Ivan Čuk, Alenka Puhar, Aleks Leo Vest, Gospod Leon Štukelj in Tovarišija, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2019, 425 strani Leon Štukelj (Novo mesto, 1898–Maribor, 1999), ki ga je širša javnost dolgo poznala večinoma kot vrhunskega telovadca in dobitnika olimpijskih odličij, je bil humanist, izobraženec in svetovljan. Ko sta Ivan Čuk in Aleks Leo Vest pripravljala knjigo o telovadnem društvu Sokol, sta v mariborskem Po- krajinskem arhivu našla tudi gradivo o Štuklju. Po pogovoru z njegovo hčerko Lidijo Pauko sta z Alenko Puhar začela razi- skovati njegovo preteklost. Večji del Štukljeve zapuščine hrani omenjeni arhiv, nekaj pa tudi Dolenjski muzej v Novem mestu. Pomembne športne dogodke iz svojega življenja je Štukelj po- pisal v knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj, druge je rešil pred pozabo s Frančkom Jaukom v knjigi Prvih 100 let. Avtorji monografije ugotavljajo, da je komunistični sistem Štuklja pahnil v anonimnost. Puharjeva uvodoma opozarja, da se je zgodil »zaukazan damnatio memoriae«; posledica zaukazanega molka je bila, da je bil Štukelj izbrisan iz javnega spomina. Če so se občasno omenjali njegovi vrhunski športni dosežki in olimpijska odličja, o njegovi sodniški preteklosti 278 dileme – recenzije ni bilo govora: »Z zaukazanim molkom o znamenitem Leonu Štuklju pa je molk dušil tudi spomin na sodnike ‹stare šole› in na društvo Sokol« (str. 16, 17). Tudi ko so Štuklju leta 1968 v Novem mestu podelili naziv častnega občana, so v obrazložitvi zapisali, da je s svojimi odličji »trajno zapisal slovensko telovad- bo v svetovno zgodovino športa ter s tem častno služil domovini in mestu« (str. 404). Avtorje je pri nastajanju knjige vodilo posebno Štukljevo posvetilo: »Naj bodo ti zapiski v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti košček dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi kot moja poslednja volja in želja.« To posvetilo je napisal v »malo sivo knjižico«, nekakšne spomine oziroma osebni dnevnik. Na podlagi teh spominov ter dokumentarnega in arhivskega gra- diva tistega časa avtorji najprej povedo zamolčano zgodbo o Štukljevi mladosti, začetkih pri Sokolu, katerega član je postal leta 1907, vojaščini v avstro-ogrski vojski med prvo svetovno vojno, njegovih telovadnih veščinah in ozadju spora, zaradi katerega se Štukelj ni udeležil olimpijskih iger leta 1932. Nadaljujejo s pripovedovanjem zamolčane zgodbe iz ob- dobja druge svetovne vojne. Kot predanemu družinskemu človeku, ki so ga različni dogodki znotraj ožje družine močno zaznamovali, je Štuklju uspelo rešiti ženo in hčer iz okupi- ranega Maribora in z njegovo mamo so med vojno živeli v Novem mestu. Štukelj se je aprila 1941 odzval mobilizaciji v jugoslovansko vojsko, septembra 1941 je bil imenovan za so- dnika v Žužemberku in pozneje v Novem mestu. Po italijanski kapitulaciji je bil septembra 1943 mobiliziran v partizansko vojsko, nato so ga komunistični voditelji najprej zaprli in potem poslali v delavski bataljon. Pred koncem vojne je postal član kazenskega pritožbenega senata pri okrožnem sodišču v Ljubljani in v spominih je zapisal: »Izogibal sem se kakršnihkoli izjav ali poseganja v pogovor, kadar se je po navadi pred sejo 279mateja čoh kladnik senat sestal in v pomenku obravnaval situacijo. Previdnosti sem se naučil v Novem mestu, ko sem videl, kako se bohoti brato- morni boj« (str. 137). Posebno pozornost avtorji monografije namenijo zamolčani zgodbi o Leonu Štuklju pravniku, spoštovanem in uglednem sodniku, ki je bil izjemno predan svojemu delu v iskanju pra- vice in pravičnosti. Po koncu prve svetovne vojne je študiral pravo na Dunaju, v Zagrebu in Ljubljani, kjer je leta 1924 diplomiral. Postal je sodni pripravnik v Novem mestu, dve leti pozneje je začel tam delati kot sodnik. Pozneje je služboval v različnih krajih, dokler ga ni ministrstvo za pravosodje na začetku avgusta 1945 obvestilo, da je bila proti njemu podana prijava zaradi kaznivih dejanj proti slovenski narodni časti. Do konca postopka mu je prepovedalo opravljati sodniško službo, ukinilo mu je tudi plačo. Štuklju kot prepričanemu Sokolu z visokimi moralnimi in etičnimi načeli, ki je bil vzgojen v narodnem in demokratič- nem duhu, ideja komunizma ni bila nikoli blizu. Ideološki in politični so bili tudi razlogi, zaradi katerih se je poleti 1945 znašel v primežu komunističnega represivnega aparata. Poleti 1945 je bil Štukelj s tremi sodniki ovaden pred sodiščem na- rodne časti. Obtoženi so bili na podlagi Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast, in sicer da so bili »ideološki podporniki in organizatorji bele odnosno plave garde« (str. 313). Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je jeseni 1945 prevzelo in vodilo postopek po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, je Štuklja konec septembra 1945 sicer oprostilo vseh obtožb, a mu je odvzelo možnost opravljati so- dniški poklic. Štukelj kot izrazit protikomunist s svojimi nazori in kljub oprostilni sodbi ni bil več primeren za sodniško službo. Nekdanji ustavni sodnik prof. dr. Lovro Šturm ugotavlja, da je bil kazenski sodni postopek proti Štuklju »protipraven in nezakonit od samega začetka« (str. 376). 280 dileme – recenzije Na podlagi objavljenih arhivskih dokumentov lahko sledimo sodnemu procesu, na katerem se je Štukelj inteligentno, samo- zavestno in prepričljivo branil pred konstrukti iz obtožnice in tako sodišču ni preostalo drugega, kot da ga oprosti. A proces je, zaradi pritožb in ponovljenega sojenja, trajal dve leti. Po oprostilni obsodbi marca 1947 je Štukelj, kot je sam zapisal, živel »življenje v senci nečastne sodbe«. Njegova sodniška kariera je bila po več kot dvajsetletnem vzornem delu v pra- vosodju končana. Štukelj se je bil zaradi preživetja prisiljen poklicno umakniti v gospodarsko pravo. Ostal je pokončen ter zvest svojim prepričanjem in načelom tudi, ko ga je oblast poskušala izkoristiti, pa naj bo to ob vprašanju tradicij pred- vojnega Sokola, ki naj bi jih nadaljeval povojni Partizan, ali na olimpijskih igrah v Atlanti leta 1996. Monografija Gospod Leon Štukelj in Tovarišija z objavljeni- mi Štukljevimi spomini in arhivskimi dokumenti predstavlja izjemen dokument časa, v katerem je živel olimpionik, ugle- den sodnik in žrtev represivnega komunističnega sistema. Je zgodba o človeku, ki je kljub številnim težkim preizkušnjam ostal zvest samemu sebi, svojim idealom in prepričanjem. Avtorji so z objavo Štukljevih spominov in dokumentarnega gradiva dokončno prekinili desetletja zaukazanega molka in Štuklja obudili iz anonimnosti. Zato naj končam z mislijo Alenke Puhar: »Z olimpijskimi dosežki se mu je posrečilo, da je bil v mladosti velik junak, ki so ga množično slavili, nato je postal človek, ki je baje omadeževal narodno čast in je bil torej poosebljena sramota, ko pa je minilo nekaj desetletij, je spet postal narodni junak, ki so ga množično častili« (str. 17). Mateja Čoh Kladnik