947 Mednarodni grafični blenale in njegove spremne razstave OSEBNE PREDSTAVITVE NAJBOLJŠIH V JAKOPIČEVEM RAZSTAVIŠČU Relativna, kot domala sleherna nagrada, je tudi podeljena Velika premija dozdaj skoraj redno ustvarjala dva nasprotna si tabora: enega, ki je odobraval odločitev mednarodne strokovne žirije, in drugega, ki ji je oporekal. Pogosto so bile izrečene besede, da se nagrade na ljubljanskem mednarodnem grafičnem bienalu podeljujejo prej velikim imenom kot pa za konkretna predložena grafična dela in da so nagrade našim umetnikom bolj ljubezniva gesta mednarodne žirije za naš trud in naše gostoljubje kot pa priznanje za resnično svetovno kvaliteto, skratka, da poteka vsa politika nagrajevanja na ljubljanskem mednarodnem grafičnem bienalu približno tako kot na drugih podobnih velikih likovnih manifestacijah, namreč po principu »daj — dam«. Če si na razstavi v Jakopičevem likovnem razstavišču v Ljubljani »osvežimo« imena lavreatov vseh dosedanjih ljubljanskih grafičnih bienalskih prireditev, potem moramo priznati, da so med njimi res tudi avtorji, ki pomenijo danes največjo kvaliteto in avtoriteto v svetovnem umetnostnem merilu. Končno pa je tudi res, da si ljubljanski mednarodni grafični biena-le kot največja tovrstna prireditev na svetu nikakor ne more dovoliti, da bi največja priznanja dodeljeval »neznanim talentom«. Takšna je pač žrtev, 948 Franc Zalar če hočemo vzdržati enakopravni v razgibani in včasih do manj znanih neprizanesljivi svetovni likovni areni. Prav gotovo pa tudi obema našima umetnikoma dve najvišji priznanji nista bili podarjeni, o tem zgovorno pričajo tudi druga priznanja, ki sta jih poleg bienalskih avtorja prejela doma in v tujini. V prid objektivnosti pri podeljevanju nagrad govori tudi dejstvo, da je pri vsakokratnem bienalu nastopala mednarodna žirija v drugačnem sestavu, tako v bistvu ni bilo nevarnosti, da bi se uveljavljale kake stalne ali ponavljajoče se afinitete do določenih slogovnih usmeritev ali celo do določenih avtorjev. Prav zaradi tega so dobivali nagrade umetniki najrazličnejših smeri in najrazličnejših osebnih likovnih stališč in nazorov. Tako navsezadnje podeljene nagrade določenim avtorjem skoraj vedno odsli-kavajo tudi aktualno podobo svetovnega grafičnega trenutka, podobo, ki se lahko že v dveh letih, od enega do drugega bienala, temeljito spremeni. Razstava v Jakopičevem razstavišču je bila povsem uspel poskus mini osebne predstavitve vseh dobitnikov Velike premije. Vsak od avtorjev je predstavljen s po več grafikami, nekateri med njimi so pokazali dela, za katera so prejeli nagrado, ali vsaj grafične liste iz tega obdobja, drugi pa so se predstavili s svojimi novejšimi stvaritvami. Poleg dobitnikov Velike premije so bili tu predstavljeni s po več grafikami še prejemniki Velike častne nagrade, med njimi je bila prav posebna pozornost posvečena Zoranu Mušiču, in sicer z majhno retrospektivo njegovih grafičnih stvaritev; Zoran Mušič, eden najbolj slavnih v tujini živečih in delujočih slovenskih rojakov, je prejel to veliko priznanje na 14. mednarodnem grafičnem bienalu. Zdaj pa k posameznim nagrajencem: na prvi mednarodni grafični razstavi — tako se je takrat bienale imenoval — je prejel Veliko premijo ameriški umetnik Armin Landeck za svoje grafične motive velemestnih vedut; Lan-deckove grafike nas po svoji izrazni moči, po učinkoviti igri svetlobe in senc, ki se pretakajo po gostočrtnih strukturah, po snopih črt, spominjajo na slavni Piranesijev ciklus »Ječ«. Armin Landeck je upodobil »asfaltno džunglo« res neponovljivo in likovno pretresljivo. Bakrorezi nosilca Velike premije II. mednarodne grafične razstave, Francoza Henrija-Georgesa Adama, so prava simfonija hladnih geometrijskih, ostrorobnih oblik, ki jih napolnjuje in notranje vizualno-čustve-no razgibava pravo tjogastvo črtnih struktur in rastrov; to je bil pač čas eksplozije fenomenov geometrijske abstrakcije in strukturalizma. K tem fenomenom sodijo tudi grafične stvaritve francoskega umetnika Pierra Soulagea; njegove grafike so dela, ki vsebujejo vrsto abstraktnih, monumentaliziranih »brezvsebinskih« znamenj, nekakšne kaligrafije, ki jo »telesno« napolnjuje mehkobno in drobno strukturizirano likovno tkivo, snov med rojevanjem in razpadanjem. Soulages je poleg tega, da je resnično velik slikar, tudi eden od pionirjev sodobne avantgardne grafične ustvarjalnosti. Z liričnimi in meditativnimi grafičnimi listi japonskega umetnika Yoza Hamaguchija, ki je prejel Veliko premijo leta 1961, se v bistvu prične strm vzpon japonskih grafikov, ki odslej naprej nastopajo na vseh bienalih kot ena vodilnih svetovnih grafičnih velesil. Hamaguchi je veliki čarovnik, je umetnik, ki je zmogel drobnim predmetom vsakdanjosti vdihniti vrednost kozmičnih razsežnosti; njegove barvne mezzotinte, v katerih prevladuje črnina, izžarevajo neubranljiv čar vzhodnjaške meditativnosti in poezije. Robert Rauschenberg je velik novator, tako na področju slikarstva kot grafike; njegovo genialno odkritje so stari, rabljeni klišeji, ki jih uporablja v brezštevilnih kombinacijah, in sicer tako, da ustvarja iz njih celote z 949 Mednarodni grafični bienale in njegove spremne razstave novimi likovnimi in vsebinskimi pomeni. Francoski umetnik Victor Vasa-rely, ki je prejel Veliko premijo leta 1965, je otrok sodobne tehnološke civilizacije. Njegove grafične stvaritve, ki so sestavljene v glavnem iz geometrijskih prvin, sestavljajo zanimive in optično udarne vizualne celote. Pravo nasprotje geometrijsko-strukturalističnim prijemom Victorja Vasarelvja pa so mehkobni, gestualni in kaligrafski »zapisi«, leta 1967 nagrajenega španskega umetnika Antonia Tapiesa. Prvo zmagoslavje naše grafike pomeni podelitev Velike premije slovenskemu umetniku Janezu Berniku; ta je bil na razstavi predstavljen z majhno retrospektivo svojih grafičnih dosežkov iz zadnjih dvajsetih let, vse od ciklusa strukturno izredno bogatih »pismenk« pa do najnovejših grafičnih listov, ki vsekakor pomenijo pravi revolucionarni prelom z vsemi tradicionalnimi grafičnimi prijemi; zanje bi lahko trdili, da prihajajo iz najglobljih plasti umetnikove miselno likovne zavesti. Vpliv mogočnega medija dvajsetega stoletja — fotografije, je ena od odločujočih komponent v grafikah Kosu-keja Kimure, ki je prejel Veliko premijo leta 1971. To so v grafično govorico prenesene fotografije velemestnih vedut, ki so obogatene še s posebnimi risarskimi intervencijami, tako da meja med risbo in fotografijo pogosto sploh ni določljiva. Grafike Ko-sukeja Kimure so nekakšen dnevnik današnjega trenutka, dnevnik, kjer se bliskovito vrstijo in prekrivajo dogodek z dogodki. Hrvaški grafik Miroslav Šutej je avtor izjemno izvirnih, gibljivih in komponibilnih grafik, ki jih sestavljajo živobarvni, črtnostruktural-no bogati in po svojem osnovnem bistvu geometrijski elementi. Za svoje izredno domišljene grafične stvaritve, ki razpirajo neomejene možnosti likovnega »igranja«, je Miroslav Šutej prejel, kot drugi jugoslovanski umetnik, leta 1973 Veliko premijo. Japonski grafik Akira Matsumoto je na XII. bienalu prejel enako najvišje odlikovanje za svoje grafične liste, ki kažejo krajinske izreze, ustvarjene s pomočjo fotografije in pikčastega rastra. Avtor je na razstavi v Jakopičevem razstavišču dokazal, da je šel v svojih zanimivih raziskovanjih še naprej, skoraj v čisto abstrakcijo, pokazal nam je namreč svoje novejše grafične kompozicije, ki so v bistvu seštevek raznobarvnih pik, skoraj brez slehernega vsebinskega »ozadja«. Tudi v grafikah Tetsuva Node, ki je prejel Veliko premijo leta 1977, je kot motivna osnova fotografski posnetek, največkrat gre za prizore iz velemestnih ambientov, prometnih križišč in drugih komunikacijskih vozlišč. Kvalitete, ki odlikujejo Nodo-ve grafike, se porajajo ob zapletenem in izvirnem postopku prenašanja fotografije v grafični odtis. Na naslednjih dveh bienalih sta obe Veliki premiji prejela umetnika iz Češkoslovaške, kar nam priča o izredno visoki kvalitetni ravni grafičnega ustvarjanja v tej socialistični deželi. Prvo Veliko premijo je prejela leta 1979 Adriena Šimotova za svoje grafične stvaritve v mešani tehniki, kjer je avtorica uporabila kombinacijo plastičnih obrisnih črt, drobnih pikčastih reliefov in še vrsto drugih, dokaj nenavadnih likovnih elementov; v motivnem pogledu pa so grafike Adriene Šimotove svojevrstna likovna interpretacija človeka in vsakdanjih predmetov, ki nas obdajajo. Človek, človek preteklosti in človek sedanjega časa, »čiste« likovne upodobitve človeka in spremne stare, orumenele fotografije so osnovna tematika tudi drugega, leta 1981 z Veliko premijo nagrajenega češkoslovaškega umetnika Jiriija Anderleta. Anderletove grafične stvaritve odlikuje izredna risarska kultura, avtor poseduje poseben smisel za kompilacijo videnega in doživetega, vse to pa nenehno bogati še s svojo osebno likovno domiselnostjo in iznajdljivostjo. Premijo sta na 14. bienalu 950 Franc Zalar prejela, britanski umetnik Green Alan tiskom kombinirane barvne litografije, za svoje črtno strukturno bogate kom- na ročno izdelanem grafičnem papirju, pozicije in japonski grafik Shoichi Ida ki že sam po sebi manifestira pravo za svoje dokaj nenavadne, z obeh stra- bogastvo strukturnih draži, ni tiskane, in tudi z lesorezom in sito- FRANC ZALAR