OMNES UNUH
(TODOS UNO)
19 6 0 ŠTEV. 4
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
KAZALO
Duhovna oporoka kardinala Stepinca .....................-.... 1 .............. .	97
Ob šestdesetletnici ljubljanskega škofa Vovka .................................. 100
Andrej Farkaš: Začetki begunskega semenišča .................................... 103
Franc Gnidovec: Slovanska liturgija pri sv. Cirilu in Metodu ................... 107
Z Slavko Reven: 'Gospodu "Antanti ‘Ijfcufolu v spomin .................. .:..... 114
Novice od povsod.............J:................................................. 117
1	j	■ 1	>
- 1 . , :
i '	,
. . : \ _ ;
■<	.>	:;o n
Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4153, Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike:
Kanada: Rev. Anton Vukšinlč, 14G Bell Street, Fort Colborne, Ontario.
U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quiney, Illinois USA.
čile:	Rev. dr. Trdan, Capcllan, Hacienda Acuelo, Est.
Ilospital, ChV.e.
Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma.
Trst: Rev.. Jože Jamnik, Vlcolo c.elle Rose 7 (Rojan), Trieste.
J	Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosc.o 3, Gorizla.
j	Avstrija: .Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 2G, Klagenfurt.
Ostala Evropa: Rev. Zdravko Reven, Grand Rue, 37, Charleroi, j	Ilelg".que.
Naročnina: Za Argentino in Čile 80 argentinskh pesov. Z e U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.5.1 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji, č	To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče
ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz.
' opravljene, smatramo za neopravljene in naročnino za neporavnano.
j	Uprava
1 .	.' 33. Kt	1
i
[
I
i
e
*
s
<
i
i
i
i
«
i
s
j
i
i
t
i
mm mm
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
LETO VII.	1960	ŠTEV. 4
Duhovna oporoka kardinala Stepinca
(V spomin prijatelju Slovencev in dobrotniku slovenskih duhovnikov) Mojim predragim vernikom!
Božja previdnost, ki je nedoumljiva v svojih sklepih, mi je pred mnogo leti, zaupala breme pastirja vaših duš.
Prepričan sem, da je bilo tedaj v vaši nadškofiji mnogo duhovnikov, ki so bili bolj učeni, bolj krepostni in bolj zaslužni kot jaz, ki sem bil komaj tri leta prej posvečen za duhovnika in vsem nepoznan. Ako se danes po vsem tem, kar se je zgodilo, vprašam, zakaj je Gospod prav meni določil to službo, bi moral iskati odgovor v besedah sv. Pavla Korinčanom: „Kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je močnega^ in izvolil si je Bog, kar je na svetu preprostega in zaničevanega, to, kar ni nič, da uniči to, kar je, da se noben človek ne bo hvalil pred njim" (1 Kor 1, 27-29).
Od dne moje izvolitve je preteklo mnogo let, ki so bila vsa burna in težka; in končno je moja življenjska sila zlomljena, čutim, da ne bom več dolgo med vami. Prepričan sem v globini svoje duše, da nisem bil brez napak; in tega se; še bolj zavedam, ako imam pred očmi besede sv. Janeza: „Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice" (1 Jan 1, 8).
Ako sem komu naredil kaj hudega, ga iz srca iskreno prosim, naj mi odpusti; vsem pa, ki so meni v življenju storili hudo, iz vsega srca odpustim. Sicer ne bj bil vreden, da stopim pred Sodnika Jezusa Kristusa, ki je na križu molil za tiste, ki so ga križali: „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23, 34).
Ko se poslavljam od vas, moji dragi verniki, imam za svojo dolžnost, da se obrnem na vas z nekoliko besedami, ki naj bodo nekaka moja duhovna oporoka. Rad bi tudi po svoji smrti naredil, kar je mogoče, da bi daleč od vas zadržal nevarnosti, ki vam prete, ter povečal vašo srečo, kolikor je možna v tej solzni dolini. To imam za bolj potrebno kot vi, dragi verniki, ki predstavljate dobršen del hrvaškega naroda, med katerim mi je božja' previdnost odkazala dušnopastir-sko delo; kar vam hočem povedati, bo v korist tudi drugim.
Zvestoba Bogu
Med nas so se vrinili brezbožniki, kateri so, čeprav so v manjšini (ko to Pišem, jih je komaj dva odstotka), storili vse, ds< bi iztrgali iz vaših duš božje ime in da bi vas — tako pravijo — napravili tudi brez Boga srečne. Toda jaz,
moji predragi verniki, vam moram v trenutku, ko odhajam s tega sveta, o vsakem takem poskusu reči to, kar je dejal prerok Izaija: »Narod moj! Tisti voditelji, ki te poveličujejo kot srečnega, so tvoji zvodniki; ti uničujejo tek tvojih potov" (Iz 3, 12). Mar niste slišali, kar govori (od Gospoda navdihnjeni pesnik): „če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji; če Gospod ne varuje mesta, stražnik zaman čuje“ (Ps 126, 1) ? Hoteti biti srečen brez Boga, pomeni sezidati babilonski stolp, ki je svojim graditeljem zmešal jezike ter jih razpršil po vsem svetu. Popolnoma gotovo se bo tako zgodilo tudi v prihodnosti. Vsak poskus razvijanja kulture, civilizacije in blaginje kakega naroda brez Boga, pomeni zapečatiti njegov časni in večni pogin! Zato, dragi sinovi, se tudi jaz ob slovesu od vas, obračam na vas z besedami, ki jih je sv. Pavel pisal Filipljanom: »Stojte čvrsto v Gospodu, preljubi!" (Flplj 4, 1). Samo v Gospodu je vaša večna in časna sreča; daleč od njega ni nič drugega kot pogin. Ali ni morda res, da je izgubljeni sin, o katerem govori evangelij, mislil najti srečo, ko je zapustil očetovo hišo? Bogat je odšel od hiše; a kaj se je zgodilo z njim? — »Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, ali nihče mu jih ni dal" (Lk 15, 16).
Ljudje,j ki prezirajo Boga, žele tudi vas oddaljiti od njega ter vas tako ponižujejo na nižjo stopnjo. Njihovo delo je od Boga prekleto; to je razumljivo, ker »Bog se ne da zasmehovati. Kar namreč kdo seje, to bo tudi žel" (Gal 6, 7). Na koncu vam ne bo mogel dati niti tistega, kar je človeku nujno potrebno za življenje, kaj šele srečo. To bo vedno držalo, ker je beseda božja nezmotljiva. Zato tudi prerok pravi: »Gospod, ti si upanje Izraela! Vsi, ki te zapuste, bodo osramočeni, in tisti, ki se oddaljijo od tebe, bodo zapisani v prah, ker so zapustili studenec žive vode, Gospoda" (Jer 17, 13).
Zvestoba Cerkvi
Veliki in dobri Bog ni pustil človeka na cedilu niti po njegovem padcu v zemeljskem raju, čeprav bi to zaslužil, marveč je svet tako ljubil, da je poslal svojega Sina, da reši svet, kakor pravi apostol: »On nas je otel iz oblasti teme in prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina" (Kol 1, 13). To kraljestvo je Cerkev Kristusova, katoliška Cerkev, stara toliko kot krščanska vera. Ta ni nikoli niti za pičico spremenila svojega nauka, ampak še danes uči isti nauk, kakor ga je prejela od apostolov. Njen sedež, kakor veste, je v Rimu in tam bo do konca sveta. Tam je postavil svoj sedež namestnik Jezusa Kristusa sv. Peter in vodil Cerkev; tam stolujejo tudi papeži, njegovi nasledniki. Vi veste, kaj je Jezus rekel Petru: »Ti si Peter — Skala — in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala" (Mt 16, 18). Pravilo je torej tole: »Kjer je Peter, tam je Kristusova Cerkev."
Moji dragi sinovi, ostanite za vsako ceno, če bo potrebno, tudi za ceno svojega življenja zvesti Kristusovi Cerkvi, katera ima Petrovega naslednika kot najvišjega Pastirja. Vi veste, da so naši očetje in dedi skozi stoletja prelili potoke in reke krvi, da bi ohranili sveti zaklad katoliške vere in ostali zvesti Kristusovi Cerkvi. Vi ne bi bili vredni imena svojih očetov, čej bi dopustili, da bi vas odtrgali od skale, na kateri je Kristus sezidal Cerkev.
Leta 1941 smo se pripravljali, da proslavimo 1300 letnico prvih vezi s sveto stolico; vojna je preprečila to proslavo. Toda ne vojska ali mir, ne sreča ali nesreča ne smejo povzročiti, da bi omahovali v svoji odločitvi, da bomo ostali zvesti Cerkvi Kristusovi prav do groba. Ponavljati moramo kakor Izraelci ob bregovih babilonske reke: »če pozabim tebe, Jeruzalem, naj bo pozabljena moja
desnica" (Ps 136, 5). Če bi bil med vami kateri, bodisi laik, bodisi duhovnik, ki bi, čeprav samo za trenutek, omahoval v tej točki, „naj bo njegova hiša daleč od vas". Morda boste rekli, da sodim preveč, strogo? Bil bi vaš najhujši sovražnik, če bi vam prikrival resnico. Če tako govorim, delam to za vaš največji blagor. Ali ni Jezus opomnil: „Glejte, da vas kdo ne premoti?" (Mt 24, 4).
Dejansko biti ločen od Kristusa, pomeni, biti kakor od trte odrezana mladika. Usoda take osebe bo takšna, kot jo je opisal Jezus pri zadnji večerji: „če kdo ne ostane v meni, se kakor mladika vrže ven in usahne; in jih poberejo, vržejo v ogenj in gore" (Jn 15, 6).
Torej zvestoba katoliški Cerkvi prav do groba!
češčenje Matere božje
Težko bi bilo življenje v družini, če ne bi imeli matere. Cerkev je velika božja družina. Bog je dal svoji družini Mater; to je blažena Devica Marija, Mati božja in Mati naša. Moji dragi verniki, naši očetje in dedi so kakor z zvezdami posejali našo domovino s cerkvami) posvečenimi presveti Devici Mariji. Njena sveta podoba je gospodovala na zastavah naših dedov, ko so odhajali v boj „za križ častni in svobodo zlato"; pred njene oltarje so v ponižni skesanosti poklekali in prosili Gospoda odpuščenja grenov na priprošnjo tiste, ki je pribežališče grešnikov, vanjo so stavili naši dedje svoje zaupanje v vseh težkih trenutkih njihovega osebnega in narodnega življenja. Nadaljujte z izročilom svojih očetov. Saj vas k temu opominjajo tudi najvišji pastirji Cerkve, najvišji učeniki vere. Če boste z iskrenim in vztrajnim zaupanjem častili in ljubili Mater božjo, se bo tudi za vas uresničilo, kar Modri napoveduje: „Kdor časti svojo mater, je kakor tisti, ki zbira zaklade" (Sirah 3, 4). Samo brezbožni komunizem je bil sposoben, da je celo v šolske knjige zapisal psovke proti Materi božji; psovke, proti katerim sem govoril že leta 1946 med znanim, tako imenovanim sodnim postopkom, takrat, ko so upali, da bodo tako mogli z eno potezo peresa izbrisati katoliško Cerkev v naši domovini. Naj Gospod nikdar ne dopusti, da bi kdo izmed vas posnemal te zlobneže v psovanju Matere božje!Za tako osebo bo veljala beseda istega Modrega: ,,Kdor greni življenje svoji materi, je preklet od Gospoda" (Sirah 3, 18).
Medsebojna ljubezen
Ker je Bog ljubezen, predragi sinovi, kakor pravi apostol, se končno ljubite med seboj! Vedno se bratsko ljubite! Bodite le eno srce in le ena duša! Pa tudi svoje sovražnike ljubite, ker je to božja zapoved, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim (Mt 5, 45). Od ljubezni do sovražnikov naj vas ne odvrača njihova hudobnost: nekaj drugega je človek, nekaj drugega njegova hudobija. Človek — pravi sv. Avguštin — je delo božje, hudobija je delo človekovo; ljubi to, kar je Bog naredil, in ne tega, kar je človek storil!
Sklep
Spomnite se kdaj v svojih molitvah tudi mene, vašega pastirja v težkih časih, da mi Gospod izkaže usmiljenje. Upam, da mi bo usmiljeni Jezus dal milost, da bom mogel v nebesih vedno moliti za vas vse, dokler bo obstajal svet in bo trajala naša škofija, da dosežete cilj, za katerega vas je Bog ustvaril.
Krasič, 28. maja 1957.'
Alojzij kardinal Stepinac, nadškof zagrebški
OB ŠESTDESETLETNICI LJUBLJANSKEGA ŠKOFA VOVKA
Dne 19. maja je preteklo 60 let, kar se je rodil in bil krščen naš prevzvišeni gospod škof Anton Vovk. Ob tej priložnosti si moramo poklicati v spomin dve stvari: 1. kaj nam pravzaprav škof je in 2. osebo sedanjega škofa. Oboje je potrebno, ne kot kult osebnosti, marveč za pravilno razumevanje stvari in zlasti za pravilno razmerje nas duhovnikov in vas vernikov do svojega škofa.
Po nauku naše sv. Cerkve so ,,škofje nasledniki apostolov in se po božji uredbi postavljajo na čelo posameznim cerkvam, ki jih vladajo z redno oblastjo pod papeževim vodstvom" (kan. 329). Niso torej postavljeni po človeškem, marveč po božjem pravu. Zato so v škofiji najvišji duhovniki in „imajo pravico in dolžnost upravljati škofijo v duhovnih in svetnih zadevah z zakonodajno, sodno in kaznovalno oblastjo" (kan. 335). Vsi drugi duhovniki smo le škofovi pomočniki in imamo samo toliko pravic in moči, kolikor nam je škof da za določen kraj, čas in opravilo. Tega se moramo zavedati najprej duhovniki in vedeti, da brez škofa ali celo proti njemu ne moremo in ne smemo v versko cerkvenih in disciplinskih zadevah ničesar; zavedati se morate tudi verniki, da se v dvomnih primerih znate ravnati. Kolikor viharne jši in burnejši so časi in razmere v svetu, toliko tesneje se moramo oklepati edinega pravega središča. „Škofje naj pazijo, da se ne bodo prikradle zlorabe v cerkveno disciplino, zlasti glede upravljanja zakramentov in zakramentalov, češčenja Boga in svetnikov, oznanjevanja božje besede, sv. odpustkov in izpolnjevanja pobožnih navodil; skrbe naj tudi, da se bo vernikom, zlasti otrokom in preprostim, oznanjal krščanski nauk", določa dalje cerkvena postava (kan. 336). Neposredno nam velja nadalj-na dolžnost vsakega škofa: ,,škofje morajo maševati za njim izročeno ljudstvo vse nedelje in zapovedane praznike, četudi so odpravljeni" (kan.339). Njihova nadaljna dolžnost je, da vsako peto leto poročajo svetemu očetu o stanju škofije in življenju vernikov, da vsaj vsakih pet let pregledajo vso škofijo in skrbijo, „da se nauk ohrani zdrav in pravoveren, da se varujejo dobre nravi in popravijo slabe, da se pospešuje med ljudstvom in duhovščino mir, nedolžnost, pobožnost in redovitost, ter za vse, kar po okoliščinah more biti veri v korist" (kan. 343, 1). To so velike dolžnosti in odgovornosti, ki jih Cerkev zaupa škofu v škofiji. Težke naloge mu stavijo že sami obiski vernikov po župnijah, da jim deli zakramente, jih pri sv. birmi potrjuje v veri, poučuje, nadzira in vodi. še težje je vodstvo in skrb za vernike in duhovnike v prelomnih časih, ko se preureja vse življenje in postavlja na nove temelje. Še prav posebna skrb so mu novi duhovniki pomočniki, da si jih dobi, vzgoji in posveti. V vseh teh stvareh moremo in moramo nositi velik del skrbi in bremen tudi mi njegovi pomočniki in vi njegovi verniki. Ta klic je prav posebej namenjen mladini, vam mladi prijatelji, ki bi radi v življenju kaj velikega napravili: žrtvujte se vernemu ljudstvu in mu kot duhovniki kažite pot k Bogu in večni sreči; večjega dela v življenju ne morete opraviti, pa naj bo pred svetom še tako prezrto in pozabljeno.
V 500 letih ljubljanske škofije se je na njenem čelu razvrstila vrsta škofov, naš današnji je 30. Zanimivo je pregledovati to vrsto mož, ki so v tako različnih časih in razmerah vodili ljubljansko škofijo; bili so kaj različni po rodu in krvi, po značaju in zanimanju, bili učenjaki in vojaki, bili odlični upravniki in gospodarji —- vsi pa edini v zvestobi do Cerkve in vere, da so skozi vse verske in miselne, bojne in politične vfiharje in zmede vernikom ohranili pravo
vero. če v tej luči gledamo na osebnost današnjega našega škofa, smo samo lahko potrjeni v zaupanju v božjo previdnost, ki vodi Cerkev. — Izhaja iz stare slovenske družine, resnično ljudske sredine. To je najbolj preiskana družina slovenskega naroda, ki jo sledijo stoletja nazaj. Iz nje so izšli znameniti možje. V 18. stoletju so se z zaslugami nekateri dvignili v plemstvo. Iz nje je izšla vrsta učenjakov, med njimi zlasti sloviti ljubljanski prošt in predsednik Aca-demiae operosorum ob koncu 17. stoletja Janez Prešeren, iz nje smo dobili največjega našega pesnika Franceta Prešerna, iz nje smo dobili dolgo vrsto duhovnikov, zadnjega in najvišjega med njimi našega današnjega škofa. Bili bi pa krivični tej znameniti slovenski rodovini, če bi pri tem pozabili tihih, požrtvovalnih mater in tet, ki niso vidne na zunaj, pa so v resnici pogoj, da so zrastli iz tega rodu taki vrhovi. Zvesto in odgovorno so služile Bogu in življenju na Ribičevem domu v Vrbi na Gorenjskem, zato jih je Bog blagoslovil. Mednje sodi tudi škofova matli, ki se je je najmlajši izmed 9 otrok tako toplo spomnil celo ob visokem obisku pri sv. očetu, Da, zgodaj, komaj 17-leten, je izgubil mater, a njena ljubezen in molitev ga je spremljala in vodila v svet in delo, zlasti ker je že tri in polleten izgubil očeta.
Ko se je poleti 1919 poslovil od srednje šole v št. Vidu nad Ljubljano, so se obetajoče poti odpirale mlademu, postavnemu in veselemu abiturientu na vse strani, saj je nova država na vseh straneh potrebovala ljudi. Toda nič ga niso motile vabe sveta, odločil se je za duhovniški stan. Ob vstopu v semenišče se je srečal s tedanjim vodjem kanonikom in kasnejšim proštom Ignacijem Nadrahom, ki je poslej s skrbnim očesom zasledoval razvoj mladega bogoslovca, v katerem je slutil izredne zmožnosti. Resno in vestno se je z življenjem in učenjem pripravljal za duhovniško delo brez častihlepnih pogledov na časti in službe. Ko je bil .leta 1923 posvečen v duhovnika in opravil novo mašo na Brez-nici, ki je dala škofiji že tako odličnih duhovnikov, med njimi tudi škofa Pogačarja, ki s® je tudi rodil v Vrbi, je nastopil pot dušnega pastirja. Prva služba je bila za kaplana v Metliki, čez tri leta pa na drugi konec h koroški meji pod Ljubelj za kaplana v Tržič, koder je po dveh letih postal župnik in ostal tam do 1940. Ni ne časa ne možnosti, da bi nadrobneje govorili o njegovem delu po župnijah, gotovo pa je to: povsod se je dal vernikom vsega, povsod so se ga verniki oklenili z obema rokama, bodi njegove besede, njegovega opravljanja službe božje, bodi njegove spovednice, njegove šole, njegove družbe in društva — zakaj povsod so odkrili resnost in prepričanost, dostojanstvo in ljubeznivost, veselost in požrtvovalnost. Bogu je posebej hvaležen, da je pri odhodu iz Metlike pustil v fantovski družbi 140 članov, pri odhodu h. Tržiča pa ravno toliko varovancev v sirotišču in zavetišču Vincencijeve konference, pri kateri je bil vsa leta župnikovanja predsednik. Njegov semeniški vodja, generalni vikar in prošt Ignacij Nadrah jei vse to od daleč opazoval in z veseljem ugotavljal, da se ni motil; ko si je na starost iskal naslednika za semeniškega ravnatelja, se mu je zdelo, da bi bil za tako delo najprimernejši tako resen, spreten in dober duhovnik. Zato so ga 1940 poklicali v ljubljanski kapitelj za stolnega kanonika, 1944 je pa prevzel sredi najhujših časov vodstvo semenišča. Vsa težka vojna leta je skrbel tudi za sobrate duhovnike-begunce, ki so prihajali od vseh strani v Ljubljano ali so bivali tudi drugod. In v tistih hudih mesecih, ko se je pred 15 leti podiral ves stari red, je breme ljubljanske stolnice in škofije z vso težo padlo na njegove rame. Nič ni obupoval, nič pomišljal, križ je naredil in z zdravo pametjo začel delati, da reši škofiji vero in zvestobo Cerkvi. Tako je junija 1945 postal generalni vikar, septembra naslednje leto je bil imenovan za
pomožnega škofa in posvečen 1. decembra 1946; 1950 je postal apostolski administrator, lani decembra pa — kakor se še spominjate — redni ljubljanski škof. Ta pot do rednega škofa je prav gotovo nenavadna; prišel je dol najvišjega duhovnika v škofiji po dušnopastirski poti, kakor je prišel do tega Anton Martin Slomšek, kakor je prišel Friderik Baraga po misijonski poti in podobno tudi Anton Bonaventura Jeglič, kakor tudi sv. Pij X. na papeški prestol. Ne po učenosti in profesuri, ne po imenitnosti rodu in visokih zaščitnikih, ne po vladi, upravi ali politiki, ampak po smislu za praktično vsakdanje delo, po zdravem čutu za resnične potrebe škofije, duhovnikov in vernikov.
Kdo v škofiji ga ne pozna, saj jo je prehodil že večkrat po dolgem in počez, povsod govoril, birmoval in nadziral krščanski nauk. Vsi poznate njegovo prijaznost in smeh, vsi njegov veličastni nastop pri službi božji in njegovo preproščino v razgovoru z otroki ali verniki^ kdo ne pozna moči njegove besede na prižnici, pa ne le v glasu, še bolj iz prepričanosti, ki osvaja in utrjuje, da se nanjo lahko vsakdo zanese. Sama delavnost ga je. Ni je skoraj nedelje, da bi ne bil na apostolski poti, da posvečuje, poučuje, utrjuje, spodbuja in blagoslavlja duhovnike in vernike. Nič ne pozna sebe, ne posluša svojih telesnih nevšečnosti, se ne zmeni za utrujenost in še za resno bolezen ne — treba je, mora biti in gre. Prav gotovo je čas njegovega škofovanja hujši ko kateri koli v dosedanjem obstoju škofije. In vendar ni nikoli omagoval, obupoval. Pogumno je storil, kar je spoznal za svojo dolžnost; ni se ustrašil ne prošnje ne grožnje, na poti do cerkve in vernikov je zmeraj našel moči in načinov, da je svojo dolžnost opravil. Pri vsem tem tega ni delal ne s strastjo ne s sovraštvom, ampak iz zvestobe do vere in Cerkve. Pri vsem delu ga vodi ljubezen do duhovnikov in vernikov, koliko skrbi in potov, ponižanj in prošenj je storil zanje, da bi jim pomagal. Vse te vrline našega škofa omenjamo zato, da se zamislimo v njegovo odgovornost in delo, da ga ne bomo sodili samo po tistem slovesnem nastopu, kakor ga vidimo pri slovesnostih, ampak tudi v hudih urah, ko pred tabernakljem v svoji kapeli išče potov in svetov pri Bogu, kako naj reši in opravi vse težke in nujne naloge, ki jim rešitve ni videti.
Predragi verniki! Dajmo, strnimo se okoli svojega škofal Če bomo z njim, mu bo laže nositi to breme, lahko mu pomagamo. Zlasti vi, mladi verni fantje, naj vas zgled našega škofa vname v volji, da se posvetite dušam našega ljubega slovenskega naroda in nadaljujete stoletno delo, ki pa terja danes vse večjega poguma, moči in nesebičnosti. Vsi pa molimo, veliko molimo za svojega škofa, da ga Sveti Duh vodi, razsvetljuje, krepi in ohrani še dolgo v moči in zdravju naši škofiji.
Dr. Jožef Pogačnik, gen.vikar ljublj. škofije
Opomba: To pismo so v nedeljo, dnel 22j maja 1960, prebrali pri vseh mašah v ljubljanski škofiji in reštii administraturi;
Uprava OU prav iskreno prosi, da čimprej poravnate naročnino, ker zaradi vedno naraščajoče draginje živi v finančnih stiskah. Naročnino morete poravnati z mašnimi štipendiji. Oglasite se pri upravniku!
ZAČETKI BEGUNSKEGA SEMENIŠČA
(Ob 15. obletnici slov. semenišča v tujini.)
Andrej Farkaš, Združene države
Teh spominov ne pišem na lastno pobudo. Za članek me je naprosil urednik naše duhovniške revije ,,Omnes unum“; rad ustrežem resnici in zgodovini na ljubo, da bo dobila slika o začetkih našega begunskega |semenišča nekaj nova osvetlitve prav za petnajsto obletnico.
Ozadje begunskega semenišča je večinoma znano. Med tistimi slovenskimi begunci, ki so jih Angleži sredi maja leta 1945 prepeljali iz Spittala na Koroškem v beneški Treviso, je bilo tudi precejšnje število duhovnikov in blizu dvajset bogoslovcev — domala vseh, kar jih ni domobranstvo vtaknilo v vojaške suknje. Med duhovniki naj omenim prelata dr. Alojzija Odarja, salezijanca dr. Alojzija Tomca ter sebe.
Nedaleč od Trevisa proti jugovzhodu leži Padova in še kakšnih petnajst kilometrov južneje kopališko mestece Abbano Terme. Tu je bila pred petnajstimi leti in je še danes salezijanska bogoslovnica Monteortone. Prvotno je stavba služila izključno kot kopališče; danes služi v ta namen samo še poleti med počitnicami. Na salezijanskem svetu izvirajo namreč odlični zdravilni vrelci vroče vode. Med drugo svetovno vojno so morali salezijanci bogoslovnico prepustiti najprej nemški vojski, zatem pa angleški. Bogoslovci s profesorji so se zatekli v sosednjo benediktinsko opatijo, po imenu Pragiia, oddaljeno kake dobre pol ure ti d Monteortone.
V tem času je bil za ravnatelja bogoslovja preč. gospod Annibale Bortoluzzi. Gospd ravnatelj je bil doma na Južnem Tirolskem in kot nekdanjega avstrijskega državljana so ga salezijanski vrhovni predstojniki poslali najprej za pomočnika magistru novincev na Poljsko, leta 1923 pa kot magistra v novi salezijanski noviciat na Radni na Dolenjskem. Gospod Bortoluzzi je preživel med nami več, let ter se odlično naučil slovenščine. Bil je splošno priljubljen — a je tudi sam vzljubil Slovence.
Razumljivo je torej, da je pokazal prav Slovencem vso svojo ljubezen i\ vse svoje razumevanje v tistih dneh, ko nas je zadela naša največja narodna nesreča. Maja meseca je sicer on sam s salezijanskimi bogoslovci še stanoval v Pragli; a monteartonski zavod so medtem vojaki izpraznili in njegov namestnik g. Centa je začel stavbo popravljati ter urejati, da bi kmalu zopet služila kot salezijanska bogoslovnica. G. Bortoluzzi in g. Centa sta odprla vrata monteorton-skega zavoda na stežaj ne samo slovenskim salezijancem, marveč tudi nekaterim drugim slovenskim beguncem. Eden izmed teh slovenskih beguncev je bil tudi prelat dr. Alojzij Odar.
Gospod prelat Odar se je v salezijanski družbi počutil kot doma. Kmalu se mu je porodila misel, ki si jo je upal tudi javno izraziti: Ali se ne bi dalo kai narediti še za taboriške bogoslovce? — Pomoč za bosroslovce se mu je zdela nujnejša od pomoči za duhovnike, češ, da se ne bi poklici v taborišču izeruhili. Svojo misel je izrazil dr. Alojziju Tomcu in meni, midva pa g. Bortoluzziju.
Misel je postala zamisel v nekaj urah. G. ravnatelj Bortoluzzi je izdelal
konkreten načrt: Ljubljanski bogoslovci naj bi se preselili v sosednjo Praglio, kjer je bilo še vedno dovolj prostora na razpolago. Tu bi bili sprva salezijanski gostje; ko bi se pa čez nekaj tednov vrnili salezijanci v Monteortone, bi slovenska bogoslovnica zasedla njihove prostore v celoti — zlasti še, ker je bilo upati, da se bodo v doglednem času treviškim bogoslovcem pridružili še domobranski bogoslovci s Koroškega. Potrebno je bilo seveda dobiti dovoljenje od opata v Pragli. To nalogo je opravil g. Bortoluzzi — in opravil jo je dobro. Opatija v Pragli je dala prostore, salezijanci pohištvo in posteljnino — in v nekaj dneh je bilo pripravljeno mesto za kakšnih dvajset begunskih bogoslovcev.
Selitev je sledila nemudoma; izvršila se je lepega sončnega popoldneva. Slovenski semeniščniki so imeli svojo spalnico in učilnico; obednico in kapelo pa so si delili s salezijanci. Vso oskrbo1 so jim za začetek dali salezijanci brezplačno. Gospod Bortoluzzi je pokazal do nas zares široko očetovsko srce.
Glavno vprašanje je seveda ostalo odprto: Kako dobiti bogoslovju pravno podlago in mu zagotoviti potrebnih finančnih sredstev za bodočnost? Začasna rešitev se je našla; a glavna naloga je bila šele pred vrati. Toda tudi ta je bila nepričakovano naglo rešena.
Prav tiste dni se je pripeljal iz Rima, na obisk treviškega taborišča salezijanec dr. Matija Šaruga. Prinesel je s seboj nekaj denarja, ki naj bi ga v imenu sv. očeta razdelil pomoči potrebnim beguncem. Za nekaj dni se je ustavil v Monteortone; nato se je nameraval vrniti v Rim.
Tako se je priložnost ponudila sama od sebe. Prelat Odar ni imel volje, da bi sam šel na pot. Zato je naprosil dr. Tomca in mene, naj bi šla v njegovem imenu v Rim ter skušala najti stike s sv. stolico. Meni je dal prelat neke vrste polnomočje: Skušaj doseči, kar se v danih razmerah doseči da! Namen je dobiti neke vrste priznanje za nadaljnji obstoj bogoslovja in si zagotoviti potrebna finančna sredstva. Skušaj oboje izposlovati v obsegu, ki se bo pokazal možen. — Dr. A. Tomc, ki je italijanščino od nas vseh najbolje obvladal, naj bi razlagal in pojasnjeval, kjer koli bi bilo to potrebno. Dr. šaruga je bil pripravljen vzeti oba v avto, ki ga je v ta namen staknil v Trevisu. Naši duhovniški trojici se je pridružil še znani demokratski veljak dr. Milko Brezigar, katerega cilj je bil prav tako Rim. Bil je plemenit in prijeten sopotnik.
Tako smo odrinili proti večnemu mestu. Potovanje je trajalo skoro teden dni. Ustavili smol se v taborišču v Riccione in na več drugih krajih. Pot nas je peljala skozi strahotno razdejane kraje in je bila v marsičem silno žalostna — a zopet v marsičem silno vesela. Kjer je le bilo mogoče, smo bili gostje salezijancev.
Po naročilu prelata Odarja sva dr. Tomc in jaz stavila vse nade na p. Antona Prešerna, slovanskega asistenta pri jezuitskem generalu. Imela sva v mislih tudi poljskega primasa kardinala Hlonda, ki se je kot begunec nastanil pri salezijancih na Via Maršala — in še več drugih možnosti sva skušala najti, če bi bilo to potrebno. Pa ni bilo. Vse delo je na neverjetno uspešen način v nepričakovano kratkem času opravil p. Anton Prešeren.
Do njega priti ni bilo težko. Takoj po prihodu v Rim sva se dr. Tomc in jaz dogovorila z njim po telefonu, da ga obiščeva naslednji dan dopoldne v generalni hiši Jezusove družbe na Borgo Santo Spirito zraven Vatikana.
Tako se je tudi zgodilo. Sestanek s tem odličnim slovenskim članom Jezusove družbe je bil domač in prisrčen. Najprej sva mu dr. Tomc in jaz razložila razmere ter naš tragični exodus; takoj nato pa sva prešla na konkretno vprašanje: begunski bogoslovci in njih šola ter vzdrževanje. Prepričevanja ni bilo po-
treba nobenega; dovolj je bilo za gospoda asistenta dejstvo, da je pobegnila večina bogoslovcev — v domovini je komaj kdo ostal — in tudi znaten del profesorskega zbora. Beseda je dala besedo in točno se spominjam, kako je sredi razvnetega razgovora, prav ko smo iskali primerno formulo za prošnjo do sv. stolice, p. Prešeren nenadno vzkliknil: „Kaj pa, če bi prosili sv. stolico ne samo za semenišče in bogoslovje, marveč kar za prenos ljubljanske teološke fakultete v Praglio?" Z dr. Tomcem sva planila skoro istočasno: „Zakaj pa ne? Poskusiti je treba." Tako je bila izrečena misel, ki se je za tiste čase zdela nemogoča; prav gotovo pa se je zdelo nemogoče, da bi jo izpeljali. In vendar se je to zgodilo komaj nekaj dni zatem.
Meni je p. Prešeren naročil, naj nemudoma sestavim dvoje izčrpnih poročil — nekak status questionis — in dvoje prošenj: prvo naravnost za sv. očeta, drugo za zadevno kongregacijo. Oboje naj mu prinesem takoj naslednji dan v generalno hišo. Ob slovesu smo si bili vsi edini v sodbi, da treba streljati kar moči visoko: če nam Rim odbije fakulteto, nam bo dal vsaj semenišče!
Tako sem šel na delo. Delal sem mrzlično malone ves popoldan in večji del noči. Pomagal mi je moj nekdanji učenec, ki je vojna leta preživel na Gregoriani v Rimu, dr. Franc Grmič. Jaz sem mu sestavljal, on je pilil zlasti italijanščino, v kateri sta bila oba dokumenta sestavljena. Z njegovo pomočjo sta bili obe vlogi ob pravem času napisani in naslednje jutro izročeni g. asistentu p.' Antonu Prešernu.
Sledilo je nekaj dni čakanja. Vmes je p. Prešeren smatral za umestno in potrebno, da se poklonimo poljskemu primasu kardinalu dr. Avgustu Hlondu ter mu svoje stališče obrazložimo. Ta avdienca je bila zelo domača in prisrčna; razgovor je na željo g. p. Prešerna potekal večinoma v poljščini. Kardinal je želel, da mu obrazložimo vse podrobnosti naše narodne in verske katastrofe; pazljivo je poslušal naše načrte glede bogoslovja ter nas bodril glede bodočnosti.
Na rešitev vlog, kateri je p. Prešeren izročil na pristojnih mestih, ni bilo treba dolgo čakati. Komaj nekaj dni je minilo, ko me je p. Prešeren poklical k sebi ter mi na moje nepopisno presenečenje povedal, da je obema prošnjama v celoti ugodeno: Semenišče v Pragli dobi pravni značaj teološke fakultete, prelat dr. Odar bo imenovan za rektorja, sv. oče je naklonil prvi velik dar in obljubil vzdrževanje ustanove v bodočnosti po sv. stolici. — Dobili smo več, kakor smo mogli pričakovati v sanjah.
Nato je p. Prešeren še organiziral avdienco pri sv. očetu. Ta avdienca ni imela nobenega prošnjega značaja, saj smo medtem že vse dosegli. Njen namen je bil, da se poglavarju katoliške Cerkve zahvalimo za veliko ljubezen, katero je v tako prepričevalni obliki pokazal do našega nesrečnega naroda.
V Vatikanu so nam naklonili tako imenovano na pol privatno avdienco, ko več manjših skupin čaka na poglavarja katoliške Cerkve v eni izmed vatikanskih dvoran. Sv. oče se ustavi pri vsaki skupini za nekaj minut in se z njo kratko razgovori. Nazadnje podeli vsem navzočim skupni blagoslov in jih včasih tudi nagovori. Tako je čakala papeža Pij a XII. tudi naša slovenska skupina pod vodstvom P. Prešerna ter se mu za izkazano pomoč skušala prav prisrčno zahvaliti. Sveti oče se je za našo usodo ponovno pozanimal in mi smo mu seveda poskusili na vprašanja naglo odgovoriti — kar vsi vprek. Nepozabna ostane človeku v spominu sloka postava papeževa, njegov prodirni pogled in še posebej ljubezen najvišjega Pastirja Kristusove črede do njegovih preizkušenih ovac.
In zdaj je sledila vrnitev v Praglio. Dr. Brezigarjevo mesto je sedaj pre-
vzel g. Ivan Avsenek, ki se je po dolgih letih ločitve želel sniti s svojo družino v Trevisu. Vsi smo hiteli, kar smo le mogli.
A v Trevisu nas je čakalo grozno razočaranje: vest, da so bili medtem naši domobranci na Koroškem izročeni Titu v njegove krvave roke... Pod poraznim vtisom tega strašnega dogodka nam je zledenela kri v žilah.
Mene je čakalo še drugo, seveda manjše razočaranje. Ko sem prelatu dr. Odarju poročal o uspehu svoje misije v Rimu in mu povedal, da dobimo mesto bogoslovja celo teološko fakulteto, je gospod malodušno vzkliknil: ,,Kaj bomo pa s tem začeli!? Saj je to preveč za nas!“
A sčasoma je okolica vplivala na gospoda prelata Odarja; postajati je začel pogumnejši in samozavestnejši. Neutegoma se je lotil dela in začel organizirati profesorski zbor. Fakulteta je začela stopati v življenje.
Tudi denar iz Rima je začel dotekati. Sicer se je tudi tu pokazala težava, ki jo resnici na ljubo kaže omeniti. Sveti oče je svoj dar — mislim, da je znašal 10.000 dolarjev — izročil v roke škofu msgr.-u Riberi-ju. Msgr. Riberi je pozneje postal apostolski nuncij na Kitajskem in je zdaj ap. nuncij na Irskem. Pa nam denarja ni izročil, ampak ga je zamenjal po uradnem kurzu v lire. Na prostem trgu bi za ta znesek dobili znatno več; tako smo bili prvikrat udarjeni. Nadalje tudi lir nismo dobili; kupovati smo morali na kredit in račune pošiljati v Rim, od koder naj bi potem pritekali zneski, ki bi krili račune. Tudi to se je pokazalo kaj neugodno.
Medtem, so se salezijanci odselili iz Praglie v Monteortone in Praglia je postala to, za kar velja še danes: prvi sedež slovenske teološke fakultete v begunstvu. Naj pri tej priliki omenim še neko redovniško ime, ki je s temi začetki v neločljivi zvezi — ime mladega benediktinskega patra Vittorina Zancola, ki se je do nas pokazal pravega brata ne le po jeziku (vsaj po materi je istrski Slovenec), marveč še bolj po srcu. Težko je dopovedati, kako nesebično se je ta benediktinec trudil zlasti prve mesece, ko je bilo vprašanje prehrane ne le najvažnejše, marveč tudi najtežje vprašanje. S hvaležnim srcem se moramo tudi spomniti zvonarja v Pragli in njegovih bratov.
Iz povedanega je razvidno, da ima največje in tako rekoč izključne zasluge za slovensko begunsko fakulteto gospod p. Anton Prešeren, gen. asistent Jezusove družbe. Moj sestavek želi še več povedati: naša fakulteta in z njo združeno semenišče ni samo njegova zasluga, marveč tudi njegova zamisel. In po čudnem valovanju zgodovine je danes njegovo ime zopet odločilno zvezano s tem, kar je pred leti poklical v življenje. Težko je reči, ali je njegovo imenovanje po smrti škofa dr. Gregorija Rožmana za cerkvenega predstojnika slov. izs. semenišča in Škofovega zavoda bolj breme ali je bolj odlika. A če je breme, je on edini, ki ga bo znal najbolje nositi; če je odlikovanje, je on edini, ki ga je zares zaslužil.
Slovensko begunsko bogoslovje se je porodilo iz sodelovanja med svetnim in redovnim klerom. Če ne bi imeli leta 1945 p. Prešerna Antona na enem izmed najvišjih mest v jezuitski družbi, ne bi nikdar prišlo do naše begunske fakultete; če ne bi bilo salezijancev in benediktincev, bi bila pot do nje mnogo daljša in mnogo težavnejša. Tako pa so redovniki teološko fakulteto in z njo združeno slovensko begunsko bogoslovje položili prelatu Odarju v naročje kot zrelo jabolko, da, do neke mere celo vsilili.
V pojasnilo in potrdilo gori povedanega bi lahko navedel še posebno okol-nost, izrednega činitelja — in to je čas! Spominjam se živo, kako je pri onem odločilnem razgovoru v jezuitski generalski hiši v Rimu p. Prešerna prav po-
sebno prevzelo dejstvo, da so se iz Ljubljane umaknili domala vsi bogoslovci. Zato je bila prošnja na kongregacijo in sv. očeta sprva formulirana tako. Vsaj jaz sem jo tako napisal. — Hvala Bogu, rešitev je bila nekolik^ drugačna: Teološka fakulteta v Ljubljani je ostala in praglijska se je ustanovila na novo! A če bi se vloge delale samo teden dni pozneje, po nasilnem povratku večine bogoslovcev v sklopu domobranske vojske, g. p. gen. asistent Prešeren Anton ne bi več imel v rokah najbolj prepričevalnega razloga, na katerega se je pri prošnjah opiral: da so tako rekoč vsi ljubljanski bogoslovci na tujem. Kdor koli bi šel v Rim tudi samo teden dni pozneje, bi mu p. g. gen. asistent Prešeren gotovo ne mogel več izposlovati fakultete, marveč kvečjemu bogoslovno šolo.
Naj bi sodelovanje med redovnim in svetnim klerom, ki se je tako odlično izkazalo pred petnajstimi leti, ostalo obojnemu kleru vzpodbuda in kažipot tudi v srečnejši bodočnosti.
SLOVANSKA LITURGIJA PRI SV. CIRILU IN METODU
Franc Gnidovec, Argentina
Slovanska liturgija pri sv, Cirilu in Metodu
Živimo v času velikega splošnega napredka, velikih novosti in reform na vseh področjih življenja. Kritično se sprejemajo in na novo ocenjujejo uredbe preteklosti, ki so morda kar dobro odgovarjale tedanjim potrebam. Naš čas na novo rešuje mnoga važna vprašanja življenja in išče novih poti, ki bi bolje odgovarjale sedanjim potrebam in nalogam. Pri reševanju teh vprašanj se vračamo k osnovam, ne da bi se dali motiti od konkretnih| rešitev preteklosti, ki nalogam časa morda več ne zadoste.
Tudi v Cerkvi je danes čutiti močan klic po različnih reformah; med temi je tudi želja po večjem uveljavljenju narodnega jezika v liturgiji (gl. članek v tej reviji 1960, št. 2, str. 41: Narodni jezik v Cerkvi).	>
Pri ponovnem ocenjevanju vprašanja so važni tudi različni pogledi, ki se v tem javljajo v zgodovini. V vprašanju narodnega jezika v Cerkvi in v liturgiji imamo Slovani lep primer rešitve v smislu današnjih želja že pred več ko tisoč leti v delu naših apostolov sv. Cirila in Metoda. Poglejmo pod tem vidikom njuno delo, kot nam ga odkriva stanje današnje znanosti, in potem še njuno načelno stališče v tem vprašanju, vidno v njuni apologiji svoje misijonske metode proti napadom nasprotnikov.
Pojav slovanskega bogoslužja v zgodovini
Jeseni 1. 862 je moravski knez Rastislav po poslancih, ki jih je poslal v Carigrad, zaprosil, da bi muj bizantinski cesar poslal misijonarjev, ki bi ljudstvu v njegovem jeziku oznanjali krščanstvo: ,,Naše ljudstvo se je poganstvu odreklo in se krščanske vere drži; a nimamo učitelja takega, ki bi nam! v našem jeziku pravo krščansko vero razložil, da bi tudi druge dežele to videle in nas posnemale. Torej pošlji nam, gospodar, takega škofa in učitelja; saj od vas na vse strani vedno dober zakon izhaja" (Žit. Konst. 14).
Moravska, dežela med Češko in Slovaško, je bila takrat že po večini krščanska, a po cerkveni upravi je bila še misijonska pokrajina. Rastislav je po
zmagi nad češkim kraljem Ludovikom želel samostojno cerkveno upravo, da bi tem podprl politično samostojnost.
Brata Konstantin, s poznejšim redovnim imenom Ciril, in Metod, doma iz Soluna, sta dobro obvladala tamkajšnjo slovansko govorico. Verjetno je, da sta že prej mislila na potrebno misijonstvo med Slovani in da je Konstantin že imel okoli sebe neke somišljenike in učence in že mislil na prevod sv. pisma in bogoslužja na slovanski jezik /ali je to celo že pripravljal.
Ciril je za slovansko govorico, ki jo je poznal, izumil črke, pisavo; ta je danes znana pod imenom glagolica. Vsi priznavajo genialnost tega dela: da je fonetično izredno dovršena; čudijo se, kako je mogel Grk po rodu in vzgoji imeti tako tanek sluh zaglasove slovanske govorice.
Ta staroslovenski ali cerkvenoslovanski jezik, ki sta ga pisala sv. brata, je slovansko makedonsko narečje solunske okolice. Največji učenjaki ugotavljajo, da je ta prvotni: zapisani slovanski jezik po fonetični dovršenosti, bogastvu oblik, prožnosti besednega zaklada in skladnosti s slovanskim duhom genialno delo in največ ja slovniško literarna stvaritev srednjega veka. Staroslovenski knjižni jezik je takoj v nastanku, v desetih letih, dosegel takšno dovršenost, kakršno so drugi knjižni jeziki prejeli šele po stoletnem razvoju.
Ko sta Ciril in Metod nekako v prvi polovici 1. 863 prišla na Moravsko, sta že prinesla d seboj v glavnem staroslovenski prevod evangelijev. Z njima je prišlo nekaj slovanskih učencev iz bizantinskega cesarstva; na Moravskem so se jima takoj pridružili domači učenci.
Ciril je na Moravskem nadaljeval s prevajanjem najpotrebnejših, zlasti liturgičnih knjig. Vse to novo prevedeno cerkveno slovstvo je obenem služilo za pouk učencev in ljudstva.
Kot je danes ugotovljeno, je Ciril najprej prevel bizantinske liturgične knjige in na Moravskem najprej uporabljal pri maši bizantinski obred; obrednik za delitev zakramentov pa sta Ciril in Metod že v začetku nekoliko prilagodila rimskemu obredu. Kasneje pa je Ciril prevedel tudi latinsko mašo, najkasneje v Rimu, če ne že prej v Panoniji.
Nekako konec 1. 867 sta Ciril in Metod prišla v Rim. Potovala sta preko Panonije, ki ji je* tedaj vladal knez Kocelj (pokrajina jugo-vzhodno od Moravske, okoli Blatnega, jezera, zahodni del današnje Madžarske). S seboj sta v Rim pripeljala moravske učence, ki so bili pripravljeni za mašniško posvečenje. Ciril je tam dosegel, da je papež Hadrijan II. potrdil njuno misijonsko metodo s slovanskim bogoslužjem in dal njune učence posvetiti, kar se je zgodilo v prvih mesecih 1. 868; z njimi je bil posvečen tudi Metod, ki še ni bil duhovnik.
Ciril je v Rimu zbolel, vstopil v samostan, kjer je zamenjal ime Konstantin z redovnim imenom Ciril, in 14. februarja 1. 869 v 42. letu življenja umrl. Metod se je na prošnjo panonskega: kneza Koclja kot apostolski legat vrnil v Panonijo, da se je s Kocljem dogovoril o ustanovitvi panonske nadškofije. Kmalu se je potem v spremstvu 20 odličnih panonskih mož spet vrnil v Rim, kjer je bil v prvi polovici 1. 870 posvečen za sremskega (panonskega) nadškofa. S tem je papež obnovil sremsko škofijo, ki je bila v 5. stol. po hunskem opustošenju zatrta. Nova slovanska nadškofija je obsegala Panonijo in Moravsko. Kot papeški legat je bil Metod pooblaščen za pokristjanjenje Slovanov. Res je pozneje imel neki misijonski vpliv in je širil vero tudi v nekaterih sosednjih deželah, kot n. pr. v poljski kneževini ob Visli. Med 1. 875—880 je tudi krstil češkega kneza Borivoja.
V tem poslanstvu je Metod v Panoniji in Moravski zadel na hudo na-
sprotstvo močnega nemškega političnega, kulturnega in verskega vpliva v teh deželah. Od 1. 811 so bile dežele severno od Drave posebej določene kot misijonsko področje salzburške nadškofije, kot je ozemlje južno od Drave pripadlo misijonskemu vplivu oglejskega patriarhata. L. 870 so Moravsko zasedli Nemci. Metod je kljub nevarnosti prišel na Moravsko. Nemški škofje so ga zajeli in s silo vlekli na svojo sinodo in surovo z njim ravnali. Dve leti in pol so ga imeli zaprtega v nekem nemškem samostanu. Spomladi 1. 873 so ga izpustili, ko jim je bil papež zagrozil z ostrimi kaznimi, in se je nato vrnil v Panonijo.
Medtem so bili Metodovi učenci v Panoniji pod Kocljevim pokroviteljstvom nadaljevali začeto delo, ker se je bila salzburška duhovščina od tod umaknila. A nemški politični vpliv je podprt z vojaško silo znova zajel sedaj tudi Panonijo. L. 874 je knez Kocelj izginil iz zgodovine in je v Panoniji gospodoval nemški grof Gozwin. — Toda medtem so se spet Moravljani uprli Nemcem in izgnali nemško duhovščino, tako da se je Metod mogel spet vrniti na Moravsko, kjer je prevzel cerkveno oblast kot nadškof dežele in papeški legat. Po kmalu sklenjenem miru z Nemci so bili pripuščeni v deželo tudi nemški duhovniki, ki so bili že tod misijonarili. A ti so proti Metodu zahrbtno rovarili, da je moral 1. 880 iti v Rim zaradi obrambe slovanskega bogoslužja, j Papež je ob tej priložnosti potrdil Metodovo pravovernost, slovansko bogoslužje in Metodove privilegije. Obenem pa so nasprotniki dosegli, da je bil posvečen za škofa Vihing, ki naj bi bil podrejen Metodu; pa je proti njemu zahrbtno spletkaril.
L. 884 je Metod dovršil prevod vseh svetopisemskih knjig, razen Makabejcev, prevod monokanona in ,,knjig svetih očetov". 6. aprila 885 je umrl.
Vihing je Metoda po smrti in obenem njegove učence močno oklevetal, kakor priča pismo papeža Štefana V. 1. 885. Papež slovansko liturgijo s tem pismom prepoveduje. Metodovi učenci so bili na podlagi tega kot kršilci cerkvene discipline iz Moravske izgnani; bilo je to jeseni ali v zimi 1. 885—886. Najodličnejši Metodovi učenci so zbežali v Bolgarijo, ki je tedaj segala do sedanjega Beograda. Nekaj učencev je skrivaj ostalo na Moravskem, nekaj jih je zbežalo na Češko.
Staroslovenski knjižni jezik se je kasneje, v 11. inl 12. stoletju, polagoma nekoliko prilagodil tedanjim živim slovanskim narečjem. Tako imamo cerkveno-slovanske spomenike bolgarske, srbske, hrvatske, češke, ruske recenzije ali redakcije. V vzhodnem obredu se rabi cerkvena slovanščina ruske recenzije, ker so Slovani vzhodnega obreda sprejeli v Rusiji tiskane liturgične knjige.
Posebna skupina je omenjena hrvatska cerkvena slovanščina s svojo oglato glagolico v liturgičnih knjigah rimskega obreda. Staroslovenski liturgični jezik se je namreč ohranil v naši zapadni, rimski liturgiji v Istri in Dalmaciji. Kljub začasni prepovedi se je ohranil do naših dni. (Glede tega ne velja isto za Moravsko, kot se je v tem pomotoma v;rinil nejasen kontekst, ko stvar mimogrede omenjam v članku v istem letniku revije, št. 2, str. 49.)
Apologija slovanskega bogoslužja
V vzhodni cerkvi so stari kulturni narodi v zvezi z vzhodno cerkveno avtonomijo imeli tudi svoje narodne liturgije. A po odpadu negrških narodov in po utrditvi carigrajskega patriarhata se narodne liturgije niso več pojavljale. Glede na tedanje bizantinsko mišljenje je bila slovanska liturgija sv. bratov drzna revolucionarna novost. V bizantinskem cesarstvu bi s svojo slovansko misijonsko metodo zadela na hudo nasprotovanje, zlasti bizantinske hierarhije.
Ko pa je šlo za pokristjanjevanje Slovanov v sosednjih deželah in za pridobivanje krščanskih zaveznikov, Cirilu in Metodu Bizanc v tem ni delal težav. Cesar je v odgovoru Bastislavu celo zapisal, da bodo Slovani v tem prišteti velikim narodom, ki časte Boga v svojem jeziku.
Na najhujše nasprotovanje pa sta pri svojem delu zadela pri nemški hierarhiji in predstavnikih nemškega kulturnega in političnega vpliva v teh deželah.
Ciril in Metod sta v vsem nastopala kot misijonarja, apostola, ki jima je pri vsem delu prvi in glavni namen apostolski uspeh. Iz istega razloga sta tudi, čeprav Grka, Slovanom dala pisano besedo in proti tedanjemu privilegiranemu položaju grškega in latinskega jezika v Cerkvi slovanski jezik porabila tudi v liturgiji.
S čisto verskega stališča se je pravilnost njune metode kmalu izkazala v izrednih misijonskih uspehih. Krščanstvo se je slovanskim rodovom približalo v primerni, domači obliki, brez kakega kulturnega nasilja; nasprotno je pripravljalo pogoje nove, tem narodom svojske kulture. Zato so krščanstvo tudi vzljubili kot nekaj svojega. Nastala je slovanska cerkvena literatura (sv. pismo, liturgične in pastoralne knjige), Kristusov evangelij, daritev, liturgično molitev so prejeli in vzljubili v domačem jeziku. Prejeli so duhovnike, ki so bili njihovega rodu in jim govorili v besedi, ki je v njej zvenelo njihovo mišljenje in čustvovanje. Sv. stolica je umela zgodovinsko važnost in veličino podjetja in delo ponovno odobrila (1. 868 in 880) in dala vsemu podjetju trdno pravno osnovo v novi cerkveni organizacij^ na ozemlju Moravske in Panonije, ko je ustanovila za te pokrajine posebno nadškofijo s prvim nadškofom Metodijem, ki je bil z bratom Cirilom začel in organiziral vse to delo.
Delo v sebi gledano je za bodočnost obetalo najlepše sadove.
A misijonsko podjetje Cirila in Metoda s slovansko liturgijo in slovanskim verskim slovstvom na Moravskem in v Panoniji ni1 bilo le izreden versko-misi-jonski pojav, ampak prav tako izredna kulturna stvaritev, ki je imela velik pomen na kulturnem in posredno tudi na političnem področju in tudi tu pomenila revolucionarno novost.
Politični pomen tega podjetja čutijo svetni oblastniki na obeh straneh, nekateri kot sebi koristno, drugi kot sebi v škodo. Rastislav je hotel s tem podpreti politično samostojnost Moravske kot podobno Kocelj v Panoniji. Upoštevajoč kulturno korist podjetja piše bizantinski cesar Rastislavu, da bodo Slovani s tem prišteti velikim narodom, ki časte Boga vj svojem jeziku. S tem pa so seveda bile močno prizadete kulturne in politične težnje nemške ekspanzije v teh deželah, kjer je že bilo precej nemških naseljencev. Politično-vojaška ekspanzija nemštva v tem času je jasno vidna v bojih Rastislava, Koclja, Sveto-polka, slovanskih knezov v teh deželah.
Z organizacijo slovanskega misijonstva in slovanskega bogoslužja in z vzgojo domačega slovanskega klera je bil nujno izrinjen misijonski vpliv in cerkvena oblast nemške salzburške nadškofije in nemškega klera, ki je bil tudi deloma nosilec nemške kulturne in politične ekspanzije v teh deželah. Zgodovinski spis ,,Conversio Bagoariorum et Carantanorum", ki je bil okoli 1. 870 sestavljen v obrambo salzburških cerkvenih pravic v Panoniji in torej podaja nemško stališče, jasno piše o uspehih Metodovega dela in da nemška duhovščina ni imela tam več kaj delati in se je vrnila v Salzburg: „Arhiprezbiter Riphald je dolgo bival v Panoniji in z oblastjo opravljal svojo službo, kakor ga je pooblastil njegov škof; dokler ni neki Grk, Metodij po imenu, z novo izumljenimi črkami na filozofski način izpodrinil latinski jezik in rimski nauk in ugledne rimske črke ter
pred vsem ljudstvom vzel ugled mašam, evangelijem in cerkveni službi tistih, ki so jo opravljali latinsko. Tega pa Riphald ni mogel prenašati in se je vrnil v Salzburg." Na koncu spis naglasa, da salzburški škofje že 75 let izvršujejo svoje pravice v Panoniji in da ves ta čas ni imel noben drug škof tam oblasti in da noben duhovnik tam ni mogel opravljati cerkvene službe brez dovoljenja salzburškega škofa. Konča s stavkom: „To je tam veljalo, dokler ni nastal novi nauk Metoda filozofa."
Metodu je šlo le za misijonski uspeh in je v tem veliko dosegel. A ker so ti uspehi pomenili obenem omejevanje nemških koristi na Moravskem in v Panoniji, je moral veliko trpeti nekako kot žrtev prav svojih uspehov. Zakaj predstavniki nemške politične in cerkvene ekspanzije njegovega dela niso mogli mimo gledati. Ugrabili so ga in ga s silo odvlekli v ujetništvo in imeli poltretje leto zaprtega v nemškem samostanu (Žit. Met. 9).
Težave, ki je nanje pri svojem delu naletel Metod zaradi prizadetih koristi nemštva, so umljive in sta nanje sv. brata že od začetka najbrž računala. Tudi na očitek nemških škofov, da/ nima pravice učiti na Moravskem, ker pač pokrajina njim pripada, Metod mirno odgovarja: „Tudi jaz bi stran šel, ako bi vedel, da je vaša, toda svetega Petra je/ če pa vi iz zavistnega tekmovanja in lakomnosti stare meje prestopate proti cerkvenim zakonom, zabranjujoč božji nauk, varujte se, da vaših možganov ne razlijete, ko hočete železno goro s koščenim temenom prebiti" (Žit. Met. 9).
Zelo pa je Cirila in Metoda, se zdi, v srcu prizadelo nasprotovanje s strogo verskega, dogmatičnega stališča, kot da bi njuna misijonska metoda bila heretična (bodisi da je to očitanje nasprotnikov bilo iskreno mišljeno, bodisi da bi tako nasprotniki le skrivali prave nagibe svojega nasprotstva pri njunem delu). Tako so Nemci trdili, da je slovanska liturgija heretično novotarstvo, in podobno frankovska duhovščina, da so v liturgiji dovoljeni le trije jeziki, ki so bili v napisu na Kristusovem križu: latinski, grški in hebrejski. Življenjepisa sv. bratov poročata o tem (Žitje Konstantina in Žitje Metodija): „Bilo je mnogo nekih ljudi, ki so bogokletno sramotili slovenske knjige, rekoč: Ne spodobi se, da bi kateri drug narod imel svoje črke, razen Judov, Grkov in Latincev, po Pilatovem napisu, ki ga je napisal na Gospodov križ. — Te je papež nazval pilatnike in trijezičnike in jih obsodil" (Žit. Mt. 96).
Med temi nasprotniki njunega dela so bili „latinski in frankovski kleriki in škofje, duhovniki in učenci, ki so govorili: „Ni to Bogu v čast; ako bi to namreč bilo njemu všeč, zakaj ni storil, da bi Slovenci že od začetka imeli svojo pisavo in v svojem jeziku Boga slavili? A Bog je od začetka samo tri jezike izbral: hebrejski, grški in latinski, v katerih se spodobi Bogu slavo dajati" (Žit. Konst. 15).
Posebno so ju napadali na njuni poti v Rim 1. 867 v Benetkah. Najbrž je bil to predvsem oglejski kler. Zakaj oglejski patriarhat je imel že od nekdaj misijonsko in cerkveno poslanstvo nad ozemljem daleč na vzhod, po propadu sremske škofije v 5. stoletju. L. 811 je bila točneje določena severna meja te njegove misijonske interesne sfere, ki jo je tvorila reka Drava kot razmejitev med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem. Tudi Oglej se je torej čutil prizadetega ob uspešnem slovanskem misijonstvu sv. bratov v neposredni bližini ali celo že na samem ozemlju oglejskega misijonskega področja v zahodni Panoniji, škofje, duhovniki in menihi so- v Benetkah napadli Konstantina: „Člo-vek, razloži nam, kako si ti zdaj naredil Slovenom črke in jih učiš, ki jih ni noben drug prej izumil, niti apostoli niti) rimski papež, niti Gregorij, niti Hie-
ronim, niti Avguštin ? Mi poznamo samo tri jezike, v katerih se spodobi v knjigah slaviti Boga: hebrejski, grški in latinski" (Žit. Konst.: 16).
To pomeni teološki napad na osnove njunega misijonskega dela in uspehov. Zato je tako krepka in jasna proti tem predsodkom Cirilova obramba v prid slovanskemu pismenstvu in slovanski liturgiji v njuni misijonski metodi. Ta apologija je zato tudi teološka in temelji na sv. pismu in cerkveni praksi v preteklosti (Žit. Konst. 16):
1.	Njihovo stališče imenuje heretično, »trijezično herezijo", ker nekaj zgodovinsko spremenljivega v Cerkvi proglašajo za božjepravno in nespremenljivo. Heretičen njihov nazor imenujejo v virih vsaj Cirilovi učenci, kar so verjetno prevzeli od svojih učiteljev (Gl. Žit. Konst. 16).
2.	Ni res, da bi le trije krščanski jeziki v knjigah Boga slavili. „Več narodov poznam, ki so vešči v knjigah in Bogu dajejo slavo vsak v svojem jeziku: Armenci, Perzijci, Arabci, Egipčani, Sirci..."
3.	To je tudi razumljivo. Bog je dober do vseh in vsem brez razlike pošilja dež in sonce in daje življenje, kot pravi sv. pismo (Mt 5, 45). „Kako se vi ne sramujete samo tri jezike določati, a vsem drugim narodom in plemenom velevate, naj bodo slepi in gluhi" pred Bogom? „Ali imate Boga za nezmožnega, da tega ne moral dati, ali tako zavidnega, da tega noče?"
4.	David neprestano poziva, da naj Boga slave vse zemlje, vsi narodi in vsa ljudstva in jeziki...
5.	Kristus je poslal apostole po vsej zemlji, da uče vse narode (Mt 28, 18-20). In vsem, kateri so Besedo sprejeli, ,,je ta dala pravico, da postanejo otroci božji" (Jan 1, 12). Kristus je za vse prosil pri zadnji večerji: »A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih (apostolov) besedi v me verovali, da bodo vsi enot, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da| si me ti poslal" (Jan 17, 20-21).
6.	Naše oznanjanje pa mora biti ljudstvu umljivo. Saj pravi sv. Pavel: »Če bi jaz prišel k vam in bi govoril (nerazumljive) jezike, kaj bi vam koristil... Če z jezikom nerazločne besede govorite, kako se bo razumelo, kar pravite? V zrak boste govorili. Toliko je pačj različnih jezikov na svetu, a nobeden ni nerazumljiv. Če torej ne vem pomena glasu, bom temu, ki mi govori, tujec, in on, ki govofri, bo zame tujec" (1 Kor 14, 6.9-11). — če drugi pri tvoji molitvi „ne ve, kaj govoriš, ti sicer lepo daješ hvalo, toda drugi se pri tem ne spodbuja" (prav tam v. 17); »torej si prizadevajte, bratje, da bi prerokovali, in govoriti v tujih jezikih ne branite" (v. 39). Sv. Pavel govori na tem mestu o karizmatičnem daru jezikov, kar pa Ciril v apologiji lepo aplicira na slovanski jezik v liturgiji. Saj drugod pravi isti sv. Pavel: »Vsak jezik priznava, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta" (Filip 2, 11).
7.	Nasprotnike slovanskega bogoslužja Ciril posvari, naj pazijo, da s svojim nazorom in vedenjem ne bodo narodov pehali proč od Kristusa in bi njim veljala Kristusova grožnja: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zapirate nebeško kraljestvo pred ljudmi; vi namreč ne greste noter, pa tudi tistim, ki bi šli, ne pustite, da bi vstopili" (Mt 23, 13). »Gorje vam, pismouki, ker ste vzeli ključ do spoznanja; sami niste vstopili, in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste zabranili" (Lk 11, 52).
Ob delu sv. Cirila in Metoda je bila odločilna ura v verski in kulturni in tako vsaj posredno tudi politični zgodovini Evrope, šlo je za to, ali naj se
na stežaj odpro Slovanom vrata v Cerkev, ali naj se jim| pripro z omejevanjem slovenskega pismenstva in omejitvijo na latinski liturgični jezik. V podobnem položaju so bili že stoletja prej grško in latinsko govoreči rodovi, le da so imeli že visoko razvito literaturo, in so v Cerkvi našli razumevanje, da jih je sprejela v svoje naročje obenem z njihovim jezikom. Ob misijonskem podjetju sv. bratov se zdi, da so tudi Slovani v tem našli razumevanje pri velikih duhovih v Cerkvi, ki so bili prosti politično-kulturnili predsodkov in so videli v delu slovanskih apostolov edinstveno priložnost za vključitev Slovanov v Cerkev. To vidimo v ponovnem priznanju njune misijonske metode in slovanskega bogoslužja po' papežih Hadrijanu II. in Janezu VIII. (1. 868 in 880), ki svojo odločitev utemeljujeta z istimi razlogi, kot jih navaja za slovansko liturgijo Ciril v nje apologiji; podobno naklonjenost in razumevanje kažejo nekatere osebnosti v papeževi bližini. Res pa je, da sta Ciril in Metod v Rimu našla polno umevanje za svoje delo predvsem, kadar sta tam bila osebno navzoča in so njuna osebnost in jasni verski razlogi razpršili nejasnost, ki so v njej bili nekateri zaradi izrednosti njunega podjetja.
Odločno nasprotni njunem delu pa so bili politično-kultumi interesi nemštva, ki so bili njih nosilci oblastniki nemške države in deloma tudi predstavniki nemške Cerkve. Nasprotovanja s te strani nista čutila le Ciril in Metod, ampak tudi sv. stolica, kolikor ju je pri tem delu podpirala. Kot ugotavljajo nekateri zgodovinarji, imamo tu zanimiv primer nasprotstva med sv. stolico in nemško uradno Cerkvijo, povezano pač s kulturno in politično ekspanzivnostjo nemštva.
V tem sporu različnih interesov je končno prišlo do prepovedi in uničenja velikega slovanskega misijonskega podjetja na Moravskem in v Panoniji. Velik del kulturne dediščine sv. bratov je po njunih učencih pozneje prešel v vzhodno pravoslavje.
Danes se po 1100 letih v Cerkvi spet močno javljajo težnje ..Metodovega učenja" po uveljavljenju narodnega jezika tudi v liturgiji, da bi tako krščanstvo še bolj osvojilo ljudsko dušo. Ta želja se javlja pri velikih kulturnih narodih, kakor se kot posebna nujnost predstavlja v nekaterih misijonskih pokrajinah. Danes za to splošno ni velikih politično-kulturnih ovir, kot so se stavile pri izvedbi te zamisli sv. Cirilu in Metodu. Zato bo danes mogla Cerkev to vprašanje res neodvisno in svobodno reševati in je upanje, da se bodo pri tem uveljavljali le verski razlogi čim večje misijonske in pastoralne učinkovitosti in splošne koristi vesoljne Cerkve.
Opomba: Članek je bil pripravljen v glavnem na osnovi del prof. dr. Grivca, našega svetovno priznanega strokovnjaka v vprašanjih o življenju in delu sv. Cirila in Metoda.
Semeniška Marijina kongregacija! je za petnajstletnico semenišča in v spomin rajnega škofa dr. Gregorija Rožmana izdala lep marijanski molitvenik. Naročite ga lahko kar na uredništvu OU, Rivadavia 234, Adroguč F.C.N.G.R., Argentina.
Gospodu Antonu Kufolu v spomin
Zdravko Reven, Belgija
Na dan sv. Terezije Velike 1959 so v Nadiški dolini peli zvonovi v slovo g. Antonu Cuffolu, župniku iz Laz. Več časopisov se ga je spomnilo s svojimi nekrologi. Menda ga je 57 sobratov spremilo na zadnji poti.
Nisem bil zraven, a se mi zdi dolžnost, da napišem sobratom kaj o njem, ker me je večkrat priganjal, naj napišem kaj o Beneških Slovencih. Zdaj, ko počiva tam ob globoki Nadiži, se lahko več pove o njem, kot se je moglo doslej, ko so zasledovali vsak njegov korak in sleherno njegovo besedo. Kot šopek spominčic na grob bi mu rad zbral nekaj misli, saj kaj več in kaj temeljitejšega bi mogli povedati le tisti, ki so se z njim vred borili skozi desetletja, tisti, ki so ga poznali pobliže. Jaz sem bil le nekajkrat njegov gost takrat, ko sem si šel ogledovat kraje, iz katerih je doma toliko slovenskih rudarjev, ki si služijo kruh po tukajšnjih rudnikih in tovarnah. Pogosto pa mi je pisal, zlasti ko je redno pošiljal svoj prispevek za „Beneški slovensid glas“, ki dela veselje tukajšnjim Benečanom.
Prvič sem ga videl na večer pred Marijinim rojstvom. Na pragu svojega župnišča v slikoviti vasi v podboneški občini me je sprejel kot oče. Zvonovi so „tonkali“, zdaj lazijski, zdaj iz Ronca, zdaj iz Marsina, nato iz Landarja, prekrasna pesem zvonov, ki se sliši samo na slovenski zemlji. Njegova osebnost je naredila name nepozaben vtis. Razgovor z njim je pokazal, da je to res eden od tistih, ki so bili svojemu narodu skozi dolga leta vse: duhovnik, učenik, svetovalec, zdravnik, branilec, skratka oče, slovensko rečeno „gospod“. Sredi ljudi, za ljudi postavljen, da jih vodi v duhovne višine in po ljubezni do Boga iz te zemeljske do večne domovine.
Gledal je z mirnimi, razumnimi očmi in kaj kmalu je doumel, za kaj gre. Ni bil filozof in učenjak kot Trinko, a bil je
človek, ki se je zavedal svoje dolžnosti, ki je imel pred seboj jasne cilje in je neutrudno zdaj na ta, zdaj na oni način skušal dati pravici, kar ji gre.
Povedal mi je, da je doma v Plesti-ščah ali — kakor še pravijo — v Platišču, ob izviru Nadiže, ob sedanji itali-jansko-jugoslovanski meji, nasproti Bre-ginju. V revni kmečki družini se je rodil leta 1889. Nadarjenega dečka so dali po materini želji v malo semenišče; nato je prestopil v veliko semenišče v Videm. Tam je med svojimi vzgojitelji našel profesorja Ivana Trinka, vzornega duhovnika, voditelja furlanskih Slovencev pred prvo vojno, odličnega videmskega javnega delavca. Do tega moža je imel g. Ku-fol veliko spoštovanje, saj mu je verjetno on odprl široko obzorje in pokazal na razne načine narodnega delovanja. Nekoč se je udeležil tudi počitniškega tečaja na Št. Joštu nad Kranjem, ki ga je priredil slovenski narodni voditelj dr. Janez Evangelist Krek.
Ko je pred prvo svetovno vojno Italija mobilizirala svoje vojaštvo, je bil med poklicanimi tudi bogoslovec Anton Cuffolo. Videmski nadškof ga je zato tik pred odhodom v vojake posvetil v duhovnika. Tako je tiste dni 1914. zapel novo mašo v domačih Plestiščah, zvečer istega dne pa je že moral biti v Vidmu v vojašnici. Kmalu nato je zadivjala okoli njegove vasi in drugod po Beneški Sloveniji strašna vojna in borbe tako imenovane soške fronte. S tisoči svojih ožjih rojakov je delil v strelskih jarkih vojno usodo. Na golih kraških tleh si je nabral tifusa, katerega posledice so uničile njegov želodec za ves čas življenja. Bil je vojaški kurat pri Podgori.
Po vojni je služboval nekaj časa v Merniku. Dve leti po končani vojni mu je bila podeljena prijazna vasica Laze onstran ceste, ki pelje iz Čedada v Kobarid. Tu je deloval vse življenje kot kaplan. Zadnja leta je tudi po njegovem
prizadevanju duhovnija postala prava fara in je bil njen prvi instalirani župnik.
S svojim revnim ljudstvom je delil svetle in žalostne dni. Prišla so leta fašizma, ki se je spravil tudi nad te pozabljene gorske kraje. Iz teh časov mi je pokazal v obednici fotografijo, ki ga kaže kot delavca „na roboti" na cesti v Podbonescu. Vsemogočni politični tajnik mu je namreč poslal ukaz iz Št. Petra Slovenov, da mora toliko in toliko dni delati na cesti.. G. kaplan se ni upiral, a tudi ni najel koga drugega namesto sebe. Vzel je lopato, odšel na določeno mesto in tam obesil duhovsko suknjo na drevo in je golorok začel nakladati samokolnico in voziti z njo. Ljudje, ki so ga imeli radi, so se začeli zbirati, zgražati in zgledovati. Med radovedneži, ki so prišli gledat ta prizor, je nekdo to tudi fotografiral. Zaradi razkačenosti domačega ljudstva je bil ta fašistični mogočnik kmalu za tem odpoklican in premeščen v notranjost kraljevine.
Hudo ga je prizadejalo, ko je leta 1933 fašizem popolnoma prepovedal uporabljati slovenski jezik po cerkvah Beneške Slovenije. Mnogo njegove notranje podobe iz te dobe je podal pisatelj France Bevk v znameniti knjigi „Kaplan Martin Čedermac". Gospod Anton si seveda ni mislil, kaj se bo rodilo iz tistega pripovedovanja, ko ga je pisatelj Bevk nekajkrat obiskal. Trinko je Bevku namignil, naj se oglasi pri tem duhovniku, da mu bo ta povedal kaj konkretnega iz trpljenja slovenske duhovščine tiste dni. Nedavno je Bevk popisal, kako ga je Kufol takrat sprejel. Takole piše:
„Ker je bil v središču boja za pravice slovenskega jezika v cerkvi, je pripovedoval s srčno zavzetostjo. Obzirno, a vendar brez strahu mi je govoril o svojih stanovskih tovariših, o njihovem deležu v tistem boju za ali proti... On je doživel (kar piše o kaplanu Čedermacu), da so mu ponujali denar, če odstopi od svojega trdnega stališča. On je bil, ki je v temni noči nesel slovenske katekizme v neko samotno cerkev, da jih je rešil pred zaplenitvijo (tedaj so namreč orožniki
pobirali po hišah in zažigali slovenske molitvenike in katekizme). Dalje: njega so vaščani opozorili, da ga iščejo fašisti, in je nato sredi noči v temi pobegni! skozi samote v Videm pred nadškofa, s katerim se je zapletel v razburljiv razgovor."
Okoli leta 1940 so začeli po veliki cesti spet hoditi vojaki. Najprej italijanski, nato nemški. Minil je tudi fašizem in Beneška Slovenija se je znašla sama, brez pravega gospodarja. Domači fantje so zaprli vhode v doline in se branili ko zakov in drugih oddelkov, ki so hodili na razne zavarov. ali povračilne akcije. Pripovedujejo, da je v noči na novega leta dan 1943. g. Anton preklečal vso noč pred Najsvetejšim v cerkvi, da bi izprosil rešitev svoje fare, ki so ji podivjani vojaki grozili, da jo bodo naslednji dan vso požgali. Vas je ostala nedotaknjena, vojaki so morali oditi. Tedaj se je po cerkvah spet oglasila beseda božja v domači govorici, tako kot je bilo prej stoletja pod beneškimi patriarhi, pozneje pod beneško republiko in ob začetku Italije.
*
Rajni g. Kufol je rad zbiral domače pesmi, pravljice, pripovedke, pregovore in zgodovino svoje ožje domovine. Razni etnografi, zgodovinarji in pisatelji so se oglašali pri njem in vsem je rad dajal iz svoje zakladnice poznanja domačih običajev in zanimivosti. Če je našemu rodu bolj jasna podoba tega koščka našega naroda in naše domovine, je v veliki meri zasluga g. Kufola, ki je to gradivo zbiral, ga zapisoval in pisal v razne časopise ne le v domačem narečju, ampak tudi v književnem jeziku. Pod psevdonimom „stric Jakob" je skozi šest let vsak drugi mesec dajal nasvete in dobre nauke izseljencem v Belgiji v člankih izseljenskega lističa. V Trinkovem koledarju je objavljal lepe zgodbe, pesmi in pravljice, da se ne izgubijo.
Ne bodo ga pozabili zlasti vsi tisti, katerim je s svojimi posredovanji, s svojim moledovanjem in svojimi nasveti pomagal do izobrazbe in nekaterim tudi do
duhovniškega poklica. Za 45-letnico maš-ništva, ki ga je 1.1959 obhajal obenem s sobratom Petrom černojem iz Brišč in Petrom Hvalico iz Dolenjega Parnasa, ga je Bog nagradil z veseljem, da je v njegovi lastni duhovniji zapel novo mašo g. Adolf Dorbolo, fant, ki ga je sam krstil, učil verouka in pomagal, da je dosegel duhovniško čast.
Delo njegovih zadnjih let je trpelo zaradi bolezni. Mučila ga je sladkorna bolezen, srce je ošibelo, pa tudi želodec je imel slab. V torek, 13. oktobra, je v bolnišnici v Čedadu ves vdan v voljo božjo zatisnil svoje oči in odšel k Bogu. ki mu je služil res kot ljudski in katoliški duhovnik. Po dobrem tednu, odkar so gospoda odpeljali v bolnišnico, se je vrnil med svoje vernike, tokrat mrtev, da ostane med svojimi na pokopališču do sodnega dne. Pogreb so naredili, kakor je želel v oporoki: „če umrem v bolnišnici, želim, da me prepeljejo v Laze, kjer naj me pokopljejo. Oblečejo naj me dostojno ter me postavijo v rakev iz trdega lesa, a nočem nobenega luksusa. Namesto vencev in cvetlic naj se raje prispeva v dobrodelne namene. Do pogreba naj bo rakev v cerkvi, da me bodo verniki lahko kropili in zame molili. Pokopan želim biti poleg štirih duhovnikov, desno od g. Monkarja. Pri pogrebu ne želim nobenih govorov." Želel je tudi, naj obvestijo sorodnike in njegovo sestro redovnico v Vercelli-ju in druge prijatelje. Pogrebni sprevod je vodil šempeterski dekan, ki je prebral po maši tudi nadškofovo pismo, v katerem izraža vernikom sožalje ob izgubi dolgoletnega in skrbnega pastirja. Domači zbor mu je pel — kot je želel — Premrlovo črno mašo.
Naši beneški sobratje so se poslovili od njega tako, da so ga drug za drugim vsi pokropili, preden so ga spustili v grob. Tiha žalost je ležala vsem na obrazih. Izgubili so dobrega sobrata, očeta, ki je bodril, ki je držal, ki je svetoval.
Naj se spočije dobri in gostoljubni g. Anton v Bogu! Mnogo trpljenja in borbe je užil v svojem življenju. Začelo
se je že v semenišču, nadaljevalo pod fašizmom in še po vojni, ko mu niso dal: miru razni trikoloristi in razni hiper-patrioti. V tem trpljenju je bil trden kot hrast in se ni dal ukloniti nobenemu viharju. Njegovo orožje so bili bistri um in granitna katoliška načela. S srcem je bil ves vdan sveti Cerkvi. Zato ga je tudi najbolj prizadejalo to, da ni našel razumevanja tam, kjer bi po volji božji moralo biti. Pogostokrat je omenjal težave s tistimi, ki so le najemniki, ko bi morali biti pastirji. Ko je videl, kako pogostokrat klonejo pod pritiskom minljivih, zemeljskih stvari tisti, ki bi morali dajati zgled, je znal ohraniti pravo spoštovanje do Cerkve in hierarhije. Pri tem je gledal, da ne bi zamudil nobene prilike, da bi pravilno obveščal svoje predstojnike. Spoštljivo, a odločno je branil načela naravnega prava in pravice svojega naroda. Tako je tudi novodošlega nadpastirja obvestil o potrebnem, da je lahko ostajal mirne vesti.
Odhod tega sobrata iz solzne doline sovpada s časi, ko je bolj kot kdaj prej potreben tak zgled slovenski duhovščini po nekaterih krajih. Nekoč ga je cerkveni dostojanstvenik z nejasnimi pogledi na to, kakšno veliko škodo dela potujčevanje tudi v verskem in moralnem pogledu, nagovarjal, naj bi se vdal sili in naj bi pustil, da močnejši in večji prevlada. Ko je videl, da pri g. Antonu ne bo nič opravil, je rekel, kako to, da smo Slovenci tako trmasti. A bistri g. Kufol mu je lepo dejal: „Veste, Bog je dal vsakemu bitju nekaj, s čemer se brani, čebelam je dal, da pikajo, nam Slovencem pa je dal, da znamo biti trmasti." G. Kufol je zgled borca za pravico in resnico, ki je vztrajal med svojim ljudstvom, ki ni pobegnil in se umaknil v lagodnejše življenje. Bil je previden, pa tudi odločen in vztrajen, vedno upajoč, da končno zmaga resnica in da se časi spreminjajo.
G. Antonu, ki je bil rad med svojimi slovenskimi sobrati in se je s ponosom prišteval k svojemu ljudstvu, naj bode te vrste v „Omnes unum", ki ga je rad prebiral, v skromen spomenik. Lux per petua luceat ei!
: Novice od povsod
ARGENTINA
Kar v časovnem redu navajamo nekaj dogodkov iz slovenskega duhovniškega in semeniškega življenja.
Prvo obhajilo za slovenske otroke iz Velikega Buenos Airesa je bilo na praznik Brezmadežne, 8 decembra 1959. Gospod župnik Gregor Mali je maševal in podelil prvič Jezusa 97 slovenskim otrokom v kapeli sester dominikank v Ramos Mejia zraven Buenos Airesa.
Slovenski fantje in dekleta so na praznik Brezmadežne v Slovenski hiši na Ramon Falconu imeli marijansko akademijo, pri kateri so sodelovali tudi dijaki iz škofovega zavoda z zborno deklamacijo.
Duhovne vaje za slovenske žene so bile v zavodu sv. Vincencija Pavelskega v ulici Tequendama v Buenos Airesu 12. in 13. decembra 1959; udeleženk 116; 19. in 20. decembra 1959 pa so bile duhovne vaje za može in starejše fante; udeležencev 90. Obojne duhovne vaje je vodil dr. Branko Rozman.
2. januarja 1960 je bil pravi živžav v Gonzales Catanu, v zavodu šolskih bratov, kjer je za kaplana bivši župnik g. Martin Radoš. 217 slovenskih otrok iz 10 slovenskih okolišev je šlo tja na izlet. Maševal in pridigal jim je g. Stanko škerbe.
V nedeljo po razglašenju Gospodovem je Slovenska misijonska zveza priredila misijonsko veletombolo. Udeležba je bila letos izredno velika.
21. januarja 1960 je nagle smrti umrl g. Pavle Masič, ki je bil dolga leta v pomoč slovenski dušnopastirski pisarni na Martincu in kasneje na Ramon Falconu. Duhovnikom, ki so tja prihajali, je zelo rad ustregel. Bil je vesten blagajnik JABZ. Tega vernega katoliškega moža zlasti slovenskim duhovnikom v Argentini priporočamo v iskren spomin pri sv. maši.
Novomašnik g. Matija Borštnar je v začetku februarja nastopil kaplansko službo v Floridi, v župniji naše Gospe varstva (Nuestra Senora de Guardia), kjer je bil pred njim g. Prijatelj Franček; župnija spada pod škofijo San Isidro.
Novomašnik g. Grom France pa je kmalu po novi maši začel delovati kot kaplan v kraju Churruca, kjer nastaja nova župnija; hkrati pa je kaplan tudi pri redovnicah; zato dnevno dvakrat mašuje. Kraj spada v moronsko škofijo.
Novomašnik g. Pintarič Anton pa je svoje dušnopastirsko delo začel tudi v moronski škofiji kot kaplan pri slovenskem župniku Tonetu Škulju na župniji Matere božje (Virgen de las flores) v Moronu.
G. direktor Anton Orehar je med počitnicami obiskal slovenske vernike v Cordobi, San Luisu, Mendozi in Rosariu.
21. in 22. februarja 1960 so imeli slovenski fantje duhovne vaje v zavodu sv. Vincencija Pavelskega v ulici Te-quendama v Buenos Airesu; udeležilo se jih je 83 fantov; 27. in 28. februarja, na pustno soboto in pustno nedeljo, pa so bile tam duhovne vaje za dekleta; prišlo je 109 deklet. Obojne duhovne vaje je vodil semeniški spiritual dr. Filip Žakelj.
G. župnik Mali Gregor je pa prav tako med počitnicami vodil duhovne vaje za dekleta v Mendozi.
6. marca 1960, na prvo postno nedeljo, je nisgr. dr. Aleksander Schell, škof koadjutor iz Lomas de Zamora posvetil veliki oltar v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu. Potem je opravil pontifikalno mašo in podelil zakrament sv. birme okoli 80 birmancem, med katerimi je bilo kakih 20 slovenskih otrok.
8. marca je preteklo 20 let, odkar Se ie na Aconcagui smrtno ponesrečil takratni slovenski izseljenski duhovnik Jo-
že Kastelic. Za to obletnico je zlasti slovenska mendoška skupina obiskala njegov grob med visokimi gorami v Puente de Inča.
G. Matija Lamovšek šestdesetletnik.
Vse svoje jubileje: srebrno mašo, petdesetletnico in šestdesetletnico je skromni g. Matija Lamovšek popolnoma tiho obhajal. Pa zasluži, da se ga vsaj za šestdesetletnico kot zaslunega slovenskega duhovnika spomnimo. Na svet je prišel v Kostanjevici v znameniti št. ruperski župniji na Dolenjskem 11. marca 1900. Jeseni 1913 je odšel v škofove zavode v št. Vid nad Ljubljano na gimnazijo, ki jo je končal z maturo leta 1921. še isto jesen je stopil v ljubljansko semenišče ter obiskoval teološko fakulteto do leta 1926. Mašniško posvečenje pa je prejel že po končanem četrtem letniku na god sv. Petra in Pavla 1925 v ljubljanski stolnici. Od 1926 do 1934 je bil za kaplana v morda najbolj težki župniji v ljubljanski škofiji: v Selcih nad Škofjo Loko. Od avgusta 1934 do maja 1945 pa je bil zopet na težki delavski župniji pri Devici Mariji v Polju. Vedno je bil načelno zelo jasen, vnet dušni pastir in skrben vzgojitelj mladine. Kako sta se n. pr. pri Devici Mariji v Polju on in njegov tovariš Janez Sladič trudila, da bi v katoliških organizacijah rešila v tako težkem komunističnem in krščanskosocialističnem okolju čimveč mladine! Kot begunec je bil najprej v Avstriji: v taboriščih V Št. Vidu na Glini, v Kellerbergu in končno v Spittalu. Povsod je spet goreče deloval, da bi slovenski begunci ostali na verski in nravni višini. V taborišču v Spittalu je bil za taboriškega župnika. Leta 1949 je dospel v Argentino. Eno leto je bil kaplan v župniji Bara-■dero, nato štiri letaj kaplan na župniji v Quilmesu, zdaj pa je že okoli šest let kaplan v zavodu sester družbe presv. Srca Jezusovega, kjer med šolskim letom vsak dan veliko spoveduje. Vse svoje duhovniško življenje je dajal svojim duhovniškim tovarišem in vernikom lep zgled vzornega duhovniškega življenja. Bil je ves čas zvest član du-
hovniške apostolske unije. Vedno pa tudi apostolski dušni pastir. Rad je tudi v argentinskih razmerah pomagal v slovenskem dušnem pastirstvu, zlasti kot spovednik, kot veroučitelj slovenskih otrok in kot asistent KA za može. Ob njegovi šestdesetletnici mu vsi iskreno čestitamo. Naj ga ljubi Bog še dolgo ohrani v korist sv. Cerkvi in slovenskemu narodu.
Že kar v navado je prišlo, da med počitnicami vsako leto priromajo na naše semeniške Brezje v Adrogue možje in starejši fantje slovenske KA. Letos so prišli 7. februarja, na 5. nedeljo po Gospodovem razglašenju. V se-meniški kapeli jim je maševal in pridigal g. direktor Anton Orehar. Po sv. maši, med katero so bili skoraj vsi pri sv. obhajilu, so imeli zborovanje v prostorih za gojence škofovega zavoda. Ob štirih popoldne pa so se zopet zbrali v kapeli k litanijam M. b. in k blagoslovu.
Šolsko leto za semeniščnike v Adro-gueju se je začelo s šolsko sv. mašo na god sv. Tomaža Akvinca. Predavanja so se začela 15. marca, končali pa so s predavanji za 1. semester pred praznikom sv. apostolov Petra in Pavla.
Duhovne vaje za semeniščnike in duhovnike v semenišču je letos vodil g. Ivan Jan CM iz Lanusa. Opravili so jih od 7. marca zvečer do 13. marca zjutraj.
2. aprila 1960, na tiho soboto je la-plaški pomožni škof msgr. Raul Prima-testa podelil diakonat našemu seme-niščniku g. Bergantu Francetu. Tonzu-ro pa so prejeli tile trije slov. semenišč-niki: Langus Primož, Rode Jure in Tomažin Lovro. Isti dan sta godovala se-meniški rektor dr. Franc Gnidovec ter semeniški ekonom in prefekt Škof. zavoda dr. Branko Rozman.
Gojenci Škofovega zavoda so prišli v zavod proti koncu marca; letos jih je 25.
Velikonočne duh. obnove so se tudi letos vršile v več slovenskih središčih. Vodili so jih gg. duh. svetnik Košmerlj
Alojzij, Stanko Škerbe, Jurak Jože, dr. Filip Žakelj in Borštnar Matija.
Udeležba pri obredih velikega tedna v slovenskem središču na Ramon Falconu v Buenos Airesu je bila prav zadovoljiva. G. direktoru Oreharju so pri obredih pomagali drugi slovenski duhovniki, dva slovenska semerniščnika: Rode Jure in Tomažin Lovro ter dijak Žakelj Stanko iz škofovega zavoda. Drugi semeniški duhovniki, bogoslovci in precej tudi dijaki so pa za veliko noč drugod pomagali.
Prvi letošnji duhovniški sestanek na Ramon Falconu v Buenos Airesu se je vršil 30. marca 1960. Posvečen je bil spominu r. g. škofa dr. Gregorija Rožmana in r. prof. dr. Ivana Ahčina. Semeniški spiritual dr. Filip Žakelj je govoril o škofovem notranjem življenju in krepostih, direktor Anton Orehar o škofu kot dušnem pastirju, zlasti o njegovi skrbi za duhovnike, semeniški rektor dr. Franc Gnidovec, pa je orisal osebnost in delo r. prof. dr. I. Ahčina. Njegovo predavanje je bilo objavljeno v 3. štev. našega duhovniškega glasila. Kljub hudim nalivom se je zbralo na sestanku okoli 20 duhovnikov.
Slovenski naseljenci v Argentini obhajajo vsako leto slovenski dan. Letos je bil posvečen božjemu služabniku škofu Antonu Martinu Slomšeku. G. direktor Anton Orehar je že med sv. mašo v pridigi opozarjal na Slomškove vzore, ki so tudi za Slovence v tujini tako potrebni. Dr. L. Eiletz pa je v izredno skrbno pripravljenem govoru pokazal na veliki Slomšekov pomen za Cerkev in slovenski narod.
27. aprila 1960 so se slovenski duhovniki zbrali na 2. duhovniškem sestanku na Ramon Falconu v Buenos Airesu. G. župnik Tone Škulj je v duh. misli poudarjal pomen duhovniške žrtve. G. župnik Matija Lamovšek pa je pripravil predavanje o plesu. Ker se je zadnje čase ples zelo razpasel med Slovenci v Argentini, je bilo o tem vedno aktualnem dušnopastirskem vprašanju precej debate. Udeležencev je bilo
okoli 25. Ker je bil g. Matija Lamovšek pri duh. vajah, je njegovo predavanje prebral g. Stanko škerbe.
Slovensko romanje v Lujan je bilo letos 2. nedeljo v maju, to je 8. maja. Bilo je veliko slovenskih romarjev, veliko spovedovanja in mnogo sv. obhajil. Pri romarski sv. maši dopoldne je pridigal g. direktor Anton Orehar, popoldne ob pol štirih pa g. župnik France Novak. Poudarjal je tri stvari, kako naj se ohranimo Slovenci versko in nravno v nevarni in mrzli tujini: bodimo močno strjeni v svojih verskih Organizacijah^ oklepajmo se 'Marijine roke (pobožnost do Matere božje) in živimo iz presv. Rešnjega Telesa (pogosto prejemanje sv. zakramentov).
Gospod Tone Gosar je iz Pergamino odšel za kaplana v župnijo Rojas, ki je v škofiji San Nicolas.
Gospod župnik Tone. Škulj je pred nekaj tedni precej hudo zbolel zaradi rane na želodcu. Sedaj je že pokonci.
Precej je zbolel tudi g. Franc Kolenc, bivši župnik v Hinjah.
Proti koncu aprila je odšel na obisk v Evropo g. Milan Povše., župnik v župniji sv. Roze Limanske v La Plati.
27. maja 1960 pa so se odpeljali na obisk v Evropo in na mednarodni evharistični kongres v Miinchen gg. Albin Avguštin, kaplan v zavetišču za onemogle ter spovednik v zavodu šolskih bratov v San Isidro, Janez Markič, župnik v Pontevedra v moronski škofiji, ter Jože škerbec, vikar pri cerkvi lu-janske M. b. v Lomas de Zamora.
Z letalom je zadnje dni meseca junija 1960 odhitel v Evropo tudi g. Ladislav Lenček, C. M., kjer se bo v Parizu udeležil nove maše g. novomašnika Rodeta Franceta, C. M., ki jo je opravil 3, julija 1960.
1. julija 1960 je z ladjo odplul za več mesecev v Evropo tudi g. dr. Ignacij Lenček, profesor v semenišču v Adro-gueju. Z isto ladjo je odpotoval v Evropo in na medn. evh. kongres v Miinchen
g. dr. Mirko Gogala, vojaški kaplan in profesor cerkvenega prava v semenišču v Adrogueju.
31. maja 1960 so v Adrogučju v semenišču in škofovem zavodu obhajali proščenje. Ta dan je praznik Marije Kraljice; prej pa so v več redovniških družbah in mnogih škofijah obhajali ta dan praznik Srednice vseh milosti. Tako so ta praznik obhajali tudi v 1 jubij. škofiji, v semenišču pa od leta 1939 še posebno slovesno, ker je rajni škof dr. Gregorij Rožman 1. jan. 1939 ljublj. semenišče izročil v varstvo Srednici vseh milosti. Tudi v izseljenskem semenišču so ta praznik vedno slovesno obhajali. Tudi po uvedbi praznika Marije Kraljice so 31. maj ohranili kot svoje „žegnanje“. Ob petnajstletnici semenišča so ga skušali res lepo proslaviti. Prejšnji večer so bogoslovci s pomočjo gojencev peli slovesne latinske večernice, dr. Branko Rozman je zvečer imel shod semeniške Marijine kongregacije. Ob 7 zjutraj je dr. Ignacij Lenček opravil sv. mašo, pri kateri so peli slovenske pesmi, ob devetih pa je semeniški spiritual imel slovesno peto sv. mašo, med katero so peli bogoslovci in gojenci. Ob pol sedmih zvečer so bogoslovci in gojenci pripravili slovesno akademijo v čast Mariji Kraljici in srednici vseh milosti. Bogoslovski kvartet je zapel tri Marijine pesmi, kvartet gojencev pa dve. Dva bogoslovca sta nas z recitacijo pesmi opozorila na tisoč dvestoletni jubilej Gospe Svete in na šeststoletni višarski jubilej. Dr. Branko Rozman je pripravil zborno deklamacijo iz Timmer-mannsovega dela Jezušček na Flander-skem. Pri njej so sodelovali večji gojenci, najmlajši pa so vmes lepo povedali tri deklamacije. G. diakon Bergant France pa je v daljšem govoru lepo orisal r. ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana kot velikega častilca Matere božje. Slovesne pete litanije Matere božje pred večerno molitvijo so lepo zaključile praznovanje.
1. junija 1960 je bila v Slovenski hiši na Ram6n Falconu v Buenos Airesu
pastoralna konferenca, na kateri se je zbralo okoli 30 duhovnikov in redovnikov. Te konference je za duhovnike, ki spadajo v ljublj. škofijo, ukazal rajni škof dr. Gr. Rožman. Po litanijah presv. Srca Jez. je g. prof. dr. Ignacij Lenček imel lepo duhovno misel, kako more duhovnik zbujati oz. naj bi zbujal nove duhovniške poklice; sem. spiritual dr. Filip Žakelj pa je pod moralno-aske-tičnim in pastoralnim vidikom obravnaval duhovnikov odnos do presv. Evharistije, zlasti do sv. maše in sv. obhajila.
Na god sv. Antona Padovanskega je g. Anton Orehar, direktor slov. dušnih pastirjev tiho obhajal petdesetletnico rojstva. Na past. konferenci 1. junija 1960 mu je g. svetnik Alojzij Košmerlj v imenu slovenskih duhovnikov čestital ter mu v imenu vseh obljubil, da lahko računa pri svojem težkem delu s sodelovanjem vseh slovenskih sobratov v Argentini, čestitkam se pridružujemo tudi drugi slovenski duhovniki.
Ne smemo pozabiti na g. p. Gabrijela Arkota, ki bo 21. julija slavil srebrni jubilej mašniškega posvečenja. Rodil se je 16. jan. 1911 v Brežah pri Ribnici, študiral nižjo gimnazijo v škofovih zavodih, potem pa stopil h frančiškanom v dalmatinsko provinco, napravil na Korčuli noviciat in v Dubrovniku višjo gimnazijo z maturo, potem pa študiral filozofijo in bogoslovje v Makarski in Dubrovniku. Mašniško posvečenje je prejel v Splitu 21. julija 1935, novo mašo pa pel v Ribnici. Kot redovniški duhovnik je dobra 4 leta živel in deloval v krajih: Kuna, Badija kod Korčule in na Hvaru. 6. novembra 1939 je dospel v Argentino, kjer je bil do 1. 1952 v samostanu Jose Ir.gčnieros zraven Buenos Airesa, od leta 1952 pa je v Miramaru (prov. Cordoba), Ko je bil še v Jose Ingenieros, je dolga leta hodil maševat in spovedovat v baziliko sv. Jožefa v okraju Flores v Buenos Airesu. Tam se je v njegovi spovednici oglasil marsikateri slovenski novonase-ljenec, ki mu je dobri pater z vso do-
broto pomagal. Tihemu in gorečemu g. patru prav iz srca čestitamo ob srebrno-mašnem jubileju.
JUGOSLAVIJA
Smrt in pogreb zagrebškega nadškofa in kardinala dr. Alojzija Stepinca. Umrl je 10. februarja 1960 popoldne v župnišču v Krasiču. Pokopali pa so ga v zagrebški stolnici 13. februarja. Keše je dunajski nadškof in kardinal dr. Franc Konig, ki bi moral rajnega kardinala kot poseben odposlanec sv. očeta Janeza XXIII. pokopati, na poti proti Zagrebu hudo ponesrečil, je imel pogrebne mašo in pogrebni govor msgr. dr. Franjo šeper, zagrebški nadškof koadjutor. Msgr. Anton Vovk, ljubljanski škof, je bil tedaj v Rimu. Pač pa so se pogreba udeležili v imenu odsotnega škofa, v imenu stolnega kapitlja in duhovščine ljubljanske škofije: gen. vikar dr. Jožef Pogačnik, stolni prošt dr. France Kimovec in stolni dekan Josip Šimenc. Okrožnica štev. 4/1960 ljublj. škofije dodaja: »Pokojnika bodo naši duhovniki ohranili v trajnem hvaležnem spominu, ker je leta 1941 mnoge, ki so jih Nemci z Gorenjskega pregnali, očetovsko sprejel in zanje skrbel kot za svoje." — O rajnem kardinalu bomo še pisali.
Za veliko noč je ljubljanski škof msgr. Vovk izdal lep pastirski list, v katerem podrobno opisuje svoj obisk v Rimu, zlasti sprejem pri sv. očetu Janezu XXIII.
Biseromašniki ljubljanske škofije, posvečeni 14. julija 1900. Kar pet jih še živi:
Bešter Janez Ev., biva v Besnici;
Erjavec Ivan, kot župnik v pokoju biva v Preski;
Gnidovec Karel Boromejski, sedaj vrši posle ekspozita v Olševku;
Merkun Anton, biva pri svojem bratrancu rev. Matiju Jagru, župniku pri slovenski cerkvi Marije Vnebovzete v Clevelandu v Združenih državah;
Razboršek Jakob, župnik v pokoju v Britofu pri Kranju (župnija Predoslje).
Zlatomašniki ljubljanske škofije: teh
je pa osem:
Drešar Janez, kot upokojenec biva na Koprivniku v Bohinju (posv. 14. 7. 1910);
Nastran Franc Ser., župnik v Horjulu (posv. 14. 7. 1910);
Perčič Mihael, nekdanji župnik v Preserju; sedaj biva v Madridu, Sana-torio de San Vicente (posv. 14. 7. 1910);
Ramšak Franc Pavl. Lambert (posv. 27. 7. 1910), kot upokojeni župnik živi v Vogljah, v župniji Šenčur pri Kranju;
Rupnik Karel Bor., (posv. 14. 7. 1910), župn. upravitelj v Hotiču;
Dr. Snoj Andrej, prelat in profesor za sv. p. NZe na ljublj. teol. fakulteti; stanuje v Ljubljani, Ažbetova 8 (posv. 14. 7. 1910);
Šmit Franc Ser. (posv. 10. 9. 1910 v Jeruzalemu), župn. upravitelj v Kovorju;
Verče Jože.f (posv. 14. 7. 1910), župn. upravitelj v Žabnici pri Stari Loki.
Srebrnomašniki ljublj. škofije, posvečeni 7. julija 1935, na nedeljo po evh. kongresu v Ljubljani:
Iz zadnjega letnika:
Fabiani Rafael, vikar namestnik v Dobrepoljah;
Golob Franc Itegis, župn. upravitelj v Mavčičah;
Lojze Jenko, kaplan v župn. Sv. M., Morske zvezde v N. Y. v USA;
Lušin Jožef, vikar namestnik v Hotedršici;
Dr. Oražem Janez Kanc., rektor ljublj. semenišča in docent za past. bog. in liturgiko na ljublj. teol. fakulteti;
Dr. Filip Žakelj, spiritual v izs. semenišču v Adrogueju v Argentini;
Iz prezadnjega letnika:
Kraljič Štefan, župn. upravitelj pri
cerkvi sv. Bonaventura, Underwood, Nort Dakota, Združene države;
Kržišnik Pavel, župn. upravitelj v Selcih nad Škofjo Loko;
Pavlin Ivan Ev., župn. upravitelj v Besnici in soupravitelj Ovšiš.
Žerjal Stanko, župnik v Gabrjah v goriški nadškofiji;
Isti dan je bil posvečen tudi g. Toš Vinko, sekulariziran in sprejet v kler ljublj. škofije 1. 1950; sedaj župnijski upravitelj v Veliki dolini.
Že smo poročali v OU o nekaterih občnih zborih ob desetletnici CMD. Tu navajamo še nekaj poročil. Občni zbor za CMD za Ljubljano se je vršil v Ljubljani na Cankarjevi cesti 11, kakor smo že poročali.
V Ljubljani, na Cankarjevi cesti 14, se je vršil tudi občni zbor za CMD za Ljubljano-okolico. Poročilo o tem občnem zboru je še skoraj najbolj zanimivo in najdaljše. Omenja n. pr., da sta bila navzoča kar dva zastopnika ljudske oblasti: Gorjanc in Jenko. Sostrški gospod župnik Franc Verče je kot predsednik n. pr. izjavljal (navajamo le posamezne odlomke): „Naloga CMD je, pomagati, da bodo njegovi člani dobri duhovniki in zvesti državljani. Ohraniti duhovnike na pravi poti je sicer bolj naloga cerkvenega vodstva, vendar more tudi CMD svoje prispevati. Bolj kot prvo, naj pa CMD vzgaja svoje člane v dobre patriote. To je zelo važna in včasih ne tako lahka naloga. Živimo v času, ko se naša domovina iz kapitalistične ureditve preureja in gradi v napredno socialistično državo. Mnogo se je že storilo, veliko dela pa še čaka. Duhovniki imamo v novi domovini čisto drugačen položaj kot v stari kapitalistični Jugoslaviji. Vodilna stranka ima svetovni nazor, ki je našemu popolnoma nasproten. Stvar CMD je sedaj, da posreduje, da moremo duhovniki tudi v novi socialistični domovini vršiti svojo vzvišeno nalogo, ne da bi prišli v spor z ljudsko oblastjo." Glede predavanj na sestankih izjavlja: „Iz vseh referatov je izzvenelo to dvoje: da hočemo biti du-
hovniki in dobri patrioti." Priznava: „Pri društvu sodelujem že od njegovega početka, ko smo se zbirali še pri Sv. Jakobu in šele pripravljali društvo. Začetek je bil silno težak, ker ni bilo nikjer pravega zaupanja. Ko sem bil tudi jaz povabljen, sem rekel, grem, dokler bo šlo. Povem odkrito, da sem prihajal na sestanke z nekim nezaupanjem in strahom. Na sestankih je bilo navadno vse tiho, nobenega razgovora, da je bilo kar mučno. Nismo imeli pravega zaupanja v novo društvo, posebno zaradi govoric, da se s tem dela razkol v duhovniških vrstah in da se pripravlja narodna cerkev." (Pr. 10 let CMD, 1. I, štev. 6/7, str. 73/4). Gospod župnik je popolnoma pravilno gledal, ker je cilj komunistične oblasti prav v vseh državah za železno in bambusovo zaveso isti: napravljati razdor med duhovščino in ustanoviti narodno cerkev, če se le da. Kitajski primer je dosti poučen. Sicer g. župnik trdi, da je ustanovni občni zbor pokazal, da so vse te govorice zlonamerne in izmišljene. Vendar bi bilo čudno, da bi bili samo jugoslovanski komunisti tako nedolžni ter se ločili od komunistov po drugih državah.
V	Ljutomeru so se sešli na občni zbor 8. junija 1959. Poročala sta predsednik Miloš Ferk in tajnik čer gnij. G. Anton Ravšl kot zastopnik GO CMD je poudarjal: „Pomagali ste omiliti nezaupanje, ki ga je imela ljudska oblast do našega stanu, ker so nekateri duhovniki sodelovali z okupatorjem, pomagali ste ublažiti napetost, ki je bila med Cerkvijo in ljudsko oblastjo, ter pomogli do sožitja med ljudsko oblastjo in Cerkvijo. S svojim 10-letnim delom v CMD ste pokazali visoko stopnjo patriotizma, ki je v družini jugoslovanskih narodov še posebno velikega pomena." (Prav tam, 1. I, štev. 6/7, str. 75).
V	Mariboru se je občnega zbora, ki se je vršil 10. junija 1959, udeležil glavni tajnik CMD Jože šavora, zastopnik SZDL prof. Bračič, celo Forstnerič, dopisnik dnevnika Večer; o delu pa sta poročala Anton Ravšl kot predsednik in Alojzij žagar kot tajnik.
Na zborovanje v Mursko Soboto dne 8. junija 1959 je prišel kot zastopnik GO CMD g. Lojze Žabkar, černomeljski župnik. Dolgo poročilo je podal okrajni predsednik Janko škraban, kjer zopet poudarja: „Biti hočemo dobri katoliški duhovniki — dobri patrioti." Mlade sobrate vabi z besedami: „Pridite, poglejte, prisluhnite, odprite svoje oči in videli boste, da tudi vi spadate v naše društvo" (Pr. prav tam, 1. I, štev. 6/7, str. 77/8).
Kakor pravi poročilo, se je na občnem zboru v Novem mestu dne 10. junija zbralo razmeroma majhno število članov. GO CMD je zastopal g. Golob Anton, ljudsko oblast OLO predsednik Pirkovič iz Novega mesta. Občni zbor je moral voditi g. župnik Lojze Žabkar, ker sta predsednik Lokar in tajnik Ogrinc odšla na drugo službeno mesto. Kanonik Frančič je sestavil obširen referat: Deset let CMD v okraju Novo mesto. G. Pahulje Franc je recitiral Žabkarjevo pesem: Slovenskim duhovnikom ob desetletnici CMD. Najbolj zanimivo je pa tole poročilo: „V diskusiji je sodeloval tudi tov. Pirkovič, ki je med drugim poudaril potrebo, da bi morali postati člani vsi duhovniki. Društvo bi bilo tako še bolj urejeno in gotovo se ne bi potem ponavljali razni prekrški, kakršnih je v zadnjem času precej proti posameznim zakonom. Ljudska oblast mora zato postopati. Kdor da potrdilo, da nekdo prosjači v inozemstvu, je gotovo napravil prekršek. Zgodilo se je, da so bili uniformirani pri neki procesiji. Ali je to poizkus začetka neke nove organizacije? člani so bili Predsedniku zelo hvaležni, ko so slišali konkretne slučaje, ki se dogajajo na terenu" (Prav tam, 1. I, štev. 6/7, str.79).
■— Človeku se morajo res smiliti ti ubogi duhovniki, ki morajo tolikokrat biti orodje v rokah veri popolnoma nasprotne oblasti.
V Postojni ima CMD svoje prostore v Poslopju občinskega ljudskega odbora. Zborovanje za 10-letnico CMD je vodil Predsednik Franc Kovačič, od GO CMD Pa je prišel g. Janko Žagar-Sanaval. Delegatu ap. admin. Albinu Kjudru v pismu izjavljajo: „Smo duhovniki katoliške Cerkve in zvesti sinovi svojega ljud-
stva. Poudarjamo zvestobo Kristusovi Cerkvi in njenim predstojnikom, slovenskemu narodu ter veliki jugoslovanski domovini" (Prav tam, 1. I, štev. 6/7, str. 79/80).
V znamenju društvene desetletnice. Ta naslov ima kratek uvodni članek dr. Stanka Cajnkarja v Novi poti, v katerem n. pr. trdi: „Kakor je Iniciativni odbor pripravljal pot Cirilmetodijskemu društvu, tako je na zunaj skromni, a v svojih analizah energični „Bilten“, ustvarjal prve temelje za kulturno delo „Nove poti"" (NP, 1. XI, št.l-3( str. 1). Opomnimo, da je koncilska kongregacija dne 12. aprila 1949 o Biltenu izrekla tole sodbo: „Cum ephemeris cui titulus „Bil-ten Iniciativnega Sekretariata Duhovnikov članov OF pri IOOF Slovenije", quae Labaci a mense Novembri 1948 editur, falsas doctrinas doceat, disciplinam eccle-siasticam evertere contendat atque catho-licam hierarchiam probris afficiat (cfr. a. I., 4. nov. 1948, n. 1; 2. dec. 1948, n. 2; a. II., 4. jan. 1949, n. 1), Sacra haec Congregatio Cleri populique Christiani di-sciplinae praeposita praedictam epheme-ridem ipso iure prohibitam declarat ad normam can. 1399, 6 Codicis Iuris Cano-nici. — Datum Romae, die 12 Aprilis 1949. F. Card. Marmaggi, Praefectus. — AAS, 1. XXXXI, št. 6 (18. maja 1949), str. 221. — Mislimo, da so nazadnje le malo čudni temelji, na katerih zida Nova pot. Vsa zgodovina desetih let kaže, da najbolj cerkveni niso.
AVSTRIJA
3. marca 1960 je preč. g. konzisto-rialni svetnik Anton Pelnar pri Sv. Štefanu v Ziljski dolini dočakal svojo devetdesetletnico. Doma je s Češkega, a je bogoslovje študiral v Celovcu. Za mašnika je bil posvečen 1. 1892. Vse svoje duhovniško življenje je pasel duše na Koroškem. K tako visokemu jubileju mu vsi slovenski sobratje iskreno čestitamo.
Dne 30. maja 1960 je preč. g. Tomaž Ulbing, duhovni in dekanijski svetnik, župnik v Skočidolu skromno in
tiho obhajal osemdesetletnico rojstva. Rodil se je v Podravljah v župniji Skočidol. Za duhovnika je bil posvečen v Celovcu 20. julija 1905 — duhovnik je torej že 55 let — novo mašo pa je pel v Podravljah. Najprej je bil kaplan v št. liju ob Dravi, 1. 1907 in 1908 provizor v Kotmari vesi, nato pa spet kaplan v Prevaljah in Železni Kapli. Potem je deloval kot dušni pastir v Borovljah in Dobrli vesi. Leta 1911 je postal provizor, nato pa pravi župnik v Kazazah, kjer je ostal do 1. 1922. Od 1. 1922 pa skrbi za duše v svoji rojstni župniji v Skočidolu. Med drugo svetovno vojno je toliko zavednih slovenskih duhovnikov moralo iz slovenskih župnij. Med temi je bil tudi goreč slovenski rodoljub župnik Tomaž Ulbing. Oskrboval je v tem času župnijo Št. Štefan pri Diirnsteinu. Po vojski se je vrnil v Skočidol. Starost ga ni zlomila; še vedno hodi raven kot sveča. Vedno je bil narodno zaveden duhovnik in goreč dušni pastir. Obilno delo, trpljenje in nadloge ga niso strle. Z rajnim škofom dr. Gr. Rožmanom sta bila dobra znanca in prijatelja. Kot dober latinec iz stare šole je rajnemu škofu v spomin sestavil dolgo latinsko pesnitev v spomin. če bo le količkaj mogoče, jo bomo objavili v Omnes unum. Za svoj jubilej pa naj sprejme čestitke vseh slovenskih duhovnikov.
14. junija 1960 pa je msgr. dr. Janko Hornbock videl Abrahama. Rodil se je v št. Janžu 14. junija 1910. Veliko odgovornosti sloni na njegovih ramah. Že precej let je župnik pri Marijini božjepotni cerkvi v Podgorju, ki jo je v zadnjih letih krasno obnovil. Obenem je dekan rožeške dekanije. Ogrono zaslug ima kot ravnatelj tiskarne Družbe sv. Mohorja v Celovcu. Pravzaprav lahko rečemo, da je v glavnem on po drugi svetovni vojni celovško Mohorjevo družbo dvignil iz tal. Slovenci v zamejstvu in tujini smo mu mnogo dolžni. Naj ga ljubi Bog po Marijini priprošnji še dolgo dolgo zdravega in čilega ohrani tako zatiranemu sloven-
skemu narodu na Koroškem in sveti Cerkvi.
14. julija 1910 je prejel mašniško posvečenje preč. g. Jožef Stich, župnik v Bilčovsu in duhovni svetnik; tako bo letos poleti obhajal v svoji župniji zlato mašo. čestitamo!
7. julija 1960 bo slavil petindvajseto obletnico mašniškega posvečenja salezijanec dr. Franc Cigan, dušni pastir, vzgojitelj, profesor in glasbeni strokovnjak. Doktoriral je na slovenski teološki fakulteti v tujini. Sedaj deluje v Celovcu.
7. julija 1935 je bil v ljubljanski stolnici posvečen tudi salezijanec g. Alojzij Nemec, provizor na Kamnu, sedaj na bolezenskem dopustu; tako bo tudi on letos obhajal srebrno mašo. Obema gospodoma srebmomašnikoma čestitamo.
NEMČIJA
Duhovni svetnik Božidar Tensun-dern sedemdesetletnik. 23. februarja 1960 je v Recklinghausenu slavil sedemdesetletnico rojstva preč. g. duhovni svetnik in župnik Božidar Tensundem, velik prijatelj in dobrotnik slovenskih duhovnikov in izseljencev. Doma je iz Gronau blizu nizozemske meje. Zgodaj je izgubil očeta. Mati je poslala nadarjenega dečka študirat v Miinster. Leta 1912 je bil posvečen za duhovnika. Kot novomašnik je prišel v Gladbeck, pomembno središče slovenskih izseljenskih rudarjev v Porurju. Dobro se je naučil slovenskega jezika in bil dolgih 15 let slovenskim rudarjem oče v telesnih in dušnih potrebah. Ljublj. in marib. škof sta ga imenovala zaradi velikih zaslug za slovenske izseljenske vernike za duhovnega svetnika svojih škofij. Iz Gladbecka se je za 10 let preselil v B.-Hovel. Končno pa je prišel za župnika v Recklinghausen. Udeležil se je petih medn. evh. kongresov v Kolnu, na Dunaju, v Chicagu (USA), v Manili na Filipinih in v Barceloni v Španiji. Vedno se je rad pridružil slovenski skupini.
Ker zna več slovanskih jezikov, je marsikateremu naredil že nešteto uslug. Tudi po drugi svetovni vojni se je zanimal za naše izseljenske in druge težave. Veliko je pomagal, da je r. škof dr. Gr. Rožman v Kevelaerju pri Mariji Tolažnici med slovenskimi izseljenci in duhovniki mogel opraviti svojo zlato mašo. V Recklinghausenu mu je šlo z sedemdesetletnico čestitat tudi slovensko odposlanstvo. Slovenski izs. duhovniki pa so ga povabili na svoj dušnopastir-ski sestanek v Belgijo ter mu tam čestitali. Požrtvovalnemu, širokosrčnemu apostolu slov. izseljencev tudi vsi slov. duhovniki čestitamo. Naj nam bo vsem vzor nesebičnega dela in žrtev za slovensko kri v tujini.
16. julija 1960, na praznik Karmel-ske Matere božje, bo pa g. Franc Še-škar, doma iz Tomišlja pod Krimom, Abrahama videl v Miinchenu na Bavarskem. študiral je gimnazijo v škofovih zavodih v št. Vidu nad Ljubljano, bogoslovje pa na ljublj. bogosl. fakulteti. Drugo leto bo srebmomašnik (posv. 5. julija 1936). Huda so bila leta njego-ga duh. življenja: bil je kaplan v Kostanjevici na Dolenjskem, potem domobranski kurat, končno pa so ga Nemci odpeljali v Dachau. Po drugi svetovni vojni je ostal v Miinchenu, kjer mu ni bilo z rožicami postlano. Od tam je skrbel za slovenske izseljence v Nemčiji, kolikor mu je le bilo mogoče. Do vsakogar, zlasti pa do slovenskih duhovniških sobratov, ki se pri njem oglase, je zelo postrežljiv in gostoljuben. Ob mednarodnem evh. kongresu v Miinchenu se jih bo več pri njem oglasilo. Pa naj mu izroče tudi naše iskrene čestitke.
RIM
Sv. oče Janez XXIII. je takoj, ko je zvedel za smrt zagrebškega nadškofa in kardinala dr. Alojzija Stepinca, poslal zagrebškemu nadškofu koadjutorju dr. Franju šeperu sožalno brzojavko; drugi dan je opravil sv. mašo za rajnega kardinala ter odredil, naj se v vatikanski baziliki opravi slovesna zadušnica, ka-
tere se je udeležil 17. februarja 1960 ob pol 11 dopoldne tudi sam ter po slovesni črni maši in absoluciji tudi govoril. Sv. mašo je opravil kardinal Evgenij Tisserant, dekan kardinalskega zbora. Sv. maše se je udeležilo še 27 drugih kardinalov, mnogo članov diplomatskega zbora, nadškofov, škofov, drugih cerkvenih dostojanstvenikov, redovniških predstojnikov, duhovnikov, redovnikov in redovnic, zlasti hrvaških redovnikov, redovnic in duhovnikov, pa tudi mnogo ljudstva. Pri slovesni zadušnici je bil tudi ljubljanski škof msgr. Anton Vovk ter več slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic in vernikov. Vsaj nekaj odlomkov žalnega govora bomo ob priložnosti objavili.
ITALIJA
Slovesnosti za višarsko šestoletnico
Sv. Višarje, ki so med najvišjimi božjimi potmi v Evropi, slave letos svojo šeststoletnico. Slovenski romarji so dolga stoletja z zaupanjem romali k višarski Mariji na krasne gorske višave.
8. maja je videmski nadškof msgr. Zaffonato slovesno blagoslovil novo vzpenjačo na Višarje ob navzočnosti svetne oblasti iz Vidma in podministra Schirattija iz Rima, ki je furlanski rojak. če ni preveč zasneženo, je odslej vsako nedeljo vsaj ena sv. maša na Vi-šarjah.
Sveto višarsko jubilejno leto pa se je začelo na god sv. Janeza Krstnika. Slovesnosti so odvisne od romarjev. Kongregacija svetih obredov je dovolila, da smejo duhovniki na Višarjah letos opraviti votivno mašo v čast Mariji Kraljici apostolov. Sv. oče Janez XXIII. je podaril za Sv. Višarje lep zelen mašni plašč. Drug dragocen mašni plašč je poslal msgr. nasl. nadškof An-toniutti, apostolski nuncij v Madridu, doma iz Nimis, blizu rojstnega kraja žabniškega g. župnika J. Simiza. Umetnik Tone Kralj je prišel na Višarje popravljat in obnavljat svoje, slike iz leta
1930. Slovenski izseljenci iz Zapadne Evrope bodo kupili barvasto okno s podobama sv. Cirila in Metoda za prezbiterij. Iz Evrope svetujejo, naj bi slovenski duhovniki in verniki v Argentini zbrali denar še za barvasto okno s podobama sv. Mohorja in Fortunata, nebeška zavetnika slovenskih škofij in Mohorjeve družbe, ameriški Slovenci pa naj bi poskrbeli še za tretje barvasto okno.
Videmski duhovniki bodo opravili romanje na Višarje v okviru tretjega nadškofijskega evharističnega kongresa. Koroški romarji bodo na Višarjah 23. in 24. julija 1960. Napovedanih pa je več drugih slovenskih romanj iz Primorskega (Trsta in Gorice), štajerskega in iz Severne Amerike. Tudi slovenski duhovniki, ki bodo iz Sev. Amerike in iz Argentine šli na obisk v Evropo in na medn. evh. kongres v Miin-chen, se bodo oglasili pri višarski Materi božji. Gotovo bo pa tja romalo še mnogo drugih slovenskih duhovnikov in vernikov iz bližnjih in daljnih krajev. Vsi duhovniki pa to leto goreče priporočajmo višarski Materi božji, ki smo ji Slovenci mnogo dolžni, svoje težave ter zadeve vseh Slovencev v domovini, zamejstvu in tujini.
Meseca decembra 1959 je preč. g. Jožef Simiz slavil dvajsetletnico, odkar deluje kot župnik v Žabnicah pod Sv. Višarjami v Kanalski dolini. Beneškemu slovenskemu rojaku, ki je tako pravičen do vseh treh narodnosti: Slovencev, Nemcev in Italijanov ter tako vneto pospešuje Marijino božjo pot na visokih Višarjah, iskreno čestitamo.
28. februarja 1960 pa je v Trstu obhajal svojo osemdesetletnico msgr. Josip Križman, bivši proseški župnik. Doma je od Sv. Antona pri Kopru. Kot duhovnik je služboval v Kerkavcih, Mo-ščenicah pri Opatiji, na Repentabru, v Rojanu, v Tinjah pri Pazinu, v župniji sv. Vincencija v Trstu in na Proseku. Naj zaslužni gospod monsenjor sprejme tudi naše čestitke.
Prisrčno čestitamo slovenski duhovniki tudi g. srebrnomašniku Stankotu Žerjalu. Doma je iz sončnih goriških Brd. Srednjo šolo je študiral na klasični gimnaziji kot gojenec Marijanišča. Njegova vzgojitelja kot prefekta sta bila rajni škof dr. Gregorij Rožman in rajni prof. dr. Ivan Ahčin. Iz ljubezni do Slovencev, ki so bili pod Italijo, je po maturi 1. 1935 stopil v bogoslovje v Gorici. Zaradi žive slovenske zavesti pa je moral po krivdi fašistov iz semenišča. V ljubi j. semenišče ga je na svojo odgovornost sprejel 1 j ubij. škof dr. Gregorij Rožman, ki ga je kot bivšega ma-rijaniškega gojenca dobro poznal. Posvetil ga je ob koncu predzadnjega let-■nika 7. julija 1935. G. Stanko se je potrudil, da se je mogel vrniti med svoje primorske rojake, kjer je v vseh težkih letih skrbel za njihov dušni blagor. Sedaj je župnik v Gabrjah v goriški nadškofiji. Vedno se je živo zavedal, da je sin slovenskih staršev, pa bil tudi zvest katoliški Cerkvi in odločen v borbi proti brezbožni komunistični zmoti.
ŠPANIJA
Med letošnjimi zlatomašniki ljubljanske škofije je tudi g. župnik Mihael Perčič. Rodil se je 30. septembra 1885 v Rupi pri Kranju, občina Predoslje. Gimnazijo je končal v Kranju 1. 1907 ter stopil v ljublj. semenišče. Posvečen je bil že ob koncu tretjega letnika: 14. julija 1910. Bil je kaplan v Knežaku, Sori ter Križah pri Tržiču. Prav na novo leto 1920 pa je nastopil kot župnik v Preserju, kjer je bil do božiča 1942, ko se je moral umakniti v Ljubljano; g. svetnik Košmerlj ga je sprejel pod svojo streho v šenpetrskem župnišču. V tujini je bil najprej v Arco, Sanatorio Pontificio (ob Lago di Garda). Ob koncu februarja 1948 pa je odšel v Španijo, kjer je bil najprej v Va-lenciji v Sanatorio Porta Coeli. Od konca oktobra 1950 pa živi v Madridu, Sanatorio de San Vicente. Bil je vse življenje tih, vzoren in goreč duhovnik.
Kot preserski župnik je mnogo storil za Marijino božjo pot na Žalostni gori. Gospodu zlatomašniku čestitamo ter mu želimo mnogo zdravja in še dolgo vrsto duhovniških let.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Preč. gospod župnik in duh. svetnik Anton Merkun je letos biseromašnik. Rodil se je na Igu 4. julija 1876. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Ljubljani, kjer ga je takratni ljublj. škof dr. A. B. Jeglič posvetil 1. julija 1900 za duhovnika po končanem tretjem letniku bogoslovja. Bil je kaplan v Koprivniku na Kočevskem, v Velikih Laščah, ekspozit na Razdrtem, potem dobra tri leta kaplan v Mengšu. Leta 1909 je postal župnik na Homcu, od koder je 1. 1930 odšel za župnika v Dobrepolje. Med drugo svetovno vojno je po zlomu Italije bival v Ljubljani. Kot begunec je bil v več taboriščih v Italiji in pol leta v Rimu, dokler ni odšel v Združene države k svojemu bratrancu rev. Matiju Jagru, ki je bil tedaj župnik v Barbertonu. L. 1952 pa se je z njim preselil na novo slov. župnijo Marije Vne-bovzete v Cleveland. V krasni novi cerkvi, ki jo je postavil Mariji v čast rev. Matija Jager, bo g. svetnik 17. julija 1960 pel svojo biserno mašo. Gospod biseromašnik je bil vse duhovniško življenje vnet dušni pastir, gospodar, za-drugar, pravi idealist kot njegov veliki prijatelj rajni prelat Janez Kalan. Navduševal se je za abstinenčno gibanje, pospeševal ciril-metodijsko idejo, gorel za misijone in bil ves vnet za kongrese Kristusa Kralja, ki so Kalanova zamisel. Bil je vedno odprtih rok. Veliko je pisal v najrazličnejše liste doma in v tujini ter napisal vsaj trideset različnih knjig in brošur. Tako vzornemu in delavnemu slovenskemu duhovniku slovenski sobratje prisrčno čestitamo.
Msgr. Louis B. Baznik, srebrno-mašnik. Rodil se je 13. decembra 1907 v Clevelandu kot sin slovenskih staršev, ki so se z Dolenjskega preselili v Zdru-
žene države. 8 let je obiskoval župnijsko ljudsko šolo pri Sv. Vidu v Clevelandu, Cathedral latin High School 4 leta, Dayton University 2 leti (Dayton, O.), St. Bede College 1 leto (Peru, 111.), St. Mary’s Seminary v Clevelandu pa 6 let. Mašniško posvečenje je sprejel 23. aprila 1935. Dvanajst let je bil kaplan pri Sv. Lovrencu v Clevelandu, vojaški kaplan 5 let, od leta 1952 pa je župnik pri Sv. Vidu v Clevelandu. Za srebrno mašo, ki jo je obhajal v lepo prenovljeni cerkvi Sv. Vida na praznik sv. Jožefa delavca 1. 1960, je postal monse-njor. Poleg njegovih vernikov, drugih Slovencev, redovnikov in duhovnikov so se slovesnosti udeležili tudi štirje mon-sinjori: J. Oman, M. Butala, M. šker-bec in Mišič. Angleško je pridigal rev. Edvard Pevec, profesor v semenišču sv. Karla Boromejskega v Wickliffe, slovensko pa p. Odilo Hajnšek OEM. Med slovesnim obedom je goste pozdravil g. Viktor Cimperman, kaplan pri Sv. Vidu. Tudi Senator Frank Lausche je zelo toplo in doživeto pozdravil v slovenščini gospoda jubilanta in goste. G. monsenjor-ja se ne spominjajo samo njegove ameriške ovčice. Kot vojaški kaplan je bil takoj po drugi svetovni vojni svetla zvezda Slovencem na Goriškem, ker se je nekaj časa tam mudil. Bil je tudi med prvimi velikimi dobrotniki slov. begunskega semenišča v Pragli, kamor je ponovno prišel na obisk ter videl tam vso revščino. Tudi kasneje je imel srce za to posebno ustanovo v izseljenstvu. Sočustvoval je z rajnim škofom dr. Gregorijem Rožmanom, ga podpiral in mu pri slovesnem pogrebu v clevelandski stolnici tudi govoril v angleškem jeziku. Slovensko semenišče v izseljenstvu in slovenski duhovniki se radi pridružujemo drugim čestitkam. Veseli nas, da ima kot slovenski ameriški rojak zdrav čut za to, kar je slovenskega.
Dolga vrsta drugih slovenskih sre-brnomašnikov v Združenih državah.
Letos obhajajo svoje srebrne maše tudi tile svetni in redovniški duhovniki:
Preč. g. Jožef čelesnik, župnik pri
cerkvi Srca Jezusovega v Barbertonu. Srebrni jubilej je obhajal 24. aprila 1960. Ob tej slovesnosti je bila blagoslovljena tudi nova šola, ki jo je jubilant zgradil preteklo leto. Čestitamo!
15. junija 1960 je slavil petindvajseto obletnico mašniškega posvečenja p. Gabrijel Estok OEM, kaplan pri francoskih sestrah Marije Zadostiteljice v Detroitu, Michigan.
Prav tako je bil pred petindvajsetimi leti posvečen na isti dan p. Pij Petrič OEM, ki je sedaj v Lemontu na ameriških Brezjah.
7. julija 1960 se bo v Lemontu spominjal petindvajsetletnice mašniškega posvečenja p. Kalist Langerholz OEM. Gospoda srebrnomašnika je posvetil rajni ljubi j. škof dr. Gregorij Rožman na nedeljo sv. Cirila in Metoda oz. na dan, ko vesoljna Cerkev obhaja god sv. slovanskih apostolov (v jugosl. škofijah obhajajo njun god 5. julija). V teh letih pa ga je božja previdnost kar dvakrat poslala na župnijo sv. Cirila in Metoda: najprej je bil doma kaplan pri r. p. Kazimirju Zakrajšku OEM na župniji sv. Cirila in Metoda za Bežigradom. V Združenih državah pa je bil nekaj let župnik v slovenski župniji sv. Cirila in Metoda v New Yorku. Sedaj je v Lemontu. Vsem trem frančiškanskim sre-brnomašnikom iskreno čestitamo.
Med letošnjimi srebrnomašniki 1 j ubij. škofije je tudi g. Lojze Jenko. Rodil se je 19. junija 1911 v Smledniku. Srednjo šolo je začel v škofovih zavodih, končal pa z maturo na klasični gimnaziji v Ljubljani meseca junija 1930. Še isto jesen je stopil v ljublj. semenišče ter obiskoval teol. fakulteto. Mašn. posvečenje je prejel 7. julija 1935. Služboval je kot kaplan kratko dobo na Trebelnem in v Loškem potoku, od 1. 1936 do 1942 pa je bil za kaplana v Preserju pri g. župniku Mih. Perčiču, ki letos obhaja v Madridu svojo zlato mašo. Po nasilni smrti svojega sošolca Jožeta Geohelija, ki so ga kot župnika v Zaplani nad Vrhniko komunisti ubili, je
odšel za župn. upravitelja v Zaplano, a se je moral ponovno pred komunisti umikati. Kot begunec je bil v raznih taboriščih v Italiji (Treviso, Senigallia, Servigliano). Meseca marca 1948 je dospel v New York, kjer ga je kardinal in nadškof Spellman pridržal za delo v newyorški nadškofiji, čeprav je skraja nameraval iti s svojimi tovariši proti Zapadu v škofijo Duluth, kamor je bil sprejet. V New Yorku je v glavnem služboval kot kaplan na dveh otoških župnijah: na Staten Island kar skoraj osem let, sedaj pa je na City Island na župniji Sv. Marije, Morske zvezde (že tri leta). Gospod srebrnomašnik je bil vedno vesten duhovnik. Radi so ga imeli ljudje in predstojniki. Srebrno mašo je obhajal 25. junija 1960 v zgoraj omenjeni župnijski cerkvi Sv. Marije, Morske zvezde. Pridigal mu je njegov „boss“ (predstojnik) župnik in mon-senjor Edvard Nilan. Naj ga Marija, Morska zvezda, tudi v bodoče lepo pelje skozi vse viharje, kakor ga je doslej vodila, čestitamo!
G. Štefan Kraljič je pa 25. decembra 1959 — torej na božični praznik — obhajal svojo petdesetletnico, 7. julija 1960 pa srebrnomašniški jubilej. Na svet je prišel v Brestu v župniji To-mišelj pod Krimom. Gimnazijo je študiral v škofovih zavodih. Od leta 1931 do 1936 pa je obiskoval ljublj. teološko fakulteto; mašniško posvečenje mu je ob koncu predzadnjega letnika, 7. julija 1935, na nedeljo po evharističnem kongresu, podelil ljublj. škof dr. Gr. Rožman. Od 1937 do 1942 je bil kaplan na
Vrhniki, od 1943 do 1945 domobranski kurat, po odhodu iz domovine pa kaplan v Doelsach na Vzhodnem Tirolskem, župnijski upravitelj v Falter-■schein (Oberinntal); v Združenih državah pa kaplan v St. Joseph’s Hospital, Minot, Nort akota (1949—1951), župnijski upravitelj v Berthold, N. D. (1951—1955). Zadnjih pet let pa je župnijski upravitelj na župniji sv. Bonaventura v Untervvood, N. D. — Tako je v 25 letih imel veliko dela in je spo-
znal veliko duš. Naj dočaka še veliko jubilejev!
KANADA
V' Ribnici so pred petindvajsetimi le.i imeli kar tri nove maše; dva novo-mašnika je 7. julija 1935 posvetil ljublj. škof dr. Gregorij Rožman: to -sta biia r. g. Ludovik Bevka (u. 20. nov. 1945) in g. Franc	tretu novomarnik
pa je bil frančiškan p. Gabrijel Arko. G. France Mihel č so je rodil v Brežah pri Ribnici 8. aprila 1911. Gimnazijo je dovršil v škofovih zavodih v št. Vidu nad Ljubljano; od 1. 1931 do 1930 jo bil slušatelj ljublj. bogoslovne fakultete; posvečen pa je bil že cb koncu Predzadnjega letnika. Po končani fakulteti je najprej služil vojake v Zaje-čaru in Prištini pri Kosovski Mitro-
viči. Od 1. 1937 do 1941 je bil kaplan na treh župnijah: v Raki pri Krškem, v Škocijanu pri Mokronogu in v Litiji. L. 1941 so ga Nemci odpeljali v Srbijo: od koder se je vrnil domov v Breže; 1. 1943 je bil nekaj časa v Kočevski Reki. Po odhodu iz domovine je bil nekaj let v taborišču v Spittalu ob Dravi, potem pa je odšel v Kanado. Tam je bil kaplan na treh krajih: St. Peter’s Cathe-dral, Peterborough (Ont.); Victoria Road and Missions; Sacred Heart Chureh, Peterborough. Pred nekaj meseci pa je postal župnik v župniji sv. Luka v podeželski vasici. Tam bo obhajal srebrnomašniški jubilej, čestitamo mu kot neverna župniku in srebrno-mašniku. Njegov naslov: Rev. Francis MihelicH, St. Luke Chureh, Dovvneyville, R. R. 5, Lindsay, Ont. Canada.
■ •Irjr: Konzorcij (Gregor Mali). — Urejuje: uredniški odbor (dr. Filip Žakelj, ‘'“•.vadavin 234, A drogu e FNGR, prov. Buenos Aires, Argentina). — Uprava: btar.ko škrbc. Rnrnon Frdcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina