znanega železničarja Jožefa Sarnitza. Bil je zaposlen na postaji Potur-je. Bil je pri vseh priljubljen, saj je pričal Pogreb t Kavhove matere V skritem kotu pod Obirjem leži naselje Encelna ves. Nekdaj so dejali Incelna vas ali še bolj pravilno Vincelna vas. Zadnji petek se je zbrala velika množica ljudi pri Kavhovi hiši. Na mrtvaškem odru je ležala Kavhova mati. Za tiste, ki smo pokojnico poznali, je Kavhova mati pomenila mnogo. Mati osmerih otrok, mati dela, mati trpljenja in mati molitve. Bila je to mati, ki ni nikdar pokazala kake ne volj e, ki je sprejela vsakega gosta s smehljajem na ustih in v Kavhovi hiši so si gostje cesto podajali kljuko. Z obema rokama je dajala in gostila, zato je Vsemogočni njeno delo in njen dom z obema rokama blagoslavljal. Le redkokje najdemo tako medsebojno družinsko povezanost kot v Kavhovi družini. Priklenjenost otrok na mater je bila tako globoka, da je razen smrti nič na svetu ni moglo pretrgati. Pokojna mati je s svojim vzgledom vzgajala svojo številno družino. Tedaj, ko je bilo njeno trpljenje naj hujše, prav tedaj je njeno vzgojno delo šlo najbolj na globoko. Kolikokrat je ona sama v izseljenskem taborišču bila lačna, da je bil le košček kruha za otroke in druge družinske člane v koncentracijskih taboriščih. Izseljenci pripovedujejo, da je pokojna mati na nitlki sušila koščke kruha, ki si ga je od ust pritrgala in pošiljala po dekah in in gramih v koncentracijsko taborišče svojemu možu, sinu in hčerki. Ti koščki posušenega kruha so jim reševali življenje. Kdor je pokojno mater poznal, se ni čudil, ko je minuli petek videl ob Kavhovi hiši vrsto bivših študentov, ki so vživali gostoljubje Kavhove matere. Ni se čudil številnim izseljencem, ki so prišli iz prav vseh delov slovenske dežele, da izkažejo zadnjo čast tisti materi, ki je v taborišču s svojim delom, s svojim zadržanjem in tudi s svojo molitvijo bila hrbtenica drugim, da niso omagali. Kakor tisočletna lipa je bila vzravnana, z neuklonljivim zaupanjem v pravič- nega Boga. V tem zaupanju je tudi v tujini vzgajala svoje otroke in si tako postavila sama osem spomenikov, kakor jih nima nobena slovenska mati, bi lahko dejali z besedami velikega Cankarja. Pokojna mati si je v svojih sinovih in hčerah postavila žive spomenike, ki več veljajo ko granit ali marmor. In otroci so se svoji materi oddolžili na način, ki ga je gotovo najbolj vesela, ko so se vsi zbrali na kolenih pri obhajilni mizi na dan materinega pogreba. Vse nas je pretresla ta slika, ki je pokazala-, da trdna in tesna duhovna vez med materjo in otroki živi tudi po njeni smrti. Se deveti spomenik si je hotela postaviti kot duhovna mati novomašniku, za kar se je vsa družina z veseljem pripravljala. Toda Vsemogočni je hotel drugače. Mera dobrih del Kavhove matere je bila že zvrhana in zato jo je poklical k sebi. Umrla je nenadoma, kot ugasne sveča, ki jo je do konca po-vžil plamen. Plamen čiste ljubezni. Pogrebne obrede je vodil domači g. župnik Jakob Škofič ob asistenci župnikov iz Šmihela pri Pliberku, iz št. Lipša, iz Žatare vesi, iz šmiklavža pri Dravi, tajnika Dušno-pastirskega urada ter dveh bogoslovcev. Na domu je zapel domači cerkveni zbor in zbor pod vodstvom g. Valentina Hartmana, ki se je poslovil od izseljenke — Kavhove matere. Po cerkvenih obredih se je domači gospod župnik poslovil od pokojne Kavhove matere kot vzorne družinske matere, kot vzorne faranke in kmetice. Za njim pa je v imenu Zveze slovenskih izseljencev govoril g. Lovro Kramer in očrtal plemenito zadržanje ipokojnice v taborišču. Zaprl se je nov grob. K možu smo položili ženo. Dva 'trpina spita drug poleg drugega. Življenje pa gre naprej. Nositelji tega življenja v Kavhovi družini pa so otroci. Vsi bodo nadaljevali v duhu poikojne matere krščansko in slovensko tradicijo te družine. rf)irisur('UO oabiino o Št. f(2npei t Dne 29. aprila 1956 bomo ob zaključku šestmesečne kmetijsko-gospodinjske šole priredile dve RAZSTAVI in PREDSTAVO v „Narodnd šoli”. Razstavi bosta v šolskih prostorih in sicer v soboto, 28. aprila popoldne in v nedeljo ves dan. Kuharske izdelke bomo v nedeljo po 4. uri razprodajale. Prva predstava bo ob V2 2. uri popoldne, druga pa takoj po prvi, približno ob 4. uri. -‘k * Pričakujemo vas, dragi rojaki in rojakinje, zlasti naše domače in vse nekdanje gojenke te šole. Zavest, koliko nam pomeni naša domača sola, vas bo gotovo privabila v lepem številu, da se skupno naužijemo naših strokovnih in kulturnih lepot. SPORED PRIREDITVE 1. Pozdrav gostom. 2. Slovo od šole. 3. Pojo gojenke: Bog in domovina. Ta zima že zapušča nas. Luštno je vigred. 4. Njene zvezde — njene vraže. (Igra v 5 dejanjih). 5. Vesela mladost. (Rajanje). 6. S pesmijo se poslovimo: V hribih se dela dan. Letni časi. Danes tukaj, jutri tam. Na Koroškem je lepo. NA VESELO SVIDENJE! GOJENKE o tem pogreb, ki je bil res veličasten. Bil je človek dobrega srca, dal ti je tudi vozni listek, če si ga zahteval v slovenskem jeziku. Take ljudi je treba nastavljati v dvojezičnih krajih. Upamo pa, da nam bo sedaj nastavila železnica zopet kakega takega moža. Saj jih je dovolj, ki obvladajo oba jezika. Zapuščeni vdovi izrekamo sožalje, njemu pa naj bo domača zemlja lahka! Kot druga žrtev nasilne starke smrti pa je gdč. Marija Pinter. Stanovala je v Po-turju, kjer je imela svojo hišico ter nekaj polja. Zapustila nas je, niti zdravniška pomoč ji hi mogla več pomagati. Zapustila je vse svoje premoženje Lipijevi Ančiji iz Rad-ne vesi. Občina skrbi za vodo_ Občina namerava ukreniti vse potrebno, da ne bo v suhi dobi zmanjkalo vode. V ta namen nameravajo odstraniti dva studenca na Ločilu. Poleg tega bodo dobili vsi tisti, ki so na novo sezidali svoje hiše, števec za vodo. Nekateri so hoteli, da bi še odstranili studenec v Sv. Lenartu, toda to ne bo šlo, ker ga potrebujemo zaradi pokopaMšča, kajti ljudje ne bi vedeli potem kje dobiti vodo, da bi prilivali rožam. Pa tudi marsikateri kmet ne bi vedel, kje bi napajal svojo živino. Tako bo torej pri cerkvi ostalo vse pri starem. ... KELAG pa za elektriko KELAG je svojo napeljavo le končno izgotovila. Sedaj imamo šentlenartčani in Korpičani svoj transformator, Radničani pa so priklopljeni drugam. Skoda je le to, da niso uredili tako, da bi še Korpičam lahko vzeli tok, ne da bi St. Lenart bil pri tem dotaknjen. Požar je uničil gospodarsko poslopje Na veliko soboto je pogorelo gospodarsko poslopje Urschitz Hanziju, p. d. Molčeve-mu. Iz neznanega vzroka je nastal ogenj, ki je uničil vse gospodarsko poslopje do tal. škoda je velika, če pomislimo, da je pogorelo 7 vozov sena, več metrov desk, slamoreznica in nekaj kokoši. Pri gašenju se je poškodoval Zollner Andrej, p. d. Ferjanov iz Breznice. Povedati moramo, da so bili gasilci zelo pridni in preprečili, da ni ogenj naredil še več škode. Najbolj v nevarnosti je bilo gospodarsko poslopje pri štokarju. Pa tudi sama hiša je bila v veliki nevarnosti. Edino čuječnosti gasilcev je treba pripisati, da še ni nastala večja škoda. Ali niso „junaki”? „Volkszeitung” zelo rada in hitro poroča o kaki akciji proti dvojezični šoli. Toda o našem kraju še ni poročala, zato pa moramo mi, kajti „junake’* dneva moramo pohvaliti za njihovo »junaško” delo. „Volks-zeilung” verjetno zaradi tega ni hotela poročati, ker je ta akcija precej klavrno propadla. Neki gospod, ki ima res lepo slovensko ime, je pobiral podpise proti dvoje-(Nadaljevanje na 5. strani) želeni Q(ivij jc/.di, hi, junak na vrancu, urno jezdi, hi ja, hoj! Vriska, poje v dol po klancu, cvetje nosi 011 s selmj. Ti junak v zeleni halji, kam pa jezdiš, hija, hoj? Čuj, grmi in bliska v dalji -stopi z vranca, tu postoj! S svojo sulico prehodi vse pošasti bridkih dni; 'mrzle sence vse prepodi z iskrim vrancem, hoja, hi! Sveti Jurij, ni brez boja zmage, ti mofi nalij! Ko bo polna kupa moja, mojim bratom z njo napij! Milka Hartman Našim gospodinjam Pomladansko čiščenja organizma Dunajska borza je pogorela Minuli petek je v središču Dunaja izbruhnil požar, ki je uničil borzno poslopje. Je to bil največji požar v naši prestolnici po koncu vojne in je povzročil okrog 100 milijonov šil. škode. Smrtnih žrtev ni bilo, a 12 oseb, povečini gasilcev, je zadobilo težke opekline. Dunajski župan Jonas je prihitel na pozorišče požara in dejal novinarjem, da je to največja katastrofa v zadnjem desetletju. Ogenj je izbruhnil okrog polnoči in se z veliko naglico razširil po celem ]>oslopju. Kljub naporu gasilcev, ki so kmalu prihiteli, požara niso mogli udušiti, pač pa so sredi noči pravočasno izpraznili iz hiše vse stanovalce in urade, med katerimi je tudi uradna avstrijska poročevalskia agencija ,,APA”, katere uredniki so delali do' zadnjega trenutka in zadnje poročilo, ki so ga preko teleprinterjev (brzojavov) oddali lokalnim listom po vsej Avstriji je bilo: „Zaradi dima, ki vdira v naše urade, moramo prekiniti delo in izprazniti poslopje.” Gorelo je celih 14 ur in ko so drugi dan popoldne gasilci brizgali zadnje curke na pojemajoči ogenj, so na mestu krasnega poslopja', ki je bil značilnost in ponos Dunaja, stale še samo kadeče ruševine zidov. Na Ringstrasse se je zbrala večtisočglava množica, ki je pasla svojo radovednost ter jo je morala policija* s kordoni držati v varni razdalji. Morali so tudi preusmeriti promet iz požarnega področja. „VERA IN DOM", 4. številka V skupini prikazov slovenskih pokrajin opisuje J. Peterlin Gorenjsko, o kateri pravi, da je „visoka pesem Slovenije, ki nas dviga in poveličuje lepoto naše zemlje pod nebo ... ”. — Pesmi so topot prispevali Vesna, Slavko Janežič, Darko Durček in Tone Ziljski. Po večini lirika, znamen je, da so pesniški sotrudniki te revije mladi ljudje. S kratkimi zanimivimi črticami prikazujeta tržaško okolje Vijolica Fonda in Drago Stoka, ki sta postala že stalna sotrudnika lista. Nadaljujeta* se Wieserjeva povest „Luč z gora” in zgodba iz Beneške Slovenije ,,Malo življenje” (Adela Specogna). V Kulturnem obzorniku pa prof. Pavle Slapar nadaljuje prepotrebno razmišljanje o bistvu države ter razlikami med narodom in državo. Pod zaglavjem „Iz naše umetnostne zakladnice pa je kratek prikaz slikarja Matevža Langusa, portretista iz sredine prejšnjega stoletja, obenem pa njegov portret Primi-cove Julije, ki nas povede v življenje našega največjega pesnika Franceta Prešerna, saj je Juliji posvetil nekatere svoje najlepše pesmi. Tehten je tudi Jakominov članek o tisku, veri in morali, a* R. Lenček v krat- nrirpditvp j|^ Slovensko prosvetno društvo v Celovcu priredi v ponedeljek, dne 30. aprila ob 8. uri zvečer v Kolpingovem domu III. PROSVETNI VEČER č. g. Zaletel Vinko nam bo v barvnih slikah pokazal FATIMO, PORTUGALSKO in ŠPANIJO. Dri nas na IčaeašUefn (Nadaljevanje s 4. strani) žični šoli, toda po obisku nekaterih hiš je uvidel, da je najbolje, če neha s svojo akcijo. Pravijo, da jih je preveč slišal, najbrž ima še sedaj polna ušesa. Zato svoje akcije ni več nadaljeval. Po drugih vaseh ga sploh nismo videli, toda vsem na uho povedano: Kaj bo ta gospodek pri nas, saj je v času ..tisočletnega rajha” privandral k nam in bi še rad danes nadaljeval delo, ki ga* je pričel Maier-Kaibitsch. Toda gotovo ima kratko pamet, da ne ve, da so časi „Hit-lerjeve ere” že davno minili. Upamo, da se je že spametoval, alko pa se še ni, bomo pa poročali drugič. Grafenauerjev spomin na Št. Lenart Kakor smo izvedeli, je umrl v Ljubljani profesor dr. Franc Grafenauer. Ker je bil rojen v naši fari, moramo natisniti tudi vrstice, ki jih je on sam namenil svoji rojstni vasi. O Sveti Lenart, draga vas domača, dolino Ziljsko s strehami krasiš in v Dobrač, v Karavanke gore strmiš. Kako se rad spomin moj k tebi vrača. Kot dobri oče v lepi krog družino izbral v občestvo si enajst vasi, podružnic lepih sedem jih krasi. Stoletja varuješ ti domovino. Slovensko ljudstvo tu nekoč krstila sta sveta brata Ciril in Metod in z vero sveto sta mu narodnost vcepila. O Sveti Lenart, varuj nam ta izročila, ki narodu so svetli kažipot, da prosto zla te fara bo častila! Počivaj, dragi nam rojak, sladko v zemlji; ki si jo tako ljubil. RADIŠE (Smrt Šubernikove mame) Dne 6. aprila je v starosti 78 let umrla na svojem domu na Radiških Rutah dobra Šu-bernikova mama, pogreb pa je bil v ponedeljek dopoldne od hiše žalosti na radiško pokopališče. kem sestavku obravnava znčalinosd slovenske alpske hiše. Poročila o prosvet. delu na Koroškem, Goriškem, in Tržaškem pa v kratkih stavkih podajajo podobo kulturnega dela zamejskih Slovencev. Rubrika o novih knjigah, predvsem pa kotiček za ženo in dom pa nudi posebno mladim materam in dekletom obilo priporočljivega branja. Kot v vsaki številki tudi v tej, urednica rubrike odgovarja na številna pisma mladih bralk, kar dokazuje, da je revija živa vez med zamejskimi Slovenci. Slovenska pesem v Koncertnem domu v Celovcu V nedeljo, dne 15. aprila, ob priliki občnega zbora Zveze slovenskih izseljencev, je priredila Slov. prosvetna zveza koncert koroških narodnih pesmi v srednji dvorani Koncertnega doma v Celovcu, ki šo jo obiskovalci iz mesta in podeželja napolnili. Nastopili so pevski zbori iz Bilčovsa in Kotmare vesi, Radiš, Globasnice, Hodiš ter združeni zbori iz Podjune. Prireditev je pokazala, da so Slovenci na Koroškem tesno povezani s svojo narodno tradicijo, ki je našla svoj najčistejši izraz vprav' v narodni pesmi. Kljub modernizaciji življenja, ki je segla tudi v zadnje gorske vasi, pa Slovenci z. ljubeznijo gojijo naprej svojo pesem. Nastopajoči zbori so pokazali znatno kvalitetno ravan in pri tem označuje Kernjakov združeni moški in mešani zbor Bilčovs-Kotmara ves skrbna priprava, svežina glasov, poinozvočnost in razgiban ritem. Posebno je ugajala Milke Hartmanove „Rož, Podjuna Zilja”, a Kernjakova harmonizacija „Mi smo mi”, (venček narodnih pesmi), pa dokazuje, da Z rajno mamo smo izgubili na Radišah zavedno katoliško ženo in mater, katere življenje je bilo živ vzgled ne le v domači fari, ampak daleč okrog. Najbolj ji je bilo pri srcu življenje po veri, to je sama neprestano ponavljala, „da bi ohranili živo vero” ne le v domači hiši in med sorodniki, ampak ,,vsi, prav vsi Korošci, le v tem bo vsa naša rešitev in vsa naša moč”, je večkrat dejala. Ni bilo dneva, da bi opustila sv. mašo in sv. obhajilo, ne vreme, ne pot in ne delo ni zadržalo rajno mamo od angelske mize. Bila je prava apostolka v raznih cerkvenih organizacijah, za njo ni bila nobena žrtev prevelika in pretežka — kadar je šlo za vero, za duše in za dobra dela. Pokojnica je vzgojila dva dobra sinova in zavedna Slovenca. Prvi je g. Nužej Tol-majer na Radišah, ki ga poznajo Rož, Podjuna in Zilja kot kremenitega krščanskega moža, a drugi, Janko, pa je ugleden in spoštovan gospodar Šubernikove domačije. šubernikova družina je bila med vojno izseljena kot mnoge druge koroške družine samo zato, ker so bile slovenske in so marljivo obdelovale domačo grudo. Brezsrčni gestapovci so obenem odvedli v izselje-ništvo tudi mater, kljub njeni visoki starosti. Ko so jih gestapovci tirali v pregnanstvo, jih je blizu vasi srečal drugi sin Han-zej, ki se je prav takrat kot vojak vračal s fronte na dopust. To je bil prizor, ki se je mogel pripetiti samo v tisočletnem rajhu. V taborišču Frauenaurach je pokojnica tri dolga leta vdano prenašala vse težave in bodrila tudi druge, da so v srcih ohranili, upanje in vero. Snahi in vnukom je bila angel varuh, pa tudi sestri, Poderšnikovi teti, je pomagala do zadnjega, do njene smrti v grenki in hladni tujini. — Pokojni šu-bernikovi mami pa je Bog naklonil milost, da je učakala konec ..tisočletnega rajha” ter se vrnila na*dom. Po kratki bolezni je sedaj umrla, obdana od ljubeče družine, spravljena z Bogom in ljudmi ter z zavestjo, da bo počivala v domači zemlji, ki jo je tako ljubila. Vsem gospodinjam nam je dobro znano pomladansko čiščenje naših stanovanj, naših hiš, ki ga v veliki večini opravimo pred velikonočnimi prazniki. Kot kuharice, ki pripravljamo hrano naši družini, pa bi morale bolj 'misliti na še važnejše pomladansko čiščenjie in sicer čiščenje našega organizma*. Vsak človek se počuti spomladi na splošno utrujenegai Čuti bolečine v sklepih, kot ob začetku gripe, zbudi se z glavobolom; oglasijo se razne stare težave, posebno: revma, udnica, oslabljen krvni obtok, migrena itd. Nič čudnega! Telo je spomladi polno bolezenskih snovi in v zaostanku s presnavljanjem, ker ni moglo, pozimi graditi v zadostni količini. Vsaik zdravnik zato tako zelo priporoča pomladansko čiščenje. Za to čiščenje so nam na razpolago v lekarnah razna zdravila in razni posebej za ta namen sestavljeni čaji. Pomagati pa si moremo tudi sami z domačimi zdravili in pravilnim načinom prehrane. Jejmo kolikor mogoče veliko zelenjave! V zgodnji pomladi imamo morda na zalogi še endivijo in zeljnate glave. Potem pridno nabirajmo motovilec in regrat. Pomladanska zeliščna juha je tudi zelo zdrava. Zanjo rabimo malo peteršilja*, krebuljice, rmana, kislice, vršiček žajbeljna, janeža, pehtrana, nekaj, listov zelene, luštreka in prav malo mete. če katere od naštetih zelišč v zgodnji pomladi še nimamo na razpolago, jo opustimo in se zadovoljimo z ostalimi. Če imamo na vrtu ali kjerkoli v bližini lipo, napravimo v lubje zarezo in pritekel bo zelo zdrav sok, ki ga uživajmo 3-krat na dan po 1 čajno žličko. Nadalje zelo dobro učinkuje čaj, za čiščenje krvi, ki je sestavljen iz enakih delov regrata, tavžentrož in cikorije. naša narodna pesem na Koroškem ni umetno vzdrževana tradicija, temveč da to staro krepko drevo še vedno žene nove, sveže poganjke, ki zaslužijo nadaljnjo nego in izpopolnjevanje. S posrečeno izbranim programom so se predstoviK združeni moški zbori iz Podjune pod vodstvom Fol-teja Hartmana. Kljub nekoliko šibkim basom pa je bilo temu zboru videti, da je v rokah kultiviranega pevovodje, ki je zbor spravil na znatno višino. Prireditev je lepo uspela in številni poslušalci so vse zbore nagradili z zasluženim aplavzom. Iz vseh treh koroških dolin so se zbrali na pogrebu izseljenci, da jo skupno z domačini in okoličani spremijo na zadnji poti. Pogrebne obrede in sv. mašo je opravil g. župnik Janlk ob asistenci preč. gg. Cvetka in Goričnika. Ob odprtem grobu pa je rajni materi v slovo spregovoril g. Cvetko. Domači pevski zbor je zapel na domu in ob grobu .po dve žalostinki rajni mami v slovo. Končno se je z par besedami poslovil od rajne mame še domači župnik g. Jank. Naj, počiva v domači koroški zemlji dobra mama, v zemlji, iz katere je bila krivično izseljena v svoji visoki starosti, pa je prav to domačo zemljo posvetila s svojim trpljenjem, saj ni poznala drugega maščevanja kot ljubezen, pravo krščansko ljubezen, tisto, ki do križa ljubi, vse pozablja vse odpušča. Ifouice id Mančkom, na vrhu katerega je bila košata smreka. Kajža je imela šupo, ki je že dolgo ni nihče uporabljal. Šupa je bila moj grad, moje kraljestvo, v katerega ni nihče vdiral in v katerem sem mirno vladal nad, podrtimi kolči in staro ropotijo, za katero se ni nihče zmenil. Tu sem se izvežbal za vlakovodjo. V steno sem zabil vrsto žebljev, ki sem jih znal spretno ukriviti. Sedel sem na klopici in čakal, da sc je vlak na]M>l-nil s potniki, ki sem jih seveda samo jaz videl. Potem sem zapiskal, da je šlo skozi ušesa, zapuhal, obračal žeblje na desno in levo in moj čudoviti vlak je vihral mimo bajnih pokrajin, ki ni poznal ne mej ne voznih listkov ne carinskih preiskav. Blaženi vlak moje mladosti! Potem sem postal šofer. Prcdivjal sem vse ceste, vozil po ozarah in po bregovih tja do zvirških gmajn, kjer sem sc ustavil in obrnil, zakaj zvirški mulci so bili dobri pretepači. Prepoten in utrujen sem komaj našel čas, da sem jedel. Poznal sem vse avomobilc že jm> brenčanju. Moj voz je bil dirkalni avtomobil, ozek in dolg, s kolesi, ki so štrleli daleč od trupa. Pozdravljen, moj avtomobil — danes hodim peš! Toda naveličal sem sc šoferske slave in zahrepenel po zdravniški. Nabral sem si steklenic, materi vzel nekaj šivank, pipcc (klepcc) je nadomeščal operacijski nož in otvoril sem prakso. Bilo je hroščevo leto. Vsi hrošči, kar sem jih nalovil, so romali v ci-korijevo škatlo. Bili so prisiljeni pacijcnti, katerih usoda je bila zapečatena. Vse sem cepil proti da-vici in škrlatinki, proti tifusu in paratifusu in proti vsem boleznim, ki sem jih le kdaj slišal. Smrt je neusmiljeno žela po cikorijevi škatli, toda hroščev ni zmanjkalo. S koncem hroščcvc letine se je končalo tudi moje zdravništvo. Čez ta del svoje mladosti molim confitcor. Totla nisem sam kriv. Tudi ljubi Bog ima svoj delež, ker je dal toliko hroščev. Iz zdravniškega sem stopil v vojaški stan. Sam sem sc [«>višal v generala. Težak poklic, ki ga tudi mati niso bili preveč veseli. Preveč je bilo ropota in preveč kričanja. Nato sem se pa zresnil in pričel misliti na gimnazijo. Z njo so prišla prva razočaranja in prvi napuh. — Blažena mladost, razkuštrana in razsmejana! Večji sem postal, toda srečnejši ne. Nimam več vlaka, ne avtomobila, nisem zdravnik in ne general. Preprost in reven sem. V dnu srca je ostalo domotožje, da bi mogel še danes vse gledati z otroškimi očmi in da bi mogel verjeti ljudem kakor svoji materi. Nekoč sem velik hotel biti otrok, pa so mi rekli, da sem neumen. Tedaj sem spoznal, da so neumni pametni in sem videl, da je najbolje, da si tiho in da si otrok samo sam zase. Če se pokažeš otroškega te v današnjem času pohodijo. Pozdravljena moja mladost! Be. Ml. ZA DOBRO VOLJO „Ali se zavedate tega, da bo vozila nova železnica ravno skozi vaš skedenj!” ,,l)a, zaradi mene — če pa mislite, da bom jaz vedno, kadar bo prišel vlak, odpiral in zapiral vrata, se pa zelo motite!” na V A II I L O Učenke šentjakobske kmetijsko-gospodinjške šole vl judno vabimo RAZSTAVO IN ZAKLJUČNO PRIREDITEV, KI BO V NEDELTO DNE 29. APRILA V SOLSKIH PROSTORIH. Rarzstava ročnih del in kuharskih izdelkov Ix> odprta od 8. ure dopoldne do 4. ure ,popoldne. Kdor jo želii videti v celoti, naj si jo ogleda v tem času, ker ob šestnajstih pričnemo razprodajati 'kuharske izdelke. Za goste, ki pridejo z dopoldanskimi vlaki, bo doma prva prireditev točno ob pol dveh in druga ob štirih popoldne, zvečer ob sedmih j>a za St. Jakob in okolico v farni dvorani. Za šolsko mladino bo prireditev samo v soboto, 23. 4., ob treh j>0|>ol- dne v farni dvorani. SPORED PRIREDITVE: 1. Pesem „V hribih se dela dan!” 2. Pozdrav (gojenka). 3. Ljubo doma, kdor ga ima! (Igra). ■1. Pesem ,,Moja domovina” in ,,Ko so tkali naše trate!” 5. Govor. 6. Prevzetnost hodi pred padcem! (Igra). 7. Martinček (Dvospev). 8. Rajanje s jjetjem. 9. V jeziku sladkem ... (Pesem). Obilo obiskovalcev pričakujemo g o } e n k e P * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ ^ N ^ J * E Helmut Holthaus: Moški, ženske in igle Igle so md 'bile že od nekdaj zoprne, če le morem, napravim tako, da mi jih ni treba jemati v roko, kajti z njimi nimam baš dobrih izkušenj. Sem sicer zmožen, da si sam v 20 minutah prišijem gumb in to brez naprstnika (z naprstnikom traja to opravilo kakih 10 minut dalje), vendar me nevarnosti, ki so s tem poslom združene, navdajajo s strahom. Ugotovil sem, da igle niso, kot se po navadi domneva, brezdušno orodje, ampak zelo samovoljne zahrbtne zverine, ki so si prav mene vzele na piko, in da šivati z osami ni najbrž nič bolj nevarno. Pa ne godi se samo meni tako. Med moškimi in iglami že od nekdaj vlada napeto stanje in kadar se moški spusti tako daleč, da si želi iglo in nit, potem to pomeni, da je zašel v zares obupen položaj, ki se more primerjati samo z Robinzonovim razpoloženjem, ko je svoje hrepenenje po buciki in šivanki zapisal celo v dnevnik. Pa saj se gotovo spominjate na Grimmovo pravljico o sodrgi. Komu je bucika zarisala rdečo črto od enega ušesa do drugega? Se razume, da samo kakemu moškemu, in sicer gostilničarju! Pa to je prava malenkost v primeri z bolestno in sramotno usodo, ki je zaradi igle doletela mene. Bila je to igla najbolj lokave vrste, kar jih vobče je, in pri njeni ustvaritvi je moral imeti svoje prste vmes sam hudič. Bila je to pletilna igla in moj poskus, da z njo porinem uporni kos vate v moj vžigalnik je končal tako, da je naenkrat bila konica igle z nazaj zakrivljeno kljukico globoko v mojem palcu! Lahko vam s prepričanjem povem, da se človek s pletilno iglo v palcu samemu sebi zares zelo smili, pri priči .pozabi na vžigalnik in ne misli na nič drugega, kot to, kako bi se čimprej znebil pletilne igle. Ko poskuša, da jo izdere, mora pobledeti, sliši peklensko porogljivi smeh nazaj zafrknjene kljukice, počuti se kot postrv, ki se je ujela na trnek, ali pa kot 'tisti ubogi stari Rimljan, ki so ga zbadale puščice Partov. Pa ne govorimo več o pletilni igli, kajti ta nas itak odvaja proč od tega,o čemer smo pravzaprav hoteli govoriti, to je o navadni, gladki igli. Tudi ta sicer bode, vendar spada v drugo, rekli bi bolj dostojno vrsto. Je to časten nasprotnik, s katerim lahko človek z uporabo obliža in godrnjanja sam obračuna. Pri ženskah pa je zadeva popolnoma drugačna. Že od pamtiveka živijo z iglo v tihem sporazumu, skovale so z njo prekanjeno zaroto proti moškim. Tudi ženske se utegnejo kdaj zbosti, a to na nek način, ki ni brez privlačnosti, skoraj nežno; izgleda, kot da je tak zbodljaj z iglo poln poetične vsebine in navdahnjen z romantiko. Kadar moški prisostvujemo takemu dogodku, nam misel sama poroma k kraljici, ki je sedela pri oknu in 'šivala; okno je imelo okvir iz črne ebenovine. Ko se je med šivanjem zazrla navzgor v snežinke, ki so kot perje padale z neba, se je z iglo zbodla v prst in tri kapljice krvi so padle v sneg ... Ne, igle niso ustvarjene za moške. Če bi bil jaz Robinzon, potem bi si obenem želel tudi ženske, ki bi znala ukrotiti šivanke in bucike in o kateri je rečeno, da se izrazim z besedami Goethejeve Doroteje, „da se ji nobeno delo ni nikdar zdelo predrobno in nobena igla pretanka”. — Kaj pa naj počne moški z iglo? Vzemimo tri glavne zvrsti: bucike, zaponke in šivanke: genialnost, zanikrnost in sposobnost! Z vsemi tremi se je moč zbosti, a z zaponko se pa lahko povrh še osramotite. Kdo je izdelal prvo milijardo igel? Poznali so iglo že starodavni arabski pesniki in kadar so hoteli poudariti nekaj posebno besedo, so zapisali z nepozabljivo bolestno slikovitostjo, da zasluži, da jo „ z iglo zarišemo v očesno belino.” Že Goti so znali ravnati z iglo. Na igli-no uho naletimo tudi v Matejevem evangeliju. In medtem ko so si pred vrati Troje moški eden drugemu razbijali glave, je lepa Helena sedela v svoji izbi in šivala. Toda igla je še bolj stara. Ko Egipčani še niso pisali v kamen, kamoli na papiruse, so že imeli iglo. Mnogo igel iz kosti, ribjih koščic in rogov so našli v predzgodovinskih grobovih žensk. Vemo za ime iznajditelja linoleja, žične vzpenjače, dinamita in higijenične gimnastike, toda ime izumitelja igle je neznano. Zaslužil bi spomenik, tako visok spomenik kot pariški Eiffelov stolp. Kajti igla je ena izmed tistih mogočnih prometejskih darov, ki držijo skupaj našo kulturo. Zategadelj domnevam, z dovoljenjem mojih prijaznih bralk, katere prosim uvidevnosti, — da bi naj pri tej stvari ostalo vsaj' nekaj zasluge tudi moškim, namreč v tem smislu, da če že igle res niso ustvarjene za moške, je pa bil tisti, ki jih je ustvaril — moški. Ali je kaj. bolj verjetnega kot domneva, da so pri njeni ustvaritvi imeli prste vmes bogovi ali vsaj bogu podobna višja bitja moškega spola? Rekli boste, da so to pravljice in ne 'bom vam oporekal. Toda v vsaki pravljici je tudi zrnce resnice. Če to ni bil stari Teut iz Egipta, ki je tudi iznašel črke, potem pa je bil najbrž Prometej, kateremu dolgujemo ogenj in še marsikaj drugega, ali paHefajst, domiselni in spretni kovač, ali pa vsaj Dedal, prefinjeni mehanik iz Atike! Morda pa je bil neznani lovec iz kanmite dobe, ki ni mogel učakati, da mu njegova kamnitodobna žena izgotovi kožuhovinasti skunjič? Ni je mogel več mirno gledati, kako se je mučila sem in tja in s trnom vrtala v kožuh luknjo poleg luknje, potem potiskala skozi nje nit. šel je in naredil iz tenke kosti prvo šivanko in ušesce je bilo pri tem njegova genialna domislica! Ta res veliki mož se potem s to rečjo ni več ukvarjal in se zopet posvetil svojemu pravemu poslu, lovu. Šivanje je prepustil ženi, saj on se res ni utegnil ukvarjati z malenkostmi. Že on je bil trdno prepričan, da šivanje ni moško delo. Poleg tega, se je pa s svojo lastno iznajdbo prav občutno zbodel v prst. SESTANEK BREZ DROBIŽA Ko je Pino Maronde plačal izposojeval-nino za avtomobil znamke „Miška” in ga napolnil z bencinom, mu je ostalo še celih 600 lir. Izračunal je, da bo to zadostovalo za kavo in nekaj slaščic za Mirando, ki se tako rada oblizuje s tržaškimi sladkarijami. Ves navdušen je pognal avto. Z levico je držal za volan, z desnico pa je objemal Mirando Okrog pasu. Morda je bila prav to krivda, da so nenadoma po kratkem udaru zažvenketali drobci debele šipe po asfaltnem pločniku. Pinova izposojena „Miška” se je ustavila pred prevotljeno izložbo drogerije Salus. Lastnik drogerije, gospod Vittorio, pa ni bil šaljivec. Ko je pridirjal iz trgovine, je s krepkimi tržaškimi pozdravi obsul Pina in po razboritem uvodu takoj prešel na kupčijsko stran nesreče: „šipa je stala 10 tisoč lir, komaj pred dobrim tednom so jo namestili. Plačajte šipo ali pa pokličem stražnika!” Pino Maronde je končno našel prestavo za nazaj' in postavil vozilo z Mirando na nasprotno stran ulice. Izstopil je in poskušal 'pomiriti gospoda Vittoria: ..Prosim, le ne razburjajte se toliko! Moj oče ima v bližini steklarno. Vstavil vam bo novo šipo. Ste zadovoljni?” Gospod Vittorio se je po takem zatrdilu ironično nasmehnil: „A, seveda, to vam bi bil najugodnejši način, da jo odkurite, pa iz te moke ne bo kruha! Poznamo to vrsto poštenjakovičev.” „Kaj pa mislite?” ga je prekinil Pino, „peš grem do doma, saj je čisto blizu. Voz in nevesto vam zastavim, ali ste sedaj zadovoljni?” fLOmlad Prav narahlo k nam iz dalja topel vetrič že pihlja, tudi ptičica sclilka kmalu z juga bo prišla. Tiho, rahlo, neopazno vigred k nam že bliža se; trate, polja, gozd in gore kmalu spet ozelene. In s pomladjo v naših dušah vstane zarja upanja: Bog naš ohranil nas bo domu, rodu vrnil mir neba! Gospod Vittorio si je ogledoval Miško in Mirando z vso strogostjo, nato pa je zagodrnjal: „No, dobro, samo pohitite!" Pino je izginil. Pol ure je preteklo, da se je vrnil s steklarjem. Poleg mojstra je drobil vajenček, ki je nosil urezano šipo po merah, ki jih je Pinu telefonično sporočil gospod Vittorio. Steklar se je takoj lotil dela. Pino pa se je usedel za volan zraven Mirande in zaklical skozi odprto okno: ..Na svidenje, papal” in odbrzel. Ko je bil steklar gotov, je. gospod Vittorio zadovoljno ogledoval novo bleščečo šipo, in ker je gospod Vittorio vljuden Tržačan, se je mojstru iskreno zahvalil. Ta pa je dejal: „Ni vredno zahvale! Račun znaša 12.000 lir z delom vred.” „Kaj, kako?” je s polnimi pljuči zakričal gospod Vittorio, „vaš sin mi najprej razbije šipo, njegov oče pa zahteva še 12.000 lir povrhu? No, daleč smo prišli že v Trstul” „Nimam nobenega sina,” je odgovoril steklar, „samo enega nečaka imam in dve nečakinji; vse troje pa še vleče cucelj. Mladenič mi je pripovedoval, da je vaš sin, ne moj. Saj je pred odhodom zaklical: „Na svidenje, papd!’ ” „Jaiz sem bil prepričan, da pozdravlja vas,” je odgovoril steklar. „Torej plačajte, prosim, 12.000 lir!” Gospod Vittorio je sprevidel, da mu pravzaprav drugega ne preostaja, saj je bil tako razburjen, da je pozabil zapomniti si registrsko številko avtomobila. Verjetno pa bi mu tudi to dosti ne koristilo. ..Kakšnih 12.000 lir?” se je ponovno razburil. ..Naznanil vas bom zaradi navijanja cen. Poznam cene. Ta šipa stane 9000 lir in niti stotinke večl” Stari steklar se je razjezil: „Očitek o navijanju cen boste takoj, preklicali. Šipa stane 9000 lir. Mladenič pa, ki se je predstavil za vašega sina, je zahteval 3000 lir nagrade in dejal, da jih lahko prištejem k ceni. Jaz sem pošten obrtnik.” (Iz ..Demokracije”) Dr. Franček Šegula: 11 Dctde&el dni Juicoue^n (Opis potovanja v Sveto deželo) Gez kratko uro smo iz istega razloga stali v Wadi-Um Silla. če je eden avtomobilov ostal v pesku, smo seveda vsi obstali. V puščavi je namreč skupnost neizogibno potrebna. Potem smo zopet nadaljevali vožnjo z srednjo hitrostjo 40—50 km na uro po ogromni peščeni planjavi. Vmes je prišla zopet majhna vzpetina ali nižina. O pravih dolinah tukaj itak ni govora, če je le kakšna usedlina, ki pretrga nepregledno planjavo, ji reko „Wadi” in še ime zraven, da služi za ..orientacijo”. Zaostajanje v pesku je postajalo vedno 'bolj pogosto. Ura je bila že čez deseto in nam se je zdelo, da smo vedno na istem mestu. Kaj storiti? Nazaj! Začeli smo se pogajati: eni za naprej, drugi za povratek. Drugi so predlagali, naj bi nadaljeval samo tovorni avtomobil, ki je še najbolje zmagoval pesek. Na njem bi potovali le nekateri’, ki so imeli posebno željo videti omenjeni kraj. S seboj kot vodiča smo imeli starega beduina. Njemu bi bilo prava malenkost prehoditi par deset km peš; morda manj kakor meni daljši sprehod na zeleno Pohorje, na Šmarno goro, ali na Peco. Ker s pešačenjem nikakor nismo bili zadovoljni — pomenilo bi vendar smrt v puščavi brez vode —, nam je moži-ček pokazal še eno pot, ki je bila za avtomobile še manj prikladna. Mislil je pač na svojega osla ali kamelo. Avto pa vendar ni kamela .. šoferji so se kratko malo uprli in pogajanj je bilo konec. Nazaj! Hvala Bogu! Bal je skrajni čas, sicer bi res še kdo našel vroč grob v pesku! Med tem časom je postalo pol enajstih. Najraje bi poskakoval od veselja, da je padla taka rešitev, saj sem med prvimi predlagal vrnitev. Ni pa bil enakega mnenja naš voditelj. Kar pobit je bil zaradi neuspeha. — Ameriška trmoglavost! — Seveda za slavnega egiptologa bi bila to velika zmaga. Zato se je še enkrat z grožnjo spravil nad vozače in jih opozoril na pogodbo. Čemu so podpisali pogodbo, če ne poznajo poti? Za posledico bodo pač izgubili 100 egipčanskih lir (pribl. 15.000 šil!). — šoferji so bili vsi iz sebe in posebno eden, po rodu Grk, je kar v materiščini grobo odgovarjal. Dobro, da nismo vsega razumeli... Nato je odločno v arabščini zaključil: „Rajši imejte denar, kakor da nas pustite crkniti tukaj v puščavi kakor živali.” Sedaj je moral — hočeš nočeš — tudi voditelj popustiti. Odredil je ,povratek in obljubil šoferjem, da ne bodo izgubili' ničesar, če bomo še danes opolnoči v Ismailiji. Toda najhujše je bilo še pred nami. Približno ob pol dvanajstih smo obrnili. Opoldne smo bili ob vznožju gore Gebel- Um- Riglain, od koder bi bilo zračne poti komaj' 2 km do Serabit-El-Hadem. Tako je menil Beduin, toda z gotovostjo ni mogel nihče ugotoviti. Beduini pač po svoje merijo čas, brezmejno, kakor puščava. Potem smo prešli magnezijske rudnike in nadaljevali v smeri Wadi-Shallal, torej po drugi poti, kakor smo prišli. Nesreča za nesrečo Pot se je zdela kar dobra in že smo imeli najboljše upanje. Naenkrat povelje: počakajte. Čakali smo četrt ure, pol ure ... Sonce je bilo navpično nad nami, da smo se kar topili od neznosne vročine. Kaj pa pravzaprav je, čemu stojimo? „Ča-kamo na tovorni avtomobil, ki ga še vedno ni za nami," je pojasnil nekdo. Zopet smo čakali celo uro. Ne samo vročina, tudi žeja in glad sta nas mučila. S seboj smo imeli le nekaj' kosov kruha in marmelade. Računali smo namreč, da bomo opoldne zopet na našem postajališču v Abu-tZenima ... Kruh je bil kmalu pospravljen, ostala je še marmelada. Deloma smo jo pospravili samo, ali pa smo jo vlivali v posodo za vodo, ki jo je imel vsak s seboj. Od vročine je bila marmelada vsa stopljena in voda naravnost kuhana. No, izvrstna hrana za tako naporni dan! In še ni hotelo biti povelja za naprej. V avtomobilih je postajalo neznosno, zunaj je bilo pa še slabše. Stene in strehe avtomobilov so žgale kakor ogenj. Krog in krog le vroč pesek in nad njim temnoplavo nebb z žarečo sončno oblo. Ura je bila tri! Sedaj je prišel nekdo z novico, da se ka-mijon ne da popraviti. Zastonj, ves trud in čakanje. Tovorni avtomobil bo ostal v puščavi, stražili ga 'bodo beduini. Mi pa bomo nadaljevali pot. Rečeno, storjeno! Vrsta sedmih avtomobilov se je počasi premikala po žgočem pesku. Hvala Bogu, končno vsaj rahla sapica, da je bilo laže dihati. Pomikali smo se v smeri Wadi-Shalal (izg. Šala!) preko Wadi Budra in Bata. Vendar ne dolgo. Peščena cesta je postala vedno bolj nemogoča. Bilo je treba tiščati in tiščati ... na vsakih 30 do 50 m. Sploh nismo hoteli več v avtomobile, ampalk smo stopali ob njih — 'bosi po razbeljenem pesku. Kaj smo hoteli? S čevlji, polnimi peska, je še manj prijetno in nogavice so postajale sčasoma popolnoma scefrane ... Sonce pa je žgalo neusmiljeno in nikjer sence. Za spremembo se je tu in tam zaril globoko v meso dolg puščavski trn. Zastrupitve se ni bilo ravno bati v tem snežnobelem, dobro prežganem pesku. In še vedno nobenih dobrih izgledov. Popolnoma izčrpani smo počepali' za zaprašenimi avtomobili in s poslednjimi močmi tiščali in dvigali v pesek zarita kolesa. Šoferji so vpili in priganjali, naj vendar tiščimo, če nočemo umreti v puščavi. Sonce se je že močno nagnilo, ura je bila čez peto, Kaj če nas zaloti noč v puščavi? Na to še misliti nismo upali. (Dalje prihodnjič) Izseljeniški večer v Torontu (Nadaljevanje iz prejšnje številke) Eno vam pa polagam na srce. Ne popuščati pri delu za naše slovenstvo na tujem. Za nobeno ceno ne popuščati. Kar smo prinesli s seboj od doma, moramo očuvati. Naša kulturna dediščina je ibogata, zato moramo 'biti nanjo ponosni. Kakor 'bi doma delali za podvig naroda, tako smo dolžni to delati tudi v tujini. Tu še prav posebno. Tako se bomo ohranili kot živi udje našega narodnega Občestva. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti Boga. Pisatelj Ivan Pregelj je dejal v svoji „Po-svetitvi”: „Niso šibki, ki so s Teboj in njih pot je kakor pot velikih in zmagovitih.” Pozdrave so nam nadalje poslali slovenski izseljenci iz Eysdena, kjer tudi pridno gojijo slovensko pesem. Mešani in moški zbor imajo in tudi zelo požrtvovalnega pevovodja g. Štefana Roglja, ki vkljub svoji rudarski bolezni marljivo skrbi za naše slovenstvo in ga tudi mladini vceplja v srce v slovenski šoli, v kateri poučuje, če se bo tamkajšnja mladina navzela ledrobec njegovega idealizma, bo slovenska skupina v Eysdenu ostala močna še daleč v bodočnost. Za duše naših izseljencev tam pa skrbi č. g. Vinko Flek. Iz Francije nam je poslal pozdrave slepi rudar Rafko Kogej. V Kreutzwaldu pri Merlebachu v provinci Moselle živi s svojo Iji bečo ženo. Nesreča v rudniku 1. 1933 mu je vzela vid. Na citre, ki so mu poleg ljubeče žene edina tolažba, nam je zaigral tako lepo, da so glasovi strun segli globoko v naša srca. Tudi mešanemu pevskemu zboru „Tri-glav” v Merlebachu prisrčna hvala za po- zdrave in požrtvovalnost. Res veselje je bilo poslušati vaše petje. V Merlebachu živi in pase slovenske duše msgr. Stanko Grims. Slišali smo, da je imel nezgodo z avtomobilom in da si je zlomil desno roko pri tem. Hvala Bogu, da ni bilo kaj hujšega. Roka bo hitro spet zdrava in msgr. Grims nazaj za volanom. Naj se Bog vozi z njim na vseh potih in naj ga čuva! V Tucquegnieuxu so pa bolj nasmejani. G. Janko Jankovič skrbi za to. Ha, ha! Smeh je zdrav, pravijo. G. Jankovič skrbi tudi za glasbo, kakor vidimo, in pridno sodeluje pri „Naši luči”, še v ..Ameriško domovino” bi od časa do časa napisal kaj o naših ljudeh po zapadni Evropi. Tako bi se vez, ki jo je vzpostavil g. Nande Babnik s svojim obiskom v USA in Kanadi, znatno ojačila. Drugi dan, t. j. v nedeljo 4. marca popoldne smo se spet zbrali v dvorani, da vas tudi mi pozdravimo s polurnim programom. G. Babnik ga je posnel na magnetofonski trak in ko se vrne nazaj v Evropo, ga bo vrtil po vseh slovenskih naselbinah. Tudi nekaj slik nam je še pokazal, ki so ostale od prejšnjega večera. Tako smo dva dni živeli v mislih med brati in sestrami v Nemčiji, Holandiji, Belgiji in Franciji. Naj bi odslej naprej v teh mislih živeli in s skupnimi močmi naše slovenstvo branili in ohranjali. Vesel bom, če lahko stopim tudi v osebne stike z Slovenci v deželah zapadne Evrope in rad 'bom odgovoril na pisma. Če ima kdo željo pisati, naj piše na naslov: Otmar Mau-ser, De La Salle Gollege »Oakland”; 131, Farnham Ave., Toronto, Ontario, Canada. (Konec) ZAHVALA Ker nam ni mogoče, da bi se posebej zahvalili vsakomur, ki je ob priliki prerane smrti naše ljubljene, nad vse dobre mame, gospe Amalije Urank pd. Kavhinje v Encelni vesi, z nami sočustvoval ter jo spremljal na zadnji poti, izrekamo tem potom vsem iskreno zahvalo. Posebna zahvala velja častiti duhovščini, gospodom J. Škofiču, J. Piceju, K. Sriencu, M. Nageleju, J. Polancu, V. Zaletelu, bogoslovcema gg. J. Adamitschu in Markiču, zastopniku Slovenske izseljeniške zveze g. L. Kramerju za ganljive besede, obema izboroma pod vodstvom gospoda V. Hartmana in g. A. Kopanza za ubrano petje na domu, v cerkvi in na grobu ter številnim znancem za darovane vence in rože. E n c el n a ves — C e 1 o v e c, 13. 4. 1956. Žalujoči otroci MALI OGLASI VSAKA BESEDA STANE 1.10 Š (IN 10% DAVKA) 1’oudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 Sil (in 10% davka). — Nar#čilo malih oglasov naslovite na upravo „Na-šega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete natočiti tudi telefonsko (Celovec št. 43-58). L L 0 Y D - AVTOMOBILI ZASTOPSTVO IN PRODAJA OFICIELNA OBRATOVALNICA DELAVNICA IN SKLADIŠČE Za pomlad kupite blago in perilo dobro in po nizki ceni pri STOFF-SCHAVEMME, Klagcnfurt. NAPRODAJ KLAVIRJE, HARMONIJE, NOVE IN RABLJENE dobite najbolje vsak čas, kakor tudi pohištvo, oblazinjeno pohištvo, žimnice, prešite odeje, preproge pri FRANZ KREUZER’S Wtw. Celovec-Klagenfurt, Kardinalpl. 1 INGSTE AVE RK F., Klagcnfurt, 10.-Oktober-Strasse 4. Električne stvari motorje, ves inštalacijski material, stroje za kuhinje, umivalne stroje. Izdelek Graz AVerndorf. Ihm geht der Hut hoch ZA NADOMESTNE DELE ANDREAS KRAINER KLAGENFURT, ANKERSHOFENSTR. 57, TEL. 44-71 Zahtevajte poskusne vožnje brez vseh obveznosti! KINO CELOVEC-KLAGENFURT ST ADTTHE ATER 22. do 30. 4.: Cincmascope-Premie-re. Ein neues AVundenverk von AValt Disney: „20.000 Meilen unter dem Mccr”, (barvni film). PRF.CHTL 20. do 26. 4.: „Der letzte Mann”. VOLKSKINO 21. do 25. 4.: „Liebe, Brot und Ei- fersucht”. 26. do 28. 4.: „Die Teuflischen”, (ni za mladino). PLIBERK 21. aprila ob 20. uri in 22. aprila ob 15.30, 17.30, 20. uri: „Der letzte Sotnmer”, (za mladino do 14. leta ob 20. uri: »Malaga”, (ni za mladino). Lepo blago za zavese, z roko tkano, okusno in domače, vam dobavi KARNTNER HEIMATAVERK, Klagcnfurt, Herrengasse 2. prepovedano). 24. in 25. aprila wenn er sieht, wie sein Konkurrent immer svieder in unserem Blattc inseriert und sein Geschiift groller und groller vvird. Jctzt hat er aber genug. Noch heutc wird er unseren Anzeigen-Vertreter kom men lassen und mit ihm einen tvirkungsvollen Inseratentext besprcchen. BODIMO PREVIDNI! Neugašcno apno v vrečah shranimo tako Mat m m - si faikmd dekan KAKO VISOK NAJ BO DIMNIK? in ne tako. To pa zaradi tega, ker se apno zelo rado vžge. ALI JE TO MOGOČE? Ne bi si mislili, da je to mogoče, kar nam kaže slika, pa vendar se v gospodinjstvu neštetokrat pripetijo takšni in podobni slučaji. Z bencinom očiščena obleka visi na prepihu; vroča štedilnikova plošča zraven vname lahko razvnete sopare in soba prične goreti. VTIKALNIK (Stecker) jc trclxj imeti vedno v redu. Ce bomo upoštevali sliko, bomo naredili najbolje. VETRNI TOKOVI OKROG DIMNIKA i :==33li Wirbet f/n (iberrtnjcAgekiet - UnterdrucA IMiizer-Gfgel Musikautomaten TOVARNIŠKO ZASTOPSTVO IN TEHNIČNA SERVISNA SLUŽBA ZA GOSTILNE, RESTAVRACIJE, ESPRESO-JE Pojasnila in plačilni pogoji JladiO’ Schmidt Celovet-Klagemurt ZANESLJIVO NAJBOLJŠA SEMENA DOBITE PRI STREH BELJAK VILLACH, VVidmanngasse 43 Ggtašui i v našem listu * SLOVENSKE ODDAJE V RADIU NEDELJA, 22. 4.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 23. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Slovenske pesmi. 18.45 Za našo vas. — TOREK, 14.00 Poročila, objave. — Iz domačih gajev. Prenos s koncerta koroških zborov SPD (15. 4. 56). - SREDA, 14.00 Poročila, objave. N. Kuret: Zlatorog. (Ponovitev) 18.45 Za ženo in družino. - ČETRTEK, 26. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Prof. L. Kramolc: Pogovor s pevci in pevovodji. (V). - PETEK, 27. 4.: 14.00 Poročila, objave. — Od pravljice do pravljice. 18.45 Okno v svet. — SOBOTA, 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. 18.30 Po dolinah in planinah naša pesem se glasi. — NEDELJA, 29. 4.: 7.20 Duhovni nagovor. 7.25 S pesmijo pozdravljamo in voščimo. Otroške garniture OD 9.90 ŠIL dobite pri FERTALA ŠMOHOR List izhaja vsak četrtek. — Naroča se pod naslovom: „Nai lednik—Kronika", Celovec, Viktringer Ring 26. — Naročnina mesečno s Kil, za inozemstvo 4 dolarje letno. Odpoved za en mesec naprej. — Lastnik in izdajatelj Narodni svet koroških Slovencev,-• ©d govorni urednik: Janko Janežič, Leje pri St. lakotni ~TUk*rofc '.v • Celovec Viktringer Ring 26 — Tel. štev. uredništva in uprave 4S-M.