102 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 SOCERB ZVONA CIGLIČ Kot uvod v etnološko spoznavanje Socerba nekaj i podatkov o prebivalcih: Iz katastrske mape izpred sto > let, natančneje iz leta 1880, je razvidno, da je bilo ta-v krat v vasi 25 gospodinjstev. Statistični podatki o po-1 pisu prebivalstva iz istega leta povedo, da je živelo vi Socerbu 161 ljudi. Število prebivalstva seje manjšalo) v naslednjem zaporedju: leta 1910 je bilo 128 prebi-1 valcev, leta 1954, torej po dokončni ureditvi meje je ] bilo 52 prebivalcev, leta 1966 le še 37 ljudi, danes pai živi v vasi samo še 6 družin v 6 gospodinjstvih. Vseh i prebivalcev je 15; 6 žensk, 8 moških in 1 otrok. < Še v 50. letih je prevladovalo kmečko prebivalstvo. ' V naslednjem desetletju je nova meja povzročila množično odseljevanje v Trst, industrijski razvoj Ko- pra pa je vasi odtegoval delovno silo. Dnevna migra- cija je močno spremenila strukturo prebivalstva, saj je večina družin postala del tako imenovanega vaške- ga proletariata. V vseh primerih je bila zaposlenost nujna za spodobno življenje. Danes je zaposlen le en vaščan, drugi so kmetje (v enem gospodinjstvu se do- datno ukvarjajo z ovčerejo) ali upokojenci. Edini otrok je star dve leti. Vaščani se zaradi starosti aU prezaposlenosti neradi vključujejo v aktivnosti zunaj družinskega kroga, prav tako se otepajo tudi družbe- nih obveznosti. Preostahh šest družinskih skupnosti se je osamosvojilo in težijo k individualnosti. Vaške skupnosti ni več. V širokem polkrogu pod skalo, nad katero domini- ra grad s pomembno strateško lego, se je razvilo gru- často naselje s starim ljudskim imenom Strmec. To ime, ki se ga starejši Socerbljani samo še spominjajo, je narekovala lega, saj znaša višinska razlika med vas- jo in dohno 300 m. »Naselje je pomembno predvsem kot spremni mo- tiv ob spomeniško pomembni grajski razvalini, saj tvori nekakšno ogrhco v vznožju pečine. Tu je na oblikovni način izredno jasno izražena misel o družbeni hierarhiji v srednjem veku — kontrast med mogočnim gradom na dominantnem položaju in skromnimi domačijami ob vznožju.«^ V nasprotju z mnogimi istrskimi vasmi je Socerb razmeroma ohlapna vas. Sestavlja jo niz domačij, ki so po svoji obhkovanosti bližje kraškemu ambientu. Pri oblikovanju domačij je imel največjo vlogo raz- položljivi material — kamen, poleg tega pa še tradici- ja, gospodarska moč in kulturna razvojna stopnja. Vsekakor so imeli pri gradnji bistveno vlogo podneb- ni vplivi in oblika tal; strmo pobočje pod utrdbo je bilo treba kar najbolje izkoristiti. Domačije so sestavljene iz več poslopij in vse zida- ne v nadstropnjih. Z nadstropno zidavo so prihranili dragoceno zemljo in obenem pokrili več prostorov z eno streho. Čeprav ima Socerb urbani videz, je bila vsaka domačija enota zase, središče je bilo zaprto dvorišče — korta. Tu so prebivalci, zavarovani pred ostro burjo, skoraj vse leto opravljali večino del. Lat- nik ob južni hišni steni je poleti dajal prijetno senco. Primer zaprtega dvora je Vončonova domačija, da- nes žal v ruševinah: »Skozi porton... pridemo v kor- to in vidimo na desni podolžno pročelje hiše, na levi gospodarsko poslopje s stalo v pritličju in vódrom v nadstropju. Celota predstavlja vzporedno razporedi- tev doma. Hišno pročelje gleda proti jugu, zid s por- tonom, ki povezuje obe stavbi, proti vzhodu. Obcest- na, to je vzhodna stran, v katero se zaganjata burja in podsončnik, nima oken; v hišo te vabi le lepo arhitek- tonsko oblikovani porton s plastiko na prekladi. Živ- ljenje se giblje za tem iz škrli zloženim zidom, med 5/- šo in stalo, in gleda proti zahodu, proti morju, kjer ni nobene ograje, od koder pripihlja ljubeznivi mornik kot dobrodošel gost.«^ Hiše in gospodarska poslopja uvrščamo v tako imenovani sredozemski tip stavbe. Osnovni gradbeni material je bil siv flišni kamen, z domačim imenom sovdan, ki so ga zidarji obUkovaU v pravilne kvadre. Stene, zunaj neometane, so kazale svojo strukturo in s tem tudi stari način zidave. Strehe so bile položne in sprva slamnate, kasneje pa so jih prekrivali s skrilom, kamnitimi ploščami različnih velikosti, ki so se s svo- Vas Socerb pozimi 1986, pogled z gradu (foto D. Podgornik) KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 103! jo težo uspešno upirale burji. Danes so strehe prekrite z žlebasto opeico, imenovano korci ali kope. Skupna karakteristika stanovanjskih objektov je namestitev kuhinje v sredini objektov v pritličju, tako da je vhod v hišo pravzaprav tudi vhod v kuhinjo. Kuhinja je sploh najpomembnejši prostor v hiši, saj v njej pote- ka v glavnem vse družinsko in družabno življenje. Središče kuhinje je bilo odprto ognjišče, ki ga zdaj skoraj nikjer ne najdemo več. V Socerbu lahko še spremljamo razvoj ognjišča vse od njegovih prvih oblik naprej. Prva, najpreprostejša ognjišča so bila za ped dvignjena od tal in postavljena na sredino ku- hinje. Za odvajanje dima je bila v stropu odprtina z nadstreškom. Pozneje so ognjišča prestaviU ob ku- hinjsko steno in nad njimi postavili napo, v kateri se je zbiral dim in nato odhajal v dimnik. Ponekod so za taka ognjišča zunanji zid celo izpahnili in tako napra- vili zanje posebne niše. Nad njimi so po zgledu bliž- njih mest začeli zidati široke dimnike. Tak tip hiše je dobil ime kaminska hiša. Hrano so kuhah v kotličku, ki je visel nad ognjem na verigi z beneškim imenom kadena ali kadenja. Go- reča polena so naslanjali na ognjiščno železo — za- glavnik. Tu so bili še železni trinožniki — trplje, pod- stavki za odlaganje posode in gradele različnih oblik. Crpnjo, to je konkavni pokrov za peko kruha, so imeli prav v vsaki hiši. Glinasto črpnjo praslovanske- ga izvora je kasneje nadomestila železna. Uporabljali so jo kot pokrov, na katerega so nagrebli žerjavico, pod njim pa se je pekel kruh. K obveznemu kuhinj- skemu inventarju so sodih še glinasti lonci, lesene sklede in ročne stope. Uporabljali so še kamnite po- sode za shranjevanje olja, vode in masti pa tudi kam- nite ročne žrmlje in možnarje. Nepogrešljiv kos ku- hinjske opreme je bila kodinja — mentrga, miza za mesenje kruha. V vsaki kuhinji je bila tudi lesena skrinja — kasela za hranjenje moke in suhih živil. Grobo tesane in s preprostim geometričnim ornamen- tom okrašene skrinje so po vsej Istri prodajah in za- menjavali Ciči. Zaradi milega podnebja niso poznali peči, da bi se ob njej greli. Pozimi so posedali okrog ognjišča na preprostih klopeh in trinožnih stolčkih, ki so jih izdelovali sami. Poleg odprtega ognjišča, na ka- terem so kuhali vsakdanjo hrano, so bile v uporabi majhne zidane peči, ki so jih postavljah kar na dvori- šču pred hišo. V krušnih pečeh, kot so jih imenovali, so domačinke — krušarice pekle kruh in ga prodajale v mesta, največ v Trst. Če se danes ozremo na Socerb, vidimo, da urbani- stičnih sprememb ni bilo. Vas je bila med drugo voj- no sicer delno požgana, vendar je od obnovljenih hiš naseljena samo ena. Šest hiš je zapuščenih, šest jih je v ruševinah, tri so lastniki preuredili v počitniške hiše, ena pa je nova, zgrajena na starih temeljih. Druge do- mačije so popravljali in spreminjali namembnost pro- storov. Spremenil se je tudi hišni inventar. Odprta ognjišča so nadomestili štedilniki različnih vrst in oblik. Stenske odprtine, sklednike, police in skrinje so zamenjale kuhinjske omare. Gospodarski stroji, ki so jih začeli v vasi uporabljati razmeroma pozno (v 70. letih), so ljudem prihranili mnogo težaškega dela in skupaj z omenjenimi novostmi pripomogli, da so se vaščani prilagodili sodobnemu načinu življenja. Od 15. do 18. stoletja je bil Socerb skupaj z gradom sedež deželnosodnega gospostva, ki je narekovalo življenje ob meji in nadzorovalo dokaj bogato kmeč- ko in drugo trgovino. To gospostvo je na zahodu me- jilo na ozemlje mesta Trst, na jugovzhodu pa segalo mimo Slavnika na področje Cičarije v hrvaški Istri. »Gospodarsko težišče teh krajev že vsaj od 16. sto- letja dalje ni na ornem poljedeljstvu, kar pa ne pome- ni, da zanj sploh ni interesa. Delno pod pritiskom zemljiškim gospodov, delno tudi po lastni iniciativi kmetov se urbanizacija zemlje nadaljuje tudi v novem veku (v zvezi s tem je dinamična kolonizacijska podo- ba)... Značilno je na drugi strani, da se dodatne inve- sticije v že obstoječo zemljo z intenzifikacijo načina obdelovanja pojavljajo ponekod sicer v obHki vino- gradništva (... Socerb uvede vinogradništvo šele na prehodu iz 16. v 17. stoletje), nekaj manj v obliki vrtnarstva. Najmočnejšo intenzifikacijo je opaziti na področju mlekarstva... Kmet ima po eni strani opravka z zemljo, ki je po sestavi rodovitna in malo zahteva, po drugi strani pa z zemljo, ki jo je spočetka urbaniziral z namenom, da mu bo po potrebi prišla prav tudi kot travnik. V obeh primerih pa mu je orna zemlja — z gledišča celote — le eden izmed virov pre- življanja, pogosto nikakor ne najodločilnejši.«^ Po letu 1945 so v koprski pokrajini izvedli družbe- nogospodarske spremembe. Z agrarno reformo in komasacijo so na veleposestniški zemlji odpravili ko- lonske odnose, ki so se najbolj razširiU po priključitvi področja Italiji, torej v času med obema vojnama. Vse do izvedbe agrarne reforme, ki je bila za Socerb- Ijane nov vzrok za izseljevanje v Trst, je bila živinore- ja najmočnejša gospodarska dejavnost. V zgodovin- skem razdobju od 16. stoletja dalje (po znanih podat- kih) sta vaščanom prinašali največ zaslužka izmenič- no govedoreja in ovčereja. Organizirane skupinske paše se možje v Socerbu še dobro spominjajo, saj so kot otroci hodili na pašo. Največ živne so imeli v času med vojnama (okoli sto glav). Iz tega obdobja so tudi naslednji podatki: Vsa vas je najela črednika, ki je vsak dan odgnal živino na skupno vaško, komunsko zemljo. Živino je zbiral v zgodnjih jutranjih urah na treh krajih vasi. Znamenje za odhod na pašo je dajal s kravjim ro- gom, pozneje s trobento. Pasti je začel na dan sv. Ju- rija (24. aprila) in končal na dan sv. Andreja (30. no- vembra). V zimskem času je ostala živina v hlevih. Za delo je črednik dobil plačilo v denarju in naravi; vsak lastnik živine ga je vzel na hrano za tohko dni, koli- kor živine je imel. Črednik je imel tudi pomočnika — pogoniča, otroka iz hiše, kjer se je hranil. Vsak go- spodar je skrbel sam za molžo svojih krav. Prodaja mleka in mlečnih izdelkov je bila žensko opravilo. Vsak dan so na oslih pripeljale v Trst tudi po 100 li- trov mleka in ga prodajale po hišah. S skupno pašo so prenehah leta 1955, ko se je število glav živine mo- 104 i kronika Časopis za slovensko, krajevno zgodovino 37 1989 čno zmanjšalo. Vzroki so bili predvsem v upadanju prebivalstva pa tudi v spremembi meje in zahtevah, ki so jih prinesli novi ukrepi. Ovčereja je bila zaradi ugodnega podnebja po- membna gospodarska panoga. Kmetom je prodaja jagnjet, sira in volne prinašala dodatni zaslužek. Ker kraški svet ni premogel dovolj paše za ovce, ki so jih redili, so morali pastirji svoje črede — čope gnati tudi na oddaljeno zimsko in letno pašo. O pašniškem si- stemu v socerbskem gospostvu imamo podatke v sta- rih listinah in urbarjih. »Na zimsko pašo so šle ovce v času od sv. Mihaela (29. november) do božiča (25. december). Tu so osta- le do sv. Jurija (24. april). Ovce so se pasle vso zimo na prostem, le ob slabem vremenu so jih zgnali pastirji v staje, imenovane stacije, ki so imele le streho, do- stop do ovac pa so zapirali z grmičevjem. Ovce so gnali in varovali domači pastirji. Mnogi, zlasti mlajši, so se tako odtegovali vojaški službi. Pašnike so jemali v zakup za popas, za kar so plačeval pašni denar, ki je v drugi polovici 18. stoletja znašal 11 kr od glave. Po sv, Juriju pa so prignali na letno pašo ovce iz beneške Istre, Čičarije, Brkinov in s Krasa na planine Nanosa, med cerkniškimi Javorniki in Snežnikom ter na Učko, To pašo istrskih, brkinskih in kraških ovac so imenovali herwadigo vulgo stan ali tudi herbadia, erbadia. Ovce so se pasle s planine na planino, dokler niso popasle za popas v zakup vzetih pašnikov. Na pašnikih so ostale vse poletje do septembra na pro- stem brez staj. Za pašo so dajali posebno dajatev, imenovano pašni denar (Weidgeld), herbadijo (Her- badierecht, Herwadierecht), ki se je odrajtovala v de- narju in naturi (siru, koštrunih in sirotki) v času paše. Iz Istre so prignali ovce ... v gospostvu Socerb na planine pri vaseh Vodice, Jelovica, Novaki in Pod- gorje. Seveda se je v raznih obdobjih ta slika močno spreminjala; odvisna je bila od števila ovac, bolezni, ki so razsajale, in zaviranja beneških oblasti, ki niso vedno dovoljevale prehoda ovac preko meje. Poti, po katerih so gnali ovce na zimsko in letno pašo, so bile stalne. Graščine, po katerih svetu so gnali ovce na pa- šo, so imele pravico jih pomolsti in si pridržati njiho- vo mleko. To so imenovali mužana. Včasih so dajale graščine molznino tudi v zakup. Prizadevanja avstrijske absolutistične države ... za napredek kmetijstva so dovedle tudi do poskusov po- speševati in izboljšati ovčerejo na območju postojn- skega okrožnega urada. Te periodične selitve ... so bile bistvena ovira pri poskusih za uvedbo plemenite ovce ... Zato je skušala oblst odpraviti zimsko pašo ... Število ovac, ki bi šle na zimsko pašo v primorje, naj bi se skrčilo tudi s povišanjem carine (3 kr) ob prestopu meje ... Dovoljenje za pašo v primorju naj bi izdajala zemljiška gospostva, potrjeval bi jih okrožni urad. Na podlagi omenjenih rezultatov prei- skave je predlagalo deželno glavarstvo dvorni pisarni, naj ukine preuranjeno prepoved zimske paše v bene- ški Istri; to se je zgodilo 22. aprila 1774. Zato se je obdržala stara oblika paše v istrskem primorju do 19. stoletja.«* Socerb pozimi, pogled na grad (foto d. Podgornik) V začetku 20. stoletja se je ovčarstvo v Socerbu vse j bolj krčilo, dokler ob uveljavitvi govedoreje ni pov- : sem zamrlo. Ponovno so se z ovčarstvom začeli ukvarjati leta 1979, ko so se v enem gospodinjstvu odločili za na- kup 50 ovac istranske pasme. Postali so kooperanti sežanske zadruge, tako da si obe strani prizadevata za ' čim boljšo vzrejo. Do danes se je čreda povečala še za ¦ sto ovac, seveda pa je zdaj pašni sistem bistveno dru- gačen kot nekdaj. Ovce vodijo na dnevno pašo v oko- lico vasi, še na staro, tako imenovano komunsko ¦ zemljo. Gospodarjem je, odkar se jim je čreda tako-: povečala, ovčereja glavni vir dohodka. 'i Po podatkih iz preteklega stoletja je razvidno, dai je bila neobdelana zemlja v socerbskem okolišu v« skupni lasti. ImenovaU so jo komunska zemlja, ime i za institucijo, sosesko, v kateri so skrbeli za vaške, to- ; rej skupne gospodarske koristi, pa je bilo komun ali< komunela. Člani soseske so izmed sebe volili župana in podžupana in na komunskih posvetih, konselih (iz( italijanskega jezika consenso — privolitev, soglasje), '• odločali o skupnih zadevah: izkoriščanju pašnikov ini gozdov, pravicah do uporabe poti in napajališč, f vzdrževanje cest, ljudeh, ki so jim zaupali posebne i dolžnosti itd. Posvete je skliceval navadno župan ali » tudi katerikoli gospodar, ki je imel kak tehten vzrok, t V ožjem smislu je bila soseska skupnost moških go-i spodarjev, sosedov, ki so imeli več aH manj zemlje ini KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 105 Prizor iz grajske okolice S tem tudi večje ali manjše pravice v vaški skupnosti. V širšem smislu pa je soseska pomenila zemljo, ki so jo lahko izkoriščali vsi vaščani in imeli pri tem dolo- čene dolžnosti in pravice. Pravico do uporabe komunske zemlje so imenovali jus (iz latinščine — ius — pravica, pravo), uporabni- ke p&jusarji. Jus je bil vpisan v zemljiški knjigi in se je lahko dokupil (tudi za določen čas) ali izgubil. De- doval ga je lahko le prvorojenec, v izjemnih primerih zet, medtem ko so ga morali drugi sinovi plačati. Lastniki jusa kot polnopravni člani soseske so bih lahko samo avtohtoni prebivalci vasi, medtem ko pri- seljenci niso imeli te pravice, prav tako jusa niso mo- gli ne kupiti ne podedovati. Člani soseske so vsako leto izvolili na županov predlog vodjo jusarjev; njegova naloga je bila voditi delo pri skupnih opravilih — roboti, zbiranju stelje, sečnji drv, skupni paši, košnji... Ta dela so potekala čez vse leto, pač po potrebi. Ob dnevih, ko so se do- menili za skupno delo, je vaščane zjutraj sklical vard- jan z brecanjem, posebnim načinom zvonenja. Nas- lednji zgled ponazarja sistem jusarskega dela pri seč- nji drv: Na določeni dan so se delavci z orodjem zbra- li pred komunsko hišo. Vsi lastniki jusa so morali poslati po enega delavca, sicer je gospodar za tisto le- to izgubil pravico sečnje. Vodja jusarjev je zbranim razložil, kako bo delo potekalo, in jih razdelil po po- sameznih skupinah. Določil je tudi mesto, kjer so zla- gali drva v enake kupe; zložiti so jih morali toliko, kolikor je bilo jusarjev. Po končanem delu, ki je tra- jalo tudi po več dni, so kupe oštevilčili in z žrebom določili, komu pripada kak kup drv. Kdaj so drva spravili na svoje domove in kako, jih prodajali ali za- menjali, pa je bila stvar vsakega posameznika. O pridobitvi članstva v sosesko nimamo zanesljivih virov, zato zaradi lažjega razumevanja in primerjave navajamo podatke iz Hrastovelj: »Članstvo v komun je podedoval le prvorojeni sin prejšnjega gospodarja, drugi potomci in priseljenci pa so morali za sprejem v komun plačati stopnino. Stopnina je bila točno pred- pisana in je obsegala 40 numerjev (okrog 50 litrov vi- na) inplanir kruha... Stopnina se je popila in pojedla ob sprejetju novega člana. Ta običaj se je ohranil ne- kako do leta 1930...«5 Sosesko je vodil poseben odbor, katerega najvišji organ je bil župan. Njegov namestnik podžupan ali podžup pri odločanju ni imel posebnih pravic in je največkrat izvrševal le županova naročila. Funkciji župana in podžupana sta bili častni in neplačani. Iz- voljena sta bila na tajnih volitvah v komunski hiši za dobo treh let. Župan je bil v vasi spoštovan in ugle- den mož, zato so vaščani največkrat poslušno izpol- njevali dodeljene naloge. Na komunskih posvetih je po demokratični razpravi dokončno odločil o obrav- navani zadevi. Če svojega dela ni vestno opravljal, so ga lahko člani komuna na posvetu z večino glasov od- stavili, še preden mu je potekel mandat. Med odbornike sta spadala tudi poljski čuvaj — vardjan (iz italijanskega jezika — guardiano — ču- vaj) in vaški črednik, ter ju niso volili; včasih so ju na- jeli, običajno pa so se moški pri tem delu vsako leto menjavali po vrstnem redu hišnih številk. O delu črednika smo že govorili; vardjan pa je, kot že ime pove, varoval polja, pašnike, gozdove ... Največ dela je imel v jesenskem času, ko so dozoreh pridelki, in v času pred košnjo, ko je pazil, da na travnike ne bi za- šla živina. Namerni kršitelji so bili kaznovani, denar pa je šel v skupno komunsko blagajno. Posebna funkcija, in sicer sta može zanjo imenova- la župan in odbor, je bila nočna straža — ronda (iz italijanskega jezika — ronda — obhod, obhodna straža). Rondata sta navadno dva moža, oborožena z neke vrste sulico — tančo (iz italijanskega jezika — lancia — sulica, kopje), in sicer od mraka do svita. 106! KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989 To obveznost, v kateri so se vrstili možje po hišnem vrstnem redu, so posebno okrepili v zimskem času, ko je bila nevarnost požarov (v preteklosti predvsem zaradi slamnatih streh) največja. »Ena najpomembnejših oblik družbenega življenja na vasi so bile in so precej manj še danes generacijske zveze mladih ljudi od pubertete do poroke. V take zveze so povezani fantje in dekleta. Fantovske zveze so na življenje širše skupnosti vselej močneje vplivale. Vstop vanje je bil povezan s postopkom, v katerem so morali mlajši dokazati, da so dovolj zreli za fantov- sko življenje. Poleg teh zvez, o katerih vemo več zara- di njihove vloge pri ohranjanju šeg (petje na vasi, va- sovanje, prirejanje plesov, šranganje itd.), se v zad- njem času etnološko zanimanje obrača k vsem nefor- malnim in formalnim skupnostim, ki dajejo pečat na- činu življenja pripadnikov družbenih skupin. Pri tem je zanimivo zlasti vprašanje spreminjanja in prilaga- janja oblik družbenega življenja v razUčnih kulturnih okoljih.«^ Člani fantovske družbe so bili organizatorji sagre, ki je bila pomemben dogodek v življenju vaščanov. Prirejali so jo v počastitev sv. Socerba (24. maj), pa- trona vasi. Po legendi je živel v kraški jami tik ob So- cerbu. Skupina kapnikov, ki je na levi strani prostor- ne jame oblikovala nekakšno naravno prižnico, je da- jala jami še večji mističen pomen. Jama je postala ena izmed romarskih postaj, in tako privabljala v vas šte- vilne goste. Prav zaradi mnogih obiskovalcev sta bili v vasi dve gostilni, ob sagri pa so kramarji iz Prebene- ga. Doline, Mačkovelj, Trsta in drugod, postaviU nad vasjo še stojnice in ljudem ponujali različne slaščice, osvežilne pijače in igrače. Tako kot drugod je tudi med Socerbljani in prebi- valci drugih vasi nemalokrat prihajalo do večjih ali manjših sporov, bodisi zaradi nevoščljivosti, zbad- ljivk ali kakšnih resnejših nesoglasij. Ravno sagre in drugi prazniki, ko so se v vasi zbrali tudi okoličani, so bili zato primerne priložnosti za poravnavanje raču- nov med domačimi fanti in sosedi. Navadno so se ob takih pretepih Socerbljanom pridružili Kastelčani, saj so se z njimi dobro razumeU, in tako okrepiU njihovo maloštevilno moštvo. Sploh so skoraj v vsaki vasi poznali kakšno šalo ali zbadljivko na račun sosedov. O Socerbu in Tinjanu so, na primer, pravili, da si sto- jita tako visoko nasproti, da si lahko sosedje s hriba na hrib posojajo kladivo. Dolinčani in Prebenežani so Socerbljane radi draži- li z zbadljivko na račun njihovega vodnjaka. Vodn- jak je bil narejen na škripec — perankolo: na eni stra- ni je bilo vedro za zajemanje vode, na drugi strani pa za protiutež kos lesa, ki so mu rekhpesek in je bil naj- več v vodi. (Takratni župan se je pisal Mrak, zato so Socerbljane imenovali mrači.) Zbadljivka je znana v več variantah: V Socerbu so štenjači naredili so jih mrači. Vsak Socerbljan jih nuca en poldan. Ali pa: Presvetli Socerbljani so sterno zaštenjali, so peska notri dali, da voda bolj gonja. Ta voda ni za pet, k' je pesek moču ret. Ali pa: Mrak bužji, brinje gori, dolinska robidca frli. Seveda jim Socerbljani niso ostali dolžni. Dolincem so namenili naslednjo pesem: D'lincani pinčani, rešeta tolčejo, hudiča uboučejo. Ali pa: D'linska os le ta niso za kmeta. D'Un, D'Un, D'Un, kokoš in petelin. Za Prebenežane pa so zložili tole: Prebenježani kontrjetani po hribi ceketajo, hribec se udere, vrana jih pobere. Seveda bi se dalo o življenju v Socerbu in vaških navadah povedati še marsikaj; vendar pa smo se v tem sestavku omejili samo na pregled najpomemb- nejših ali najzanimivejših prvin gospodarskega in družbenega življenja v vasi, ter sosedskih odnosov. V fevdalnih časih so bili vaščani povsem odvisni od grajske gosposke. Spomin na te čase živi še danes, saj se je zaradi podložništva, tlake in dajatev sovraštvo do gradu in njegovih prevbivalcev prenašalo iz roda v rod. Se danes starejši vaščani pripovedujejo, da so morale socerbske žene in dekleta, ko so zidali grad in utrdbo, na glavah nositi kamenje iz doline; da so mo- rale otročnice dojiti grajske pse, da so morali otroci, kadar je gosposka prirejala love, goniti divjad... Po razpadu fevdalnega sistema se je začela vas po- stopoma osamosvajati in razvijati se je začela vaška samouprava. Socerbljani so bih sicer še tja v 19. sto- letje močno odvisni od gradu, po drugi strani pa jim je ravno dejstvo, da je bil grad sedež deželnosodne oblasti in torej upravno središče, po svoje pomagalo h gospodarski rasti. Začelo seje živahno trgovanje ob meji, ki je močno povečalo možnosti za zaslužek, s tem pa so se večale tudi kmečke svoboščine. Nekdanja komunska samouprava je začela pod pritiskom družbenogospodarskih razmer pešati že pred začetkom druge svetovne vojne, še bolj pa je vanjo posegel povojni čas. Ker je bil del Primorske, kamor spada tudi Socerb, najprej razdeljen na coni A in B, je bilo gibanje vaščanov omejeno, tako da niso mogli povsem prosto odločati o svoji zemlji in proda- ji pridelkov. Pozneje sta agrarna reforma in komasa- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 i989 107 cija prinesli nov upravni sistem z ljudskimi odborni- ki. Vaška samouprava se je torej spreminjala, ljudje pa ne. Marsikateri vaščan ni mogel slediti naglim spremembam in novim zahtevam in je svojo zemljo zapustil. OPOMBE Poleg literature, ki je navedena v opombah, so bila uporab- i Ijena še naslednja dela: Arhiv in fotoarhiv Slovenskega et- ; nografskega muzeja v Ljubljani. Terenska poročila in zapis- ; ki za Slovensko Istro; Svetozar Ilešič, Kmečka naselja na , Primorskem. Geografski vestnik XX—XXI, Ljubljana ' 1948—49; Marija Makarovič, Kmečko gospodarstvo na ; Slovenskem, Ljubljana 1978; Inja Smerdel, Soseska vasi , Selce, Traditiones 10—12, Ljubljana 1984; Julij Titi, So- cialnogeografski problemi na koprskem podeželju, Koper 1965; Sergij Vilfan, Komun v Crnotičah, Traditiones I, Ljubljana 1972. Viri: Pri zbiranju podatkov so sodelovali vaščani Socerba. 1. Ivan Sedej, Naselja in ljudska arhitektura v Slovenski Istri, rokopis. Medobčinski zavod za spomeniško varstvo, ' Piran, str. 47. — 2. Gizela Suklje, Vpliv podnebnih razmer , na oblikovanje hiš in naselij v Slovenski Istri, Slovenski et- : nograf V, Ljubljana 1952, str. 48—49. —3. Sergej Vilfan, ; K obdelavi polja v slovenski Istri, Slovenski etnograf X, i Ljubljana 1957, str. 69. — 4. Ema Umek, Prispevek k zgo- j dovini ovčereje na Krasu in v slovenski Istri, Slovenski etno- > graf X, Ljubljana 1957, str. 72—76. — 5. Rudi Štravs, Stari j pravni običaji v Hrastovljah, rokopis — diplomska naloga, i Ljubljana 1977, .str. 10. —6. Mojca Ravnik, Družbeno živ- ljenje. Slovensko ljudsko izročilo, Ljubljana 1980, str. 140. j SOMMARIO SAN SER VOLO (SOCERB) Zvona Ciglič innanzitutto va spiegato che l'articolo non presen- ta un quadro completo di San Servolo, ma solo di quei settori che risaltano per la loro particolarita ed i collegamenti con il castello. Per tale motivo, dopo una panoramica introduttiva circa la situazione urbanistica dell'area, le caratteri- stiche degli edifici d'abitazione e degli altri fabbricati rurali, le ricerche etnologiche sono state incentrate sull'economia e sulla vita sociale e giuridica legata ed essa nell'ambito della comunita. Dalla ricostruzione storica risulta evidente che in questa zona non era molto svilupata l'agricoltura ara- tiva, ma si tendeva ad intensificare la produzione del latte e dei suoi derivati. Dopo il 1945, con la riforma agraria, i rapporti di produzione (diffusi soprattutto tra le due guerre), vennero aboliti ma nel contempo, proprio questi interventi in materia agraria, determi- narono un ' ondata di emigrazione dal villaggio, diret-^ ta principalmente nei dintorni di Trieste. Per quanto concerne l'attivita economica in questo periodo va ri- levato che l'importanza maggiore spettava all' allevamento ed alla pastorizia. A causa del gran nu- mero di bestiame grosso ed animali minuti, ma anche perche ' la zona carsica non offriva spazi sufficienti al pascolo, i pastori dovevano portare i loro greggi verso pascoli estivi ed invernali anche molto distanti. Pro- prio in relazione all'allevamento delle pecore si era sviluppato un sistema particolare di pascolo, in uso tradizionalmente dal medio evo sino al 1955. Le cause che determinarono l'abbandono del pascolo in comu- ne furono l'assottigliarsi delle greggi, che va collegato naturalmente alla diminuzione della popolazione, ed il cambiamento dei confini attuato con le nuove norme. Per la vita giuridica e sociale aveva un ruolo molto importante il terreno incolto di proprieta collettiva che veniva appunto chiamato terreno comunale; il nome dell'istituzione, della vicinia, che tutelava gli interessi economici comuni era comune o co- munella. I membri del comune eleggevano tra di se il capovilla (zuppano) ed i suoi sostituti. Nelle riunio- ni comunali, consigli, si decideva di questioni co- muni: dell'uso dei pascoli e dei boschi, dei diritti all' uso degli abbeveratoi, della manutenzione delle stra- de. ..). In senso stretto il comune era una comunita di proprietari terrieri, vicini, possessori di piu o meno terra e quindi anche con piu o meno diritti nella co- munita del villaggio. In senso piu ampio le vicinia rappresentava i terreni che potevano venir usati da tutti i vicini, in relazione ai quali avevano determinati diritti ed obblighi. Il diritto ad usare le terre comunali veniva detto jus: veniva registrato nei libri fondiari e poteva venir acquistato o perduto, mentre ereditarlo era piuttosto complicato. I componenti la vicinia eleggevano ogni anno, su proposta del capovilla, un capo che organizzava il lavoro comune. La vicinia era diretta da un apposito comitato il cui organo supre- mo era formato dal capovilla e dal suo sostituto. Tra i componenti il comitato c'erano anche la guardia campestre ed il mandriano del villaggio, che di solito venivano cambiati ogni anno. Un'importante forma di vita sociale nel villaggio erano le aggregazioni generazionali dei giovani, che influivano sempre notevolmente sulla vita della co- munita. Vi si accedeva con un procedimento median- te il quale i ragazzi dovevano dimostrare di essere ma- turi. Negli ultimi tempi l'interesse degli etnologi, oltre che a queste associazioni, meglio note per il ruolo che avevano per la conservazione delle tradizioni, e rivol- to verso comunite formali ed informali, che danno un 'impronta al modo di vivere degli appartenenti a diversi gruppi sociali. In questo contesto e di notevole interesse soprattutto il problema dei cambiamenti e dell'adattamento delle forme di vita sociale.