Poštnina plačana y gotovini. Izhaja vsak petek. Leto II. Št. 26. SLOVE Uredništvo: Ljubljana, Wolfova ulica št. 12 Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 30 Din, za celo leto 60 Din. Posamezne številke 1‘50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din Ljubljana, 30. junija 1933. IJ A Upravnistvo: Ljubljana, WoIfova ulica št. 12. Poštnočekovni račun Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani. 28. junij 1586 Tako neopazno gre mimo nas. Pred dvema letoma je celo šel tristopetdesetič, a nihče se ga ni spomnil. Kakor bi bili vsi gluhi zanj, za slap, ki venomer pada, a nas ne mami ne drami. Tam v daljnem nemškem mestecu Derendigenu je tedaj ugašala iskra, ki je v nas zažgala ogenj življenja. V izgnanstvu, daleč od domovine, za katero je ves živel, osamljen je odhajal Primož Trubar. Danes je še bolj zapuščen. Njegov rod je nem, časti druge in pozablja na svoje, posili išče »oporoke« nekje v ponarejeni tuji preteklosti in ne ve več za edino svoje izročilo, ki je bilo zapečateno ta dan. Trubarja pozna skoraj samo še literarna zgodovina. In vendar ni bil in ni le njen, še več, prav nič pretirano ni, če rečemo, da je bil književen pojav šele v drugi vrsti. Res je, da je bilo njegovo orožje beseda, a njegove korenine so iz drugih tal. Trubar je socialen reformator. Videl je svoj rod, kako trpi in umira zaničevan in nepriznan; poznal je dobro tlako, grozo kmečkih uporov in turško silo. Preprost in religiozen kot je bil ni iskal zemeljskega, marveč nebeško kraljestvo. Moč čiste in globoke vere je bila ona sila, ki jo je videl pešati in ki je bila po njegovem vzrok vsega socialnega zla onih dni. In kot nekoč v Izraelu se je zdaj med Slovenci oglasila včlika beseda: »Iščite najprej božje kraljestvo!« »Inu s temi hočmo tudi te naše Dežele pred Turki, pred našimi Souraž-niki vbraniti inu pred dragino, hudim vremenom, pred Maryo obarouati iuo ohraniti.« Zato se ne smemo čuditi, če je bil proti kmečkim uporom, — nasilja v evangeliju ni. Ljubezen je bil vzgon, ki mu je narekoval zapisati prvo slovensko besedo, ljubezen do majhnega, preziranega, a njegovega ljudstva. Trubar se je docela zavedal, za koga piše in kje so mu meje: hotel je pisati »te gmainske Crainske preproste bessede, katere usaki dobri preprosti slouenic lahku more zastopiti«, ne pa novih ali neznanih. Za to njegovo tako preprosto in resnično spoznanje so ga pred leti kamenjali, ker ni šel predaleč na vzhod. Kdor veliko ljubi, veliko žrtvuje. Trubarjevo življenje je ena sama žrtev: njegovo delo mu ni prineslo ne blaga ne časti, marveč le obrekovanje, bedo, zapor in izgon. Vkljub temu ni klonil do zadnje ure, do konca zvest sebi in svojim. Kakor njegov spomenik je čist in svetal njegov obraz. In prav tako tih — mimo pa drvi velika reka vsakdanjosti in ne ve skoraj nič več zanj. Samo podzavestno še živi v nas in še vedno deluje, mi pa ga ne spoznamo in ne priznamo njegovega duha — duha naše ljubezni, zvestobe, vere in žrtve. Jež E. živahno naravo, da se je vsake stvari lotil z vsem ognjem., in njegovo kritično duševnost, s katero je obdelaval vse narodne potrebe.- Danes vemo iz njegovih lastnih besed (zapisal jih je leta 1872.), da ni časnikarstva nikoli imel za nekaj posebno častnega, da se je ukvarjal ž njim po sili razmer, a ne iz nagnjenja, in se je rajši preživljal, čeprav skromno, na bolj »spodoben*; način.1 Njegovo slabo mnenje o časnikarstvu seveda ne more biti brezpogojno pravilno, ker velja le za neke brezvestne zastrupljevalce 'javnosti, za koristolovske hujskače in puhloglave mazače. Sam je bil, kakor v drugih panogah svojega mnogostranskega udejstvovanja, zagovarjal tudi v časnikarstvu načela, ki bi jih bilo treba sprejeti, ker so še danes na dnevnem redu. Ne govorim o lepem, pravilnem jeziku, ki je bil v njem pisan »Naprej«, ampak poudarjam giavno narodno-politično smer lista, ki mu daje trajen P°men- (Dalje prih.) * Razprave 11., str. 218-219. (Izdaja »Znanstveno društvo za humanistične vede v Ljubljani«.) 3 Levstikova pisma, str. 211. V boju za slovenstvo (Ob sedemdesetletnici Levstikovega »Napreja«.) I. Ko je nastopila 1860. leta v Avstriji zopet u ^°b.a) se je čutila potreba po slovenskem političnem listu. Prvi slovenski časnik sploh, »Lu-blanske Novice« (1797—1800), je ustvaril naš prvi pesnik Valentin Vodnik; od 1843. leta smo imeli Bleivveisove »Kmetijske in rokodelske novice«; leto 1848. je rodilo poleg drugih zlasti izvrstni slovenski politični list: Cigaletovo »Slovenijo« (1848 do 1850). Doba absolutizma je bila zamorila slovensko časopisje, da sta ostala le dva kolikor toliko politična časnika: kmetom in rokodelcem namenjene »Novice«, ki jih je leto 1848. potegnilo v politiko m so bile v tem oziru vedno prav za prav le bolj oznanovalec tega, kar se je godilo, kakor pa bud-mk m vodnik za to, kar naj bi bilo; a na drugi strani je izhajal dalje »Slovenski cerkveni časopis«, pozneje »Zgodnja Danica«, ki je obravnaval javna vprašanja s cekvenega stališča in bil določen za duhovnike. Pravega političnega lista, ki bi bil namenjen splošnemu narodu, zlasti izobraženstvu, in bi bil zagovarjal v prvi vrsti slovenski narodni program, kakor ga je bilo rodilo^ 1848. leto, nismo imeli. V slovenski javnosti sta živela takrat dva moža, ki bi bila poklicana, da bi bila vzporedno vsak’ za svojo okolico delala po potrebah naroda in svojih zmožnostih: Bleiweis in Dežman. BIeiweis je bil po poklicu živinozdravnik; zato se je bavil z vprašanji, ki so bila s tem v zvezi, zlasti še kot tajnik »Kmetijske družbe«. Deloma ga je sila razmer, deloma lastna oblastnost gnala v stroke, ki jim ni bil kos: čuta za leposlovno umetnost ni impl, a »veliki politiki« se je 1860. leta za svoj list odrekal sam, ker je hotel le kmetiško in rokodelsko ljudstvo buditi k večji omikanosti (zlasti v gospodarstvu) in narodni zavednosti. Nasprotno je bil Dežman umetniški čuteč: pesnik in slovstveni kritik, človek izredne znanstvene in splošne izobrazbe, tudi gospodarske, po mišljenju svobodoljuben. Vladajoče nemštvo je bilo takrat na Slovenskem takšna premoč,^ da je Dežman omahnil pred njo, ker je bil silno čuvstven, nezmožen, da bi bil ob sicer pravilnem razumevanju slovenskih slabo- sti polagoma pripravljal naše jzobraženstvo in meščanstvo za svobodno slovensko udejstvovanje v javnosti, za kar je bil poklican kakor v tej dobi nihče drugi med nami. Ne slovstvenega ne političnega slovenskega lista ni začel izdajati, dasi ga je za to prosila tedanja naša mladina, ampak je pod težo splošnega narodnega položaja in osebnega svojega občutja zapustil za vedno slovensko gibanje na brezmerno našo škodo. Bleiweis je sicer ostal zvest svojemu narodu, vendar se v politiki ni nikdar popolnoma mogel postaviti na načelno slovensko stališče v vsej doslednosti in obsežnosti. V praktičnih dnevnih praskah je bil vztrajen, neustrašen bojevnik, spreten taktik — drobtinar, a »velike politike« se je izogibal, ker ni imel poklica zanjo in je hotel ostati pri svojih »Novicah«: hodil je v tem pogledu za narodom, a ne pred njim. Tako je v vprašanju slovenskega političnega lista, ko se je po uvedbi ustave razpravljalo o njegovi potrebi, zagovarjal tudi stališče, naj bi se osnoval v vsaki slovenski deželi v nemškem jeziku pisani časnik z domoljubno namero, da bi krotil nasprotne dopisnike v nemških listih in izpreobračal domače nemškutarje. In res je ustanovil 1861. leta Einspielar tak list v Celovcu. Toda vendar se je zgodilo: česar ni izpolnil Dežman, to je storil njegov učenec — Fran Levstik,1 ko je bil graščak Miroslav Vilhar leta 1863. ustanovil tednik »Naprej«, ki je bil prvi slovenski politični list v ustavni dobi. Po devetmesečnem izhajanju (od začetka januarja do konca septembra) so ga ubile tiskovne pravde. II. Kako se je obnesel Levstik, ki je bil vendar pesnik in pisatelj, jezikovni in slovstveni kritik, v časnikarstvu kot »Naprejev« urednik? Ivan Prijatelj, ki je podrobno opisal predhodno zgodovino »Napreja« in njegovo vsebino, poudarja Levstikovo dovzetnost za dnevno življenje, njegovo 1 Levstik je pisal svoje ime različno: Fran, France in Franjo. Glej Levstikova pisma, ki jih je ob stoletnici njegovega rojstva (1931) pod uredništvom Avgusta Pirjevca izdala Slovenska Matica, str. 88, 248, 344 in 345. Aleksander Stambolijski — veliki Jugoslovan P^setletnica žalostne smrti Aleksandra Stam-bolijskega je dala raznim listom povod, da so posvetih daljše članke njegovemu spominu, in zgodilo se je, kakor smo že navajeni ob obletnicah znamenitih mož, da so si ga lastili kot predstavnika svojih idej ljudje, ki so mu po svojih nazorih tuji, da bolj ne bi mogli biti. Poleg Strossmajerja je morda Stambolijski največji apostol južnoslovanske edinosti — ne toliko kot znanilec nekega abstraktnega narodnega ideala, kakor kot realen politik s svojim spoznanjem, da more pravo zbli-žanje balkanskim Slovanom priti le iz gibanja širokih kmečko-delavskih množic in da bodo te edino pravi nosilci edinosti južnoslovanskih narodov. Mož nadpovprečnega formata, silne volje in daljnosežnih ciljev je gledal v duuhu že veliko Jugoslavijo, in njegovo delo je moralo nujno voditi k temu cilju. Tesni, fanatični nacionalizem je uničil velike načrte tega glasnika kmečke misli in ob spominu na tragično usodo tega moža se mora vsak iskren prijatelj južnoslovanske edinosti zamisliti in se vprašati, katere so bile gonilne sile gibanja, ki mu je bil on duša in kje so vzroki tragičnega konca njegovih načrtov in stremljenj. Stambolijski je bil v taki meri stvarno usmerjen duh, da je podcenjeval nevarnost nacionalistične psihoze in globokega nasprotstva med sosednima narodoma. Živo je čutil, da je ta nacionalizem samo orožje vladajoče meščanske inteligence, s katero^ udinja ljudstvo svojim namenom, dočim za resnične njegove skrbi in težave nima smisla. Iz tega spoznanja se je preko in mimo te inteligence in brez ozira na njene nacionalne težnje in zahteve posvetil organiziranju in aktiviziranju kmečkega ljudstva na osnovi svojega revolucionarnega gospodarsko-socialnega programa. Ustvaril je gibanje, ki je pomedlo z dvorsko in koruptno meščansko politiko in kmečko-delavskemu ljudstvu priborilo odločilen vpliv v državi. A meščan-sko-nacionalistična zarota je kmalu napravila vsemu grozovit konec in strašne so bile žrtve nečloveškega maščevanja. Ideje pa le ni mogla uničiti in ni mogla trajno preprečiti njenega vstajenja k novemu zmagoslavju. Stambolijski je poznejšim rodovom pokazal pot do združitve južnih Slovanov in njegova politična zamisel jim bo služila kot osnova za nadaljnje delo v tej smeri. (Kakor znano, je bil Stambolijski za združitev Bolgarije z Jugoslavijo na federativni osnovi.) Ob kritičnem motrenju njegovega idejnega sve~ ta moramo ugotoviti, da je v svoji veliki veri v zmago kmečke misli preveč omalovažeyal moč nacionalne miselnosti — zlasti med mladino in ni SLOVENIJA znal v tem oziru speljati njenih idejnih stremljenj na svoj tir. Nacionalizma ni mogoče premagati z molkom in prezirom, ampak do živega mu pridemo le, če gremo njegovim osnovam psihološko do dna, če izločimo, kar je v njem negativne primesi in služi zgolj meščanski plasti za njene politično-gospodovalne namene, in priznamo, kar je v njem pozitivnega, človečanskega jedra, kar je osnovanega na naravnih po diferenciaciji težečih silah človeštva. Bolgarska narodna misel je preveč živa, da bi se dala izločiti iz zavesti bolgarskega ljudstva. Zato je brezumno početje, graditi južnoslovansko^ edinstvo na negaciji bolgarske narodnosti, na^ ideji njegove stopitve v enotni, nediferencirani južnoslovanski akciji. Tega seve Stambolijski ni imel nikdar v mislih, ampak je narodno diferenci-ranost južnih Slovanov jemal kot realno dejstvo, ki se po sebi razume, le da narodnega čuvstvovanja ni upošteval kot žive sile, ampak samo kot oviro razrednega osveščanja širokih ljudskih slojev. Ako se naši jugoslovenski integralci sklicujem na Stambolijskega kot pobornika svojih idej, mu delajo, če tudi morda nevede, hudo nasilje. V resnici si stoje njih in Stambolijskega ideje nasproti kot ogenj in voda. Treba je že zelo velike mere naivnosti in nepoznanja dejstev, če si domišljajo, da najdejo na bolgarski strani njih stremljenja v današnji obliki le najmanjši odmev. Brez tega pa je vse njih prizadevanje jalpvo in nesmiselno. Le široko ljudsko gibanje pa eni kpt na drugi strani, ki si prihaja v svojih stremljenjih nasproti, more hiti resep graditelj južnoslovanske edinosti* le mladina, ki bo iz njega izšla, in si podala preko državnih mej roke k skupnemu delu, bo prednja- čila v borbi za veliki cilj. Ne bomo naši nacionalistični mladini, kolikor ni fašistično usmerjena, ampak se ogreva za integralno jugoslovanstvo z vključitvijo Bolgarov, odrekali čistih nagibov in idealističnih stremljenj, a ostala je idejno na površju, tesna je v svojem političnem obzorju in ob samem navdušenju za lepa gesla ne pride do tega, da bi z napornim, stvarnim prizadevanjem šla vprašanjem do dna. Le materialistično usmerjena, a obenem nerealna miselnost, ki ji imponirajo zgolj zunanje količine, ki se opaja ob neki navidezni veličini in moči, vidi svoj ideal v nekem enotnem, nediferenciranem jugoslovanskem narodu. Dejansko nas te vrste nacionalizem le vedno bolj razdvaja, ker zbuja odpor prav v globinah ljudske zavesti. Lahko je pri mladini ta nacionalizem iskren, a skrajno naiven in služi samo za izkoriščanje drugim silam. Ko bi se ta mladina zavedla, v koliki meri je duh od istega duha, ki ga obsoja na bolgarski strani! Ko bi se zavedala, kako zelo je idejno odvisna od inozemskih vzorov! Ta nacionalizem ne korenini nikjer v ljudstvu. Zato mora propasti, ker tp je usoda in tragika vsakega gibanja, ki ne zajema svojih sil iz ljudstva in ni izraz nekega njegovega podzavestnega hotenja. Ljudstvo se v svojem najglobljem čutu ne moti, in biti njegov rešitelj proti njegovi volji, je neplodno in nespametno počele. Tega se je Stambolijski kot sin preprostega ljudstva, ki je poznal vse njegove težave in težnje, živo zavedal. Kdor še nanj sklicuje, se bo moral prej potruditi, da politična, socialna in idejna stremljenja tega apostola južnoslovanske edinosti korenito spozna in prouči. 1/3 ali 1/30 »Ko bi mi ugotavljali, da je ostala zunaj dobra tretjina slovenskega detla jugoslovenskega naroda... potem, menda, bi krojajSi' naSe usode le vedeti za nas.c (Pohod od 17. junija.) Osnovne resnice so vedno preproste in pri vsej globini dostopne vsem, ki so čistega duha in srca. Najmočnejši um pa gre lahko mimo njih in jih zaman išče, ako se ni dokopal do one preprostosti v mišljenju, ki je znamenje prave življenjske modrosti. Odnos posameznika do njegovega naroda ne more biti pri človeku neskvarjenega moralnega zdravja nobeno vprašanje, o katerem bi bilo treba razmišljati in iskati zanj formule. Kdor si glede svoje narodne pripadnosti ni na jasnem, je izkoreninjen človek, nima trdnega izhodišča in merila pri motrenju življenja okrog sebe. Gorje narodu, čegar inteligenca si v osnovnih vprašanjih narodne biti ni na jasnem, ni edina. Dvakrat gorje mu, ako ga zalotijo v takem stanju veliki dogodki. Dobra tretjina Slovencev živi kot narodna manjšina v državah, ki jih z brutalno silo raznarodujejo. Ni ga v tem pogledu bolj udarjenega in nesrečpega naroda v Evropi in še gorja ni zadosti, polakomnili so se naše zemlje lačni sosedi in delajo svoje načrte na naš račun, hoteč nas kot narod izbrisati iz vrst evropskih narodov. Kako je to mogoče? Ali je tega kriv samo naš zemljepisni položaj in naša maloštevilnost? Ali je narodnostno načelo, t. j. načelo enakopravnosti in samoodločbe narodov res zgubilo vsako veljavo v mednarodnem svetu, da se mu v našem slučaju vsak nasilnež lahko posmehuje? Ali si moremo predstavljati tako postopanje nasproti kateremu koli narodu, živečemu v lastni državi? Res je, v politiki so od nekdaj služila človečanska in moralna načela kot plašč za prikrivanje drugih namenov, res je, le prepogosto je res, da je pravica tam, kjer je moč, res pa je pri vsem tudi, da se je brutalno preziranje in teptanje nravstvenih in človečanskih načel maščevalo že nad najmočnejšimi narodi, in da danes noben realen politik ne podcenjuje propagandne moči moralnih argumentov v političnem življenju. Zato je ni kratkovidnejše politike za majhne narode in države, kakor če računajo izključno le na svojo fizično silo ter podcenjujejo pomen moralne pripravljenosti na znotraj in moralne propagande na zunaj v svetu. Vprašajmo se, ali nismo Slovenci v tem Oziru veliko zagrešili in zamudili? Ali smo zadosti storili, da bi nas svet kot etnično individualnost bolje spoznal in položaj naših manjšin lahko pravilneje ocenil? Ali smo vedno in dosledno poudarjali narodnostno načelo poleg pripadnosti k politični naciji? Ali se zavedamo, da je enostransko pojmovanje naroda v smislu politične nacije ena izmed največjih ovir za pravilno razumevanje naših teženj in ali se zavedamo, da nam to pojmovanje tudi s treznejšim delom nasprotnega nam naroda onemogoča vsako zbližanje? Ali ste že našli Italijana, lfi bi ga mogli prepričati o pravici naše manjšine do samostojnega kulturnega in narodnega življenja? Priznajmo, da smo mnogo, mnogo grešili in namerno zapostavljali narodnostno načelo, ono načelo, ki ham pri doslednem uveljavljanju edino more prinesti rešitev zapletenih narodnopolitičnih vprašanj v tepi predelu Evrope. Priznajmo, da smo se sami prizadevali, da svet prepričamo, da kot etnipna individualnost ne obstojamo, da smo izključno poudarjali samo pačelo edinstva politične nacije in naravnsot kot protidržavnost označevali vsako podčrtavanje narodnostnega načela v etničnem smislu. Saj obstajajo in se snujejo pri nas celo nacionalistične organizacije, ki v svojem: kratkovidnem fanatizmu tako politično pojmovanje naroda proglašajo kot svoj evangelij. Oudno nedosledno je potem, ako v glasilu take organizacije beremo tožbo, da nas svet kot Slovence premalo pozna. (Glej »Pohod« od J.7.' t. m.) Ali je še kje kak narod na svetu, ki bi tako sam rinil v svojo pogubo? Ali se naj čudimo, če svet gleda na naše narodne manjšine kot na drobce 14 milijonske nacije? Ali se čudimo, če nima razumevanja za našo narodno nesrečo, ko vendar ve, da imamo v državi še številčno večje narodne manjšine, kot je naša v Italiji in na Koroškem? Ali naj pričakujemo, da bo videl v zahtevi po reviziji mej v prid sosedom tako hudo krivico, ko gre le za neznaten del nacije in ko revizionisti z edino odločilnega vidika politične nacije lahko navajajo za svoje zahteve razne razloge? Pa kaj hočemo! Pri nas je vse polno inteligentnih ljudi, ki imajo tako samomorilno politiko kot realno in označujejo vsako drugo, treznejšo, dalj-novidnejšo kot separatistično, protidržavno. To je tista realna politika,, ki nam vsak dan kot svoj najmočnejši argument navaja, kako smo sami zase majhni, življenja nezmožni, kakor da ne bi poznali svojega položaja, in kakor da bi si katerikoli narod v tem predelu Evrope mogel sam zase ohraniti svojo politično neodvisnost. To je tista realna politika, ki si domišlja, da se lahko kot majhen narod odrečemo propagandni sili narodnostne ideje, in da je politika po geslu zob za zob edino uspešna. Ves nasprptni nam revizionizem stoji in pade z idejo in načelom politične nacije, ki se vedno isti z večinskim narodom. Z vidika tega pojmovanja nacionalizma predstavljajo slovenske manjšine v sosednih državah komaj 7.,« vsega naroda. Z vidika tega pojmovanja ima tuji državni narod pravico, da naše manjšine nasilno asimilira. Da bi se zavedali, kako nam dvojna morala reže v meso! Zato se moramo nasproti fašističnemu pojmovanju naroda in nacionalne ideje boriti z vso silo in vztrajnostjo za zmago narodnostnega načela v našem smislu. Ne sme in ne more nam biti vseeno, ali nas svet pozna kot etnično-kulturno individualnost ali samo kot del politične .nacije, ali nas svet pozna samo kot Jugoslovane ali tudi kot Slovence. Ako smem biti dober Slovenec doma, smem biti tudi v inozemstvu. V svetu mora polagoma prodreti prepričanje, da predstavlja narod neko nedeljivo duhovno občestvo, da predstavlja majhen narod ravno tako neko živo, pomembno enoto kakor veliki, da je nasilje nad majhnim narodom isto kot nasilje nad velikim, da ne gre manjšine presojati samo po šte-vtflu duš. ampak po sorazmerju s celotnim narodom. Enakoštevtilna nemška manjšina ne pomeni za Nemce isto kot za nas, ker je v resnici le drobec velikega naroda, dočim pomeni ista manjšina za nas življensko važen del narodne celote, brez katere ta ne more živeti polnega življenja. Proti mehanističnemu pojmovanju naroda postavljamo svoje organsko-duhovno in le zmaga tega pojmovanja nam bo dala zanesljivo poroštvo za naš narodni obstoj. Svet naj ve, da je cela tretjina slovenskega naroda obsojena na nasilno narodno smrt, on naj se zave, kaka velikanska krivica se nam godi, krivica, ki ni nič manjša, kakor če bi ista usoda zadela tretjino francoskega, italijanskega ali nemškega naroda. Ali so narodi živ duhovni kolektiv ali niso, ali so majhni narodi enakopravni velikim v tem smislu, da imajo kot ti pravico do polnega življenja in izživljanja, ali niso — za to gre. Tu se ločijo duhovi. Zavedajmo se svoje naloge. Lotimo se v tem smislu propagande in storimo-, kar je v naši moči, da prodre v svetu narodnostno načelo v našem smislu in izrine mehanistično pojmovanje nacije kot zgolj politične tvorbe. Najprej pa obračunajmo doma z nacionalizmom fašistične smeri in mu napovejmo boi na celi črti. Kdo je „Slovenoborec? Slovenoborec je človek slovenske krvi, ki se zaveda svoje narodnosti, bodi da živi v lastni ali drugi državi, doma ali v tujini in mu je slovenstvo enako bistven znak kot Italijanu Italijanstvo in Nemcu nemštvo. Slovenoborec je človek naše krvi, ki se čuti dobrega Jugoslovana zato, ker je dober Slo-vpneč. Slovenoborec je slovenski človek, ki mu je zvestoba do lastnega naroda vprašanje moralnega zdravja, vprašanje možatosti in značaj-npsti. Slovenoborec je človek ravne hrbtenice, ki mu je narodno dvoživkarstvo odvratno in zato sovraži ljudi, ki v narodnem oziru niso ne ptič, ne miš, ne krop, ne voda (ter v svoji zmedenosti zamenjujejo narodno pripadnost z državno), ki so prave, zopeme pilpogačice. Slovenoborec je zaveden sin svojega naroda, ki je prepričan, da je prvi pogoj narodove zunanje rasti in veljave v njegovi moralni! moči in brepogojni zvestobi do samega sebe v težkih in svetlih dneh. " ' " Slovenoborec je sodobno usmerjen, borben človek, ki je napovedal brezobziren boj stari, hlapčevski naši miselnosti ter si obeta boljšo bodočnost le od lastnega napora, odklanjajoč vsako zvezo z ono vrsto nergačev in nezadovoljnežev, ki se jim toži po starih časih. Slovenoborec je socialno čuteč človek, ki se zaveda, da so njegovi narodni cilji tesno zvezani z velikimi socialnoekonomskimi vprašanji naroda. Slovenoborec je »nacionalist« v tem smislu, da vidi v narodu zgodovinsko nastalo duhovno, materialno, kulturno in vzgojno občestvo, združujoče svoje člane preko vseh mejnih in drugih ločnic v zavesti skupne usode in skupnih nalog in dolžnosti ter izvaja iz te zavesti Še posebno odgovornost nasproti prekomej-nim rojakom. Slovenoborec je realen politik in se kot tak zaveda, da je najboljše poroštvo svobodnega razvoja in bodočnosti malih narodov in držav v našem položaju v njih medsebojnem političnem zbliževanju in združevanju. Slovenoborec zato odklanja vsak narodno in državnopolitičen separatizem in vsak primoj-duševski nacionalizem, ki mu je geslo zob za zob zadnja politična modrost ter hoče, da gradimo svojo narodno politiko po načelih človečanske miselnosti, medsebojnega spoštovanja in brezpogojne enakopravnosti narodov. Slovenoborec izvaja iz vsega tega — v soglasju s težnjami vseh daljnovidnih politikov prijateljskih narodov in zavezniških držav — mtjno potrebo, da povdarjamo nasproti političnim načrtom nam nasprotnih velesil svojo lastno, prepričevalno politično zamisel, ki pomeni trdno in trajno osnovo za politično sožitje in združevanje vseh malih narodov in držav na ozemlju Balkana in Podonavja. Slovenoborec je slovenski človek zdrave miselnosti, ki so mu vzdeli ta čudni, jezikovno nerodno tvorjeni, a zanj častni naziv ljudje, ki se iz prozornih namenov trudijo dokazati nezdružljivost slovenske narodne in državljanske ziavesti in predočiti to, kar je povsod na svetu normalno kot izjemo, izjemo pa postaviti kot pravjlo. Širite in naročajte naš tednik! OPAZOVALEC Država — bog (Citati iz »Pohoda«.) »Slovenska pest« se doslej Se ni izkazala, očividno mahajo z njo ljudje, ki niso navajeni boriti se iz obraza v obraz in udariti tudi sami, če in kadar je treba. Jugoslo^ vanska pest je mnogo bolj izvežbana v tem poslu, če udari ona, ostanejo črni madeži, ki se jih par dni ne da odstraniti. Zakaj naj ideologi Se tako trdijo, da država ni nič drugega, nego predstavnica vseh državljanov — vedno in povsod se je tisto, čemur pravimo »država« kot nekako silno božanstvo dvigalo čez vse glave državljanov ter znalo uveljaviti svojo posebno, svojo lastno voljo. Tem državam (mišljene so fašistične in komunistične!) stojijo na čelu ljudje, ki jim je dobrobit njih države res najvišji zakon — vseeno ali ga razumejo prav ali ne. Značilna za nje vse je fanatična gorečnost, neizprosna doslednost, usmiljena brezobzirnost. Kdor se jim upa upreti, je ne dobi samo po ustih, temveč naravnost po glavi. Okrog njih se zbira in zagrinja vse, kar misli in čuti z njimi, v vzhičeni zanešenosti, drhteči zamaknjenosti, brezpogojni vdanosti, videč v vsakem, ki čuti ali misli le za pičico drugače, ne samo političnega nasprotnika, marveč osebnega sovražnika.. In dasi prav za prav tudi oni načelujejo »Stranki«, je voditeljem njih organizacija samo sredstvo za prospeh države. »V čudnem nasprotju s teni načinom vladanja so danes ostale države, pa naj se upravljajo po starih načelih demokratizma ali po več ali manj izrazitih diktaturah ... ugotovimo samo eno: dočim stojijo v gori navedenih državah... gorečneži na stolpu, se morajo tu zadovoljiti z vlogo več rili manj pasivnih gledalcev, he dobro, če jih oblast... še nekako trpi..., če z njih stiskanjem pesti in škripanjem z zobmi celo simpatizira ..., prav ni, če se morajo najboljši in najiskrenejši neprestano... razburjati nad njih topo prizanesljivostjo ...« Včasih smo tudi za demokracijo, in svobodo. (Nadaljnji citati.) ^Dvigali smo jo (namreč našo trobojnico!) že takrat, ko ste se vi. še komaj zavedali, kje ste... A nam ni šlo za to, kako so razvrščene barve na nji, kajti vse tri: bela, modra in rdeča izhajajo iz one trobojnice, ki jo je dvignila francoska revolucija z geslom: bratstvo, enakost in svoboda! Vseeno, kako razvrstite ta tri gesla, glavno je, da jih čutimo v srcih in po njih harmonično uredimo javno življenje!... Istotako je vseeno, kako so razvrščene barve na naši trobojnici, glavna stvar je, da pomenijo svobodo. Zato nam je ljubša nova državna trobojnica kot bivša naša, ki je še spomin na tujo sužnost. 1 .. .Mi smo tako za svobodo časnikarstva, da bi nam bilo premalo, ko bi hila .tudi ..večia,« Kakor vidimo, je še precej nejasnosti in nedoslednosti v ideologiji naših nacionalistov. Radi bi bili hkratu nacionalisti fašističnega kova, oboževa-telji močne roke, in sokoli, demokrati,^ borci za svobodo. Ne pojde! Eno ali druga. Z načeli se ne da trajno slepomišiti, pa če imate še tako naivno bralce. Pa le pridno čistite svoje vrste glede nacionalne preteklosti svojih somišljenikov. Potem bo še vedno čas, da se postavljate za zgled našemu ljudstvu in kličete spomin naših prednikov kot priče za svojo stvar. Ali imamo v Sloveniji tudi notranji uradni jezik? Prišel mi je v roke dolg in ozek obrazec, tiskan v cirilici na belem papirju. Na vrhu na desnem robu obrazca je tiskano: »Trebovanje za ovlaščene prodavce monopolisanih hartija«, pod tem besedilom pa je natiskano, da je namenjen ta obrazec »Poreskoj upravi u ............«. Vse je seveda le srbsko. Take obrazce morajo pri nas izpolnjevati trafikanti, ki prodajajo menice, kolke in pa tako zvani »taksni papir« (t. j. obrazce za najemne pogodbe, živinske potne liste itd.), ko naročajo te stvari pri davčni upravi, v Ljubljani pri finančnem ravnateljstvu. V Sloveniji so vsi trafikanti Slovenci. Slovenci so pri nas popolnoma enakopravni s Srbi in Hrvati, tako je bilo rečeno vedno na odločujočih krajih. Da bi podobna »Trebova-rija<< bila n. pr. na Hrvaškem slovenska, gotovo ni res, pa tudi v vardarski banovini ‘niso slovenska. Po našem teh »Trebovanj« državna tiskarna sploh ni natisnila drugačnih kot v cirilici. SLOVENCEM V SUŽENJSTVU: • 1 ' 1' • . r i: f Narod, ki zabrede v suženjstvo, ima ključ do svoje ježe, dokler ohrani svoj jezik. Alphonse Daudet. »Slovenija« hoče postati glasnik vseh stremljenj, težečih se duhovni svobodi in pravi demokraciji, po zbiranju in zenotenju naših sil v borbi za trajne pogoje našega obstoja. Kdor je z nami enakih misli, ga prosimo, da se spomni svojih dolžnosti do lista. Madžarska zna V Budimpešti je pričela izhajati velika mesečna revija v francoskem jeziku: Nouvelle Revue de Hongrie. Izdaja jo neodvisna Societe de la Nouvelle Revue de Hongrie. Vsak mesečni zvezek obsega 100—120 strani. Hoče biti največji mednarodni časopis Podonavja. Obvešča svet o veliki politiki, sociografiji, narodnem gospodarstvu ter kulturni politiki Podonavja, zlasti Madžarske. Vsak zvezek prinaša tudi prispevek iz madžarske beletristike in umetnosti. Rubrika: L’Europe Centrale et Ori-entale pa četrtletno poroča o kulturnih pojavih iz glavnih mest Balkana: iz Ankare, Aten, Sofije, Bukarešte in Belgrada, ter tudi iz Vzhodne Evrope: Varšave in Prage. Finančni krogi zapada se bodo posebno zanimali za stolpec: »Nouvelles economi-pues et financieres.« Pod zaglavjem »Les livres« seznanja svet z madžarsko literarno produkcijo. Direktor revije je Jurij Ottlik, odgovorni urednik dr. Jos. Balogh. Henderson o demokraciji Artur Henderson, predsednik razorožitvenega zborovanja, je napisal sestavek o brigah notranje in zunanje politike. Sestavek je prinesla tudi »Neue Freie Presse«. V njem govori govori tudi o ogra-žani demokraciji. ' ■ Henderson je mnenja, da je parlamentarna demokracija še vedno najboljša državna oblika. Gotovo, tudi demokratične Vlade sio lahko pokvarjene. To so pa avtokracije prav tako lahko, da, pokvarjenost je bila vedno najbolj viden znak avtokracij preteklih dob. Parlamentarizem daje vsaj mogo-čost, da še popaičen6st razgali iri pod pritiskom javnega mnenja napade. Parlamenti so ostroge, s katerimi se spodbujajo demokratične vlade k odločitvam. Parliameiiti sami so lahko nedelavni in nedejavni, toda parlanientarni postopek je mogoče spremeniti in ga braniti pred obstrukcijo. Ni več daleč čas, ko bo parlamentarizem bolj kos svoji nalogi, kakor v najnovejši preteklosti. Vedno pa je treba misliti, da poroštvuje parlamentarno-demokratična vlada za stvari, ki nam jih ne nudi noben drugi vladini način. Danes so prav tako važne ko prej osnovne pravice posameznika, ki tvorijo velik del tega, kar imenujemo našo civilizacijo: osebno svobodo, svobodo mnenja, pravičnost pred zakonom, pravico do poprave storjenih krivic in škode, pravico, da odločamo z Volitvijo, kdo naj vodi narod in kakšna naj bo politika, uprava in zakonodavstvo. Te pravice so sredstvo, s katerimi smo mogli ščititi delovne razrede pred številnimi nepravičnostmi in trdotami, s katerimi smo mogli začeti politično vzgojo državljanov. Parlamentarna demokracija je tudi danes edini način, ki more vzgajati državljane, ki’So kos nalogi, da začnejo z delom za nov in pravičnejši družabni red v bodočnosti. ! Budimpešta in pakt štirih V svojem govoru o zunanji politiki Ogrske se je dotaknil socialnodemokratski poslanec Buchinger tudi pakta štirih in njegovih posledic ter izjavil med drugim tole: »Pakt štirih pomeni popolni fiasko madjarskega revizionističnega gibanja. Po realizaciji pakta štirih bi moral zunanji minister dosedanjo linijo madjarske zunanje politike takoj prelomiti in se popolnoma preusmeriti. Štefan Friedrich je svoje čase pozval vlado, naj vendar končno podvzame energične korake glede orientacije do sosednjih držav. Za njim je ministrski , predsednik Gomibos izrazil željo, da bi bilo treba sesti za zeleno mizo, češki zunanji minister pa je javno izjavil, da pričakuje pogajanj. Namesto ministrskega predsednika je odgovoril za njegovim hrbtom grof Bethlen Benešu in rekel, da sta si Ogrska in Češkoslovaška kakor voda in ogenj... In nenadoma ministrski predsednik nič več ne omenja zelene mize in govori o pasti... Taka politika mora roditi samo zle posledice ...« Popravek V beležki »Ogledalo« (»Slovenija« 23. t. m.) stoji pomotoma. da je Srimškova novela »vzorec kasarniškega naturalizma najbolj prešuštne vrste« namesto »prefudnp«, kar s tem popravljamo; omenjena črtica s prešuštvom nima nobenega opravka. GOSPODARSTVO Težave slovenske trgovine Zveza trgovskih združenj je imela dne 18. junija t. 1. v Kamniku svoj redni občni zbor. Večina slov. trgovcev so mali ljudje, ki vodijo z nekaj na-stavljenci, dostikrat celo brez njih, sami svoj obrat. Zlasti velja to za podeželske trgovce, h katerim je prištevati tudi večino trgovcev malih mest in trgov. Tak trgovec je navezan na kmečkega in delavskega kupca, in kadar zadnji nič ne zasluži, a prvT zadnjemu zato ne more nič prodati, je stiska in zadrega tu. In ker prav danes delavec skoraj nič ne zasluži, a kmet le malo proda, je tudi dobršen del slovenskega trgovstva v stiski. Te stiske seve ne more zmanjšati okolnost, da se davki ne le ne znižujejo, ampak da se še raje uvajajo novi in seveda tudi strogo iztirjujejo. Ce prištejemo k tem še razne druge javne dajatve, a vse ob stalno zmanjšujočih se dohodkih, potem razumemo, da se morajo množiti konkurzi in da se velik del trgovcev le s težavo še drži na površju. Zato vidimo, da postajajo naši trgovci čedalje odločnejši. In kadar zborujejoj goVore tako razločno, da ni težko razumeti, kje in v čem so težave. Zborovanja so tudi radi tega važna, ker so trgovci stan, ki je po svojem gospodarskem in družabnem položaju vse drugo, kakor prevraten. Raje rečejo nekaj manj in v kar le mogoče uslužni obliki, preden bi riskirali očitek pretiravanja in demagogije. To je sicer Slovencu tudi sploh nekaj tujega. Ce pa so torej kljub vsemu temu našli slovenski trgovci toliko odločnih besedi, se l^hko zanesemo, da sta resnica in mišljenje še vše bolj trpka in ostra. Iz govora predsednika Kavčiča posnemamo tele važne podatke in zahteve: Stiska vsepovsod. *, ■ > . t 'TV'f «» V Trgovina peša že prav hudo. V enem letu je nazadoval izvoz za 27-84%, uvoz pa celo za 40-73 %. Kljub štirim trgovinskim pogodbam v preteklem letu nazaduje Še vedno trgovinski promet. To se kaže tudi pri državnih dohodkih: carinarnica v Mariboru je imela leta 1930-31 116,1 milijonov dohodkov, leta 1931-3Ž le še 93„L6 milijonov, lani pa celo samo 48,35 milijonov. Izvoz živine zastaja. Še huje je z lesno trgovino, saj je padla v enem letu za 44%. Kmečki pridelki so padli tako v ceni, da kmet skoraj nič ne izkupi zanje in zato seve tudi tudi nič ne kupi. Zato pa narašča nezaposlenost delavstva, ki ga je že okoli 100.000. Hranilne vloge so_ p^dle v poldrugem letu skoraj za tretjinorpbi^stna^mišra Narodne bairike, ki naj regulira denarni frg, je previsoka, saj ima edino Bolgarska še višjo bbrestno mero. Zato jo je treba znižati, kar pojde tem lažje, ker je delež države pri čistem dobičku nizek. Kreditna politika Narodne banke je sploh napačna. Med tem, ko je prej v dobi 48 let imela vsega skupaj za 48 milijonov dvomljivih tirjatev, jih je naraslo samo v zadnjem poldrugem letu za 56-9 milijonov. Sedaj pa skuša banka z visokimi obrestmi toliko zaslužiti, da poravna te dvomljive tirjatve. Davki. Posebno pereče je za slovenskega trgovca vprašanje davkov, to pa zategadelj, ker so odločujoči slovenski finančni uradniki bolj papeški od papeža samega. Navzlic splošno znanemu dejstvu, da dohodki padajo, pa finančni upravi ni dovolj, da bi dajatve obdržala na dosedanji izmeri, ampak jih celo povišuje. Tako je postal položaj nevzdržen, kar uvidevajo celo davčni uradniki sami, in na svoji letni skupščini so sprejeli odlok, da je sedanji zakon o neposrednih davkih preoster, saj je bil sprejet ob mnogo ugodnejših gospodarskih razmerah. Ta odlok pozdravljajo trgovci in opozarjajo hkratu, da se glede pridobnine zakon ne izvaja tako, kakor je to nameraval zakonodavec. Zato je postala pridobnina nevzdržno breme. Finančna uprava skuša donos iz pridobnine čedalje bolj zviševati. V nasprotju z zakonom pa porablja pr* odmeri pridobnine čisto zunanje znake. Državni dohodki nazadujejo zaradi gospodarske stiske. Zato si skuša država pomagati z novimi davki. Toda davščine imajo svoje naravne meje, in njih prekoračenje vpliva kvarno na porabo. V tem oziru imamo vzoren primer v trošarini na sladkor, ki kljub povišanju ni prinesla povišanja dohodkov. Socialno zavarovanje delavstva naj se decentralizira in uredi po banovinah. Osrednji urad za zavarovanje v Zagrebu je sicer proli temu nastopil, toda ugotoviti je treba, da je prav za časa največjega centralizma bil finančni uspeh zelo slab. Hkratu je treba povedati, da so bili primanjkljaji in še veliki po vrhu, ko so bili pri Osrednjem uradu komisarji, brž ko je prišla samouprava, je bilo primanjkljajev konec! Protestiramo tudi proti temu, da ni bil nihče od tistih poklican na odgovornost, ki so bili krivi slabega gospodarstva. »Slovenija« hoče delati za koncentracijo vseh naših duhovnih, moralnih in političnih sil v borbi za trajne pogoje našega svobodnega življenja kot narod (kot kulturno-zgodovinska individualnost). V tem zmislu bo posebno povdarjalo to, kar vse zavedne rojake druži, ne da bi hotela s tem zanikati diferenciacijo duhov, v kolikor je utemeljena v dejansko obstoječi ločitvi duhovnih, socialnih in gospodarskih interesov. Kdor te težnje odobrava, ga vabimo v krog naših rednih naročnikov. SLOVENIJA MALI ZAPISKI Prepovedana knjiga. Minister za notranje stvari je prepovedal uvažati in širiti v naši državi knjigo »Jugoslavie en Pe-ril«, ki sta jo spisala Ernest Peze in Henri Simendo in je izšla v Parizu. Študent v Sovjetski Rusiji. Za revolucije je večina ruskih inteligentov poginila, loziroma se izselila. Tisti predvojni intelektualci, ki so ostali, so se novemu redu priključili iz oportunizma ali iz strahu. Vse to je bilo vzrok, da si je proletariat zaželel ustvariti lastno, zanesljivejšo inteligenco, k čemur ga je silila tudi napredujoča industrializacija dežele, ki je za izvršitev prve petletke potrebovala 40.000 inženerjev in tehnikov, 90.000 agronomov, 250.000 profesorjev, 45.000 zdravnikov, 22.000 univerzitetnih profesorjev in asistentov itd., vsega skupaj 1 in pol milijona intelektualcev. Ruska mladina z veliko naglico študira, da čimprej stvori kader proletarskih intelektualcev. Kakšen je sovjetski študent? Sovjetski študent je proletarec, ki se v ničemer ne razlikuje od ostalega proletariata. Delavec je, ki je začasno zamenjal plug za knjige. Nekoliko številk o poreklu študentov nam bo najboljše pokazalo, kakšen je njegov položaj: I>. S. Merežkovskij: Napoleon (43. nadaljevanje.) Šol. leto delavci kmetje uradniki ostali 1923-24 15.3 23.5 24.4 36.8 1924-25 20.7 24.5 35.8 19.0 1925-26 24.2 25.7 35.9 14.2 1926-27 25.6 25.3 37.5 11.6 1927-28 26.9 24.2 39.4 9.5 1928-29 27.7 26.1 38.4 7.8 1929-30 30.2 26.3 37.7 5.8 Število delavskih otrok, ki štu- dirajo, je poskočilo za polovico (od 15.3% na 30.2%). Število kmeti-ških otrok je poskočilo za malenkost, število otrok uradnikov, ki so večina proletarci, je poskočilo približno za eno tretjino. »Ostali«, to so večina meščanski otroci, so padli za 5/6. Delavski in kmečki otroci, ki jih je bilo v letih 1929-30 56.5%, bodo v štirih letih dosegli 75%. Paralelno s -proletarizacijo univerze raste število članov kom-somola in komunistične stranke: Leto stranka komsomol brez stranke 1923-24 5.9 5.5 88.6 1924-25 9.5 8.5 82.0 1925-26 13.4 11.8 75.5 1926-27 15.3 13.5 71.2 1927-28 23.5 16.7 59.8 1928-29 26.6 17.9 55.5 1929-30 28.2 20.1 51.7 Danes je v Sovjetski Rusiji 1 milijon 800.000 študentov. Kljub velikanskemu številu je vsak dijak državni štipendist, ki dobiva od 40 do 150 rubljev na mesec. 40 rubljev je začetna štipendija., s katero se izhaja jako težko. Na ta način skuša vlada preprečiti naval oportunistov na univerzo. Ob tej študentovi odvisnosti bi si bilo zanimivo ogledati študentovo razmerje do države. Sovjetske študente najbolje označuje čuvstvo odgovornosti za napredek države. Državo štejejo za svojo. Imenujejo se aktivisti, t. j. tisti, ki hočejo svoje mišljenje pokazati tudi v dejanjih. Z dušo in telesom so vdani novemu režimu, ki jih je iz sinov rudarjev in zidarjev povzdignil v inženerje, profesorje, poglavarje naroda, stvaritelje novega človeštva. Vsem, ki Vam je obstoj neodvisnega, odločno našega, notranji naši koncentraciji služečega lista pri srcu, podprite nas z rednim plačevanjem naročnine! »Bil je največji sovražnik Anglije, a tudi moj, toda jaz mu vse odpuščam«, je rekel nad Napoleonovim grobom.311 Kaj je to, mar grda hinavščina »rablja«? Kdo ve? Vse-kako ni tako lahko za rablja, odpustiti žrtvi. Sicer pa, vsak izmed njiju je rabelj in žrtev hkratu. Mučita drug drugega, trpinčita, ubijata; drug drugega delata blaznega, — kdo koga bolj, je težko reči. Lowe je prav duševno zbolel od večnega strahu, da Napoleon zbeži; ve, da lahko pobegne, a zakaj ne zbeži, — ne ve. Ujetnik zahteva od ječarja nemogočih stvari — svobodnih sprehodov in občevanja s prebivalci otoka: to bi se reklo, odpreti orlu kletko. Zahteva, da mu ječar ne pride pred oči: to bi se reklo, opustiti straženje. »Cesar pravi, da raje umre, ko da pusti Lowe-a k sebi.«” Ko pa hoče ta priti k njemu s silo, kriči: »Samo čez moje truplo pride noter! Dajte mi moje samokrese!«82 V njegovi spalnici leže zmeraj nabasani samokresi in nekaj mečev. Ječar postaja ujetnik. »Kadar me gleda, ima take oči, kot ujeta hijena,« pravi cesar. »Med nama je stala čašica kave, in zdelo se mi je, da jo je zastrupil s svojim pogledom; ukazal sem Marchandu (komornemu strežaju), da zlije kavo skozi okno.«38 Tako se spreminja »ujeta hijena» v mogočno in nadnaravno bitje — hudiča longvvoodskega pekla. Zadnjih pet let se nista niti enkrat videla, toda med njima se je nadaljeval pust, brezkončen spor, pa ne zaradi kake važne stvari, ampak zaradi ničevosti — cesarskega naslova. »Raje umrem, ko da bi se dal imenovati generala Bo-naparta. To bi se reklo, da sem pristal na to, da nisem več cesar.«34 »Gospod moj, za vas nisem general Bonaparte. Ne vi in nihče na svetu mi ne more vzeti pripadajočih mi naslovov!« je kričal cesar nad Lowe-om na enem- zadnjih srečanj. Toda mar se ni odpovedal dvakrat in se li ne odpoveduje zdaj: »Dovolj sem hrumel... potreben sem miru: zato sem se odpovedal prestolu!«35 Ne, ni se odpovedal: »Preklicujem svojo odpoved ... sramujem se je ... To je bila moja napaka, slabost.. .«80 To pomni, toda pozablja na žrtev. Ali pa ima prav hlapec Gourgaud: »Zgodovina poreče, da ste se odpovedali zgolj iz strahu, ker se ne žrtvujete do kraja.« Toda so trenutki, ko ve vse in zmaguje nad vsem. »On (Lowe) ne opravi nič z menoj: tu sem prav tako svoboden, kakor v časih, ko sem ukazoval vsej Evropi.«37 — »Druge padec ponižuje, a mene povišuje brezkončno.«38 »Moji usodi je manjkalo nesreče. Če bi bil umrl na prestolu, v oblakih vsemogočnosti, bi bil ostal za mnoge uganka, a zdaj v nesreči me lahko presojajo v moji nagoti.«8” — »Morda mi ne verjamete, da mi ni žal moje veličine: malo mi je tega mar, kar sem zgubil.« — »A zakaj bi vam ne verjeli, vladar?« odgovarja Las Cases. »Nazadnje ste tu večji, kakor v tuilerijskem dvorcu. Vaši ječarji so pod vašimi nogami... Vaš duh si pokorjuje vse, kar se mu približuje ... Kakor sv. Ludovik v ujetništvu Saracenov ste, — pravi vladar svojih zmagovalcev«.. .40 Ali kakor »Prometej na skali.«41 Star malajski suženj Tobi je vrtnar na briarski pristavi. Čudna in strašna je vez med ubogim Tobijem in ubogim »Bonijem«.42 S Tobijem so naredili angleški mornarji prav tisto, kar angleški ministri z Bonijem: ogoljufali so ga, odvedli in prodali v suženjstvo. Cesar se je spoprijaznil s Tobijem in ga je hotel odkupiti. Tudi Tobi je vzljubil Napoleona, ni ga imenoval drugače, kakor dobrega gospoda,« good gentleman, ali preprosto »dobrega človeka«, good m a n.43 »Često je Napoleon spraševal starčka o njegovi mladosti, domovini, družini in sedanjem položaju: zdelo se je, da je hotel razumeti njegova čuvstva.«44 * Ko se je nekoč sprehajal z Las Casesom po »Šipkih«, je zagledai Tobija, ki je kopal na vrtu gredice, se ustavil pred njim in rekel: »Kakšna tožna stvar je človek! Lupine so si vedno podobne, a jedra različna. Tega ljudje nočejo razumeti in zato delajo toliko hudega. Če bi bil Tobi Brut, bi se ubil; če bi bil Ezop, bi morda postal upraviteljev svetovalec; če bi bil iskreno veren kristjan, bi nosil verige v Kristusovem imenu in bi jih blagoslavljal. Toda ubogi Tobi ne razmišlja v preprostosti svojega srca o nobeni taki stvari, pripogiblje svoj tilnik in dela« ... Nekaj trenutkov je cesar molčal; potem ko je odhajal, je še dodal: »Res da je ubogi Tobi daleč od kralja Riharda! Toda hudodelstvo ni zato nič manj strašno: kajti tudi ta človek je imel družino, svoje življenje, svoje veselje. In strašno hudodelstvo so zvršili nad njim, ko so ga prisilili, da umira pod suženjskim jarmom ...« 30) Masson, Napoleon a Ste. Hčlene, 484. 31) Mčmor., I. 256. * 32) O’ Meara, I. 40. 3:1 0’Mčara, I. 43. 34 Ibid., II. 350. 35 Ibid., I. 117. 33 Memor., III. 266. 37 O’Meara, I. 131. •w M6mor., IV. 8. 38 Mčnior.. I. 310. 40 Ibid., III. 267. 41 Ibid., IV. 55. 12 »Bony« je angleška nianjšalka za Bonaparte. 43 Abeli, 64 — O’Meara, 17. 44 Mčmor., 305. Hipoma se je ustavil in nadaljeval: »Vidim, prijatelj moj, v vaših očeh: vi mislite, da Tobi na Sv. Heleni ni sam« ... In morda užaljen zaradi take primerjave, morda želeč,