\
Leda se je zopet naslonila na okno. Soba je bila prazna. Tudi ulica je bila prazna. Blede zvezde so se zrcalile na tlaku, dušeč smrad je vstajal iz podzemskih prostorov. V krčmi so zvenele steklenice, pijan meščan je branil svoje prepričanje. Iz kuhinje, iz kleti se je zopet oglasila Marijina pesem dekle, ki si je ž njo kratila mučni čas. Bila je preprosta Marijina pesem. Tudi njej se je zgodila, se je potolažila Leda, a ko je poizkusila, da bi pela ž njo, ni mogla. Hripav je bil glas in zanka na vratu se je zadrgnila. O! je sedla na zofo in položila trudni roki v naročje. Kljuna se ni spomnila, le Marijine pesmi ni mogla umeti. Da bi ji vsaj vedela besede!
MED VIHARJEM.
ANTON VODNIK.
Mojo hišo vihar drži in jo trese. Oblaki — zmagoslavne orgle katedral. Sto tisoč vernih se na prsi bije, sto tisoč vernih k Bogu vpije: Kdo je kot Kralji
Po bliskih plezam do Njegove glave.
Se vzpenjajo polja v šumenje zvonov. O radosti blaznost, o muka vetrov: k Očetu, k Očetu domov!
Treska luč na moja okna.
O — sto tisoč angelov v srebrnih ščitih!
In vsi mimo mene — jo j.
Nadangel Gabriel zapel bo z mojo dušo kot s srebrnim rogom . . .
DANTE ALIGHIERI:
LA DIVINA COMMEDIA.
PREVEL IN RAZLOŽIL J. D.
III. del: RAJ.
Spev XVII.
Nahajamo se z Dantejem že od XIV. speva (v. 79) na petem planetu  (nebesu), na Marsu. V prejšnjem spevu je pesniku njegov prapraded Caccia-guida, križarski vitez, govoril o  stari Firenci, o nje  starih,  a  že  izumrlih  rodbinah.   To   priliko porabi vnuk za vprašanje  o  svoji bodoči usodi. Namigavanja, da ga  čakajo  težki udarci, je  bil cul že parkrat v Peklu (sp. X., v. 79 in 124; sp. XV., v. 61 in 88) ter v Vicah (sp. VIII., v. 133; sp. XI., v. 140; sp. XXIV., v. 43); zdaj bi rad izvedel kaj natančnejšega. In s to željo se pričenja spev: Kakor   so   Faetonta,   sina   Solnca   in   kralj ične Klimene, bolela namigavanja sovrstnikov, češ, da ni božjega pokolenja, pa je  zato  šel  k materi, željan  izvedeti vso  resnico, a si  je  nesrečnež  s tem izkopal grob  (solnčni bog mu je namreč za en dan prepustil solnčni voz, neizkušeni mladenič pa se  je ob  vožnji preko  neba ustrašil groznih nebesnih znamenj, izpustil vajeti konjem-belcem, strmoglavil   na   zemljo   ter   mrtev   obležal,   živ opomin   še   danes   očetom,   naj   ne   bi   ustrezali nespametnim željam otrok!): tako sem jaz — pripoveduje Dante  (v. 4 nsl.) — želel izvedeti vso resnico  o  svoji bodoči usodi;  in Beatrice  kakor tudi ded sta mi brala to željo v očeh. A dasi sta oba poznala to mojo željo, mi je vendar Beatrice ukazala, naj to, kar v srcu želim, tudi z besedo povem, zato, da se naučim, ob času žeje prositi, da se mi natoči.  (Dante nas s tem opozarja na molitev, ki nam je potrebna, dasi je Bog vseveden in ve, česa potrebujemo.) V vrsticah 13—27 izvrši Dante Beatričin ukaz ter res vdano prosi svojega prapradeda: »V Bogu vidiš vso mojo bodočnost; razodeni  mi  jo;  ne  bojim  se  niti  najhujše   napovedi. Rad bi jo poznal, ker pšica — predvidena — manj hudo rani.« In prapraded mu odgovarja v vrsticah 37—99; posebno sloveča je tercina vv. 58—60,   ki   ostro   označuje,   kako   se   je   Danteju godilo tistih dvajset let prognanstva (1302—1321). Vendar,  preden  prične  s  prerokbo,  poudari  duh tole  važno  resnico:  Kar je dogodkov na zemlji, zapisanih v knjigi človeštva, so vsi le prigodni, nenujni; izven ustvarjenega sveta pa vlada nujnost. Vse te dogodke, bodi pretekle ali prihodnje, vidi duh  v  Bogu  kot  sedanje. Bog jih  vidi  od vekomaj;  iz tega pa ne  sledi, da so nujni. Saj tudi  človek vidi  ladjo, ki drči mimo  njega;  ali on ni vzrok drčanja. (Vv. 37—42.) Nato  (od v. 46 dalje) prerokuje dedov duh Danteju pregnanstvo, ki ga  je  zadelo  1. 1302,  ko  je bila stranka »belih«  v Firenci s pomočjo  Francozov   poražena.   Prvotnega   povzročitelja   svoje usode  je Dante videl v papežu Bonifaciju VIII. (vv.  49—51),  ki  je  bil  res,  naprošen  od  stranke »črnih« v Firenci, pregovoril francoskega kralja Karla Valois, da je vdrl v Toskano. Nasprotniki so   mu   nesrečo   še   bolj   zagrenili   s   tem,   da   so