Die Erforschung der Latenezeit in Slowenien seit Jahr 1964 Dragan BOŽIČ Izvleček Abstract Na raziskovanje latenske dobe na Slovenskem so po letu 1964 med drugim vplivala številna znanstvena srečanja. Opravljenih je bilo precej izkopavanj na grobiščih (npr. v Brežicah in Novem mestu) in zlasti v višinskih naseljih (npr. v naselju Cvinger nad Virom pri Stični in še številnih drugih gradiščih na Dolenjskem in Štajerskem), v Kobaridu pa je bilo raziskano tudi svetišče. Za ta čas je značilno tudi načrtno prizadevanje več slovenskih arheologov, da bi objavili pomembne grobne najdbe, ki so bile odkrite že v času Avstro-Ogrske in se pretežno hranijo v Ljubljani in na Dunaju (npr. najdbe iz Bele Cerkve in z Idrije pri Bači). Razmeroma obsežna literatura o latenskodobnih kulturnih skupinah, najdiščih in najdbah na Slovenskem zajema številne v Sloveniji in tujini objavljene znanstvene članke, sintetična dela, kataloge gradiva, razstavne kataloge in nekaj poljudnih prispevkov v enciklopedijah ter letos izdani knjigi Zakladi tisočletij. Latensko kulturo na Slovenskem sta Stane Gabrovec in Mitja Guštin razdelila na štiri kulturne skupine: mokronoško v osrednji in vzhodni Sloveniji, viniško v večjem delu Bele krajine, notranjsko-kraško na Notranjskem in Krasu ter idrijsko v Posočju in verjetno tudi v Bohinju. V članku so zadnje tri obravnavane na kratko, mokronoška pa zaradi svoje pomembnosti in boljše raziskanosti bolj izčrpno. Poleg njenih grobišč in naselij je predstavljena njena relativna kronološka razdelitev na pet stopenj (Mokronog I, IIa, IIb, IIIa in IIIb), ki jih lahko vzporejamo s stopnjami LT B2, C1, C2, D1 in D2 latenske kulture v srednji Evropi. Investigations of the La Tene period in Slovenia after 1964 were influenced to some extent by various scientific meetings. Numerous excavations were carried out at cemeteries (e.g. at Brežice and Novo mesto) and mostly hill-top settlements (e.g. at the settlement Cvinger above Vir pri Stični and at numerous other hillforts throughout the Dolenjska and Štajerska regions), while at Kobarid in the Soča valley a sanctuary was excavated. This 35 year period is also characterized by systematic efforts to publish important grave finds discovered already in the time of Austria-Hungary, and for the large part preserved in Ljubljana and Vienna (e.g. the finds from Bela Cerkev and Idrija pri Bači). A resourceful selection of literature concerning La Tene cultural groups, sites and finds in Slovenia includes numerous scientific articles published in Slovenia and abroad, synthetic works, catalogues of finds, exhibition catalogues as well as some popular contributions in encyclopedias, such as that in the recently published Zakladi tisočletij (Treasures of the Millennia). Stane Gabrovec and Mitja Guštin divided the La T ne culture in Slovenia into four groups: the Mokronog group, extending into central and eastern Slovenia, the Vinica group in the greater part of the Bela krajina region, the Notranjska and Kras group in the Notranjska and Karst regions and finally, the Idrija group in the region of the Soča river and probably also in the Bohinj basin. The article only briefly discusses the last three groups, while the Mokronog group is represented in greater detail. In addition to its cemeteries and settlements, the relative chronological classification of five phases (Mokronog I, IIa, IIb, IIIa and IIIb), which can be paralleled with the LT B2, C1, C2, D1 and D2 phases of the La Tene culture in Central Europe, is also presented. Mit Latenezeit bezeichnet man in Slowenien die Zeitspanne der letzten drei vorchristlichen Jahrhunderte. Der Anfang dieser Periode wird mit der Ansiedlung der keltischen Stämme um 300 v.Chr. festgesetzt, das Ende mit der Vollendung der in mehreren Etappen vollzogenen römischen Besetzung im Jahr 15 v.Chr., als die alpinen Stämme kriegerisch unterworfen und das norische Königreich friedlich annektiert wurde. Seiner Lage am Rande der Alpen, der pannonischen Ebene und des Balkans sowie an der Spitze der Adria entsprechend zeigte Slowenien ähnlich wie früher und später auch in dieser Zeit eine kulturelle Vielfalt. Die Erforschung der Latenezeit in Slowenien wurde seit dem Jahr 1964 unter anderem von zahlreichen wissenschaftlichen Tagungen beeinflußt, die sich mit verschiedenen Fragen der Kultur der Kelten, der Latenezeit und der Romanisierung beschäftigten oder aber einen allgemeineren, den Rahmen der Latenezeit und der Latenekultur überragenden Charakter hatten. Im Oktober 1964 fand in Maribor das erste Kolloquium der slowenischen Filiale der Archäologischen Gesellschaft Jugoslawiens statt, das dem Thema Die Kelten in Slowenien gewidmet war. Unter den nur teilweise gedruckten Referaten (Arh. vest. 17, 1966, 145 ss) ist dasjenige von Stane Gabrovec (ibid., 169 ss) hervorzuheben, worin alle bekannten Fundorte aus der jüngeren Eisenzeit in Slowenien aufgezählt und der davon stammende reichhaltige Fundstoff sowohl kulturgeschichtlich als auch chronologisch ausgewertet wurde. Im selben Band der Arheološki vestnik publizierte Gabrovec noch eine Übersicht der Latenezeit in Gorenjska (ibid., 243 ss). Dort erschienen weiters Aufsätze von Stanko Pahič, Lojze Bolta, Tone Knez und Ivan Puš (ibid., 271 ss, 375 ss, 391 ss und 413 ss) über die Latenefunde im Dravagebiet, in der Umgebung von Celje, in Novo mesto und in Ljubljana. Im Jahr 1977 organisierte Mitja Guštin, damals Kustos in Posavski muzej Brežice, ein internationales Symposium über die Kelten in Ostalpen. Im danach erschienenen Sammelband (Guštin [ed.] 1977) hat er ein relativchronologisches Schema der Mokro-noger Gruppe aufgestellt (ibid., 67 ss), während Knez das wichtige Spätlatenegräberfeld von Roje bei Moravče publiziert hat (ibid., 105 ss). 1983 folgte wieder in Brežice ein internationales Symposium über die chronologischen Probleme der Spätlatenezeit in Mitteleuropa und auf dem Balkan. In Verbindung damit ist in Brežice ein Sammelwerk erschienen (Guštin, Pauli [ed.] 1984), wo-rin im Rahmen der sich auf das ganze jugoslawische Gebiet beziehenden Studien von Guštin, Dragan Božič und Wolfgang M. Werner auch latenezeitli-che Wagengräber, Pferdetrensen und Reitersporen aus Slowenien analysiert wurden (ibid., 111 ss, 133 ss, 141 ss). Im Zusammenhang mit dem internationalen Projekt Bernsteinstraße wurden mehrere Tagungen veranstaltet, auf welchen auch verschiedene Themen der Spätlatenezeit und des Übergangs in die römische Zeit in Slowenien sowohl von slowenischen als auch von ausländischen Archäologen behandelt wurden. So fand zuerst 1994 in Ptuj eine Tagung über die Kelten und die Romanisierung statt (Arh. vest. 47, 1996, 163 ss). Eine weitere mit dem Titel Lungo la via dell'Ambra. Apporti altoadriatici alla romanizzazione dei territori del Medio Danubio (I sec. a.C. -1 sec. d.C.) folgte im selben Jahr in Udine und Aquileia (Buora [ed.] 1996) und 1995 noch eine in Krakow, die sich mit Kontakten längs der Bernsteinstraße (zwischen Caput Adriae und den Ostseegebieten) in der Zeit um Christi Geburt beschäftigte (Wozniak [ed.] 1996). Guštin hat auf mehreren Symposien im Ausland ausgewählte latenezeitliche Fibeln und Waffen aus Slowenien in einen breiteren Rahmen gestellt (Paris 1978; Milano 1980; Bologna 1985; Yenne in Frankreich 1986; Münsingen in der Schweiz 1996 - Guštin 1982; 1983a; 1987; 1991a; 1998). Drago Svoljšak berichtete 1977 in Gorizia (Svoljšak 1979) und 1982 in Trieste (Svoljšak 1983b) über die Ausgrabungen in Most na Soči, wobei auch Reste latenezeitlicher Häuser erforscht wurden, und Božič stellte in Forgaria in Friaul 1997 drei kleinere Siedlungen der Idrija-Gruppe im Sočagebiet vor (Božič 1999). Endlich sind noch zwei wissenschaftliche Tagungen über die Kelten zu erwähnen, an denen auch slowenische Archäologen referierten, das Internationale Symposion in St. Pölten in Niederösterreich 1992 (Die Kelten in den Alpen und an der Donau; Krenn-Leeb [ed.] 1996, 433 ss) und der Studientag in Tolmezzo in Karnien 1999 (I Celti in Carnia e nell'arco alpino centro orientale). Die latenezeitlichen Funde Sloweniens wurden mehrmals in Sonderausstellungen der Öffentlichkeit vorgestellt. Schon 1977 wurde von Knez eine Ausstellung über die keltischen Funde in Novo mesto veranstaltet (Knez 1977b). Im Jahr 1983 wurde von Guštin, Božič und Gabrovec in Ljubljana eine große Ausstellung über die Kelten und ihre Nachbarn in Jugoslawien zustande gebracht (Božič [ed.] 1983), die im nächsten Jahr noch in Zagreb, Beograd und München gezeigt wurde. Im Jahr 1991 hat Darja Pirkmajer eine Wanderausstellung über die Kelten in der Region Celje vorbereitet, die in Celje eröffnet wurde (Pirkmajer 1991) und bis heute in mehreren Orten in Italien, Frankreich, Österreich und Kroatien zu sehen war (Flouest, Guichard, Giudicelli [ed.] 1997; Pirkmajer 1997; 1998). Die Latenefunde aus Slowenien wurden in kleinerem oder größerem Ausmaß auch in die großen internationalen Ausstellungen eingeschlossen, die 1980 in Hallein (Pauli [ed.] 1980), 1983 in Trieste (Ruaro Loseri [ed.] 1983), 1991 in Venezia (Moscati [ed.] 1991) und 1993 in Rosenheim (Dannheimer, Gebhard [ed.] 1993) stattfanden. Unter die Schriften, die einer breiteren Öffentlichkeit gewidmet sind, reihen sich neben den Beiträgen in Ausstellungskatalogen noch zwei Beiträge von Guštin in der Enciklopedija Slovenije (Guštin 1991b; 1993) und zehn Kapitel von Božič im heuer erschienenen Buch Zakladi tisočletij, das die Geschichte Sloweniens vom Neandertaler bis zu den Slawen darstellt (Aubelj [ed.] 1999, 150 ss). Abb. 1: Die Hauptfundorte der latenezeitlichen Kulturgruppen in Slowenien. Sl. 1: Glavna najdišča latenskodobnih kulturnih skupin na Slovenskem. Gabrovec teilte 1964 die Latenekultur in Slowenien in vier Kulturgruppen: die Mokronog Gruppe, die Vinica-Gruppe, die Idrija-Gruppe und die Šmarjeta-Gruppe (Gabrovec 1966). Die erste wurde nach dem im Mirnatal gelegenen Mokronog benannt, in dessen Nähe schon im Jahre 1885 vom Altertumsforscher Jernej Pečnik wichtige eisenzeitliche Gräberfelder entdeckt und teilweise ausgegraben wurden. Dieser Gruppe wurden Fundorte aus Dolenjska, aus dem Sava-tal und aus dem slowenischen Teil der Štajerska zugeschrieben. Südlich der Mokronog Gruppe erstreckte sich nach Gabrovec in der Bela krajina die Vinica-Gruppe. Den Namen erhielt sie vom Ort Vinica, der an der Kolpa (kr. Kupa), dem Grenzfluß zwischen Slowenien und Kroatien, liegt. Bei dem unweit davon gelegenen Golek pri Vinici wurde vor dem Ersten Weltkrieg von der Herzogin von Mecklenburg ein großes Gräberfeld erforscht, das in der späten Hallstatt- und der Latenezeit belegt wurde. Der Idrija-Gruppe wurden Gräberfelder aus den Tälern der Soča und ihres linken Zuflusses Idrijca im Westen Sloweniens zugeschrieben. Das eponyme Gräberfeld, das in den Jahren 1886 und 1887 vom Kustos des Wiener Naturhistorischen Museums Josef Szombathy ausgegraben wurde, liegt nicht bei der Stadt Idrija, die wegen ihres Quecksilberbergwerkes berühmt war, sondern nahe dem flußabwärts gelegenen Dorf Idrija pri Bači. Der vierten, der Šmarjeta-Gruppe, wurden nur wenige Fundorte zugeschrieben, vor allem Šmarjeta und Magdalenska gora, die inmitten des Gebietes liegen, das sonst von der Mokronog Gruppe besetzt schien. Gabrovec versuchte die so definierten Gruppen auch ethnisch deuten. So hat er die Mokronog Gruppe den reinen Kelten bzw. dem keltischen Stamm der Taurisker zugeschrieben, die Vinica-Gruppe den Japoden, die Idrija-Gruppe den Karnern und die Šmarjeta-Gruppe mit Vorbehalt der einheimischen Bevölkerung (ibid., 199 s). Im Jahr 1975 hat Gabrovec im großen Werk über die archäologischen Fundorte Sloweniens seine früheren Ansichten meistens wiederholt und zusätzlich auf die Bedeutung der Ausgrabungen im eisenzeitlichen Ringwall von Stična für die Besiedlungsgeschichte Sloweniens in der Latenezeit hingewiesen (Gabrovec 1975). Das Gebiet von Notranjska und das Sočagebiet gehörten nach seiner Meinung in dieser Zeit demselben Kulturkreis an, der ethnisch den Karnern oder einem ihnen verwandten Stamm zugewiesen werden könnte (ibid., 62). Zwei Jahre später hat Guštin seine wichtige Feststellung geäußert, daß die Latenegräber von der Magdalenska gora und Šmarjeta, die von Gabrovec einer selbständigen, nämlich der Šmarjeta-Gruppe zugewiesen wurden, in Wirklichkeit die Spätlatenestufe der Mokronog Gruppe darstellen, die außerdem noch reichlich in Gräberfeldern von Mihovo und Beletov vrt in Novo mesto vertreten ist (Guštin 1977, 80 s). Zudem hat er aber als vierte latenezeitliche Gruppe in Slowenien die im Karstgebiet und in Notranjska verbreitete Notranjska-Kras-Gruppe definiert, deren wichtigste Fundorte in der Nähe von Socerb, in Matavun bei Škocjan und in Šmihel pod Nanosom liegen (ibid., Tab. A). Die neue Einteilung Guštins in die Mokronog Gruppe, die Vinica-Gruppe, die Idrija-Gruppe und die Notranjska-Kras-Gruppe hat bis heute ihre Geltung behalten. In der Folge werden wir die Erforschung der Latenezeit in Slowenien nach diesen vier Kulturgruppen getrennt vorstellen. DIE MOKRONOG GRUPPE Ostgruppe hat gezeigt, daß die Einheitlichkeit der keltischen Zivilisation in der Mittellatenezeit auch hier zum Ausdruck kommt und daß in der Spät-latenezeit eine eigenständige Entwicklung beider Gruppen einsetzte (ibid., 339 s). Auch die Aussage der antiken Schriftquellen wurde berücksichtigt, wonach das Gebiet der Mokronog Gruppe von Tauriskern besiedelt wurde oder zumindest zum großen tauriskischen Bund gehörte (ibid., 349). Die Arbeit wurde mit den Verbreitungskarten der wichtigsten keltischen Fundorte, der Hauptgattungen der keltischen Keramik sowie der keltischen und einschneidigen Schwerter in Jugoslawien bereichert (ibid., Abb. 1; 27-29). Die letzte erschöpfende Behandlung erlebte die Mokronog Gruppe im fünften, der Eisenzeit gewidmeten Band des großen, in Sarajevo erschienenen Werkes Praistorija jugoslavenskih zemalja (Vorgeschichte der jugoslawischen Länder), das leider nie auf Englisch erschienen ist, obwohl es so geplant war (Božič 1987). Auch hier erscheint die Mokronog Gruppe unter der Bezeichnung "die Westgruppe der keltischen Kultur in Jugoslawien". Erörtert wurden die antiken Schriftquellen über die Taurisker, die Forschungsgeschichte und das Verbreitungsgebiet der Gruppe, die Chronologie und die Sachkultur, ferner die Siedlungen, die Ne-kropolen, die Wirtschaft, die Gesellschaftsstruktur und die geistige Kultur. Nachdem Guštin im Jahr 1977 die Gräberfelder von Šmarjeta und von der Magdalenska gora in die Mokronog Gruppe als Vertreter ihrer Spätlatene-stufe einbezogen hat, hat er dieser Gruppe den ganzen zentralen und östlichen Teil Sloweniens zugewiesen, mit Ausnahme von Prekmurje, wo noch keine latenezeitlichen Fundorte bekannt waren, und vom Südteil der Bela krajina, wo sich schon die Vinica-Gruppe ausbreitet (Guštin 1977, 77, Tab. A). Eine neue Bearbeitung der Mokronog Gruppe von Guštin erfolgte 1984 im Rahmen seiner synthetischen Studie über die Kelten in Jugoslawien (Guštin 1984a). Das Gebiet der Gruppe, die hier unter dem Namen "Westgruppe" erscheint, wurde auf das westliche Kroatien ausgebreitet. Das Neue in dieser Studie beruht in mancherlei Hinsicht auf der Kenntnis zweier wichtiger Nekropolen, die von Guštin einige Jahre früher in Brežice und Dobova im Savagebiet modern ausgegraben wurden. Er hat sich ausführlich mit den Siedlungen, den Gräberfeldern und der relativen Chronologie beschäftigt. Ein Vergleich der Westgruppe mit der im kroatisch-serbischen Donauraum beheimateten Die Gräberfelder Eine wichtige Aufgabe, die den slowenischen Archäologen nach dem Jahr 1964 vorstand, war das Publizieren der eisenzeitlichen Gräberfelder aus Dolenjska und Bela krajina, die meistens schon in den letzten Jahrzehnten des 19. Jhs. ausgegraben wurden. Als Ausgräber waren vor allem Jernej Pečnik, der bis zum Jahr 1893 für das Landesmuseum in Ljubljana und in der Folge für das Naturhistorische Museum in Wien arbeitete (Dular 1996), Ferdinand Schulz, Präparator des Landesmuseums, und Ignac Kušljan, Schneider in Šentjernej (Pirkovič 1968), tätig. Viele Funde kamen ans Tageslicht auch beim Rigolen der Weingärten, die die Reblaus vernichtet hatte. Die Funde kamen zusammen mit mehr oder weniger bescheidener Dokumentation ins Landesmuseum in Ljubljana, wo sie ohne Berücksichtigung der Grabzusammenhänge inventarisiert wurden, und ins Naturhistorische Museum in Wien. Im Rahmen der Veröffentlichungen aller eisenzeitlichen Funde von einem Fundort, die im Narodni muzej in Ljubljana liegen, wurden so zuerst die Latene- funde von Valična vas (Teržan 1973), Dobrava bei Dobrnič (Stare 1973b) und Bela Cerkev (Stare 1973a) publiziert. Es folgten die Publikation des Gräberfeldes von Roje bei Moravče (Knez 1977a) und die Veröffentlichung zweier Gräberfelder in der Nähe von Podzemelj (Dular 1978, 19, 22), während Guštin diejenigen elf Gräber publizierte, die Pečnik in Mokronog für das Wiener Naturhistorische Museum ausgegraben hatte (Guštin 1977, Taf. 9-13). Auch in der Zeit nach dem Zweiten Weltkrieg wurden bei verschiedenen Bauarbeiten Gräber der Mokronog Gruppe angetroffen. Man hat ferner mehrere systematische Ausgrabungen und auch Notgrabungen in Gräberfeldern ausgeführt. Eine kleine Gräbergruppe wurde in Brstje bei Ptuj entdeckt (Pahič 1966, 305 s, Taf. 1; Tomanič Jevremov 1985, 391, Taf. 4). Die wichtigste Latenenekropole in Štajerska wurde jedoch von Darja Pirkmajer in Slatina v Rožni dolini nördlich von Celje ausgegraben. Eine Gesamtpublikation davon liegt noch nicht vor, die wichtigsten Funde wurden aber in mehreren Ausstellungskatalogen abgebildet (Pirkmajer 1991; 1997; 1998). Einige wichtige Mittellatenegräber aus dem Dravagebiet, dem Savagebiet und der Umgebung von Ljubljana wurden nach der Erstveröffentlichung in den Zeitschriften Varstvo spomenikov bzw. Arheološki vestnik in der Studie Guštins erneut publiziert (Guštin 1977, Taf. 4-8; 14; 15). In Dobova und Brežice wurden von Guštin auch Plangrabungen durchgeführt. Dabei wurden in Dobova in den Jahren 1978 bis 1980 26 Gräber und in Brežice in den folgenden zwei Jahren 60 Gräber freigelegt. Vom Gräberfeld in Dobova ist bisher nur ein Teil veröffentlicht worden, vor allem die Schwertgräber und einige Frauengräber (Guštin 1981; 1983a; 1984a, Abb. 17; 19-21; Božič 1983, Abb. 22). Die Publikation des Gräberfeldes von Brežice wird von Alenka Jovanovic, Kustodin in Posavski muzej Brežice, vorbereitet. Bis jetzt wurden zur Gänze nur Grab 6 mit Wagenresten und das Frauengrab 49 publiziert (Guštin 1984b, 114 ss; 1984a, Abb. 18). Die einzige Nekropole der Mokronog Gruppe in Bela krajina wurde in Metlika teilweise von Vinko Šribar ausgegraben und teilweise vernichtet (Šribar 1967; 1974). Unter die wichtigsten reihen sich drei Gräberfelder in Novo mesto ein. Dasjenige in Kandija, woher der berühmte Kantharos stammt, wurde in den Jahren 1967 und 1968 von Knez erforscht. Die 63 Gräber gehören ans Ende der Früh- und in die Mittellatenezeit (Knez 1971, 62, 76, Abb. 81-88; 1977b, Abb. 5-12; 17; 24; 27; 1990, 21, Abb. 90-93). Von 1973 bis 1977 wurden in Beletov vrt unter der Leitung von Knez und Danilo Breščak 222 spätlatenezeitliche und römische Gräber ausgegraben, die von Knez allein veröffentlicht wurden (Knez 1992). Im Jahr 1989 wurden beim Bau einer Zufahrtstraße von Breščak noch 9 Gräber entdeckt (Breščak 1990). Zum selben Gräberfeld gehören noch diejenigen Gräber, die schon 1890 an der Trasse der Kolodvorska cesta und 1902 beim Aushub für das Gebäude von Okrajno glavarstvo (Bezirkshauptmannschaft) zutage kamen und noch nicht ganz publiziert sind (Knez 1966, 393 ss, Abb. 3; Taf. 4-5; 1974, 45 s, Abb. 22; 23; 29-31; 34-38; 41-45; 51-54; 62; 63; 65; 76; 78). Das dritte Gräberfeld, das der gleichen Zeitspanne wie dasjenige von Kandija angehört, erstreckte sich auf Kapiteljska njiva. Die ersten Gräber wurden hier schon in den Jahren 1894 (Knez 1986, 33 ss, 95 ss) und 1954 (Šribar 1958-1959) gehoben. Mit Plangrabungen hat Knez im Jahr 1986 angefangen (Knez 1990, 25 ss). Nach seinem Tod im Jahr 1993 wurden sie von seinem Nachfolger in Dolenjski muzej Borut Križ fortgesetzt. Die Zahl der Gräber hat heuer schon fast 700 erreicht, was bedeutet, das hier das größte Gräberfeld der Mokronog Gruppe vorliegt. Bisher wurden nur einige Funde und eines der ältesten Schwertgräber publiziert (ibid., Abb. 80-89; Knez 1988). Unter den Beigaben gibt es viel Eisenwaffen, Schmuck und Tongefäße. Wichtig sind die in anderen Gräberfeldern der Mittellatenezeit nicht vorhandenen Halsketten aus Bernsteinperlen. Unter den hervorragenden Entdeckungen sind eine eiserne Nadel mit Pferdekopf (Križ 1999; Aubelj [ed.] 1999, 151) und zwei heuer entdeckte eiserne keltische Helme anzuführen. In hallstattzeitlichen Grabhügeln, die vor dem Ersten Weltkrieg auf der Magdalenska gora bei Šmarje von der Herzogin von Mecklenburg ausgegraben und 1978 von Hugh Hencken veröffentlicht wurden (Hencken 1978), lagen auch einige Spätlatenegräber. Im Jahr 1991 hat Anja Dular die in Wien aufbewahrten Funde aus dem wichtigen spätlatenezeitlich-römischen Gräberfeld von Strmec oberhalb von Bela Cerkev veröffentlicht (Dular 1991, 55 ss, 87 ss). Damit liegen uns die Funde aus diesem Gräberfeld komplett vor, da die Funde, die sich im Narodni muzej in Ljubljana befinden, schon 1973 von Vida Stare publiziert wurden (Stare 1973a). Die Funde von Strmec wurden in Wien und Ljubljana unter verschiedenen Namen inventarisiert, unter welchen sie auch in der Literatur erscheinen: Bela Cerkev (Weisskirchen), Dolenje Kronovo (Unter Kronau), Šmarjeta (St. Margarethen) und Vinji vrh (Weinberg). Dular hat das Gräberfeld genau lokalisiert, die Forschungsgeschichte vorgestellt und einen Teil der Archivquellen veröffentlicht, vor allem die Briefe des Ausgräbers Pečnik an Kustos Szombathy. Unter den vordringlichen Aufgaben, die für die nächste Zukunft bleiben, sind die Publikation der Nekropolen in Slatina v Rožni dolini, Brežice, Do-bova und Novo mesto zu nennen. Am Institut für Archäologie wird der Katalog der eisenzeitlichen Nekropolen auf der Magdalenska gora vorbereitet, der ausser den hallstattzeitlichen Gräbern auch die latenezeitlichen Nachbestattungen in Grabhügeln umfassen wird. Geplant werden auch neue Veröffentlichungen der Latenefunde aus Mokronog sowie des Gräberfeldes von Bela Cerkev. Die schwerste Aufgabe wird die Vorbereitung der Publikation des großen Latene-römischen Gräberfeldes von Mihovo sein, das schon von 1899 bis 1903 von Kušljan erforscht wurde. Nur ein kleiner Teil der Funde blieb in Ljubljana, die große Mehrheit kam ins Naturhistorische Museum in Wien (Windl 1976; Božič 1990). Obwohl nur ein kleiner Teil der bis jetzt entdeckten Gräber der Mokronog Gruppe, deren Zahl weit über tausend liegt, publiziert ist, kann man trotzdem schon jetzt zu einigen Feststellungen gelangen. Zwischen den Gräberfeldern in Štajerska und Dolenjska sind bedeutende Unterschiede bemerkbar. Der erste spiegelt sich schon in ihrem Alter wider. Die Gräber der ersten Stufe - die relativchronologische Abfolge der Mokronog Gruppe wird in der Fortsetzung des Aufsatzes geschildert -, die wir Mokronog I benannt haben, sind zwar wenige, aber sowohl im Dravagebiet (Pobrežje) als auch in Dolenjska (Novo mesto) vorhanden. Die Mittellatenezeit (Mokronog II) ist mit vielen Gräbern in Štajerska (z.B. Formin, Slatina v Rožni dolini, Dobova und Brežice) wie auch in Dolenjska (z.B. Nekropolen Kandija und Kapiteljska njiva in Novo mesto und Funde ohne Zusammenhang aus Mokronog und Valična vas) vertreten. Ein wesentlich anderes Bild zeigt sich in der Spätlatenezeit (Mokronog IIIa). Im Dra-vagebiet und in der Region Celje sind gar keine Gräber dieser Zeit bekannt und auch am Südrand der Štajerska, in Dobova und Brežice an der Sava, wurden nur wenige Gräber der Stufe IIIa gehoben. Anders erscheint die Situation in Dolenjska, wo Nekropolen vorkommen, die nur in dieser Stufe belegt wurden (Roje bei Moravče), ferner solche, die von der Stufe Mokronog I bis zur Stufe IIIa bestanden (Mokronog), und schließlich solche, wo mit den Bestattungen in der Stufe IIIa begonnen und bis in die römische Zeit hinein fortgesetzt wurde (Bela Cerkev und Beletov vrt in Novo mesto). Die Situation in Štajerska ist demnach ähnlich derjenigen in Österreich, Böhmen, Mähren und Ungarn, wo man keltische Gräber der Stufe LT D1, die mit der Stufe Mokronog IIIa gleichzusetzen ist, gar nicht kennt. Der zweite Unterschied zwischen Štajerska und Dolenjska zeigt sich in der Keramik der Mit-tellatenezeit (Mokronog II). Auf den steirischen Nekropolen findet man ausschließlich die glatte Drehscheibenkeramik (Töpfe und Schüsseln), die manchmal mit horizontalen Rillen verziert ist. Das gilt für das Dravagebiet (Formin, Brstje und Skorba), die Region Celje (Slatina v Rožni dolini) und auch für das Savagebiet (Brežice und Dobova). Ein anderes Bild zeigt sich in dieser Hinsicht in Dolenjska, wo wir bisher vor allem die Keramik der Nekropolen Kandija und Kapiteljska njiva in Novo mesto kennen. Hier sind die Gefäße, die denjenigen von Štajerska entsprechen, in der Minderzahl. Es überwiegen handgemachte Gefäße, die mit Knubben und Appliken verziert sind und in Machart, Form und Verzierung die Tradition der hallstättischen Töpferei erkennen lassen. Obwohl die Metallbeigaben in Mittellatenegräbern in Dolenjska einen keltischen Charakter besitzen (keltische Waffen in Männer- und Schmuck aus Bronze, Eisen und Glas in Frauengräbern), scheint gerade wegen des Überwiegens der handgemachten Keramik die Annahme gerechtfertigt zu sein, daß hier vornehmlich die einheimische, nicht keltische Bevölkerung bestattet wurde. Für diese Annahme scheint auch die Lage der Mittellatenegräberfelder in Dolenjska zu sprechen, da sie in der Regel in der unmittelbaren Nähe der hallstattzeitlichen Gräberfelder liegen (z.B. Mokronog, Novo mesto und Valična vas), während in Štajerska die Latenegräberfelder offenbar auf neu ausgewählten Plätzen angelegt wurden. Für die Stufen I und II der Mokronog Gruppe sind überall flache Brandgräber charakteristisch. In der Stufe IIIa sind im Dravagebiet und in der Region Celje, wie schon erwähnt, gar keine Gräber bekannt, während die wenigen Gräber dieser Stufe in Brežice und Dobova noch immer Flachgräber mit Brandbestattung sind. In Dolenjska hat sich in dieser Zeit das frühere einheitliche Bild verändert. Im Westen kennt man Brandgräber, die seicht in die Hallstattgrabhügel eingebettet wurden (z.B. Magdalenska gora, Dobrava). Östlich davon sind alle Gräberfelder Flachgräberfelder und die Bestattungen darin entweder Brand- (z.B. Roje bei Moravče, Mokronog, Beletov vrt in Novo mesto) oder Körpergräber (Bela Cerkev und Mihovo). Die Angaben von Pečnik, der in Bela Cerkev ausgrub, und Szombathy, der die Grabungen von Kušljan beaufsichtigte, sind diesbezüglich vollkommen klar. Daß es sich wirklich um Skelettgräber handelt, geht auch aus den Funden selbst hervor. Die Waffen aus den Spätlatenegräbern (Stufe Mokronog IIIa) von Bela Cerkev und Mihovo sind nämlich in der Regel nicht verbogen und die dort entdeckten Glasarmringe zeigen keinerlei Brandspuren. Im Gegenteil dazu gilt für die männlichen und weiblichen Brandgräber aller Stufen der Mokronog Gruppe, daß die Waffen, vor allem die Schwerter und Schildbuckel, sehr häufig verbogen und die Glasarmringe fast ausnahmslos verschmolzen sind. Die Chronologie Die erste relative Chronologie der Mokronog Gruppe wurde von Guštin ausgearbeitet (Guštin 1977). Er unterschied sechs mit arabischen Ziffern bezeichnete Zeitstufen (Mokronog 1 bis 6), die den mitteleuropäischen Stufen LT B2, C1, C2, C2/D1, D1 und D2 entsprechen sollten. Die Einteilung und die Gräberzuweisung stellten sich als nicht immer einwandfrei heraus. Die Gräber 1 und 2 von Dobova und Grab 1 von Spodnja Slivnica wurden so der Stufe 3 anstatt der Stufe 2 und Grab 201 von Beletov vrt in Novo mesto, das Fibeln vom Typ Nauheim und Nova vas enthält, der Stufe 6 anstatt der Stufe 5 zugeordnet. In die Stufe 6 hat er weiters die Spätlateneschichten der eisenzeitlichen Ringwälle gestellt, obwohl sie vornehmlich in die Stufe 5 gehören. Später hat er den Inhalt einzelner Stufen wesentlich verbessert (Guštin 1984a, 327 ss; 1984b, 129 s), aber die Übergangsstufe 4 beibehalten, der er Grab 1 von Mokronog, Grab 19 von Dobova und einige Funde von Roje bei Moravče und von Metlika zuwies. In diese Stufe ordnete er auch die Schildbuckel vom Typ Skorba und Mokronog ein, die er im Text unter die Leittypen der Spätlatenezeit einreihte, in der Anmerkung jedoch in die Stufe LT C2 (Guštin 1984a, 333, Anm. 83). In unserer Studie über die Mokronog Gruppe haben wir darauf hingewiesen, daß Grab 19 von Dobova wegen der Fibeln, die einer Fibel des Grabes 23 von Dobova ähneln, und wegen des Rasiermessers, das ein Vergleichsstück im Mittel-lat negräberfeld von Formin besitzt, in die Stufe Mokronog 3, die der Stufe LT C2 entspricht, zu stellen ist (Božič 1987, 868). Außerdem haben wir bemerkt, daß Schildbuckel vom Typ Skorba in zwei Gräbern der Stufe Mokronog 3 (Skorba 1 und Dobova 23) auftreten und daß Schildbuckel vom Typ Mokronog schon spätlatenezeitlich sind, wenn man ihr Vorkommen in Gräberfeldern von Roje bei Moravče und Bela Cerkev berücksichtigt. Das spätlatenezeitliche Alter des Gräberfeldes von Roje wird, so meinten wir, durch die dort entdeckten Waffen und Keramik bewiesen. Der Stufe Mokronog 4 nach Guštin könnte man somit nur das Grab Mokronog 1 (Guštin 1984a, Abb. 22) zuweisen, in welchem tatsächlich neben zwei Formen der Stufe 3 (die Fibel und der Schildbuckel) eine Form der Stufe 5 (das Schwert) erscheint. Ein einziges Grab ist jedoch für die Bestimmung einer selbständigen Stufe 4 nicht ausreichend. Auch hinsichtlich der Stufen 5 und 6 von Guštin waren wir der Meinung, daß ihr Fundstoff nicht zwei homogene typologische Gruppen bildet, die getrennt in Gräbern der einen bzw. der anderen Stufe vorkommen würden, und daß es deswegen sinnvoller ist, nur bei einer Spätlatenestufe zu bleiben (Božič 1987, 868). Aufgrund dieser Überlegungen haben wir eine neue Einteilung in nur vier Stufen vorgeschlagen (ibid., 868 ss, Abb. 43-46; Taf. 85-88), deren Bezeichnung aus römischen Ziffern und Kleinbuchstaben besteht (Mokronog I, IIa, IIb und III) und die mit den mitteleuropäischen Stufen LT B2, C1, C2 und D zu parallelisieren sind (ibid., 880 s). In unserer unveröffentlichten Dissertation aus dem Jahr 1992 haben wir eine weitere Einteilung der Stufe Mokronog III in die Stufen IIIa und IIIb vorgeschlagen (Božič 1992, 196 ss). Dabei stützten wir uns auf einige Gräber, die erst nach dem Erscheinen der Studie von Guštin publiziert bzw. entdeckt wurden, und auf das teilweise rekonstruierte Grab von Strmec bei Bela Cerkev, das unter anderem den bekannten Bronzehelm vom Typ Novo mesto enthielt. Da die neue Einteilung im Wesentlichen einwandfrei zu sein scheint, soll sie hier kurz vorgestellt werden. Mokronog I Dieser Stufe (Božič 1987, 869 ss, Abb. 43) können außer einigen Funden ohne erhaltenen Grabzusammenhang aus Mokronog und Valična vas (Gabrovec 1966, Taf. 1-13; Teržan 1973 - es handelt sich um die jüngsten Frühlatenefibeln und -schwerter, Schwertketten vom Typ Mokronog und Hohlbuckelringe mit neun oder mehr glatten Buckeln) mehrere Männergräber zugewiesen werden, und zwar das Grab von Pobrežje, Grab 9 von Kandija und Gräber 1, 6, 71 und A/22 von Kapiteljska njiva in Novo mesto, sowie Grab 2 von Kapiteljska njiva, das wahrscheinlich ein Frauenoder ein Kindergrab ist (Pahič 1966, 312, Taf. 13: 4,5; Stare 1950, 46 s, Abb. 12; 16; 17; Šribar 1958-1959, Taf. 1; 2; Knez 1988, Abb. 3; 4; 1990, Abb. 83; Dannheimer, Gebhard [ed.] 1993, 279 s, Nr. 93; Knez 1986, 96, Taf. 47: 6-15). Außer den schon angeführten Typen sind für diese Stufe Lanzenspitzen mit breitem Blatt (Brunaux, Rapin 1988, 122, 124), Schwertketten vom Typ Karaburma 111 (Božič 1981, 327, Form 2) und kleine Schildbuckel mit rechteckigen Flügeln (ibid., Form 6; Typ I nach Rapin - Brunaux, Rapin 1988, 79) sowie massive glatte Bronzearmringe (Božič 1987, 870, Abb. 43: 12) typisch. In den Gräbern 6 und 71 von Kapiteljska njiva lagen auch zwei Lanzenspitzen mit schmalem Blatt, die an die hallstattzeitlichen Formen erinnern. Die Keramik ist mit Ausnahme eines bikonischen Drehscheibentopfes aus Grab 6 von Kapiteljska njiva handgemacht und ähnelt auch nach Form und Verzierung der hallstattzeitlichen Keramik. Wir waren 1987 der Ansicht, daß das Helmgrab von Trbinc (Gabrovec 1990) und der Bronzehelm vom Typ Filottrano von Bela Cerkev (ibid., 118, Abb. 5) aus der Endstufe der Hallstattzeit oder schon aus der Stufe Mokronog I stammen. Alle Beigaben und die Bestattungsart des Grabes von Trbinc (Skelettgrab) sprechen jedoch dafür, daß es im jüngeren Teil der Negova-Stufe der Hallstattkultur in Dolenjska angelegt wurde, und auch der Bronzehelm von Bela Cerkev ist sicher schon in dieser Zeit hergestellt worden, obwohl er viel später, in der Spätlatenestufe Mokronog IIIa, einem toten Krieger ins Grab gelegt wurde. Mokronog IIa In die Stufe Mokronog IIa (Božič 1987, 872 ss, Abb. 44) werden folgende Männergräber eingeordnet: Brežice 2, 6, 47 und 55, Dobova 1, 2 und 6 sowie Mokronog 11 (Guštin 1977, Taf. 4; 5; 7; 11; 1984b, Abb. 1; 2; Taf. 2-4; 1983b, Abb. 8; 1983c, 42; Božič 1991, 474 s; Guštin 1983a). In Grab 1 von Spodnja Slivnica (Guštin 1977, Taf. 14) wurden auf Grund der Beigaben ein Mann und eine Frau begraben. Auch in Grab 10 von Dobova (Guštin 1981; 1984a, 317, Abb. 7) wurden verbrannte Knochen von drei Personen entdeckt: von einem Mann, einer Frau und einem Kind. Es unterscheidet sich von anderen Gräbern auch dadurch, daß es zwei Schwerter enthielt. Guštin und auch wir (Božič 1987, 872, 888) betrachteten das Grab bisher als Einheit. Thierry Lejars hat jedoch darauf hingewiesen, daß das eine Schwert typolo-gisch sicher jünger ist als das andere (Lejars 1994, 49 s). Doch gilt das nicht nur für dieses Schwert, sondern genauso für den übergroßen, mehr als 40 cm langen Bandschildbuckel mit rechteckigen Flügeln (Gruppe H bzw. Typ VI nach Andre Rapin - Brunaux, Rapin 1988, 46, 57, 72 s, 81). Aus dem Ausgrabungsbericht von Guštin (1981, 223, 225, Taf. 45: 2) geht auch klar hervor, daß typologisch ältere Beigaben (unter anderem das Schwert in einer mit einem Drachenpaar verzierten Scheide, eine Lanzenspitze, ein Hiebmesser und eine Schere) auf der Sohle der bis zu 70 cm tiefen Grabgrube lagen, während das jüngere Schwert und der große Schildbuckel deutlich höher am Rande der Grube angetroffen wurden. Wegen seiner höheren Lage war der Buckel vom Pflug beschädigt. Es liegt nahe, daß es sich in der Tat nicht um ein einziges Grab mit verschieden alten Beigaben und einem überzähligen Schwert handelt, wie von Lejars vermutet, sondern um zwei verschieden alte Gräber. Das ältere, worin ein Mann, eine Frau und ein Kind bestattet wurden, wurde tiefer ausgehoben, während das jüngere Grab eines Mannes wesentlich später und seichter am Rande des älteren Grabes eingebettet wurde. Wegen der seichten Lage ist es auch wahrscheinlich, daß das Inventar des jüngeren Grabes nicht komplett erhalten war. Man vermißt vor allem eine Lanzenspitze und eine oder mehrere Eisenfibeln. Das ältere Grab soll von jetzt ab mit der Bezeichnung 10a und das jüngere mit 10b versehen werden. Typische Frauengräber der Stufe Mokronog IIa sind Brežice 49, Brstje 1, Mokronog 6 und 7 (Guštin 1984a, Abb. 18; 1977, Taf. 11; 12; 15). In Männergräbern kommen ältere Mittellat ne-schwerter mit Scheiden vor, die mit einem Drachenpaar Typ III oder im ungarischen Schwertstil verziert sind (Szabo, Petres 1992, 35 ss; Lejars 1994, 79 ss). Die Lanzenspitzen haben die klassische Form nach Rapin (Brunaux, Rapin 1988, 120 ss), nur eine (Dobova, Grab 6) ist bajonett-förmig (ibid., 124 ss), weist aber auf der Tülle ein ähnliches Pflanzenornament wie die Lanzenspitze klassischer Form aus Grab 2 von Dobova auf (Guštin 1983a). Die Schildbuckel haben einen doppelrinnenförmigen Mittelteil und kleine, manchmal durchbrochene Flügel (Typ III nach Rapin - Brunaux, Rapin 1988, 70 s, 80) oder aber einen faßförmig gewölbten Mittelteil und trapezförmige Flügel (Typ V nach Rapin - ibid., 72, 81). Außer zweiteiligen gedellten Schwertketten (Božič 1981, 327, Form 20) erscheinen Schwertketten vom Typ Brežice mit gedrehten Gliedern (Božič 1987, 874, Abb. 44: 4). Fibeln sind ausschließlich aus Eisen. Es überwiegen Fibeln mit Drahtbügel, einem Knopf auf der Fußverlängerung und einer Spiralrolle mit vier Windungen und unterer Sehne (ibid., Abb. 44: 12). Seltener sind große Zweiknopffibeln anzutreffen (ibid., Abb. 44: 14). In zwei Gräbern von Brežice (6 und 55) lagen Reste zweirädriger Wagen. In diese Stufe gehört auf Grund des Flaschengefäßes, das einen guten Vergleich in Grab 2 von Brežice besitzt, auch das unvollständig erhaltene Grab mit Kantharos (Kandija in Novo mesto, Grab 40 - Knez, Szabo 1980-1981). Für die Frauengräber der Stufe Mokronog IIa sind Bronzefibeln mit Zierknopf oder -scheibe auf der Fußverlängerung typisch. Manchmal trägt die Scheibe eine Pseudofiligranzier (Grab 49 von Brežice). Auch bei diesen Fibeln hat die Spiralrolle häufig vier Windungen und eine untere Sehne. In einem Grab wurde eine kleine bronzene Zweiknopffibel entdeckt (Spodnja Slivnica 1 -Guštin 1977, Taf. 14: 4; Teržan 1973, Taf. 4: 10,12). Zwei Gräber (Brežice 49 und Mokronog 7) enthielten große eiserne Zweiknopffibeln, die auch in Männergräbern vorkommen. Neben den Fibeln erscheinen öfters massive Bronzearmringe mit Warze (Božič 1987, 874, Abb. 44: 17) und Hohlbuckelringe aus drei oder vier großen Buk-keln (Maräz 1974). Bronzene Gürtelketten sind selten (Brstje, Grab 1), geläufig hingegen gedrehte eiserne Gürtelketten, die den Schwertketten vom Typ Brežice ähneln. Mokronog IIb Diese Stufe (Božič 1987, 875 s, Abb. 45) ist in den Gräberfeldern von Dobova und Slatina v Rožni dolini besonders gut vertreten. Typisch sind die Männergräber 10b und 23 von Dobova, Grab 1 von Skorba und Grab 1 von Veliko Mraševo (Guštin 1981, Abb. 1: 1; 2; Taf. 46; Božič 1983, Abb. 22; Pahič 1966, 314, Taf. 14: 1,2,7; Guštin 1977, Taf. 8) sowie mehrere Gräber von Slatina v Rožni dolini (9, 10, 13, 14, 16, 19 und 27 - Pirkmajer 1991). In Grab 5 von Dobova (Guštin 1984a, 317, Abb. 6; 19) waren nach der Analyse der verbrannten Knochen ein Mann und eine Frau bestattet worden. Typische Frauengräber dieser Stufe sind die Gräber 19 und 26 von Dobova, Grab 9 von Mokronog sowie die Gräber 11, 18, 21, 22 und 25 von Slatina v Rožni dolini (Guštin 1984a, Abb. 20; 21; 1977, Taf. 12: 1-6; Pirkmajer 1991). Für die Männergräber sind jüngere Mittel-lat neschwerter in Scheiden, die meistens eine Dreiwirbelzier tragen und chagriniert sind, typisch (Sza-bo, Petres 1992, 54 s; Lejars 1994, 86). Einzelne Schwertklingen sind mit einer Schlagmarke in Halbmond- bzw. Eberform versehen (Skorba 1, Slatina v Rožni dolini 9, Dobova 10b, Veliko Mraševo 1 - Drack 1954-1955; Tizzoni 1984; Szabo, Petres 1992, 61 ss; Dirjec 1996; Aubelj [ed.] 1999, 158). In einigen Gräbern erscheinen Lanzenspitzen mit konvexem Blatt (Brunaux, Rapin 1988, 119 s), die auf diese Stufe beschränkt bleiben, in anderen hingegen Lanzenspitzen mit breitem Blatt, die sowohl in der Stufe Mokronog I als auch in der Stufe Mokronog IIIa die vorherrschende Lanzen-spitzenform darstellen. Es handelt sich also um eine sehr langlebige Form, die nur in Gräbern der Stufe Mokronog IIa nie in Erscheinung tritt. Die Schildbuckel sind groß, immer länger als 30 cm, manchmal sogar über 40 cm lang. Neben bandförmigen Schildbuckeln mit rechteckigen (Typ VI nach Rapin - Brunaux, Rapin 1988, 72 s, 81), unausgeprägt trapez- oder fächerförmigen Flügeln (Slatina v Rožni dolini 10 und 13) kamen auch Schildbuckel vom Typ Skorba mit ausgeprägt fächerförmigen Flügeln zum Vorschein (Typ VII nach Rapin - ibid., 82; Lippert 1992, 291 s). In vier Gräbern fanden sich Gürtelgarnituren aus Ringknopfgürtelhaken mit langer Lasche und Ringen, während die anderen keine Gürtelteile enthielten. Alle Fibeln sind aus Eisen gefertigt. Außer den großen Fibeln mit langem niedrigem Bügel, kurzem Fuß und einem kleinen Knopf auf der Fußverlängerung (Dobova 23, Slatina v Rožni dolini 19 und 27 - Božič 1987, 876, Abb. 45: 10) kommen auch Fibeln mit kurzem symmetrischem Bügel vor (Slatina v Rožni dolini 10 und 13). In Frauengräbern findet man vor allem verschiedene Fibeln und gedrehte eiserne Gürtelketten. Die Fibeln sind aus Eisen oder aus Bronze hergestellt. Eisernen Fibeln mit langem niedrigem Bügel und kurzem Fuß (Dobova 19, Slatina v Rožni dolini 11 und 25 - ibid., Abb. 45: 7), die auch in Männergräbern auftreten, einer Bronzefibel der Variante Gemeinlebarn vom Typ Mötschwil aus Grab 26 von Dobova (Guštin 1984a, Abb. 20: 2; Božič 1993a, 203, Abb. 4: 2-4) und zwei Fibeln aus Grab 9 von Mokronog, die den Fibeln vom Typ Mötschwil ähnlich sind, ist eine kurze Spiralrolle mit vier Windungen und oberer Sehne gemeinsam. In drei Gräbern (Dobova 5, Mokronog 9 und Slatina v Rožni dolini 25) wurden kleine Zweiknopffibeln entdeckt, die sich von den kleinen Zweiknopffibeln der Stufe Mokronog IIa (Spodnja Slivnica 1) darin unterscheiden, daß sie aus Eisen gefertigt sind, und daß ihre Knöpfe kleiner und weiter auseinander gelegen sind. Von den restlichen Fibeln, die meistens eine lange Spiralrolle besitzen, soll ausdrücklich eine Fibel vom Typ Valična vas erwähnt werden (Grab 26 von Dobova - Guštin 1984a, Abb. 20: 3; Božič 1987, 876, Abb. 45: 8; Taf. 87: 14; Lazar 1996, 279 s, Taf. 1: 1-4). Die Gürtelketten, die der Form nach den Gürtelketten in Frauengräbern der vorhergehenden Stufe Mokronog IIa entsprechen, sind immer nur fragmentarisch erhalten. Trotzdem scheint es, daß eine Frau zwei Langteile trug, die mit je einem Ring enden. Mokronog Illa Der Beginn der Stufe Mokronog IIIa (Božič 1987, 876 ss, Abb. 46) wird vom Auftreten der Spätlateneschwerter bestimmt, die eine Griffangel mit rhombischem Querschnitt, eine Klinge mit dreirhombischem Querschnitt und ein abgerundetes Klingenende besitzen (Božič 1981, 328, Form 30). Die Scheiden sind mit einer doppelten S-Klammer versehen. Dieser Stufe gehören folgende Gräber an: alle Gräber von Roje bei Moravče, zwei Gräber aus Mokronog, zahlreiche unpublizierte Gräber von Mihovo, die Skelettgräber von Strmec bei Bela Cerkev, wovon jene 26 ausdrücklich zu erwähnen sind, die von Pečnik auf der Parzelle Padarič ausgegraben wurden (Knez 1977a; Guštin 1977, Taf. 9; 10; Dular 1991, 57, 88 ss, Taf. 51; 52); ferner die ältesten Gräber des großen spätlatenezeitlichen-römischen Gräberfeldes von Beletov vrt in Novo mesto (Knez 1992) und schließlich die Nachbesta-tungen in hallstattzeitlichen Grabhügeln auf der Magdalenska gora bei Šmarje (Hencken 1978). Reichere Männergräber sind durch Grab 169 von Beletov vrt (Knez 1992, 60, Taf. 59-61) und Grab V/42 von der Magdalenska gora (Hencken 1978, 40, Abb. 163; 164) vertreten, während das Grab 201 von Beletov vrt (Knez 1992, 67, Taf. 71: 4-21), die Gräber 2, 3, 6, 9, 16 und 25 von der Parzelle Padarič bei Bela Cerkev (Dular 1991, 57, 88 ss, Taf. 51; 52) und die Gräber VII/31, X/71 und X/78 von der Magdalenska gora (Hencken 1978, 56, Abb. 251; 78 s, Abb. 355; 80, Abb. 362) als typische Frauengräber zu bezeichnen sind. Die Lanzenspitzen dieser Stufe haben ein breites Blatt. Bandförmige Schildbuckel kommen wahrscheinlich nur am Anfang der Stufe vor (z.B. in Grab Mokronog 1), später setzen sich die Buckel vom Typ Mokronog-Arquä Petrarca (Lippert 1992, 291 s) und runde Schildbuckel durch (z.B. vom Typ Roje und vom Typ Beletov vrt 169 - Guštin 1984b, 130, Anm. 82; 1991c, 58). In Grab 169 von Beletov vrt wurde ein eiserner Ringknopfgürtelhaken mit Flügeln entdeckt (Puš 1976). Häufig findet man in Männergräbern Ringgriffmesser mit flachem Griff (Božič 1993b, 151). Grab 169 von Beletov vrt enthielt ferner einen Eisenhelm vom Typ Novo mesto (Schaaff 1980), und vom Gräberfeld in Roje bei Moravče stammen zwei gut erhaltene Hebelstangentrensen (Werner 1984). Die Männergräber enthielten entweder keinerlei Fibeln oder eiserne Fibeln mit dreieckigem Drahtbügel und langer Spiralrolle (Roje bei Moravče) bzw. Fibeln vom Typ Beletov vrt (Beletov vrt 169 - Božič 1998, 148 s). Für Frauengräber sind bronzene Fibelpaare vom Typ Magdalenska gora charakteristisch (Božič 1993b, 151; Lazar 1996, 280, Taf. 1: 6,7; Aubelj [ed.] 1999, 172). In Mihovo kommen häufig paarweise silberne Fibeln vom Mittellateneschema mit lanzenförmigem Bügel und sehr langer Spiralrolle vor (Božič 1987, 878, Abb. 46: 16; Aubelj [ed.] 1999, 172). In Grab 201 von Beletov vrt lagen eine Fibel vom Typ Nova vas (Guštin 1987; Buora 1992; 1997, 177) und eine kleine silberne Nauheimer Fibel (Božič 1993b, 150) zusammen. In zwei Gräbern (Grab 9 von der Parzelle Padarič bei Bela Cerkev und Grab X/71 von der Magdalenska gora) wurden Bronzefibeln vom Mittellateneschema mit einem hohen Drahtbügel und einer großen Spiralrolle aus nur zwei Windungen entdeckt. Einige Fibeln (z.B. aus Grab X/78 von der Magdalenska gora) ähneln den in der vorigen Stufe (Mokronog IIb) vorkommenden Fibeln vom Typ Valična vas, weisen aber ein anderes Verhältnis zwischen der Bügel- und Fußlänge auf. Außer Fibeln trugen einige Frauen in dieser Stufe bronzene Warzenringe und -armringe, Ringe mit schnurartiger Verzierung, Radanhänger und eiförmige Bommeln (Božič 1993b, 151; 1993a, 202; 1998, 143 s). In Frauengräbern kommen auch Glasarmringe vor. Typisch sind blaue und purpurne Armringe mit dreieckigem oder D-förmigem Querschnitt (Božič 1993b, 151). Häufig waren die Frauen auch mit Halsketten aus Glas- und Bernsteinperlen geschmückt. Auf die Gräberfelder von Bela Cerkev und Mihovo, die von den anderen auch durch die dort praktizierte Körperbestattung abweichen, bleiben gerippte bronzene Arm- und Fußreifen mit stilisierten Tierköpfen an den Enden beschränkt (Stare 1973a, Taf. 56: 13,16-18; Aubelj [ed.] 1999, 164). Dasselbe gilt für die seltenen, mit nur drei Exemplaren (zwei in Bela Cerkev und eines in Mihovo) vertretenen Gürtelplatten vom Typ Bela Cerkev (Stare 1973a, Taf. 18: 22; 45: 10). Sie sind rechteckig, gegossen und mit Rippen verziert. Von bronzenen Gürtelketten kennt man bisher nur verschiedene Anhänger (Knez 1977b, Abb. 14; Dular et al. 1991, Taf. 46: 18; Pirkmajer 1991, Taf. 21: 141) und Kettenteile aus kleinen Ringen und stabförmigen Zwischengliedern (Knez 1977b, Abb. 26; Dular 1991, Taf. 65: 32; Dular et al. 1995, Taf. 14: 1). Typische Formen der Stufe Mokronog IIIa stellen auch Kreuzringe (Božič 1993b, 151) und der Ring mit aufrecht stehender menschlicher Figur (Stare 1973a, Taf. 33: 17; 70: 2; Božič 1987, 878, Taf. 88: 16; Meduna 1996) dar, von denen man nicht weiß, ob sie im Grab eines Mannes oder einer Frau entdeckt wurden. In diese Stufe gehören ferner einige Gegenstände, die in Gräbern selten oder gar nicht vorkommen, sondern mehr oder weniger häufig in Siedlungen. Es handelt sich um Bronzeknöpfe verschiedener Formen (Božič 1993b, 149; Lazar 1996, 281), Messer mit löffelartigem Griffende (Božič 1993b, 151), Palmettenhaken (ibid.; Božič 1998, 148 s), Riemenzungen (Božič 1993b, 151) und bronzene Ösenstifte mit quergekerbtem Schaft (Božič 1993a, 202 s). In der Stufe Mokronog IIIa benützte die Bevölkerung der Mokronog Gruppe auch spätrepublikanische Bronzegefäße (Feugere, Rolley [ed.] 1991), z.B. Kannen vom Typ Piatra Neamt (Lazar 1996, 283) und Gallarate (Potočnik 1986, Abb. 4), Schöpfer vom Typ Pescate sowie Schöpfer vom Typ 3 mit flachem senkrechtem Griff mit zoomorphem Haken (Knez 1974, 62, Abb. 53; 54; Bitenc, Knific 1994-1995, 260 s, Taf. 17: 2). Vielleicht gelangte schon in dieser Zeit die dinoy-sische Maskenattasche einer überaus großen und reich verzierten spätrepublikanischen Bronzesitula (oder sogar die ganze Situla?) in die Region um Celje (Baudoin, Liou, Long 1994, 73, Abb. 60: 1). Die Attasche stammt nicht vom Fundort fast aller Spätlatenebronzefunde und sehr zahlreicher keltischer Silbermünzen in Ce-lje, d. i. aus jenem Abschnitt des heutigen Flußbettes der Savinja, wo sich die Spätlatenevorgängersiedlung der römischen Stadt befand. Sie wurde im Ort Medlog ausgegraben, der ziemlich weit westlich vom römischen Celeia liegt, bei Joštov mlin (nach einer Quelle - Orožen 1927, 110) bzw. beim nahen Gozdni dvorec (nach einer anderen Quelle - Führer 1889, 19). Es ist interessant, daß auch der ungewöhnliche Bernsteinschatz, der aufgrund von Vergleichsfunden ebenso in die Stufe Mokronog IIIa bzw. LT D1 datiert (Božič 1998, 146 ss), nördlich von Celeia beim Hof Spodnji Lanovž ausgeackert wurde. Zahlreiche Metallfunde der Stufe Mokronog IIIa, aber auch die Siedlungskeramik, die hier nicht berücksichtigt wurde, erhellen, daß die Mokronog Gruppe in der Spätlatenezeit wie schon früher, während der Stufen LT B2 und C, zum Ostkreis der mitteleuropäischen Keltenkultur gehörte (Božič 1993b, 151 s). Viele Spätlateneformen der Mokronog Gruppe erscheinen nämlich in einem weiteren Gebiet Mitteleuropas, einige sonst jedoch nur noch in Transdanubien. Mokronog Illb In meiner unveröffentlichten Dissertation (Božič 1992) konnte ich auf Grund verschiedener Quellen, vor allem der Briefe Kušljans und Pečniks, der Berichte von Alfons Müllner, Kustos am Landesmuseum in Ljubljana, seines Eingangsbuches und seines Inventarbuches der vorgeschichtlichen Sammlung, den Inhalt eines Kriegergrabes teilweise rekonstruieren, das zu Beginn des Jahres 1897 beim Rigolen eines in Strmec oberhalb von Bela Cerkev gelegenen Weingartens des Jože Košak entdeckt wurde (ibid., 91 ss). Im Grab befanden sich der bekannte, häufig (unter den Fundortsnamen Vinji vrh bei Šmarjeta oder nur Šmarjeta) publizierte Bronzehelm vom Typ Novo mesto, das eiserne Schwert in bronzener Scheide mit Durchbruchverzierung, das gleichfalls mehrmals unter dem Namen Šmarjeta veröffentlicht wurde, ein runder eiserner Schildbuckel und ein langes Krummmesser (Stare 1973a, Taf. 7: 3; 8: 2; 11: 6; 14; 73; Werner 1979, 166, Abb. 1: 2; Guštin 1984a, Taf. 48). Dieses Grab, das wir als Grab 1 aus Parzelle Košak B bezeichnen, ist so wie Grab 37 von Verdun (Breščak 1989, 12) ein typischer Vertreter der Männergräber der Stufe Mokronog IIIb. Typische Formen der Stufe Mokronog IIIb sind Schwerter in Scheiden mit Durchbruchverzierung (sog. norische Schwerter nach Joachim Werner), runde Schildbuckel, die nach ihrem Querschnitt vollkommen den für die vorige Stufe IIIa typischen Buckeln vom Typ Beletov vrt 169 entsprechen, jedoch kleiner sind, ferner Lanzenspitzen mit engem Blatt mit rhombischem Querschnitt sowie lange Krummmesser mit breiter dreinietiger Griffplatte, die am Übergang in die Klinge eine einseitige Parierstange besitzt und am oberen Ende mit einer ovalen Platte abgeschlossen ist (Stare 1973a, Taf. 52: 2; Majnaric-Pandžic 1970, Taf. 21: 3; Drechsler-Bižic 1956, Taf. 1: 3; Radimsky 1895, Abb. 274; 468; Maric 1968, Taf. 10: 14; Stipčevic 1959, Abb. 1: 2). Der Helm von Bela Cerkev unterscheidet sich vom Helm desselben Typs, der aus Grab 169 von Beletov vrt stammt, vor allem dadurch, daß er aus Bronze besteht und daß auf den Wangenklappen Vögel, keine Vierfüßler dargestellt sind. Auch der Ringknopfgürtelhaken aus Grab Verdun 37 ist im Unterschied zum Haken aus Grab 169 von Beletov vrt aus Bronze und außerdem mit zwei Paaren sich berührender Flügel versehen, die zwei nierenförmige Ausnehmungen bilden. Die Bronzefibel aus Grab Verdun 37 gehört zum Typ Almgren 237a nach Jochen Garbsch (1965, 43 s) und steht somit am Anfang der Entwicklungsreihe der norisch-pannonischen Zweiknopffibeln. In der Stufe Mokronog IIIb wurden die Toten in Strmec oberhalb von Bela Cerkev nicht mehr körperbestattet, sondern verbrannt. Daß auch Grab 1 aus Parzelle Košak B ein Brandgrab war, beweisen das verbogene Schwert und das verbogene Messer. Grab 37 aus dem Gräberfeld von Verdun, aus dem ausschließlich Brandgräber bekannt sind, stellt das älteste publizierte Kriegergrab dieser Nekropole dar. Nach dem Ende der Stufe Mokronog IIIb bekamen die Krieger in Dolenjska noch immer die Waffen mit ins Grab. Die am reichsten ausgestatteten, z.B. Grab 1 und 41 von Verdun (Jb. Röm. Germ. Zentmus. 33/2, 1986, 879; Breščak 1989), enthalten Eisenhelme vom Typ Weisenau, Gladii, runde Schildbuckel mit langer Fessel, Bronzeschöpfer vom Typ 6 (Breščak 1995), frühe kräftig profilierte Fibeln und norisch-pannonische Zweiknopffibeln. Es ist sehr wahrscheinlich, daß die ältesten der in Dolenjska auf mehreren Fundorten vorkommenden Gräber mit frührömischen Waffen und frührömischen Fibeln schon in die Zeit zwischen etwa 15 v. Chr. und Christi Geburt gehören. Das liegt wegen des Vorkommens von Helmen vom Typ Weisenau, von langen Schildfesseln und von Gladiusscheiden, wie sie in Fragmenten in den mittelaugusteischen römischen Lagern von Oberaden und Dangstetten (Fingerlin 1986; Kühlborn 1992, Taf. 31: 42) vorkommen, nahe; dazu kommt, daß die Schöpfer vom Typ 6 mit Sicherheit schon in dieser Zeit in Gebrauch waren, wie die Exemplare aus Oberaden (Loeschcke, Albrecht 1942, Taf. 46: 9,10), aus dem Schiff von Comacchio in Oberitalien (Berti [ed.] 1990, Nr. 220 und 221) sowie aus dem reichen französischen Grab von Flere-la-Riviere (Ferdiere, Villard 1993, Abb. 1-56) belegen. Die vorgestellten Stufen der Mokronog Gruppe (Mokronog I, IIa, IIb, IIIa und IIIb) kann man überzeugend mit den mitteleuropäischen Stufen LT B2, C1, C2, D1 und D2 gleichsetzen (Božič 1987, 880 s; 1993b). Ohne auf Einzelheiten eingehen zu wollen, möchten wir nur bemerken, daß die unlängst von Astrid Böhme-Schönberger (1998, 243) aufgestellte Behauptung, die ältesten "norischen" Schwerter seien schon in der Zeit der Oppida-Kultur, d.i. in der Stufe LT D1, entstanden, nicht überzeugt. Als Beweis führt sie zwei Gräber aus dem Gräberfeld von Zemplin in der Slowakei an, die unter anderem je einen Ringknopfgürtelhaken aus Bronze enthielten. Die Haken dieser Art, die man aus den Oppida (z.B. aus Hradište bei Strado-nice und aus Stare Hradisko - Pič 1906, Taf. 19: 1; Meduna 1961, Taf. 9: 3; 1970, Taf. 5: 1,2,4,5), aber auch aus einigen Gräbern der Stufe LT D1 (z.B. aus Grab 169 von Beletov vrt in Novo mesto und aus Grab 39 von Owslebury in England - Collis 1973) kennt, unterscheiden sich jedoch deutlich von beiden Exemplaren aus Zemplin. Diese letzteren gehören einer Gruppe der Bronzehaken an, die ausschließlich in Gräbern, die in die Zeit nach der Stufe LT D1 datiert werden müssen, zum Vorschein kommen (z.B. Zemplin, Verdun, Ehestorf-Vahrendorf - 2000 Jahre 1989, Abb. 140), ferner auf dem Magdalens-berg in Kärnten (Deimel 1987, Taf. 79: 13,14) und im Fluß Kupa bei Sisak (Werner 1979, 147, Abb. 4: 14) gefunden wurden. Die Exemplare dieser jüngeren Gruppe verteilen sich in zwei Varianten, deren gemeinsames Merkmal eine verhältnismäßig lange, enge Lasche mit Endknopf ist. Bei der einen Variante sind die Flügel stark nach innen gebogen (z.B. Magdalensberg - ibid., Abb. 4: 12; Bebra - Pin-kert 1998, Abb. 10: 13; Mihovo, Grab 1657/5), bei der anderen haben die Haken noch ein Paar Flügel, das sich an das erste Flügelpaar anlehnt, wodurch zwei nierenförmige Ausnehmungen entstehen (z.B. die Haken aus Grab 37 von Verdun, aus Sisak, aus Gräbern 108 und 136 von Zemplin sowie Grab 174 von Ehestorf-Vahrendorf und sehr wahrscheinlich auch der Haken mit abgebrochenen Flügeln vom Magdalensberg). Die dünnen Flügel sind nur selten ganz erhalten. Die Siedlungen Siedlungen, die man verläßlich der Stufe I der Mokronger Gruppe zuweisen könnte, kennt man noch nicht. Daß in der Stufe Mokronog II viele Siedlungen im Flachland eingerichtet worden sein müssen, ist wegen der Lage einiger Mittellat nene-kropolen in den Ebenen (Skorba, Brstje und Formin im Dravagebiet, Drešinja vas im Savinjatal und Brežice sowie Dobova im Savagebiet) naheliegend, wird aber auch unmittelbar durch die in Rabelčja vas in Ptuj (Božič 1993a) und in Trnava im Savinjatal (Novšak 1996) entdeckten Siedlungsreste sowie durch den Töpferofen von Spodnja Hajdina (Tomanič-Jevremov, Guštin 1996) bewiesen. Eine Ausnahme stellt die noch unbekannte Siedlung dar, deren Einwohner im Gräberfeld von Slatina v Rožni dolini begraben wurden. Offen bleibt, ob schon in den Stufen I und II einige Höhensiedlungen in Dolenjska (z.B. Križni vrh oberhalb von Beli Grič und Cvinger oberhalb von Vir pri Stični) besiedelt wurden. Unter den Metallfunden, die bei den Ausgrabungen in diesen zwei Siedlungen ans Licht kamen (Dular et al. 1991, 144 ss; Gabrovec 1994), fehlen jedenfalls Mittellatenefunde ganz, während Funde der Stufen IIIa (Križni vrh) bzw. IIIa und IIIb (Cvinger) gut vertreten sind. In der Spätlatenestufe IIIa kam es zu einer intensiven Wiederbesiedlung der in der Hallstattzeit (Guštin 1984a, 310 s), seltener in der Bronzezeit besiedelten und danach verlassenen Höhensiedlungen in Štajerska und Dolenjska. Von den un-tersteirischen Höhensiedlungen sind Poštela bei Zgornje Radvanje (Teržan 1990, 256 ss), Brinjeva gora bei Zreče (Oman 1981), Gradišče oberhalb von Zbelovska Gora (Pirkmajer 1991, Taf. 21), Rifnik bei Šentjur (Pirkmajer 1994) sowie Libna bei Krško (Guštin 1976) erwähnenswert, von denen in Dolenjska Gradišče bei Dunaj, Cvinger oberhalb von Vir pri Stični (Gabrovec 1994), Cvinger bei Korita, Križni vrh oberhalb von Beli Grič und Korinjski hrib oberhalb von Veliki Korinj. Viele wichtige Daten lieferte das langjährige Projekt zur Untersuchung der befestigten vorgeschichtlichen Siedlungen in Dolenjska, daß unter der Leitung von Janez Dular mehrheitlich vom Institut für Archäologie des Wissenschaftlichen Forschungszentrums durchgeführt wird. Ein Teil der dabei gewonnenen Ergebnisse wurde schon publiziert (Dular et al. 1991; 1995). Auch die Resultate der Ausgrabungen von Guštin auf dem Stari grad bei Podbočje (Guštin, Cunja, Predovnik 1993) und von Breščak auf dem Gradišče bei Valična vas (Dular, Breščak 1996) wurden schon zugänglich gemacht. Die erwähnten Untersuchungen als auch die langjährigen Ausgrabungen im Ringwall Cvinger oberhalb von Vir pri Stični haben auch die Befestigungssysteme der Spätlatenezeit erhellt, die von der Gesteinzusammensetzung der Hügel, auf welchen die Siedlungen errichtet wurden, abhängig waren. Die aus Kalkstein gebauten spätlatenezeit-lichen Befestigungsmauern auf dem Ringwall von Stična (Gabrovec 1994, 149) und auf dem Cvinger bei Korita (Dular et al. 1995, 143) unterscheiden sich nicht wesentlich von den Befestigungsmauern der Hallstattzeit. Eine gründliche Analyse der spätlatenezeitlichen Siedlungskeramik wurde von Radovan Cunja durchgeführt (Guštin, Cunja, Predovnik 1993, 26 ss). Einige Funde aus dem Ringwall von Stična, z.B. die geschweifte Fibel vom Typ Almgren 18 (Gabrovec 1994, Taf. 13: 24; Völling 1994, 178 ss), machen die Vermutung wahrscheinlich, daß diese Siedlung in der Stufe Mokronog IIIb noch bestand. DIE VINICA-GRUPPE Den Hauptfundort der Vinica-Gruppe stellt noch immer das große Gräberfeld dar, das vor dem Ersten Weltkrieg in Stražni dol bei Golek pri Vinici von der Herzogin von Mecklenburg ausgegraben wurde. Es liegt am Fuß des Berges Šlemine, auf dessen Gipfel die noch nicht erforschte eisenzeitliche Siedlung lag (Dular 1985, 106 ss). Die Herzogin hat 323 intakte Gräber und viele Streufunde gehoben, die eine ursprünglich viel höhere Gräberzahl wahrscheinlich machen. Fast alle Funde werden heute im Peabody Museum der Universität Harvard in Cambridge (USA) verwahrt, im Narodni muzej Slovenije in Ljubljana liegt nur eine kleine Auswahl davon (Ložar 1934; Gabrovec 1966, Taf. 14-19). Ein kleiner Teil der Gegenstände, die sich in Amerika befinden, wurde im Auktionskatalog der Sammlung Mecklenburg abgebildet (Vogt 1934; Prehistoric 1934, 85 ss, Taf. 12-21), eine Ganzpublikation des Gräberfeldes ist jedoch noch nicht erschienen. Mit dem Bestatten wurde hier schon in der späten Hallstattzeit angefangen und wahrscheinlich ohne Unterbrechung bis in die Spätlatenezeit hinein fortgefahren. Der Vinica-Gruppe kann auch die Siedlung in Črnomelj zugewiesen werden. Das legen einige Funde (u. a. eine Bronzefibel und eine bronzene trapezförmige Gürtelplatte - Mason 1990, 191) nahe, die bei den Ausgrabungen bei der Kirche Sv. Duh entdeckt wurden. Vinica-Charakter weisen auch die Funde auf, die in einem der zwei großen Hallstattgrabhügel in Brodaričeva loza bei Podzemelj schon 1888 von Pečnik entdeckt wurden (Fibeln, zwei Eisenmesser mit je drei Nieten auf dem flachen Griff, Bronzenadeln in Form eines Hirtenstabes - Gabrovec 1966, Taf. 21; 22; 23: 8; Dular 1978, 19, Taf. 5: 5-14; 15: 23; 16: 1-6). Andererseits stammen von der eisenzeitlichen Siedlung auf dem Kučar oberhalb von Podzemelj Scherben, die gute Vergleiche z.B. im Ringwall von Stična und in Metlika besitzen (Dular, Ciglenečki, Dular 1995, 54, Taf. 56: 5-8; 60, Taf. 64: 2), und eine kleine Bronzefibel (ibid., 63, Taf. 72: 20), die einigen Fibeln aus Štajerska und Dolenjska ähnlich ist (Lazar 1996, 280, Taf. 1: 5; Tiefengraber 1998, Abb. 9). Im Gebiet von Podzemelj verlief also die Grenze zwischen der Vinica- und der Mokronog Gruppe. Daß der Nordteil der Bela krajina von der letzteren beherrscht wurde, beweisen das Gräberfeld von Metlika, das leider teilweise zerstört wurde (Šribar 1974), und einige Bronzefunde, die unlängst in der befestigten Höhensiedlung Semenič oberhalb von Gaber pri Semiču ausgehoben wurden: ein durchbrochener Dreiblattknopf mit Würfelaugenzier, ein Ösenknopf mit Warze, die mit einem Dreiwirbel verziert ist, und ein fragmentierter Palmettenhaken (Božič 1993b). Alle drei reihen sich unter diejenigen Elemente der Mokronog Gruppe ein, die ihre Zugehörigkeit zur keltischen Kultur Mitteleuropas bezeugen. Die Vinica-Gruppe wurde bisher meistens den Japoden zugeschrieben (Gabrovec 1975; Dular 1985, 48; Drechsler-Bižic 1987; Guštin 1993). Ihre Sachkultur unterscheidet sich jedoch in mancher Hinsicht von derjenigen, die in japodischen Gräberfeldern an der Lika und im Unatal in Erscheinung tritt. Es ist eine Mischung von keltischen (z.B. Fibeln der Variante Gemeinlebarn vom Typ Mö-tschwil) und japodischen (z.B. Pektorale mit Pferdeköpfen und Zweispiralenfibeln mit Perlen auf dem Bügel) Elementen feststellbar. Einige Fundarten, z.B. die zahlreich in Golek pri Vinici und in Podzemelj vertretenen großen Nadeln in Hirtenstabform, stellen sogar Besonderheiten der Vinica-Gruppe dar, die außerhalb gar nicht vorkommen. Es ist deshalb viel wahrscheinlicher, daß die Träger der Vinica-Gruppe die Kolapianer waren, ein im Kolpatal angesiedelter pannonischer Stamm, der nach diesem Fluß, in der Antike die Kolapis genannt, auch seinen Namen bekommen hat (Šašel 1985; Aubelj [ed.] 1999, 174 ss). DIE NOTRANJSKA-KRAS-GRUPPE Dieser Gruppe, die sich in Notranjska und im Karstgebeit ausbreitete, können drei Gräberfelder (Za Polšno bei Šmihel pod Nanosom, Na straneh bei Socerb und Ponikve bei Matavun nahe Škocjan - Guštin 1979; Moser 1903; Prehistoric 1934, 130, Taf. 30; Righi 1982) und zahlreiche Höhensiedlungen zugewiesen werden. Auf der Ulaka bei Stari trg pri Ložu grub Walter Schmid aus. Die latenezeitlichen Funde von der Ulaka und von der Čepna oberhalb von Zagorje wurden von Guštin veröffentlicht (Guštin 1979, Taf. 3-5). Auf dem eisenzeitlichen Ringwall Tržišče bei Dolenja vas nahe Cerknica wurde schon bei den ersten Untersuchungen in den Jahren 1877 und 1878 ein Tonkrug mit Bronzearmringen und Henkeln römischer spätrepublikanischer Bronzegefäße entdeckt (Guštin 1991c, 69 s, Abb. 32: 1-4). Eine Henkelattasche einer Kanne vom Typ Piatra Neamt wurde auch bei den Ausgrabungen von Mehtilda Urleb gefunden (Lazar 1996, Abb. 1: 2), und zwei wichtige Funde kamen durch Zufall ans Licht (Bavdek 1996, Abb. 3; 4). Unter dem vorgeschichtlichen Fundstoff vom Ambroževo gradišče und von der Baba bei Slavina gibt es auch einige Latenefunde (Horvat 1995). Der Fundort Parti bei Stara Sušica, wo späthallstatt- und latenezeitliche, sowie frührömische Gegenstände geborgen wurden, scheint ein Gräberfeld oder einen Kultplatz darzustellen (ibid.). Beim Detektorsuchen, das in den letzten Jahrzehnten auch in Notranjska einen großen Aufschwung erlebte, wurden auf vielen Höhensiedlungen auch zahlreiche Latenefunde aufgelesen. Davon sind vor allem Stari grad bei Unec und Žerunšček bei Bločice zu erwähnen. In seinem Aufsatz über die Chronologie der Notranjska-Gruppe (Guštin 1973) hat Guštin die Latenezeit in diesem Gebiet auf zwei Stufen, die den Stufen LT B2 und C entsprechende Stufe Notranjska VII und die Spätlatenestufe Notranj-ska VIII geteilt. Die Stufe Notranjska VII bedarf heute einiger Korrekturen. Im Gräberfeld von Šmihel pod Nanosom wurden einige ältere Funde ausgegraben, darunter eine eiserne Mittellatenefibel, eine Schwertscheide und mehrere Gürtelketten aus gedrehten Gliedern mit einem kleinen Endring (Guštin 1979, Taf. 54: 7; 84: 42-44; 86: 1). Von Šmihel stammt auch das Lateneschwert mit zwei radförmigen Schlagmarken, das sich heute im Kunsthistorischen Museum in Wien befindet (Drack 1954-1955, 212, Taf. 59: 3). Unter den Funden von Matavun überwiegen geflochtene Dreiknotenhalsreifen, die von Giulia-no Righi (1982, 18) in die Spätlatenezeit datiert wurden. Aus derselben Zeit stammen der Tonkrug mit Bronzearmringen und -henkeln vom Tržišče bei Dolenja vas, die Ringfibel vom Typ Posočje aus Šmihel pod Nanosom (Guštin 1979, Taf. 69: 14; 1991c, 40), der eiserne Knopfsporn und der bronzene Warzenring von der Čepna oberhalb von Zagorje (Guštin 1979, Taf. 3: 15,17; Božič 1993b, 151) sowie zahlreiche unpublizierte Detektorfunde aus mehreren Höhensiedlungen. Dazwischen gibt es vor allem viele verschiedene Fibeln. Aus der Spätlatenezeit stammen wahrscheinlich auch die Gürtelkettenanhänger, die in drei Varianten geteilt werden können. Alle Anhänger von Notranjska sind von einem Menschenkopf bekrönt, wodurch sie sich von Anhängern der Mokronog und der Vinica-Gruppe unterscheiden. Der ersten Variante kann der bekannte Anhänger von der Ulaka mit der Geburtdarstellung auf der trapezförmigen Platte (Stare 1970; Guštin 1979, Taf. 5: 2; Božič [ed.] 1983, Abb. XIV) zugewiesen werden, der nach seiner Grundform, vom Menschenkopf abgesehen, nach seiner Rotemailverzierung und nach der Form der eingehängten Kettchen den Anhängern der Vinica-Gruppe verblüffend nahe kommt. Die Anhänger der zweiten Variante haben eine quadratische Platte mit seitlichen Stummeln und einer Rechtecköse unten (Guštin 1979, Taf. 5: 1), und die Vertreter der dritten Variante besitzen unter dem Kopf eine dreimal durchbrochene glockenförmige Platte (Bavdek 1996, Abb. 3; 4: 2). Darin ist vielleicht eine Menschengestalt mit gespreizten Beinen und auf die Hüften aufgesetzten Armen zu sehen. Eine Besonderheit der Notranjska-Kras-Gruppe der Latenezeit stellen neben den Anhängern mit Menschenkopf auch Certosafibeln mit hohlem Fußknopf dar, die leider nicht genau zu datieren sind (Svetličič 1997, 31 ss, Abb. 16). Auf Grund des Vorkommens im Gräberfeld von Matavun und in Mandrga bei Razdrto scheint jedoch eine Spätlatenedatierung wahrscheinlich. Unter die Elemente der nordadriatischen Tracht, die sich nach der Gründung von Aquileia im Jahr 181 v. Chr. in ihrem Einflußgebiet durchgesetzt hat, gehören außer den Dreiknotenhalsreifen auch die Fibeln vom Typ Kastav und Picugi (Guštin 1991c, 36 ss). Die zungenförmigen Siegelkapseln aus Bronze, die in zwei Ringwällen zutage kamen (Božič 1998, Abb. 6), sind wahrscheinlich italischen Ursprungs. Die frühe Romanisierung, die allem Anschein nach schon in der 2. Hälfte des 2. Jhs. v. Chr. zustande kam und sich in völligem Überwiegen der qualitätvollen italischen Keramik widerspiegelt, ist im slowenischen Istrien (Piran und Sermin bei Koper) und in Razdrto, einem wichtigen Posten am Handelsweg zwischen Aquileia und Nauportus (heute Vrhnika), nachweisbar (Horvat 1997, 118 ss; Bavdek 1996). Von einer frühen, obwohl vielleicht kurzfristigen Anwesenheit des römischen Heeres zeugt die Masse der römischen spätrepublikanischen Waffen vom Grad bei Šmihel pod Nanosom (Guštin 1979, Taf. 80-83; 86). Nach den Angaben der antiken Schriftsteller ist es sehr wahrscheinlich, daß die Römer die Bevölkerung des westslowenischen Gebietes, wo sich die Notranjska-Kras- und Idrija-Gruppe ausbreiteten, den Karnern zurechneten. Einige Funde legen es nahe, daß einige Ringwälle der Notranjska-Kras-Gruppe länger besiedelt wurden als die Ringwälle der Mokronog Gruppe, mindestens noch in augusteischer Zeit (Horvat 1995, 202). DIE IDRIJA-GRUPPE Die erste wichtigere Behandlung nach dem Jahr 1964 erlebte die Idrija-Gruppe, die in Tälern der Soča, Bača, Idrijca und Vipava und sehr wahrscheinlich auch in Bohinj in Gorenjska verbreitet war, im Jahr 1983. Damals hat Drago Svoljšak (1983a) die wichtigen Funde von Kovačevše am Abhang des Čaven im Vipavatal publiziert, wovon einige Scharnierfibeln vom Typ Alesia und Fragmente eines etruskisch-italischen Helmes besonders erwähnenswert sind. Svoljšak hat auch eine ergänzte Fundortkarte der Gruppe vorgelegt. Im Jahr 1991 erschien dann die Monographie von Guštin (1991c) über das Sočagebiet in der jüngeren Eisenzeit, zweifellos ein grundlegendes Werk zur Idrija-Gruppe, das wegen der erschöpfenden überregionalen Behandlung der zahlreichen Funde deren räumliche Grenzen weit überragt. In dieser Arbeit wurden mehrere Gräberfelder publiziert, darunter die so bedeutenden von Idrija pri Bači, von Reka nahe Cerkno und von Bodrež, sowie gleichermaßen in Auswahl die Siedlungsfunde von Most na Soči und die Funde von Kovačevše. Guštin hat sich mit der relativen und absoluten Chrono-logie der Gruppe auseinandergesetzt und sehr gründlich alle Funde bearbeitet, wovon zahlreiche Fibeln, geflochtene Halsreifen und mannigfaltige Waffen (Helme, Schwerter, Schildbuckel usw.) besonders erwähnt werden sollen. Eine besondere Stellung im Rahmen der Latenezeit Sloweniens verleihen der Idrija-Gruppe die zahlreichen, in Gräbern und in Hortfunden entdeckten Werkzeuge und Geräte, darunter die wichtigen Arlteile (Pflugschare und Seche) und Bronzegefäße, deren Ursprung meistens in Italien zu suchen ist. Einige Funde der Idrija-Gruppe kamen in diesem Jahrzehnt bei den Ausgrabungen in der Höhensiedlung Tonovcov grad bei Kobarid zutage (Ciglenečki 1994; 1997). Dazu kommen Detektorfunde von zwei Höhensiedlungen der Idrija-Gruppe im Idrijcatal publiziert (Božič 1999; Aubelj [ed.] 1999, 157). Als besonders wichtig erscheinen zahlreiche Funde römischer Waffen (Harpunen-pila, Wurfgeschoßspitzen, dreiflügelige Pfeilspitzen und Schleuderbleie) vom Grad bei Reka, deren Analyse gezeigt hat, daß es höchstwahrscheinlich erst in augusteischer Zeit zum Eingriff des römischen Heeres in dieses Gebiet gekommen ist. Eine Sonderstellung nahmen wahrscheinlich die Siedlungen in Most na Soči und auf dem Gradič in Kobarid ein. Im unpublizierten Gräberfeld II, daß neben der eisenzeitlichen-römischen Siedlung in Most na Soči lag, wurden nämlich zwei schlichte Steindenkmale mit lateinischer Inschrift entdeckt, die vielleicht schon aus der Mitte des letzten vorchristlichen Jahrhunderts stammen (Svoljšak, Žbona-Trkman 1986, 390 s, Taf. 2; 3). Auf dem Gradič in Kobarid stand hingegen wahrscheinlich schon im 2. Jh. v. Chr. ein Heiligtum, in dem, wie zahlreiche Bronzestatuetten beweisen, römische Götter verehrt wurden (Osmuk 1987; 1998). Wie schon früher erwähnt, rechneten die Römer die Bevölkerung von Westslowenien einschließlich das Sočagebiet wahrscheinlich zu den Karnern, einem Volk, das nach den antiken Schriftstellern zwischen den Venetern im Westen, den Norikern im Norden und den Tauriskern im Osten lebte. Die Annahme von Jaro Šašel, daß im Sočatal der norische Stamm von Ambisontes ansässig war (Guštin 1991c, 84), wurde nicht überall anerkannt und findet auch im archäologischen Fundstoff noch keinen Anhalt. Für die Durchsicht der deutschen Übersetzung bin ich meinen Kollegen Dr. Paul Gleirscher und Dr. Franz Glaser in Klagenfurt zu Dank verpflichtet. AUBELJ, B. (ed.) 1999, Zakladi tisočletij. Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov. - Ljubljana. BAUDOIN, C., B. LIOU und L. LONG 1994, Une cargaison de bronzes hellenistiques. L'epave Fourmigue C ä Golfe-Juan. - Archaeonautica 12. BAVDEK, A. 1996, Fundorte aus spätrepublikanischer und frührömischer Zeit in Razdrto am Fuße des Nanos. - Arh. vest. 47, 297 ss. BERTI, F. (ed.) 1990, Fortuna maris. La nave romana di Co-macchio. BITENC, P. und T. KNIFIC 1994-1995, Ljubljanica. - Var. spom. 36, 257 ss. BÖHME-SCHÖNBERGER, A. 1998, Das Grab eines vornehmen Kriegers der Spätlatenezeit aus Badenheim. - Germania 76/1, 217 ss. BOŽIČ, D. 1981, Relativna kronologija mlajše železne dobe v jugoslovanskem Podonavju. - Arh. vest. 32, 315 ss. BOŽIČ, D. 1983, Oborožitev bojevnikov mlajše železne dobe. - In: Keltoi. Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, 77 ss, Ljubljana. BOŽIČ, D. 1984, O starosti konjeniškega groba št. 16 z latenske-ga grobišča na beograjski Karaburmi. - In: Keltski voz, Pos. muz. Brež. 6, 133 ss. BOŽIČ, D. 1987, Keltska kultura u Jugoslaviji. Zapadna grupa. - In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 855 ss, Sarajevo. BOŽIČ, D. 1990, Mihovo, Novo mesto. - In: Arheološka najdišča Dolenjske, 79 ss, Novo mesto. BOŽIČ, D. 1991, I Taurisci. - In: I Celti, 471 ss, Milano. BOŽIČ, D. 1992, Mokronoška skupina latenske kulture vpozno-latenskem obdobju. - Unpublizierte Dissertation, Ljubljana. BOŽIČ, D. 1993a, O latenskih najdbah na območju Ptuja. - In: Ptujski arheološki zbornik, 189 ss, Ptuj. BOŽIČ, D. 1993b, Slovenija in srednja Evropa v poznolatenskem obdobju. - Arh. vest. 44, 137 ss. BOŽIČ, D. 1998, Neues über die Kontakte längs der Bernsteinstraße während der Spätlatenezeit. - Arh. vest. 49, 141 ss. BOŽIČ, D. 1999, Tre insediamenti minori del gruppo protostorico di Idrija pri Bači dell'Isontino. - In: Studio e conservazione degli insediamenti minori romani in area alpina, Studi e Scavi 8, 71 ss, Bologna. BOŽIČ, D. (ed.) 1983, Keltoi. Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije. - Ljubljana. BREŠČAK, D. 1989, Verdun pri Stopičah. Arheološke raziskave antičnega grobišča 1983-1988. - Novo mesto. BREŠČAK, D. 1990, Novo mesto - Beletov vrt. - Var. spom. 32, 179 s. BREŠČAK, D. 1995, Roman Bronze Vessels in Slovenia, New Finds 1982-1991. - In: Acta of the 12th International Congress on Ancient Bronzes, Nijmegen 1992, Nederlandse Archeolo-gische Rapporten 18, 15 ss. BRUNAUX, J.-L. und A. RAPIN 1988, Gournay 2, Boucliers et lances. Depots et trophees. - Paris. BUORA, M. 1991, Le fibule in Friuli tra La Tene e romaniz-zazione. - In: Preistoria e protostoria dell'alto Adriatico, Ant. Altoadr. 37, 123 ss. BUORA, M. 1992, Fibule del tipo Nova vas dal territorio di Aquileia. - Aquil. Nos. 63, 53 ss. BUORA, M. 1997, Nuovi studi sulle fibule romane (1986-1995). - Jour. Roman Arch. 10, 166 ss. BUORA, M. (ed.) 1996, Lungo la via dell'Ambra. Apporti alto-adriatici alla romanizzazione dei territori del Medio Danubio (I sec. a.C. -1 sec. d.C.). - Udine, Trieste. CIGLENEČKI, S. 1994, Poznoantična naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. - Kronika 42, 1 ss. CIGLENEČKI, S. 1997, Tonovcov grad bei Kobarid. - Ljubljana, Kobarid. COLLIS, J. R. 1973, Burials with Weapons in Iron Age Britain. - Germania 51, 121 ss. DANNHEIMER, H. und R. GEBHARD (ed.) 1993, Das keltische Jahrtausend. - Mainz am Rhein. DEIMEL, M. 1987, Die Bronzekleinfunde vom Magdalensberg. - Kärnt. Musschr. 71. DIRJEC, B. 1996, Iška Loka. - Var. spom. 37, 40. DRACK, W. 1954-1955, Ein Mittellat neschwert mit drei Goldmarken von Böttstein (Aargau). - Ztschr. Schweiz. Arch. Kunstgesch. 15, 193 ss. DRECHSLER-BIŽIČ, R. 1956, Gradine u Lici - vojna utvr-denja i njihov značaj. - Ves. Voj. muz. 3, 36 ss. DRECHSLER-BIŽIČ, R. 1987, Japodska grupa. - In: Praistorija jugoslavenskih zemalja 5, Željezno doba, 391 ss, Sarajevo. DULAR, A. 1991, Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo cerkvijo. - Kat. in monogr. 26. DULAR, J. 1978, Podzemelj. Katalog najdb. - Kat. in monogr. 16. DULAR, J. 1985, Topografsko področje XI (Bela krajina). - Arheološka topografija Slovenije, Ljubljana. DULAR, J. 1996, Starinoslovec Jernej Pečnik. - In: Naši kraji in ljudje. Dobrepoljsko-struški zbornik 1996, 226 ss, Dobrepolje. DULAR, J. und D. BREŠČAK 1996, Poznohalštatska hiša na Gradišču pri Valični vasi. - Arh. vest. 47, 145 ss. DULAR, J., S. CIGLENEČKI und A. DULAR 1995, Kučar. Železnodobno naselje in zgodnjekrščanski stavbni kompleks na Kučarju pri Podzemlju. - Opera Inst. Arch. Slov. 1. DULAR, J., B. KRIŽ, D. SVOLJŠAK und S. TECCO-HVALA 1991, Utrjena prazgodovinska naselja v Mirenski in Temeniški dolini. - Arh. vest. 42, 65 ss. DULAR, J., B. KRIŽ, D. SVOLJŠAK und S. TECCO HVALA 1995, Prazgodovinska višinska naselja v Suhi krajini. - Arh. vest. 46, 89 ss. FERDIERE, A. und A. VILLARD 1993, La tombe augusteen-ne de Flere-la-Riviere (Indre). - Rev. Arch. du Centre de la France Suppl. 7. FEUGERE, m. und C. ROLLEY (ed.) 1991, La vaisselle tardo- republicaine en bronze. - Dijon. FINGERLIN, G. 1986, Dangstetten 1, Katalog der Funde (Fundstellen 1 bis 603). - Forsch. u. Ber. z. Vor- u. Frühgesch. in Baden-Württ. 22. FLOUEST, J.-L., V. GUICHARD und M. GIUDICELLI (ed.) 1997, Regard sur les Celtes en Slovenie. - Bibracte. FÜHRER 1889, Führer durch die Sammlungen des Localmuseums der Stadt Cilli. - Cilli. GABROVEC, S. 1966, Srednjelatensko obdobje v Sloveniji. - Arh. vest. 17, 169 ss. GABROVEC, S. 1975, Naselitvena zgodovina Slovenije v latenskem obdobju. - In: Arheološka najdišča Slovenije, 60 ss, Ljubljana. GABROVEC, S. 1990, Grob s čelado s Trbinca pri Mirni. - Arh. vest. 41, 105 ss. GABROVEC, S. 1994, Stična 1, Naselbinska izkopavanja. - Kat in monogr. 28. GARBSCH, J. 1965, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert. - Münch. Beitr. z. Vor- u. Frühgesch. 11. GUŠTIN, M. 1973, Kronologija notranjske skupine. - Arh. vest. 24, 461 ss. GUŠTIN, M. 1976, Libna. - Pos. muz. Brež. 3. GUŠTIN, M. 1977, Relativna kronologija grobov "Mokronoške skupine". - In: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4, 67 ss. GUŠTIN, M. 1979, Notranjska. K začetkom železne dobe na severnem Jadranu. - Kat. in monogr. 17. GUŠTIN, M. 1981, Keltische Gräber aus Dobova, Slowenien. - Arch. Korrbl. 11, 223 ss. GUŠTIN, M. 1982, Zeitliche Einordnung der verzierten keltischen Schwerter aus Jugoslawien. - In: L'art celtique de la periode d'expansion IVe et Ille siecles avant notre ere, 191 ss, Geneve, Paris. GUŠTIN, M. 1983a, La tomba n. 6 di Dobova e l'ornamento delle lance La Tene. - In: Popoli e facies cultural! celtiche a nord e a sud delle Alpi dal V al I secolo a.C., 100 ss, Milano. GUŠTIN, M. 1983b, Kelti v Sloveniji. - In: Keltoi. Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije, 33 ss, Ljubljana. GUŠTIN, M. 1983c, Champs d'urnes et tombes ä char dans la region de Brežice en Yougoslavie. - In: L'expansion des Celtes de la Gaule vers l'orient, Hist. et arch. 77, 38 ss, Dijon. GUŠTIN, M. 1984a, Die Kelten in Jugoslawien. - Jb. Röm. Germ. Zentmus. 31, 305 ss. GUŠTIN, M. 1984b, Prazgodovinski grobovi z vozovi na ozemlju Jugoslavije. - In: Keltski voz, Pos. muz. Brež. 6, 111 ss. GUŠTIN, M. 1987, Appunti sulla fibula tardo-La Tene di tipo Nova vas. - In: Celti edEtruschi nell'Italia centro-settentrionale dal V sec. a.C. alla romanizzazione, 543 ss, Bologna. GUŠTIN, M. 1991a, Les fibules du type d'Alesia et leurs va-riantes. - In: Les Alpes ä l'age du Fer, Rev. arch. de Narb. Suppl. 22, 427 ss. GUŠTIN, M. 1991b, Kelti. - In: Enciklopedija Slovenije 5, 40 s, Ljubljana. GUŠTIN, M. 1991c, Posočje. Posočje in der jüngeren Eisenzeit. - Kat. in monogr. 27. GUŠTIN, M. 1993, Mlajša železna doba. - In: Enciklopedija Slovenije 7, 184 ss, Ljubljana. GUŠTIN, M. 1998, Bemerkungen zu einigen alpinen Fibelformen. Die beiden Scheibenfussfibeln mit geperltem Bügel aus Grab 130 von Münsingen-Rain. - In: Münsingen-Rain, ein Markstein der keltischen Archäologie, 227 ss, Bern. GUŠTIN, M. (ed.) 1977, Keltske študije. - Pos. muz. Brež. 4. GUŠTIN, M. und L. PAULI (ed.) 1984, Keltski voz. - Pos. muz. Brež. 6. GUŠTIN, M., R. CUNJA und K. K. PREDOVNIK 1993, Pod- bočje / Stari grad. - Pos. muz. Brež. 9. HENCKEN, H. 1978, The Iron Age Cemetery of Magdalenska gora in Slovenia. - Bull. Amer. Sch. of Prehist. Res. 32. HORVAT, J. 1995, Notranjska na začetku rimske dobe: Parti pri Stari Sušici, Ambroževo gradišče in Baba pri Slavini. -Arh. vest. 46, 177 ss. HORVAT, J. 1997, Sermin. - Opera Inst. Arch. Slov. 3. KNEZ, T. 1966, Latenske najdbe iz Novega mesta. - Arh. vest. 17, 391 ss. KNEZ, T. 1971, Prazgodovina Novega mesta. Razstavni katalog. - Novo mesto. KNEZ, T. 1974, Novo mesto v antiki. - Novo mesto. KNEZ, T. 1977a, Keltski grobovi iz Roj pri Moravčah. - In: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4, 105 ss. KNEZ, T. 1977b, Keltske najdbe iz Novega mesta. - Novo mesto. KNEZ, T. 1986, Novo mesto 1, Halštatski grobovi. - Carn. Arch. 1. KNEZ, T. 1988, Novo mesto/Kapiteljska njiva. Keltsko grobišče. - Arh. preg. 29, 107 s. KNEZ, T. 1990, Sto let arheoloških raziskovanj v Novem mestu. - Novo mesto. KNEZ, T. 1992, Novo mesto 2, Keltsko-rimsko grobišče Beletov vrt. - Carn. Arch. 2. KNEZ, T. und M. SZABÖ 1980-1981, Ein keltischer Kantharos aus Novo mesto. - Arch. Iug. 20-21, 80 ss. KRENN-LEEB, A. (ed.) 1996, Die Kelten in den Alpen und an der Donau. - Archaeolingua. Studien zur Eisenzeit im Ostalpenraum 1. KRIŽ, B. 1999, Epingle en fer ä tete de cheval de Novo mesto (Slovenie). - Instrumentum 9, 16. KÜHLBORN, J.-S. 1992, Das Römerlager in Oberaden III. - Bodenalt. Westfal. 27. LAZAR, I. 1996, Latenezeitliche und frührömische Funde aus der Savinja in Celje. - Arh. vest. 47, 279 ss. LEJARS, T. 1994, Gournay 3, Les fourreaux d'epee. - Paris. LIPPERT, A. 1992, Ein latenezeitlicher Opferplatz in Teurnia bei Spittal an der Drau. - In: Festschrift zum 50jährigen Bestehen des Institutes für Ur- und Frühgeschichte der Leopold-Franzens-Universität Innsbruck, Univforsch. z. prähist. Arch. 8, 285 ss, Bonn. LOESCHCKE, S. und C. ALBRECHT 1942, Die römische und die belgische Keramik. Die Gegenstände aus Metall. - Veröff. a. d. Städt. Mus. f. Vor- u. Frühgesch. Dortmund 2. LOŽAR, R. 1934, Predzgodovina Slovenije, posebej Kranjske, v luči zbirke Mecklenburg. - Glas. Muz. dr. Slov. 15, 5 ss. MAJNARIČ-PANDŽIČ, N. 1970, Keltsko-latenska kultura u Slavoniji i Srijemu. - Acta Musei Cib. 2. MARAZ, B. 1974, Chronologische Probleme der Spätlatenezeit in der Südtiefebene (Südost-Ungarn). - Jan. Pann. Müz. Evk. 19, 107 ss. MARIČ, Z. 1968, Japodske nekropole u dolini Une. - Glas. Zem. muz. 23, 5 ss. MASON, Ph. 1990, Črnomelj - Sv. Duh. - Var. spom. 32, 190 ss. MEDUNA, J. 1961, Stare Hradisko. - Fontes Arch. Morav. 2. MEDUNA, J. 1970, Stare Hradisko 2. - Fontes Arch. Morav. 5. MEDUNA, J. 1996, Das Depot von Pteni (Kr. Prostejov) und die Handelsbeziehungen Mährens während der Spätlatenezeit. - In: Kontakte längs der Bernsteinstraße (zwischen Caput Adriae und den Ostseegebieten) in der Zeit um Christi Geburt, 97 ss, Krakow. MOSCATI, S. (ed.) 1991, I Celti. - Milano. MOSER, K. 1903, Die Nekropole von S. Servolo in Istrien. - Jb. Zent. Komm. 1, 115 ss. NOVŠAK, M. 1996, Trnava. - Var. spom. 37, 129 ss. OMAN, D. 1981, Brinjeva gora - 1953. (Obdelava prazgodovinske keramike). - Arh. vest. 32, 144 ss. OROŽEN, J. 1927, Zgodovina Celja 1, Prazgodovinska in rimska Celeja. - Celje. OSMUK, N. 1987, Die Bronzeplastik aus Kobarid. - Arch. Iug. 24, 57 ss. OSMUK, N. 1998, Le sanctuaire protohistorique de Kobarid (Slovenie). - Instrumentum 7, 13. PAHIČ, S. 1966, Keltske najdbe v Podravju. - Arh. vest. 17, 271 ss. PAULI, L. (ed.) 1980, Die Kelten in Mitteleuropa. Kultur, Kunst, Wirtschaft. - Salzburg. PIČ, J. L. 1906, Le Hradischt de Stradonitz en Boheme. - Leipzig. PINKERT, M. 1998, Die Funde aus dem elbgermanischen Gräberfeld von Bebra, Gemarkung Sondershausen, Kyffhäu-serkreis. - Alt-Thüringen 32, 186 ss. PIRKMAJER, D. 1991, Kelti na Celjskem. - Celje. PIRKMAJER, D. 1994, Rifnik. Arheološko najdišče. Vodnik. - Celje. PIRKMAJER, D. 1997, Kelti u celjskom kraju. - Zadar, Zagreb. PIRKMAJER, D. 1998, Die Kelten in der Region Celje. - In: Die Zeit der Kelten, Schild v. St. Kl. Schr. 18, 89 ss. PIRKOVIČ, I. 1968, Ignac Kušljan - kratka biografija. - Situla 10, 91 ss. POTOČNIK, M. 1986, Ljubljanica. Rekognosciranje rečnega dna. - Arh. preg. 27, 170 ss. PREHISTORIC 1934, Prehistoric Grave Material from Carniola. - New York. PUŠ, I. 1976, Latenski pasni sponi z dvorišča SAZU v Ljubljani. - Arh. vest. 27, 120 ss. RADIMSKY, W. 1895, Die Nekropole von Jezerine in Pritoka bei Bihac. - Wiss. Mitt. Bos. Herz. 3, 39 ss. RIGHI, G. 1982, La necropoli "celtica" di S. Canziano del Carso. - Monogr. di Preist. 3. RUARO LOSERI, L. (ed.) 1983, Preistoria del Caput Adriae. Il catalogo. - Udine. SCHAAFF, U. 1980, Ein spätkeltisches Kriegergrab mit Eisenhelm aus Novo mesto. - Situla 20-21, 397 ss. STARE, F. 1950, Poročilo o zaščitnih arheoloških izkopavanjih v Kandiji pri Novem mestu. - In: Arheološka poročila, Dela 1. razr. SAZU 3, 39 ss. STARE, F. 1970, Upodobitev rojstva na pektoralu iz Ulake na Notranjskem. - Vjes. Arh. muz. Zag. 4, 13 ss. STARE, V. 1973a, Prazgodovina Šmarjete. - Kat. in monogr. 10. STARE, V. 1973b, Gomile pod Koriti na Dolenjskem. - Arh. vest. 24, 744 ss. STIPČEVIC, A. 1959, Latenski predmeti iz okolice Obrovca. - Diadora 1, 87 ss. SVETLIČIČ, V. 1997, Drobne najdbe. Najdbe iz kovine, jantarja in roževine. - In: J. Horvat, Sermin, Opera Inst. Arch. Slov. 3, 31 ss. SVOLJŠAK, D. 1979, Abitato preistorico a Most na Soči. - In: Le etä del bronzo e del ferro nell'Isontino, 23 ss, Gorizia. SVOLJŠAK, D. 1983a, Kovačevše - naselje idrijske skupine v Vipavski dolini. - Gor. let. 10, 5 ss. SVOLJŠAK, D. 1983b, Most na Soči. Nova raziskovanja prazgodovinske naselbine. - In: Problemi storici ed archeologici dell'Italia nordorientale e delle regioni limitrofe dalla preisto-ria al medioevo, Atti d. Civ. Mus. di St. ed Arte di Trieste Quad. 13/1, 97 ss. SVOLJŠAK, D. und B. ŽBONA-TRKMAN 1986, Novi napisi v Posočju. - Arh. vest. 37, 385 ss. SZABÖ, M. und E. F. PETRES 1992, Decorated weapons of the La Te-ne Iron Age in the Carpathian Basin. - Inv. Praehist. Hung. 5. ŠAŠEL, J. 1985, K rimskim napisom v Beli krajini. - Arh. vest. 36, 325 ss. ŠRIBAR, V. 1958-1959, Zavarovalna izkopavanja v Novem mestu in okolici. - Arh. vest. 9-10, 108 ss. ŠRIBAR, V. 1967, Metlika. - Var. spom. 12, 85. ŠRIBAR, V. 1974, Žgano srednjelatensko grobišče v Metliki. - Arh. vest. 25, 319 ss. TERŽAN, B. 1973, Valična vas. - Arh. vest. 24, 660 ss. TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem. - Kat. in monogr. 25. TIEFENGRABER, G. 1998, Ein spätlatenezeitliches Heiligtum am Frauenberg bei Leibnitz? - In: Die Zeit der Kelten, Schild v. St. Kl. Schr. 18, 43 ss. TIZZONI, M. 1984, I marchi delle spade La Tene conservate al Civico Museo Archeologico di Milano. - Et. Celt. 21, 95 ss. TOMANIČ JEVREMOV, M. 1985, Poselitev Ptuja in njegove okolice v prazgodovini. - Ptuj. zbor. 5, 387 ss. TOMANIČ-JEVREMOV, M. und M. GUŠTIN 1996, Keltska lončarska peč s Spodnje Hajdine pri Ptuju. - Arh. vest. 47, 267 ss. VOGT, E. 1934, The Cemetery of Vinica (Weinitz), Carniola. - In: Prehistoric Grave Material from Carniola, 47 ss, 85 ss, New York. VÖLLING, T. 1994, Studien zu Fibelformen der jüngeren vorrömischen Eisenzeit und ältesten römischen Kaiserzeit. - Ber. Röm. Germ. Komm. 75, 147 ss. WERNER, J. 1979, Spätes Keltentum zwischen Rom und Germanien. - München. WERNER, W. M. 1984, Latenezeitliche Trensen in Jugoslavien. - In: Keltski voz, Pos. muz. Brež. 6, 141 ss. WINDL, H. J. 1976, Zur Chronologie des Gräberfeldes von Mihovo, Unterkrain (Dolenjsko). - Ann. Naturhist. Mus. Wien 80, 877 ss. WOZNIAK, Z. (ed.) 1996, Kontakte längs der Bernsteinstraße (zwischen Caput Adriae und den Ostseegebieten) in der Zeit um Christi Geburt. - Krakow. 2000 JAHRE 1989, 2000 Jahre Römer in Westfalen. - Mainz am Rhein. Raziskovanje latenske dobe na Slovenskem po letu 1964 Na Slovenskem obsega latenska doba zadnja tri stoletja pr. n. š. Začela se je z naselitvijo Keltov okrog leta 300 pr. n. š., končala pa leta 15 pr. n. š., ko je rimska vojska premagala alpska ljudstva in ko je bilo rimski državi na miren način priključeno noriško kraljestvo, s čimer je bila zaključena postopno potekajoča rimska zasedba naših krajev. V skladu s svojo lego na robu Alp, Panonske nižine in Balkana ter ob zgornjem koncu Jadrana je bila Slovenija tudi v tem času tako kot prej in poslej prostor, v katerem so druga ob drugi živele različne kulturne skupine. Na raziskovanje latenske dobe na Slovenskem so po letu 1964 med drugim vplivala številna znanstvena srečanja, ki so bila posvečena samo različnim vprašanjem keltske kulture, latenske dobe in romanizacije ali pa so po svojem značaju presegala okvir latenske dobe in latenske kulture. Oktobra 1964 je v Mariboru potekal prvi kolokvij slovenske podružnice Arheološkega društva Jugoslavije, namenjen obravnavi Keltov v Sloveniji. V tiskani obliki je žal izšel le del referatov (Arh. vest. 17, 1996, 145 ss). Med temi zavzema osrednje mesto referat Staneta Gabrovca (ibid., 169 ss), v katerem so našteta vsa do takrat znana najdišča latenske dobe v Sloveniji, na njih odkrito gradivo pa je kulturnozgodovinsko in kronološko ovrednoteno. V istem letniku Arheološkega vestnika je bil objavljen še Gabrovčev pregled latenske dobe na Gorenjskem (ibid., 243 ss), pomembni pa so tudi prispevki Stanka Pahiča, Lojzeta Bolte, Toneta Kneza ter Ivana Puša (ibid., 271 ss, 375 ss, 391 ss in 413 ss) o latenskih najdiščih in najdbah v Podravju, v okolici Celja, v Novem mestu in v Ljubljani. Leta 1977 je Mitja Guštin, takrat kustos Posavskega muzeja, v Brežicah organiziral mednarodni simpozij o Keltih v vzhodnih Alpah. V zborniku, ki je izšel po simpoziju (Guštin [ed.] 1977), je sam objavil relativno kronološko razdelitev mokronoške skupine (ibid., 67 ss), Knez pa pomem-bno poz-nolatensko grobišče z Roj pri Moravčah (ibid., 105 ss). Leta 1983 je Guštin v Brežicah pripravil še eno mednarodno znanstveno srečanje, posvečeno kronološkim problemom poznega latena v srednji Evropi in na Balkanu. Z njim v zvezi je v Brežicah izšla knjiga (Guštin, Pauli [ed.] 1984), v kateri Guštin, Dragan Božič in Wolfgang M. Werner v okviru študij, ki se nanašajo na celotno Jugoslavijo, analizirajo tudi latensko-dobne grobove z vozom, brzde in ostroge iz Slovenije (ibid., 111 ss; 133 ss; 141 ss). V oviru mednarodnega projekta Jantarska cesta je bilo v tem desetletju pripravljenih več znanstvenih sestankov, na katerih smo slovenski in tuji arheologi obravnavali tudi različne teme poznega latena in prehoda v rimsko dobo na Slovenskem. Najprej je aprila 1994 v Ptuju potekal sestanek o Keltih in romanizaciji (Arh. vest. 47, 1996, 163 ss). Še istega leta mu je v Vidmu in Ogleju sledil sestanek z naslovom Vzdolž jantarske ceste (podnaslov Prispevki zgornjejadranskega območja k romanizaciji srednjega Podonavja) (Buora [ed.] 1996), leta 1995 pa še en v Krakovu, ki je bil namenjen obravnavi stikov vzdolž jantarske ceste (med zgornjim Jadranom in baltskimi območji) v času okrog Kristusovega rojstva (Wožniak [ed.] 1996). Guštin je na več mednarodnih simpozijih v tujini obravnaval izbrane primerke latenskodobnih fibul in orožja iz Slovenije (Pariz 1978; Milano 1980; Bologna 1985; Yenne v Franciji 1986; Münsingen v Švici 1996 - Guštin 1982; 1983a; 1987; 1991a; 1998). Drago Svoljšak je leta 1977 v Gorici (Svoljšak 1979) in 1982 v Trstu (Svoljšak 1983b) poročal o svojih raziskovanjih na Mostu na Soči, pri katerih so naleteli tudi na ostanke treh latenskodobnih hiš, Božič pa je 1997 v Forgarii v Furlaniji predstavil najdbe s treh manjših naselij idrijske skupi-ne (Božič 1999). Na koncu naj omenim še dva znanstvena sestanka o Keltih, na katerih so predavali tudi slovenski arheologi, mednarodni simpozij v St. Pöltnu v Spodnji Avstriji leta 1992 (Kelti v Alpah in ob Donavi, Krenn-Leeb [ed.] 1996, 433 ss) in letos organizirani študijski dan v Tolmezzu v Karniji (Kelti v Karniji in na osrednjem vzhodnoalpskem območju). Latenskodobne najdbe iz Slovenije so bile predstavljene javnosti na več občasnih razstavah. Že 1977 je Knez v Novem mestu priredil razstavo o tamkajšnjih keltskih najdbah (Knez 1977b). Leta 1983 so Guštin, Božič in Gabrovec v Ljubljani pripravili veliko razstavo o Keltih in njihovih sodobnikih na ozemlju Jugoslavije (Božič [ed.] 1983), ki so jo naslednje leto videli še v Zagrebu, Beogradu in Münchnu. Leta 1991 so v Celju odprli razstavo Darje Pirkmajer o Keltih na Celjskem (Pirkmajer 1991), ki je kasneje gostovala še v več krajih v Italiji, Franciji, Avstriji in na Hrvaškem (Flouest, Guichard, Giudicelli [ed.] 1997; Pirkmajer 1997; 1998). Latenske najdbe iz Slovenije so bile v manjši ali večji meri vključene tudi v velike mednarodne razstave, prirejene 1980 v Halleinu na Salzburškem (Pauli [ed.] 1991), 1983 v Trstu (Ruaro Loseri [ed.] 1983), 1991 v Benetkah (Moscati [ed.] 1991) in 1993 v Rosenheimu na Bavarskem (Dannheimer, Gebhard [ed.] 1993). Med besedila, ki so namenjena širši javnosti, sodijo razen prispevkov v razstavnih katalogih dva prispevka Guština v Enciklopediji Slovenije (Guštin 1991b; 1993) in deset poglavij Božiča v letos izdani knjigi Zakladi tisočletij, ki predstavlja zgodovino Slovenije od neandertalcev do Slovanov (Aubelj [ed.] 1999, 150 ss). Gabrovec je leta 1964 latensko kulturo v Sloveniji razdelil na štiri kulturne skupine: mokronoško, viniško, idrijsko in šmarješko (Gabrovec 1966). Prva je dobila ime po Mokronogu v Mirnski dolini, pri katerem je že leta 1885 starinoslovec Jernej Pečnik odkril in delno izkopal pomembno latensko grobišče. Tej skupini je Gabrovec pripisal najdišča na Dolenjskem, v Posavju in v slovenskem delu Štajerske. Južno od mokronoške je bila v Beli krajini skupina, ki jo je po Vinici ob Kolpi imenoval viniška. Pri naselju Golek pri Vinici je namreč pred prvo svetovno vojno vojvodinja Mecklenburška izkopala veliko in bogato grobišče z grobovi iz pozne halštatske in latenske dobe. V idrijsko skupino je Gabrovec vključil grobišča iz dolin Soče in Idrijce na zahodu Slovenije. Eponimno grobišče, ki ga je 1886 in 1887 izkopal Josef Szombathy, kustos Naravoslovnega muzeja na Dunaju, ne leži pri mestu Idrija, znanem po rudniku živega srebra, ampak blizu vasi Idrija pri Bači. Četrti skupini, imenovani šmarješka, je Gabrovec prištel le malo najdišč, predvsem Šmarjeto in Magdalensko goro pri Šmarju, ki ležita znotraj območja, ki ga je zavzemala mokronoška skupina. Vse štiri skupine je poskusil tudi etnično opredeliti. Mokronoško je tako pripisal čistim Keltom oziroma keltskim Tavriskom, viniško Japodom, idrijsko Karnom in šmarješko, z veliko previdnostjo sicer, domačemu prebivalstvu (ibid., 181 s, 195). Leta 1975 je Gabrovec v pomembnem delu o arheoloških najdiščih Slovenije v glavnem ponovil svoja prejšnja stališča, dodatno pa opozoril na pomen, ki ga imajo izkopavanja v železnodobnem gradišču pri Stični za raziskovanje naselitvene zgodovine Slovenije v latenski dobi (Gabrovec 1975). Notranjska in Posočje sta bila po njegovem mnenju v tej dobi vključena v isti kulturni krog, ki bi ga etnično lahko pripisali Karnom ali kakemu njim sorodnemu plemenu (ibid., 62). Dve leti pozneje je Guštin opozoril na to, da latenski grobovi z Magdalenske gore in iz Šmarjete, ki jih je Gabrovec pripisal posebni, po Šmarjeti imenovani skupini, v resnici predstavljajo poznolatensko stopnjo mokronoške skupine, ki je dobro zastopana tudi na grobiščih v Mihovem in na Beletovem vrtu v Novem mestu (Guštin 1977, 74). Namesto šmarješke je kot četrto latenskodobno skupino v Sloveniji opredelil notranjsko-kraško skupino, razširjeno na Notranjskem in Krasu, katere glavna najdišča ležijo pri Socerbu, Matavunu blizu Škocjana in pri Šmihelu pod Nanosom (ibid., tab. A). Guštinova delitev latenske kulture na Slovenskem na mokronoško, viniško, idrijsko in notranjsko-kraško skupino se je pokazala kot povsem utemeljena. V nadaljevanju bom potek raziskovanja latenske dobe na Slovenskem predstavil ločeno po teh štirih kulturnih skupinah. MOKRONOSKA SKUPINA Potem ko je Guštin leta 1977 grobišči pri Šmarjeti in na Magdalenski gori vključil v mokronoško skupino kot predstavnika njene poznolatenske stopnje, je tej skupini pripisal celotno ozemlje osrednje in vzhodne Slovenije, z izjemo Prekmurja, kjer tedaj ni bilo znano še nobeno latenskodobno najdišče, in južnega dela Bele krajine, ki ga je zasedala viniška skupina (Guštin 1977, 69, tab. A). Guštin je mokronoško skupino ponovno obravnaval leta 1984 v okviru svoje sintetične študije o Keltih v Jugoslaviji (Guštin 1984a). Območje skupine, ki se v študiji pojavlja pod imenom "zahodna skupina", je razširil na zahodno Hrvaško. Novosti v tej študiji temeljijo v veliki meri na poznavanju dveh pomembnih grobišč, ki ju je Guštin nekaj let pred tem na sodoben način izkopal v Brežicah in Dobovi. Izčrpno je obdelal naselja, grobišča in relativno kronologijo. Primerjava zahodne skupine z vzhodno, razširjeno v hrvaško-srbskem Podonavju, je pokazala, da se tudi tukaj kaže enotnost keltske civilizacije v srednjem latenu in da je do samostojnega razvoja obeh skupin prišlo šele v poznem latenu (ibid., 339 s). Glede na podatke pri antičnih piscih je tudi on menil, da so bili prebivalci mokronoške skupine Tavriski oziroma da so sodili v njihovo veliko plemensko zvezo (ibid., 349). Študija vsebuje tudi karte razširjenosti najpomembnejših keltskih najdišč, glavnih vrst keltske keramike in keltskih ter enoreznih mečev v Jugoslaviji (ibid., sl. 1; 27-29). Zadnjo izčrpno obravnavo je doživela mokronoška skupina v obširni sintezi jugoslovanske prazgodovine, katere pet zvezkov je pod naslovom Praistorija jugoslavenskih zemalja (Prazgodovina jugoslovanskih dežel) od leta 1979 do 1987 izšlo v Sarajevu (Božič 1987). V 5. zvezku, ki predstavlja železno dobo, se mokronoška skupina pojavlja pod imenom "zahodna skupina keltske kulture v Jugoslaviji". Obravnava zajema prikaz antičnih pisnih virov o Tavriskih, zgodovine raziskovanj in območja, ki ga je skupina zavzemala, pa tudi kronologije, tvarne kulture, naselij in grobišč, gospodarstva, družbenega ustroja in duhovne kulture. Grobišča Ena pomembnih nalog, ki so se jih lotevali slovenski arheologi po letu 1964, je bilo objavljanje grobišč iz Dolenjske in Bele krajine, ki so bila večinoma izkopana že v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Med izkopavalci velja omeniti zlasti Jerneja Pečnika, ki je do leta 1893 sodeloval z Deželnim muzejem v Ljubljani, od tedaj dalje pa z Naravoslovnim muzejem na Dunaju (Dular 1996), preparatorja Deželnega muzeja Ferdinanda Schulza in krojača iz Šentjerneja Ignaca Kušljana (Pirkovič 1968). Precej najdb je prišlo na dan tudi pri rigolanjih vinogradov, ki jih je bila uničila trtna uš. Najdbe so z bolj ali manj skromno dokumentacijo vred prišle ali v ljubljanski Deželni muzej, kjer grobne celote niso ohranjene, ali pa v Naravoslovni muzej na Dunaju. V okviru objav vseh železnodobnih najdb z določenega najdišča so bile tako najprej objavljene v Ljubljani shranjene latenske najdbe iz Valične vasi (Teržan 1973), z Dobrave blizu Dobrniča (Stare 1973b) in iz Bele Cerkve (Stare 1973a). Sledili sta Knezova objava grobišča na Rojah pri Moravčah (Knez 1977a) in Dularjeva objava dveh grobišč v okolici Podzemlja (Dular 1978, 11, 13), medtem ko je Guštin objavil tistih 11 grobov, ki jih je Pečnik pri Mokronogu izkopal za dunajski muzej (Guštin 1977, t. 9-13). Tudi v času po drugi svetovni vojni so pri različnih zemeljskih delih večkrat naleteli na grobove mokronoške skupine, opravljenih pa je bilo tudi več načrtnih in zaščitnih raziskovanj grobišč. Nekaj grobov so tako odkrili v Brstju blizu Ptuja (Pahič 1966, 305 s, t.1; Tomanič-Jevremov 1985, 391, t. 4). Najpomembnejše latensko grobišče na Štajerskem je v letih 1985-1989 izkopala Darja Pirkmajer v Slatini v Rožni dolini severno od Celja. Do znanstvene objave še ni prišlo, so pa bile najpomembnejše najdbe objavljene v več razstavnih katalogih (Pirkmajer 1991; 1997; 1998). Nekaj pomembnih srednjelatenskih grobov iz Podravja, Posavja in okolice Ljubljane je po prvi objavi v revijah Varstvo spomenikov in Arheološki vestnik doživelo ponovno objavo v Guštinovi študiji (Guštin 1977, t. 4-8; 14; 15). V Dobovi in Brežicah se je Guštin lotil tudi načrtnega izkopavanja. V Dobovi je tako izkopal v letih 1978-1980 26 grobov, v Brežicah pa v letih 1981 in 1982 60. Od grobov v Dobovi so bili doslej objavljeni grobovi z mečem in nekaj ženskih grobov (Guštin 1981; 1983a; 1984a, sl. 17; 19-21; Božič 1983, sl. 22), celotno grobišče pa še čaka na objavo. Objavo brežiškega grobišča pripravlja Alenka Jovanovic, kustosinja Posavskega muzeja. Doslej sta bila v celoti objavljena samo grob 6 z ostanki bojnega voza in ženski grob 49 (Guštin 1984b, 114 ss; 1984a, sl. 18). Edino doslej znano grobišče mokronoške skupine v Beli krajini je bilo odkrito v Metliki. Izkopal ga je Vinko Šribar, žal pa je bilo delno uničeno (Šribar 1967; 1974). Med najpomembnejša sodijo tri grobišča v Novem mestu. Tisto v Kandiji, s katerega izvira znameniti kantaros, je v letih 1967 in 1968 raziskal Tone Knez. Vseh 63 grobov sodi na konec zgodnjega in v srednji laten (Knez 1971, 30, 73, sl. 81-88; 1977b, sl. 5-12; 17; 24; 27; 1990, 21, sl. 90-93). Od 1973 do 1977 je bilo na Beletovem vrtu pod vodstvom Kneza in Danila Breščaka izkopanih 222 grobov iz poznega latena in rimske dobe, ki jih je objavil Knez (Knez 1992). Leta 1989 je Breščak pri gradnji dovozne ceste našel še 9 grobov (Breščak 1990). K istemu grobišču sodijo grobovi, odkriti v letih 1890 na območju Kolodvorske ceste in 1902 na območju Okrajnega glavarstva. Najdbe od tam se hranijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in v celoti še niso bile objavljene (Knez 1966, 393 ss, sl. 3; t. 4; 5; 1974, 21 s, sl. 22; 23; 29-31; 34-38; 41-45; 51-54; 62; 63; 65; 76; 78). Tretje grobišče, ki je iz istega časa kot tisto v Kandiji, je bilo na Kapiteljski njivi. Prve grobove so tod izkopali že v letih 1894 (Knez 1986, 33ss, 95 ss) in 1954 (Šribar 1958-1959). Z načrtnim izkopavanjem je začel leta 1986 Knez (Knez 1990, 25). Po njegovi smrti leta 1993 je delo nadaljeval Borut Križ. Izkopali so že skoraj 700 grobov, kar pomeni, da gre za daleč največje grobišče mokronoške skupine. Doslej je bilo objavljenih le nekaj najdb in eden najstarejših grobov z mečem (ibid., sl. 80-89; Knez 1988). Med pridatki je veliko orožja, nakita in glinastih posod. Pomembne so ogrlice iz jantarnih jagod, posebej pa velja omeniti tudi železno iglo s konjsko glavico (Križ 1999; Aubelj [ed.] 1999, 151) in kar dve pri letošnjih izkopavanjih odkriti železni keltski čeladi. V halštatskih gomilah, ki jih je pred prvo svetovno vojno na Magdalenski gori izkopala vojvodinja Mecklenburška (Hencken 1978), je bilo tudi nekaj poznolatenskih grobov. Leta 1991 je Anja Dular objavila še najdbe s poznolatensko-rimskega grobišča Strmec nad Belo Cerkvijo (Dular 1991, 54 ss, 87 ss), ki jih hranijo na Dunaju. S tem je bila objava najdb s tega grobišča zaključena, kajti tisti del, ki je shranjen v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, je že leta 1973 objavila Vida Stare (Stare 1973a). Najdbe s Strmca so bile v Ljubljani in na Dunaju inven-tarizirane pod različnimi imeni, pod katerimi se pojavljajo tudi v literaturi: Bela Cerkev (Weisskirchen), Dolenje Kronovo (Unter Kronau), Šmarjeta (St. Margarethen) in Vinji vrh (Weinberg). Dularjeva je grobišče natančno locirala, predstavila zgodovino raziskovanj in objavila tudi del arhivskih virov, zlasti Pečnikova pisma dunajskemu kustosu Szombathyju. Med prednostne naloge, ki jih bo treba opraviti v prihodnje, sodijo celovite objave grobišč v Slatini v Rožni dolini, v Brežicah, Dobovi in Novem mestu. Na Inštitutu za arheologijo je v pripravi katalog železnodobnega grobišča na Magdalenski gori, ki vključuje tudi v halštatske gomile naknadno vkopane latenske grobove. V načrtu je ponovna objava latenskih najdb iz Mokronoga, hranjenih v Narodnem muzeju Slovenije, in poznolatensko-rimskega grobišča v Beli Cerkvi, najtrši oreh pa bo priprava objave velikega latensko-rimskega grobišča v Mihovem, ki ga je v letih 1899 do 1903 izkopal Kušljan. Le del tukaj odkritih najdb je ostal v Ljubljani, velika večina pa je bila poslana v Naravoslovni muzej na Dunaj (Windl 1976; Božič 1990). Čeprav je objavljen le majhen del od vseh izkopanih grobov mokronoške skupine, katerih število krepko presega tisoč, je kljub temu že zdaj mogoče zapisati nekatere ugotovitve. Med grobišči na Štajerskem in Dolenjskem obstajajo pomembne razlike. Prva je že v njihovem trajanju. Grobove iz prve stopnje (Mokronog I), ki so sicer še maloštevilni, poznamo tako v Podravju (Pobrežje) kot na Dolenjskem (Novo mesto). Srednji laten (Mokronog II) je zelo dobro zastopan tako na Štajerskem (npr. Formin, Slatina v Rožni dolini, Dobova in Brežice) kot na Dolenjskem (npr. Novo mesto, Mokronog, Valična vas). Povsem drugačna podoba pa se nam kaže v času poznega latena (Mokronog IIIa). V Podravju in na Celjskem grobov iz tega časa sploh ne poznamo, na obeh posavskih grobiščih pa jih je bilo odkritih le nekaj. Bistveno drugače je na Dolenjskem, kjer poznamo grobišča, na katerih so pokopavali samo v stopnji IIIa (Roje pri Moravčah), taka, ki so obstajala od stopnje I do IIIa (Mokronog), in taka, na katerih se je pokopavanje začelo v stopnji IIIa in nadaljevalo v rimski dobi (Bela Cerkev, Novo mesto- Beletov vrt). Stanje na Štajerskem je torej podobno tistemu v Avstriji, na Češkem, Moravskem in Madžarskem, kjer keltskih grobov iz stopnje LT D1, ki ustreza stopnji Mokronog IIIa, praktično ni. Druga razlika med Štajersko in Dolenjsko je v keramiki srednjelatenske stopnje Mokronog II. Na štajerskih grobiščih se namreč pojavlja izključno na vretenu izdelana keramika (lonci in sklede), ki je včasih okrašena z vzporednimi žlebiči. To velja za Podravje (Formin, Brstje in Skorba), celjsko območje (Slatina v Rožni dolini) in Posavje (Brežice in Dobova). Precej drugačno sliko kaže glede tega Dolenjska, kjer zaenkrat poznamo zlasti keramiko grobišč v Kandiji in na Kapiteljski njivi v Novem mestu. Tukaj je keramika, kakršno imajo štajerska grobišča, zelo redka, saj izrazito prevladuje ročno izdelana keramika, okrašena z bradavicami in nalepkami, pri kateri gre za nadaljevanje tehnike, oblik in okrasa halštatskega lončarstva na Dolenjskem. Čeprav so kovinski pridatki v srednjelatenskih grobovih na Dolenjskem povsem keltski (keltsko orožje v moških in nakit v ženskih grobovih), se prav zaradi prevladujoče ročno izdelane keramike zdi upravičena domneva, da gre pretežno za staroselsko prebivalstvo. Potrjuje jo tudi dejstvo, da srednjelatenska grobišča na Dolenjskem praviloma ležijo v neposredni bližini halštatskih grobišč (npr. Mokronog, Novo mesto, Valična vas), medtem ko so na Štajerskem, vsaj kolikor je danes znano, prostor za latenska grobišča izbrali na novo. V stopnjah Mokronog I in II so bili grobovi mokronoške skupine povsod plani in žgani. V Podravju in na Celjskem, kot sem že omenil, grobov stopnje IIIa sploh ni, maloštevilni grobovi te stopnje v Brežicah in Dobovi pa so še vedno plani in žgani. Na Dolenjskem pa se je v tej stopnji prejšnja enotna podoba spremenila. Na zahodu poznamo žgane grobove, ki so jih plitvo vkopali v halštatske gomile (npr. Magdalenska gora, Dobrava). Vzhodno od tod so vsa grobišča plana, grobovi pa žgani (npr. Roje pri Moravčah, Mokronog, Beletov vrt), razen v Beli Cerkvi in Mihovem, kjer so v veliki večini skeletni. Podatki Pečnika, ki je izkopaval v Beli Cerkvi, in Szombathyja, ki je nadziral Kušljanovo izopavanje v Mihovem, so glede tega povsem jasni. Da je šlo res za skeletne grobove, potrjujejo tudi najdbe same, saj orožje, izkopano v Mihovem in v Beli Cerkvi, praviloma ni zvito, pa tudi tam najdene steklene zapestnice niso staljene. Za žgane grobove vseh stopenj mokronoške skupnosti namreč velja, da je orožje v njih zelo pogosto zvito, steklene zapestnice pa praviloma staljene. Kronologija Prvo relativno kronologijo mokronoške skupine je izdelal Guštin (Guštin 1977). Ločil je šest časovnih stopenj (Mokronog 1 do 6), ki naj bi ustrezale srednjeevropskim stopnjam LT B2, C1, C2, C2/D1, D1 in D2. Razdelitev je imela več pomanjkljivosti. Grobova 1 in 2 iz Dobove ter grob iz Spodnje Slivnice je npr. pripisal stopnji 3 namesto 2, grob 201 z Beletovega vrta v Novem mestu, ki vsebuje fibuli vrste Nauheim in vrste Nova vas, pa stopnji 6 namesto 5. V stopnjo 6 je uvrstil tudi poznolatenske plasti železnodobnih gradišč, čeprav sodijo zlasti v stopnjo 5 itd. Pozneje je vsebino svojih stopenj bistveno izboljšal (Guštin 1984a, 327 ss; 1984b, 129 s), ohranil pa je stopnjo 4, ki ji je pripisal grob 1 iz Mokronoga, grob 19 iz Dobove in nekaj gradiva z Roj pri Moravčah in iz Metlike. V tej stopnji naj bi se pojavljale tudi ščitne grbe vrst Skorba in Mokronog, o katerih v besedilu pravi, da sodijo k vodilnim vrstam poznega latena, v opombi pa, da sodijo v stopnjo LT C2 (Guštin 1984a, 333, op. 83). V svoji študiji o mokronoški skupini sem opozoril na to, da je treba grob 19 iz Dobove zaradi fibul, ki sta podobni eni od fibul iz groba 23 v Dobovi, in zaradi britve, ki ima vzporednico na srednjelatenskem grobišču v Forminu, postaviti v Guštinovo stopnjo 3, ki ustreza stopnji LT C2 (Božič 1987, 868). Navedel sem tudi, da se ščitni grbi vrste Skorba pojavljata v dveh grobovih, ki sodita v čas stopnje 3 po Guštinu (Skorba 1 in Dobova 23), in da so ščitne grbe vrste Mokronog že poznolatenske, če sodimo po njihovi prisotnosti na Rojah pri Moravčah in v Beli Cerkvi. Poznolatensko starost grobišča na Rojah dokazujeta po mojem mnenju v njih najdena orožje in keramika. Guštinovi stopnji 4 bi bilo torej mogoče prišteti samo grob Mokronog 1 (Guštin 1984a, sl. 22), v katerem se resnično mešajo oblike stopnje 3 (fibula in ščitna grba) in 5 (meč), vendar pa en sam grob po mojem mnenju za oblikovanje samostojne stopnje 4 ni dovolj. Tudi glede Guštinovih stopenj 5 in 6 sem menil, da njuno gradivo ne predstavlja dveh homogenih tipoloških skupin, ki bi se ločeno pojavljali v grobovih ene oziroma druge stopnje, in da je zato zaenkrat bolje ostati pri eni sami poznolatenski stopnji (Božič 1987, 868). Na podlagi teh izhodišč sem izdelal novo razdelitev na samo štiri stopnje (ibid., 868 ss, sl. 43-46; t. 85-88), označene z rimskimi števil-kami in črkami (Mokronog I, IIa, IIb in III), ki jih je mogoče vzporejati s stopnjami LT B2, C1, C2 in D v srednji Evropi (ibid., 880 s). V svoji neobjavljeni doktorski disertaciji sem leta 1992, opirajoč se na nekatere grobove, ki jih Guštin še ni poznal, ker so bili objavljeni ali celo izkopani šele po nastanku njegove študije, in na delno rekonstruirani grob s Strmca nad Belo Cerkvijo, v katerem je bila poleg drugega bronasta čelada vrste Novo mesto, tudi sam predlagal delitev stopnje Mokronog III na stopnji IIIa in IIIb (Božič 1992, 196 ss). Opisana razdelitev se je izkazala kot v glavnem utemeljena, zato naj jo na kratko predstavim. Mokronog I Tej stopnji (Božič 1987, 869 ss, sl. 43) lahko poleg nekaterih najdb brez grobnih celot iz Mokronoga in Valične vasi (Gabrovec 1966, t. 1-13; Teržan 1973 - gre za najmlajše zgodnjelatenske fibule in meče, pasne verige vrste Mokronog in orehaste nanožnice z devetimi ali več lupinami) pripišemo več moških grobov, in sicer grob iz Pobrežja, grob 9 iz Kan-dije in grobove 1, 6, 71 ter A/22 s Kapiteljske njive v Novem mestu, pa tudi grob 2 s Kapiteljske njive, ki je verjetno ženski ali otroški (Pahič 1966, 312, t. 13: 4,5; Stare 1950, 46 s, sl. 12; 16; 17; Šribar 1958-1959, t. 1; 2; Knez 1988, sl. 3; 4; 1990, sl. 83; Dannheimer, Gebhard [ed.] 1993, 279 s, št. 93; Knez 1986, 96, t. 47: 6-15). Poleg že navedenih najdb so za to stopnjo značilne še sulične osti s širokim listom (Brunaux, Rapin 1988, 122, 124), pasna veriga vrste Karaburma 111 (Božič 1981, 317, oblika 2) in majhna ščitna grba s pravokotnimi krilci (ibid., oblika 6; vrsta I po Rapinu - Brunaux, Rapin 1988, 79) ter masivne bronaste zapestnice (Božič 1987, 870, sl. 43: 12). V grobovih 6 in 71 s Kapiteljske njive sta tudi sulični osti z ozkim listom, ki spominjata na halštatske oblike. Keramika je z izjemo bikoničnega, na vretenu izdelanega lonca iz groba 6 na Kapiteljski njivi vsa izdelana ročno in je tudi po oblikah in okrasu podobna halštatski keramiki. Leta 1987 sem menil, da bi na konec halštatske dobe ali pa že v stopnjo Mokronog I sodila grob z železno keltsko čelado s Trbinca (Gabrovec 1990) in bronasta čelada vrste Filottrano iz Bele Cerkve (ibid., 110, sl. 5). Zdaj sem prepričan, da je treba skeletni grob s Trbinca postaviti na konec halštatske dobe, torej v mlajši del negovske stopnje, in da je čelada iz Bele Cerkve nastala nekako v istem času, vendar je bila položena v grob šele v poznolatenski stopnji Mokronog IIIa. Mokronog IIa V stopnjo Mokronog IIa (Božič 1987, 872 ss, sl. 44) sodijo naslednji moški grobovi: Brežice 2, 6, 47 in 55, Dobova 1, 2 in 6 ter Mokronog 11 (Guštin 1977, t. 4; 5; 7; 11; 1984b, sl. 1; 2; t. 2-4; 1983b, sl. 8; 1983c, 42; Božič 1991, 474 s; Guštin 1983a). V grobu iz Spodnje Slivnice (Guštin 1977, t. 14) sta bila glede na pridatke pokopana moški in ženska. Tudi grob 10 iz Dobove (Guštin 1981; 1984a, 317, sl. 7) je vseboval sežgane kosti treh oseb: moškega, ženske in otroka. Od drugih se razlikuje tudi po tem, da je vseboval kar dva meča. Guštin in tudi jaz (Božič 1987, 872, 888) sva ga doslej obravnavala kot celoto. Vendar je Thierry Lejars opozoril na to, da je eden od mečev tipološko mlajši (Lejars 1994, 49 s). To pa ne velja le za ta meč, ampak tudi za veliko, prek 40 cm dolgo trakasto ščitno grbo s pravokotnimi krilci (skupina H oziroma vrsta VI po Rapinu - Brunaux, Rapin 1988, 46, 57, 72 s, 81). Iz Guštinovega poročila (Guštin 1981, 223, 225, t. 45: 2) izhaja, da so na dnu do 70 cm globoke grobne jame ležali tipološko starejši pridatki (med drugim meč v nožnici, okrašeni z zmajčkoma, sulična ost, nož in škarje), na njenem robu pa nekoliko višje mlajši meč in ščitna grba. Zaradi višje lege je bila ta pri oranju poškodovana. Menim, da v resnici ne gre za en grob z različno starim orožjem, kot domneva Lejars, ampak za dva groba, globlje ležečega starejšega, v katerem so bili pokopani moški, ženska in otrok, in mlajšega moškega, ki je bil mnogo pozneje bolj plitvo vkopan na njegovem robu. Zaradi plitve lege je tudi verjetno, da mlajši grob ni ohranjen v celoti, ampak je prvotno vseboval še druge pridatke, od katerih pogrešam zlasti sulično ost in kako fibulo. Starejši grob naj odslej nosi oznako 10a, mlajši pa 10b. Značilni ženski grobovi stopnje Mokronog IIa so Brežice 49, Brstje 1, Mokronog 6 in 7 (Guštin 1984a, sl. 18; 1977, t. 11; 12; 15). V moških grobovih se pojavljajo starejši srednjelatenski meči z nožnicami, ki so okrašene s parom zmajčkov III. vrste ali v madžarskem slogu (Szabo, Petres 1992, 35 ss; Lejars 1994, 79 ss). Sulične osti imajo klasično obliko po Rapinu (Brunaux, Rapin 1988, 120 ss), razen ene (Dobova, grob 6), ki ima bajonetno obliko (ibid., 124 ss) in jo rastlinski okras na tulcu povezuje z ostjo klasične oblike iz groba Dobova 2 (Guštin 1983a). Ščitne grbe imajo dvojnožlebast srednji del in majhna, včasih predrta krilca (vrsta III po Rapinu - Brunaux, Rapin 1988, 70 s, 80) ali pa polsodčast srednji del in trapeza-sta krilca (vrsta V po Rapinu - ibid., 72, 81). Poleg dvodelnih pasnih verig s sploščenimi členi, okrašenimi z jamicami (Božič 1981, 318, oblika 20), se pojavljajo pasne verige vrste Brežice z zvitimi členi (Božič 1987, 874, sl. 44: 4). Med fibulami, ki so izključno železne, prevladujejo fibule z žičnim lokom, gumbom na podaljšku noge in s peresovino iz štirih navojev s spodvito tetivo (ibid., sl. 44: 12), pojavljajo pa se tudi velike fibule z dvema gumboma (ibid., sl. 44: 14). V dveh brežiških grobovih (6 in 55) so bili odkriti ostanki dvokolesnih bojnih voz. V ta čas bi sodil tudi nepopolno ohranjeni novomeški grob s kantarosom (Novo mesto-Kandija, grob 40 - Knez, Szabo 1980-1981), in sicer glede na stekleničasto posodo, ki ima dobro primerjavo v grobu 2 iz Brežic. Za ženske grobove stopnje IIa so značilne bronaste fibule z okrasnim gumbom ali ploščico na podaljšku noge. Pri nekaterih nosi ploščica psevdofiligranski okras (grob 49 iz Brežic). Peresovina ima pogosto štiri navoje in spodvito tetivo. V enem grobu je bila odkrita majhna bronasta fibula z dvema gumboma (Spodnja Slivnica 1 - Guštin 1977, t. 14: 4; Teržan 1973, t. 4: 10,12), v dveh pa veliki železni fibuli z dvema gumboma (Brežice 49 in Mokronog 7), kakršne so nosili tudi moški. Poleg fibul se dobijo v grobovih masivne zapestnice z bradavico (Božič 1987, 874, sl. 44: 17) in nanožnice iz treh ali štirih velikih lupin (Maräz 1974). Bronasti sklepanci so redki (Brstje 1), običajne so pasnim verigam vrste Brežice podobne železne verige iz zvitih členov. Mokronog IIb Od moških grobov uvrščam v to stopnjo (Božič 1987, 875 s, sl. 45) grobova 10b in 23 iz Dobove, grob 1 iz Skorbe in grob 1 iz Velikega Mraševega (Guštin 1981, sl. 1: 1; 2; t. 46; Božič 1983, sl. 22; Pahič 1966, 314, t. 14: 1,2,7; Guštin 1977, t. 8) ter več grobov iz Slatine v Rožni dolini (9, 10, 13, 14, 16, 19 in 27 - Pirkmajer 1991). V grobu 5 iz Dobove (Guštin 1984a, 317, sl. 6; 19) sta bila po antropološki analizi sežganih kosti pokopana moški in ženska. Ženske grobove te stopnje pa zastopajo grobova 19 in 26 iz Dobove, grob 9 iz Mokronoga ter grobovi 11, 18, 21, 22 in 25 iz Slatine v Rožni dolini (Guštin 1984a, sl. 20; 21; 1977, t. 12: 1-6; Pirkmajer 1991). Značilni so mlajši srednjelatenski meči v nožnicah, okrašenih najpogosteje z motivom trojnega zavojka in s t. i. chagrinage (Szabo, Petres 1992, 54 s; Lejars 1994, 86). Nekatera rezila imajo žig v obliki polmeseca ali merjasca (Dobova 10b, Skorba 1, Veliko Mraševo 1, Slatina v Rožni dolini 9 - Drack 1954-1955; Tizzoni 1984; Szabo, Petres 1992, 61 ss; Dirjec 1996; Aubelj [ed.] 1999, 158). Nekateri grobovi vsebujejo sulične osti s konveksnim listom (Brunaux, Rapin 1988, 119 s), ki se pojavljajo samo v tej stopnji, nekateri pa sulične osti s širokim listom, podobne tistim iz grobov stopnje Mokronog I. Ščitne grbe so velike, običajno daljše od 30 cm. Poleg trakastih grb s pravokotnimi (vrsta VI po Rapinu - Brunaux, Rapin 1988, 72 s, 81), rahlo trapezastimi ali rahlo pahljačastimi krilci (Slatina v Rožni dolini 10 in 13) se pojavljajo tudi grbe vrste Skorba (vrsta VII po Rapinu - ibid., 82; Lippert 1992, 291 s). V štirih moških grobovih so našli obročaste pasne garniture, medtem ko v drugih ni bilo nobenih ostankov pasu. Fibule so izključno železne. Poleg dolgih fibul z nizkim trikotnim lokom, kratko nogo in majhnim gumbom na podaljšku noge (Dobova 23, Slatina v Rožni dolini 19 in 27 - Božič 1987, 876, sl. 45: 10) se pojavljajo tudi fibule s kratkim simetričnim lokom (Slatina v Rožni dolini 10 in 13). Ženski grobovi vsebujejo predvsem fibule in pasne verige iz zvitih členov. Fibule so tako železne kot bronaste. Dolge železne fibule z nizkim lokom in kratko nogo (Dobova 19, Slatina v Rožni dolini 11 und 25 - ibid., sl. 45: 7), kakršne se pojavljajo tudi v moških grobovih, bronasta fibula različice Gemeinlebarn vrste Mötschwil iz groba Dobova 26 (Guštin 1984a, sl. 20: 2; Božič 1993a, 197 ss) in fibulam vrste Mötschwil podobni bronasti fibuli iz groba Mokronog 9 imajo kratko peresovino iz štirih navojev z zunanjo tetivo. V treh grobovih (Dobova 5, Mokronog 9 in Slatina v Rožni dolini 25) so bile najdene majhne fibule z dvema gumboma, ki se od tovrstnih fibul stopnje IIa (Spodnja Slivnica 1) ločijo po tem, da so železne in da sta gumba manjša in bolj vsaksebi. Od preostalih fibul, ki imajo večinoma dolgo peresovino, naj posebej omenim fibulo vrste Valična vas iz dobovskega groba 26 (Guštin 1984a, sl. 20: 3; Božič 1987, 876, sl. 45: 8; t. 87: 14; Lazar 1996, 289, t. 1: 1-4). Pasne verige, ki se po obliki ne ločijo od verig v ženskih grobovih stopnje IIa, so fragmentarno ohranjene. Kljub temu se zdi, da je imela ena ženska po dva daljša dela z obročkom na koncu. Mokronog Illa Začetek stopnje Mokronog IIIa (Božič 1987, 876 ss, sl. 46) je določen s pojavom poznolatenskih mečev s trnom za ročaj rombičnega preseka, z rezilom trirombičnega preseka in z zaokroženo konico (Božič 1981, 319, oblika 30). Nožnice imajo dvojnoesasto vez. Tej stopnji pripadajo vsi grobovi z Roj pri Moravčah, dva groba iz Mokronoga, številni neobjavljeni grobovi iz Mihovega, skeletni grobovi s Strmca nad Belo Cerkvijo, od katerih naj omenim tistih 26, ki jih je na parceli Padarič izkopal Jernej Pečnik (Knez 1977a; Guštin 1977, t. 9; 10; Dular 1991, 57, 88 ss, t. 51; 52), najstarejši grobovi poznolatensko-rimskega grobišča na Beletovem vrtu v Novem mestu (Knez 1992) in grobovi, vkopani v halštatske gomile na Magdalenski gori pri Šmarju (Hencken 1978). Bogatejše moške grobove predstavljata grob 169 z Beletovega vrta (Knez 1992, 60, t. 59-61) in grob V/42 z Magdalenske gore (Hencken 1978, 40, sl. 163; 164), značilne ženske grobove pa grobovi 2, 3, 6, 9, 16 in 25 s parcele Padarič nad Belo Cerkvijo (Dular 1991, 57, 88 ss, t. 51; 52), grob 201 z Beletovega vrta (Knez 1992, 67, t. 71: 4-21) in grobovi VII/31, X/71 ter X/78 z Magdalenske gore (Hencken 1978, 56, sl. 251; 78 s, sl. 355; 80, sl. 362). Sulične osti imajo širok list. Trakaste ščitne grbe se pojavljajo verjetno le še na začetku (npr. v grobu 1 iz Mokronoga), nakar popolnoma prevladajo grbe vrste Mokronog-Arqu Petrarca (Lippert 1992, 291 s) in okrogle ščitne grbe (npr. vrst Roje in Beletov vrt 169 - Guštin 1984b, 130, op. 82; 1991c, 58). V grobu 169 na Beletovem vrtu so našli obročasto pasno spono s krilci (Puš 1976), pogosto najdbo v moških grobovih pa predstavljajo noži s ploščatim ročajem z obročkom na koncu (Božič 1993b, 143). V grobu 169 na Beletovem vrtu je bila tudi železna čelada vrste Novo mesto (Schaaff 1980), na grobišču na Rojah pa dve dobro ohranjeni brzdi s podbradnico (Werner 1984). V moških grobovih fibule manjkajo ali pa gre za železne fibule z žičnim lokom in dolgo peresovino (Roje pri Moravčah) oziroma fibule vrste Beletov vrt (Beletov vrt, grob 169 - Božič 1998, 156). Za ženske grobove so značilni pari bronastih fibul vrste Magdalenska gora (Božič 1993b, 146; Lazar 1996, 289, t. 1: 6,7; Aubelj [ed.] 1999, 172). Zlasti v Mihovem so pogosti pari srebrnih fibul srednjelatenske sheme s suličastim lokom in dolgo peresovino (Božič 1987, 878, sl. 46: 16; Aubelj [ed.] 1999, 172). Grob 201 z Beletovega vrta je vseboval fibulo vrste Nova vas (Guštin 1987; Buora 1992; 1997, 177) in majhno srebrno fibulo vrste Nauheim (Božič 1993b, 142). V dveh grobovih (grobu 9 s parcele Padarič pri Beli Cerkvi in grobu X/71 z Magdalenske gore) so našli bronasti fibuli srednjela- tenske sheme z visokim žičnim lokom in peresovino z dvema velikima navojema in zunanjo tetivo. Nekaj fibul (npr. fibula iz groba X/78 na Magdalenski gori) je zelo podobnih fibulam vrste Valična vas, ki se pojavljajo v predhodni stopnji (Mokronog IIb), le raz-merje med dolžinama noge in loka je pri njih drugačno. Nekatere ženske so v tej stopnji nosile bradavičaste obročke in zapestnice, obročke s psevdovrvičastim okrasom, kolesaste obeske in bronaste jagode z ušescem (Božič 1993b, 146; 1993a, 190 ss; 1998, 155). V ženskih grobovih najdemo tudi steklene zapestnice (značilne so modre in škrlatne trikotnega ali D-prese-ka - Božič 1993b, 145), številne pa so tudi ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod. Samo v grobovih iz Bele Cerkve in Mihovega se pojavljajo rebraste bronaste zapestnice in nanožnice s koncema v obliki stilizirane živalske glave (Stare 1973a, t. 56: 13,16-18; Aubelj [ed.] 1999, 164). Od sklepancev poznamo zaenkrat predvsem različne obeske (Knez 1977b, sl. 14; Dular et al. 1991, t. 46: 18; Pirkmajer 1991, t. 21: 141) in dele verižic iz majhnih obročkov in paličastih členov (Knez 1977b, sl. 26; Dular 1991, t. 65: 32; Dular et al. 1995, t. 14: 1), redke pa so pravokotne ulite pasne spone vrste Bela Cerkev (Stare 1973a, t. 18: 22; 45: 10), od katerih poznamo samo dva primerka iz Bele Cerkve in enega iz Mihovega. Med značilne predmete stopnje IIIa sodijo tudi križni obročki (Božič 1993b, 146) in obroček z molilcem (Stare 1973a, t. 33: 17; 70: 2; Božič 1987, 878, t. 88: 16; Meduna 1996), o katerih ne vemo, ali so bili odkriti v moških ali ženskih grobovih. V to stopnjo sodijo tudi nekateri predmeti, ki se v grobovih pojavljajo le redko ali pa sploh ne, pač pa bolj ali manj pogosto v naseljih. Gre npr. za različno oblikovane gumbe (Božič 1993b, 139 ss; Lazar 1996, 290), železne nože z žličko (Božič 1993b, 143), palmetaste okove s kavljem (ibid., 145; Božič 1998, 156), jermenske zaključke (Božič 1993b, 145) in bronaste zatiče z ušescem in zajedo (Božič 1993a, 193 ss). V stopnji Mokronog IIIa je prebivalstvo mokronoške skupine uporabljalo tudi poznorepublikanske bronaste posode (Feug re, Rolley [ed.] 1991), npr. ročke vrst Piatra Neamt (Lazar 1996, 290 s) in Gallarate (Potočnik 1986, sl. 4), zajemalke vrste Pescate in zajemalke vrste 3 s ploščatim navpičnim ročajem in zoomorfnim kavljem (Knez 1974, 56, sl. 53; 54; Bitenc, Knific 1994-1995, 260 s, t. 17: 2). Morda je že v tem času na celjsko območje prišla ataša (Baudoin, Liou, Long 1994, 73, sl. 60: 1) izredno velike in bogato okrašene poznorepublikanske situle (ali pa kar cela situla?), ki pa ni bila tako kot skoraj vse poz-nolatenske bronaste najdbe in izredno številni keltski srebrniki najdena v sedanji strugi Savinje na območju, kjer se je nahajal poznolatenski predhodnik rimskega mesta. Atašo so namreč našli v kraju Medlog, ki leži precej daleč od rimske Celeje v smeri proti zahodu, bolj natančno pri Joštovem mlinu (po enem viru - Orožen 1927, 110) oziroma pri sosednjem Gozdnem dvorcu (po drugem viru - Führer 1889, 19). Zanimivo je, da je bil tudi nenavadni zaklad jantarnih jagod, ki glede na primerjave prav tako sodi v to stopnjo (Božič 1998, 155 s), najden drugje, in sicer severno od Celeje pri dvorcu Spodnji Lanovž. Številne kovinske najdbe stopnje Mokronog IIIa, pa tudi naselbinska keramika, ki je nisem posebej obravnaval, dokazujejo, da je mokronoška skupina tudi v poznem latenu, tako kot že v času stopenj LT B2 in C, sodila v okvir vzhodnega dela srednjeevropske keltske kulture (Božič 1993b, 143 ss). Mnoge poznolatenske oblike mokronoške skupine se namreč pojavljajo na širšem območju srednje Evrope, nekatere pa razen na najdiščih mokronoške skupine samo še v Transdanubiji. Mokronog Illb V neobjavljeni disertaciji (Božič 1992) sem na podlagi več virov, zlasti Kušljanovih in Pečnikovih pisem, poročil kustosa ljubljanskega Deželnega muzeja Alfonsa Müllnerja, njegove akcesijske knjige in njegove inventarne knjige prazgodovinske zbirke lahko delno rekonstruiral vsebino moškega groba, ki so ga v začetku leta 1897 našli pri rigolanju vinograda Jožeta Košaka na Strmcu nad Belo Cerkvijo (ibid., 91 ss). Grob je vseboval znano, velikokrat (pod najdiščnim imenom Vinji vrh pri Šmarjeti ali samo Šmarjeta) objavljeno bronasto čelado vrste Novo mesto, železni meč v bronasti nožnici s predrtim okrasom, prav tako večkrat objavljen pod imenom Šmarjeta, okroglo železno ščitno grbo in dolg ukrivljen nož (Stare 1973a, t. 7: 3; 8: 2; 11: 6; 14; 73; Werner 1979, 166, sl. 1: 2; Guštin 1984a, t. 48). Grob, ki sem mu dal oznako grob 1 s parcele Košak B, je skupaj z grobom 37 iz Verduna (Breščak 1989, 12) značilen moški grob stopnje Mokronog IIIb. Značilne oblike stopnje Mokronog IIIb predstavljajo meči v nožnicah s predrtim okrasom (t. i. noriški meči po Joachimu Wernerju), okrogle ščitne grbe, ki po preseku povsem ustrezajo grbam vrste Beletov vrt 169, kakršne se pojavljajo v predhodni stopnji IIIa, a so manjše od njih, sulične osti z ozkim listom rombičnega preseka in dolgi ukrivljeni noži s širokim ploščatim ročajem s tremi zakovicami, ki imajo na prehodu v rezilo branik in na koncu ročaja ovalno ploščico (Stare 1973a, t. 52: 2; Majnarič-Pandžič 1970, t. 21: 3; Drechsler-Bižic 1956, t. 1: 3; Radimsky 1895, sl. 274; 468; Marič 1968, t. 10: 14; Stipčevič 1959, sl. 1: 2). Čelada iz Bele Cerkve se od primerka iste vrste, ki je bil odkrit v grobu 169 na Beletovem vrtu, loči predvsem po tem, da je bronasta in da sta na naličnicah upodobljena ptiča, ne pa štirinožca. Obročasta pasna spona iz groba Verdun 37 pa se od obročaste spone iz groba Beletov vrt 169 ne loči le po kovini, iz katere je izdelana, ampak tudi po obliki, saj nima preprostih krilc, ampak dva para stikajočih se krilc, ki tvorita predrtini ledvičaste oblike. Bronasta fibula iz groba Verdun 37 pripada različici Almgren 237a po Garbschu (1965, 43 s) in potemtakem stoji na začetku razvoja noriško-panonskih fibul z dvema gumboma. V času stopnje Mokronog IIIb na Strmcu nad Belo Cerkvijo trupel umrlih niso več pokopavali, ampak so jih sežigali. Da je bil tudi grob 1 s parcele Košak B žgan, dokazujeta uviti meč in nož. Grob 37 z grobišča v Verdunu, kjer so vsi grobovi žgani, priča, da so tukaj začeli pokopavati v tej stopnji. Po izteku stopnje Mokronog IIIb so na Dolenjskem v grobove bojevnikov še vedno polagali orožje. Najbogatejši med njimi, npr. grob 1 in 41 iz Verduna (Jb. Röm. Germ. Zentmus. 33/2, 1986, 879; Breščak 1989), vsebujejo čelade vrste Weisenau, gladije, okrogle ščitne grbe z dolgim ročajem, bronaste zajemalke vrste 6 (Breščak 1995), zgodnje močno profilirane fibule in noriško-panonske fibule z dvema gumboma. Glede na prisotnost delov čelad vrste Weisenau, dolgih ročajev ščita in nožnic gladijev v srednjeavgustejskih taborih Oberaden v spodnjem Porenju in Dangstetten ob zgornjem Renu (Fin-gerlin 1986; Kühlborn 1992, t. 31: 42) ter glede na to, da so bile zajemalke vrste 6 zanesljivo v rabi že v istem času (to dokazujejo npr. primerki iz Oberadna, iz ladje v Comacchiu v severni Italiji in iz groba Flere-la-Riviere v Franciji - Loeschcke, Albrecht 1942, t. 46: 9,10; Berti [ed.] 1990, št. 220 in 221; Ferdiere, Villard 1993, sl. 1-56), je zelo verjetno, da sodijo najstarejši od dolenjskih grobov z zgodnjerimskim orožjem in zgodnjerim-skimi fibulami že v čas med približno 15 pr. n. š. in Kristusovim rojstvom. Predstavljene stopnje mokronoške skupine (Mokronog I, IIa, IIb, IIIa in IIIb) je mogoče prepričljivo vzporediti s srednjeevropskimi stopnjami LT B2, C1, C2, D1 in D2 (Božič 1987, 880 s; 1993b). Ne da bi se hotel spuščati v podrobnosti, naj samo omenim, da trditev Astrid Böhme-Schönberger (1998, 243), češ da so najstarejši "noriški" meči nastali že v času kulture opidumov, torej v času stopnje LT D1, kar naj bi dokazovala dva groba iz Zemplina na Slovaškem, nima trdne podlage. Obročaste pasne spone s krilci, kakršne se pojavljajo v opidumih (npr. na Hradištu pri Stradonicah na Češkem in na Starem Hradisku na Moravskem - Pič 1906, t. 19: 1; Meduna 1961, t. 9: 3; 1970, t. 5: 1,2,4,5), pa tudi v grobovih stopnje LT D1 (npr. v grobu 169 z Beletovega vrta in v grobu 39 iz Owsleburyja v Angliji - Collis 1973), se namreč jasno ločijo od bronastih obročastih spon, ki sta bili najdeni v Zemplinu. Ti dve sodita v skupino spon, ki jih najdemo izključno v grobovih, mlajših od stopnje LT D1 (npr. Zemplin, Verdun, Ehestorf-Vahrendorf - 2000 Jahre 1989, sl. 140), na Štalenski gori na Koroškem (Deimel 1987, t. 79: 13, 14) in v reki Kolpi pri Sisku (Werner 1979, 147, sl. 4: 14). Primerke te mlajše skupine spon s krilci lahko razvrstimo na dve različici, ki jima je skupno to, da je gumb na koncu razmeroma dolgega, ozkega jezička. Pri prvi so krilca močno zavita navznoter (npr. Štalenska gora - ibid., sl. 4: 12, Bebra - Pinkert 1998, sl. 10: 13, Mihovo, grob 1657/5), pri drugi pa imajo spone še en par krilc, ki se s prvim parom stika, tako da nastaneta dve ledvičasti predrtini (npr. Verdun 37, Sisak, Zemplin, grobova 108 in 136, Ehestorf-Vahrendorf, grob 174, verjetno tudi fragmentarno ohranjena spona s Štalenske gore). Naselja Na območju mokronoške skupine naselij, ki bi jih lahko zanesljivo postavili v čas stopnje I, še ne poznamo. To, da so bila v stopnji Mokronog II naselja zlasti v nižinah, dokazujejo posredno nižinska lega srednjelatenskih grobišč v Podravju (Skorba, Brstje, Formin), v Savinjski dolini (Drešinja vas) in v Posavju (Brežice, Dobova), neposredno pa naselbinski ostanki, odkriti v Rabelčji vasi na Ptuju (Božič 1993a) in pri gradnji avtoceste v Trnavi blizu Žalca v Savinjski dolini (Novšak 1996), ter keltska lončarska peč s Spodnje Hajdine (Tomanič-Jevremov, Guštin 1996). Izjema je glede tega še neodkrito naselje, katerega prebivalce so pokopavali na grobišču v Slatini v Rožni dolini. Ali so bila že v času stopenj I in II obljudena dolenjska višinska naselja (npr. Križni vrh nad Belim Gričem in Cvinger nad Virom pri Stični), ostaja zaenkrat odprto. Vsekakor med kovinskimi najdbami, ki so prišle na dan pri sondiranjih na teh dveh naseljih (Dular et al. 1991, 98 ss; Gabrovec 1994), ni nobenih srednjelatenskih najdb, ampak samo najdbe stopenj IIIa (Križni vrh) oziroma IIIa in IIIb (Cvinger). V času poznolatenske stopnje IIIa je prišlo do intenzivne poselitve zlasti halštatskih, redkeje pa bronastodobnih višinskih naselij na Štajerskem in Dolenjskem. Od štajerskih naj omenimo Poštelo nad Zgornjim Radvanjem (Teržan 1990, 256 ss), Brinjevo goro pri Zrečah (Oman 1981), Gradišče nad Zbelovsko Goro (Pirkmajer 1991, t. 21), Rifnik pri Šentjurju (Pirkmajer 1994) in Libno pri Krškem (Guštin 1976), od dolenjskih pa Gradišče pri Dunaju, Cvinger nad Virom pri Stični (Gabrovec 1994), Cvinger nad Koriti, Križni vrh nad Belim Gričem in Korinjski hrib nad Velikim Korinjem. V zvezi s tem je dal veliko novih podatkov projekt raziskovanj utrjenih prazgodovinskih naselij na Dolenjskem, ki ga pod vodstvom Janeza Dularja opravlja Inštitut za arheologijo ZRC SAZU. Del rezultatov sondiranj je bil že objavljen (Dular et al. 1991; 1995), kar velja tudi za raziskovanja Guština na Starem gradu nad Podbočjem (Guštin, Cunja, Predovnik 1993) in Breščaka na Gradišču pri Valični vasi (Dular, Breščak 1996). Ta raziskovanja in dolgoletna izkopavanja v Cvingerju pri Stični so osvetlila tudi utrdbene sisteme poznolatenskega časa, ki so odvisni od kamninske sestave hriba, na katerem je stalo naselje. Iz apnenčastih kamnov zgrajeni poznolatenski obzidji na stiškem gradišču (Gabrovec 1994, 148) in na Cvingerju nad Koriti (Dular et al. 1995, 121) sta bili narejeni podobno kot halštatska obzidja. Najbolj izčrpno analizo poznolatenske naselbinske keramike je opravil Radovan Cunja (Guštin, Cunja, Predovnik 1993, 26 ss). Glede na nekatere najdbe iz stiškega naselja, npr. usločeno fibulo vrste Almgren 18 (Gabrovec 1994, t. 13: 24; Völling 1994, 178 ss), se zdi upravičena domneva, da je vsaj to naselje živelo še v času stopnje Mokronog IIIb. VINISKA SKUPINA Glavno najdišče viniške skupine je še vedno veliko grobišče, ki ga je pred prvo svetovno vojno v Stražnem dolu blizu Goleka pri Vinici izkopala vojvodinja Mecklenburška. Grobišče leži ob vznožju hriba Šlemine, na vrhu katerega je bilo železnodobno naselje, ki še ni raziskano (Dular 1985, 106 ss). Vojvodinja je izkopala 323 nedotaknjenih grobov in veliko posameznih najdb, ki kažejo, da je bilo prvotno število grobov še precej večje. Veliko večino najdb zdaj hranijo v Peabodyjevem muzeju pri Harvardski univerzi v Cambridgeu (ZDA), le majhen izbor pa v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani (Ložar 1934; Gabrovec 1966, t. 14-19). Majhen del najdb, ki so v Ameriki, je objavljen v avkcijskem katalogu Mecklenburške zbirke (Vogt 1934; Prehistoric 1934, 85 ss, t. 12-21), celovita objava pa še ni izšla. Na grobišču so začeli pokopavati že v pozni halštatski dobi. Zdi se, da je tukaj trajalo pokopavanje brez prekinitve vse do poznega latena. Viniški skupini lahko pripišemo tudi naselje v Črnomlju. Na to kažejo nekateri predmeti (bronasta fibula, trapezasta pasna spona - Mason 1990, 191), ki so bili najdeni pri izkopavanjih ob cerkvi sv. Duha. Povsem viniškega značaja so tudi najdbe, ki jih je v eni od dveh velikih gomil v Brodaričevi lozi pri Podzemlju leta 1888 izkopal Pečnik (fibule, dva noža s po tremi zakovicami na ročaju in igle v obliki pastirske palice - Gabrovec 1966, t. 21; 22; 23: 8; Dular 1978, 11, t. 5: 5-14; 15: 23; 16: 1-6). Po drugi strani pa so na železnodobnem naselju Kučar nad Podzemljem našli keramiko, ki ima dobre primerjave npr. v stiškem gradišču in v Metliki (Dular, Ciglenečki, Dular 1995, 55, t. 56: 5-8; 60, t. 64: 2), in majhno bronasto fibulo (ibid., 63, t. 72: 20), ki je podobna nekaterim fibulam iz Štajerske in Dolenjske (Lazar 1996, 289, t. 1: 5; Tiefengraber 1998, sl. 9). Meja med viniško in mokronoško skupino je torej potekala na območju Podzemlja. Da je severne predele Bele krajine obvladovala slednja, dokazujejo grobišče v Metliki, ki je bilo žal v precejšnji meri uničeno (Šribar 1974), in bronaste najdbe, odkrite nedavno na utrjenem višinskem naselju Semenič nad Gabrom pri Semiču: predrt trilistni gumb, gumb z bradavičko, ki je okrašena s trojnim zavojkom, in palmetast okov s kavljem (Božič 1993b). Vse tri sodijo med tiste prvine mokronoške skupnosti, ki izpričujejo njeno pripadnost srednjeevropski keltski kulturi tudi v času stopnje Mokronog IIIa. Viniško skupino so doslej običajno pripisovali Japodom (Gabrovec 1975; Dular 1985, 29; Drechsler-Bižic 1987; Guštin 1993). Vendar se njena tvarna kultura v marsičem razlikuje od tiste, ki je znana na japodskih grobiščih v Liki in srednjem Pounju. Na belokranjskih najdiščih se namreč mešajo japod-ske (npr. pektorali s konjskimi glavicami in fibule z dvojno peresovino in jagodami na loku) in keltske prvine (npr. fibule različice Gemeinlebarn vrste Mötschwil). Nekatere najdbe, npr. igle v obliki pastirske palice, pa predstavljajo posebnost viniške skupine in se zunaj nje sploh ne pojavljajo. Glede na to menim, da bi bilo treba viniško skupino pripisati Kolapijanom, v Pokolpju naseljenemu panonskemu plemenu, ki je po reki Kolpi (ant. Kolapis) dobilo tudi svoje ime (Šašel 1985; Aubelj [ed.] 1999, 174 ss). NOTRANJSKO-KRASKA SKUPINA Tej skupini, ki se je širila na območju Notranjske in Krasa, lahko pripišemo tri grobišča (Za Polšno pri Šmihelu pod Nanosom, Na straneh pri Socerbu in Ponikve pri Matavunu blizu Škocjana - Guštin 1979; Moser 1903; Prehistoric 1934, 130, t. 30; Righi 1982) ter številna višinska naselja. Na Ulaki blizu Starega trga pri Ložu je izkopaval Walter Schmid. Latenskodobne najdbe z Ulake in Čepne nad Zagorjem je objavil Guštin (Guštin 1979, t. 3-5). Na železnodobnem naselju Tržišče pri Dolenji vasi je bil že med prvimi raziskovanji v letih 1877-1878 najden glinast vrč z bronastimi zapestnicami in ročaji rimskih poznorepublikanskih bronastih posod (Guštin 1991c, 69 s, sl. 32: 1-4). Ataša ročaja ročke vrste Piatra Neamt je bila najdena tudi med sondiranjem Mehtilde Urleb leta 1959 (Lazar 1996, sl. 1: 2), dva pomembna predmeta pa sta bila odkrita po naključju (Bavdek 1996, sl. 3; 4). Med prazgodovinskim gradivom z Ambroževega gradišča in Babe pri Slavini je tudi nekaj najdb iz latenske dobe (Horvat 1995). Najdišče Parti pri Stari Sušici, kjer so bili poleg latenskih najdeni tudi poznohalštatski in zgodnjerimski predmeti, predstavlja grobišče ali kultno mesto (ibid.). Pri detektorskih iskanjih, ki so se v zadnjih desetletjih zelo razmahnila tudi na Notranjskem, so prišle na dan številne latenskodobne najdbe tudi na drugih višinskih naseljih, od katerih naj omenim predvsem Stari grad nad Uncem in Žerunšček pri Bločicah. V članku o kronologiji notranjske skupine (Guštin 1973) je Guštin latensko dobo razdelil na dve stopnji, na stopnjo Notranjska VII, vzporedno srednjevropskima stopnjama LT B2 in C, in na poznolatensko stopnjo Notranjska VIII. Danes bi bila stopnja VII potrebna precejšnjih popravkov. V Šmihelu pod Nanosom so bile odkrite posamezne starejše najdbe, npr. železna srednje-latenska fibula, nožnica meča in pasne verige iz zvitih členov z majhnim obročkom na koncu (Guštin 1979, t. 54: 7; 84: 42-44; 86: 1). Od tod je tudi latenski meč z žigoma v obliki kolesa, ki se hrani v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju (Drack 1954-1955, 212, t. 59: 3). Na grobišču v Matavunu prevladujejo pletene ovratnice s tremi vozli, ki po Giulianu Righiju sodijo v pozni laten (1982, 18). Iz tega časa so tudi zaklad v glinastem vrču s Tržišča pri Dolenji vasi, obročasta fibula vrste Posočje iz Šmihela pod Nanosom (Guštin 1979, t. 69: 14; 1991c, 40), ostroga z gumbastima koncema in bradavičast obroček s Čepne pri Zagorju (Guštin 1979, t. 3: 15,17; Božič 1993b, 146), pa še cela vrsta neobjavljenih detektorskih najdb iz različnih naselij, med katerimi je zlasti veliko različnih fibul. Poznolatenski so verjetno tudi obeski sklepancev, ki se delijo na tri različice. Vsi notranjski obeski imajo na vrhu človeško glavo, po čemer se ločijo od obeskov mokronoške in viniške skupine. Prvo različico predstavlja znani obesek z Ulake s prizorom rojstva na trapezasti ploščici (Stare 1970; Guštin 1979, t. 5: 2; Božič [ed.] 1983, sl. XIV), ki je po svoji osnovni obliki, če seveda odštejemo človeško glavo, po okrasu rdečega emajla in po obliki obešenih členov presenetljivo podoben obeskom viniške skupine. Za drugo različico je značilna kvadratna ploščica s štrcljema ob straneh in pravokotnim ušescem spodaj (Guštin 1979, t. 5: 1), za tretjo pa ploščica zvončaste oblike s tremi predrtinami, v kateri lahko razberemo človeško postavo z razkrečenimi nogami in rokami, oprtimi v boke (Bavdek 1996, sl. 3; 4: 2). Lokalno posebnost notranjsko-kraške skupine latenske dobe predstavljajo poleg obeskov s človeško glavo tudi certoške fibule s kapičastim gumbom na nogi, ki jih žal ne moremo zanesljivo datirati (Svetličič 1997, 31 ss, sl. 16). Glede na njihovo prisotnost na grobišču v Matavunu in na Mandrgi pri Razdrtem pa je verjetno, da so celo poznolatenske. Med prvine severnojadranske noše, ki se je po ustanovitvi rimske kolonije Akvileje leta 181 pr. n. š. oblikovala na njenem vplivnem območju, sodijo poleg pletenih ovratnic s tremi vozli tudi fibule vrst Kastav in Picugi (Guštin 1991c, 36 ss). Bronasti pečatni škatlici jezičaste oblike, odkriti na dveh notranjskih gradiščih (Božič 1998, sl. 6), sta verjetno italskega izvora. Zgodnja romanizacija, do katere je prišlo verjetno že v drugi polovici 2. stoletja pr. n. š. in ki se kaže v popolni prevladi kvalitetne italske keramike, je izpričana v slovenski Istri (Piran, Sermin pri Kopru) in na Razdrtem, pomembni postojanki ob trgovski poti, ki je vodila iz Akvileje proti Navportu (Horvat 1997, 118 ss; Bavdek 1996). O zgodnji, četudi morda kratkotrajni prisotnosti rimske vojske pa priča množica rimskega poznorepu-blikanskega orožja, odkrita na Gradu pri Šmihelu pod Nanosom (Guštin 1979, t. 80-83; 86). Po podatkih pri antičnih piscih je zelo verjetno, da so Rimljani latenskodobno prebivalstvo na območju zahodne Slovenije, ki sta ga zasedali notranjsko-kraška in idrijska skupina, prištevali med Karne. Na podlagi najdb je mogoče sklepati, da so nekatera gradišča notranjsko-kraške skupine živela dlje kot gradišča mokronoške skupnosti, vsaj še v avgustejskem obdobju (Horvat 1995, 192). IDRIJSKA skupina Prvo pomembnejšo obravnavo po letu 1964 je idrijska skupina, razprostranjena v dolinah Soče, Bače, Idrijce in Vipave, zelo verjetno pa tudi v Bohinju, doživela leta 1983, ko je Drago Svoljšak (1983a) objavil najdbe s Kovačevša na pobočju Čavna v Vipavski dolini, med katerimi izstopajo fibule s tečajno peresovino vrste Alezija in odlomki bronaste čelade etruščansko-italske vrste. Objavil je tudi dopolnjen seznam najdišč te skupine. Leta 1991 je izšla Guštinova monografija o Posočju v mlajši železni dobi (Guštin 1991c), nedvomno temeljno delo o idrijski skupini, ki pa zaradi izčrpne, nadregionalne obravnave števil-nih najdb daleč presega njene prostorske meje. V njej so objav-ljena grobišča, od katerih so najpomembnejša tista na Idriji pri Bači, na Reki blizu Cerknega in v Bodrežu, v izboru pa tudi naselbinske najdbe z Mosta na Soči in najdbe s Kovačevša. Guštin je obdelal relativno in absolutno kronologijo idrijske skupine ter zelo temeljito vse najdbe, od katerih naj omenim številne fibule, pletene ovratnice in raznovrstno orožje (čelade, meče, ščitne grbe itd.). Poseben pečat dajejo idrijski skupini številni primerki orodja, med katerimi so še posebno pomembni deli rala (lemeži in črtala), in bronaste posode, ki so večinoma italskega izvora. Nekaj najdb idrijske skupine je bilo v tem desetletju odkritih pri načrtnih raziskovanjih naselja na Tonovcovem gradu pri Kobaridu (Ciglenečki 1994; 1997). Sam sem objavil del detektorskih najdb z dveh naselij idrijske skupine v dolini Idrijce (Božič 1999; Aubelj [ed.] 1999, 157). Pomembne so zlasti številne najdbe rimskega metalnega orožja z Gradu pri Reki (gre za harpunaste pilume, osti katapultnih izstrelkov, trikrilne puščične osti in želode za pračo), katerih analiza je pokazala, da je do posega rimske vojske na to območje prišlo najverjetneje v avgustejskem obdobju. Poseben značaj sta imeli verjetno naselji na Mostu na Soči in na Gradiču v Kobaridu. Na še neobjavljenem grobišču II, ki je bilo izkopano ob mostarskem naselju, sta bila namreč najdena preprosta kamnita nagrobnika z latinskim napisom, ki morda sodita že v sredino 1. st. pr. n. š. (Svoljšak, Žbona-Trkman 1986, 390 s, t. 2; 3). Na Gradiču v Kobaridu pa je verjetno že v 2. stoletju pr. n. š. stalo svetišče, v katerem so častili rimske bogove (Osmuk 1987; 1998). Že prej sem omenil, da so Rimljani prebivalce zahodne Slovenije, torej tudi Posočja, verjetno šteli med Karne, ljudstvo, ki je po podatkih antičnih piscev živelo med Veneti na zahodu, Noriki na severu in Tavriski na vzhodu. Domneva Jaroslava Šašla, da so v dolini Soče bivali noriški Ambisonti (Guštin 1991c, 99), ni bila splošno sprejeta, pa tudi v arheološkem gradivu zaenkrat nima opore. Dr. Dragan Božič Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Gosposka 13 SI-1000 Ljubljana