Oton Župančič:
Zeleni Jurij.
J^lebeška okna odprta na stežaj, iz njih gneto se zlati kerubini; razpenjajoč peroti po sinjini so kot duha močnejšega sijaj;
njega, ki dana tajna mu oblast nad srci vročimi in nad sokovi zelenimi, ki v dežel lepši dnovi prihajajo nam ž njim, svetlejša čast.
Na iskrem belcu evo ga med nas! Za njim se usula cvetja bujna struga, za njim zgrnila čuda se od juga, in solnce nam je vsem njegov obraz.
Tam med mladovjem prvim vitkih brez oči se vanj uprle so vse mlade, v njih strnjene rodii skrivnostne nade — pogledal jih je, rekel jim je: Res!
V predmestju bednem mater, dece joj, sestradancev mu udaril krik nasproti; pregledal jih je, ni ustavil poti, z roko jim je namignil za seboj.
In vedel jih je v blesk ponosnih cest,
da so košato gledali obilje,
da so ločili silo in nasilje
in stisnili sto let trpljenja v pest.