omenili v z,~ ezi z <lelom tekoče vode. Pravimo, da sta na takih mestih 
preperevanje pa denudacija (odplakovanje) silno aktivna. Posledica te 
aktivnosti je oblikovanje · vse strmejše partije v pobočju - praYe pre­
padne strmali. 
Sedaj nam ho marsikaj jasno. Priroda ne deluj~ samo s kruto 
mehanično silo, kadar modelira in preoblači naš stari planet. O1\a ume 
pri tem poslu uporabljati tudi elegantna sredstrn, tako fina, da hi jih 
moglo zaznati samo oko, skrito za zaveso tisočletja in stotisočletja tra­
jajočih obdobij. V primeri bi rekli, da ji metla služi prav tako dobro 
pa enako učinkovito kot kramp. Zgornji deli dolin in krnice so dobili 
zaradi označenih procesov prav takšen venec prepadnih strmali, ka­
kršnega zasledimo v U dolinah, kjer je stružila in rušila mogočna sila 
gibajočih se ledenih gmot. Razlika je v glavnem tista, ki smo jo že 
naglasili. Med tem ko so v prvem primeru prepadne strmali še sveže 
in se lepo odražajo od ostalega pobočja, so v drugem primeru že se­
nilne, komaj opazne. Se dolgo potem, ko so se umalrnili zadnji veliki 
ledeniki iz našega gorske!J~ sveta, se je po kontah in zatrepih dolgo 
mudil sneg v malih ledenikih, podobno kot so se na ,posebno zaščitenih 
mestih ohranila večna snežišča še do današnjih dni. Oh njih se mode­
liranje prepadnih strmali vrši naprej. Tako modeliranje se vrši tudi 
na vrhu in na straneh naših malih ledenikov pod Triglavom ter Skuto. 
Ne vemo z gotovostjo, ali se to oblikovanje bliža koncu ali pa je 
priroda samo na kratkem oddihu, _po ,pretel"U kater1;ga bo s svežimi 
silami posegla po gorskih velikanih in globelih, ki jih razdvajajo. 
Rado Kočevar: 
Herletova smer v severni steni Ojstrice 
Vzhodna skupina Savinjskih Alp je bila doslej v alpinističnem 
oziru malo znana. Za ta predel je veljalo mnenje, da tu ni markantnih 
sten. Tako se je desetletja delala krivica Savinjskim Alpam. Za primer 
naj navedem besehe znane plezalke Mire Marko Debelakove, ki je leta 
1927. objavila Y Planinskem ,·estniku članek _pod naslovom ,,~everoza­
bodna stena Ojstrice (2349 rn)." Tu piše, da si je hotela ogledati zlo­
glasno severno steno Ojstrice in da se plezalci, ki plezajo to steno, 
izo~ejo pusti poti na škarje; težave v steni pa da so iste kakor v 
grusčastern seYerozapadnem pobočjµ Prisojnika. Obenem so hoteli 
nekateri plezalci s preplezanjem smeri Y tisočmeterskih gruščih obrniti 
pozornost nase. To nazadnjaško, lokalnopatriotično gledapje je deset­
letja občutno o,·iralo razvoj plezalne alpinistike v Sminjskih Alpah. 
GlaYna baza za vse ture v Vzhodnih Savin.jskih A!pah je koča na 
Korošici. Od tu ni daleč do severne stene qjstrice, Velikega Vrha, 
Poljskih Devic in Križemika, blizu so Dedec, Vršiči in Rzenik 
Prvi alpinisti v tem goro,ju so bili Nemci, in sicer Greenitz, Ar­
beiter in \Veit:,;enbock, preplezali so severovzhodni greben Ojstrice. 
Pozneje je Klodwi~ Tschada preplezal severovzhodno stran iste stene, 
za njim so plezali se Diehl, Gračner. Kopinšck in drugi. Severna stena 
267 

Ojstrice je dobila svoj prvi obisk leta 1930 (Boris Režek in Vinko Mo­
dec), zatem so jo v novi varijanti preplezali še Avstrijci in v novi smeri 
France Ogrin in Igor Omerza. Nato do IIerletovega poskusa ni bilo 
plezalcev. Stene nad Robanovim kotom je le delno obdelal France Herle 
v zadnjih letih pred vojno. Za severno in severozapadno steno Rzenika 
je trajala ostra borba celih dvajset let, a se je posrečilo izpeljati v 
njej le tri smeri. 
V teh stenah sem plezal skoraj vse poletje 1949. Večinoma s 
tovariši iz Celja. Ponovili smo Yečino že izvedenih smeri, poleg tega 
pa izvedli tudi nove. S preplezanjem severnega raza Dedca smo vcn­
{larle enkrat prišli do ture, ki se lahko v celoti označi za skrajno 
težavno. V naslednjem prinašam opise posameznih plezalnih vzponov. 
I. Smer: Herle - Veršnik v severni steni Ojstrice (2349 m). 
Bilo je v soboto, 6. avgusta. Zjutraj sem se vrnil preko morja iz 
Hercegovskih hribov. Bili smo štirinajst dni v tropski vročini tam­
kajšnjega krša. štirinajst neprespanih noči in ne vel)1 še kaj je vplivalo 
name, da sem v avtomobilu kar spal. Nekam živahnejši so mi bili 
koraki, ko sem jo ubiral po dolini Bele na Presedljaj. Tu na sedlu pa 
kakor da sem prifol na drug svet. Mrzla in sveža sapa domačih hribov 
mi je spešila korake. Za trenutek sem se spomnil zatrepa doline Divc 
Grabovice pod- Velikim Kukom. Skala je bila tam tako vroča, da je 
nisi mogel prijeti, nikjer nobene vode, kakor v „dolini smrti". 
France Heric in Gustl Veršnik sta 11. in 12. avgusta 1941 preple­
zala novo smer v severni steni Ojstrice. Smer se giblje preko izrazitih 
navpičnih plošč v leYem delu stene. Mnogo sta poskušala, preden sta 
uspela. Prvič je bil Ilerle v steni že leta 1939. Pri enemu izmed na­
slednjih poskusov je padel Veršnik, a je obvisel na vrvi. Franceta 
Herleta so poznali alpinisti v Savinjskih Alpah. V zadnjih letih pred 
vojno je preplezal novo smer v severni steni Po1jskih Devic in v Veli­
kem vrhu nad Robanovim kotom. Plezal je v stenah nad Okrešljem in 
Logarsko dolino. Zelo pomembna je, njegova tretja ponovitev smeri 
Režek - Modec v severni steni štajerske Rinke, ki jo je z Veršnikom 
opravil v šestih urah. Njegov najtežji plezalni vzpon je v zahodni steni 
Raduhe: izjavil se je, da ponovitve te smeri ne bi tvegal. l\Ied vojno je 
bil aktivni organizator partizanske
9
a pokreta v Zgornji Savinjski dolini. 
Bil je znan smučar in borec. Uspesno je vodil partizane v gorah, kijih 
je dobro poznal. Leta 19-H je odjeknila v Solčavskih hribih žalostna 
vest. France Heric je padel v borbi na Ljubelju, na pragu tistega dela 
slovenske ze~lje, ki je bil nedavno tako sramotno prodan. Tudi njegov 
tovariš Veršnik je padel junaške smrti. Okupator je njw10 rodno vas 
Solčavo požgal, tako da je za njima ostalo malo sledi. 
Ze dvakrat srn bila z Debeljakom pri vstopu, a obakrat nama višje 
sile niso dovolile ponoviti npona. Prvič sva tam bila lani v začetk'll sep­
tembra. V dežju smo sestopili po Kopinškovi poti v škrbino. Nato smo 
preplezali smer Režek - Modec v severni steni škarij, kjer nas je do­
dobra namočilo. Drugič smo bili pod steno letos 14. julija. Ze ponoči je 
bila po gorah silna neviht.a s točo. Drugi dan je bilo malo bolje, a za 
268 

P,lezanje ueprimerno. Nosili smo ,Tvi m kline preko 8karij in Kopin­
škove poti samo na sveži zrak. Tisti dan dopoldne smo nato plezali v 
zahodni steni Dedca. 
Za nedeljo, 7. avgusta, je vreme kazalo odlično. ,,Jutri pa bo, kar 
bo!" sem dejal tovarišu, ki je prišel pozno ponoči na Korošico. Dolgo 
naju je že stena vlekla za nos. Spala sva tisto noč do štirih zjutraj. 
Debeljak mi je povedal, da bosta isti dan plezala Arnšek in Kokošinek 
smer Ogrin - Omerza in da spit.a na Klemenškovi planini, eno UJ'O 
od vstopa. 
V poldrugi mi sva preko škarij (2240 m) dosegla trikotno snežišče 
pri vstopu. Nad seboj sva zaslišala udarce kladiva in glasove. Arnšek 
in Kokošinek st.a vstopila kako uro pred nama in bila okrog 150 m vi­
soko. Na udobni polici nad snegom sva se navezala. Imela sva dvojno 
nv, v začetku sva plezala na enojni, štiridesetmeterski. Post.avila sva 
še možica, nato sva prisluhnila. Zaslišala sva zvok partizanske pesmi. 
Globoko doli pod nama v Logarski dolini je bila spominska s, ečanost; 
ljudje iz Zgornje Savinjske doline so se spominjali v domovinski vojni 
padlih tovarišev. 
Prvih 120 metrov se je Herle držal smeri O_grina in Omerze. Smer 
nato zavije po krušljivi polici na levo. Tu sva našla možica in spravila 
vanj svoja podpisa. Nekaj metrov odtod na levi je prvo težje mesto. 
Preko previsnega praga se je treba pote!!'niti v plitev žlebič. Tu nama 
je šlo clelo hitro od rok. Dva klina sta bila v razpokah. Debeljak jih je 
izpulil kar z roko. 
Smer zavije sedaj po Jažjem svetu nekoliko na levo. Tu sva napre­
dovala hitro, bre . z težav. Amšek in Kokošinek sta bila ravno na oni 
veliki terasi v prvi tretjini stene. Pozdravili smo se, nakar sta izginila 
za robom. Sedaj sva plezala na desno mimo značilnih votlin. Razen 
enega praga ni posebnih težav. V pragu sva pustila klin in v votlini 
možica. Na desni od votlin je kamin prekinjen z majhno teraso; nad 
teraso je curljala voda v žlebičl.71. Nad njim se je dvigala streha velike 
votline. Tu sta bivald.rala prva plezalca. Prostor za spanje je nadvse 
udoben. Za podlago je fin droben pesek. Res, imeni1no mesto za bivak! 
Do tu sva plezala slabi drn uri. Ura je bila devet. 
Z zelenih vesin Grofičke so se oglašali ljudje. Krasne planike so 
rasle v okolici. Vreme je bilo mirno in jasno, le nad skalnatim zidom 
Raduhe je visel kopast oblak. Tišino je prekinjala le glasba in vzkliki 
veselih ljudi v Logarski dolini. Tiho je bilo v Rinkah, tem veličastnem 
zidu Savinjskih Alp. Nekoč je bilo tam živo! Nekdanji center alpinizma 
Savinjskih Alp je danes osamljen. Devet let je tega, kar je Jaka zapustil 
kočo na Okrešlju. Devet let ni več alpinistov, Id so tako radi hodili tod. 
Le pogled od časa do časa še zaide tja. 
Preden sYa nadaljevala, sva zgradila možica in spravila podpise v 
zarjavelo konzervo prvih plezalcev. Iz votline se gre na desno po 
navzven vodeči polici. Nato sva zavila po robu navzgor. Tu je položaj 
tako izpostavljen, da vidiš pod seboj naravnost v grušč. Plezala sva še 
za dolžino vrvi naprej, kar vzklikne Debeljak: ,,Pej , klini, kakor v 
Zinni," Začudeno sem pogledal navzgor; v navpični plošči je sedel 
zarjavel klin. kakih 15 m nad menoj. Plezal sem po polici še kakih 
269 

15 rn dalje in se . utaboril na krasnem orlovskem stojišču. Tovariš je 
priplezal do mene. Nato sva pregledala položaj. Polica, po kateri sva 
priplezala iz Yotline, se je strmo lomila na v nasprotno stran v Ogrinovi 
smeri. Nad stojiščem so se bočile 90 in več stopinj naklonjene plošče. 
Proti le-vi preseka ploščo nekakšna poklina. Tu sva zapazila lestvico 
klinov. Vrsta je bila na tovarišu, ki je takoj vstopil v ,plati. še pod 
prvim klinom je naletel na luknjo, ki sta jo izvrtala prva plezalca. Vpel 
je vrv v prvi klin, se prijel z diesno roko za dober oprijem in se na 
njem potegnil navzgor. Dosegel je dva klina, ki sta tičala v s~pni 
luknji. izvrtani od prvih plezalcev. Tu je ".Pel Nylon vrv. Nad _glarn je 
imel še en klin. Da je prišel na nakazano poličko, je moral tovariš 
zabiti še en klin in to na desni. Sedaj je prečil na levo do dveh klinov, 
ki sta tičala skupaj v izvrtani luknji. Kmalu je ~ginil za robom. 
Tovariša v Ogrinovi steni sta ravno prečila v znano veliko votlino. 
V Logarski dolini pa so neumorno igrali in prepevali partizanske 
pesmi. Končno sem moral naprej. Prečnica je dolga 30 metrov, pri­
bližno toliko kakor znana Comicijeva prečka v severovzhoclnem razu 
Jalovca, le da je neprimerno lepša in težavnejša. I zpostavljenost je 
silovita. Ce bi tu ngel kamen, bi padel v prostem padcu narnvnost v 
vstopno snežišče. Zanimiv je konec prečnic, kjer se je treba brez vsaki11 
stopov na malem prijemu potegniti navzgor. 
Stojišče na oknu je imenitno, menda najlepše in najboljše stojišče 
v težkih smereh naših Alp: Tri metre veliko korito, zagvozdeno s skalo. 
Stojišče in prečnica sta navdušili tudi poznejše plezalce. Tu s,·a se 
vsedla kakor na vseh dobrih stojiščih in opazovala lepo pokrajino. 
Kako težavno, nadčloYeško delo sta opravila Heric in Vršnik, se z 
besedami ne da povedati. Kako je vrtal luk -nje na mestih, kjer komaj 
sam vzdržiš ravnotežje, tudi ne vem. Vse to bo razumel le tisti, ki je kaj 
podobnega doživel. Danes je lahko dvigati se preko vseh klinov, danes 
Yeš, da je na koncu dobro stojišče, ki ga par metro,r preje ne vidiš. 
Smer je sedaj vedla vodorarno na levo. S stojišča sem prestopil 
na levo v ploščo z dobrimi oprijemi, nato sem se spustil nekoliko 
navzdol in se utaboril na udobni polici. Izpostavljenost je silna v teh 
metrih. Debeljak je prestopil navzdol in se po gladki plošči povzpel 
navzgor na mesto. ½jer je zabil klin. Nato je plezal na levo _po navpični 
plošči navzgor in kakih deset metrov više zopet zabil ki.in. Ta raztež~j 
kakor pr~jsnja dva sta za m~j okus med' n~jlepširni mesti v naših 
Alpah. Strmina in izpostaYljenost sihia, skala pa kakor iz betona. Klin 
z obročkom na stojišču kakor tudi naslefil!ja dva sva pustila v steni. 
Plezal sem po ploščah <lalje. S, ·et se tu nekoliko poleže, vendar je 
potrebna ;e precejšnja pazljivost, ker plezaš prosto brez klina. Preple­
zala sva še strmo poklino in kmalu vsttpila v globok, vlažen kamin. 
Se prečnica na desno in za_gazila sva v grušč pod Ko_pinškorn potjo. 
Stene je bilo konec. 
Tma, ki sva si jo tako želela in tako dolgo čakala nanjo, je bila 
končai1a. Vesele Yolje sva sedela na grebenu med seYerno in vzhodno 
steno. apravila sva tisto, kar ni bilo dano prvopristopnikoma: prika­
zala sva smer in njeno vrednost današnjim plezalcem. Kosti Herieta 
270 

trohne na krivični meji, njegove krepke roke ni več v skalah nad 
Solčavo, a ostali so zarjaveli klini, ;nepozaben spomin na odličnega 
plezalca in človeka. 
Po Kopinškovi poti sva sestopila v Logarsko dolino. Na Kfomen~jih 
jamah pod steno sva se ozrla navzgor, v steno, ki je v tišini sameYala 
nad nama. V dobi dvajset let je steno obiskala le ena naveza. Dvajset 
let so samevale navpične plošče severne stene. 
Tisti hip sva začutila, da bova še dostikrat prišla '" ta srnt. 
Dr.Joža ~Iahnič 
Po Gregorčičevih stopinjah 
Za seboj sem imel strmi hre<T nad Kamnim in avtobus me je že 
tudi zgodaj zjutraj odpeljal iz l3ovca. Možakar, ki je na vrsenskih 
senožetih kosil v rosi lesketajočo se travo, me je napotil poizvedovat 
za toplim zajtrkom v prvo hišo ob leYern kolovozu. Vrsenci so bili 
oddali domala vso živino v planino, pri tej hiši pa da sta ostali dve 
kravi, tako da bom prav lahko dobil mleko. V veži je na nizki stolici 
čepela v crno opravljena in. s prav takšno ruto _ pokrita starka in l~pila 
krompir, ki ga bo na ognjišču popekla družini za malico. Na moj 
pozdrav si je z dlanjo segla preko motnih oči, da bi bolje videla. 
Gostoljubno me je porndla v kuhi.njo in mi ponudila stol ob mizi, sama 
pa si je dala opraviti okrog značiineia goriškega ognjišča z nekakim 
nebesom za posodje pod stropom in klopmi ob straneh, na katerih se 
ob zimskih večerih _ prijetno plt;to domači pog-0vori. Na žerjavici je 
zapokalo suho smrekovo dracije, narasli _plameni so hlastno lizali dno 
črne koze, mleko je kmalu zavrelo. Starka ga je prinesla na mizo v 
okrogli beli skQdeli, pristavila pa ji je še zajetno rjaYkasto skledo na 
lepe, enake kose razrezane _polente. 
Ko je zvedela, da sem prišel obiskat Gregor'čičern kraje in se za­
nimam za pesnika, se je mahoma razživela. Prisedla je k mizi in mi 
razodela, da je „gospoda Simna" dobro poznala, saj ji je bil pravi 
stric. Toda tedaj je bila mlado dekle, zdaj ji je pa že pet in sedemdeset 
let, vid ji je že skoraj popolnoma odpo,-edal in sneg ji je pobelil lase. 
Tako sem rn čisto slučajno srečal s pesniko,·o nečakinjo Marijo Gre­
gorčič, poročeno Skočir. 
IIotel sem izkoristiti redko priliko in sem jo poprosil, naj bi mi 
obudila nekaj svojih spominov nanj. rjen glas je prijetno poln, kajti 
žena je kljub letom še vedno postan1a in krepka, njena goYorica je 
umirjena, premišljena, neredko tudi prirodno mod.i-a in duhovita, jezik 
kobariškorO\utrsko narečje, ki pa je vendarle močno blizu l~pi knjižni 
slovensčini. Ob njenih besedah je med nama za nekaj trenutkov oživela 
podoba „goriškega slavčka". 
„Ben ja, zdraYja so bili Yedno rahlega. Ko so bili za kaplana v 
Kobaridu, smo jim morali vsak dan z doma nositi siratke; jim je že 
morala hasniti, da so jo tako zvesto pili. Kasneje so bili malo gorši. V 
271